3.X *3. i* t i ii Cilenšek
• r«j. dež. gimnaziji v Ptuju.
Izdala in založila
Družba sv. Mohorja v Celovcu.
Natisnila tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu.

Naše
škodljive rastline
v
I
podobi in besedi.
Opisal
M ar tin Cilenšek,
profesor na dež. gimnaziji v Ptuju.
Izdala in založila
Družba sv. Mohorja v Celovcu.


1892.
Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu.
S j - C/

novorojeno dete so te položili, skrbno v plenice povito, v zibel iz lesa, in iz lesa ti zopet stešejo krsto ter te položijo v njo, ko si zatisnil po trudapolnem delu svoje oči. Pa ne samo prvi in zadnji trenutek sta v tesni zvezi z rastlinstvom, ampak človeško življenje v obče je tako spojeno z njim, da si ga drugači niti misliti ne moremo. Oglej si hišo, oglej si gospodarsko poslopje, povsod te sreča les. Tvoje pohištvo je leseno, in leseno je večinoma tudi orodjp^ s kterim si služiš vsakdanji kruh. Eastline dajejo tudi obleko in živež tebi in tvoji živini. Da se ne zgrudiš pri težavnem delu, krepča te žlahtna vinska kapljica, in da lažje prenašaš zimski mraz, pomagajo ti drva, s kterimi si se založil v jeseni. Ko te pa nadleguje bolezen, pokličeš zdravnika, ki ti skuša povrniti zdravje s kakim rastlinskim sokom.
Vse to je dobro in koristno, ali kakor povsod nahajamo tudi v rastlinstvu med zrnjem mnogo plevela. Tu te vabi lepa jagoda, ondi sočnata korenika, pa gorje tebi, ako se daš zapeljati. Dostikrat je lepi sad zelò nevaren in ugonobiti ti more najdražje, kar imaš — vzeti ti more zdravje ali celò življenje. Vendar so strupene rastline nevarne le onim, ki jih ne poznavajo
1*
in nepremišljeno použijejo. Velike so dovolj, da jim lahko greš s pota ; treba jih je le ločiti od neškodljivih. Drugači pa je z ono velikansko vojsko predrobnih glivic, ki se prikradejo nenadoma v naše telo in začnejo gospodariti v njem, da je groza. Z ozirom na te neprijatelje, ki so navadno vzrok kužnim boleznim, ravnamo najbolje, ako natančno izpolnjujemo vse ukaze, ki so jih dali gosposka in zdravniki.
Drugi neprijatelji se skrivajo po naših hišah in shrambah. Človeku sicer niso nevarni, a škodujejo mu s tem, da mu uničujejo razne pridelke in druge stvari. Tem moramo napovedati boj in jih zatirati, kjer in kolikor najbolj moremo in znamo. Pred njimi ni varna skoro nobena reč. Posebno v vlažnih in zaduhlih stanovanjih in shrambah, kjer ležijo razni odpadki, namnožijo se včasi silno. Tu nam pokvarijo poljske pridelke, sadje, vino itd. Tudi ti neprijatelji so navadno majhne glivice, ki se prav naglo razmnožujejo, ako človek roke križem drži.
Skoro nepregledna je naposled tudi ona vojska, ki nam od vseh stranij napada naše koristne in za obstanek človeškega rodu neizogibno potrebne rastline. Ta te pritiska v vrtu, ona na polju, tretja v vinogradu in želi žeti povsod, kjer si ti sejal. Življenje je boj ! Tudi sadno in gozdno drevje mnogo trpi, in po travnikih in pašnikih se širijo ničvredni pleveli. Hujše od njih so zajedalke, ki se hranijo z rastlinskimi šoki in izpodjedajo one rastline, ktere so si izbrale v svoj živež.
Ako se hočemo izogniti nesreči in škodi, moramo najprej svojega sovražnika spoznati in ga potem tam v živo prijeti, kjer je najbolj občutljiv. Zatorej je vsakemu človeku več ali manj potrebno, da se seznani z rastlinskimi kvarljivkami ; kajti le tako jim more priti do živega in jih zatirati s pridom.
Namen tej knjigi je, da pogledamo mnogoštevilni in mnogovrstni škodljivi vojski bliže v obraz. Postavili bomo rastlino za rastlino čitatelju v podobi in besedi pred oči in povedali o njej ob kratkem vse, kar se nam zdi potrebno.
Da pa lažje razpregledamo vso vojsko, razdelimo jo v manjša krdela, ktera bomo obravnavali v naslednjem redu :
I.	Rastline škodljive (nevarne) človeku in večinoma tudi živini njegovi.
II.	Rastline škodljive po liišali in shrambah.
III.	Rastline škodljive na obdelani zemlji.
IV.	Rastline škodljive sadnemu drevju.
V.	Rastline škodljive vinski trti.
VI.	Rastline škodljive travnikom in pašnikom.
VIL Rastline škodljive gozdom.
Večina rastlin se drži sicer precej svojeglavno navadnega prostora, a vendar jih je mnogo med njimi, ki prehajajo na pr. s travnika ali pašnika na obdelano zemljo in narobe itd. Strupene rastline rastejo po raznih prostorih ; da pa ne bo treba ponavljanja, zavračali bomo blagovoljnega čitatelja ob priliki na dotično mesto, kjer je ta ali oni plevel že opisan med nevarnimi zelišči. Škodljiva ti more postati marsiktera inače koristna rastlina, ako se ti je namnožila o nepravem času na nepravem prostoru. O takih seveda ni ne sledu, ne tiru v tej knjigi, temveč predstavljali bomo malo da ne same take, o kterih smo prepričani, da so kolikor toliko škodljive.
Ker ne rastejo vse rastline povsod, ne smeš se čuditi, ako ne najdeš v domačem kraju vseh, ki jih vidiš v knjigi s slikami upodobljene ali vsaj na kratko omenjene. Po raznih krajih so tudi različne rastline, kar je gotovo le človeku na korist. V obče pa se rastlinstvo na tako majhnem prostoru, kakor je zemlja slovenska, ne more Bog si ga vedi kako izpremeniti.
Kdor se hoče lotiti kakega dela, ne potrebuje samo raznega orodja, ampak ga mora znati tudi rabiti. Kdor pa hoče to knjigo s pridom čitati, mora si v glavo vtisniti nauk o glavnih delih cvetočih rastlin, ki ga zato postavimo na prvo mesto.
Da bo knjiga kolikor mogoče popolna, dodali smo ji na zadnjem mestu še ključ za cvetoče rastline. Kako ga rabiti, povedano je ondi, samo to naj tukaj omenimo, da se more z njim določiti vsaka v knjigi opisana cvetoča rastlina.
O tajnocvetkah (necveločih rastlinah), zlasti o majhnih glivicah, ni mogoče za našo knjigo sestaviti ključa ; neznatne so namreč tako, da jih s prostimi očmi navadno niti ne vidimo. Tu je treba povečala in še marsikterih drugih priprav, ki služijo učenim možem v raziskovanje. Sicer bi nam pa malo koristilo, ko bi poznali tudi najmanjšo bakterijo, pa ne jemali ozira na njene posebnosti.
Kedar. te sreča neznana rastlina, spravi jo rahlo iz zemlje, osnaži jo prsti in shrani, da prideš domu. Ako je kvarljivka, našel jo boš v knjigi, ko si jo natanko pregledal. Pomniti ti je pa treba, da brez cveta malokdaj dosežeš svoj namen. Tvoj trud bo podpiralo tudi to, da se oziraš po plodovih, kteri se morebiti že nahajajo na drugih rastlinah tiste vrste. Tudi smo ti olajšali delo s tem, da smo dostavili v ključu čas, kedar se najlepše razvija, in kraj, kjer navadno raste.
Slovenskim imenom smo dodali v kazalu tudi latinska in nemška, dobro vedoč, da je to marsikteremu čitatelju na korist. Pod slikami pa smo slovenskemu imenu pridejali še latinsko, zató da ne more nikdo dvomiti, ktero rastlino hočemo zaznamovati s slovenskim imenom.
Zdaj pa pojdi, knjižica draga, med slovenske rojake, kte-rim si namenjena, in jim povej, da te je rodila zgolj ljubezen do njih. Poučuj jih v raznih potrebah človeškega življenja in jim donašaj obilnega sadu!
Pisatelj.
O glavnih delih cvetočih rastlin.
Predno jamemo razvrščati škodljivo vojsko na posamezna krdela in postavljati junaka za junakom čitatelju pred oči, treba je povedati nekoliko o njihovi obleki, da jih bo vsekdar lahko spoznal. Pa govorimo resnobneje! Ako pregledujemo o pravem času kako cvetočo rastlino, nahajamo na njej sledeče dele :
1.	korenino, 2. steblo, 3. liste, 4. cvet in 5. plod. Vsakemu je odkazano posebno opravilo, in ako se to ne izvrši, ni dosegla rastlina svojega namena. Da se ne bomo pozneje pri vsaki ° posebej mudili, razlagajoč posamezne dele, in po nepotrebnem ponavljali, kar smo morebiti že večkrat povedali, zdi se nam primerneje, da kar tukaj označimo omenjene dele. Tako bo zadoščalo manj prostora, in ako ti utegne priti to ali ono iz spomina, tedaj pa kar lahko odpreš knjigo na dotični strani.
I.	O korenini.
Korenina raste od stebla v nasprotno stran, ne poganja nikdar listov, pač pa pritrdi rastlino v podlagi in sprejema živež. Navadno je korenina zataknjena v tleh, včasi pa sega tudi v vodo ali se zarije v korenino ali v deblo drugih rastlin (zaje-
Slika 1. Navadne oblike korenin.
dalke). Nekterim rastlinam izrastejo tudi iz stebla korenine, s kterimi se prijemljejo drugih stvarij. Živež mora biti raztopljen v vodi, ako ga naj posrka korenina.
Z ozirom na njihovo obliko razločujemo rastline na take z glavno korenino in na take z vlaknatimi koreninami. Jedno-vite glavne korenine so včasi mesnate, včasi lesnate in valjaste ali pa kake druge oblike, a) na sliki, stoječi na sprednji strani, kaže nam nitasto, skoro povsod jednako debelo korenino njivske kobulice; b) koželjasto korenino navadnega korenja ali mrkvice, ki se zožuje polagoma v dolg, tanek konec ; c) repi podobno ali oblo korenino navadne repe; d) vejnato korenino gozdnega selzénovca, in e) vlaknato korenino neke trave.
Vlaknate korenine so nitaste in se prikažejo v obilni množini navadno tedaj, ko je poginila glavna korenina. V rastlinstvu so sploh zelò razširjene in se obešajo posebno rade na podzemeljska stebla.
Glede na trpežnost so korenine jednoletne, dveletne in večletne ali trpežne. Prve so navadno sočnate in zelnate ; trpežne so lesnate.
II.	O steblu.
Steblo zovemo tisti del rastline, ki nosi listje, cvetje in plodove. Steblo vodi živilni sok, kterega je vsrkala korenina, dalje po rastlini in ga deloma tudi prenareja. Navadno je nadzemeljsko in raste navzgor ; pogostoma se pa nahajajo tudi podzemeljska stebla razne oblike, ki se potem zamenjavajo s pravimi koreninami zato, ker so jim večkrat res prav podobna. Ta podobnost nas vendar ne sme motiti, zakaj njihovo opravilo je različno od korenin in se popolnoma strinja z nadzemeljskimi stebli.
Podzemeljskim steblom prištevamo 1. koreniko. Korenika je korenini najbolj podobno, trpežno podzemeljsko steblo,
ktero je navadno pokrito z redkimi, vlaknatimi koreninami, včasi pa tako gosto prepleteno z njimi, da se na prvi hip niti ugledati ne more. Včasi je pora-
stena tudi z lu-Slita 2. Korenika.	skami jn poga_
nja vsako pomlad liste in zelnate mladike. Na mlajšem koncu raste dalje, na nasprotnem pa polagoma umira. Korenika je
Slika 3. čebula.
večjidei raztegnjena in leži v tleh vodoravno ali pa poševno, včasi pa je tudi naravnost zavrtana ; v zemljo. Naša slika nam kaže koreniko navadnega kolmeža (Acorus calamus) ; druge so ji prav podobne. Korenika je v rastlinstvu prav navadna prikazen.
Mnogo je takih rastjin, ki se odlikujejo 2. po čebuli. Čebula je navadno jajčasto, oblo ali nekoliko potlačeno podzemeljsko steblo, ki nosi na osrednjem čebulnem krožcu luskaste, mnogokrat debele in sočnate liste. Ti so včasi lupinasto naloženi drug na drugega, včasi pa se pokrivajo kakor opeka na strehi. Spodi izraste iz krožca mnogo vlaknatih korenin, ki so postavljene večjidel v kolobarju, in ki oskrbujejo rastlino z živežem. Mnogokrat se nahajajo med luskami majhni če-bulčki. Ko prestane nadzemeljski del, ostane čebula in požene spomladi novo rastlino.
Bolj redek od omenjenih podzemeljskih stebel je 3. gomolj. Oblike je sicer prav mnogovrstne, vendar je zmirom nekako zaokrožen. Sploh imenujemo gomolje one odebeljene in omesenéle dele kakega podzemeljskega stebla ali njegove živice, ki so sicer čebulam precej podobni, toda nimajo ne lusk, ne lupin.
Oči (popki) so navadno raztresene po površju. Kakor korenika in čebula ostane tudi gomolj črez zimo v zemlji in ustanovi spomladi novo zelišče. — Nadzemeljsko steblo je ali zelnato ali lesnato, in na to se osniva razdelitev rastlin na zelišča in na lesnate rastline. Zelišča so po svoji korenini jednoletna ali dveletna ali pa tudi trpežna, če se ponašajo s kakim podzemeljskim steblom. Neka posebnost zelnatih stebel je travna bil (bilka), večinoma votlo in členkovito steblo, in pa cvetna betva, ki izvira iz kratkega podzemeljskega stebla, in ki ne nosi nikakoršnih listov, ampak samo cvetje. — Z ozirom na obliko so stebla malo da ne vsa podolgasta in valjasta; nekoliko je pa tudi takih, ki nimajo te glavne oblike, temveč so sploščena, robata itd.
Slika
Gomolj,
živicah.
viseč na
Stebla so navadno kvišku stoječa ali pa se vsaj vzdigajo na viš ; nektere rastline imajo pa tudi ležeče steblo. So pa tudi take, ki same zàse ne rastejo kvišku, ampak se vzpenjajo na druge rastline ali reči s svojimi viticami ali ročicami, v ktere se izpremenijo veje ali listi ali pa samo njihovi oddelki. Jed-nakemu namenu služijo tudi takozvane zračne korenine, ki se izpahnejo mestoma iz stebla. Slednjič ne smemo pozabiti onih rastlin, ki nimajo ne vitic, ne zračnih korenin, pa vendar ne ostajajo na tleh. Take rastline se ovijajo okoli sosednih rastlin ali okoli kakega droga in gredo na viš.
Stebla so zelò raznovrstno razrastena. Redkokdaj dobiš steblo, ki je popolnoma brez vej, ki je jednovito. Najpripro-stejša razrast je vilasta, ako se namreč steblo razdeli na dve jednaki veji, ki se navadno zopet in sicer večkrat vilasto razdelita. Navadno se pa steblo ne razrašča na jednake veje, temveč poganja nasprotne ah v vretencu stoječe, večjidel pa raztresene, nejednake veje, ki se še dalje razhajajo na drobnejše veje in vejice. Zlasti drevje se kaj raznovrstno razrašča in nastavlja vrh, ki ima skoro za vsako drevo svojo posebno obliko.
III.	O listu.
Listi izrastejo po strani iz stebel ter so navadno zeleni in ploščnato razviti. Od stranskih stebelnih vej se razločujejo po svoji rasti, zakaj oni ne rastejo spredi, ampak ob dnu, in po svojih opravkih. Listi namreč prenarejajo surovi živilni sok, kterega je vsrkala korenina in pripeljalo steblo do njih, ter ga izpremenjenega oddajejo vsem rastlinskim delom. Brez listov rastlina ne more živeti, zakaj primanjkuje ji hrane ter se posuši prej ali slej. Kako pretvarjajo listi surovi sok, in kako kroži potem po rastlinskem telesu, tega ne moremo tukaj razkladati ; zadošča naj opomba, da so listi rastlini neizogibno potrebni, in da brez njih niti obstajati ne more.
Na vsakem popolnem listu razločujemo 1. listno nožnico, 2. listni rece 1 j in 3. listno ploskev. Malo pa je listov, ki bi imeli vse imenovane dele; prav navadno ni nožnice, t. j. podnjega, razširjenega in steblo obsegajočega dela; včasi tudi ni reclja, in listna ploskev sedi neposredno na steblu, ktero včasi s svojim dnom obsega ali se steguje navzdol po njem. Najvažnejša je listna ploskev, ki jo v vsakdanjem življenju kar kratko „list“ imenujemo. Pri njej moramo gledati na spodnjo in zgornjo stran, na rob, na dno, s kterim je pri-
trjena ali na reclju ali na steblu, potem na konec in naposled tudi na žilice, s kterimi je premrežena.
Ako opazujemo več rastlin drugo za drugo, uverimo se, da listi niso povsod po steblu jednako razvrščeni. Navadno so raztreseni po vsem steblu; takim pravimo pr e menjalni ali p remen jem a stoječi listi. Ti so postavljeni na videz brez vsakega reda, ali natančno opazovanje nas uči, da tudi tukaj vlada najlepši red. Ako stojijo listi po dva in dva na jednaki visokosti, in sicer vsak na nasprotni stebelni strani, imenujemo jih nasprotne. Včasi so postavljeni tako pravilno, da nareja dvojica z dvojico križ, ki je zlasti ondi očiten, kjer stojijo listi od stebla. Mnogokrat se nahajajo po trije listi ali njih še več na jednaki visokosti okoli stebla; o teh pravimo, da stojijo v kolobarju ali vretencu. Posamezni listi, ki stojijo v gosti zvezdi vrh kakega podzemeljskega stebla (navadno korenike), napravljajo takozvane listne rožice. Liste naposled, ki izvirajo iz podzemeljskega stebla, ki pririjejo iz zemlje, in tudi najbolj spodnje, blizu tal stoječe liste nadzemeljskega stebla imenujemo pritlehne liste.
Oblike so listi neizmerno mnogovrstne. Rastejo sicer tudi take rastline, ki imajo debele, mesnate, valjaste ali cevnate liste, pa vendar so listi navadno plošč-nati in obsegajo vse oblike od črtaste do okrogle. V tem oziru so listi črtasti ali črti podobni ž»), ako je list dolg, ozek in povsod jednako širok; če je list tudi tog in vednozelen, imenuje se igličast ali igli podoben a), in ako se okončuje v dolgo, bodečo konico, je šiljast; še ožje liste imenujemo ščetinaste; suličasti c) so Usti,
«
ako so ob sredi širji kakor na koncih; pođolgasti d), ako so mnogo daljši kakor široki; pakrožni (eliptični) e), ako so precej daljši kakor široki, in ako imajo proti koncema, pričenši od srede, jednake poprečne premere; podolgasto-okrogli f), ako so nekoliko daljši kakor široki; jajčasti g), ako so
podobni podolgoma prerezanemu jajcu, in ako imajo proti koncu vedno kračje premere; okrogli Ji), skoro okrogli in okrog-lasti so listi, ako je obseg njihove ploskve popoln krog, ali ako se mu vsaj približuje. Ne-ktere rastline imajo tristranske in celò take liste, ki so prirezani na štiri nekako zategnjene strani. Obojni so redki.
Prav pogosto se razvije konec ali dno lista po svoje, in list dobi drugo obliko. Konec more biti rtast (špičast), dolgo ali kratko priostren (pri-špičen) a), pa tudi zaokrožen, top, prisekan in celo nekoliko i z r o b 1 j e n ali izrezan. Tudi dno je mnogokrat zoženo in podaljšano, pa še večkrat izrezano. Na ta način dobimo posebne listne oblike, kakor nam jih nekoliko kaže šesta slika. Klinasti b), lopatičasti c) in nar obe-jajčasti listi imajo zaokrožen, širji konec in ožje dno ; srčasti d), ledvičasti e), puščiča-sti f) in kop jas ti listi g) so ob dnu izrezani, spredi pa različni. Srčasti namreč so rtasti (špičasti), ledvičasti pa zaokroženi; dno jim je sestavljeno iz dveh topih rogljev ali krpic. Puščičasti in kopjasti listi so jako priostreni in spodi izrezani z rtastima rogljema, ki visita pri prvih navzdol, pri drugih pa sta obrnjena v stran. Narobe-srčasti listi h) se odlikujejo po izrezanem koncu in rtastem dnu.
Listi, ki niso nikakor razdeljeni, imenujejo se celi in z ozirom na rob cel or o bi a). Navadno pa je listni rob bolj ali manj zarezan, in pravimo mu narezan
b), ako so roglji topi, zareze pa rtaste (špičaste); nazobčan c), ako so roglji rtasti, zareze pa tope, in napiljen d), ako so zareze in roglji rtasti. Ako so roglji napiljenih listov zopet napiljeni, pravimo jim dvakrat-napiljeni listi e). Razdeljena pa more biti tudi listna ploskev in še celò recelj. Ako list ni razdeljen do reclja, pravimo, da je jedno vit.
Zareze, o kterih smo ravnokar govorili, so plitve in ne izpre-menijo listne oblike prav nič, ker zadevajo samo rob. Pa tudi listna ploskev sama more biti razdeljena, in sicer tako, da so roglji ali odrezki vsi obrnjeni proti listnemu dnu kakor prsti na roki — dla-nasti listi, ali pa da si stojijo
krpaste liste, ako zareze ne gredo do srede listne ploskve; nacepljene liste, ako je listna ploskev, vrezana do srede ; razdeljene
Slika 8. Listna ploskev.
liste, ako je vrezana dalje kot do srede, in zarezane, ako segajo zareze do dna. Po številu, meri in velikosti zarez so listi trojno-, peterno-, mnogoterno-, pérnasto-krpasti in takisto raznovrstno-nacepljeni, raznovrstno-razdeljeni in raznovrstno-zarezani. Slika 8. nam kaže nekoliko listov z raznovrstno izrezano ploskvijo, a) je pérnasto-krpast list, b) škrbinast list z ukrivljenimi in navadno proti dnu obrnjenimi, nejednakimi roglji, c) pérnasto - zarezan list, d) trojno-krpast list, e) petérno-krpast list in f) dlanasto - razdeljen list.
Yčasi se razdeli listni re-celj na posamične vejice in nosi potem več listkov ; v tem slučaju govorimo o sestavljenem listu. Y obče razločujemo dve vrsti sestavljenih listov, in sicer prstasto (dlanasto), pri kterih stoji na koncu vkupnega reclja več listkov (kakor prsti na roki), in pernato, kterih listki stojijo po obeh straneh vkupnega reclja tako, da so taki listi nekoliko podobni ptičjemu perju. Prstasti listi se imenujo po številu svojih listkov dvojnati, troj-nati a), čveternati, peternati, sedmernati b) ali deveternati. Pernati listi so dvojno-pernati, ako imajo po obeh straneh jednako mnogo listkov d), in liho-pernati, ako stoji konec reclja posamezen listek c). Vkupni re-celj nosi včasi pernate listke, ki morejo biti zopet sestavljeni ; tako dobimo dvakrat- e), trikratni večkrat-pernate liste.
Z delitvijo v tesni zvezi stoji navadno tudi razdelitev listnih žil. Listi z vzporednimi ali zakrivljenimi žilami so večjidel celi in celorobi; listi s prstastimi žilami so mnogokrat dlanasti, in listi s pernastimi žilami so pernasto-razdeljeni ali sestavljeni.
Listi kakor tudi drugi zelnati rastlinski deli so mnogokrat pokriti s kosmatinicami. V tem oziru pravimo, da so rastline ali pojedini deli goli, gladki in svetli, če nimajo ni-kakoršnih kosmatinic; če jih pa imajo, so pa drobno-, debelo-, gosto- in po robu kociničasti ali pa kosmati, dlakavi, volnati, ščetinasti, žlezasto-kocinasti. Med ščetinicami posebno imenitne so pekoče ščetinice kopriv, ki so napolnjene z neko jedko tekočino. Pogostoma nahajamo na površju listov in stebel slabo prirastle bodice ali celò trne, ki izvirajo iz listnih žil ali iz lesa. Včasi se okončuje list ali veja v nitast, navadno vija-kasto zavit konec, takozvano vitico ali ročico, s ktero se vzpenja in oprijemlj e dotična rastlina. Navadna grašica (slika 10), razširjen njivski plevel, je vsakemu gospodarju dobro znana. Njeni pernati listi na koncih nimajo listkov, temveč namesto njih vitice, s kterimi se vzpenjajo po raznem žitu. Listi mnogih rastlin so pri dnu svojega reclja podprti z različnimi, manjšimi in večjimi pr ili s tki. Pri grašici na pr. so sicer prav neznatni, a vendar toliki, da se morejo ugledati.
V kotu med listi in steblom — v listni pazušici (pazuhi) nosijo vse rastline trpežnega nadzemeljskega stebla popke, brste ali oči. To so nerazvite	(Vieia	saliva.)
osnove novih listnatih mladik in cvetov. Ti popki se razvijejo ob ugodnem vremenu zelò hitro in poganjajo ali le listje, ali le cvetje, ali pa tudi oboje. Po tem jih imenujemo listne, cvetne in mešane popke. — Listje se obleti ali vsako leto, ali pa črez več let. So pa tudi take rastline, ki ne izgubljajo svojega listja, ampak to zven in se posuši na steblu, navadno z njim vred.
IV.	O cvetu.
Cvet v navadnem pomenu se odlikuje ali po lepi barvi svojih lističev ali po prijetnem duhu, kterega razširja okoli sebe. Cvet v rastlinoslovju je širjega pomena in obsega vse one rastlinske dele, ki so neizogibno potrebni, da more rastlina roditi zrele plodove in kaljivo seme. Ker se iz njega razvije nova rastlina tiste vrste, prepreči cvet, da rastline ne poginejo. Zato je potrebno, da si ga ogledamo kolikor mogoče natančno in se poučimo o njegovih delih, ktere nam predočuje poleg stoječa slika navadne zvezdnice ali kurje črevice precej povečane.
Ako ogledujemo cvet od spodi, vidimo 5 zelenih lističev b), c) in e), ki ogrinjajo ostale cvetne dele, in ki so včasi prav podobni kaki skledici ali čaši ; pravimo jim čašica. Drugih 5 nekoliko kračjih in globoko razdeljenih, belih lističev b), c) in d) stoji med njimi, toda nekoliko više ; ti nare-jajo cvetni venec. Med njegovimi lističi in zopet nekoliko više stoji 5 nitastih, na koncu v glavico se okončujočih nežnih delov, ki se imenujejo prašniki. Sredi cveta sedi okroglasti, zeleni pestič b), c), iz kterega se razvije pozneje podolgasti plod e).
Našteti deli niso vsi jednako važni ; za-(Stellaria media.)	kaj izkušnje učijo, da
so samo prašniki in pestiči neizogibno potrebni, ako naj rodi rastlina zrele plodove in kaljivo seme. Prašnike in pestiče imenujemo zato bistvene cvetne dele. čašica in cvetni venec sta pa nebistvena, ker nista s plodom v nikakoršni zvezi in nekterim rastlinam tudi manjkata. Toliko je pa vendar
gotovo, da varujeta prašnike in pestiče v mladosti raznih vremenskih nezgod.
Cveti, ki imajo čašico in venec, imenujejo se celi, taki pa, ki imajo namesto čašice in venca le jednovito cvetno ogrinjalo (obod), imenujejo se neceli ali obodniki. Gole zovemo take cvete, ki nimajo nebistvenih delov.
Ako nahajamo v tistem cvetu prašnike in pestiče, govorimo o popolnem ali obojnem cvetu; če ima pa cvet ali samo prašnike (prašni cvet) ali ‘samo pestiče (pestični cvet), govorimo o nepopolnem ali razločenem cvetu. Nepopolni cveti morejo biti na tisti rastlini ali pa na dveh rastlinah tiste vrste; v prvem slučaju jim pravimo jednodomni, v drugem dvodomni cveti.
čašico sestavljajo navadno zeleni, listasti deli — čašni lističi, ki so ali prosti ali pa zvezani v celoto in v pravilne ali nepravilne oblike. Včasi pa čašica ni zelena in tedaj je vencu prav podobna. Na njej so večkrat pritrjeni tudi prašniki, čašica večjidel odpade, ko premine cvet; včasi pa ostane in se med dozorevanjem plodu mnogokrat zelò poveča.
Cvetni venec sestavljajo različnobarvni, listasti deli — ven če vi lističi, ki so ali razločeni ali pa nerazločeni. V tem oziru razločujemo cvete z razločeno-listnim in ne-razločeno-listnim cvetnim vencem. Oboji morejo biti pravilni ali nepravilni. Na nerazločeno - listnih cvetnih vencih moramo paziti na cev, t. j. spodnji, navadno ožji del, in na rob, t. j. zgornji, odprti in mnogokrat razširjeni del; med obema je grlo.
Najnavadnejše oblike pravilnega, neraz-ločeno-listnega cvetnega venca so: 1. obli venec«), podoben krogli, ki je od zgoraj odprta (navadna borovnica) ;
2.	vrčasti venec b), podoben prejšnjemu, toda bolj podolgast (mesno - rudeča vres) ;
3.	cevasti venec d), podoben votlemu valju ali cevi (navadni
Slika 12.
Pravilni, nerazločeno-listni cvetni venci.
rman); 4. ako se cev razširi v lijast rob c), dobimo lijasto-cevasti venec (trobentica); 5. zvonasti venec e), podoben široko cevastemu vencu s širjim grlom (zvončica); 6. kolesasti venec f) s prav kratko cevjo
Naše škodljive rastline.	2
Nepravilni, nerazloéeno-listni cvetni venci.
in s ploščnato razširjenim robom (punčica); 7. krožnikasti venec g) z dolgo cevjo in s ploščnato razširjenim robom (plemenica), in 8. lij asti venec h) z ozko cevjo, ki se razširja polagoma proti robu.
Najvažnejše oblike nepravilnega ne-razločeno - listnega cvetnega venca so : 1. ustnati cvet a), cevast venec, čegar rob je razcepljen z zarezo na dva nejednaka dela, na zgornjo in spodnjo ustnico. Ako je ustnati cvet v grlu zaprt z napihnjeno spodnjo ustnico, pravimo, daje zijalast ali o šemlj en 2. jezičasti venec s cevastim dnom in podaljšanim, nekako jeziku podobnim robom c).
Na venčevih lističih razločeno-listnih cvetnih vencev razločujemo spodnji, nekoliko reclju podobni del, žebico, od zgornjega razširjenega dela, glavice.
Med pravilnimi cveti z razločeno-listnim cvetnim vencem so najvažnejši: 1. križasti venec a) s 4 dolgo - žebičasti mi, v križu stoječimi lističi; 2. rožasti venec b) ima navadno 5 srčastih ali okroglastih, kratko - žebičastih lističev; 3. klin čas ti venec d) ima 5 dolgo - žebičastih lističev v .'rW5 cevasti čašici, in 4. slezasti venec c) ima 5 kratko - žebičastih lističev, ki se ob dnu držijo drug drugega.
Izmed nepravilnih cvetov z razločeno - listnim cvetnim vencem bodi omenjen: 1. metuljasti cvet a) v sliki 15. s 5 lističi razne velikosti in oblike. Zgornji, največji d) je zavihan nazaj in se imenuje jadro; stranskima dvema c, c), ki sta oba jednake oblike, pravimo krila, in dvema spodnjima b), ki sta večkrat združena, ladija. 2. nepravilni cvet vijoličine) s 5 lističi, kterih zgornja in srednja dva sta si po velikosti in
Slika 14. Pravilni, razločeno-iistni cvetni venci.
obliki jednaka, spodnji je pa največji in ob dnu podaljšan v ostrogo. O drugih nepravilnih cvetih z razločeno-listnim cvetnim vencem, kakor na pr. o lisjakovem, ostrožnikovem in drugih, povedali bomo potrebno ob priliki.
Obod ali jedno vito cvetno ogrinjalo je podobno ali čašici (volčja jagoda, gl. sliko 143.) ali pa cvetnemu vencu (jesenski pod-lesek. gl. sliko 144.). Obo-dovi lističi so nadalje ali razločeni ali pa združeni v celoto in v pravilne ali nepravilne oblike, kakoršne nas srečavajo na pravih čašicah in cvetnih vencih.
Prašnik sestavlja niti ali reclju, včasi tudi listu podoben del — prašna nit, ki nosi na koncu dvopredelčasto, z drobnim, navadno rumenim prahom — cvetnim prahom napolnjeno vrečico, takozvano prašni co (vrtni tulipan b), glej sliko 138.). Včasi pa prašne niti tudi ni, in prašnik je sedeč.
Prašnikov je večjidel po več v cvetu. l)a jih dobro presodimo, paziti moramo na mesto, kjer so pritrjeni, na lego in na medsebojne razmere z ozirom na dolgost. Včasi so vsi jednako dolgi, ali so pa nekteri daljši od drugih. Zdaj so pritrjeni na čašici, zdaj na vencu, obodu itd. ; naposled morejo biti prosti ali pa združeni, bodisi s prašnimi nitimi ali pa s prašnieami. Vse te razmere so jako imenitne. Ker je pa v dodatku na njih osnovan ključ za cvetoče rastline, ni nam jih treba tukaj na drobno razlagati.
Na pestiču razločujemo tri dele. Spodnji je navadno najdebelejši in hrani v sebi osnovo prihodnjega semena (zarodke) ; iz njega se razvije plod, in zato mu pravimo p lo d nie a (beli narcis b), kjer je obod odrezan in razklan, da moremo videti vse tri dele (gl. sliko 133.). Drugi je vrat, niti podoben del, ki nosi na svojem koncu zelò različno brazdo. Včasi je pestič brez vratu, in brazda sedi neposredno na plodnici.
Različno od ploduice je plodiš če. To je zgornji, včasi kopičasti ali sploščeni, včasi pa kakor skledica izdolbeni del cvetnega reclja, na kterem so pričvrščeni razni deli cvela. Tudi lega pestičeva je važna. Ako vidimo njegov najdebelejši del
Slika 15. Nepravilni, razločeno-listni cvetni venci.
(plodnico) pod prašniki in cvetnim ogrinjalom, tedaj pravimo o pestiču, da je podcveten; ako pa stoji nad njimi, pravimo, da je nadeve ten. — Da se razvije plodnica v plod, zarodki pa v semena, treba je, kakor učijo brezštevilne izkušnje, da je prišel ob pravem času cvetni prah v neposredno dotiko s pe-stičevo brazdo. Ta izloča neko lepljivo tekočino, na kteri obvisijo posamezni praški. Cvetni prah navadno prenašajo mnogovrstni žužki, ki iščejo v cvetih medli; pa tudi veter ga vzdigne včasi kar cele megle in ga drvi po zraku od rastline do rastline.
Med se nabira v posebnih medovnikih, ki se nahajajo kot plitve globelice navadno na venčevem dnu.
Od zunaj podpirajo cvete ali tudi cela razcvetja mnogokrat posamični listi ali luske, kterim pravimo krovni listi, oziroma krovne luske. Tem prištevamo tudi tulce, ki včasi popolnoma zakrivajo cvete ali razcvetja (kačnik, gl. sliko 134.).
Cveti se pokažejo redkokdaj posamezno, navadno jih je po več raznovrstno združenih na vkupnem reclju, na koželju. Način, po kterem so urejeni cveti na koželju, imenujemo raz-c ve tj e, ki je za mnoge rastline prav važno znamenje. Razločujemo pa razcvetja z recljatimi in z nerecljatimi posamičnimi cveti.
Razcvetja z recljatimi cveti so :
1.	Kobul, kterega posamezni cveti stojijo na precej jednako dolgih receljčkih, ki izvirajo vsi na koncu vkupnega reclja (krvavi mlečnik, gl. sliko 65.).
2.	Sestavljeni kobul, kterega posamični cvetni re-celjčki nosijo kobulčke. Krovni listi glavnega kobula se imenujejo ogrinjalo, kobulčkovi pa ogrinjalce (potočnik, gl. sliko 58.).
3.	Nepravi kobul, kobuljasto, včasi jednovito, včasi sestavljeno razcvetje, ktero se razločuje od navadnega kobula po tem, da izvira le malo cvetov iz tistega mesta vkupnega cvetnega reclja, in po tem, da se razcvete osrednji cvet vselej prvi (črni bezeg, gl. sliko 95.). Sploh je to razcvetje jako mnogovrstno.
4.	Grozd, z vkupnim, včasi visečim, včasi kvišku stoječim cvetnim recljem, kteri nosi podolgoma posamezne, precej jednako recljate cvete (čemž, gl. sliko 70.).
5.	Ceš ulj a, grozdasto razcvetje, čegar posamični cveti imajo toliko daljše receljčke, kolikor niže izvirajo iz vkupnega reclja, tako da so vsi cveti v jednaki visokosti.
6.	Lat, razcvetje z očitnim vkupnim cvetnim recljem, ki nosi mnogo spodi najbolj na vejice razdeljenih vej (šopulja, gl. sliko 320.).
Razovetja z nerecljatimi (sedečimi) cveti so :
7.	Klas, razcvetje s kvišku stoječim, vkupnim cvetnim recljem konec stebla, po kterem sedijo posamični cveti. Klasi so jednoviti ali sestavljeni; poslednji nosijo namesto posameznih cvetov sami zopet klaske.
8.	Mačica, razcvetje z mlahavim, navadno visečim vkupnim cvetnim recljem, ki je povsod pokrit z necelimi, mnogo-brojnimi sedečimi cveti. To razcvetje odpade, kedar ocvete (leska, gl. sliko 501.).
9.	Be tič, razcvetje z debelim in mnogokrat mesnatim vkupnim koželjem, po kterem je vse polno drobnih cvetov (kačnik b), gl. sliko 134.).
10.	Košek ali sestavljeni cvet, čegar na vkupnem, kopičastem ali ploščnatem plodišču gosto zbiti cveti so v svoji celoti podobni jednemu velikemu, spodi s krovnimi listi (ovoj-kom) obdanemu cvetu (regrat, gl. sliko 431.).
11.	Cvetna glavica, razcvetje z mnogobrojnimi neree-ljatimi cveti, ki so stisnjeni včasi v ploščnat, včasi v obel ali podolgast kupček, in ki sedijo večjidel na odebeljenem koncu vkupnega cvetnega reclja. Ob dnu je glavica navadno obdana s krovnimi listi (zajčja noga, gl. sliko 205.).
V.	O plodu.
Plod imenujemo vse cvetne dele, ktere nahajamo ob času zrelega semena še na rastlini. Navadno se poveča samo plod-nica, in v njej zaprti zarodki (semenski popki) se razvijejo v zrela semena.
Na vsakem plodu razločujemo dva poglavitna dela: 1. oplodje in 2. seme. Včasi je oplodje tako tesno zrasteno s semenom, da je plod podoben semenskemu zrnu. Večjidel se pa lahko razločuje oplodje od zaprtega semena. Oplodje je zdaj kožnato in usnjasto, zdaj mesnato, lesnato in celò trdo kakor kamen.
Plodovi so pravi in nepravi. Prvi se razvijejo iz pestičev posameznega cveta, drugi se pa naredijo s tem, da se sprime pestič z drugimi deli cveta v celoto, ktere se včasi udeležijo tudi cela razevetja.
Pravi plodovi so suhi ali mesnati. — Suhim prištevamo glavičaste plodove, rožke in pok ovce, mesnatim pa koščičaste plodove in jagode.
Glavičasti 'plodovi so mnogosemni in se prézajo na mnogovrstne načine. Najnavadnejši so :
1.	Glavica, mnogosemen plod, ki se preža na dva ali več delov (loput), na pr. pri vijolici, ali pa se odpre s pokrovom (zobnik d), gl. sliko 88 ). ali pa tako, da se naredijo luknjice (mak), ali pa zobovi (klinček). Sicer je pa glavica ali jednopredelčasta, ali pa s popolnimi ali nepopolnimi pretini razdeljena na več predelov.
2.	Mešiček, mnogosemen, jednopredelčast plod, ki se preža po strani (lisjak d), gl. sliko 49.).
3.	Strok, mnogosemen, jednopredelčast plod z dvolo-putnim oplodjem. Seme se drži meje obeh loput (navadna grašica d), gl. sliko 10.).
4.	Lusk, mnogosemen, dvopredelčast plod z dvoloputnim oplodjem in s pretinom, ki deli plod na dva predela, in ki navadno nosi seme (krvavi mlečnik c), gl. sliko 65., in mnoge križnice). Ako je lusk tako širok ali širji kakor dolg, imenujemo ga lušček (plešec b), gl. sliko 182.).
Eožke so suhi, večjidel jednosemni plodovi, ki se ne prézajo, in ki tudi ne razpadejo na posamezne kosove, ampak ostanejo zaprti. Eožke so :
1.	Prava rožka, jednosemen, podcveten plod, čegar oplodje je tesno združeno s semenom. Na koncu nosi mnogokrat mično kodeljico, v ktero se je izpremenila čašica (regrat
c), gl. sliko 431.).
2.	Žitni plod ali goleč, znani, semenu podobni plod žita in drugih trav. Nareja se iz nadcvetne plodnice in je jednosemen; oplodje je s semenom tesno združeno.
3.	Pravi oreh, večinoma jednosemen, nadcveten plod, kteri je obdan s trdim, lesnatim ali usnjastim odločljivim oplodjem (leska d), gl. sliko 501.).
Eožka posebne vrste je tudi perutka, ki se odlikuje po kožnatih podaljških.
Pokovci so suhi plodovi, ki razpadejo na posamezne jednosemne kosove.
Najvažnejša sta:
1. Cveterodelni, s čašico obdani plod pokovec ustna tic (travniška kadulja, gl. sliko 391.) in srhkolistnic (gadovec e), gl. sliko 22Ó.).
2. Dvodelni plod pokovec kobul ni e, ki je pravzaprav sestavljen iz dveh podcvetnih, na razcepljenem, niti podobnem nosilcu visečih rožek (kumin c), gl. sliko 347). Pokovec posebne vrste se nahaja tudi pri babjem zobu in iglici, kjer visijo posamični plodiči na dolgih repcih na osrednjem stebričku.
Mesnatim plodovom prištevamo 1. koščičasti plod z neprezajočim se dvojnatim, in sicer z mesnatim ali usnja-stim zunanjim in kakor kamen trdim notranjim oplodjem, ki zapira navadno le jedno seme. Notranje oplodje se imenuje koščica (volčin f) in g), gl. sliko 106.) in 2. jagodo, ki je zastrta od zunaj s kožnato ali usnjasto lupino, in ktere notranje oplodje je sočnato ali mesnato. Jagoda je večjidel mnogosemna (volčja črešnja, gl. sliko 81.). Sestavljene jagode imajo prav drobne posamične plodiče, ki so zbrani v večjo celoto in nastavljeni po kopičastem, precej izpremenjenem plodišču (robida d) in e), gl. sliko 491.).
Neprave plodove delimo na pokrite in birne plodove.
Pokriti plodovi se imenujejo tisti, ki so zaprti v druge cvetne dele, na pr. v trpežno ali povečano čašico, v posamezne krovne liste, v povečano plodišče itd.
Tu razločujemo :
1.	Skledičasti plod, večjidel s skledici podobnim ovojem obdan oreh (lešnik d), gl. sliko 501.).
2.	Pečkati plod, mesnat plod, ki se ne preža. Na temenu ima muho (posušena čašica) in v sredi večpredelčasto, glavici podobno pečki šče (jabelko). Tukaj kakor pri šipku je prav za prav votlo plodišče, ki se pozneje tako močno poveča in ob jednem postane mesnato in sočnato ter hrani v sebi pravi plod ali mnogobrojne plodiče (šipek b, c in d), gl. sliko 493.). Pečkatim plodovom prištevamo tudi plod rudečega ja-godnjeka (rudečo jagodo b in c), gl. sliko 292.), kjer sedijo po omesenélem plodišču posamezni plodiči.
Birni plodovi nastanejo iz celih razcvetij. V to vrsto štejemo storž ali češarek jelovega drevja, ki se naredi, ako zlesenijo krovne luske cvetne mačice, in pa storžasto jagodo, ktera se napravi, ako omenjene luske omesenijo (brina d in e), gl. sliko 502.).
O semenu ne bomo tukaj govorili posebej, pač pa pozneje večkrat opozarjali čitatelja na ta imenitni del vsake cvetoče rastline.
Rastline škodljive (nevarne) človeku in večinoma tudi živini njegovi.
Nobeno leto ne preteče, da ne bi slišali ali čitali o kaki nesreči, ki se je pripetila po nevarnih rastlinah. Posebno otroke, ki nimajo ne izkušnje, ne potrebnega znanja, pokosi dostikrat nemila smrt, ali jih pa mučijo in nadlegujejo bolezni vsled strupa, ki so ga použili v lepih jagodah, sočnatih korenikah itd. Največ takih žalostnih dogodkov pa ostane širnemu občinstvu prikritih, bodisi da se niso razglasili po časnikih, bodisi da so vzrok bolezni ali smrti pripisovali kaki drugi, včasi popolnoma neškodljivi stvari. Med nevarnimi rastlinami pa razločujemo prvič take, ki so dosti velike, da jih moremo spoznavati, in drugič take, kterih s prostimi očmi niti ne vidimo, in ki se torej z lahkoto vtihotapijo v človeško ali živalsko telo. Prve imenujemo v vsakdanjem življenju strupene rastline ali strupe-nice, in o njih bomo tukaj nekoliko izpregovorili, druge so pa majhne glivice, ktere, prišedši na kako jim ugajajoče mesto, pričnejo ondi svoje pogubonosno delo. O teh bomo poročali pozneje.
Strupene zovemo take rastline, ki neugodno vplivajo na naše zdravje, in ki nam morejo vzeti celò življenje. Zlasti korenine, korenike in sadovi nekterih rastlin so vsled svojih last-nostij nevarni in zapeljejo dostikrat nevedneža, da jih použije. Največkrat se dogajajo nesreče z otroki, ki se nazobljejo strupenih jagod ali semen, ali pa najedo strupenih korenin in korenik, ki so užitnim mnogokrat prav podobne. Včasi pa postavi tudi hišna gospodinja na mizo jed, kteri je bilo dodanih ali v naglici ali iz nevednosti nekaj listov ali stebel od strupenih rastlin, ki so rastle na domačem vrtu.
Potrebno je tedaj spoznavati naše neprijatelje v rastlinski podobi, zakaj pičlo je število takih, ki nas sami odvračajo od sebe. Tu moramo v poštev jemati take, ki zoperno dišijo, in ki so ostrega in ogadnega okusa. Teh je malo v primeri z onimi, ki nimajo ničesar nevšečnega na svoji postavi, in ki se celò odlikujejo po navidezno okusnih jagodah itd.
Ne smemo pa pozabiti, da ima vsaka stvar dve strani, — tako tudi naše strupene rastline. Modri stvarnik je položil namreč v nje toliko zdravilne moči, kolikor je ne najdemo nikjer v ostali prirodi. Velika množina hudih strupov služi zdrav-
nikom v raznih boleznih, da lajšajo z njimi bolnikom skoro neznosne muke in jim povrnejo večkrat tudi zdravje. Kar ti je na jedni strani zelò nevarno, biti ti more na drugi strani vir novega življenja, ako je prišlo iz spretne zdravnikove roke. Kdo bi ne mogel v očigled vsega tega občudovati neskončne modrosti, ki nas sili spoznavati te neprijatelje v rastlinstvu, z druge strani nas pa jih uči uporabljati za mnogovrstne namene !
Rastlinski strupi delujejo ali samo na hranila ali pa samo na živčevje; v prvem slučaju govorimo o vnetljivem, v drugem o omamljivem ostrupljenju. Včasi se pa razširja njihov vpliv zajedno na hranila in na živčevje, in njihovo delovanje je potem mešanega značaja. Omenjena razdelitev vendar ni natanko določena, zakaj jednoista rastlina more vsled raznih okolnosti) delovati zdaj tako, zdaj zopet drugači. Ako hočemo ponesrečencu pomagati, dokler ni zdravnika, ozirati se nam ni v prvi vrsti na rastlino, ktere morebiti tudi ne poznamo, ali ki sploh ni pri rokah, temveč gledati moramo na nasledke, ki se javljajo vsled strupa. V naslednjih vrstah hočemo navesti poglavitne prikazni, moramo pa takoj omeniti, da ne nastopajo nikdar vse ob jednem.
Prikazni, ki se javljajo pri vnetljivem ostrupljenju, so neprijetni občutki v ustih in v grlu; v želodcu ti postaja slabo, žge in grize te po njem, nenavadno občutljiv je za vsako stvar, ki se ga dotakne; trebuh se ti nekako napne, in zdaj bruhne želodec iz sebe. Najprej izbljuješ navadno želodčno vsebino, potem nekaj sluzi, ki je včasi pobarvana s krvjo in premešana z žolčem, pogosto tudi večje krhlje strjene krvi. Dostikrat te jame boleti ves trebuh in oglaša se tudi driska. Večkrat se pridružijo tudi vročica in razne prikazni na živčevju, ki postajajo tem hujše, čim pozneje je prišla pomoč in se dotič-niku ni obrnilo na boljše.
Prikazni, ki se javljajo pri omamljivem ostrupljenju, so jako raznovrstne in se končajo v najneugodnejšem slučaju z mrtvoudnostjo. Najnavadnejše so omotica, zaspanost, omamica, odrevenelost udov in razširjanje zrenice; nadalje omedlevica, nesvest, neobčutljivost, mrtvica (smrtno spanje), mrtvoudnost samohotnih živcev in uhajanje raznih odpadkov. Včasi pride tudi do čeljustnega ali celò do splošnega krča, ki sta oba prav nevarna, do blaznosti itd. Ako pomoč dolgo ne pride, prične se dotičniku valiti kri v glavo, ki postaja nenavadno vroča, v obrazu pa se pokaže neka posebna rudečica; krvne žile, zlasti na sencih, bijejo nekako čudno itd.
Ker si človek navadno ne more sam pomagati, treba mu je hiteti na pomoč in skrbeti za to, da se mu mučno stanje kolikor toliko olajša, dokler ne pride zdravnik. Ako si si v svesti, da se je dotičnik res otroval (ostrupil) in ne morda zbolel na drug način, tedaj moraš vso skrb obračati na to, da spraviš strup iz njegovega želodca in iz črev. Ako misliš, da je strup še ves ali tudi le deloma še v želodcu, pospešuj bljuvanje, ki je morebiti samo od sebe začelo ; če pa tega ni, glej, da pripraviš bolnika do bljuvanja. V ta namen ga šegetaj vzadi v ustih (po žrelu) s kazalcem tako, da pregiblješ jeziček zdaj na to, zdaj na ono stran; tudi z oljem namazano pero ali kaj jednakega je dobro. To delaj tako dolgo, da prične želodčna vsebina prihajati na dan. Peresa se poslužuj le tedaj, ako se bojiš bolnikovih zob (to zabraniš, ako mu vtakneš kos plute (zamašek) med nje), ali ako se usta vsled čeljustnega krča le s silo ali pa sploh ne dado odpreti. Tu ti ne preostaja nič drugega, kakor da potisneš pero skoz kako luknjo med zobmi.
Bljuvanje pospešuj s precejšnjo množino kake mlačne, v sili tudi mrzle pijače, ki ti je hitro pri roki. V ta namen najbolj priporočajo vodo in mleko, v sili pa tudi čaj, kavo in mesno juho. To nadaljuj tako dolgo, dokler še prihaja kaj strupa iz želodca. Prenehati pa moraš, če opaziš, da ginejo bolniku moči.
Včasi pa vse to nima zaželenega uspeha, in treba se je zateči k drugim pripomočkom. Poskusi, toda rahlo, z dlanjo obdelovati bolnika od trebuha proti požiralniku, položi mu na želodec obkladke iz gorčične moke, ali ga drgaj ondi s kako dražljivo tekočino, na pr. z vinskim cvetom.
Ko si glede na bljuvanje storil vse mogoče, pomisliti ti je treba še to, bi li morebiti ne bilo dobro, da izprazniš bolniku tudi čreva. Tu pa moraš posebno v poštev jemati prikazni, ki izvirajo iz ostrupljenja.
Pri vnetljivem ostrupljenju svetujemo to samo tedaj, ako si uverjen, da je strup prišel tudi v čreva, in ako — kar se pa redkokdaj zgodi — ni zapustil v iztrebkih prostovoljno telesa. Zdaj daš bolniku klistir od mlačnega kamiličnega čaja (če tega ni, dobra je tudi mlačna voda), kteremu si dodal na skledico navadno žlico kakega mastnega olja. Kako se primeša olje čaju ali vodi, in kako je sploh ravnati s štrkalico (kli-stirko), ni treba praviti onemu, ki ima v takih rečeh količkaj spretnosti ; kdor pa tega nikdar delal ni, naj rajši to opusti. Po prvem klistiru daš po 10—15 minutah drugega, in ako tudi ta nič ne pomaga, še tretjega. Prikaže se li med blatom strup,
nadaljuj to tako dolgo, dokler ga je kaj. Samo tedaj, ako bi tako ravnanje preveč pohabilo bolnika, moraš odjenjati že prej.
Ako je prišlo pri omamljivem ostrupljenju po bljuvanju toliko strupa iz želodca, da si prepričan, da ga ni več v njem, in ako ob jednem tudi mučne prikazni popuščajo, tedaj opusti klistir. Ge pa vsega tega ni, tedaj poskusi svojo srečo s kli-stirom, kakor je bilo že povedano ; dodaj pa vsaki skledici razun olja še pol žlice navadne soli (prav drobno stolčene zadošča tudi manj); namestovsoli vzameš lahko žličico drobno nastrganega mila (žajfe). če pa ni štrkalice ali človeka, ki bi jo znal rabiti, napravi iz mila svalke, pomoči jih v olju ali jih namaži s kako mastjo in potisni v danko. Nehati pa moraš ravno tedaj in tako, kakor smo gori povedali.
Ako je ostrupljenje mešanega značaja, stori navadno tako, kakor smo naročali o vnetljivem ostrupljenju, in samo tedaj drugači, če govorijo nasledki bolj za omamljivo ostrupljenje.
Kedar je naval krvi proti glavi prav močen, tedaj moraš najprej skrbeti za to, da ga skušaš kolikor toliko zadrževati. Tu dobro služijo prav mrzli obkladki na glavo in počasno škropljenje z mrzlo vodo, ki teče v posameznih kapljicah zdaj na to, zdaj na ono stran. Nadalje je dobro noge jako močno ogreti, kopati jih v kaki močni tekočini (v lugu) in na nje položiti gorčičnega testa.
Ako je vzel strup bolniku celò zavest, storiš dobro, če mu brizgneš včasi nekoliko kapljic mrzle vode v obraz in ga pokličeš po imenu (toda ne preglasno), da ga vzdramiš. Preveliki onemoglosti bolnikovi pa prideš na pomoč, ako mu daš požirek vina (če tega ni, nekoliko žganja, ruma itd.), ali pa pol skledice močne kave ali čaja. Tudi je dobro, ako mu izmiješ obraz z octom (jesihom), vinom ali z razredčeno kolonijsko vodo; zadnjo mu tudi lahko držiš pod nos. Pri nežnih otrokih moraš biti posebno previden, ker jim postanejo dišeče stvari lahko nevarne. Od vsake reči, ktere potrebuješ, moraš za ženske in stare ljudi manj vzeti, kakor smo nasvetovali, še manj pa za otroke, kar se razumeva že samo ob sebi.
Toliko moreš storiti, dokler ne pride zdravnik, ki potem bolnika natančno preišče in ukrene potrebno. Ti ga pa lepo ubogaj in stori, kar je naročil.
Črni teloli.
črni teloh je po hribovitih in goratih krajih naše domovine prav dobro znana strupena rastlina. Ni ga najti povsod, ampak navadno le na vapneni zemlji in tudi na tej ne po visokih
planinah, temveč večjidel samo ob njihovem vznožju. Tam, kjer veter sneg odnaša in je zemlja zgodaj spomladi tala, cvete naša rastlina v toplih zimah od božiča do velike noči. Včasi se prebudi ktera še o mihelovem k novemu življenju, ki pa zavoljo nastopajočega mraza skoro nikdar ne dozori. Kako dobro poznajo gorjanci črni teloh, priča najbolj dolga vrsta imen, ktera je dobil po raznih krajih. Ta so: smrtnica, talog, talov, ta-lovin, talovnik, talovna trava, talač, teloh, televnik, telovje, tolač, zavlačni koren, kihavka, slepice, kürice in kujanica.
Slika 16. Črni teloh (Hellćborus niger).
Pravi telohov del leži kot korenika v zemlji in poganja na sprednjem koncu vsako leto liste in cvete, na nasprotnem pa polagoma umira. Zunaj je rujava, znotraj pa bela in po priliki debela kakor mezinec na človeški roki. Porastena je z mnogimi, precej debelimi vlaknatimi koreninicami in postane v starosti kračja in debelejša. Potem se razveji na več vrhov, dobi temnejšo barvo in postane nekako grčava.
Listi b) imajo visoke, spodi nožničasto razširjene, drugje pa okrogle, sočnate reclje. Njihova ploskev je dlanasto razdeljena na 7—11 precej velikih listkov, stoječih na prav kratkih receljčkih. Srednji je sam, na desni in levi pa po 3—5 združenih. Kakor vsa rastlina so tudi listi goli in njihovi posamezni listki suličasti ali pa klinasti in samo spredi ostro napiljeni. Debeli so, trdni in usnjasti ter trajajo do prihodnje pomladi.
Nadzemeljsko steblo je navadno tako visoko kakor listni reclji, 10—15 centimetrov (4—6 palcev), včasi pa je tudi višje, okroglo in rudeče poprskano. Ob dnu ima 2—3 jajčaste listue nožnice, na koncu pa nosi večjidel le jeden cvet in pod njim 1—2 jajčast', zavihani in nekoliko izdolbeni krovni luski. Redkokdaj se nahajata dva cveta na jednem steblu.
Cveti a) so za nizko rastlino jako obširni in merijo včasi 10 centimetrov (4 palce) v širokost. časnih lističev je 5 ; marsikdaj se jih dobi pa tudi 6. Navadno so snežnobeli, včasi pa rudeče nadahnjeni. Dobijo se pa večkrat popolnoma rudečkasti in celò čisto rudeči cveti. Ob dnu so pojedini lističi znotraj zmirom zelenkasti. Ko plod dozoreva, ostane ta vnanji obod, čašica ; toda izpremeni svojo barvo in postane zelenkast ali ru-javkast. Lističi so podolgasti, nepravilno izrezljani in zaokroženi. Za časnimi lističi stoji kolobar majhnih, cevastih ven-čevih lističev rumenkaste barve c). V teh se napravlja med, kterega iščejo razne žuželke. Da ga lažje najdejo, pripomore največ veliki cvet, kterega že iz daljine ugledajo. Cevi imajo ob zunanjem robu malo krpico, ki brani, da voda ne pride do medli, ker bi ga pokvarila. Takih medovnikov je navadno 10. Za njimi stoji kolobar mnogoštevilnih prašnikov in sredi njih v središču vsega cveta (cvet na desni) 4—9 zelenih, šiljastih pestičev, od kterih pa le redkokdaj vsi dozorijo v plod. Spodi so vsi nekoliko zvezani, zgoraj pa prosti in usločeni. Ko zorijo v plod, odstopijo od srede in se stisnejo od strani d). Plod je mešiček. Seme je rujavo, stisnjeno in postavljeno v dveh vrstah.
Ta na vapnenem svetu gorjanskih gozdov rastoča rastlina je zelò strupena. Vsi njeni deli so zdravju prav škodljivi, vendar morda najbolj korenika, o kteri se je dozdaj največ zvedelo. Presna diši neprijetno in je trpkega in ostrega okusa. Posušena je od začetka sladka, pozneje pa trpka in žgoča. Po-užita vname hranila in razdraži živce tako, da nastanejo velike nerednosti v njihovem delovanju. Na koži se izpahnejo me-hurci, ako smo jo drgali z njo. Najbolj nevarna je tedaj, ako
je prišla neposredno v kri. Večkrat so se delale poskušnje na živalih, pa vselej s tistimi nasledki. Ako se na pr. prah stolčene korenike razmoči v vodi in brizgne konju v krvno žilo, pogine žival v kakih 10 minutah, zvijaje se v groznih mukah. Tudi ljudje so se že mnogokrat ostrupili s to koreniko. Temu v dokaz naj navedemo izmed mnogih dogodkov samo dva, ki sta jasni priči, kako nevarna je ta rastlina.
I.	Nekdo je použil nekoliko prahu od korenike, ktero je dobil od svojega prijatelja, ki jo je imel na vrtu. Kar hitro so se pokazali nasledki ostrupljenja. Silno ga je začelo grizti po črevih, in bljuval je strašno. Dasi je bil tudi zdravnik kmalu na mestu, umrl je vendar nesrečnež v strašnih mukah in bolečinah, predno je preteklo osem ur.
II.	Hlapec na neki pristavi je bolehal že kaka dva meseca. Ker ga je bolj služba skrbela nego zdravje, napoti se k osem ur oddaljenemu „mazaču“, ki je znal, kakor vsi takšni ljudje, zdraviti vsako bolezen. Od njega je dobil črnega teloha. Ko je prišel domu, skuhal je nevarno zdravilo na sadnem moštu in izpil polno čašo. Njegov gospodar je bil radoveden in je iz same radovednosti izpil tudi jedno čašo. Predno je ura pretekla, pokazala so se znamenja ostrupljenja prav silno. Hlapec, misleč, da so grizoče bolečine pot do zdravja, podpirati jih je mislil s tem, da je izpil še jedno čašo navideznega leka. Ali bolečine niso odjenjale; nasprotno, zmirom hujše in hujše so postajale. Oba sta jela prav močno bljuvati in zmedeno govoriti ; tudi mraz ju je izpreletaval. V nekoliko urah sta bila mrliča, in sicer hlapec, ki je použil polovico več, prej kakor njegov gospodar.
Na domačih živalih se je opazovalo, da je telohovo zelišče vsem jednako škodljivo; zakaj konji, goveda, svinje itd. poginejo, ako so ga dobili na paši.
Koreniko tega kakor tudi ostalih telohov rabijo ljudje po nekterih krajih kaj nespametno. Spomladi namreč jo vpeljejo govedom v mahadravo vratno kožo, češ, izvlekla bo vse škodljive sokove iz telesa, in živinče bo ostalo zdravo. Ees se napravi ogromna oteklina, ki se večjidel polagoma porazgubi; dostikrat pa govedo tudi pogine. Kdo ima škodo ? Gotovo gospodar, ki je verjel takemu skazi-zdravniku.
Eavno tako nespametno ravnajo s svinjami. Tem prebodejo ušesa in jim vtaknejo košček korenike v rano, misleč, nobena bolezen se jih ne bo prijela. Ali verujte mi, tudi to je, če ne sleparija, pa vsaj brezmejna nevednost. Na svoje oči sem se prepričal, da to nič ne pomaga, in da svinja s
prođrtim ušesom ravno tako zboli kakor vsaka druga. Poznam dva soseda, ki sta spomladi leta 1888. na ta način hotela odvrniti nesrečo od svinjakov. Očital sem jima o veliki noči tako početje, a verjela mi nista. Ko pa pridem o binkoštih zopet k njima, bila sta žalostna in mi tožila o nezgodi, ki ju je zadela. Zaporedoma so jima bolehale svinje, in nekaj jih je tudi že poginilo. Do kresa jih je izgubil jeden 9, drugi pa 17. Tisti navidezni lek ni prav nič pomagal. Naša sodba o takih stvareh je : Pusti na miru, česar ne poznaš ; zdravila pa išči sebi in svojcem pri zdravniku, za živino pa pri živinozdravniku.
Zeleni teloh.
Ta rastlina ni kakor prejšnja navezana na vapnena tla, ampak njej ugaja vsaka zemlja. Po naši domovini je močno razširjena, kar nam najbolj pričajo mnogoštevilna imena, s kte-rimi jo nazivljejo po raznih krajih. Najnavadnejša so: teloh, talov, telek, kober, pastorka, peträk, petrik, sprž in smrtnica.
Kratka, temnorujava korenika sedi plitvo v zemlji in napravlja s svojimi mnogoštevilnimi, precej dolgimi in debelim vlaknom podobnimi koreninicami dostikrat gnezdaste kepe, ki so tem večje, čim bolj se je razvejila.
Steblo je nad koreniko obdano s precej velikimi zelenkastimi luskami, ki varujejo njegov popek prehudega zimskega mraza. Okroglo je, zeleno in golo ter spodi brez listov. Ko se pa proti vrhu razcepi večkrat na rogovilo, stoji vsakokrat pod vejico list na široki žlebasti nožnici. Vsak se razdeli kakor prsti na roki, navadno na 7—11 suličastih listkov. Srednji listek stoji zase na nožnici, stranski so spodi zvezani. Včasi je tudi manj listkov, toda omenjena oblika jim zmirom ostane. Listki so ostro napiljeni, proti nožnici pa celorobi.
Razun omenjenih listov ima zeleni teloh še pritlehne, ki izvirajo iz korenike. Ti so tudi dlanasti, na 9 do 11 listkov razdeljeni in v obče stebelnim jednaki. Stojijo pa na dolgih, rudečkasto-pikastih ali zelenih okroglih rec-ljih, ki so vtaknjeni med luske, in ki imajo spredi žlebič. Ko se je cvetje že razvilo, začnejo riti iz zemlje; zgoraj so temnozeleni, spodi pa bledejši in svetli.
V
SliEa 17. Zeleni teloh. (Helléborus viridis.)
Vrh stebla stojijo na kratkih recljih posamezni, večjidel kimasti cveti. Na vsaki rogovili se vendar ne nastavi cvet, ampak nekaj jih ostane jalovih, in zavoljo tega ni mnogo cvetov na rastlini. Cvet ima dvojne lističe. Cašnih je 5 ; vsi so jed-nakomerno zeleni in po robu belkasti, včasi pa tudi nekoliko rudečkasti. Kračjih venčevih je 8—12; naštel sem jih pa tudi že 15. Vsi stojijo v kolobarju in so cevasti (gl. sliko 17. spodi na levi). Vhod v cev zapira majhna krpica, da ne pride dež do medu, ki bi ga pokvaril. Sredi mnogobrojnih belih prašnikov stoji 3—5 zelenih pestičev, ki se razvijejo pozneje v mešičke z rujavim semenom.
Zeleni teloh cvete spomladi meseca sušca in malega travna po gričih, tratah in za plotovi. Kaj rad se naseli tudi na sadne vrte, kjer ga je treba izkopati in pokončati.
Kar smo povedali o črnem telohu, velja tudi o zelenem.
Izmed telohov najmanj znan je smrdljivi teloh, čemur se pa ne moremo čuditi, ako pomislimo, da ga ne nahajamo povsod. Seveda se nahaja tudi marsikje po slovenskih deželah, toda omejen je na majhne prostore, ki so znani le bližnjim
prebivalcem. V svoji postavi je nekako podoben zelenemu telohu, a ni ga težko ločiti od njega. V zemlji ima črnorujavo, koželjasto koreniko, ki oddaje mnogo vlaken.
Kvišku stoječe ali poševno steblo je 30—60 centimetrov (1-—2 čevlja) visoko, debelo, listnato in proti vrhu làtasto razvejeno.
Togi pritlehni listi stojijo na dolgih recljih ; usnjasti so in zgoraj temno-, spodi pa bledozeleni. Kaz-deljeni so na 7—9 suličastih, rtastih (špičastih) krp, ki so drobno napiljene. Stebelni listi so majhni, sedijo na širokih nožnicah in so razcepljeni na celorobe krpe. Po vejicah sedijo jajčasti krovni listi, dolgih recljih. Oašni lističi so jajčasti, rumenkasto-zeleni in dostikrat rudečkasto obrobljeni. Ven-čevi lističi so cevasti in bledorumeni. Navadno jih je 5—7 (spodi na levi). Plodnice so 3 (spodi na desni) ; iz njih se razvijejo trije mešički.
Slika 18. Smrdljivi teloh. (Helléborus foetidus.)
Kimasti cveti so na
Smrdljivi teloh cvete meseca sušca in malega travna in raste najrajši po kamnatih gričih in hribih.
Korenika diši zoperno inje ogadno-sladkega, nekoliko ostrega okusa. Zelišče je grenko in jako ostro ter diši neprijetno in zoperno. Korenika povzroči bljuvanje, drisko, omotico in smrt.
Velikonočnica.
Po suhih gričih in holmih, zlasti na inače nerodovitni zemlji, raste lepa pomladanska rastlina, velikonočnica. Najbolj prikladna ji je vapnena podlaga, pa tudi peščenih tal ne zametuje. Ali povsod je ne nahajamo, ampak samo sem ter tja. Kjer se je naselila in do dobrega udomačila, ondi je ni zlepa odpraviti, in vsako leto o velikonočnem času poganja precej visoka stebla iz korenike. Kakor druge se ravna tudi ona po vremenu, in ko nastopijo topli dnevi, in ko ogrejejo solnčni žarki zemljo, prikaže se velikonočnica s kocinasto glavico na beli dan.
Zunaj rujavkasta, znotraj rumenkasta korenika se spušča navadno naravnost v tla.
Ako pa najde na svojem potu kako oviro, na pr. kako skalo, leze po njej v stran in pošilja mnogo debelejših
in tanših koreninic V gj;^ 19 Velikonočnica. (Anemone pulsatilla.) prst, da srkajo zivez.
Ko je učakala že več let, razveji se na zgornjem koncu in postane glavata. Pokrita je s temnimi ostanki prejšnjih listov iu ima ob koncu trdne luskaste lističe, ki delajo popek letošnjih poganjkov.
Naše škodljive rastline.	3
Spomladi odstopijo dlakave luskice, in izmed njih se vzdiguje istotako kosmato steblo, čegar konec je lepo v popek zavit in varuje cvet mraza, ki tako zgodaj še večkrat potegne. Ta popek sestavljajo trije krovni listi, ktere nahajamo pozneje pod cvetom. Njihovi spodnji deli so zrasteni v precej širok zvonast rob, kteri objema steblo kakor nožnica; zgornji deliso pa dlanasto razcepljeni in stojijo kakor prsti na roki. a) na sliki 19. nam kaže pomanjšano rastlino in pod cvetom omenjene krovne liste, ki so porasteni kakor zelišče sploh z gostimi, belo - sivkastimi dlakami. Okroglo steblo se nikdar ne razveji, ne nosi nikdar pravih listov in raste navadno naravnost na viš ter se konča v velik cvet.
Lepi cvet ima 6 čašnih lističev, ki stojijo v dveh krogih in napravljajo razširjen zvon. Zunaj so povsod jednakomerno kosmati in imajo spredi v čopič zavite dlačice. Znotraj so goli in povsod lepo vijolični ter premreženi z nežnimi temnejšimi žilami. Velikonočnica cvete le kratek čas. Kmalu zvenejo čašni lističi in popadajo z rastline. Venca nima, in mnogobrojni rumeni prašniki stojijo neposredno za čašico. Vsi niso jednako dolgi, ampak zunanji so najkračji in za njimi vedno večji. Vsi pa so pritrjeni okoli odebeljenega in zaokroženega stebelnega konca ter obdajajo v sredi stoječe, zgoraj vijolične nitke, kterih je tudi prav lepo število. Spodi je vsaka taka nitka nekoliko debelejša in povsod s kratkimi dlačicami pora-stena. To so pestiči, ki se razvijejo v repate rožke. Kako modro je pač skrbela božja roka za rastlino! Sicer majhno seme ostane zaprto v oplodju, dokler ne pride na kak ugoden kraj, kjer more kaliti. Kepati plod vzdigne lahko veter v zrak in ga odnese, med tem ko bi seme padlo na tla, in ker bi se ga preveč nakopičilo okoli matere rastline, ne moglo bi poganjati nobeno, c) nam kaže tak plod v pravi velikosti; za veter je kakor stvarjen. Stvarnik je pa še drugači skrbel za razmno-žitev tega kakor marsikterega drugega semena, b) nam namreč kaže, kako se je podaljšalo steblo med dozorevanjem in vzdignilo plodove visoko nad krovne liste. Vsa rastlina je postala precej višja, in ker so odpadli čašni lističi in prašniki, pride zdaj veter neposredno do repatih plodov in jih raznaša na vse kraje.
Cveti navadno kvišku štrlijo, včasi se nagnejo tudi malo v stran, ali kimasti niso nikdar. Prašniki so skoro za polovico kračji od čašice.
Velikonočnica ali zaspanka dobi tudi prave liste, samo nekoliko pozneje. Izmed že omenjenih lusk ob koreniki izra-
stejo iz stranskih popkov veliki, dva-, trikrat-pérnasto razdeljeni listi, ki so nacepljeni na ozke, priostrene krpice. Zgoraj so temno-, spodi pa bledozeleni in zlasti v mladosti močno kosmati. Eeclji so okrogli in ob dnu nekoliko razširjeni.
Velikonočnica postane človeku lahko prav nevarna in mu more vzeti celò življenje. Res je, da nima vabljivih jagod, ki bi otroke najbolj mikale, in zato se pripeti le redkokdaj kaka nesreča. Ako si s presno rastlino močno drgamo kožo, vname se, in napravijo se na njej mehurčki, in pripoveduje se celò, da je na tak način nastal prisad. Cveti, listi in steblo so žgočega okusa, ki se pa zdatno zmanjša, ako se je rastlina posušila. Najmanj nevarna je še korenika. Sok, ki- se poceja iz stisnjenega zelišča, izpremeni se naglo v prav ostro in rezno dišečo soparo, ktera sili človeka na kihanje in ga žge v goltancu. Posebno hitro se to godi, ako se postavi sok na toplo. Otroci sploh iztaknejo radi vse in pridejo včasi v dotiko z rečmi, ki jih prav nič ne brigajo. Tako se je pripetilo otroku, ki je v svoji radovednosti vohal v posodo, v kteri se je pripravljalo zdravilo od velikonočnice. Dobil je rudeče in zabuhle oči, obraz mu je pa potemnel. Ker je bila pomoč hitro na mestu, izginila je za nekaj časa oteklina, in tudi prejšnja barva se mu je zopet povrnila.
Velikonočnico rabijo kakor marsiktero strupeno rastlino tudi v zdravilstvu. Kakor so pokazale poskušnje, deluje dobro na krvni obtok in na živce, ali samo tedaj, ko je prišlo zdravilo iz zdravnikove roke. Ako ga je pa preveč prišlo v želodec, bati se je najhujšega, človeka začne nekaj na želodec pritiskati, sili ga na bljuvanje, in bruhati jame, da je groza. Zdaj pritisne še driska, ki ga jako oslabi. Kako hud mora biti ta strup, posnamemo lahko tudi iz tega, da oboli želodec za vnetico, ki se razširi kmalu na čreva. Dostikrat lomi bolnika krč in primejo ga božjastni napadi, kterih ga reši včasi sama smrt. Tako deluje ta strupenica na človeka. O sreči moremo govoriti, da je ne nahajamo povsod, in da raste po pustih, včasi celò nepristopnih krajih.
Po suhotah in pustinjah tudi živina ne najde paše, in ker naša rastlina tako zgodaj cvete, nahuditi ji more le redkokdaj. Ali vendar se je že dogodilo, da je s travo pomülila tudi mlada stebla velikonočnice, ki so poganjala med njo. Takemu živin-četu se šibijo noge, trese se po vsem životu, in njegovi odpadki so krvavi ; v nekoliko dneh pogine v strašnih mukah. Kjer se nahaja velikonočnica po suhih pašnikih, ima jo gospodar v svojih rokah. Izruje jo naj, predno je dozorelo seme.
Velikonočnici zelò podoben je travniški kosmatinec, zaspanka ali travnica. Podobnost je v vseh delih tolika, da se nam ne zdi potrebno ga tukaj nadrobno opisovati. Po
naših mislih bo zadoščalo, ako omenimo, kje je iskati razločkov. Tudi slika, ki ga predočuje pomanjšanega, pride nam gotovo toliko na pomoč, da ga bomo lahko spoznali.
Kosmatinec je v vseh svojih delih bolj kosmat kakor velikonočnica. Listi se prikažejo s cvetjem vred, toda rastejo le počasi in dorastejo popolnoma še Je potem, ko ni več cveta. Njihova poglavitna oblika nam je znana že od velikonočnice, vendar so nekoliko nežnejši in njihove krpice ožje.
Cvet je vsekdar kimast a) in visi na to ali na ono stran. Podoben je zvonu, in njegovi posamezni lističi so spredi nekoliko navzven zavihani. Barve je temnovijo-lične in vleče včasi celò v črno. Iz njega gledajo pestiči jednake barve, in tudi rumeni prašniki segajo do roba.
Travniški kosmatinec cvete spomladi, in sicer ali istočasno z velikonočnico ali pa nekoliko pozneje. Plod je repat in porasten z dlačicami, b) nam kaže prerezanega in povečanega, toda brez repka.
Ta rastlina raste najrajši po suhih gričih, ki ležijo proti jugu, in ki imajo peščeno zemljo, mestoma se nahaja celò po njivah.
V svojih lastnostih se ujema popolnoma z velikonočnico.
Po kimastih cvetih je travniškemu prav podoben gorski kosmatinec ali mavka (Anemone montana), čegar čašni
Slika 20. Travniški kosmatinec. (Anemone pratensis.)
lističi so pa najmanj še enkrat tako dolgi kakor prašniki. V tem oziru nas najbolj spominja na velikonočnico.
Gorski kosmatinec cvete malega in velikega travna in raste na prisojnih gričih in hribih tu pa tam, zlasti po Notranjskem. V svojih lastnostih se strinja z velikonočnico.
Planinski kosmatinec
je izmed onih planinskih rastlin, ki so zelò priljubljene ondot-nim prebivalcem in prijateljem visokih gora. Med tem ko cve-tejo njegovi žlahtniki po nižavah že zgodaj spomladi, odpira on svoje bele cvete še le rožnika in malega srpana. V tleh ima planinski kosmatinec močno, črnikasto koreniko, ktera se spušča navadno naravnost v zemljo. Pokrita je z listnimi ostanki prejšnjih let in mnogokrat tudi glavata.
Steblo, ki se vzdiguje iz korenike na viš, je 15 — 35 centimetrov (6—13 palcev) visoko, brezvejnato, okroglo in kocinasto ter se okončuje v precej obširen cvet.
Pritlehni listi, ki izvirajo neposredno iz korenike, so recljati in troj-nati, njihovi listki pérnasto nacepljeni ali razdeljeni in napiljeni. Temnozeleni so in spodi kosmati ter se razvijajo še le potem, ko je rastlina ocvetla. Krovni listi so trije; od začetka so blizu cveta, pozneje pa, ko se bet va podaljša, v spodnji stebelni tretjini. Podobni so pritlehnim, toda nekoliko manjši in brez reclja.
Veliki cvet ima 6 — 9 jajčastih časnih lističev, kteri so lepo razprostrti, zgoraj goli in popolnoma beli, spodi kosmati in rudečkasti ali sivkasti. Včasi so omenjeni lističi tudi rumenkasti. Venčevih lističev cvet nima, pač pa mnogo prašnikov in pestičev. Plodovi so podolgasti in podaljšani v dolg, kosmat rep.
Planinski kosmatinec cvete, kakor smo že povedali, meseca rožnika in malega srpana ter raste po planinah ondi, kjer ni drevja več. Glede na lastnosti se strinja z velikonočnico.
Podlcsna véterniea.
Z velikonočnico in s kosmatinci v sorodu so razne véter-nice, minice, konopnice ali konopljice. Vse imajo pod cvetom
Sl. 21. Planinski kosmatinec. (Anemone alpina.)
velike zelene krovne liste in v cvetu samo zunanji jednobarvni obod. Povsod najbolj razširjena in znana je podlesna véter-nica, zato jo postavimo na prvo mesto.
V zemlji ima valjasto koreniko, ki rije navadno naravnost naprej ; včasi se ukrivi in raste potem na stran ali pa nekoliko navzgor. Barve je rumenkaste ali rujavkaste in oddaja precejšnje število tankih koreninic.
Iz korenike izraste spomladi na živem koncu okroglo, golo ali s pičlimi dlačicami porasteno steblo, kakor nam kaže a) na
sliki 22. Le malokdaj vzraste isto za ped visoko, navadno je nižje. Spodi je belo, nad zemljo pa zeleno in včasi celò temnorudeče.
Korenika požene skoro istočasno blizu stebla dolgorecljat list, ki se razveji na koncu na tri reeeljčke, kterih vsak nosi svoj listek. Srednji listek je razdeljen na tri, stranska na dve večji krpici, kterih vsaka je precej globoko, pa nejednako nazobčana. Zgoraj je list temnozelen, spodi bled in porasten s kratkimi dlakami. Njegov recelj je spredi žlebasto-vdrt, in sicer od korenike do receljčkov, v ktere je podaljšan. Barve je zelen-kasto-rudeče.
Na steblu stojijo, od cveta precej odmaknjeni, trije krovni listi, ki so pritlehnemu zelò podobni. Njihovi reclji so vendar znatno kračji, globoko žlebasti in ob steblu celò nekoliko nožničasti. Izmed njih moli v mladosti zvonast in kimast cvet, ki se pozneje zvezdasto razprostre b). Cvet je bel kakor sneg, včasi zunaj rožno-rudeč ali moder. Podolgastih čašnih lističev je navadno šest, najde se jih pa tudi več, in večkrat se cvet precej izprevrže. Dobijo se namreč drobnocvetne kakor tudi take rastline, ki nosijo po dva cveta, in celò take, ki štrlijo močnih ščetinic. V cvetu je mnogo belih prašnikov z rumeno glavico in lepo šte-vilce zelenih pestičev, iz kterih se razvijejo jednosemne rožke c), d) nam kaže povečano rožko, ki ni repata, ampak v kljunček podaljšana in dlakava.
Sl. 22. Podlesna veterniea. (Anemone nemorósa.)
Podlesna véternica cvete sušca in malega travna ter raste prav pogosto po gozdih, logih, pod grmovjem in po travnikih, ki se razprostirajo v obližju gozdov ali so celò z lesovi obdani.
Glede na njene lastnosti zavračamo čitatelja na vse ono, kar smo povedali o velikonočnici. Večkrat se je opazovalo, da dobi živina krvavo močo, ako je dobila po neprevidnosti človekovi v krmi te rastline.
Po zunanji obliki prava sestra ravno kar opisane pod-lesne véternice je trilistna véternica (Anemone trifólia). Ona cvete kake 3—4 tedne pozneje in raste po gozdih in go-ščavju hribovitih krajev. Dasi sta si obe res prav podobni, vendar ni težko ločiti jedne od druge. Trilistna je v vseh delih večja in močnejša in se spozna najlažje po listih. Ti so sicer prejšnji podobni, ali noben treh listkov ni razdeljen na manjše krpice. Posamezni listki so suličasti, debelo napiljeni in priostreni, ob dnu pa celorobi. Srednji je pravilen, stranska pa poševna tako, da je zunanje polovice precej več kot notranje proti srednjemu listku obrnjene. vKeclji krovnih listov so žlebasti, spodi razširjeni in zrastli. Žleb je večjidel lepo rudeč.
Cvet je popolnoma bel, le mnogoštevilni pestiči so zeleni.
Steblo je 16 — 26 centimetrov (6 —10 palcev) visoko, okroglo in spodi rudečkasto. Korenika je bela ali rujavkasta in ima mnogo tankih in dolgih vlaken.
Glede na lastnosti velja tisto, kar smo povedali o velikonočnici.
Hostna véternica
ni po naših krajih tako navadna kakor prejšnji dve. Ona raste po prisojnih, suhih in pustih gričih in hribih ter ljubi vapneno in ilovnato zemljo. V tleh ima dolgo, vlaknato, daleč na okrog se razprostirajočo koreniko, ki je precej trda in šopasta.
Pritlehni listi so prstasti, tri-, pe-terodelni, njihove krpe nacepljene na tri manjše krpice in po obeh straneh pora-stene z ležečimi dlačicami ter nejednako nazobčane.
Iz korenike izraste 15—30 centimetrov (\/8 — 1 čevelj) visoko, dlakavo steblo, ki ima ob sredi tri, pritlehnim listom prav podobne, v nožničast recelj zožene krovne liste, na koncu pa bel ali
(Anemone silvéstris.)
rumenkasto-bel, nekoliko kimast cvet. Cašnih lističev je navadno pet; oni so narobe-jajčasti, topi, nekoliko izrobljeni in zunaj ob dnu dostikrat vijolično nadabnjeni ter porastem z než- ; nimi dlačicami. Jajčasti plodovi so spodi zoženi, dlakavi in združeni v glavico.
Kostna véternica cvete malega in velikega travna in se ujema v svojih lastnostih z velikonočnico.
Zlatičasta véternica
je podlesni prava sestra. Ne samo da je jednake oblike in velikosti, druži se z njo skoro povsod, le v gozde ne gre tako rada. Najbolj ji ugajajo prostori kraj lesov in loke, kjer je dosti grmovja in dobra zemlja. Priimek „zlatičasta“ je dobila zato, ker je po cvetu najbolj podobna nekterim zlaticam, ka-koršnih raste mnogo po naših krajih.
V zemlji ima zala rastlinica valjasto, plazečo koreniko, od ktere se razširjajo tanke, toda dolge vlaknate koreninice ; zunaj je ruj ava ali rumena, znotraj pa bela.
Korenika pošlje spomladi šibko, okroglo steblo na dan. Eedkokdaj je ravno, navadno je nepravilno zveriženo in večjidel golo ter rudečkasto. Daleč pod cvetom nosi tri krovne liste. Ti imajo kratke, žlebaste in rudeče reclje, sami so pa lepo zeleni. Vsak list je narezan na tri krpe, ki se razdelijo še na manjše krpice. Vsaka krpa se spodi klinasto zožuje in prehaja v recelj. Pritlehni list je krovnim jednak, samo njegov recelj je daljši.
Rudečkasto steblo nosi rumen cvet, kterega napravlja pet jajčastih lističev. (Anemone ranunculoides.) Dobi se jih pa tudi več, toda SO ožji. V cvetu je mnogo rumenih prašnikov in zelenih pestičev; iz zadnjih se razvijejo rožke, kise okončujejo v kratek kljunček.
Kakor smo že omenili, raste družno s podlesno véternico in cvete malega in velikega travna. Tudi ta je ostrega okusa in v svojih lastnostih sploh sorodnicam jednaka. Vendar se ni zabeležil noben dogodek, da bi bili prišli z njo ljudje v ožjo dotiko. Sicer pa trdijo popotniki, da se poslužujejo Kamčadalci
te rastline, kedar mažejo sulice in drugo orožje s strupom. Rane, ki jih napravi tako orožje, so neki prav nevarne.
Kalužnica.
Kalužnica, ki ji po drugih krajih naše domovine pravijo tudi jurjevka, šenčurka, kurešnica, vodna zlatica in paludnica, je vsakemu znana pomladanska rastlina. Ce poudarjamo tukaj pridevek „pomladanska“, storimo to zavoljo tega, ker je ravno spomladi v najlepšem cvetu, in še na misel nam ne pride, da bi ugovarjali onemu, ki jo je videl cveteti tudi po letu. Rastlina se ravna tudi po kraju, in prišedši poletnega ali celò jesenskega dne v kako, z visokimi stenami obkroženo gorsko zatišje, èudimo se večkrat kalužnici ali kteri drugi znanki, ki se še le zdaj najlepše razvija, ko že zorijo dolinke. Vsakemu je menda znana naša rastlina, pa vendar ni nemogoče, da ji ne ve ta ali oni pravega glasu. Zato smo dodali opisu sliko, ki nam jo kaže sicer pomanjšano a) in f), a vendar tako, da jo more vsak spoznati.
V zemlji ima prav kratko, pa močno in z dolgimi, debelim vlaknom podobnimi koreninami obdano koreniko. Ako si rastline dobro ne ogledamo, še korenike ne opazimo, ker je popolnoma skrita med mnogobrojnimi vlakni in ob koncu kakor prisekana. Vsa je obdana z rujavimi ostanki lanskih listov in stebel, kakoršnib
je vzrastlo letos več iz nje.	, ,	,, , . ,
Nadzemeljsko steblo Slika 25- Kalužnica. (Caltha palustris.)
ostane včasi pri tleh, navadno se pa dvigne precej visoko v zrak. Močno je in debelo ter nekoliko robato. Redkokdaj ostane brez vej, temveč se razveji na več vrhov, po kterih je nameščeno cvetje. Znotraj je votlo, samo tam, kjer stoji kak
list, izpolnjeno je do dobrega. Barve je spodi rožnorudečkaste, zgoraj pa zelene.
Listi so dvojni: pritlehni in stebelni. Oblike sicer niso različne, a prvi stojijo na dolgih recljih, drugi so pa tem kračje recljati, čim više so postavljeni ; najvišji so brez reclja. Vsi, zlasti pa pritlehni so ob steblu nožničasto razširjeni in ga objemajo z rujavkasto kožico. Reclji so na spodnji strani okrogli, na zgornji sploščeni in pri višjih stebelnih listih celò nekoliko žlebasti. Listna ploskev je skoro okrogla in nad recljem prav globoko, srčasto izrezana in zaokrožena, po robu pa plitvo narezana. Včasi so listi ledvičasti.
Veliki, zvezdasto razprostrti rumeni cveti sedijo na robatih recljih konec vej ali v listnih pazušicah. Navadno stojita vrh najvišjega lista dva cveta. Zunanji, ki se razcvete vselej prvi, je vejica v cvet se okončujoča, notranji tik lista pa prihaja iz pazušice. Dokler je cvet še v popku, je na površju rumen-kasto-zelen, pozneje pa porumeni. Cašnih lističev ima 5, včasi tudi 6—8 b) ; vsi so podolgasto-okrogli in z vdrtimi žilicami prav dobro zaznamovani. Kakor čašica so tudi mnogobrojni prašniki rumeni in proti koncu razširjeni c). Pestiči d), kterih je 5—10, vlečejo nekoliko na zeleno. V mladosti so nagnjeni proti središču, ko pa zorijo in se izpremenijo v mešičke, odstopijo drug od drugega in se nagnejo navzven. Rujavkasti plodovi e) so kožnati in se odprejo navzgor, kjer se pokaže v razpoki podolgasto, črno-rujavo seme.
Doma je kalužnica povsod, kjer voda zemljo močno napaja. Raste istotako ob potokih, mlakužah in jarkih, kakor po močvirnih travnikih. Kaj rada se naseli tudi okoli studenca, ki izvira v mehkih tleh, in spremlja žuboreče valčke daleč do globoke reke.
Kalužnica ni posebno zopernega duha; pritlehni listi dišijo nekoliko po popru. Vsi deli, posebno pa podzemeljski so neprijetnega, ostrega in naposled grenkega okusa. Da moramo to rastlino prištevati škodljivim, pouči nas sledeči dogodek. Neka družina, ki si ni mogla vsakdanjega kruha lahko preskrbeti, pripravljala si je večkrat jedi od raznih presnih rastlin. Ker nekegavdne ni bilo drugega dobiti, použila je za kosilo kalužnico. Crez pol ure so vsi zboleli ; grizlo jih je po želodcu, sililo jih na bljuvanje, bolela jih je glava, in čudno jim je donelo po ušesih ; nazadnje se jim je zapirala še voda in driska je hudo pritiskala. Drugega dne jim je postala koža, zlasti po obrazu, vodenična, in tretjega dne so jih mučili mehurčki, ki so se pa kmalu posušili. Zdravniška pomoč jim je povrnila zdravje.
Cvetne popke nabirajo po nekterih krajih, namakajo jih v octu (jesihu) in potem namesto pravih uživajo v omaki. Ako jim tudi ocet neki vzame škodljivo moč, vendar jih nikomur ne priporočamo.
Domače živali pomulijo prav rade mlado zelišče, in ni se opazovalo, da bi jim škodovalo; ravno tako neškodljivo je tudi suho. Staro pa ni brez neprijetnih nasledkov, ker povzročuje krvavo močo.
Zlatice.
Zlatic je po naših krajih prav lepo število, zato se nam zdi primerno, da jih razdelimo na manjše skupine.
A. Zlatice z rumenim cvetjem:
1. z vlaknato koreniko in jedno vitimi listi.
Travniška zlatica,
zlatičnica, vränka, eedólika, samojéd, kuroslék ali ulj es a zasluži prvo mesto, ker je najbolj razširjena. Y zemlji ima črno-rujavo, kratko pa debelo in z mnogimi vlakni porasteno koreniko. Iz nje izraste jedno ali več okroglih, votlih in rogovilastih stebel, ki so videti gola, ali bliže pogledana kažejo prav kratke, ležeče dlačice po sebi. Visoka so 50—90 centimetrov (19—34 palcev).
Pritlehni listi stojijo na dolgih recljih ; dlanasti so in globoko razdeljeni na pet krp.
Posamezne krpe so zopet razdeljene na manjše krpice, ki so ali krpaste ali pa nazobčane. Zgoraj so dostikrat črnikasto poprskani ali ru-javkasto-lisasti, včasi ob
dnu celò belkasti. Steblo	,
objemajo S široko nož- S1- 2e- Travmška zlatica. (Ranunculus acer.)

nico, ktera prehaja v žlebast recelj. Stebelni listi so pritlehnim v obče podobni, samo manj razdeljeni so in na kračjib recljih pritrjeni; najvišji nimajo reclja, ampak sedijo na nožnici in so sploh prav neznatni.
Cveti stojijo konec vej in vejic in se razcvetajo polagoma. Zelenkasta ali rumenkasta čašica je rumeno obrobljena, proti koncu navadno rudeče progasta in odpadljiva. Njeni pojedini lističi so podolgasti, kadunjasto vglobljeni in zunaj dlakavi. Rumenih venčevih lističev je pet; postavljeni so med in nad čašne lističe in se svetijo kakor tolšča ter imajo na zgornji strani blizu dna majhno luskico, za ktero se nabira med. Srčasti so in obdajajo mnogoštevilne rumene prašnike, sredi kterih sedijo zelene plodnice. Iz vsake se razvije stisnjena, narobe - srčasta rožka h), ki lahko izpade.
Travniška zlatica cvete od velikega travna do pozne jeseni in raste povsod po travnikih ; tu je naša najnavadnejša rastlina. Da je tudi ne manjka po poljskih mejah, tratah, kraj gozdov, po pašnikih in drugih jednakih krajih, ni treba posebej zatrjevati. Ne ljubi pa le nižav, ampak tudi po planinah ni redka; tu je vendar znatno manjša in cvete nekoliko pozneje.
Vsi deli te rastline so jako ostri, najbolj pa cvetni popki. Kako deluje njen strup, pokažeta nam naj dva dogodka.
I.	Sedemdesetletna ženica, ktero je silno trgalo po udih, umila si je zvečer noge z vodo, v kteri je kuhala liste od travniške zlatice. Da bi ji bolj pomagalo, obvezala si je noge z omenjenimi listi. Po noči so jo vzbudile hude bolečine. Vrže torej obvezo z nog, in misleč, da bodo bolečine popolnoma ponehale, izplakne si ude z vodo. Obe nogi sta bili do kolen kakor zažgani, rudeči, vroči, in tu pa tam so se bili izpahnili mehurčki. Bolnico je izpreletaval mraz in vročina, in tožila je o neznosnih bolečinah. Poslali so po zdravnika, ki je ukrenil potrebno. Vendar se je prikazal navzlic zdravniški pomoči tretjega dne mestoma črni prisad. Bolnica se je tresla; ko se je zravnala, napadala jo je omotica, bila je nemirna in postala ru-dečega obraza. Jednajstega dne je odjenjala vročina, in rane so se zboljšale. Ko je preteklo pol leta, ponovile so se bolečine v okolčju, in nasledek temu je bil, da so otrpnile noge, in da je mogla revica le še o berglah hoditi.
II.	Tu smo zvedeli, kako deluje travniška zlatica na zunanje dele človeškega telesa. Zdaj vpa poglejmo, kakšni so nasledki, ako pride ta strup v telo. Žal, da moramo objaviti žalostno dogodbo, ki se je končala s smrtjo dveh dečkov. Po-užila sta namreč korenike od travniške zlatice, vsled česar jima
je postalo jako slabo in bljuvanja ni bilo ne konca ne kraja. Mlajši je umrl že črez pol ure, starejši pa po dveh urah.
Zlatorumena zlatica.
Po rumenem cvetju drugim podobna, odlikuje se ta zlatica najbolj po listih, kterih pritlehni so srčasto - okroglasti ali ledvičasti, vèasi celi, včasi krpasti in debelo narezani ter nasajeni na dolgih recljih, ki so spodi razširjeni v nožnico. Ne-ktero zelišče ima samo cele, drugo le krpaste in tretje obojne pritlehne liste. Sedeči stebelni listi so dlanasto razdeljeni na mnogo črtastih ali suličastih, celorobih, debelo napiljenih ali nazobčanih krp, ki se nekako čudno stegajo od steblav in včasi naravnost od njega stojijo, čim više so postavljeni, tem manjši so in tem manj razdeljeni.
Okroglo steblo je 15—45 centimetrov (6—17 palcev) visoko in večji-del rogovilasto razvejeno. Navadno je golo ali pa kratko-dlakavo, ka-koršni so tudi listi. Pod vsako vejo sedi list, in ker so te raztresene, so tudi listi premenjalni. Pritrjeno je steblo na kratki koreniki, ki ima mnogo belkastih vlaken.
Cveti so srednje velikosti in zlatorumeni. čašica se trdno oprijemlje venca in je skoro kadunjasta. Rožke imajo kljukasto ukrivljen kljunček.
Zlatorumena zlatica cvete malega in velikega travna in raste po lokah in gozdnih travnikih. Cveti, ki zagledajo prvi beli dan, so večkrat krnjasti.
Kakor travniška zlatica vplivajo vse druge neugodno na človeško zdravje. Razloček je samo ta, da so nektere nevarnejše od drugih, v kterih je strup nekako ublažen.
Glede na zunanjo obliko stoji takorekoč v sredi med travniško in zlatorumeno zlatico gorska zlatica (Ranunculus montànus). V zemlji ima vodoravno ali poševno, včasi celò naravnost navzdol zarito koreniko, ki požene 8—16 centimetrov (3—6 palcev) visoko, brezvejnato steblo. Tako nizka ostane rastlinica po planinskih pašnikih in višjih legah sploh; koder se pa nahaja po gorskih dolinicah, je znatno višja. Steblo je okroglo, spodi golo, proti vrhu pa porasteno z mehkimi, ležečimi dlačicami.
Sl. 27. Zlatorumena zlatica. (Ranunculus auricomus.)
Pritlehni listi so recljati, srčasto - okroglasti in dlanasto razdeljeni na 3—5 krp. Krpe so klinaste in spredi nacepljene na tri nazobčane krpice. Stebelni list — večjidel je samo jeden, včasi sta dva — je sedeč in razdeljen na 3—5 črtastih, celorobih in topih krp.
Vrh stebla stoji precej velik, rumen cvet. Kakor se pa rastlina sploh jako lahko izpreminja glede na druge dele, tako je najti tudi mnogo takih, ki imajo vejico, okončujočo se v cvet. Cvetni recelj je dlakav ; časni lističi so podolgasti, topi, rumenkasti in dlakavi. Venčevi lističi so okroglasti, narobe-jajčasti in daljši kakor čašica. Našo rastlino razločuje od prejšnjih dveh najbolj to, da je njeno plodišče dlakavo. Goli plodovi imajo kratek, kljukast kljunček.
Njej zelò podobna jeVilarsova zlatica (Ranunculus Villärsii). Razločuje se samo po plodih, kteri so porastem s ščetinicami. Raste po visokih gorah in cvete kakor prejšnja od velikega travna do velikega srpana.
Kosmata zlatica (Ranunculus lanuginósus).
Škodljive lastnosti njenih sorodnic so v njej sicer nekoliko ublažene, ali vendar ni tako nedolžna, da bi ji ne dali tukaj prostora. V zemlji ima kosmata zlatica močno, kakor gosje però debelo koreniko, ki je zavrtana naravnost v tla. Mnogobrojne dolge in vlaknate koreninice jo pokrivajo malo da ne popolnoma. Iz nje prihajajo okrogla, votla in kvišku stoječa, 30—90 centimetrov (1—3 čevlje) visoka stebla, ki se pod vsakim listom delijo na rogovilo. Lepo zelena so; nadlistna rogovila pa je na zgornji strani večjidel rudečkasta ali rujavkasta. Stebla so porastena z dolgimi, rumenkastimi kocinami, ki jih delajo srhke; tudi po listnih recljih stojijo jednake kocinice.
Listi so pritlehni, iz korenike izvirajoči in stebelni. Po ploskvi so si prav podobni, a prvi stojijo na dolgih, plitvo žle-bastih in spodi v široko nožnico razširjenih recljih, stebelni so pa kratko recljati in privrhni celò sedeči. Poglavitna oblika jim je dlanasto-krpasta ; srednja krpa je klinasto-jajčasta, stranski sta poševni. Vsaka je globje narezana in nazobčana. Listi blizu cvetov so čim više tem manjši in navadno na dve suličasti, celorobi krpici razdeljeni.
Rumeni cveti imajo pet dlakavih čašnih, rumenkastih in rumeno obrobljenih, in pet venčevih lističev, ki se razprostirajo v popolno kolo. Rožke so lečaste, gladke in gole ter se okon-čujejo v kljukico.
Kosmata zlatica raste po listnatih gozdih in ljubi mokrotna stališča ter cvete od velikega travna do iste dobe, ko odhajajo priljubljene nam lastovice.
Braclavicnata zlatica.
Kakor marsiktera druga rastlina, rabila je tudi bradavič-nata zlatica, lopatica, bradavičnik ali motika v prejšnjih časih zdravnikom. Ali slava ji je potekla, odkar so se odprli zdravilstvu boljši viri. Dasiravno ne služi več zdravnikom in le-karjem, svojih lastnostij vendar ni izpremenila, in zato izpre-govorimo tukaj nekoliko o njej.
V zemlji ima lopatica med tankimi koreninami precej debele in mesnate, klinaste ali jajčaste gomoljčke a). Ko izgine rastlina konec rožnika s površja , ostanejo omenjeni gomoljčki, drug od drugega odtrgani, v tleh, in ustanovijo spomladi nove rastlinice. Včasi jih spravi huda ploha na dan, in ker so vsaj približno kakemu žitu podobni, govori se potem o dežu, med kte-rim je padalo zrnje iz oblakov.
Ti gomolji stojijo v šopku, in steblo, iz kterega so izrastli e), gre
sprva na viš, Slika 28. Bradavičnata zlatica. (Ranunculus Ficaria.) potem pa poleže po zemlji. V spodnjih delih je lepo rudeče ali belo, v zgornjih pa zeleno in večjidel vejnato.
Listov ima zelišče mnogo. Spodnji stojijo na dolgih rec-ljih in objemajo steblo z dolgo, široko nožnico, ki je podaljšana v recelj, kjer napravlja žlebasto progo. Zgornji listi so manjši, stojijo tudi na žlebastem reclju, ki se pa okončuje v
prav kratko nožnico. Listna ploskev v obče je srčasta in se približuje včasi lopati, včasi pa krogu. Večkrat je celò tri-voglata, pa malokdaj razdeljena na pravilne krpe. Pri spodnjih listih je zverižena, pri zgornjih pa krpasta. V zgornjih pa-zušicah sedijo beli, okroglasti gomoljčki, ki prezimijo in spomladi vzrastejo v novo lopatico kakor podzemeljski.
Steblo kakor večjidel vsaka veja ima na koncu posamezen cvet, ki se polagoma razprostira v lepo rumeno zvezdo. Čašica ima 3, venec pa 8—12 podolgastih, spredi zaokroženih lističev. Iz mnogobrojnih pestičev c), ki sedijo sredi rumenih prašnikov, razvijejo se majhne okroglaste rožke d).
Lopatica raste povsod po vlažnih in senčnatih krajih, in ker se razmnožuje z dvojnimi gomolji in s semenom, je po imenovanih mestih navadno tako gosta, da zaduši vso drugo rast. V lastnostih se sicer strinja z ostalimi zlaticami, vendar je ostrina v njej nekoliko ublažena, in gomolji, ki so od cvetoče rastline najhujši, postanejo celò užitni, ko je izginilo zelišče s površja.
Žgoča zlatica.
Po vlažnih krajih sploh, zlasti pa po mokrotnih travnikih, kraj jarkov in jezer cvete od rožnika do jeseni žgoča zlatica, po cvetu sorodnicam podobna. Po vlažnih pašnikih kraj gozdov in med lesovi jo najdeš z drugimi v družbi, zakaj živina se je skrbno ogiblje. V tleh ima kratko, precej debelo koreniko, iz ktere poganja šop belkastih, močnih korenin.
Steblo gre malokdaj naravnost na viš, navadno polega po tleh ali se polagoma vzdiga od zemlje. Votlo je in nekoliko robato ter 20—45 centimetrov (8—17 palcev) visoko. Spodi je večjidel brez vej. zgoraj pa vejnato in golo kakor ostalo zelišče, ali pa tudi porasteno s kratkimi dlačicami.
Slika 29. Žgoča zlatica. (Ranunculus Flämmula.)
Listi so raztreseni po steblu. Spodnji so jajčasti ali suličasti in stojijo na dolgih recljih, višji so suličasti in pritrjeni na kračjih recljih, privrhni so ožji in sedeči. Vsi obsegajo steblo z nožnico, ki prehaja v
recelj. V prvi polovici so po robu celi, v drugi pa oboroženi z majhnimi, oddaljenimi zobci.
valjast, žlebast in od strani stisnjen
Bledorumeni cveti so majhni in imajo kratko, od ostalega cveta stoječo ali celò malo nazaj zavihano čašico. Njeni lističi se nikoli ne dotikajo reclja, kakor je to pri nekterih zlaticah navada. Venčevi lističi (spodi na desni) so spredi lepo zaokroženi in s podolžnimi črticami okrašeni. Plodovi (na desni nad venčevim lističem) so majhne, jajčaste rožke s kratko konico, ki narejajo oblasto glavico.
Žgoča zlatica je izmed hudo strupenih zelišč in polna ostrega otrova. Kar smo povedali o prvi njenega rodu, velja tudi o njej. Tu naj omenimo samo sledečo dogodbo. Neka žena si je namazala z njo roko, da bi se iznebila mrzlice. Vsled tega se je vnela koža, in nastal je nevaren prisad.
Yelika zlatica
je glede na vnanjo obliko podobna svoji prednici in raste tudi po jednakih prostorih. Ali med tem ko nahajamo prejšnjo skoro povsod, kjer ostanejo tla količkaj vlažna, je velika zlatica bolj redka in raste samo tu pa tam.
V zemlji ima trpežno koreniko, ktera poganja goste šope vlaknatih koreninic in dolge podzemeljske živice z recljatimi suličastimi listi.
Steblo je togo, naravnost kvišku stoječe, votlo in 60—100 centimetrov (2—3 čevlje) visoko. Spodi izvirajo iz kolenec nitasta vlakna, ki se zarijejo v tla in koreniko krepko podpirajo. Proti vrhu je porasteno s kratkimi, pritisnjenimi dlačicami in vejnato, drugje pa golo.
Listi so premenjalni in se ne nagnejo daleč od stebla in vej, temveč molijo na viš. Ozko suličasti so in celorobi ali priostreni z nekolikimi majhnimi zobci. Spodnji stojijo na prav kratkih nožničastih recljih, zgornji pa sedijo neposredno na steblu in ga nekoliko objemajo.
Veliki cveti narejajo rahlo grozdasto razcvetje. čašica je rumenkasta, dlakava in rada odpade. Venčevi lističi -— 5 jih je kakor čašnih — so rumeni in svetli ter lepo razprostrti. Kratkih prašnikov in pestičev je mnogo. Plodovi (spodi na levi) so jajčasti, stisnjeni in se okončujejo v kratek, srpasto ukrivljen kljunček. Združeni so v okroglasto, nekoliko potlačeno, kakor grah debelo glavico.
Slika 30. Velika zlatica. (Ranunculus Lingua.)
Naše škodljive rastline.
4
Velika zlatica cvete malega in velikega srpana ter raste v močvirjih, ob jarkih, ribnikih in jezerih, toda kakor smo že povedali, ne povsod. Strupenejša je od prejšnje, in gledati je treba na to, da je ne pokladaš živini med drugo pičo.
Strupena zlatica
(Ranunculus Thora) ima v zemlji šop koželjastih, belih gomoljev, ki so porastem s tankimi vlakni. Med njimi je kratka, rujavkasta korenika, ktera drži naravnost navzdol ali pa raste nekoliko napošev.
Okroglo steblo je 8—30 centimetrov (3—12 palcev) visoko, golo in v vrhu razvejeno na nekaj vejic, ktere nosijo posamične cvete.
Trdni listi so celi in goli. Pritlehni list je recljat, ledvičast in narezan ter se nahaja navadno le na mladih rastlinicah. Stebelna lista sta brez reclja; prvi je narobe-jajčast in spredi nekoliko izrezan, drugi manjši in suličast. Včasi se nahajajo trije, včasi pa samo jeden list na steblu.
Iz rumenih cvetov se razvijejo jajčasti, stisnjeni plodovi, ki so zašiljeni v dolg, ukrivljen kljunček.
Strupena zlatica cvete velikega travna in rožnika ter raste po gorskih gozdih, ki se ponašajo z vapneno zemljo. Sok od te zlatice povzroči neki naglo smrt, ako je prišel v kako rano. To so dobro vedeli stari Galci in o bojnem času mazali z njim orožje, ktero so metali na sovražnika. Morebiti so jim služile v ta namen tudi druge zlatice.
Najbrž mešanec (izrodek) od strupene zlatice je popačena zlatica (Ranunculus hybridus), prava njena sestričina, ki je pa v rasti močno zaostala. Njeni gomolji so valjasto podaljšani in se okončujejo v tanek repek. Steblo je jedva 8 do 16 centimetrov (3—6 palcev) visoko, spodi temnorujavo in golo ter naravnost na viš štrleče. Zlatorumeni cvet je drobnejši od prejšnjega in je ali samo jeden vrh stebla, ali pa se steblo razhaja na vejice, ki so ozaljšane s cvetom. Oašni lističi so na-robe-jajčasti, goli in skoro tako dolgi, kakor okroglasti venčevi. Plodovi so podolgasto-jajčasti in glavičasto združeni.
Pritlehni listi so recljati, ledvičasti, vzadi celorobi, spredi pa zarezano-krpasti. Srednja krpa je jajčasto-podolgasta, topa ali priostrena. Stebelni list je pritrjen na kratkem reclju, ali pa sedi na steblu ; podoben je pritlehnim. Ostali listi so neznatni, suličasti.
Popačena zlatica cvete rožnika in malega srpana ter raste prav po gostem po naših vapnenih planinah. Srupena je prav tako kakor prejšnja.
2.	z brazdastimi cvetnimi reclji. Gomoljasta zlatica.
Poleg lopatice je gomoljasta zlatica ali žabinec prva iz tega velikega rodu, ki krasi spomladi s svojimi rumenimi cveti trate, travnike, pašnike, njivske meje itd. Že potem jo moreš spoznati; ako jo pa izdereš iz zemlje in si ogledaš podzemeljski del (spodi na levi), ne pride ti več iz spomina.
Steblo namreč je spodi gomoljasto odebeljeno in poganja navzdol mnogo belkastih, vlaknatih korenin, navzgor pa votla, 15—32 centimetrov (6—12 palcev) visoka stebelca. Ta se razvejijo na rogovile in ležijo včasi tudi po tleh. Zelišče je močno kosmato in vsled tega je videti sivkasto.
Gomolj obdajajo široke nožnice pritlehnih listov, ki so podaljšane v žlebast recelj, na kterem sedi trojnata ali dvakrat-trojnata listna ploskev. Posamezni listki so nacepljeni na 3 nazobčane krpice. Stebelni listi imajo kratke reclje in precej ožje listke, ki včasi kar po nožnici stojijo. V vrhu so listi brez reclja.
Konec vej in vejic nahajamo velike rumene cvete, čašica je porastena na spodnji strani z dolgimi kocinami; njeni lističi so približno od srede nazaj zavihani in zakrivajo recljev konec. To je najboljši vnanji znak, ki takoj ovadi našo rastlino. Venčevi lističi (spodi na desni) so včasi podolgasti, včasi okroglasti, vselej pa spredi zaokroženi, ob dnu zoženi. Gladke rožke (na levi zgoraj) so oborožene s kratkim kljunčkom.
Gomoljasta zlatica cvete od malega travna do malega srpana. Ne najdeš zlepa prostora, kjer bi se ne naselilo to zelišče. V lastnostih se ujema z mehurno zlatico (gl. sliko 34.), dà. trdi se celò, da je nevarnejša od nje. Kot posebnost moramo omeniti, da so nadzemeljski deli tedaj najmanj škodljivi, ko so se osuli s cvetjem, vlakna pa najbolj ostra, dokler se ne začnejo cveti odpirati. Gomolji so vsak čas strupeni.
Sl. 31. Gomoljasta zlatica. (Ranunculus bulbósus.)
Plazeča zlatica.
Ta rastlina, kteri tudi uranjščica in uränjica pravijo, je izmed vseh zlatic najnadležnejši njivski plevel. S tem pa ne trdimo, da je drugod ni. Po travnikih in tratah je je navadno vse polno, a vendar se drži najrajši mokrotnih in vlažnih prostorov; suha zemlja ji ne ugaja. Prav lahko jo spoznaš po pritlikah (plazečih razrastkih), ki se trdno držijo zemlje in razhajajo na več stranij. Ako izkoplješ tako zelišče, čuditi se moraš dolgim pritlikam, ki so v tleh kakor pribite.
Kratka, rujava korenika je pokrita z mnogimi debelimi vlakni. Iz nje izrastejo ležeča ali samo nagnjena, malokdaj
naravnost kvišku moleča, 15—40 centimetrov (6—15 palcev) dolga, večjidel nekoliko robata stebla. Tudi omenjene pritlike pridejo iz korenike. Te so okrogle in imajo razmaknjene, na dolgih recljih na viš stoječe liste. Ob koreniki jih obdajajo kakor stebla široke nožnice pritlehnih listov, ki so dolgo recljati kakor sploh vsi spodnji stebelni listi. Listna ploskev je troj -nata, njeni posamični listki so nasa-(Ranünculus répens.) jeni na precej dolgih receljčkih, na najdaljšem srednji. Listki so dlanasto nacepljeni na tri majhne krpice, ki so krpaste ali le nazobčane. Zgornji stebelni listi nimajo reclja, glede na obliko so pa prejšnjim podobni, samo da niso tako silno razdeljeni. Najvišji so tridelni z ozkimi, suličastimi in celorobimi krpicami. Zelišče je temnozeleno, pritlike navadno rudečkaste ali rujav-kaste. Včasi je čisto golo, včasi pa dlakavo.
Rogovilasto steblo nosi na brazdastih recljih velike, rumene cvete. Čašica je dosti manjša od venca in odstopi od njega. Lečaste rožke (na desni nad venčevim lističem) so oborožene s kratkim kljunčkom.
Uranjščica cvete od velikega travna do jeseni in raste, kakor je bilo že povedano, povsod po mokrotnih in vlažnih krajih. Ker se pričvrstijo tudi pritlike v tleh s koreninami, ki jim izrastejo iz kolenec, zato je ni lahko dobiti iz tal, in tedaj je vsakemu poljedelcu jako zopern plevel.
V lastnostih se ujema z drugimi, manj škodljivimi zlaticami.
Vränki jako podobna je mnogoevetna zlatica (Ranunculus polyänthemus), ktera pa ima brazdaste cvetne reclje in dlakavo plodišče. Njena korenika je vlaknata in večjidel naravnost v tla zavrtana.
Ravno steblo je 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko in nosi mnogo vej in vejic, ki se vsujejo o svojem času z mnogobrojnimi zlatorumenimi cveti. Porasteno je z dlakami, ktere stojijo v spodnjih delih od njega, v zgornjih pa ležijo po njem. V obče pa ta znak ni zanesljiv, ker se nahajajo tudi take rastline, ki se odlikujejo ali le po stoječih ali le po ležečih kosmatinicah.
Recljati listi so dlanasto-tridelni ; od posameznih klinastih krp je srednja tridelna ali trikrpa, stranski pa dvodelni. Krpice so zarezano-nazobčane, včasi tudi celorobe. Najvišji listi imajo črtaste krpe. Listi so dlakavi kakor steblo.
Da so cvetni reclji brazdasti, nam je že znano; tudi dlakavi so in se okončujejo v cvet, čegar jajčasta čašica se naslanja na venec. Cašni lističi so porasteni s togimi dlačicami. Venčevi so skoro okrogli, spredi neznatno izrobljeni, ob dnu pa klinasti. Lečaste rožke so gladke, gole in podaljšane v kratek kljunček.
Mnogoevetna zlatica cvete velikega travna in rožnika ter raste po gozdnih travnikih in kraj gozdov, kjer živi v družbi s travniško zlatico in z drugimi sorodnicami. Najbolj ji ugajajo hriboviti in gorati kraji.
S prejšnjo prav lahko zameniš lozno zlatico (Ranunculus nemorósus), ker sta si na prvi pogled zelò podobni. Lozna ima močnejšo dlako, ki od stebla stoji, in srednja krpa pritlehnih listov je zmirom le trikrpa, stranski pa dvokrpi ; krpice so nejednako nazobčane. Lečasti plodiči imajo zvit kljunček. Cvete istočasno.
3.	Jednoletne zlatice z vlaknato korenino, s sestav-ljenimi ali pa globoko krpastimi listi in trnastimi, grbastimi ali pa grčastimi plodovi.
Njivska zlatica
ali greben ec je silen poljski plevel; a ker je njivska zlatica kakor zlatice sploh tudi človeškemu zdravju nevarna, postavili smo jo na to častno mesto. V zemlji ima vlaknate, včasi prav debele korenine, iznad kterih se vzdigne 15—45 centimetrov (6—17 palcev) visoko, okroglo steblo. Spodi je popol-
noma golo, proti vrhu redko dlakavo in v zadnji tretjini navadno zveriženo; tu je tudi vejnato.
Listi so po mestu različni. Spodnji so jajčasti in spredi nazobčani, ostali pa tridelni ali trojnati. Posamezni listki ali krpe so ali samo globoko nazobčani, ali pa đvo-, tridelni in nazobčani
ali krpasti. Krpe in listki so ponajveč klinasti. Vsi imajo nožnico, steblo obsegajočo ; najvišji so sedeči, ostali pa recljati. Med pritlehnimi in prvimi stebelnimi listi je precejšnji presledek brez listov. Zelišče je videti nekako bledo, in tudi drobni cveti so nekako pobledeli. Ploščnate rožke (na desni spodi in po vejicah) se okončujejo v kratek kljunček in so posute z majhnimi, šiljastimi bodicami.
Njivske zlatice ni lahko izgre-šiti, ker se takoj ovadi po svoji, od žitnih bilij dosti bledejši barvi. Ako bi to ne zadoščalo, pridejo ti na pomoč majhni, žvepleno-ru-meni cveti in končno tudi plodovi, ktere moreš že v cvetu spoznati. Po čašici visijo dolge kosmatinice. Ta zlatica cvete tedaj, ko jame rž napravljati klasje, t, j. od velikega travna do malega srpana, ko se začne kmet ozirati po ženjicah. Najljubša so ji razna žita, pa tudi med drugo poljščino ni ravno redka. Ker nima korenike, gre rada iz zemlje. V svojih lastnostih se približuje drugim, manj ostrim sorodnicam.
Po grobljah in drugih pustih prostorih raste na južnem Kranjskem in Goriškem kljunasta zlatica (Ranunculus mu-ricàtus). Iz vlaknate korenine izraste več vejnatih, dlakavih stebel, ki so 5—26 centimetrov (2—10 palcev) dolga in se polagoma vzdigajo od tal. Včasi so srhka, a ne bodeča, kakor bi bilo morebiti soditi po imenu; bodeči so le plodovi.
Spodnji listi so recljati, ledvičasti ali okrogli, celi ali tri-krpi in narezani; 'najvišji so sedeči, narobe-jajčasti in trizobi ali trikrpi, srednji pa se približujejo zdaj tem, zdaj onim.
Bledorumeni cveti imajo suličaste, priostrene in kocinaste čašne lističe, ki so odmaknjeni od ostalega cveta, in nekoliko daljše, narobe-jajčaste venčeve lističe. Stisnjene rožke so na-robe-jajčaste, po straneh pikčaste in oborožene s kratkimi,
Slika 33. Njivska zlatica. (Eaniinculus arvéusis.)
ukrivljenimi bodljikami in grbicami ter podaljšane v oster, kljukast kljunček.
Kljunasta zlatica cvete velikega travna in rožnika.
Mehurna zlatica,
slanóvrat ali opih je jednoletno zelišče, ki je v tleh pritrjeno z mnogoštevilnimi belkastimi koreninicami. Iz njih izvira debelo, toda votlo, 30—60 eentimetrov (1—2 čevlja) visoko, kvišku moleče in zelò vejnato steblo. Golo je ali malo da ne golo in ima tu pa tam kak podolžen rob. Veje se začnejo včasi že pri tleh, včasi pa še le proti vrhu.
Listi so raztreseni, v obrisu okroglasti ali ledvičasti in se ravnajo v velikosti po steblu. Nekoliko sočnati so, navadno popolnoma goli in svetli. Spodnji so na dolgih recljih in nacepljeni ali razdeljeni na 3 krpe ; srednja krpa je nacepljena na 3, stranski na 2 krpici ; pri majhnih rastlinah so pa krpe tudi globoko narezane. Višji stojijo na kračjih recljih in so tudi nacepljeni na 3 krpe, toda te so dolge in celo-robe. Včasi pa zadnji niso nikakor razdeljeni, temveč celi.
Drobnih, bledorumenih cvetov je prav mnogo, čašica ima pet rumenih, navzdol zavihanih, jajčastih glika 34 Mehurna lističev, ki so porastem z mehkimi (Ranunculus dlačicami in skoro tako dolgi, kakor podolgasti venčevi lističi. Ti imajo ob dnu za med plitvo glo-belico, ktere ne pokriva nobena luskica. Prašnikov in pestičev je zelò mnogo. Zadnji se razvijejo v majhne, podolgaste rožke (spodi na levi), ki so združene v precej dolg valjar.
Mehurna zlatica cvete od rožnika do jeseni in raste kraj močvirij, ob jarkih in mlakužah. Ona nadkriljuje v strupenosti menda vse sorodnice. Med njenimi deli so korenine najmanj nevarne in, ko se je osulo zelišče s cvetjem, popolnoma neškodljive. Steblo je tem ynevarnejše, čim bliže je cvetom, in čim mlajša je rastlina. Žvečiš li liste, jame te žgati po ustih, in sline se ti prav obilno cedijo. Ako to večkrat ponoviš, vname in razpoka se ti jezik in postane neobčutljiv. Dlesno te boli, in ako ga stisneš, začne krvaveti. Dasiravno so vsi deli ostri, vendar se v tem pogledu najbolj odlikujejo cveti, dokler še niso popolnoma razviti. Ako si privežeš cvet ali list na
kožo, prične te srbeti, in izpahne se ti mehur. Sopara, ki se vzdiga iz posode, v kteri tolčeš zelišče, je tako ostra, da te sili na kihanje in pripravi do solz. Ako pride mehurna zlatica v želodec, žge te po požiralniku in trebuhu, napade te omedlevica, tvojih očij in udov se polasti krčevito gibanje, mrzli poti ti pokrivajo kožo, in nastopiti more celò smrt vsled prisada, ki se je razširil po vnetih prebavilih.
Naj sporočimo dragim čitateljem znane dogodke, o kterih ni dvoma, da so se pripetili z mehurno zlatico.
I.	Neka gospodinja si je privezala presnih listov okoli zapestja. Vsled tega je nastal prisad, ki je kožo in meso tako izglodal, da so se videle kite. Neki mož si jih je pa privezal na glavo, kar mu je prizadelo razne bolečine in neznosno žejo.
II.	Nekje je pripravila hišna gospodinja mehurno zlatico kot prikuho. Več oseb je použilo to strupeno jed; jedna je umrla, ostale so bolehale na želodcu.
III.	Neki voznik se je hotel iznebitiv mrzlice in si v ta namen obvezal palec z mehurno zlatico, črez nekoliko ur se je naredil na roki strašen mehur, napadala je moža silna mrzlica in jel je blesti. Na roki se mu je prisadilo, in le komaj so mu jo oteli.
IV.	Neki zdravnik je napravil s to rastlino sledeče poskuse. Použil je dobro zmet cvet. Hitro so se oglasile grozne bolečine in krči v želodcu. Dve kaplji izžetega soka sta imeli jednake nasledke in poleg njih še povzročili žgoče bolečine po požiralniku. Žvečil je tudi najbolj sočnate liste ; njegova usta so se napolnila s slinami, jezik se mu je vnel in spredi razpokal; okus mu je nehal služiti, in po zobeh ga je trgalo; dlesno je postalo zelò rudeče in začelo krvaveti pri naj rahlejšem dotiku.
Znano je tudi, da so poginile cele črede, ki so se pasle spomladi po pašnikih, kjer je rastlo mnogo mehurne zlatice. Od začetka namreč pomuli živina vse zelenje, kolikor ga je pri-bodlo iz zemlje, in ne dela nobenega razločka. Ne goni torej zgodaj spomladi živine na take prostore, koder navadno rastejo strupena zelišča.
Drobnocvetna zlatica
je majhno jednoletno zelišče z vlaknato korenino, na kteri je pritrjenih navadno več dlakavih, včasi skoro golih, včasi pa prav kosmatih stebel. Malokdaj štrlijo na viš, večinoma so nekako mlahava in po tleh ležeča. S konci se vzdigujejo nekoliko od zemlje in postanejo le 6 — 30 centimetrov (2—12 palcev) dolga.
Listi so premenjalni in recljati. vičasti in narezani, stebelni do cvetov
3—5 krp ; srednja krpa je klinasta, stranske pa nepravilno čveterokotne in krpasto - nazobčane kakor srednja.
Sploh moramo omeniti, da so listi včasi globoko nacepljeni. Najvišji stojijo na prav neznatnih recljih; troj-nati ali celi so, srčasto-podolgasti in celorobi.
Cvetni reclji izvirajo iz listnih pazušic. časni lističi so podolgasti, kocinasti in navzdol zavihani, venčevi pa narobe-jajčasti in le nekoliko daljši od njih. Plodovi (spodi na desni) so grčasti ali pa trnasti in okoli in okoli zvezani z gladkim, ostrim robom. Ta rob je podaljšan v kratek, ukrivljen kljunček.
Drobnocvetna zlatica cvete od velikega travna do .malega srpana in raste mestoma na obdelani in neobdelani zemlji. V svojih lastnostih je jednaka drugim, manj nevarnim sorodnicam.
Kocinasta zlatica
je po svoji zunanji obliki najbolj podobna gomoljasti, vendar jo lahko ločiš od nje, ako jo dobro pogledaš, če jo izdereš iz zemlje, ne najdeš ne korenike, ne stebla, ampak mnogo močnih korenin, ktere jo držijo v tleh. Votlo steblo je robato in porasteno s trdnimi kocini-cami. Proti vrhu se razhaja na mnogobrojne veje in vejice ; visoko je kakih 10—30 centimetrov (4—12 palcev) in okrašeno z mnogimi drobnimi, bledorumenimi cveti.
Cvetna čašica je sicer zavihana navzdol, vendar ne pokrivajo njeni lističi reclja, ampak ga samo zakrivajo. Zunaj so kocinasti in večjidel počrtani s tremi črnimi progami, ktere se spredi stikajo. Srednja proga je najdaljša in najstanovit-nejša, stranskih pa včasi ni ali sta zaznamovani samo z nekoliko pičicami. Včasi pa vsega tega ni, in ozirati se je treba po plodovih, ki so vsekako zanesljivejši. Posamezne rožke
gomoljasto odebeljenega
Slika 36. Kocinasta zlatica. (Ranunculus Philonótis.)
Pritlehni so srčasto-led-srčasti in nacepljeni na
Sl. 35. Drobnocvetna zlatica. (Ranunculus parviflórus.)
lečasti, na obeh straneh
(spodi na desni) so lečaste in po straneh pokrite z jedno ali dvema vrstama malih rtastih (špičastih) grčic. Kljunček je raven in kratek.
Pritlehni listi so na dolgih, srednji na kračjih recljih, zgornji pa sedijo in objemajo kakor ostali steblo z nožnico. Ploskev je trojnata, listki dlanasto nacepljeni in nazobčani. Pri-vrhni listi so tridelni in jako ozki.
Kocinasta zlatica cvete od velikega travna do malega srpana in raste posebno rada na vlažni zemlji, kjer je je včasi med ozimino in deteljo vse polno. V svojih lastnostih se strinja s kosmato zlatico.
B. Zlatice z belim cvetjem:
1.	v vodi.
Plavajoča zlatica.
Po naših vodah, zlasti po leno in počasi tekočih, kakor tudi po mrtvicah je po letu dostikrat vse polno raznovrstnega rastja, ktero se vzdiguje iz tal ali pa plava po vodi. Posebno
na zadnji način nastane gosta zelena odeja, iznad ktere gledajo bele cvetke zvedavo na sinje nebo. To so povodne zlatice, s kterimi se moramo tudi seznaniti, ker so človeškemu zdravju škodljive. Na prvo mesto smo postavili plavajočo zlatico, ker je prav navadna in po nekterih potokih in rekah zelò razširjena. Njeno steblo je 3—6 metrov (9—18 čevljev) dolgo, krhko, okroglo in vejnato. Ker je ob jednem tudi tanko, tedaj je več kot naravno, da se ne more kvišku držati.
Premenjalni, na nožnici sedeči in rogovilasto razdeljeni listi so v vodi lepo razprostrti; ako pa vzameš zelišče iz vode, obesijo se njihovi listki in napravijo nekak čopič. Iz listnih pazušic izrastejo nitaste koreninice.
Beli venčevi lističi so ob dnu rumeni, mnogobrojni prašniki pa kračji kakor plodnice.
Plavajoča zlatica cvete od velikega travna do jeseni. Njena zamotana stebla so varno zavetje mladim ribicam, in tudi ribje ikre so med njimi dobro skranjene.
Izmed ostalih belih in v vodi rastočih zlatic bodi posebej omenjena še povodna zlatica, ki se nahaja pogosto po naših stoječih in počasi tekočih vodah. Posebno po travniških jarkih je je mestoma vse polno, in lepo je videti bele cvete, ki se vzdigajo nad tekočino. Njeno tanko in trdno steblo je 45 —100 centimetrov (1V2—3 čevlje) dolgo in po koreniki v tleh pričvrščeno. Razvejeno je rogovilasto, povsod jednako debelo in votlo. V spodnjih delih iz-rastejo iz njega bele nitaste koreninice.
Listi so raztreseni in v vodi skoro oblasto razprostrti, kar prihaja odtod, ker se na kratki nožnici sedeči list razdeli najprej na 3 rogovile, na kterih se ta delitev večkrat ponavlja.
Posamezne krpice so nitaste, in ker molijo na vse strani, na-rejajo oblo, ki se ti pokaže v vsej svoji mičnosti, ako jo opazuješ v mirni vodi. Plavajoči listi so ledvičasti ali krpasti in se sploh zelò izpreminjajo ; včasi jih rastlina tudi nima.
Rumeni prašniki belih, kolesasto razprostrtih cvetov so daljši kakor plodniee.
Povodna zlatica cvete od velikega travna do jeseni.
Slika 38. Povodna zlatica. (Ranunculus aquätilis.)
Prav podobna ji je razprostrta zlatica (Ranunculus divarieàtus). Njeni listki napravljajo okrogle plošče in ostanejo trdni in togi, če zelišče tudi iz vode potegneš.
2.	na suhem po planinah.
Planinska zlatica
(Ranunculus alpéstris) je po naših vapnenih planinah prav navadna rastlina. Najbolj ji ugajajo groblje blizu snega, koder se naseli po vlažnih prostorih. Navadno jih je mnogo v družbi, mestoma pa stoji ktera tudi osamljena. V zemlji je pritrjena s kratko, rujavkasto koreniko, ki je večjidel glavata in z dolgimi, belkastimi vlakni porastena,
Steblo je golo, komaj 5—13 centimetrov (2—5 palcev) visoko, nekoliko stisnjeno in brezvejnato ; konec njega stoji zal, precej obširen cvet.
Pritlehnih listov je mnogo; nacepljeni so na tri krpe, svetli in stojijo na dolgih recljib. Krpe so klinaste, spodi topo krpaste in gole; stranski krpici sta zopet nacepljeni. Recelj
ima ob dnu nožnico. Stebelni listi so prav neznatni, črtasto-suličasti, sedeči na nožnici, s ktero obsegajo steblo.
Čašica je gola, rumenkasto-zelena in zavihana; njeni lističi so suličasti in topi. Beli venčevi lističi so narobe-srčasti, včasi krpasti. Prašnikov in pestičev je mnogo. Plod je podaljšan v kljukast kljunček.
Planinska zlatica cvete od rožnika do velikega srpana.
V njeni družbi se pogosto nabaja podobna ji Traven-felnerjeva zlatica (Ranunculus Traunféllneri), ki ima srčasto-ledvičaste in krpasto-tridelne pritlehne liste. Srednja ki pa je nacepljena na tri, stranski na dve suličasti krpici ; vse so zopet nacepljene na manjše krpice in stojijo druga od druge. Na steblu stoji črtast, celorob listek. Kljunček je daljši od ploda.
Tudi Segverjeva zlatica (Ranunculus Ségueri), ki raste s prejšnjima po visokih gorah, njima je zelò podobna. Njeni pritlehni listi so dlanasti, 3—5 delni, v obrisu srčasto-okrogli, in njihove krpe so nepravilno pernasto-delne s suličastimi krpicami.
Obe cveteta ob jednem s planinsko zlatico. Po lastnostih se ujemajo vse tri z drugimi, manj škodljivimi zlaticami.
Dlanastolistna zlatica
Sl. 39. Dlanastolistna zlatica. (Ranunculus aeonitifólius.)
ima kratko, prisekano koreniko. Na njej visi mnogo debelih in dolgih belkastih vlaken, ki držijo zelišče trdno v zemlji.
Na koreniki stoji okroglo, 60 do 130 centimetrov (2—4 čevlje) visoko, spodi brezvejnato, v vrhu pa rogovilasto razvejeno steblo. Golo je in votlo, blizu tal rudečkasto, drugje pa zeleno.
Veliki listi so goli, zgoraj temnozeleni, spodi nekoliko bledejši in svetli. Oblike so vsi jednake, ali med tem ko so pritlehni in spodnji stebelni listi recljati, sedijo višji na kratkih nožnicah ali tudi brez njih po steblu. Reclji imajo rudečkasto, malo dlakavo nožnico, so popolnoma okrogli in nosijo dlanasto razdeljeno listno ploskev s
širokimi, suličastimi in krpastimi krpami. Število krp je različno, toda na tisti rastlini zmirom jednako in pojema navzgor. Krpe so nejednako napiljene in priostrene. Po njih tečejo debele, mrežasto razpeljane žilice. Privrhni listi so zelò neznatni.
Beli cveti stojijo na precej dolgih recljih. Njihova čašica je rudečkasta in odpade, ko se odpre cvet. Venčevi lističi so snežnobeli in spredi izrabljeni ali srčasti; pet jih je, kakor časnih. Rumenkastih prašnikov in zelenih plodnic je mnogo. Plodovi (spodi na desni) so jajčasti, z žilicami premreženi in goli. Ni jih mnogo iz jednega cveta, pa precej debeli so.
Dlanastolistna zlatica cvete od velikega travna do velikega srpana in raste po gorskih gozdih, po planinskih pašnikih in ob potokih, ki deró s planin. Z vodo je prišla mestoma v nižave, kjer krasi gorska zatišja. V svojih lastnostih se strinja z strupeno zlatico.
Pogäcica
ali škatla je prav zala, zlaticam podobna rastlina višjih gora in planin, kjer ji najbolj ugajajo pašniki in drugi travnati prostori. V zemlji ima močno, črno koreniko, ki večjidel naravnost v tla tišči; ondi pa, kjer ima kamenito podlago, rije napošev dalje. Porastena je z mnogimi črnikastimi koreninicami, ki jo malo da ne popolnoma pokrivajo. Zgoraj je zaodeta z listnimi ostanki in podaljšana v steblo.
Steblo je navadno brezvejnato, 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko, golo in votlo ter se okončuje v velik rumen cvet.
Listi so vsi jednaki ; zgoraj temnozeleni, spodi pa sinji in dlanasto razdeljeni na 3—5 trikrpih ali na 3 krpe nacepljenih listkov. Krpe so redkokdaj celorobe, navadno so globoko narezane in nazobčane. Pritlehni listi stojijo na dolgih, skoro okroglih in spodi v nožnico razširjenih recljih; stebelni imajo krač j o nožnico in žle-bast recelj. čim više so pritrjeni, tem neznatnejši je recelj, tako da sedijo naposled neposredno na nožnici in najvišji celò na steblu.
Veliki, svetli, rumeni cvet je skoro obličast in ima 10 — 15 obširnih, izbočenih čašnih lističev, kteri zakrivajo notranje dele. Venčevih lističev je 5—20; po-dolgasti so, v primeri s časnimi neznatni in imajo blizu dna
plitvo globelico, v kteri se nabira med (spodi na desni). Obojni prav radi odpadejo. Mnogobrojni rumeni prašniki so nasajeni pod plodnicami, kterih je tudi precejšnje število (spodi na levi). Plodnice se razvijejo v mešičke (zgoraj na levi).
Pogačica cvete od velikega travna do malega srpana. Zavoljo lepega cvetja jo imajo marsikje na vrtib. Strupena je neki samo korenika, ki se pa včasi zamenja s koreniko od črnega teloha.
HaMllca
ali divji teloh je strupena rastlina gorskih gozdov in višjih predgorij. Y tleh ima temnorujavo, glavato in zveriženo in z mnogimi vlakni porasteno koreniko. Znotraj je rumenkasta in kaže na prerezu zvezdaste kroge zaokroženih vlaken. Posušena je črna in potem telohovi precej podobna ter se včasi tudi namesto nje uporablja.
Steblo je golo in gladko, včasi nekoliko robato in 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko. Spodi ima majhne luske, proti vrhu se pa navadno nekoliko razveji. Zelišče nosi pritlehne in stebelne liste; zadnji so pritrjeni na kolencih in pritlehnim skoro do pičice jednaki. Sploh jih ni mnogo; na steblu 2—3. Vsi so veliki in včasi celo 30 centimetrov (1 čevelj) dolgi in skoro ravno toliko široki. Večji d el so večkrat-troj nati, njihove krpe priostrene in globoko, pa nejednako nazobčane in spodi dlakave. Po steblu so listi raztreseni in se odlikujejo po žlebastih recljih. Privrhni listi so tridelni s srčastim dnom.
Konec stebla je razcvetje, ktero napravlja rahel vgrozd z 10—15 neznatnimi cveti. Čašica je zelenkasto-bela, venčevi lističi in mnogobrojni prašniki pa beli. Iz plodnice se razvijejo podolgaste, črne, mnogosemne jagode (spodi na desni).
Habulica cvete velikega travna in rožnika in raste najrajši po senčnatih prostorih. Listi so tako ostri, da povzročijo na koži mehurčke. Najbolj strupene so jagode. Večkrat se je opazovalo, da so se otrovali z njimi ljudje in ptice. Tudi korenika je nevarna; od začetka je grenkega, potem žgočega okusa.
Slika 41. Habulica. (Actaea spicäta.)
Potonika,
patonija ali kr s ni k je skoro v vsakem vrtu navadna, krasna rastlina, ktero ljudje povsod cenijo zavoljo velikih temnorudečih, večkrat tudi pisanih cvetov. Po vrtih nahajamo večjidel le pitane potonike, kterim so se prašniki izpre-menili v venčeve li-lističe; v prvotni njeni domovini pa — po gorjanskih gozdih južne Evrope — cvet ni pitan, kakor nam to kaže a) naše slike.
V zemlji ima potonika kratko, toda jako obširno in močno koreniko, ki je pora-stena z mnogimi, vlaknatimi koreninami ; te so navadno gomoljasto odebeljene d). Ako jo izdereš, zdi se ti, da visijo podolgasti krompirji na njej.
Na koreniki stoji jedno ali več trdnih, debelih in golih stebel, ktera so zmirom nekoliko zverižena in 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoka.
Zelò veliki listi so recljati, dva-, trikrat-trojnati ; njihovi listki suličasti in celorobi ali valoviti. Srednji listek je razdeljen na tri krpe.
Vrh stebel stojijo posamezni, široki cveti, ki imajo nekaj nejednakih časnih lističev, pokrivajočih obli popek od začetka popolnoma. Cvetni venec samorastle (divje) potonike ima navadno pet, vrtne pa mnogo lističev. Prav dobro se dà včasi opazovati, kako prehajajo prašniki v cvetne lističe ; čim bliže središča so namreč nameščeni, tem bolj kažejo svojo prvotno obliko. Sredi cveta so 2—3 plodnice, ki se spodi tiščijo, zgoraj pa stojijo druga od druge in se v zavito brazdo okončujejo b). Plodovi so mešički c), v kterih je mnogo rujavega semena.
Potonika cvete velikega travna in rožnika; njeni podzemeljski deli so omotno-strupeni.
Jesenski zajčji mak.
Zajčji maki so drug drugemu tako podobni, da nekteri prirodopisci ne priznavajo več vrst kakor jedno. In res, težko je najti dobrih razločkov, ki pri zelišču niti stalni niso, in tako pride, da vrsta druga v drugo prehaja. Nam dela to malo skrbi ; glavna naloga nam je, da ločimo strupene rastline od nestrupenih. Zajčji maki pa so vsi strupeni in se nahajajo tudi skoro vsi na jednakih prostorih.
Jesenski zajčji mak stoji na kratki, koželjasti korenini in ima kakih 30 centimetrov (1 čevelj) visoko, okroglo, nekoliko brazdasto, golo pa zelò vej nato steblo.
Listi so precej veliki, preme-njema po steblu in vejah sedeči, pernati z ozkimi, črtastimi in prav majhnimi krpicami.
Konec stebla in vej stojijo na primernih recljih posamezni cveti s peterolistno, golo, svetlo čašico, ki je daljša od srčastih venčevih lističev. Ti so spredi topi, prav drobno nazobčani, kakor krožnik vglob-ljeni, svetli in navadno krvavorudeči. Prašnikov je mnogo, vsi stojijo okoli mnogobrojnih plodnic, ki se izpremenijo v jajčaste rožke z ravnim, črnim kljunčkom.
Jesenski zajčji mak cvete od rožnika do jeseni in raste pri nas po vrtih, pa tudi med žitom po njivah.
Bolj pogosto nahajamo med žitom, zlasti na vapneni in lapornati zemlji poletni zajčji mak (Adónis aestivalis), ki je mestoma prav nadležen plevel. Njegovo jednoletno steblo je 20—40 centimetrov (8—15 palcev) visoko in nosi trikrat-p črn ate, premenjalne liste. Časni lističi so goli in se naslanjajo na razprostrte venčeve lističe. Rožke imajo raven kljunček z dvema zobcema. Cvet se v barvi in obširnosti zelò izpre-minja; včasi je rumen kot žveplo, včasi temnorudeč in drugje nekako rumenkasto-rudeč. Prav tako nestanovitna je tudi njegova velikost; nekteri so trikrat obširnejši od drugih.
Poletni zajčji mak cvete rožnika in malega srpana. Od obeh strupena je korenina, ki povzročuje bljuvanje in silno drisko.
Sl. 43. Jesenski zajčji mak. (Adónis autumnälis.)
Rumeni solj
ali talin ima koželjasto koreniko, ki je porastena z mnogimi vlakni in nekako plazeča. Zunaj je črnikasta, znotraj pa rumena in poganja 60—100 centimetrov (2—3 čevlje) visoka, robata, gola in brezvejnata stebla. Vejice se nahajajo samo v vrhu, kjer napravljajo latasto razcvetje.
Goli listi so po steblu premenjema postavljeni; spodnji so recljati in veliki, ostali pa sedeči in čim bliže vrha, tem manjši. Vsi so pritrjeni na robatih nožnicah, na ^ ^ kterih ali neposredno ali pa z recljem sedijo. Nožnica je na obeh straneh nekoliko razširjena in nazobčana. Listi so večkrat-pernati, njihovi listki sedeči, jajčasto-klinasti ali klinasti in celi ali trojno- do sedmerno-krpasti.
Krpe so suličaste, tope, včasi priostrene, na zgornjih listih črtaste.
Kvišku moleči lat je grozdast.
Čašica drobnih cvetov je belkasta, mnogoštevilni prašniki rumeni, precej dolgi in navzgor obrnjeni (spodi na levi). Plodovi so obličasti in toporobi.
Talin cvete rožnika in malega srpana in raste po vlažnih travnikih in ob travniških jarkih.
Strupena je korenika, ki ima nekaj rumenega, ostrega soka.
Slika 44. Eumeni solj. (Thalictrum flavum.)
Navadni srobot,
tudi vezèla, léza, bulida in trtorina imenovan, je oni grm naše domovine, ki je jeseni in po zimi posut z repatimi plodovi, kakor bi nosil siva omela. Na trdni korenini se vzdi-gajo okrogla, brazdasta, močnim vrvem podobna, 10—12 metrov (30—36 čevljev) dolga stebla s sivkasto-rujavim lubom in z jako trdnim, votlim lesom. Ker dorastejo malokdaj nad palec debela, morala bi ostati na tleh, da jim ni odkazal stvarnik druge pomoči. Listni reclji namreč se ovijejo, kakor hitro pridejo v dotiko s kako drevesno vejo, okoli nje in držijo rastlino na viš. Tako je mogoče, da se spenja ta grm v vrhove skoro najvišjih dreves. Da to ni na korist našemu drevju, ve vsakdo, ki se ozira po lesovju.
Nasprotni listi so pernati b), njihovi listki srčasti, priostreni, celorobi ali tu pa tam debelo napiljeni in včasi celò Naše škodljive rastline.	5
krpasti. Reclji so porastem s kratkimi in mehkimi dlačicami; takšna so tudi mlajša stebla, ostala rastlina pa je malo da ne
gola. Listkov je pet; njihovi reeeljčki kakor tudi vkupni recelj se oprijem-ljejo sosednih rastlin in pomagajo srobotu na visokost.
Lepi, beli cveti iz-rastejo v nepravih kobulih konec vej in iz listnih pazušic a). Posamezni cvet ima dlakavo čašico, mnogo prašnikov in pestičev, iz kterih se razvijejo repate rožke c), ktere sedijo kakor poprej cvetje po grmovju. Spomladi se zadeva veter ob nje, izlušči jih in raznese ter tako skrbi, da se razmnožuje rastlina.
Navadni srobot cvete malega in velikega srpana in raste sem ter tja pogostem ob potih, mejah, kraj gozdov itd.
Vsi njegovi deli, zlasti pa listi so ostro-žgoči in povzročijo v želodcu vnetico notranje sluznice in včasi tudi smrt.
Sl. 45. Navadni srobot. (Clématis Vitalba.)
Prav podoben mu je pereči srobot ali rudeča sre-botka ('Clématis Flàmmula), ki raste le malokje po pustih, kamenitin krajih. Njegovi listi so dvakrat-pémati; vendar se nahajajo rastline te vrste, ki imajo vsaj proti vrhu le enkrat zarezane liste. Listki so jajčasti, podolgasti ali črtasti, celorobi in celi ali pa đvo-, trikrpi.
Beli cveti se odlikujejo po podolgastih in topih čašnih lističih, ki so sicer popolnoma goli, spodi po robu pa kosmati. Venca ni, pač pa mnogo prašnikov in navadno 8 plodnic, ki se razvijejo v okrogle plodove.
Pereci srobot cvete rožnika in malega srpana. Strupen je ravno tako kakor prejšnji, in njegovo presno listje je služilo v prejšnjih časih kot priščilo.
Togi srobot
(Clematis recta) je v obče sorodnicama precej podoben, razločuje se pa najbolj po tem, da njegovi nadzemeljski deli vsako leto odmrjejo in samo korenika ostane v zemlji. Ona je lesnata, črnorujava in glavata ter poganja spomladi 1—2 metra (3—6 čevljev) visoka, okrogla stebla, ki so kakor vsa rastlina popolnoma gola, zelena ali rudečkasta in včasi celo temnoru-deča. Votla so in krhka tako, da se vsakokrat prelomijo, ako se le malo preganejo. Spodi so brez vej, proti vrhu pa vej-nata. Veje so nasprotne in štrlijo navzgor; sploh se drži rastlina na viš.
Nasprotni, zelò veliki listi so pernati in molijo naravnost od stebla. Listki so srčasto-jajčasti ali jajčasti, celorobi in priostreni. Vkupni reclji se ne ovijajo okoli drugih rastlin, pač pa včasi receljčki posameznih listkov. Spodnji listi ostanejo večkrat jedno viti in listkom podobni.
Steblo nosi v vrhu in konec vej velika latasta razevetja, ki so najbolj podobna nepravim kobulom in večkrat razvejena na tri rogovile. Lepi, beli cveti imajo 4—5 listno čašico; njeni lističi so po robu nekoliko dlakavi, podolgasti, spredi topi, ob dnu pa zoženi in zvezdasto razprostrti. Prašnikov je mnogo, in tudi pestičev je več. Iz njih se razvijejo repati, rujavkasti plodovi.
Togi srobot cvete rožnika in malega srpana in raste po nerodovitnih, kamenitih gričih, ob vodah med grmovjem in kraj gozdov.
y svojih lastnostih se strinja s prejšnjima.
Srobotina.
Srobotom prav podobna srobotina se nahaja pogosto po naših višjih gorah in planinah. Rastlina je trpežna in ima kaka 2 metra (6 čevljev) dolgo, robato steblo, ktero se vzpenja po sosednem rastju, raz kterega visijo njene veje.
Veliki, nasprotni listi so dvakrat-trojnati in stojijo na dolgih, okroglih in plitvo žlebastih recljih. Njihovi listki so jajčasto-suličasti, priostreni, večjidel krpasti in napiljeni. Zgoraj so goli in temni, spodi pa dlakavi in svetli.
Slika 46. Srobotina. (Atragéne alpina.)
vapneni zemlji. Y svojih
Veliki, kimasti cveti stojijo na dolgih, iz listnih pazušic izvirajočih recljih. Cašiča ima štiri suličaste, po robu kocinaste, v križ postavljene lističe. Barve so navadno vijoličaste, včasi modre, rožnorudeče in celò bele. Lopati-častih venčevih lističev je mnogo; rumenkasti so in najmanj za polovico kračji od čašnih, kteri so od začetka zvonasto nagnjeni, pozneje pa razprostrti. Prašnikov in pestičev je mnogo. Plodovi (spodi na desni) so dolgorepati in po repku belkasto kocinasti.
Srobotina cvete rožnika in malega srpana in raste najrajši na lastnostih je jednaka srobotom.
Navadni konj
ali orlica je prav zala rastlina hribovitih krajev, kjer raste prav po gostem po travnikih, kraj gozdov in po drugih jednakih prostorih. Mestoma jo nahajamo tudi po dolinah, ali tu je redka. Iz daljine je najbolj podobna kaki zvončici — vsaj po cvetu. V zemlji ima prav močno, šopasto koreniko, ki poganja debela, okrogla, nekoliko robata, 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoka stebla. Porastena so s kratkimi dlakami in nosijo dolge, kvišku obrnjene veje, ktere se kakor vrh okončujejo v nekoliko obširnih, kimastih cvetov.
Cvet je jako velik in prav po svoje stvarjen. čašica in venec sta jednake barve; navadno sta vijoličasta, včasi v pa modra, rudeča in celò bela. čašnih lističev je pet; jajčasto-suličasti so, spodi proti dnu v žlebič ukrivljeni in zoženi v kratko žebico. Ysi stojijo po koncu, malo navzven. Med njimi je ravno toliko lijastih, navzdol v ostrogo podaljšanih in navznotraj ukrivljenih venčevih lističev (spodi na levi). Navzgor odprti lij sega
Slika 47. Navadni konj. (Aquilegia vulgaris.)
približno do čašne polovice. Lijevi robovi se stikajo in ne puščajo prostora med seboj. Sredi cveta je mnogo rumenih prašnikov in med njimi pet plodnic, iz kterih se razvijejo mešički.
Pritlehni listi obsegajo steblo z nožnico, stojijo na dolgih reci j ih in so dvakrat-trojnati. Posamezni listki imajo dolge re-celjčke ; zgoraj so temnozeleni, spodi sinji, malo dlakavi in nacepljeni na tri krpice, ki so zopet globoko krpaste in zaokrožene. Ploskev višjih listov sedi na nožnici in je razdeljena na tri krpe, ki so ali celorobe ali pa plitvo krpaste. Krovni listi so navadno celi ali suličasti.
Navadni konj, kteremu tudi orlica pravijo, cvete velikega travna in rožnika. Njegova korenika je jako grenka in rastlina sploh omotna. Seme in cvetje je strupeno, ker je zapisano, da je umrl otrok od njega. Zelišče je sumljivo, in zavoljo tega priporočamo, da se ga naj vsakdo ogiblje. Konj ugaja ljudem zaradi posebnih cvetov, in zato ga nahajamo pogostem po vrtih, kjer je večjidel pitan.
Poljski ostrožnik,
Elijev voz ali motikica je znan njivski plevel, ali zavoljo njegovih lastnostij ga moramo čitatelju predočiti v tem poglavju. V zemlji ima dolgo, precej debelo, koželjasto korenino, ki požene 30—45 centimetrov (1-—1’/2 čevlja) visoko, vejnato steblo. Zelišče je porasteno s kratkimi, ležečimi dlačicami. Listi, kteri stojijo raztreseni po steblu in vejah, razdeljeni so na dolge, ozke krpice; spodnji so recljati, zgornji sedeči.
Temnovijoličasti, včasi beli cveti se nahajajo konec vej. Za majhno rastlino so skoro preveliki in nepravilni a). Cašnih lističev je pet; jeden izmed njih je preobražen in podaljšan v bledo ostrogo, ostali so si jednaki. Venec ima samo jeden list; spredi je stisnjen in varuje med svojimi krpami mnogoštevilne rumene prašnike, vzadi pa je podaljšan v ostrogo, ki je vtaknjena v ono čašnega lističa. Tako je mogoče, da je na prvi pogled skoro ne opazimo. Venčev listič se tudi po barvi razločuje ; zmirom je rudečkasto-vijoličast, tedaj jasnejši od časnih. Med prašniki je skrita plodnica, ki se razvije pozneje v mešiček b).
Poljski ostrožnik je jednoleten in cvete od rožnika do jeseni. Vsi njegovi deli so ostri, seme pa naravnost strupeno. Ako pride v želodec, povzroči silno drisko in bljuvanje. Že od nekdaj služi ta rastlina ljudem, da odpravljajo z njo mrčesjo zalego z glave. V ta namen služi tekočina, ki jo dobivamo,
ako seme, v žganju namočeno, postavimo v steklenici nekoliko časa na solnce.
Omenili smo, da je motikica nadležen njivski plevel, kterega je povsod več kakor potrebno. Pridna roka tu največ opravi; pa tudi seme bodi čisto. Med zrnjem ni varno puščati ostrožnikovega semena.
Poljskemu zelò podoben je vrtni ostrožni k (Delphinium Ajàcis), samo da je za polovico višji in v vseh svojih delih močnejši. Njegovo steblo je okroglo, trdno in ravno kakor sveča ter vej nato ali brez vej. Grozdi so dolgi in imajo mnogo cvetov ; ostroga je s čašnimi lističi jednake dolgosti. Mešiček je dlakav, zelišče temnozeleno.
Ta ostrožnik je priljubljena vrtna rastlina, ktera se večjidel sama zaseje. Cvete od rožnika do velikega srpana in je jedno-letna. Cvet je moder, rudeč, bel ali pisan. Domä je v jutrovih deželah in se ujema v lastnostih s prejšnjim.
Poleg vrtnega ostrožnika nahajamo na marsikterem vrtu še jedno rastlino te vrste, ktero ljudje zavoljo lepih cvetov posebno čislajo. Doma je po visokih gorah zunaj naše slovenske domovine in raste ondi po višavah, ki ne ugajajo več gozdnemu drevju. To je visoki ali planinski ostrožnik (Delphinium elàtum), trpežna rastlina, ki poganja vsako leto iz močne korenike več, po 1—2 metra (3—6 čevljev) visokih, ravnih stebel, ki imajo samo v vrhu nekoliko kratkih vejic. Včasi pa tudi teh ni, in trdno steblo moli, sveči podobno, visoko v zrak.
Premenjalni listi so recljati in dlanasto nacepljeni na pet rtastih (špičastih), jajčastih krp, ki so večjidel zopet nacepljene na tri manjše krpice in nazobčano napiljene. Listi so včasi goli, včasi pa porastem s srhkimi dlačicami.
Lepi, modri cveti stojijo v dolgem grozdu konec stebla in v kratkih grozdih po vejicah. Njihova čašica je zunaj vijoličasta, znotraj modra, cvetni venec pa dimast ali škrlatnorujav. Sploh se rastlina v cvetu rada izpreminja. Cvetni reclji so pod cvetom okrašeni z dvema majhnima, črtastima krovnima listkoma. V cvetu so tri plodnice, iz kterih nastane ravno toliko mešičkov.
Visoki ostrožnik cvete od rožnika do velikega srpana.
Seme neprijetno diši in je zopernega, zelò grenkega in žgočega okusa. Od njega te začne žgati po spodnji ustnici in spredi po jeziku, sline se ti cedijo obilneje, in slabosti te napadajo; v želodcu te nekaj tišči, in žila ti bije počasneje. Večja obilica povzroči jako silno drisko, krče po posameznih udih in omotico. Tudi listi in cveti so jednakih lastnostij, vendar so te v njih nekoliko ublažene.
Navadni lisjäk,
omej, kolesnik, nalip, prava preobjéda, i 1 k a, vrajnica, pesja smrt ali pesje zelje stoji na dolgi, repi podobni, iz posameznih gomoljev sestavljeni koreniki. Zunaj je črnorujava, bela ali rumenkasta, znotraj bela in v sredi rumen-kasto-lisasta ter včasi votla f). Iz vsakega gomolja izraste nekaj nitastih vlaken, ki se razdelijo navadno na tanša vlakenca črnikaste ali rumenkaste barve.
Okroglo ali neznatno robato, 60—120 centimetrov (2—4 čevlje) visoko steblo je porasteno s kratkimi in mehkimi dlakami, votlo, v vrhu včasi razvejeno in trdno.
Gosti, raztreseni listi pokrivajo steblo skoro popolnoma in stojijo na dolgih recljih. Svetli so, zgorajv temnejši z vdrtimi, spodi bledejši z robu podobnimi žilami, čim bolj so oddaljeni od tal, tem kračji so njihovi reclji, in najvišji jih skoro nimajo. Zarezani so na 5—7 krp, ki so razdeljene na manjše črtaste krpice. Te in tudi klinaste krpe stojijo na reclju kakor prsti na roki. Krovni listi, za kterimi se nahajajo cveti, so prav majhni in trikrpi.
Konec stebla je dolg, mogočen grozd a), ki je ali jed-novit ali pa ima spodi nekoliko vejic. Cvetni reclji so okrogli, dlakavi in imajo nad sredo dva majhna, suličasta lističa; tudi najvišji krovni listi so suličasti. Lepi, veliki cveti so navadno

vijoličasti, pogosto pa tudi beli, rujavkasti ali rudečkasti in znotraj dlakavi b). Nepravilni so in kaj čudni. Izmed 5 zunanjih (čašnih) lističev je zgornji, kapica, mnogo večji, od
strani stisnjen, če-ladasto izbočen in se okončuje spredi v kratek kljunček. Stranska sta okrogla-sta, spodi v kratko žebico zožena, zgoraj od kapice pokrita in drug proti drugemu nagnjena. Spodnja, precej manjša, sta podolgasta, jajčasta ali jajčasto - suličasta in navzdol obrnjena. Pod kapico sta dva ukriv-lj ena medovnika (ven-čeva lističa) s kratko ostrogo in navzgor zavihano ustnico. Prašnikov je mnogo c) ; okoli njih stoji 5—6 jezičastih lu-skic. Plodnice so večinoma tri, včasi pa jih je tudi pet. Iz njih se razvijejo podolgasti, v mladosti drug od drugega nagnjeni, pozneje pa skoro vzporedni mešički d), ki so napolnjeni s črnorujavim, trikotnim semenom e).
Navadni lisjak cvete od rožnika do velikega srpana in raste le po planinah in višjih gorah, zlasti blizu planšarskih koč. Zavoljo lepih cvetov ga ljudje prav radi sadijo tudi na vrte.
Presna korenika diši precej močno po redkvi in je sprva sladkega, potem pa ostro-žgočega okusa. Duh po redkvi se hitro porazgubi. Zelišče, posebno ako se zmane, je zopernega duha in neslastnega, pozneje neprenehoma žgočega okusa. Ako ga zgrizeš, peče te po jeziku, nebu in ustnicah, in ti neprijetni občutki trajajo najmanj nekoliko ur. Lisjakov strup je tako hud, da umori najmanjša trohica malo ptico kar v hipu. Vsled njegovega vpliva bije srce počasneje, pljuča ne opravljajo svojega dela po navadi, in ako ga je prišlo dosti v že-
lodec, umrje človek za srčnim mrtvoudom. Nasledki tega strupa so zaporedoma naslednji : Goltanec se ti zdi pokrit z odprtimi ranami, boli te obraz in glava, jezik ti odpove nadaljno službo, obraz se ti prevleče s temnomodrimi lisami, in po ustih, goltancu in po udih ti nekako čudno gomazi. Goltanec ti postane suh, sili te na bljuvanje, napeti trebuh te boli, in iz želodca se ti vzdiga po požiralniku čuden mraz. Udje te začnejo boleti, driska pritiskati, in tvojega telesa se polasti splošna neobčutljivost. Ako si ga dobil v veliki meri, postane ti lice zabuhlo in čudno rudeče, punčica v očeh se ti razširi in je za svetlobo neobčutljiva, in tudi omotica te napada. Jezik se ti jame zapletati, in tvoje besede so nerazumljive, sopeš težko, udje ti odrevenijo, in izpreletava jih mraz; konec vsega tega je smrt, ki te zadene navadno pri popolni zavesti.
Nezgode po lisjaku se pripetijo pogostoma, in čitateljem ne utegne biti na škodo, ako zabeležimo o tej zadevi nekoliko dogodkov.
I.	Nekdo je jedel salato od zelenih rastlin, kterim so bili iz neprevidnosti primešani tudi lisjakovi listi. Kar hitro ga je začelo žgati po jeziku in dlesnu, in čeljusti so mu postale občutljive. Zdelo se mu je, da nima niti kapljice krvi v svojih udih. Da bi mu odleglo, popil je mnogo olja in čaja. Ko pa to ni pomagalo, in ker mu je prihajalo vedno slabše, poklicali so zdravnika. Ta je našel bolnika v postelji; njegove oči so bile nepremične, roke in noge mrzle, život skoz in skoz z mrzlim potom pokrit, utripanje srca komaj občutljivo in sapa tako kratka, da se je težko spoznalo, ali še diha bolnik. Ko je izbljuval precejšnjo množino želodčne vsebine, bilo mu je srce krepkeje, pa vendar še nepravilno. Drugega due mu je odleglo, in polagoma je okreval popolnoma.
H. Petero oseb je pilo žganje, v kterem so se po pomoti namakale razrezane korenike lisjakove. Vse so nevarno zbolele in tri izmed njih tudi naglo umrle. Peklo jih je po goltancu, sililo na bljuvanje in tudi prisililo, želodec jim je zvijal krč, in driska je silno pritiskala; obraz jim je bil zabuhel in trebuh nenavadno napet. Ko so mrtvece preiskovali, našli so ves drob vnet.
III.	Dete, ki še ni bilo dve leti staro, požrlo je nekoliko listov in cvetov lisjakovih. V nekoliko urah je bilo mrtvo.
IV.	Pet mož je jedlo lisjakove korenike, o kterih so mislili, da je hren. Trije so umrli, dvema so rešili življenje.
V.	Trideset let star, močen drvar je použil jed, ki je bila napravljena od hrena in lisjakovih korenik. Zadnjih ji niso
dodali zavoljo tega.^ da bi je bilo več, ampak zato, ker so mislili, da je hren. Že med jedjo je tožil, da je hren nenavadno hud, in kmalu potem se mu je zdelo, da ne more jezika premikati in gibati po svoji volji itd. Umrl je v omedlevici.
VI.	Dvanajst oseb, ki so pile sok od presnega zelišča, zbolelo je nevarno. Ostrupljenje se je pokazalo najprej na šestdesetletnem starčku, ki je začel težko dihati in bljuvati. Umrl je po nekoliko urah, in ravno tako dve petinpetdesetletni ženi, kteri so lomili krči takoj, ko sta izpili nevarno pijačo. Ostale so oteli. Vsi so tožili o nenavadni onemoglosti in postali bledega in nekako zategnjenega obraza. Njihove oči so bile medle in modro obrobljene in punčice zelò razširjene. Napadala jih je omotica, bolela jih glava, posebno v tilniku, bljuvali so zelenkaste snovi, po nogah so jih trgali krči itd.
Tudi živalim je lisjak gotova smrt. Sploh se ga ogibljejo in skoro nikdar ne dotaknejo. Nekterim narodom v Sibiriji služi lisjakova korenina v to, da namažejo z njo svoje puščice, ki so ljudem in živalim smrtonosne. Taka rana oteče in pomodri.
Nekteri rastlinoslovci razločujejo le nekoliko vrst lisjakovih, drugi jih pa naštevajo kar celo krdelo, kar navadnemu opazovalcu ne more biti posebno po volji. Ob jednem nas pa tako ravnanje tudi uči, da so te rastline prav nestanovitne, in da rade prehajajo druga v drugo. Zatorej bomo govorili le o takih, ki so kot vrste vdobro omejene.
Modri (Sterkov) omej (Aconitum Stoerkiànum) ima iz treh redkvastih, z mnogimi vlakni porastenih gomoljev sestavljeno koreniko. Vlakna se polagoma tako namnožijo, da korenike niti ugledati ne moreš.
Njegovo okroglo steblo je 60—100 centimetrov (2—3 čevlje) visoko, popolnoma golo in tu pa tam neznatno zveriženo.
Listni reclji so dolgi in plitvo žlebasti. Cim više so listi nastavljeni, tem neznatnejši so, in tem kračji so tudi njihovi reclji. V obrisu so srčasto - okroglasti, dlanasto razdeljeni in sestavljeni iz klinastih krp, ki so večkrat krpaste in nacepljene na manjše krpice. Privrhni listi imajo samo po tri krpe. Barve so temnozelene, spodi vedno bledejše in imajo tukaj prav razločno izražene žile, na zgornji strani pa so vdrti. Listi blizu cvetov so večjidel izpremenjeni v suličaste krovne lističe. Listi se svetijo kakor olje ali kaka oljnata barva.
Mnogoštevilne veje se okončujejo v kratke, debele grozde velikih cvetov. Cvetni reclji stojijo za suličastimi krovnimi
lističi, goli so in samo na odebeljenem koncu porasteni z ne-kterimi dlačicami. Eeclji se držijo spodi od veje in so ozaljšani z dvema majhnima, suličastima listoma. Cveti so navadno modri, včasi pa beli in modro obrobljeni. Modra barva vleče na vijoličasto in je sploh nestanovitna. Cveti so zunaj goli, znotraj dlakavi; njihova kapica je stisnjena in bolj izbočena kakor polovica kake krogle. Njeno teme je pomaknjeno nekoliko navspred, kljunček je kratek in pozneje zavihan navzgor. Stranska lističa sta skoro okrogla in spredi ukrivljena navzven, spodnja pa suličasto-jajčasta. Vijoličasti venec ima dva v medovnik izpremenjena, v kapici skrita lističa. Medovnik je podoben stisnjenemu vrču in podaljšan v belo, srčasto ustnico. Prašnikov je mnogo; kratki so, nekoliko dlakavi in ob-krožujejo 3—5 plodnic. Iz njih se razvijejo mešički, ki vzporedno teko in se dotikajo v vrhu drug drugega. Seme je črnikasto in ne dozori vsako leto.
Modri omej cvete malega in velikega srpana in raste po gorskih gozdih in po planinah.
Pisani omej (Aconitum variegätum) ima vijoličaste, modre, bele in pisane cvete z veliko, kopičasto kapico. Me-dovnika sta ravna ali usločena, mešički (3—5) pa stojijo drug od drugega.
Ta omej cvete od malega srpana do vinotoka in raste po gorskih gozdih.
Iti g a,
ušjak, pesja ali lisičja smrt se razločuje od naštetih omejev najbolj po barvi v cvetu, ki je navadno bledorumen, včasi pa tudi rudečkast ali višnjevkast. V zemlji ima kože-ljasto ali gomoljasto koreniko črnikaste barve; razvejena je precej močno in nastavi že po letu belkast popek za prihodnje leto.
Steblo je porasteno s kratkimi kosmatinicami, 30—120 centimetrov (1—4 čevlje) visoko, okroglo, vejnato in včasi robato. Nad vsakim listom je nagnjeno na drugo stran in ali popolnoma zeleno ali pa rudeče poprskano. Močno je in trdno ter nosi zelo velike liste, ki postajajo tem neznatnejši, čim više so pritrjeni.
Pritlehni in spodnji stebelni listi stojijo na dolgih, žle-bastih, ob dnu v kratko, debelo nožnico razširjenih recljih ; ostali so na kračjih recljih, in najvišji jih včasi sploh nimajo. Listna ploskev je dlanasta in globoko nacepljena na 5—7 kli-
nastih krp ; stranske so zopet nacepljene na dve, ostale na tri manjše, zarezano - nazobčane krpice. Zgoraj so listi temnozeleni. spodi bledejši in svetli.
Vrh stebla in konec vej so grozdasta ali latasta razcvetja.
Cveti stojijo za majhnimi, črtastimi krovnimi listi na kratkih reci j ih, na kterih sedita še dva lističa, čašica ima 5 lističev; zgornji, kapica, je valjasto-kopičast in spredi v kljunček zožen. On pokriva deloma stranska, okroglasto-jajčasta, izbočena in od dveh spodnjih suličastih nekoliko zakrita lističa. Zunaj je čašica dlakava, znotraj gola, samo stranska lističa sta nad glo-belico kosmata. Venčeva lističa sta preobražena v medovnik in po polževo v nitasto ostrogo ukrivljena; oba tičita v kapici. Kratkih prašnikov je mnogo; plodnice so tri. Iz njih se razvijejo mešički (zgoraj na levi), ki imajo mnogo semena, in ki se razprezajo kakor navadno na notranji strani.
Biga cvete malega in velikega srpana in je prav navadno zelišče gorskih gozdov, kjer sega včasi do planinskih pašnikov.
V svojih lastnostih se ujema riga kakor tudi modri in pisani omej z navadnim lisjakom.
Velika trobelika
ali smrdljivec je izmed naših najnevarnejših in najstrupe-nejših rastlin. Posebno nevaren je otrokom podzemeljski del — dveletna korenina jajčasto-koželjaste oblike z razločnimi obročki, iz kterih izrastejo mnogobrojna, malo da ne v vretencih stoječa, gosta vlakna. Le malokdaj gredo navzdol, večjidel se razprostirajo bolj vodoravno in privežejo zelišče prav močno v tleh. Korenina je zunaj zelenkasta, znotraj belkasta in razdeljena na posamezne, poprečne predele, kakor nam to kaže e) naše slike, kjer je podolgoma prerezana. Ako jo narežeš, cedi se iz nje rumenkast sok, ki potemni nekoliko na zraku in po smoli diši.
Votlo, 60—120 centimetrov (2—4 čevlje) visoko, okroglo in brazdasto steblo se razhaja proti vrhu na dolge veje, ktere z listi vred izrastejo iz kolenec. Nad korenino je steblo precej debelo, včasi škrlatnorudeče in požene iz spodnjih, še v zemlji skritih kolenec vlaknate koreninice.
Listi so po velikosti različni; pritlehni so največji, stebelni pa, čim više, tem manjši. Glede na obliko so vsi jednaki, samo da so pritlehui bolj razdeljeni. Ti so namreč trikrat-pernati s po-dolgastimi ali črtasto-suličastimi, ostro napiljenimi listki. Njihov recelj je dolg, okrogel in votel. Stebelni listi stojijo na kračjih reeljih, so dvakrat-pernati z jed-nakimi listki kakor prejšnji in spodi razširjeni v nožnico. Ta obsega pri dolnjih steblo okoli in okoli, pri zgornjih je pa dosti ožja. Najvišji listi, zlasti po vejah, so na prav kratkih reeljih in sedijo skoro na cevasti nožnici a). Njihovi listki so ožji in ostreje napiljeni.
Vrh stebla in vej so veliki, sestavljeni in zgoraj lepo zaokroženi kobuli. Ogrinjala nima glavni kobul; namesto njega je včasi jeden ali sta tudi dva ozka lista, ki sta pozneje obrnjena navzdol. Kobulčki imajo prav mnogolistno ogrinjalce črtasto-suličastih lističev, čašica je prav neznatna, peterozoba in na plodnici pritrjena; njeni zobci so kratki in ostri. Venec ima 5 belih, srčastih, nekoliko ukrivljenih lističev b). Nitastih prašnikov je 5; daljši so od venca in med njegovimi lističi postavljeni. Stisnjena plodnica, ki je pri kobulnicah sploh podcvetna, ima dva bela, pozneje drug od drugega obrnjena, sloka vratova,
Slika 51. Velika trobelika. (Cicuta virósa.)
ki stojita na beli ploščici. Iz nje se razvije pokovec, kteri se razcepi na dve jednosemni, na nitastem nosilcu viseči rožki c). Plod je rujavkast in progast ter ovenčan s čašico in vratom.
Velika trobelika cvete malega in velikega srpana in raste ob stoječih vodah, v potokih, jarkih in drugih močvirnih krajih.
To zelišče prištevajo najstrupenejšim in najnevarnejšim domačim rastlinam. In resnično, ni je druge nobene, s ktero bi se bilo že toliko ljudij otrovalo kakor z njo. Posebno korenina, ktero otroci in nevedneži sploh tolikokrat zamenjajo z drugimi užitnimi koreninami in korenikami, ta je vzrok pogostnemu in nevarnemu ostrupljenju, ki se konča skoro vsakokrat s smrtjo, ako ni došla prav naglo zdravniška pomoč. Na veliko srečo moreš vendar obširno, mesnato, repi podobno korenino prav lahko razločiti od vsake druge, ako si jo prerezal po dolgem. Pokažejo se ti namreč že omenjeni poprečni predeli, znamenje, dà izvrstno in zanesljivo znamenje, na ktero ne moremo čitatelje nikdar dosti opozoriti.
Korenina je nekega posebnega, omotičnega duha in napolnjena z bledorumenim, gostim sokom, ki razpeni vodo tekoč iz nje, ako si jo pod vodo odrezal. Eazrežeš pa korenino na zraku, potemni omenjeni sok, in kosci postanejo temnorumeni. Ker ima korenina precej slizavih in sladkih snovij, zdi se ti, da je sprva celò prijetnega, sladkega okusa, in lahko bi mislil, da ješ zeleno ali koreniko kake druge neškodljive rastline. Toda pozneje se ti pokaže neprijatelj v pravi podobi in postane ostrega, zelò ogadnega okusa. Zelišče ne diši tako močno, in njegov okus nas le nekoliko spominja na korenino ; sploh so v njem škodljive lastnosti precej ublažene.
Velika trobelika se odlikuje po zelò ostrih in mamljivih lastnostih; že sam duh njene korenine more povzročiti omotico. Ako ti pa pride v želodec, tedaj so nasledki mamljivih snovij : glavobol, omotica, zaspanost, gnus do raznih stvarij, bljuvanje, omedlevica, oslabljenje očij, ustni krč itd. Vsled ostrih snovij pa te praska po požiralniku, in čim dalje, tem bolj te muči neka suša v njem, ktero podpira neznosna žeja; v želodcu te žge in silno ti vzdiguje ter te primora naposled do krčevitega bljuvanja. Driska nikakor ne izostane, in čreva se ti hudo vnamejo ; napne se ti trebuh, lomijo te krči, in loti se te celò blaznost. Konec vsega tega je splošna onemoglost in smrt. Na mrtvecu se pokažejo velike črnomodre lise, obraz in trebuh sta napeta, in iz ust mu silijo pene. Na drobu je izginila sluznica iznad temnomodrih lis, pljuča so vneta in s črnim prisadom preprežena, in krvne žile v možganih so prenapolnjene z raz-
sedlo krvjo. Truplo ostane sicer dolgo toplo, a se naglo razkraja (razpada).
Najbrž velika trobelika je dajala starim Grkom strupa, kterega so se posluževali tedaj, kedar so hoteli koga skrivaj spraviti v hladno zemljo. Tudi drugim narodom je bil znan ta strup, in večkrat se je pripetilo, da so se otrovali z njim posamezniki, kedar se jim je pristudilo življenje. Živalim je korenina gotova smrt, samo oblizljivim kozam in ovcam, pa tudi svinjam ne more nahuditi. Izza starih in novejših časov je znanih mnogo otrovanj, ki so se pripetila po korenini; o zelišču je zapisan samo jeden dogodek, ki se je končal s smrtjo.
I.	Več otrok je našlo spomladi ob neki reki mnogo korenin od velike trobelike, ki so bile že malo pognale. Ker so mislili, da so rebrinčeve (gl. sliko 350.), pojedli so jih z veliko slastjo, in tako so jim dišale, da je jeden tožilv svoji materi s solznimi očmi, češ, premalo so mu jih dali. Šestleten deček je prišel vesel domu, a kmalu je začel tožiti o bolečinah v želodcu, padel na tla, in voda mu je švignila za moža visoko. Po vsem životu se je tresel, vsi čuti so ga zapustili, čeljusti je krčevito stiskal, z zobmi škripal in oči čudno sukal in prevračal. Iz ušes mu je lila kri, in v srčni jami je tičalo nekaj, veliko kakor moška pest, ki je silno tolklo, zlasti ako si položil roko tjakaj. Sililo ga je na bljuvanje, a to je bilo zaradi čeljustnega krča popolnoma nemogoče; zvijalo in lomilo ga je čudno, in ko so krči nehali, ostal je neobčutljiv in ni se zavedel več. Vse to je trajalo pol ure, dokler ga ni rešila smrt neznosnih bolečin in muk. Zdaj sta trebuh in obraz jako otekla, oči so se črno obrobile, in iz ust se mu je cedila zelenkasta sluz. Od ostalih otrok, na kterih so opazovali jednake prikazni, toda ne tako silnih, umrl je še jeden, drugi so počasi okrevali.
II.	čvetero otrok je našlo v vasi ob potoku korenin od velike trobelike, ktere je bila voda nanosila. Mislili so, da je repa, in použili najdebelejšo. Najmlajšega otroka je začelo takoj grizti in tresti, in pripravilo ga je do silnega bljuvanja, med kterim je izdihnil dušo poprej, kakor mu je došla pomoč. Ostalim so dali mnogo mleka in poklicali zdravnika. Mladi bolniki so bili mrzli, v obrazu bledi in izpremenjeni, njihove punčice razširjene in za svetlobo neobčutljive, po želodcu jih je grizlo, in krč jih je lomil. Dva sta bila popolnoma nesvestna, tretji pa, ki se je včasi zavedel, tožil je o šumenju po ušesih in o omotici. Jeden je dihal jako tiho, ostala pa nejednako, nekako grgraje. Srce jim je bilo nepravilno. Dali so jim blju-
vala, in v izbruhanih rečeh	cosove od
velike trobelike. Zdravniku se je posrečilo, da jim je rešil življenje.
III.	Od čveterih otrok, ki so našli veliko trobeliko ob potoku in použili njeno korenino, umrlo jih je troje kar naglo, okreval pa je četrti, kterega so prisilili do bljuvanja.
Stenic jek,
malo trobeliko ali pesji peteršilj prištevamo onim strupenim zeliščem, ki rastó prav rada blizu človeških selišč, in ki se pogostoma naselijo na domačem vrtu med raznovrstno
zelenjavo. Kaj rad se pridruži stenlčjek navadnemu peteršilju, kteremu je tudi prav podoben. Njegova drobna, koželjasta korenina gre naravnost v tla; vej nata je in belkasta.
Na korenini stoji 30—120 centimetrov (1—4 čevlje) visoko, vejnato steblo, ki je kakor rastlina sploh golo, votlo, sinje na-dahnjeno in spodi mnogokrat rudečkasto ali vijoličasto - lisasto.
Veliki, po steblu in vejah raztreseni listi so dvakrat- in trikrat-pernati z jajčastimi, včasi celò s srčastimi listki, ki so „	zopet pernasto nacep-
blika 52. Steničjek. (Aethusa Cynäpium.) ljeni. To velja o nižjih;
višji so večinoma dvakrat-pernati, njihovi listki jajčasti in nacepljeni na suličaste krpice. Vsi so goli, temnozeleni in na spodnji strani svetli. Posamični reclji so žlebasti in pod spodnjima listkoma razširjeni v okroglo nožnico. Ta je brazdasta, po robu kožnata in se okončuje v dva topa zoba.
Cveti stojijo konec vej v sestavljenih, recljatih kobulih brez ogrinjala a). Posamezni kobulčki imajo trilistno ogrinjalce,
kterega črtasti lističi so zavihani navzdol. Ovet b) ima neznatno čašico, 5 narobe-srčastih, belih venčevih lističev z ukrivljenimi krpicami in 5 prašnikov, ki stojijo med njimi. Venčevi lističi ob robu postavljenih cvetov so za polovico večji od drugih. Plodnica ima dve brazdi. Plod je pokovec, ki se pozneje razcepi na dve viseči rožki c). Rožka je jajčasto-oblasta, bledo-rumena in opasana s petimi podolžnimi robovi.
Steničjek cvete od rožnika do velikega srpana in raste na obdelani zemlji, po vrtih med pravim peteršiljem, po grobljah in drugih pustih prostorih.
Ker je steničjek pogostem sosed pravemu peteršilju, treba ga je ločiti zlasti gospodinjam od njega, da ne ostrupijo z njim sebe in svoje družine. Loči se od njega po temnozeleni barvi in po neprijetnem, od peteršiljevega popolnoma različnem duhu, ki ti posebno udarja v nos, ako zmaneš liste. Tudi je njegovo steblo skoro popolnoma golo in v spodnjih delih večkrat rudeč-kasto, in njegovi cveti so lepo beli, peteršiljevi pa zelenkasto-rumeni. Pravi peteršilj nima ogrinjalca, steničjekovo je trilistno, viseče in večjidel navzven obrnjeno; tudi je njegov plod širji in močneje robat.
Zmeto steničjekovo zelišče diši zoperno in spominja v tem oziru nekoliko na česen; na korenini tega ni opaziti. Po-užiti steničjek povzročuje slabosti, drisko, bljuvanje, želodčni krč, pereči ogenj po požiralniku in želodcu, vnetje in prisad črev, omotico in zaspanost. Pri požiranju občutimo bolečine, ker je požiralnik skrčen; glava nas jame boleti, udov ne čutimo, trebuh se nam napihne, sapa nam postaja težka, človek začne zmedeno govoriti in tudi razgrajati ; ako ni nagle pomoči, nastopi smrt. Na mrtvecu se pokažejo modre lise. Da škoduje steničjek tudi živalim, še ni dognano, a toliko je vendar gotovo, da poginejo psi, ako so dobili slučajno te rastline. Ljudje se otrujejo (ostrupijo) z zelenjem, ie večkrat pa s korenino, ker jo jemljejo včasi namesto pravega peteršilja. To se dogaja navadno vsled nevednosti, večkrat pa tudi v naglici. Potrebno je torej rastlino dobro ogledati, predno jo uporabljamo. Kako lahko se ostrupijo ljudje s steničjekom, kažejo nam naslednji dogodki.
I.	V nekem samostanskem vrtu je rastel steničjek med pravim peteršiljem. Redovniki (menihi) so ga uporabljali in vsi zboleli. Ker jih je več umrlo, preiskali so vrt in našli na njem strupeno zelišče. Da so ga zdaj iztrebili in odsihdob bolj pazili na kuhinjsko zelenjavo, to je lahko verjetno.
Naše škodljive rastline.
6

II.	Neka deklica je použila steničjekovih korenin in kmalu potem tožila, da se ji gnusi vsaka stvar. Drugega dne jo je jela boleti glava, prisililo jo je večkrat do bljuvanja, prijemala jo je omotica, dražila jo vročina, v hoji je omahovala. Obraz ji je otekel, in na njem so se pokazale temne lise. Pet dnij je revica trpela raznotere bolečine, predno je okrevala.
III.	Neka družina se je otrovala s steničjekom. Yse je bolela glava, gonilo jih je na stran, in tudi bljuvali so po večkrat. Trije, ki so dobili morebiti največ strupa ali bili bolj slabotni, umrli so.
IV.	Neki deček, ki je jedel sredi popoldneva steničjekove korenine, jel je takoj vpiti in tožiti o krču v želodcu. Ko so ga nesli s polja domu, oteklo mu je truplo, in sapa mu je postajala težka in kračja. Umrl je o polnoči.
V.	Neki otrok, ki se je otroval ravno tako, okreval je, ker je izrigal strupeno korenino. Vendar se je vedel (obnašal) nekoliko časa kakor kak brezumnik in mislil, da vidi celo tolpo psov in maček.
VI.	Nekoga, ki je použil med salato tudi steničjekovih listov, napadala je omotica, udje so mu postali mrzli, in mrzel pot ga je oblival. Tresel se je, in gabila se mu je vsaka stvar.
Pikasti inišjek,
mišnik, mišje zelce, smrdljivi koren, smrdljivec ali lajnež je zelò strupena rastlina. V zemlji ima dveletno koželjasto korenino belkaste barve, ki ostane jedno vita ali pa se razdeli na več z vlakni porastenih vej.
Okroglo steblo, ki se vzdiga iznad korenine je 1—2 metra (3—6 čevljev) visoko, votlo in v vrhu jako vejnato. Navadno je rujavo- ali rudeče-pikasto ali le temno nadahnjeno in popolnoma golo. Veje so večjidel brez lis in stojijo včasi v vretencih.
Raztreseni listi so temnozeleni in svetli, spodi nekoliko bledejši. Najnižji so zelò veliki, trikrat-pernati in pritrjeni na votlih, okroglih in ob dnu nožničasto razširjenih recljih. Zgornji so manjši, dvakrat-pernati in sedijo na kratkih, ozkih nožnicah. Posamezni listki so jajčasto-podolgasti, rtasti (špičasti) in globoko pernasto-nacepljeni. Proti vrhu postajajo navadno globoko napiljeni in se odlikujejo po ostrih ali topih zobcih.
Beli cveti izrastejo v sestavljenih kobulih srednje velikosti. Pod njimi je navzdol obrnjeno, petero- ali večlistno ogrinjalo s suličastimi, priostrenimi lističi a). Pojedini kobulčki nosijo 3 ali 4 listna ogrinjalca; njihovi lističi so tudi suličasti in priostreni, pa kračji od kobulčka. čašica drobnega cveta je ne-
r
znatna in večkrat popolnoma zabrisana. Tudi beli venec c) je majhen, njegovi lističi narobe-srčasti in nekoliko ukrivljeni. Med njimi je pet prašnikov, in sredi cveta na mali blazinici sta dve brazdi. Pod njima je plodnica, iz ktere se razvije oblo-jajčasta dvorožka d), ki je nekoliko stisnjena e) in sivorujava. Po vsaki polovici teče pet ukrivljenih reber. Seme je vzadi močno izbočeno, spredi pa globoko in ozko vdrto.
Pikasti piišjek cvete malega in velikega srpana in raste pogostem po neobdelanih krajih, po grobljah, kraj potov, ob plotih in mejah.
Vsi deli te rastline razun korenine, ki približno po peteršilju ali korenju diši, smrdijo zoperno po miših, o čemur se najlažje prepričamo kakega soparnega dne in tedaj, kedar zelišče vene ali ga zmanemo med prsti. Okusa je ostudno - ostrega in grenkega. Njen strup jako hitro deluje. Po-skušnje so pokazale, da umorijo tri kapljice mačko v poldragi minuti, ako so se ji vlile v oko ; pet kapljic pa usmrti malega psa že v jedni minuti, ako si mu jih spravil v gobec. Dve kapljici umorita psa kar v hipu,
Sploh pa nima vsaka rastlina jednake množine strupa v sebi, in znano je, da je samorastla precej nevarnejša od one, ki raste na vrtu. Nekteri trdijo, da je najbolj nevarna tedaj, kedar cvete. Kakor se je že večkrat pokazalo, posušeno zelišče ni izgubilo popolnoma svojih škodljivih lastnostij.
Kamor pride mišjekov strup, povsod se javlja kot dražilo. Odlikuje se zlasti po tem, da povzroča mrtvoudnost mišičja,
Slika 53. Pikasti miäjek.
(Cónium maculatimi.)
ako prideta neposredno v krvno žilo.
in sicer v prvi vrsti onega, ki služi gibanju, in prehaja potem na one mišice, ki so v zvezi z našimi dihali ; tako nastopi smrt.
Ako pride tega strupa v obilni meri v človeško telo, tedaj so nasledki jako mnogovrstni. Nekoliko jih naj čitatelju tu naštejemo. Po požiralniku te praska in suši, jezik ti oteče in odreveni, požiranje ti postaja težavno, žeja te, v želodcu te peče, napadajo te slabosti, zelò se daviš, in prisili te tudi do bljuvanja. Po trebuhu te grize, okoli želodca postaneš napet, pogostem spuščaš nevede krvavo močo in krvave iztrebke, in iz ust se ti cedi krvava slina. Jezik ti odreče, srce ti bije slabo in hitreje ali bolj počasno, obraz ti obledi ali se ti izpremeni na črnomodro; jednaka barva se razprostre včasi tudi po ostalem životu. Čutiš se nekako pobitega, udje se ti tresejo in počasi ohromijo, čutila premaga mrtvoudnost, oči te zapuščajo, in njihove punčice se razširijo. Zdi se ti, da si pijan, napada te omotica, polasti se te blaznost, ki te včasi pripravi, da začneš besneti, usta so ti krčevito zaprta, mrzel pot te poliva, in naposled nastopi smrt vsled mrtvouđnosti mišičja v dihalih. Včasi pa te smrt takoj reši nadaljnih muk. . Mrtveci imajo nekoliko vneta hranila, njihova kri je čudno redka, in možgani so jim prenapolnjeni z njo.
Tudi raznim živalim je pikasti mišjek hud strup, vendar trpijo one, ki se hranijo z rastlinjem, manj od njega mimo tistih, ki stikajo za mesom.
V naslednjih vrstah izpregovorimo o nekterih dogodkih, ki so jih zapisali zdravniki.
I.	Dva otroka sta pojedla precej mišjekovih korenin, o kterih sta mislila, da so od kake druge rastline ter užitne. Kmalu sta močno zbolela, pa navzlic temu so poslali še le drugega dne po zdravnika. Otroka sta bila jako nemirna, govorila nerazumljivo in večkrat zavpila od bolečin. Očesne punčice so jima bile zelò rzširjene, zato so jima oči le slabo služile in obraz se jima je včasi čudno zategnil. Tudi drugje po telesu in po udih ju je silno stresalo, kakor bi švigal blisk po njih. S palcem in kazalcem sta migala, kakor bi hotela navijati niti v klobčič. Ko sta izbruhala škodljivo jed, odleglo jima je, in okrevala sta po nekoliko dneh.
U. Neki zdravnik je poročal o možu, ki je jedel od pikastega mišjeka, da so mu ohromele noge, po ostalem životu pa so ga lomili hudi krči.
III.	Triinštiridesetleten mož, ki je použil mnogo mišjeko-vega zelišča, šel je še kakih sto korakov, toda omahoval je na vse strani, kakor bi bil pijan. Naposled se zgrudi na tla, ker
je njegove noge zadel mrtvoud in nekoliko pozneje tudi roke. Črez tri ure je nehal dihati, a srce mu je še bilo. Kmalu potem je ugasnilo življenje popolnoma. Ubožec se je zavedal vsega, tudi govoril je do zadnjega diha. V mrtvecu so našli nekoliko mišjekovih listov, poprej pa niso vedeli, kaj je bilo zavdalo možu smrt.
IV.	Neki zdravnik je poročal o ženski, ki je bila pojedla namesto rebrinčevih korenin mišjekove in vsled tega nekako zblaznela. Vedno se je vzdigovala, poskušala skakati in ubežati, revica !
V.	Dva moža sta použila v juhi mišjekove korenine. Kmalu sta tavala okoli, kakor bi bila pijana ; začela ju je boleti glava, in davilo ju je vv požiralniku. Jeden, ki je več pojedel, legel je in zaspal. Crez pol ure pa je začel težko dihati, in poslali so zavoljo tega po zdravnika. Ko je ta prišel, bil je bolnik že nezavesten, in srce mu je bilo tako počasi, da je naštel v minuti samo 30 udarcev. Njegovi udje so bili mrzli, obraz pa zamodrél in zalit s krvjo. Ni bilo mogoče ga pripraviti do bljuvanja; po treh urah je umrl. Drugemu so rešili življenje.
Navadni sovec
ima v zemlji šop vlaknatih koreninic, izmed kterih jih je nekaj v kolobar postavljenih in gomoljasto odebeljenih. Naletiš pa tudi na take rastline, ki se odlikujejo po samih gomoljastih, pa tudi na take, ki imajo le vlaknate korenine. Obojne so trpežne in poganjajo vsako leto novo steblo. Tu lahko govorimo o sestavljeni koreniki.
Okroglo, brazdasto steblo je golo, votlo, 30—100 centimetrov (1 — 3 čevlje) visoko, sivozeleno, zdaj na to, zdaj na ono stran pregenjeno in člen-kovito. Iz spodnjih kolenec izrastejo včasi koreninice. Vej nima mnogo.
Listni reclji so dolgi, votli, brazdasti in spodi razširjeni v nožnico, steblo obsegajočo. Najbolj vidimo to na pritlehnih listih, ki se tudi inače ne ujemajo popolnoma s premenjal-nimi stebelnimi. Prvi so dvakrat-per-
nati z mičkenimi, klinastimi listki, ki _______ ____________
so nacepljeni na 3—5 krp ali le glo- (Oenànthe fistolósa.)

boko nazobčani (spodi na levi). Stebelni so pernati in imajo samo na koncu nekoliko majhnih, podolgastih in votlih listkov, ki se obračajo navadno drug proti drugemu. Listki spodnjih stebelnih listov so večjidei nacepljeni na dve krpi, listki zgornjih so celi.
Beli cveti se nahajajo v sestavljenih kobulih, in sicer samo konec stebla in vej. Steblo nosi navadno tri kobulčke, v kterih sedijo podprti z majhnim, ozkolistnim ogrinjalcem mnogobrojni nerodovitni in maloštevilni rodovitni cveti. Včasi pa zadnjih tudi ni. Veje se okončujejo večjidel v pet kobulčkov jalovih, recljatih cvetov. vZunanji cveti so večji od notranjih in nekoliko nepravilni, čašica je peteroroba in trpežna ter venča pozneje debeli plod (na levi nad listom). Venec ima 5 belih, rudečkasto nadahnjenih, srčastih lističev. Med njimi stojijo dolgi prašniki z okroglimi prašnicami. Plod je debela dvorožka; na njej sedijo, kakor je bilo že omenjeno, čašni zobje in sredi njih vratova. Ogrinjala sovec nima, včasi stoji jeden listič pod kobulom.
Navadni sovec cvete od rožnika do velikega srpana in raste tu pa tam po vlažnih travnikih, v jarkih in stoječih vodah.
Sok, ki se dobiva iz sovčevega zelišča in njegove korenike, diši zoperno in je ostrega, ogadnega okusa ter človeku in živini strup. Ako použiješ to zelišče, zlasti pa koreniko, začnejo se ti vrteti oči, napada te omedlevica in omotica, in zaprejo se ti čeljusti; tudi jameš nerazumljivo govoriti, in more te pobrati celò smrt. čudno je to, da ne nahajamo na mrtvecih nobenih znamenj ; čreva in kri se nikakor ne izpremenijo. Ostrupljenja z navadnim sovcem niso redka. Tukaj zabeležimo naslednji dogodek.
Prileten mož je rabil sovčevo koreniko, da bi si odpravil gnilobo iz ust. Dobil jev iz nje pet navadnih žlic soka, izpil ga in šel po opravkih, črez poldrugo uro mu je postalo slabo, in noge so mu odpovedale službo, da so ga morali nesti v hišo. Tožil je o bolečinah, ki so se vedno množile; posebno ga je bolela glava. Kmalu potem je jel bljuvati, in gonilo ga je tudi na stran. Pot mu je lil po životu, čeljusti so mu bile krčevito stisnjene in trebuh napet. Umrl je kake štiri ure potem, ko je izpil nevarni sok.
Živina se ogiblje tega zelišča. Z vlažnih travnikov, s kterih se polaga živini trava, naj bi se sovec odpravil, ker ji je škodljiv. V dokaz naj služi tó-le: Na Hanoveranskem (na Nemškem) je poginilo pred nekoliko leti nekemu kmetu več
krav, ker so dobile med drugo klajo tudi precej sovčevega zelišča. Konji tudi poginejo od njega, ovcam pa neki ne škodi.
Z navadnim sovcem v sorodu je povodni sovec, ki raste tu pa tam po stoječih vodah, v jarkih in se naseli rad tudi ondi, kjer smo izpustili vodo iz kakega ribnika. V tleh je pritrjen s precej debelo, koželjasto koreniko, ki ima mnogo vlaknatih koreninic.
Njegovo debelo, brazdasto steblo je 60—120 centimetrov (2—4 čevlje) visoko, votlo, nekoliko zveriženo in v spodnjih delih večjidel porasteno s koreninicami. Veje so dolge in obširne.
Premenjalni listi imajo okrogle, spodi v nožnico razširjene reclje in so dvakrat- ali trikrat-pernati. Listki so pernasto nacepljeni in nazobčani. Ako je list pod vodo, tedaj so njegovi listki làsasti ali vsaj prav ozki.
Beli cveti so v sestavljenih kobulih, ki so pričvrščeni na kratkih recljih v listnih pazušicah in konec stebla in vej. Kobulčkov je mnogo; njihovi cveti so podprti z mnogolist-nim ogrinjalcem kratkih, šiljastih lističev. Ogrinjala ni. Drobni cvet ima 5 čašnih zobcev ; dva izmed njih sta večja. Venčevi lističi so tudi nejednaki in srčasti (spodi na levi). Jajčasti plod je ozaljšan s čašico in z vratovoma navzven ukrivljenima (zgoraj na levi).
Povodni sovec cvete malega in velikega srpana.
Ako zmaneš presne liste med prsti, dišijo neprijetno in zoperno. Seme je ostrega, neprijetnega okusa in diši kakor listi. Ysi deli se odlikujejo po nekem hlapnem, mamljivem olju; zlasti seme povzročuje omotico, ako ga je prišlo mnogo v želodec. Smrdljivo zelišče je živini škodljivo, prežene pa neki, ako se vtakne v posteljo, razne nepoklicane goste.
Opojno trelbélje
je dveletna kobulnica, ki ima v tleh gomoljasto, kaki podolgasti repi najbolj podobno korenino. Iz nje izraste precej ravno, pod kolenci oteklo, 30—100 centimetrov (1—3 čevlje) visoko, vej-
Slika 55. Povodni sovec. (Oenänthe Phellàndrium.)
nato steblo. Večinoma je umazano rudeče-lisasto, plitvo brazdasto in porasteno s kratkimi, srhkimi dlakami, od kterih so spodnje ukrivljene navzdol. To svojstvo vendar ni popolnoma zanesljivo, ker so včasi vse dlake obrnjene proti tlom.
Raztreseni listi so dvakrat-pernati in dlakavi. Njihovi listki so jajčasti, podolgasti in pernasto napiljeni na široke, na-robe-jajčaste krpice. Te so tope in se okončujejo v kratko konico. Navadno so krpaste ali nazobčane, nikdar pa podolgaste in priostrene. Srednja žila vsakega listka oddaje v vsako krpico
po jedno žilico, ki se še v ploskvici rogovilasto razhaja na dve tanši žilici. Jedna gre v krpico samo, druga pa v zgornji kot, ki obroblja potem naslednjo krpico ob zunanjem robu. Zgornji listi so trojnati.
Kobuli nimajo ogrinjala, včasi stoji pod razcvetjem majhen, jajčasto-suličast, priostren listič, ki je vselej nekoliko resnat. Mnogolistna ogrinjalca pod kobulčki so jednostranska in kračja od cvetnih receljčkov. Njihovi lističi so široko suličasti, priostreni, resnati in imajo kožnat rob. Beli ven-čevi lističi so srčasti (zgoraj na desni), zunanji večji od notranjih, in cvetje zavoljo tega jednostranski. Plodovi so valjasti, ob dnu debelejši in goli (spodi na desni). Kobuli se nagibljejo na stran, predno se začnejo razcvetati. Večji, obkrožni in srednji cveti vsakega ko-bulčka so popolni, ostali večkrat brez pestiča in nerodovitni.
Opojno trebélje cvete od velikega travna do malega srpana in raste ob mejah, za plotovi in po drugih pustih prostorih. Zelišče diši neprijetno, zoperno. Mestoma se nahaja tudi po travnikih, kjer ga je treba odpraviti, ker je plevel. Použito zelišče povzročuje bljuvanje in deluje tudi na živce tako, da te prijemlje omotica.
Širokolistni potočnik
ali koščica je po naši domovini precej navadna kobulnica. V zemlji ima poševno, vlaknato koreniko, ki poganja mnogo pritlik.
Na koreniki stoji močno, večjidel naravnost kvišku štrleče, 60—130 centimetrov (2 — 4 čevlje) visoko, nekako pe-
Slika 56. Opojno trebélje (Chaerophjllum témulum.)
terorobo, golo steblo, ki je spodi navadno brez vej, proti vrhu pa vej n ato.
Listi so raztreseni po	steblu in	vejah,	nejednaki in pernati. Spodnji so zelo	dolgi	in imajo	6—10	dvojnih, jajčasto-
suličastih, ostro napiljenih listkov, ki so včasi celò nekoliko krpasti in ob dnu na	notranji strani	ožji.	Prvi pomladanski
listi, ki so pod vodo,	imajo	pernasto	nacepljene listke. Višji
in najvišji listi se odlikujejo po manjših listkih, in tudi število ni tako veliko. Listni reclji so goli, stisnjeni in razširjeni v nožnico, ktera je podaljšana v plitev žlebič.
Vrh stebla in konec vej, včasi tudi v listnih pazušicah, izrastejo sestavljeni, mnogoevetni kobuli. Vsak kobul je podprt s suličastimi, nejed-nakimi, dostikrat nazobčanimi lističi, ki mu delajo ogrinjalo, in ki se obesijo navadno navzdol. Kobulčki so tudi podprti z ogrinjalcem; njegovi lističi so suličasti in celorobi. Čašica posameznega cveta ima 5 rtastih zobcev, venec pa 5 belih, jednakih in spredi srčasto izrobljenih lističev (zgoraj na desni). Prašniki imajo rudečkaste prašnice. Vratova sta navzven ukrivljena in s topo brazdo ozaljšana. Plod je jajčasto-okrogel, in nitasti plodunosec je nanj pvrirasten.
Širokolistni potočnik cvete malega in velikega srpana in raste po mokrih travnikih, v jarkih, potokih in ob studencih.
Zelišče kakor tudi korenika potočnikova zoperno diši in je grenkega, ostrega okusa. Živina sicer jé, če tudi nerada, zelišče brez škode, korenika pa je ljudem in živalim škodljiva. Ista povzročuje besnost in včasi tudi smrt.
Nekdo je opazoval, da so zbesneli pastirji, krave in teleta, ki so jedli potočnikovo koreniko. Dečkov je vsled tega več pomrlo, krave pa so v svoji besnosti strašno napadale druga drugo z rogovi.
Ozkolistni potočnik
je trpežna povodna rastlina, če tudi nima prave korenike in ne glavne korenine. Ako ga izdereš, obesi se ti nanj vsa ruša precej dolgih, belorujavkastih vlaken, izmed kterih gleda kaka
Sl. 57. Širokolistni potočnik. (Sium latifólium.)
debelejša rudečkasta pritlika. Vse to je pritrjeno na spodnjih kolencih, pod ktera je podaljšano velo, nekako izsesano steblo. Pod višjimi kolenci, ki niso v vodi, nahaja se kolobar drobnih, jajčastih izrastkov, iz kterih nastanejo, ko pridejo v vodo, že omenjene korenine in živice.
Kvišku štrleče ali polagoma se vzdigujoče steblo je 30 do 60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko, votlo, okroglo in plitvo brazdasto. Proti vrhu je vejnato, listi pa stojijo navadno od korenin do vrha in istotako včasi tudi veje.
Raztreseni listi so pernati in goli; pritlehni so na dolgih, debelih in votlih recljih, stebelni pa sedijo na nožnicah. Listki stojijo malo napošev na vkupnem reclju; večinoma so jajčasti, nejednako napiljeni, priostreni in včasi per-nasto nacepljeni; višji so dosti manjši od spodnjih.
Konec stebla in vej kakor tudi v listnih pazušicah stojijo na precej dolgih recljih sestavljeni kobuli belih cvetov. Kobulovo ogrinjalo je sestavljeno iz več nejednakih, suličastih, ob robu spodi zvezanih, celorobih ali različno razdeljenih in navzdol zavihanih lističev. Po vsakem tečejo tri žilice. Jednaka so tudi ogrinjalca posamičnih kobulč-kov, toda manjša. Drobni cveti so drug drugemu jednaki in imajo okroglaste, spredi srčasto izrezane venčeve lističe (spodi na levi). Plod je droben, črn, malo stisnjen in jajčasto-podol-gast (zgoraj na desni).
Ozkolistni potočnik cvete malega in velikega srpana in raste skoro povsod po stoječih vodah, po mrtvicah, jarkih in potokih.
V svojih lastnostih se ujema s prejšnjim.
Navadni dčžen
ali bršč ima prav debelo, mesnato, večjidel razvejeno koreniko. od ktere se odcepi le nekoliko debelih, dolgih vlaken. Podzemeljski del je globoko v tleh zarit in drži mogočno zelišče po koncu.
Na koreniki stoji 60—120 centimetrov (2—4 čevlje) visoko, robato in s trdnimi, večjidel kljukasto navzdol obrnjenimi ščetinami pokrito steblo. Spodi je jedno vito, v vrhu pa ima nekaj vej z razcvetjem.
Velikanski pritlehni in mnogo kračji stebelni listi so troj-nati ali pernati z velikimi krpastimi ali pernasto nacepljenimi listki. Zadnji listek je večkrat trikrp; sploh se listi glede na obliko tako izpreminjajo, da je težko dobiti dve rastlini s popolnoma jednakimi listi. Listki ali krpe so jajčasti ali podol-gasto-suličasti, včasi celò voglati in nejednako narezani ali nazobčani. Dolgi recelj se okončuje v obširno, napihnjeno nožnico, ki je podaljšana v žleb. Zgornji listi imajo prav neznatne listne ploskve in sedijo včasi neposredno na tre-bušnati nožnici. Vsi so srhki.
Vrh stebla in konec vej so veliki sestavljeni kobuli z belimi ali rudečkastimi cveti. Kobul podpirajoče ogrinjalo ima le malo suličastih lističev ; včasi ga sploh ni. Ogrinjalce pod posameznimi kobulčki se nahaja zmirom; podobno je ogrinjalu. Cveti iz ko-bulčkove srede so pravilni, zunanji pa večjidel nepravilni, ker so navzven obrnjeni venčevi lističi večji (spodi na desni). Čašica ima 5 zob, venec 5 narobe-srčastih lističev, ki so večkrat prav globoko nacepljeni. V zarezi stoji majhna konica. Iz plodnice se razvije topo-jajčast, stisnjen pokovee (na levi), ki se razkolje pozneje na dve rožki. Mladi plod je dlakav, zreli pa gol.
Navadni dežen cvete malega in velikega srpana in raste prav pogostem po travnikih, tratah in za mejami. Najbolj mu ugajajo senčnati prostori, kterih se sčasoma polasti popolnoma.
Dežen je sumljivo zelišče; v njegovi koreniki se nabere mnogo rumenega, ostrega in žgočega soka.
Mlado zelišče je zdrava krma za našo živino, staro je pa pretrdo, in zavoljo tega ga moramo prištevati travniškim plevelom, in to tem bolj, ker je njegovo steblo že pri košnji predebelo, trdo, in ker nima nobene redilne vrednosti več. 'Ker
Slika 59. Navadni dežen. (Heracléum Sphondylium.)
je rastlina zavoljo obširnih pritlehnih listov košata, duši in topi tudi sosedno rast.
Veliki zali kobnleek
ima v zemlji debelo, črno koreniko, ki raste navadno napošev in oddaje mnogo vlaknatih, črnikastih koreninic.
Na koreniki stoji ravno, okroglo in brazdasto, 50 — 90 centimetrov (približno V/2—3 čevlje) visoko, votlo in golo steblo, ki je samo v vrhu nekoliko razvejeno.
Pritlehni in spodnji stebelni listi stojijo na prav dolgih recljih; ostali pa na tem kračjih, čim više so odmaknjeni od tal. Eecelj je okrogel, žlebast in votel ter se začne s široko nožnico, ki obdaje steblo nad neznatnim kolencem. Temnozelena ploskev je dlanasto nacepljena, večjidel na pet podolgasto-jajčastih krp ; te so nejednako napiljene in malo da ne trikrpe. Zobci se okončujejo v kratke rese. Najvišji listi, ki se nahajajo blizu cvetov, nimajo reclja, in njihova nožnica je razdeljena na tri krpice.
V vrhu je nepravo kobulasto raz-cvetje, kterega posamezni kobulčki stojijo na dosti dolgih receljčkih. Vsak kobulček je obdan od mnogih, suličastih, v kratko konico zoženih lističev (tak listič zgoraj na desni), ki napravljajo široko zvonasto ogrinjalce. Lističi so belkasti, prav pogosto rudečkasto nadahnjeni, spredi z zelenimi žilicami premreženi in najmanj tako dolgi kakor cveti. Sredi opisanega ogrinjalca je mnogo recljatih, drobnih cvetov (spodi na levi) s kratko zvonastoy čašico, ktera je nacepljena na 5 priostreno suličastih zobcev. Oašni zobci ostanejo na jajčastem plodu (spodi na desni); po njem tečejo podolžne, nekako v gube nabrane proge. Cveti so belkasti, rudečkasti ali zelenkasti; nekteri so nepopolni in ostanejo brez plodu.
Veliki zali kobulček je z ozirom na cvet najlepša kobul-nica in cvete rožnika in malega srpana. On raste po vlažnih, senčnatih gozdih, kraj gozdov in ob jarkih; sem ter tja ga imajo tudi po vrtih.
To zelišče je strupeno; posebno močna je korenika, ki povzročuje silno drisko.
Navadna ščitka.
Tako smo imenovali rastlinico zavoljo ščitastih listov, kterih izraste po več v šopih iz tankega, trpežnega stebla, ki se plazi med mahovi po močvirnih tleh ali pa plava v vodi. Listi so narezani ali plitvo krpasti in ob sredi na dolgem reelju pritrjeni.
Vlaknate koreninice izrastejo kakor listi v šopih iz kolenec, toda na spodnji strani.
Cvetni reclji izvirajo iz listnih pazušie. Kračji so od listov in nosijo na koncu nesestavljen kobul grahove velikosti, v kterem se nahaja 3 — 5 drobnih, belih ali rudečkastih cvetov.
Včasi so nastavljeni v vretencih drug nad drugim. Čašica je prav neznatna in nareja le nizek rob. Venčevi lističi so celi, jajčasti, spredi rtasti in kole-sasto razprostrti (zgoraj na desni). Pod kobulom je majhno ogrinjalo. Plodovi so stisnjeni in goli (spodi na levi).
Navadna ščitka cvete malega in velikega srpana. Strupena je in povzročuje ovcam krvavo močo.
Slika 61. Navadna ščitka. (Hydroeótyle vulgaris.)
Navadno solzno zelce
je majhna, nežna rastlinica, ki nas spomladi prva srečava po vlažnih krajih. V zemlji ima precej dolgo, tanko koreniko, od ktere se odcepijo drobne, vlaknate koreninice.
Na viš poganja samo jedno trirobo, 5—16 centimetrov (2—6 palcev) visoko steblo, ki se še le v vrhu razhaja na vejice, in ki nosi 1—3 recljate, pritlehnim prav podobne liste z ledvičasto, globoko narezano ploskvijo. V spodnjih delih je vsa rastlina malo dlakava, v zgornjih pa skoz in skoz gola.
Krovni, stebelnim listom precej podobni in v kratek recelj zoženi listi so nejednaki in napravljajo poševno strešico, v ktero so vsajeni rumenkasti cveti. Vsak cvet ima štirikrpo čašico, 8 kratkih prašnikov in ob dnu plodnico z dvema vratovoma (na levi). Plod je okroglo-srčasta glavica, ki nosi na vsaki strani kratko konico, in ktere je poln ves obod. V glavici je mnogo rujavega, svetlega semena.
Navadno solzno zelce cvete že meseca sušca in malega travna in raste kraj studencev, ob potokih, po močvirnatih
travnikih, senčnatih gorskih dolinicah in v soteskah. Polja in velikih dolin se ogiblje, ker bi ga žarki prehitro zamorili. Ker je sploh izmed prvih zelišč, ki poganjajo spomladi na mokrotnem svetu, pripeti se mnogokrat, da ga pomuli drobnica, kteri je zelò škodljivo. Lahko se obvaruješ nesreče, ako bledozeleno rastlinico odpraviš vsaj ondi, kamor poganjaš svojo čredo.
Po naših krajih precej redko je nasprotnolistno solzno zelce (Chrysosplénium oppositifólium), ktero je prejšnjemu sicer prav podobno, toda v vseh delih je manjše in nežnejše. Njegova štiriroba stebla so komaj 5—10 centimetrov (2—4 palce) visoka, popolnoma gola in brez vej ali pa v vrhu rogovilasta; spodi imajo navadno nekoliko nasprotnih vej.
Nasprotni listi so okroglasti, plitvo narezani, ob dnu zoženi in tu pa tam porasteni s kako togo dlačico.
Nasprotnolistno solzno zelce cvete velikega travna in rožnika, raste po jednakih prostorih in je ovcam škodljivo kakor prejšnje.
Trtni mak
smo dobili iz jutrovih dežel. Zdaj ga je najti skoro na vsakem vrtu, in marsikje ga sejejo tudi na veliko. Na koželjasti, na-vpik v tla segajoči in s pičlimi koreninicami porasteni korenini stoji ravno, 60—90 centimetrov (2—3 čevlje) visoko, spodi j ednovito, proti vrhu večjidel nekoliko vej nato steblo. Okroglo je in golo, pod cvetom pa ima kakor tudi veje nekaj dolgih, redkih ščetin. Zelišče je nekako sivkasto.
Raztreseni listi so jako veliki. Spodnji podolgasti in rec-ljati, zgornji podolgasto-jajčasti ali srčasti, sedeči in steblo objemajoči. Po robu so nejednako nazobčani in imajo zlasti spredi obširne nazobčane krpe.
Vrh stebla in konec vej so veliki, posamezni cveti, kteri kimajo, dokler so zaprti, potem pa nosijo svojo glavo po koncu a).
Slika 62. Navadno solzno žolce. (Chrysosplénium al-ternifólium.)
Čašica ima dva gola, jajčasta lističa, ktera odpadeta, ko se začne cvet odpirati. V križu stoječi venčevi lističi so obširni, okrog-lasti in celorobi. Barve so različne, vendar ponajveč belkaste z rožnorudečo primesjo, na sredi pa imajo temnejšo liso. Prašnikov je prav mnogo; nastavljeni so po odebeljenem krogu pod vrčasto plodnico, ki sedi na kratkem debelem reclju. Vrata ni, in ščitasta, pozneje skledičasta in globoko narezana brazda krije neposredno glavico b) in e), v kteri je mnogo drobnega, led-vičastega, rujavega semena d). To izleti skoz luknjice pod brazdo.
Vrtni mak cvete rožnika in malega srpana.
Ta rastlina ima zlasti v steblu in glavicah, dokler so še zelene, obilo belega soka, ki na zraku porumeni in pozneje na kosce razpade, ki so smoli podobni, mehki ali trdi, rudečkasti ali temno-rujavi. Omenjeni sok je mamljivega duha in grenkega, nekoliko ostrega okusa. V jutrovih deželah sejejo mnogo maka, da dobivajo od njega soka, kterega prodajajo kot „opij“ v raznih oblikah. Opij diši kakor sok in je zoper-nega, grenkega okusa in se odlikuje zlasti po tem, da zaziblje človeka v trdno spanje. Posušene , ne popolnoma zrele glavice naših rastlin so grenkega okusa in spominjajo v svojih lastnostih tudi na opij, toda niso tako nevarne. Opiju moramo priznati med omamljivimi snovimi prvo mesto. V mali meri pospešuje delavnost možgan, v veliki pa moti čutnice (živce), sili na spanje in povzročuje omotico; ob jednem se zaprejo iztrebki. Vselej škoduje prebavljanju.
Ako pride toliko opija v človeško telo, da deluje kot strup, zdi se ti dotičnik pijan, glava mu je težka, napada ga omotica,
Slika 63. Vrtni mak. (Papäver somniferum.)
pešajo mu čutila, zapušča ga zavednost in polasti se ga trdno spanje, iz kterega ga ni mogoče prebuditi. Ako se prebudi na nekoliko trenutkov, ostane vendar nezaveden, govori tiho nerazumljive besede ali šepeče nekaj zase. Spočetka diha hitreje, kmalu pa bolj počasno in globoko; med dihanjem jame tudi vzdihovati, naposled hropsti in celò prenehavati. Srce mu bije po malem in nepravilno in včasi tudi malo preneha. Njegova koža je mrzla in vlažna in neobčutljiva tudi za največje bolečine; upadli obraz je bled ali temnorudečkast, in spodnja čeljust mu visi navzdol. Punčica srpih očij je za svetlobo neobčutljiva, malokdaj nekoliko razširjena, večkrat zožena. Kakor odrevenel leži neobčutljivi bolnik ; vse mišice so mlahave in ohromijo polagoma. Samo iztrebke še more zadrževati, včasi mu pa tudi to ni mogoče, in tako pride, da gre vse pod njega. Smrt nastopi v nekolikih urah, nikdar ne traja bolezen več kakor dva dni. Včasi je videti, da je bolniku odleglo, in da se tudi kolikor toliko zaveda, a ne traja dolgo, in posili ga spanec, iz kterega se ne predrami nikdar več. Množina opija, ki je potrebna za kako ostrupljenje, ravna se po spolu, starosti in sprejemljivosti. Navada tu mnogo stori, in ljudje, ki navadno opij jedó ali kadijo, niso posebno občutljivi. Tem bolj pa škodi malim otrokom, in znano je, da jih je zadela smrt, čeravno niso dobili mnogo tega strupa.
Makov sok služi dostikrat v to, da si ljudje vzamejo sami življenje; tudi iz neprevidnosti se dogajajo večkrat nesreče. Največkrat so posušene makove glavice krive nezgod, ki se dogajajo po naših in drugih krajih prav pogostoma. Kakor mislijo nespametni ljudje, ni boljšega pomočka od makovih glavic za otroke, kedar jih hočejo hitro zazibati v spanje. Koliko se jih položi na ta način v večno spanje, ni znano, ker je take smrti navadno krivo vse kaj drugega, in stariši niti ne vedo, da so si ostrupili sami svojo ljubo deeo. Marsikteremu otroku ostanejo zli nasledki vse žive dni. Kar se tiče semena, mislijo učenjaki, da ni škodljivo, ker ga po mnogih krajih uživajo ljudje brez posebne škode. Popolnoma nedolžno pa vendar ne utegne biti, ker opazujejo večkrat v takih krajih, kjer sejejo mak zavoljo olja, da postane mladina zaspana, ki ga je luščila in tudi sladkala od njega. Tudi novo olje ni dobro rabiti, ker mu je včasi primešanih precej drobcev od glavičine kože. Opazovali so namreč, da so postali ljudje od njega zaspani, da jih je začela boleti glava in napadati celò omotica.
Morebiti bolj nego te splošne opombe utegnejo čitatelja prepričati nekteri dogodki, o kterih tu ob kratkem poročamo.
I.	Neka mati je dala dojenčku, da bi ga potolažila, obare od dveh makovih glavic, kakor ji je svetovala soseda. Dete je postalo mirno, in ko je bilo spalo že 24 ur, poklicali so zdravnika. Ta poroča, da je ležalo dete v globoki omotici, da so bili njegovi udje hladni, da je dihalo hitro, da mu je bilo srce naglo, in da se mu je razširila punčica. Oživil ga je sicer za nekaj časa, ali kmalu ga je posilila zopet omotica, in ko je preteklo 36 ur, ni ga bilo več med živimi.
II.	Neka mati je pomirila svojega dojenčka z obaro od nezrelih makovih glavic. Kmalu je otrok zaspal, in ni ga bilo mogoče vzdramiti. Njegove oči so bile globoko vdrte, punčica razširjena in nepremakljiva, obraz bled in udje odreveneli ; dihal je naglo, in srce je utripalo silno ; na čelu mu je stal pot, in spodnja čeljust se mu je obesila. Poklicani zdravnik je ukrenil potrebno in rešil detetu življenje.
III.	Ako se nareže nezrela makova glavica, teče iz nje mleku podoben sok, ki je strupen. Troje otrok je lizalo tak sok in naglo potem zaspalo. O polnoči prebudi neko grgranje prestrašeno mater. Ko vidi, da njene ljubljence lomi krč, da so njihove punčice razširjene, in da je po njihovih obrazih razlita neka nenavadna bledoba, pošlje nemudoma po zdravnika. Ali ta je mogel le dvema oteti življenje, ker je bil najmlajšemu goltanec tako krčevito stisnjen, da mu niso mogli ničesar spraviti v želodec. Iz ust so mu stopale pene, in predno so minile štiri ure, vrnila se je nedolžna dušica v nebesa.
IV.	Neka mati, ktero je Bog posebno obdaril z otroki, imela je napačno navado, da jim je dajala obare od makovih glavic. Deca je dobro spala, in žena je hodila lahko po svojih opravkih. Nasledki takega ravnanja niso izostali, temveč se pokazali v tem, da so bili vsi otroci majhne rasti, da se jim ni videla na obrazu tista dobrodejna rudečeličnost, ktere ravno pri mladini tako težko pogrešamo, in da so bile njihove duševne zmožnosti pod navadno mero razvite.
V.	Poznal sem mater čveterih otrok. Prvi je bil duševno in telesno popolnoma razvit, ostali pa v nobenem oziru. Govoriti so začeli prav pozno in jecljali so dolgo. Mati je grešila s tem, da jim je dajala v mleku makovih glavic. Prvi otrok tega ni dobival.
VI.	Štirileten otrok je použil precej nezrelega makovega semena in nekaj glavic. Kmalu so ga jele napadati slabosti, in postal je zaspan. Zdravnik ga je našel odrevenelega in neobčutljivega ; dihal je težko, spodnja čeljust mu je visela navzdol, in punčica je bila razširjena in neobčutljiva. Njegova koža
Naše škodljive rastline.	7
je bila mrzla, utripanje srca počasno in požiranje težavno. Navzlic temu so mu vendar spravili neko bljuvalo v želodec, iu ker je izbljuval nato mnogo nezrelega semena in krpic od makovih glavic, bil je v nekoliko urah zopet na nogah.
VIL Neki posestnik je imel v hiši mnogo makovih glavic. Njegov devetletni sinek je zobal večkrat od semena, in opazovali so, da ni več tako vesel kakor navadno. Tudi je začel hujšati, in slast do jedi se mu je izgubljala. Pogostem je tožil o bolečinah v glavi, o slabosti in omotici ; bil je tudi vedno zaspan. Ko se je zdelo vse to starišem že nevarno, dali so mu bljuvala in čistila, a nič ni pomagalo. Tudi zdravnikov trud je bil zastonj, in fantek je umrl mirno, kakor bi zaspal v omotici.
Divji mak,
poljski mak, križec, purpelica, put p elica, pur-pela, prpelica, pumpala, gospodičnica ali rošta-lica je vsakemu čitatelju že izza mladosti znana rastlina. Saj
pa tudi vsak ve, da ga je treba iskati na polju, kjer je zlasti med raznim žitom jako nadležen plevel. Zavoljo tega bi ga bili postavili seveda v drugo poglavje, ali on spominja v svojih lastnostih na vrtni mak in je med deteljo, dokler ni popolnoma dozorel, živini prav škodljiv.
V zemlji ima koželjasto korenino, iznad ktere se vzdiga naravnost na viš 45 — 60 centimetrov ( 11/2—2 čevlja) visoko, okroglo ali zaokroženo-robato, vejnato steblo, ki je porasteno z gostimi, dolgimi, od njega stoječimi, trdnimi kocinami.
Raztreseni listi so pernati ali samo pernasto nacepljeni, nazobčani in dlakavi.
Veliki, rudeči cveti se zibljejo na dolgih recljih. Dvo-listna čašica je zunaj ščetinasta in odpade, ko se cvet razprostre. Venec ima štiri v križu stoječe, zaokrožene lističe s črno, včasi belkasto obrobljeno liso ob dnu. Ornovijolastih prašnikov je mnogo, sredi njih pa debela, gladka plodnica s ščitasto brazdo. Plod je glavica (na levi).
Divji mak cvete rožnika in malega srpana, včasi že tudi zadnje dni velikega travna. Venčevi lističi dišijo, dokler so
Slika 64. Divji mak. (Papäver Rhoeas.)
presni, neprijetno po opiju in so grenkega okusa. Tudi nezrele glavice tako dišijo in imajo precej mlečnega soka grenko-ostrega okusa. Kakor starejše priče priznavajo, omotičen je tudi ta sok, a vendar ne deluje tako silno kakor od vrtnega maka. Hudih nasledkov se od njega ni lahko nadejati. Drugači pa je z živino, kije dobila med deteljo mnogo makovega zelenja. Krčevito se začne tresti, in polasti se je celò neka besnost.
Pridni gospodar seveda ne trpi, da mu prepreza in duši ta sitni plevel žito, temveč odpravi ga z njive, dokler še nima zrelega semena v glavicah. Tako je prav !
Vlažna zemlja in deževno vreme pospešujeta kalitev tega plevela. Najprej ga odpraviš z okopavino, ako uničiš vsako zelišče, ki se je pokazalo med njo. Ako imaš čisto seme, ostala ti bo njiva navadno čista, in če se pokaže morebiti kako rudeče „banderce“, lahko ga vzdigneš.
Krvavi mlečnik,
tudi senodólka, skróbla, cedüljka, äselnica, lasto-vičica, krvomočnica, rudeči mleček, krivljek draznica, grenica, kravje zelišče, mali lisjak, krvnik inrumenadrazniea: tako imenujejo povsod to znano strupeno rastlino. Menda nimamo nobenega drugega zelišča, ki bi bolj tiščalo v obližje človekovo, kakor krvavi mlečnik. Vsaka groblja, vsaka meja, vsak plot mu je všeč ; naseli se ob zidu ravno tako, kakor po razrušenem zidovju. Tudi po vrtih in podobnih prostorih ga je dovolj.
Zunaj rujavkasta, znotraj rumenkasta, močna korenika je pokrita z mnogimi vlaknatimi koreninami in se razhaja rada na več vrhov. Iz teh izraste precejšnje število okroglih ali nekoliko robatih, 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visokih, rogovilastih in kosmatih stebel z oteklimi kolenci.
Listi so pritlehni in stebelni; obojni so si prav podobni. Njihov recelj je spodi nožničasto razširjen, drugod sploščen in včasi celò plitvo žlebast. Kosmat je kakor steblo. Na njem stojijo sparoma na desni in levi manjše in večje okrog-laste ali srčaste, recljate krpe. Ob dnu so nejednake, dvokrpe, po robu pa debelo narezane. Zadnja krpa je navadno največja, sama (brez para) in trikrpa. Listi so po žilah dlakavi ; pritlehni imajo pet, stebelni samo tri pare omenjenih krp a). Zgoraj so bledozeleni, spodi pa sinji.
Cveti stojijo v recljatih kobulih, ki štejejo 4 — 8 cvetov, čašica je dvolistna in odpade, ko se je odprl čveterolistni venec. Ta in mnogoštevilni prašniki so lepo rumeni, valjasta plodnica
pa zelena. Iz nje se razvije ozek, gol, kakih 5 centimetrov dolg lusk h), ki se jame prezati od spodi navzgor c). Osrednji pretin nosi mnogo črnorujavega semena.
Krvavi mlečnik cvete od pomladi do jeseni in raste, kakor
smo že povedali, posebno rad blizu se-lišč. Tudi drugje ga je mnogo, zlasti pa mu ugaja kameniti svet.
Presno zelišče mlečnikovo je za nos nekoliko zoperno, neprijetno, ostro; okusa je grenkega, žgočega. Suha rastlina ne diši in je samo grenkega okusa. Zelišče, zlasti korenika ima mnogo ostrega, sprva sladkega, pozneje ostro-grenkega, rumenega mlečka, ki se pokaže iz vsake rane. Na zraku hitro poru javi in je strupen. Ako je dolgo v dotiki s kožo, vname se ta, in izpahnejo se ti mozolji na njej ; tudi bradavice na vnanji koži se mu ne ustavljajo, če ga je prišlo precej v želodec, povzroča omotico, drisko in črevesno vnetico, kteri sledi pogostoma smrt.
Tudi živalim je mlečnik škodljiv, ako ga dobijo med krmo. Kozam vendar ne škoduje, in nekteri ga dajejo svinjam, kedar jih nadleguje driska, da se jim zopet zapre. Nekteri ga de-vajo na bolečine, da jim asla (vnetje) ne pride do njih, kar pa ni nikakor svetovati.
Dišeča vijolica.
Marsikteri čitatelj se bo čudil tvoji sliki in neverno zmajeval z glavo, zakaj njemu si ti ljubica, mi pa smo te zapisali v to črno knjigo, iz ktere te ne izbrišemo nikdar več. Tega
je še treba bilo ! Človek že res ne bo smel v roko vzeti cvetke brez strahu in bojazni! Le umiri se, dragi prijatelj, nobena krivica se ji ni zgodila, in prepričali te bomo, da ni tako nedolžna, kakor si morda domišljuješ. In pa tisti pesniki ! Koliko lepih besed vedo o njeni ponižnosti in pohlevnosti, kako opevajo njeno lepo barvo in njeno nežno, dišeče cvetje! Zdaj pa pridejo drugi, ki sicer ne tajijo, da ni lepa in dobro dišeča, ali pridevajo ji še lastnosti, ktere je človeku nič kaj ne pripo,-ročajo. Pojdite vsi rakom žvižgat ! Kar naravnost povem, da je ni pomladanske cvetke, ki bi mi bila bolj prirastla k srcu kakor vijolica. Kako prijeten je vendar njen duh, zlasti zunaj
pod milim nebom ! Jaz bi torej rajši potegnil s pesniki ; pa včasi morebiti vendar krivo sodijo ali nam pa prikrivajo resnico. „Da se resnica prav spozna, treba je čuti dva zvona,“ veli stari pregovor. Da pridemo stvari do konca, opišimo najprej sicer znano rastlinico in dodajmo h koncu nekoliko podrob-nostij, ki bodo pred svetom opravičile naše ravnanje.
Vijolica učaka na tistem mestu več let, zato jo prištevamo trpežnim rastlinam kakor naše trave. Y zemlji ima precej močno, ravno, včasi nagnjeno koreniko, ktere se drži mnogo tankih korenin in nekoliko debelejših pritlik. Te se plazijo na vse strani ob zemlji, napravijo mestoma kak popek, iz kterega se razvijejo listi in spomladi tudi cveti. Da imajo i koreninice,
Dišeča vijolica. (Viola odorata.)
prepriča se lahko vsak. Take pritlike razmnožujejo rastlino; zato jih nahajamo navadno mnogo v družbi. Korenika se na koncu navadno razveji in nosi v šopkih stoječe liste.
Listi so na dolgih recljih, srčasti in narezani. Okoli in okoli kakor tudi spodi so porastem s kratkimi dlačicami, zgoraj pa pikasti. Njihovi reclji ostanejo do spomladi na koreniki. Podprti so na vsaki strani z majhnim rtastim lističem, ki je večjidel nekoliko resnat.
Lepi vijolični cveti so pričvrščeni na tankih, visokih recljih, ki stojijo med listi, in ki imajo blizu srede dve prav neznatni krovni krpici. Cvet je za nizko rastlino velik in nepravilen. Zunaj ima 5 zelenih čašnih lističev ; venčevih je tudi 5, toda so mnogo večji in se posebno odlikujejo po lepi barvi in prijetnem duhu, ki ga razširjajo daleč okrog. Zgornja dva sta si jednaka, tako tudi stranska, ki imata nekaj dlačic po sebi; spodnji pa je svoje vrste. On nas spominja na ostrožnikov cvet in na nektere druge sorodne rastline, pri kterih se je iz-prevrgel njegov dolnji konec v ukrivljeno cev. To ni, kar si bodi ; ostroga ima tudi svoj pomen ! Le poglej bučelico, ki se je spustila na vijolico. Kam se je vsedla? Na cvetko, in sicer na njen spodnji listič, ki ima več temnejših žilic, ktere ji kažejo pot v cev. Dobrotljiva stvarnikova roka je vtisnila na cvet znamenje, ktero naj vodi žuželke do sladke hrane. V cevi namreč se nabira med, kterega prav slastno srkajo raznovrstni žužki in ga nosijo svojemu zarodu. Zavoljo medu in cvetnega prahu letajo žužki od cveta do cveta in obiskujejo najbolj pogosto seveda take, ktere najlažje ugledajo. Zato stoji cvet na visokem reclju, skoro nerazmerno obširen je in take posebne barve, da ga žuželka ne izgreši lahko. Komu ne postane glede na tako umne naprave nekako tesno pri srcu in se mu ne izvije iz ust glasen vzdih :	O kako neskončno modro skrbi Bog za svoje
stvari! Prašnikov je pet. Spodnja sta posebne oblike; podaljšana sta s kljunčkom v ostrogo in izločata med, ki se v njej nabira v tekočino. Sredi prašnikov stoji ukrivljen pestič.
To je tisti vrlo dišeči cvet, kterega ne iščejo samo razne žuželke, ampak tudi človek mu je velik prijatelj. Pa glejte čudo ! Ta cvet ne donaša nobenega plodu, temveč ostane jalov. Pozneje pa se pokažejo manjši cveti, ki prav nič ne dišijo; tudi cevi z medom nimajo, in neopazovani in neobčudovani na tihem zorijo ter obrodijo mnogo dobrega in kaljivega semena. Ali nimamo tu najlepše primere s človeškim življenjem?
Plod je malo da ne okrogla glavica, ki je napolnjena z rumenkastim semenom. Potisnjena je k tlom in se odpre s tremi loputami.
Vijolica cvete sušca in malega travna in raste prav pogostem ob tratah, ob plotéh, za mejami in po goščah. Najbolj ji ugaja prisoje (solnčni prostori), koder je včasi ves svet premrežen z njo. Ljudje jo pa prav radi tudi na vrte sadijo ali jo gojijo celò po hišah. Ako si v rastlinstvu toliko izurjen, da ji veš odrezovati pritlike, doraste ti v loncu v majhno drevesce, ki nosi v vrhu šopek listov.
Cvet sicer dobro diši, ali ta vonjava ne ugaja vsakemu človeku. V prosti prirodi, pod milim nebom nas celò nekoliko krepi, a po zaprtih stanovanjih, ako so na tesno stran, pa je nevarna človeškemu zdravju in ne povzročuje samo omotice, temveč more človeku vzeti tudi življenje. Sploh ni pametno, mnogo dišečih cvetočih rastlin imeti po sobah, v kterih prenočujemo. Neka deklica je natrgala veliko vijoličnih cvetov, razložila jih lepo po skledi in to postavila v svojo spalnico. Drugega dne je revica umrla, tako silno je deloval močni duh na njene živce. Cveti, korenike in listi so pa tudi naravnost strupeni. Ako najdejo imenovani deli pot v želodec, nastopijo nasledki, kakor pri marsikteri nevarni rastlini. Najnavadnejši so: bljuvanje, omotica, nemir, otožnost itd. Vse to nas je napotilo, da smo uvrstili tvojo ljubico med druge manj ali celò nič priljubljene cvetke, in upamo, da se ti s tem nismo zamerili preveč.
Pesja vijolica.
Po naših krajih je mnogo raznovrstnih vijolic, ki so po obliki in barvi več ali manj podobne dišeči vijolici. Ako jo pa nosu približaš, nimaš tistega prijetnega duha, ki je neko posebno svojstvo dišeče vijolice. Vse take imenujemo v obče „pesje vijolice“, kar seveda ni popolna resnica. Jedna izmed njih pa je, ki ima to ime, in ker se strinja v svojih lastnostih z dišečo vijolico, hočemo jo ob kratkem ločiti od drugih, ki niso škodljive ali vsaj ne tako, da bi mogle nahuditi človeku.
Pesja vijolica ima močno, večji-del glavato koreniko, ki se razprostira vodoravno ali napošev v zemlji in precejšnjo rušo belkastih
Slika 67. Pesja vijolica. (Viola canina.)
koreninic oddaje. Iz nje izraste več zelenih, 10 — 30 centimetrov (4 — 12 palcev) dolgih stebel, ki ali naravnost kvišku molijo ali pa se samo vzdigajo na viš. Vsako stoji za pritlehnim listom, čegar suličasta, resnata prilistka ga obdajeta ob dnu. Jednaki listi stojijo tudi po steblu, ki je nad njimi brazdasto kakor listni reclji. Listna ploskev je podolgasto-srčasta, sploh dosti izpremenljiva in narezana. Zelišče je golo, včasi pa porasteno s kratkimi dlačicami.
Iz listnih pazušic izrastejo precej dolgi, robati reclji, ki imajo pod kimastim cvetom dve nitkasti luskici. Cvet je podoben onemu od dišeče vijolice, toda je bledejši in njegova zelena čašica sestavljena iz suličastih lističev. Ostroga je bledorumena. Plod je podolgasta, gola glavica, ktero zaljša brazda, v kljunček izpremenjena.
Pesja vijolica cvete malega in velikega travna in raste kraj gozdov in pod grmovjem.
Okroglolistna rosika.
Mična in zanimiva ta rastlina raste sem ter tja po vlažnih in mokrotnih krajih, zlasti takih, koder se razprostirajo mahovi. V te požene svoje kratke, tanke, koželjaste korenine, kterih glavna naloga je, da srkajo vlago iz podlage.
Na korenini so pritrjeni pritlehni, v kolobar postavljeni, po tleh ležeči listi. Oni sedijo na precej dolgih recljih in imajo okroglo, nekoliko žličasto izdolbeno ploskev, ki je po robu ozaljšana z dolgimi, škrlatnorudečimi, v rudečo glavico se okončuj očimi resami.
Sl. 68. Okroglolistna rosika (Dròsera rotundifólia.)

Tudi drugod po listu je vse polno takih, proti listni sredi precej kračjih res, kterih bi se na vsakem listu približno naštelo po 200. Omenjene glavice so žleze, ki izločajo na solncu neki kakor voda čist, lepljiv sok, kteri se dà primerjati rosnim kapljicam, in kteri dela rastlinico tako mično. Vsak je podprt z drema majhnima prilistkoma, ktera sta nacepljena na ozke, šiljaste krpice.
Cvetna betva, ki se vzdigne iznad listnega kolobarja, je 12—19 centimetrov (5—7 palcev) visoka, gola, v mladosti ki-masta in nosi 6—12 belih, drobnih cvetov v klasu, čašica in venec imata po 5 lističev b), ki nam kaže prerezan cvet. Prašnikov je tudi 5 c) in sredi njih plodnica, ki je ovenčana s kratkimi brazdami. Plod je glavica d), v kteri dozori mnogo drobnega semena e) in j) ; zadnje zelò povečano.
Okroglolistna rosika cvete malega in velikega srpana in raste po vlažnih travnikih in drugih jednakih prostorih, ki ugajajo tudi raznim mahovom.
Presno zelišče je kiselnato-grenkega in ostrega okusa, in njegov sok se odlikuje posebno po tem, da se naredijo od njega mehurci na koži. Najbolj škodljiva je rosika ovcam, ki se naj torej ne gonijo na pašnike, kjer je mnogo raste. Mleko se navzame strupa in postane neužitno.
Rosike so, kakor smo zgoraj omenili, zanimive rastline, in le nekoliko naj povemo na to stran. Za svetlobo so jako občutljive, in beli cveti se takoj poskrijejo v zelene čašice, ako se je skrilo solnce za oblaki ali se nagnil dan in nastal mrak.
Na liste ne vpliva svetloba, pač pa kaka živalica, ki se je splazila na nje, da bi srkala sladki sok. Za taka obiskovanja so zelò občutljivi, in njihova delavnost ne preneha o taki priliki, dokler živalica ni pogubljena. To se vrši tako-le: Ko stopi ali sede živalica, navadno kaka žuželka na list, prilepijo se njene noge nanj, in ujeta je. Zdaj se jamejo gibati rese; polagoma se vzdigajo druga za drugo, obračajo svoje glavice proti živa-lici in izločajo več soka. Živalica, v smrtni nevarnosti, oteplje in se otresa na vse strani in draži zadete rese vedno bolj. Kmalu so glavice vseh res obrnjene proti jetniku g). Najbližnje ga ovijejo in v 3—4 minutah udušijo v soku. Pa še več! Nekako čudno tiščijo mrtvo truplo do listne srede, kjer ga pustijo. Tudi list sam se zvije in ostane tako nekoliko dnij. Ko se zopet zravna, ni jetnika več na njem, ampak le njegovi trdi in neprebavni ostanki ležijo tu pa tam. Glavice na resah so suhe, list je „nasičen“. — Te rastline moramo prištevati onemu majhnemu krdelu, ki more prebaviti tudi živalsko hrano. Po
nekolikih urah se rese zopet zravnajo, na njih se prikažejo kapljice, in list je „lačen“.
Dostavimo naj še sledeče. Eosike imajo majhne kore-in skrbijo rastlini za potrebno vodo. Prave hrane jim dovajajo le malo, in ker tudi zrak ne dà vsega, pomagajo si na opisani način. Nočemo pa trditi, da se hranijo izključljivo le tako, ampak hoteli smo čitatelje opozoriti na rastline, kterim tekne tudi živalska hrana. Kjer so tla ilovnata, opaziti je dostikrat, da segajo nektere rosi-kine koreninice tjakaj in oskrbujejo zelišče z živežem.
Po naših krajih rasteta še dolgo-listna in srednja rosika. Prva ima prav ozke, navzgor štrleče liste, kterih listna ploskev se polagoma zožuje v recelj. Cvetna betva je kračja, pestič ni tako globoko razdeljen, in seme ie jajčasto. Srednja rosika (Dró-(Dròsera longifólia.) sera intermedia) se odlikuje po na-robe-jajčastih listih in po betvah, ki so spodi usločene. Ovcam sta obe ravno tako škodljivi kakor prejšnja.
<5 e m ž,
črems, čremsa, črensa, sramsa, čimž ali cremen je povsod znan grm ali nizko drevo. Skoro po vsej Evropi je razširjen in ljubi vlažne listnate gozde in bregove naših vodà; tudi ga nahajamo visoko po gorah in sem ter tja celò po vrtih.
Listi in cveti se prikazujejo skoro istočasno in so pritrjeni na letošnjih mladikah. Listi so jajčasti, priostreni, goli in ostro napiljeni ter v mladosti podprti z ozkimi pritliski, ki potem odpadejo. Mladike nosijo ali le liste ali pa spodi nekaj listov, zgoraj pa dolgo, grozdasto razcvetje a). Beli cveti b) so sploh onim od koščičastega drevja podobni, časne krpe so zavihane navzdol, kakor na pr. pri črešnji. Koščičasti plod c) je grahove velikosti, črn in okrogel. Užiten ni.
Cemž cvete velikega travna. Njegovo cvetje močno diši, in od njega rada boli glava. Najbolj škodljivo je jedro, vsled kterega te prime driska, ako ga je prišlo mnogo v želodec ; tudi bljuvanje ne izostane, in glava te dolgo boli. V jedru je namreč
nine, ki tičijo v mahu
Slika. T)r»ltrnlisfnn rnaita
precej pruske kisline (Blausäure), ki se prišteva najhujšim rastlinskim strupom. Isto-tako se nahaja omenjena kislina tudi v plodu črnega trna, o kterem izpregovorimo na drugem mestu, in v koščičastem sadju sploh, toda navadno v neznatni množini. Tudi lub mlajših vej, listi in cveti niso brez pruske kisline. — Navadno ti čemž ne do-naša nobene koristi ; na sadnem vrtu ga torej izruj in na njegovo mesto vsadi kako žlahtno drevo. Otroke je pa treba poučevati in jim ostro prepovedati, naj ne jemljejo
kar jim je tuje, in	Sllka ‘° čemž' (Prunuž Padus.)
česar ne poznajo. Dobro se spominjam, kako nevarno je zbolel deček, ki je použil mnogo čemževega sadu.
Lavorikasta črešnja.
Doma v jutrovih deželah, prišla je lavorikasta črešnja leta 1576. v Evropo, kjer jo pogostem sadijo v večje vrte. Ne govorili bi tukaj o njej, ako bi se ne odlikovala po nekem zelò hudem strupu — pruski kislini, kakoršno smo srečali že v ne-kterih čemževih delih. Ta strup je sicer izvrstno zdravilo v živčnih boleznih, ako smo ga dobili iz zdravnikove roke, po drugi strani pa je tudi zelò nevaren, ako smo prišli do njega po drugem potu.
Lavorikasta črešnja je kakih 5—7 metrov (15—21 čevljev) visoko drevo gladkega, sivkastega luba. Mlade veje so zelene in posute s pikami.
Raztreseni listi so jajčasto-podolgasti, ostro napiljeni in na prav kratkih recljih pritrjeni. Usnjasti so in vednozeleni, zgoraj temnejši, spodi bledejši in priostreni a).
Umazano-belkasti cveti izrastejo v pazušicah višjih listov v kvišku stoječih, precej dolgih grozdih, čašica je zvonasta in
njen rob razdeljen na 5 suličastih rogljev. Venec ima 5 okroglih lističev, ki so nasajeni kakor mnogobrojni prašniki na čašnem robu b). Iz okrogle plodnice se razvije črešnjam podoben, črn sad c).
Presni listi, cveti in seme lavorikaste črešnje dišijo, ako jih razrežeš ali zmaneš, prav močno po grenkih mandljih in so tudi prav takega okusa. Imenovani deli, zlasti seme in listi, imajo mnogo pruske kisline. Največkrat se dogajajo nesreče s sokom, kterega so dobili iz listov. Mleko, v kte-rem se je kuhalo nekaj listov od te rastline , postane sicer prav okusno, pa dostikrat so se že primerile nesreče na ta način. Ptiči poginejo neki od sopara, ki se more razvijati iz listja.
Ne bodi nam žal, da ne ugaja naše podnebje tej nevarni rastlini, saj imamo domačih dovolj. Listi pa, ki jih naše gospodinje rade devajo v razne jedi, so od lavo rike in ne od lavorikaste črešnje in popolnoma neškodljivi.
Slika 71. Larorikasta črešnja. (Prunus Laurocćrasus.)
Ostra homulica
ali brad avi čn jak je neznatna rastlinica s plazečo, okroglo koreniko, ki poganja mnogo debelo nitastih, ležečih stebel. Ko-
renika je porastena z vlaknatimi, precej dolgimi koreninicami; tudi omenjena stebelca niso brez kratkih vlaken. Pozneje iz-rastejo še druga, višja in bledejša stebelca, ki se osujejo s cvetjem. Stebelca so okrogla in gola kakor zelišče sploh.
Raztreseni, prav gosti listi so jajčasti, mesnati, kratki in debeli. Prirastem so samo z zgornjim robom in najbolj podobni kakemu stisnjenemu valjarju. Na brezcvetnih stebelcih so precej temnejši in postavljeni v šest vrst ter se krijejo kakor opeka na strehi. Vrste so nekoliko zasukane.
Višja stebelca imajo v vrhu neprave kobule lepih, rumenih cvetov in med njimi po vejicah posamezne, stebelnim jednake, toda manjše liste. Eazcvetje ima navadno tri, vča-si samo dve vejici; po njih sedijo cveti in se razcvetajo navzgor.
Cvet ima 5 neznatnih, jajčastih čašnih in 5 večjih, suličastih ven-čevih lističev. Prašnikov je 10 in sredi cveta 5 zvezdasto postavljenih plodnic. Vsi cvetni deli so jednakomerno rumeni. Brazde so šiljaste in ukrivljene navzven. Iz vsake plodnice nastane gladek mešiček z ru-javim semenom.
Ostra homulica cvete od rožnika do velikega srpana in ljubi suhe prostore. Naseli se na suhih travnikih, pašnikih, na vsakovrstnih grobljah in na pusti neobdelani zemlji; tudi po pečevju in starem zidovju ni redka- Po travnikih in pašnikih je homulica plevel, ki s svojo gosto rušo duši borno rast, in ker se je nobena žival ne dotakne, škodljiva je tem bolj.
Ostra homulica je ostrega, žgočega okusa, ki dolgo ne izgine, in vsled kterega se jame človeku gabiti marsiktera stvar. Na zunanji koži se napravi od zelišča neka šenu podobna ru-dečica; koža te skeli in peče. Ako pride v želodec, deluje kakor volčin. Po požiralniku in želodcu te žge, sili te na bljuvanje, in oglaša se driska. Večkrat te primora na stran, in
Slika 72. Ostra homulica. (Sédum acre.)
naposled se pokažejo znamenja, da se je želodca in črev polastila vnetica, ki te more pripraviti ob življenje. Posušeno zelišče ni nevarno.
Zajčja deteljica.
Ta mična rastlinica, ki raste po senčnatih gozdih, priljubila se je otrokom posebno zavoljo tega, ker si z njenimi listi hitro ugasijo žejo. Preveč tega zelenja použiti, ni nikomur svetovati, ker hrani v sebi zelò strupeno ščavno (oksalno) kislino. V zemlji ima zajčja deteljica nitasto, precej razvejeno belkasto ali rudečkasto koreniko, na ktere zgornjem koncu so
luskasti, debeli in mesnati ostanki prejšnjih listov. Izmed njih izrastejo prav drobne koreninice, ki redijo zelišče.
Nadzemeljskega stebla ni, in listi, kterih se razvije vsako leto le pičlo število, stojijo ob živem koncu korenike. Vsak ima okrogel, večjidel rudečkast in z mehkimi dlakami po-rasten recelj, na kterem sedijo trije široki, narobe-srčasti listki tako, da je list troj nat, kakor na pr. pri detelji. Listki so tudi dlakavi, celorobi. Lanski, ki se včasi še nahajajo spomladi, so temnejši in spodi rudečkasti in višnjev-kasti. Včasi so listki iepo razprostrti, včasi pa visijo navzdol, kakor nam kaže slika.
V listnih pazušicah izrastejo nežni cveti na recljih, ki so daljši od listnih, sicer jim pa podobni. Približno ob sredi imajo rudeče kolence, ktero objemata dve suličasti luskici. Zvonasti cvet ima 5 majhnih, zelenih čašnih in 5 velikih, spredi navadno srčasto izrobljenih ali nepravilno valovitih, belih ven-čevih lističev, po kterih teko rudeče žilice. Prašnikov a) je 10; vsi stojijo v krogu, a 5 je daljših, 5 pa kračjih. Podol-
Slika 73. Zajčja deteljica. (Oxalis Acetosèlla.)
gasto-ja.jčasti pestič b) nosi 5 brazd na nitastih vratovih; iz lijega se razvije glavica c) s semenom d), e), f), in sicer d) celo, e) poprek in f) podolgoma prerezano.
Zajčja deteljica cvete malega in velikega travna. Kakor smo že omenili, nahaja se v njej ščavna kislina, ki na človeško in živalsko telo naglo deluje kot strup. Najboljši lek je ogljikovo-kislo vapno (kreda ali magnezija), ako je takoj za klislino prišlo v želodec.
Navadna trdolcska,
kapčevje, farske kape ali kozji p r e s n e c je večjidel grm, včasi tudi nizko drevesce s sivim lubom in razkoračenimi vejami ; te so okrogle in rujavkaste, mlajše pa čvetero-robe in zelene. Vsako zimo po enkrat pogleda skrbni gospodar za tem grmom in si nareže daljših, lepših vej, kte-rih bo treba, kedar pride klavec v hišo in bodo imeli koline ali furež.
Tak dan je majhen praznik, kterega posebno deca željno pričakuje. Marsikaj dobrega ji prinese, zlasti pa klobase, ki so zašpiljene s trdoleskovimi iglicami. To je jedina uporaba te rastline, brez ktere bi se dalo tudi lahko izhajati.
Nasprotni listi so podolgasto - suličasti, drobno napiljeni in popolnoma goli a). Ker izrastejo veje iz listnih pazušic, morajo biti tudi nasprotne, kar na mlajših najlažje opazujemo.
Za listi stojijo okrogli, precej dolgi reclji, kteri se razdelijo najprej na dve veji, ki se okončujeta v cvet, ali pa se razveji vsaka na 2—3 receljčke, kteri napravljajo nepravo kobulasto
Slika 74. Navadna trdoleska. (Evónymus europa«us.)

razcvetje. Kolesasti cveti so bledozeleni in imajo po čvetero posameznih delov : namreč 4 zelenkaste časne krpice, 4 blede podolgaste venčeve lističe, ki so ob robu zavihani, in 4 kratke rumene prašnike, kteri stojijo na zeleni blazinici med venče-vimi lističi b). Sredi cveta je zelena plodnica, iz ktere nastane pozneje čveterokotna rudeča glavica, ki je prav podobna kardinalovemu klobuku, in odtod ime: farske kape c). Glavica se razpreza na 4 predele, v kterih je po jedno belo, z rumen-kasto-rudečo kožico obdano veliko seme d). Ko je seme popolnoma dozorelo in se glavica odprla, visijo včasi semena iz predelov.
Navadna trdoleska cvete velikega travna in rožnika in raste skoro povsod po grmovju in živih mejah ; tudi kraj gozdov in po goščavah je je dovolj.
Vsi trdoleskovi deli, zlasti pa listi so neprijetnega okusa in imajo v sebi neko tvarino, ki v želodcu žene na obe strani. Listi zoperno dišijo, in zagotavlja se, da so rudeči plodovi ovcam smrten strup, dočim jih nektere ptice brez škode uživajo.
Kazun navadne trdoleske rasteta po naših krajih še dve rastlini tega rodu, in sicer širokolistna in bradavičnata trdoleska. Nista tako navadni kakor prejšnja in se nahajata le sem ter tja po gozdih hribovitih krajev. Po obliki sta podobni navadni trdoleski.
Širokolistna trdoleska (Evónymus latifólius) ima velike, široke liste, ki stojijo na dolgih recljih. ßujavkasto-zeleni cveti imajo svojih delov po petero in visijo v nepravih kobulih. Glavice so peterokotne.
Bradavičnata trdoleska (Evónymus verrucosus) ima okrogle veje, po kterih so nameščene majhne, rujavkasto-sive bradavice. Cveti so pritrjeni na dolgih, nitastih recljih, imajo svojih delov po čvetero, a venčevi lističi so kratki, okroglasti in ze-lenkasto-rujavi. Seme je črno in samo do polovice s kožico zaodeto.
Obe rastlini se strinjata v lastnostih z navadno trdolesko.
K r h 1 i k a.
Y majhnem krdelu domačih grmov je krhlika škodljiva na dve strani. Prvič jo moramo prištevati strupenim rastlinam, drugič je pa gozdni nebodigatreba, ki raste posebno po vlažnih prostorih. Po nekterih krajih ji pravijo tudi krhli-čevje, krhlikovec, krhlikovina, krsika, krsiko-
vina, smrdel, gadov les, pesje grozdje, kačje grozdje, nagnojev les in nagnojevina. Ta navadno visoki grm — včasi je celo majhno drevesce — ima gladek, temnopepelnast lub, ki je poprskan z belkastimi pičicami. Po teh in po rumenem strženu mladih vej ga ni težko spoznati. To olajšuje čitatelju tudi podoba a), ki mu predočuje konec veje z listjem in cvetjem.
Raztreseni listi so na kratkih recljih; jajčasti so, celorobi in priostreni. Spodi imajo debelo žilo, od ktere tanše žilice. Neznatni bledozeleni cveti b) stojijo kobulasto v listnih pazušicah. Obod je zvonast in nacepljen na 5 zobcev; c) nam ga kaže prerezanega in raztegnjenega. Med posameznimi zobci vidimo 5 kratkih prašnikov, sredi cveta pa plodnieo s tremi predeli d). Iz plodnice se razvijejo kakor grah debele, sočnate jagode, ki so od začetka zelene, pozneje rudeče in naposled črne e). Vsaka jagoda ima samo dve semeni.
Krhlika cvete od velikega travna do jeseni in ne raste samo po vlažnih, senčnatih gozdih, temveč tudi ob plotčb, mejah in drugje med raznim grmovjem.
Slika 75. Krhlika. (Rhamnus
Lub od krhlike diši jako zoperno ; z ozirom na to je najbolj podoben človeškim iztrebkom. Okusa je prav grenkega in ostrega. Jagode so sladke. Lub povzročuje v želodcu drisko in bljuvanje; jednako delujejo tudi jagode, le da silijo bolj na bljuvanje.
V gozdu in kraj njega je krhlika plevel, kterega je treba odpraviti in dotični prostor nasaditi s koristnim drevjem.
Naše škodljive rastline.
8
Kozja črešnja,
draka ali metuljeve jagode rastó sicer po Slovenskem povsod, pa malokje v veliki družbi. Navadno so grmi drug od drugega oddaljeni, včasi jih je pa vendar tudi vsa gošča. Grm je 2—3 metre (6—9 čevljev) visok, močno vejnat in z gladkim lubom pokrit. Veje so nasprotne, okrogle, rujavkasto-sive in se okončujejo v dolg trn. Les je rumenkast.
Jajčasti listi so recljati, po daljših mladikah nasprotni in večji, po krač j ih pa manjši in v šopkih. Po robu so drobno napiljeni in ob dnu včasi srčasto zaokroženi. Od konca do konca teče po njih debela, osrednja žila, od ktere se odcepijo na vsaki strani po tri manjše, jednakomerno usločene žilice.
Na nekterih listih se pridruži omenjenim trem še kračja četrta. Podprti so listi s šiljastimi prilistki, ki pa prav rano odpadejo.
Drobni, zelenkasti cveti stojijo v šopkih po kračjih mladikah za listi in luskami, čašica je zvonasta in razdeljena na 4 kolesasto razprostrte krpice. Med njimi je ravno toliko zelò neznatnih venčevih lističev. Dobro moraš odpreti oči, ako jih hočeš ugledati. Pod venčevimi lističi med časnimi krpicami so 4 prašniki, kakor nam kaže te razmere poleg stoječa slika spodi na levi. Sredi cveta je sicer pestič, toda krnjast je, in zavoljo tega se ne more iz njega nikdar razviti plod. Oglejmo si drug grm, in morda nam je sreča tolikanj mila, da dobimo na njem pestične cvete. Veliki so ravno tako, kakor že opisani prašni; tudi čašica in venec sta takšna, a prašniki so v rasti zaostali, in to je vzrok, da nimajo cvetnega prahu. Kozjo- črešnjo moramo torej prištevati dvodomnim rastlinam. Sredi pestičnega cveta sedi zelena, okrogla plodnica z dolgim vratom, ki je razdeljen na 4 brazde (na levi pod prašnim cvetom). Plod je zelena, pozneje črna jagoda grahove velikosti s štirimi trdimi semeni.
Kozja črešnja cvete velikega travna in rožnika in raste navadno posamezno po gozdih, lokah in mejah.
Njen lub je ostrega in grenkega okusa. Presne, pa zrele jagode so sprva sladke, potem pa zoperno grenke in barvajo
Slika 76. Kozja črešnja. (Rhamnus cathàrtica.)
slino zeleno. Ako jih pride več v želodec, povzročijo bljuvanje, drisko in strašne bolečine po hranilih. Nato nastopi žeja, in požiralnik se zdi človeku popolnoma suh. Pa tudi smrt more nastopiti vsled teh jagod, kakor sem se pred leti sam prepričal.
Deklica, kakih 15—16 let stara, použila je mnogo teh jagod, in ker ni bilo hitro zdravniške pomoči, umrla je med strašnimi bolečinami. Ker zdravniki niso verjeli, da bi bile te jagode res tako nevarne, ali pa ker jih morebiti niso dobro poznali ali se vsaj v sodbi niso hoteli prenagliti, poprosili so mene, naj jim za gotovo povem, so li te jagode (prinesli so mi jih v škatlici) od kozje črešnje. Nektere so bile popolnoma cele, druge zgrizene in nekoliko načete. Yse so bile že v želodcu in so povzročile naglo smrt. Gele se takoj spoznajo, zdrobljene pa po semenu. Omenjeni dogodek se je pripetil blizu Ljubita na gornjem Štajerskem; letnico sem pozabil, le toliko se spominjam, da je bilo med letom 1880. in 1884. Kakor jagoda deluje tudi lub, toda ne tako silno.
Morda ni treba omenjati, da je široki grm po gozdih tam, kjer gg, je mnogo, nadležen plevel. Pozneje, ko bomo govorili o žitnih zajedalkah, prišel bo ta nepridiprav zopet na vrsto ; seveda ga ne bomo dolžili, da zajeda on žito, temveč zato, ker se razmnožujejo na njem majhne glivice, ki prehajajo potem na žito in ga počasi uničujejo. — Odpravljati ga moramo torej tudi iz obližja naših njiv, kakor to sploh zahteva postava.
B r š 1 jj& n ,
bršljin, bršček, obršilj, brštan ali b r stran je vedno-zelen grm, kterega imajo marsikje v loncih, ker mu je lahko dati to ali ono obliko. On se oprijemlje s svojimi mnogoštevilnimi zračnimi koreninami pečevja in drevja, a ne zajeda drugih rastlin, kakor bi morebiti kdo sodil na prvi pogled. Vendar je drevju kolikor toliko škodljiv, in zato naj. se odpravi iz gozda.
Njegovo deblo raste jako počasi in postane celò dreve-sasto, kedar je že prav staro. Njegove veje gredo navadno na desno in levo in pokrijejo sčasoma dotični prostor popolnoma.
Njegovi raztreseni listi so recljati, usnjasti, svetli, tri-, peterokrpi in ob dnu nekoliko srčasti. Privrhni, blizu cvetov stoječi so mnogokrat suličasti in manjši a). Včasi so listi skoro okrogli in celorobi.
Slika 77. Bršljan.
Hélix.)
nimajo sploh ničesar, s čimur bi jo vabile.
Drobni cveti stojijo konec mladik v kobulih. Zelenkasto-rumeni so in imajo posameznih delov navadno po petero b) in c). Plodnica se razvije v oblo, črno jagodo d) in e).
Bršljan cvete jeseni. ko je drugim rastlinam že slana ugonobila cvetje. V naši domovini cvete le malokdaj, namreč samo takrat, ko je že prav star in dre-vesast tako, da pokriva skalovje in staro zidovje okoli in okoli. *
Jagode dozorijo še le prihodnje pomladi in so človeku škodljive. Dobro, da ne more mladina lahko do njih, in da
Pisana šmarna detelja
ima trpežno, koželjasto in večjidel glavato koreniko, ktera poganja več šibkih, ležečih ali se vzdigujočih in sem ter tja pre-genjenih vejnatih stebel. Teje so kakor steblo robate in navadno porastene s posamičnimi, prav kratkimi ščetinicami, ka-koršne so tudi po listih.
Listi so liho-pernati z majhnimi, razmaknjenimi listki, ki stojijo v 7—10 dvojicah po vkupnem reclju na jako kratkih receljčkih. Listki spodnjih listov so jajčasti ali podolgasto-lopatasti, spredi topo - zaokroženi in s konico oboroženi; oni zgornjih listov pa so črtasto-suličasti. Vsi so celorobi a).
Y listnih pazušicah stojijo dolgi, robati reclji, ki se okon-čujejo v kobul pisanih cvetov. Vsak cvet je na razmernem
receljčku. Zelena čašica je zvonasta, peterozoba in majhna b). Venec je od strani stisnjen, bel ali rožnorudeč, konec ladjice temnorudeč. d), e), f) in g) so posamezni vendevi lističi. Prašnikov je 10; 9 jih je zrastlih,
10. je prost c). Iz plod-nice se razvije 3— 5 centimetrov(l—2 palca) dolg, tanek, skoro okrogel strok, ki je ondi, kjer ležijo semena li) in k), nekoliko izbočen i). k) je povečano seme, vse drugo je pomanjšano.
Šmarna detelja cvete od rožnika malo da ne do jeseni in raste po njivah, kjer je plevel, po poljskih mejah, v grmovju in ob plotéh.
Ni še dolgo, odkar se je očitno pokazalo, da je ta rastlina strupena. Neka družina, hoteč se iznebiti mrzlice, skuhala si je na vodi namesto močvirske detelje šmarne in izpila to tekočino. Družina se je otrovala in morala to zmoto plačati z življenjem.
N e g n o j
je grm ali nizko drevo, ki raste tu pa tam po gorskih krajih, ktere krasi spomladi, ko je posut z mnogoštevilnimi rumenimi grozdi. Lub po mladikah je sivkast in dlakav, po starejših vejah in mladih deblih temnozelen in gladek, po starih pa siv in mrežasto razpokan.
Becljati listi so trojnati in imajo pakrožne, celorobe listke, od kterih je srednji vselej največji. Zgoraj so goli, spodi v mladosti pokriti z belimi dlačicami in nekoliko bledejši.
Veliki cveti so svetlorumeni in izrastejo v dolgih, mnogo-cvetnih visečih grozdih. Iz podolgastih plodnie nastanejo dolgi,
Slika 78. Pisana šmarna detelja. (Coronilla varia.)
sivi in dlakavi stroki, ki jeseni dozorijo in navadno do pomladi ostanejo na rastlini. V njih je več drobnih, črnih semen.
Negnoj cvete velikega travna in rožnika in je prava krasota gorjanskih krajev. Zaradi lepega cvetja ga imajo tudi prav radi po vrtih.
Zrelo seme je strupeno in povzročuje silno drisko in bljuvanje. Ker se vnamejo čreva, more nastopiti tudi smrt. Naj povemo s kratkimi besedami, kako se je godilo nekim dečkom (bilo jih je 11), ki so pojedli nekteri več, drugi manj negnojevih zrn. Lotila se jih je driska in bljuvanje, obraza so postali bledega, napadal jih je spanec, žila jim je bila slabo, in po želodcu jih je grizlo. Tistim, ki so takoj izbruhali strup, odleglo je hitro, drugim pa je pomagal zdravnik.
H e h u r k a,
turška leča, ovčj a leča ali pokalica je lep, precej košat,
2—5 metrov (6—15 čevljev) visok grm, kterega vidimo prav pogosto po vrtih, kjer ga sadijo zaradi lišpa. Njegove veje so šibke in zelene.
Listi so premenjema postavljeni, liho-pernati in imajo navadno 9—11 narobe-jajčastih, spodi sinjih listkov. Ti so spredi plitvo srčasto izrezani in se okončujejo v kratko konico. Listi so podprti s suličastimi prilistki, po kterih stojijo belkaste dlake.
Zlatorumeni cveti izrastejo iz listnih pazušic v kvišku stoječih grozdih, ki imajo le po malo cvetov, čašica je vrčasto-zvonasta in nacepljena na 5 rogljičkov, ki ostanejo med dozorevanjem na rastlini. Jadro je malo da ne okroglo in ob sredi okrašeno s srčastimi lisami. Jajčasto-podolgasti strok je skoro podoben ribjemu mehurcu, ima tanko lupino in mnogo semena. Ako ga stisneš, razpreza se z glasnim pokom, kar je v posebno veselje otrokom, in razprši podolgasto seme. To se zgodi za-
voljo tega, ker je prenapolnjen z zrakom. Ako pa visi plod na grmu, da popolnoma dozori, razpreza se po zgornjem robu kakor druge stročnice, in sicer navadno brez vsakega glasu.
Prav je, dakinčaš svoj vrt z raznovrstnimi rastlinami, da imaš po gredicah tu lepo zelenje, ondi pisano in dišečo cvetko, ali da bi v njem gojil tudi zelišča, ki ti morejo postati celò nevarna, tega pa ti ne bo nikdo priporočal.
Ako hočeš imeti kako tujko, da se lahko skažeš ob priliki, posvetuj se z vestnim vrtnarjem, ki ti utegne najbrž pravo povedati, če pa ne poznaš nobenega, in če ti je rastlina, ktero si morebiti slučajno dobil, popolnoma neznana, rajši jo vrzi v ogenj,
kakor da jo vsadiš na leho	Slika 80. Mehurka. (Colutea arborescens.)
Pokalica cvete od velikega travna do malega srpana in je strupena.
Volčja črešnja
ali pàskvica ima debelo, razrastlo, navadnemu korenju podobno koreniko, ki je zunaj umazano-rumenkasta, znotraj bela in pokrita z mnogimi vlaknatimi koreninicami. Na njej je nasajeno zelnato, 1—2 metra (3—6 čevljev) visoko, kvišku moleče steblo, ki je sicer okroglo, pa večjidel vendar nekoliko zaokro-ženo-robato. Eazhaja se navadno na rogovile in je porasteno z mehkimi, kratkimi dlakami. Jednake dlačice se nahajajo tudi po listnih in cvetnih recljih in na čašici. Vsi ti deli so nekako mastni in lepljivi.
Po steblu so listi raztreseni, po vejah pa stojita po dva drug poleg drugega. Jeden je manjši, inače pa popolnoma po-
doben večjemu. Listi so pakrožni, priostreni in zoženi v recelj. Manjši imajo kračje reclje in so ob njih bolj zaokroženi. Ysi so celorobi in goli, samo spodi po žilah so dlakavi.
Kimasti cveti stojijo po vejah posamezno med listoma; včasi sta tudi po dva a), čašica ima 5 jajčastih, priostrenih rogljev, ki pozneje malo odstopijo in plodu skledico napravljajo. Venec je zvonast, peterokrp, umazano zelenkasto-rumen in po-črtan z rujavimi žilicami. Ob robu je temnejši, skoro višnjev-kast in porasten s kratkimi dlačicami. Njegove krpe so neznatne, široko-jajčaste in tope. b) je prerezani cvetni venec, ki nam kaže ob dnu pritrjene, nekoliko kračje prašnike. Spodi so kocinasti, proti vrhu pa nekoliko usločeni. Plodnica je okroglasta in plitvo pre-ščipnjena c) in d), kjer jo vidimo podolgoma in poprek prerezano. Od nje moli nitasti vrat iz cveta. Plod je dvopre-delčasta, okrogla, črna jagoda, debela kakor črešnja, ki sedi v zvezdasto razprostrti čašici, in ki je polna temnega soka in sivkastega, okroglasto - ledvičastega semena.
Volčja črešnja cvete od rožnika skoro do jeseni in raste po gozdih hribovitih krajev, zlasti Slika 81. Volčja črešnja. (Atropa Belladònna.) po krčevinah in okoli
starih razvalin.
Volčjo	črešnjo	moramo	prištevati	našim najnevarnejšim
strupenim rastlinam,	zato	ker	je	dokazano, da se pripetijo z njo
prav pogostem nesreče. Lepe, črešnjam podobne jagode ne zapeljejo samo nedolžnih otročičev, temveč tudi neizkušene in nevedne odrastle ljudi. Inače povzročuje zelišče ostrupljenje le še kot zdravilo, kedar ga neprevidno uporabljajo ali ga zame-
njajo s kako drugo zdravilno rastlino. Presna korenika diši zoperno in je ogadnega, pozneje grenkega in jako ostrega okusa. Posušena korenika in listi ne dišijo ; ako jih pa močno zmaneš, dišijo zoperno in so plehko-grenkega, celò ostrega okusa. Jagode so sladko-kisle in naposled praskajoče.
Strup, ki ga nahajamo v vseh paskvičinih delih, zlasti v koreniki, imenuje se „atropin“. Najmanj ga je v njej neki tedaj, ko se jame razcvetati, in pozneje, ko zori plod. Atropin se odlikuje posebno po tem, da razširi tudi najmanjša betvica očesno punčico, in da povzroči, kakor se je to dokazalo na raznih živalih, naglo ostrupljenje. Se drugih strupov je v njej, toda ne v toliki meri ; vrh tega so vsi deli, in na prvem mestu zopet korenika, zelò omotični. Volčja črešnja deluje najbolj na možgane, na čutila in na one živce, ki oskrbujejo občutek in gibanje človeškega in živalskega telesa.
Listi in veje ti vnamejo kožo, ako si jo drgal z njimi, in izparivanje te rastline te omami in dela zaspanega, ako je vreme lepo in toplo. Malo použite volčje črešnje zmanjša utripanje srca, pomnoži delavnost telesne kože, posuši ustnice, povzroči mraz, glavobol, onemoglost itd. Ako je pa použiješ toliko, da se je bati hudih nasledkov, tedaj so prikazni sledeče : blaznost, zavoljo močnejšega pritiska na možgane; dotičnik je večjidel vesel, vedno se smeji in skače okoli; govori mnogo in nerazumljivo in včasi tudi jeclja, dà, začne celò besneti; polasti se ga zaspanost in popolna neobčutljivost za vnanje vtiske. Po vratu ga praska in krčevito stiska; požiranje mu je težavno, glas hripav, in včasi ga celò izgubi. Žeja, slabosti, bljuvanje itd. ter neka tesnoba v prsih ne izostanejo; noge ne služijo več, in nemogoče je stati po koncu. Večkrat sili ponesrečenca na potrebo, včasi pa se mu tudi zapeče.
Paskvica deluje tudi na krvni obtok. Obraz ti postane rudeč, srce ti silno tolče, in v glavo ti sili kri. Ustnice ti postanejo modre, jezik pa nenavadno rudeč. Vsled mrtvouda ugasne življenje, in ako se zdravniku tudi posreči, da reši takega bolnika, občuti ta vendar še dolgo razne slabosti in se ne more spominjati otrovanja.
V mrtvih truplih takih ljudij, ki so po volčji črešnji izgubili življenje, prenapolnjeni so možgani s temno krvjo. Tudi srčne, pljučne in želodčne krvne žile, kakor tudi one, ki oskrbujejo ostala hranila, prenapolnijo se s tako krvjo.
Zgodovina nam vé povedati marsiktero ime takih pored-nežev, ki so dajali strupa od volčje črešnje ljudem, ktere so hoteli omamiti. Tu naj omenimo samo to, kar pripovedujejo o
Škocih. Ko so jih napadli Danci	v domači	deželi,	primešali
so paskvičinčga strupa (soka) vinu	in pivu in	skrbeli	za	to, da
je prišla ta pijača sovražnikom v roke. Danci so je bili veseli in jo pili brez vse skrbi. Omamila jih je tako, da so imeli domačini lahko delo pri napadu.
Nekterim živalim, na pr. svinjam, ovcam, kozam in domačim zajcem, listi prav nič ne	škodujejo,	govedom	pa so
smrtonosni. O konjih, psih in mačkah velja	ravno	to,	kar o
goveji živini.
O tem nevarnem zelišču naj navedemo nekaj dogodkov, ki so se deloma ugodno, deloma neugodno končali.
I.	Neki zdravnik poroča o štirih otrokih, ki so se najedli jagod od volčje črešnje, da so poštah črez pol ure nekako pijani, da so začeli nerazumljivo govoriti, da so trpeli silno žejo, in da jih je sililo na bljuvanje, toda brez uspeha. Pozneje so jeli celò besneti in škripati z zobmi; očesne vejice so jim zakrile oči, punčica v njih je bila popolnoma nepremakljiva, obraz rudeč in zabuhel, čeljusti so se krčevito zaprle, in požiranje je bilo malo da ne čisto nemogoče. Želodec je bil neobčutljiv, in le praskanje po goltancu jih je prisililo do bljuvanja; dali so jim tudi octa (jesiha), medu in vode. Besnost jih je nato minila, va postali so bledega in mrzlega obraza in ravno takih rok. Žila jim je bila hitro, in ko so spravili iz njih mnogo zgrizenih jagod, bili so tretjega dne iz nevarnosti, in polagoma so jim jele služiti tudi oči.
II.	Ko so bili francoski vojaki leta 1813. na Saškem, poslali so jih nekega dne več sto na bližnje griče, da jih zasedejo. Ondi je rastlo mnogo volčje črešnje, in hoteč si potolažiti žejo, nazobalo se je kakih 60 mož strupenih jagod. Nasledki tega nepremišljenega dejanja so se pokazali precej hitro. Punčica se jim je razširila in postala nepremakljiva; oči, ki so bile izstopile iz očesne votline, odpovedale so jim službo, zato ker so bile nesposobne in neobčutljive za vnanje prikazni, in njihove nežne kožice je zalila višnjevkasta kri. Goltanec in usta so jim bila suha, požiranje skoro nemogoče, studila se jim je vsaka stvar, onemogli so zelò, a vendar z rokami in nogami vedno gibali in se smejali nerodno. Jezika niso mogli prav rabiti, in večkrat so jim ušle nerazumljive besede. Ozdravili so jih, toda ničesar niso vedeli o tem, kar se je godilo z njimi ; niti to jim ni bilo jasno, da so se otrovali s sladko - kislimi jagodami.
III.	V nekem vrtu je zobalo več otrok jagode od volčje črešnje. Kmalu potem jih je jela tresti mrzlica, srce jim je
bilo silno, in izgubili so zavednost. Jeden izmed njih je umrl naslednjega dne ; v njegovem želodcu so bili zdrobljeni plodovi od paskvice.
IV.	Devetletna deklica je jedla ob petih popoldne nekoliko luba od volčje črešnje in žvečila tudi njeno koreniko. Crez dve uri so jo obhajale težave; jedi so se ji gabile in moči jo zapuščale. Po ustih in požiralniku je bila suha, in ob devetih je jela nerazumljivo govoriti in drgetati. Ko so jo prinesli v bolnišnico, ni se zavedala več; njen obraz je bil zategnjen in bled, oči z razširjeno punčico so izstopile iz očesne votline in postale za svetlobo neobčutljive. Udje so se gibali neprenehoma, koža je bila mrzla, spala pa je tako, da je ni bilo mogoče prebuditi. Postregli so ji s potrebnim in jo šiloma vodili po sobi; ob štirih zjutraj je odgovarjala na pojedina vprašanja, tožila, da jo boli glava, videla pa ni. Ako so ji dali le za trenutek miril, posilil jo je spanec. Ob osmih zjutraj se je1 zopet zavedla, mogla tudi sama hoditi, oči pa ji še niso svetile popolnoma. V nekoliko dneh je okrevala.
V.	V nekem mesticu na Štajerskem je pil trgovec s svojim sinom čaj, kterega je dobil od nekega trävarja iz Ogerske. Hitro sta zbolela oba, in s hudo silo ju je rešil zdravnik. Ko so preiskali čaj, našli so med njim drobce od tega nevarnega zelišča. Povsod treba previdnosti!
VI.	Dne 4. velikega srpana 1868. leta je umrl na Avstrijskem deček, ki se je bil nazobal jagod od volčje črešnje.
VIL Dne 10v vinotoka imenovanega leta je zobal otrok nekega kmeta na Štajerskem jagode od paskvice, ki so visele na zelišču blizu hiše. Akoravno so poslali prestrašeni stariši takoj po dve uri oddaljenega zdravnika, prišla je pomoč vendar prepozno, in otrok je umrl vsled svoje sladkosnednosti in neprevidnosti starišev.
VIII.	Neka 39 letna gospa si je vštrknila zavoljo trebušnih bolečin večkrat obare od volčje črešnje, in sicer od listov. Dokler si je to obaro sama pripravljala, bilo je vse dobro, ker je jemala le malo nevarnega zelišča. Nekega večera pa jo je oskrbela dekla in jo gotovo naredila premočno, ker so ji kmalu odpovedale noge in postale polagoma tako slabe, kakor bi ji ohromele. Glava je ni bolela, toda postala je topoumna, in polastilo se je je neko nagnjenje kakor majhnih otrok, kedar jim rijejo prvi zobje iz dlesna. Punčice so se ji razširile, po čeljustih jo je lomil krč, in zavednost jo je zapustila. Dasi tudi so poklicali zdravnika, vendar se je njena bolezen obrnila na slabo. Njena koža je postala mrzla, srce ji je bilo naglo,
dihala pa je počasi. Proti jutru je jela zmedeno govoriti in s prsti gibati, kakor da bi pobirala kako drobno stvarico. Polagoma ji je odlegalo, in ko je preteklo 34 ur, skrčile so se tudi punčice, in bila je ozdravljena.
IX.	Sedem oseb — dva precej priletna moža in petero otrok od 2 do 9 let — jedlo je jagode od volčje črešnje. Ker so bili plodovi sladki, niso mislili sladkosnedeži, da je v njih zbranega toliko strupa. Po dveh urah so bili štirje dečki popolnoma omamljeni, in nemogoče je bilo jih spraviti k zavesti. Dvoje otrok je bilo jako nemirnih; premetavala sta se po postelji in včasi grozno zavpila. Obraz jima je zalila ru-dečica, česar na ostalih ni bilo opazovati. Punčice so se otrokom jako raztegnile in postale za svetlobo neobčutljive; dva sta gledala srpo, dvema pa so se vedno tresle oči. Dihali so težko, pa hitreje, in ust ni bilo mogoče odpreti. Jeden mož in otrok, ki sta bila najbrž manj jagod pozobala, ostala sta sicer zdrava, a vendar občutila ostrupjjenje. Drugi mož je postal celò besen. Vse so ozdravili, samo jeden otrok je umrl, ker mu zavoljo silnega krča v čeljustih niso mogli dati potrebnega zdravila.
Na razpolaganje nam je še več podobnih dogodkov, ki se skoro vsi nanašajo na jagode. Zatorej jih lahko opustimo in opozorimo čitatelje samo še na to, da je tudi kajenje s posušeno rastlino zelò nevarno. V dokaz tó-le:
X.	Na češkem je pokadila neka ženska s posušeno volčjo črešnjo gospo, ktero so bolele oči. Gospa je zbesnela in umrla kmalu potem.
Bnnika.
Na čast Skopoliju, ki je bil več let rudniški zdravnik v Idriji in se poleg svojega poklica mnogo pečal z rastlinami, nabiral jih in opisoval ter na ta način Kranjsko proslavljal, temu mož na čast so imenovali učenjaki več rastlin z njegovim imenom. Tudi naša bunika ali volčič, ki je volčji črešnji najbolj podobna, dobila je svoje latinsko ime (Scopolina atro-poides) po tem zaslužnem možu. Ona ima debelo, grčavo, mestoma oteklo koreniko belkaste barve, ki razpošilja le nekaj dolgih vlaken, in ki rije vodoravno po zemlji.
Njeno zelnato, kvišku stoječe steblo je 30—90 centimetrov (1—3 čevlje) visoko, okroglo in navadno razdeljeno na 2—3 vrhe. Veje so rogovilaste.
Recljati listi so jajčasto-suličasti, priostreni, celorobi in popolnoma goli. Nagrbančeni so in zgoraj temnejši; najvišji so nekoliko valoviti.
Na nitastih recljih viseči cveti izrastejo posamezno iz listnih pazušic in izmed vej. Zvonasta čašica ima 5 kratkih zob in se pozneje, ko zakriva plod, nekoliko napihne. Vzadi cevasti, spredi pa zvonasto razširjeni cvetni venec je najmanj trikrat tako dolg kakor čašica, zunaj gol in rujav kot usnje ter premrežen s 15 zelenimi žilicami. Znotraj je zelen in po dnu dlakav. Rob ima 5 topih zobcev, ki se včasi razcepijo na še tanše zobce. Prašnikov je 5; pritrjeni so ob venčevem dnu in spodi kocinasti. Njihove prašnice so belkaste. Jajčasta plod-nica sedi na nekem krožcu in ima dolg, nitast vrat s topo brazdo. Iz nje se razvije jajčasta, nekoliko potlačena, dvopre-delčasta glavica, ki se razpreza z okroglastim, pikčastim pokrovom. ¥ njej je mnogo rujavega, ledvičastega, pikčastega semena. Glavica se odlikuje po jedni, pokrov po dveh vglob-ljenih črtah.
Volčič cvete malega in velikega travna in raste sem ter tja po senčnatih gozdih hribovitih in goratih krajev.
Kakor je ta zelò strupeua rastlina z ozirom na zunanjo obliko prav podobna volčji črešnji, tako se ujema tudi v lastnostih popolnoma z njo. Da ne ponavljamo tega, kar smo povedali o volčji črešnji, zadostuj ta opazka.
Navadni duhan ali tobak.
„Dobra stvar se sama priporoča,“ pravijo navadno ljudje. Včasi pa tudi kak pregovor ne velja, ako mu pogledamo čisto do dna. Podzemljica (krompir) na pr. je gotovo vsega priporočila vredna, ali priporočala se ni sama, ko smo jo dobili iz Amerike. Ljudstvo se je je branilo na vse kriplje in delalo gosposki, ki ga je silila z njo, mnogovrstne težave in preglavice. Ko je pa uvidelo, da gosposka dobro sodi in podložnikom sreče želi, jelo je z amerikauskim novincem drugači ravnati, in to je bila njegova sreča; od tiste dobe namreč ni bilo več splošne lakote.' Druga je bila z duhanom, kterega nam je tudi poslala Amerika. Priporočala ga ni gosposka, priporočal se je sam. Papeži, cesarji in kralji so si prizadevali, da bi odvrnili to smrdljivo kugo od Evrope. Ruskim kadilcem se je zažu-galo, da izgubijo nos, ako jih zalotijo pri kajenju. V Carigradu so bičali Turka, nosečega pipo v prerezanem nosu po mestnih ulicah; drugje so duhovniki svarili in poučevali zaslepljeno ljudstvo, in papež Urban VIII. je leta 1624. izobčil iz katoliške

cerkve vse kadilce in nosljače. Angleški kralj Jakob I. je spisal leta 1619. sam knjižico, v kteri med drugim čitamo: „Kajenje je navada, ostudna za oko, grozna za nos, škodljiva za želodec, nevarna za možgane in pljuča; črni, smrdljivi to-bakov dim je podoben na las davečemu sopara, ki se vzdiga iz peklenskega brezdna.“ — Vse, vse je bilo zastonj! Navada je železna srajca! Kadilci so ostali zvesti duhanu, in novi so jim čim dalje tem bolj pristopali. Zdaj ni najti zlahka vasi, kjer bi se ne prodajal ta nebodigatreba. Kolikokrat čujemo iz ženskih ust: „Se za sol ni denarja, pipa pa mora biti vedno med zobmi.“ Da pa veš, kadilec, kakšen je tobak, in kako vpliva na človeka, podajemo ti tu njegovo podobo in izprego-vorimo za potrebo tudi o njegovih lastnostih.
Duhan je jednoletno zelišče z močno, razvejeno korenino, ki je zunaj bela, znotraj rumenkasta. Na njej stoji 1—2 metra (3—6 čevljev) visoko, okroglo, jednovito ali vejnato, palec debelo steblo. Porasteno je s kratkimi, lepljivimi dlakami in napolnjeno z belim strženom.
Premenjalni listi a) so jako veliki, podolgasto-suličasti ali jajčasti, priostreni in celorobi ali zaokroženo-krpasti. Po žilah so dlakavi, sedeči ; spodnji se stegujejo po steblu navzdol.
Veliki cveti se pokažejo vrh stebla v obširnem, nepravemu kobulu podobnem latu in so deloma recljati, deloma skoro sedeči. Cevasto - zvonasta čašica je precej širja od venca in malo da ne od srede nacepljena na 5 suličastih, priostrenih rogljev. Ona je bledozelena in sem ter tja nekoliko dlakava c). Venec ima zelò dolgo, zelenkasto-belo, valjasto, spredi razširjeno cev in rudečkast, na 5 priostrenih krp nacepljen rob b). Prašnikov je 5; vsi so tako dolgi kakor venčevalcev. Jajčasta plodnica je gladka, zelena, spodi priostrena in se okončuje v dolg, nitast vrat c). Rujava glavica d) je jajčasta, daljša od trpežne čašice in se razpreza na 4 lopute, izmed kterih se vsuje mnogo drobnega, rujavega semena.
Navadni duhan cvete malega in velikega srpana. Doma je v Ameriki. Dandanašnji ga sadijo skoro po vsem svetu, kjer je zanj podnebje pripravno. Pri nas se najbolj pečajo z njim na Ogerskem, kjer se ga mnogo pridela. Sploh ne zavidamo tega našim sodržavljanom, in sicer zato ne, ker potrebuje veliko zelišče mnogo rudninskih živil, ki ostanejo pri sežigu kot pepel. Vsled tega izgublja zemlja leto za letom svoje moči in peša polagoma.
Od začetka je služil duhan v Evropi le v zdravilstvu. Jean Nicot (Nikot), poslanec francoskega kralja Franca II. v
Lisaboni, dobil je leta 1560. od nekega trgovca nekoliko rastlin iz Amerike, vsadil jih na svojem vrtu in z zeliščem neki ozdravil nosnega raka nekemu služabniku. Njemu se je zdela rastlina posebno važna, in skrbel je za to, da se je razširjala polagoma po Evropi. Ali Bogu bodi potoženo, z zeliščem je obveljala tudi navada, ki so jo opazili Evropci v Ameriki. Da bi se obranili jako sitnih in nadležnih mušic (moskitov), zvijali so amerikanski divjaki liste od duhana, prižgali jih in puhali dim (tabako) okoli sebe.
Duhan, kakoršen se pridela, ni takoj za rabo, ampak se mora za to še le pripraviti. To razlagati ni in ne more biti naš namen, ozirati pa se hočemo na njegove lastnosti, ki so važne dovolj.
Duhanovo zelišče diši močno in je ostrega, grenkega in zopernega okusa.
Njegov najhujši strup se imenuje „nikotin“.
To je ■ brezbarvna, čista, olju podobna tekočina, ki neprijetno po duhanu diši in v nosu nekako bode. Okusa je ostrega. Betvica jedne kaplje tega strupa že zadošča, da umoriš domačega zajca, in jedna kapljica vzame psu življenje. Očesne punčice ne razširja nikotin, kakor drugi podobni strupi. Njega je prav malo v tem zelišču, ki se z ozirom na svoje lastnosti sploh kaj rado izpreminja. V tem pogledu so podnebje, zemlja, gnoj itd. prav imenitni in merodajni. Duhan, kakoršen se kadi in noslja, predrugačil se je po nekem vrenju in raznih primeskih in izgubil nekoliko strupa.
Duhan deluje zlasti na sree in more njegovo delo celò ustaviti; dihanje postaja počasno in težavno, mišice pa utrujene
(Nicotiäna Tabaeum.)
in onemogle. Da draži tudi želodec, vemo gotovo. Ako imaš opraviti okoli zelenih rastlin, omamijo te, in ako si položiš suhih listov na prsi in trebuh, sili te na bljuvanje, prijemlje te omotica, in jame te boleti glava. Jednaki so nasledki, ako se umiješ z vodo, na kteri si skuhal tobaka. Pride li tobak kot sopar ali dim v dihala, more pokazati tudi tu svoje škodljive lastnosti.
Duhan v želodcu povzročuje neko posebno praskanje po požiralniku. Človeka prešinja neprijetna toplota, ustne žleze izločajo obilnejše sline, in boli ga glava. To se podvoji, ako ga je prišlo mnogo v želodec, in vrh tega se mora dotičnik še boriti z bolečinami v črevih, z drisko, s pomnoženim delovanjem obistij, s slabostmi in bljuvanjem. Nadalje ga napada omotica, zapuščati ga jamejo duševne moči, na obrazu se mu slika ble-doba, krčevito se tresoči udje izgubljajo svojo naravno gorkoto, in srčna žila utriplje nepravilno. Oko ne razločuje raznih stvarij, vendar je za svetlobo jako občutljivo; po ušesih mu šumi, kakor bi bila zatlačena s kakim zamaškom. Najhitreje in naj-silneje deluje duhan, ako pride neposredno v krvni obtok in se primeša krvi.
človeškemu zdravju duhan nikdar ne ugaja, bodisi da ga kadimo, nosljamo ali pa žvečimo. Spomni se, dragi čitatelj, prve pipe, ki si jo še mladenič v kakem skritem kotu zapahi z nekim posebnim, nekako moškim veseljem. Ali 'to veselje je postajalo zmirom manjše in manjše in naposled je izginilo kakor kafra iz nezaprte posode. Zdaj ti je bila glava široka kot škaf, in v želodcu se ti je jelo kuhati, premetavati in vzdigovati, da si se začel bati nasledkov. Morda je bruhnil razjarjeni želodec, in počasi ti je zopet odleglo. Dogodilo se je pa, da je začetnik prvokrat bil izkadil dve pipi tobaka in vsled tega umrl. Tako je poročal Anglež Marshal Hall leta 1846. Menda se je tebi, ko si prvokrat smodko (cigaro) prižgal, godilo tudi slabo! — Nekoliko jih je, ki po prvi poskušnji opustijo to razvado. To želimo vsakemu ! Drugi pa poskušajo znova in nadaljujejo tako dolgo, dokler niso postali pravi kadilci. Tem naj veljajo sledeči nasveti. Pipa ti bodi vedno snažna in imej spodi prostorček, kamor se steka rujava smrdljiva tekočina. Babi le svojo pipo in ne kadi nikdar vlažnega duhana. Cev bodi široko izvrtana in dolga, in ako te utegne motiti pri delu, odloži pipo na stran in kadi po delu. Smodke niso samo dražje, ampak tudi dosti škodljivejše, zlasti ako jih držiš neposredno z zobmi in kadiš do zadnjega konca. Zdravju kvarljivo je tudi pogostno pljuvanje. Kajenje škoduje najbolj mladim ljudem, ki še niso
popolnoma razviti. Tudi odrastlim ni kako krepilo, vendar se more trditi, da učakajo včasi kadilci kakor nekadilci visoko starost. Ako že mora biti, kadi, toda kadi zmerno.
Od kajenja bolj nagnusno je nosljanje zato, ker tedaj ni nos več nosu, temveč rilcu po blatu in nesnagi rijoči živali podoben. Kogar strast premaga, ne jemlje duhana z dvema prstoma, ampak z žličico in ga vsiplje v dimnik, da „rujave iskre“ po obleki in po tleh letijo. Da se nosljaču pokvari nosna sluznica in ne služi več pravemu namenu, o tem ne dvomi nikdo.
Kaj pa naj rečemo o „moških goséh“, kterim je obraz na jedni strani pravilen, na drugi.pa bulasto izbočen. Tu tiči cela kepa duhana, ki je večjidel izpremešan z ono žlindro, ktera je ostala v leseni pipi na dnu. To ni le grda navada, ni samo strast, ampak to je popolnoma pokvarjen okus. Iz ust takega človeka se vliva neka rujava sodrga, ki onečedi vso hišo. O kadilcih, nosljačih itd. velja v resnici to, kar sem slišal nekoga praviti svojemu prijatelju:	„Kdor kadi, tega je tretjina; kdor
kadi in noslja, tega je polovica; kdor pa kadi, noslja in žveči, tega je cela s . . .“
Ženske, vsaj pri nas, niso se udale duhanu. Sem ter tja naletiš na kako staro ženico, ki vleče in puha, da se ji delajo globine v obrazu. Večkrat pa naletiš na ženske nosljače, in povabljen, odpoveš se rad inače okusni južini ter si misliš, ne bilo bi morda napačno, da le ni rosilo izpod gospodinjinega dimnika.
Ljudje se otrujejo mnogokrat z duhanom, toda navadno ostane to prikrito širnemu občinstvu. Nekoliko znanih dogodkov pa moramo vendar kratko omeniti, in to že zaradi tega, ker nam kažejo razne mogoče načine.
I.	Oddelek huzarjev je dobil povelje, da mora iz Ogerske. Vojaki so si namašili, kolikor to sploh mogoče, suhih duha-novih listov na golo kožo okoli pasu. Nasledki tega so bili bljuvanje, omotica in glavobol.
lì. Dva zakonska, in sicer mož, da bi si odpravil garje, žena pa, da bi jih ne dobila, umivala sta se z močno tekočino, na kteri sta bila skuhala duhana. Komaj je pretekla ura, bila sta oba kakor pijana, bolela ju je glava, in njuna koža je bila posebno suha. Mož je jel silno bljuvati, ženo pa je mučila driska. Drugega dne sta začela med drugim tudi težko dihati. Ko sta se poslužila tople kopeli, pokazale so se debele srage potu po životu, in dobra sta bila. Drugi, ki so se isto tako umivali, jeli so pljuvati kri.
Naše škodljive rastline.
9
III. Neka mati je napravila od duhana za nosljaDje in od surovega masla mažo, da bi odpravila z njo svojim trem hčerkam uši z glave. Orez nekoliko časa jih je prijela omotica, in začele so silno bljuvati. Obhajala jih je velika vročina, pot jim je lil po životu, in napadala jih je omedlevica, štiri in dvajset ur jim je bila hoja negotova, in hodile so, kakor bi bile pijane.
17. Nekdo, ki je hotel za stavo izpodbiti svojega nasprotnika, izkadil je zaporedoma 20 pip duhana. Vsleđ tega je postal popolnoma omamljen in neobčutljiv. Ko je želodec storil svojo dolžnost, bil je zopet dober. Dva brata, kterih jeden je izkadil 17, drugi 13 pip duhana, zadel je mrtvoud, in vsled njega je nastopila smrt.
V.	Neki železniški uradnik se je vrezal z nožem, s kte-rim je malo prej snažil svojo pipo, v kazalec leve roke. Rana je takoj nevarno otekla, in ker se je bila naredila v sklepih na rami oteklina, izgubil je roko.
VI.	Nekdo je vzel več duhana kakor navadno, in sicer vso smodko v usta in tako zaspal. Ko je prišel zdravnik, bil je popolnoma nesvesten in spal tako trdno, da ga ni bilo mogoče predramiti. Njegov obraz je kazal mirno spečega človeka; telo je bilo trdo, in ust ni bilo mogoče odpreti; oči so bile zaprte in njihove punčice neobčutljive. Ko je zdravnik poskušal bolnika posaditi, odrekla mu je hrbtenjača, ki se ni dala nikakor upogniti. Ako so ga ščipali in vbadali, on tega ni občutil. Sedmi dan je bil zopet zdrav.
VIL Neka žena je pripravila sebi, svojima hčerama in šivilji kave po navadi. Vse ženske so bile popolnoma zdrave, in kava jim je šla v slast. Kmalu potem pa je začela šivilja tožiti o omotici in padla nesvestna na tla. Njen obraz je bil rudeč, oči odprte, punčica v njih nekoliko razširjena in glava krčevito potegnjena nazaj. Dihala je počasi, srce je utripalo počasneje, in udje so se včasi zgibali. Ob jednem je napadala omotica starejšo hčer, ki je bila postala tako slaba, da se ni mogla vzdržati po koncu, vendar zavesti ni izgubila. Roke ji niso služile, obraza je bila bledega, in zgornje očesne veje so zakrivale oči. Brez opore ni mogla ravno sedeti, še manj pa hoditi ; po životu se je tresla, in žila ji je bila slabo in nepravilno. Obe je ozdravil zdravnik. Tudi mlajšo hčer je prijemala omotica, in izpreletavale so jo slabosti, ali ko je izbljuvala použito kavo, ponehalo je to. Bila je samo še bleda in onemogla. Prestrašena mati je ostala zdrava. Ko so pozneje kavna zrna preiskovali, grizli in počasi žvečili, bila so tujega, jako ostrega in praskajočega okusa, kterega se niso mogli
dolgo iznebiti. Zdaj je žena obstala, da so bila zrna pobrana v duhanovih smeteh, ki so ležale nekaj dnij na toplem dežu.
VIII.	Neki pomočnik je podaril triletnemu dečku krompir, na kterega je bil izlil sok iz svoje pipe. Komaj je otrok pojedel nevarni dar, začel je tožiti o bolečinah v vratu in črez tri dni je ležal na mrtvaškem odru. Ko so ga preiskovali, našli so na jeziku rujave sluzi na debelo ; požiralnik in sapnik sta bila zelò rudeča, in v želodcu je bila neka črnorujava tekočina. Zdravniki so trdili, da je bilo v pipi strupenega soka dovolj, da je zamoril mlado bitje.
IX.	Neki osebi so vštrknili tekočino, na kteri se je kuhal duhan, v danko. Takoj ji je odpovedal jezik svojo službo, in v nekoliko urah je bila mrtva.
X.	Leta 1889. so poročali časniki, da se je na Nemškem otroval mesarski mojster s smodko. Dogorela mu je bila namreč že tako, da si je osmodil spodnjo ustnico. Ker se za to ni zmenil in je smodke dalje kadil, otekla mu je ustnica, da si je moral iskati pomoči pri zdravniku. Ta mu je sicer pomagal, a samo na videz. Odpravil mu je bil poškodovani del ustnice, in mož je imel nekaj časa mir. Ali zopet je jela otekati ustnica, in duhanov strup je spravil moža pod grudo.
To bodi dokazov dovolj, da duhan ni igrača, in da more človeka spraviti celò ob življenje. Dosti je porednih paglavcev, kterim se ne smili nobena žival, in ki imajo naj večje veselje s tem, ako jo morejo mučiti. Večkrat se pripeti, da si ujamejo na pr. kako belouško in ji vlijejo iz pipe soka v gobec. Omamljena živalica se steguje in nosi glavo po koncu. Njenim bolečinam se posmehujejo — poredneži. Tako ravnanje kaže neusmiljeno srce in je nečloveško. Zatorej ne trpinčite živalij.
Kar smo povedali o navadnem duhanu, velja tudi o drugih vrstah, ki se sploh sadijo in prodajajo.
Grenkosladki razhudnik
ali grenko slad je grm, kterega spodnji deli zlesenijo popolnoma, višji pa ostanejo sočnati in odpadejo po zimi. Njegova korenina ne gre globoko v tla in je razvejena na mnogoštevilne koreninice. Nje se drži vejnato, zveriženo steblo, ki je ob grmovju in ob plotih, koder se more vzpenjati in plezati, 3—6 metrov (9—18 čevljev) dolgo; ondi pa, kjer leži po tleh, je precej kračje. V starosti postane steblo debelo kakor prst in napravi včasi na viš štrleče debelce. Pokrito je s sivkastim, pikčastim lubom ; mladike so zelene in nekoliko robate.
Raztreseni listi so recljati ; spodnji obširni, privrhni manjši. Prvi so jajčasti ali jajčasto-podolgasti in ob dnu srčasto izrob-ljeni; višji so kopjasti in najvišji spodnjim podobni a). Oelo-robi so in goli, kopjasti imajo včasi tudi samo jedno krpo.
Po mladikah visijo na dolgih recljih vijolični cveti v stranskih nepravih kobulih listom nasproti ali pa med njimi. Umazana čašica ima 5 kratkih jajčastih rogljev, peterodelni venec ob dnu vsake krpe 2 zeleni žlezici. Yenec je zavihan navzdol in včasi belkast h). Prašnikov je 5; njihove rumene
prašnice delajo ozko cev, skoz ktero gleda vrat. Spodi med njimi je zelena plod-nica, ki se izpremeni v jajčasto, rudečo jagodo.
Grenkosladki razhudnik cvete od rožnika do jeseni in raste pogostem po vrbovju ob potokih, po starem zidovju, v vlažnih mejah in plotih in po senčnatih , mokrotnih gozdih.
Zmečkana stebla in veje dišijo močno po miših in so grenkega, pozneje ogad-nega okusa. Ako se posušijo, ne dišijo več, postanejo pa
tem grenkejša. Tudi jagode so grenke.
Ta rastlina ima v svojih delih strup „solanin“, ki v razni množini tudi razno deluje na človeško zdravje. Ako ga pride precej v želodec, pomnoži delavnost srcà, povzroči težko dihanje, neko tesnobo v prsih in splošno slabost, vsled ktere nas sili na bljuvanje, toda zastonj. Po trebuhu nam kruli, po goltancu nas žge, glas nam postane hripav, glava vroča, težka ; napada nas omotica, dremlje se nam; udje nam postanejo mrzli, koža suha in srbeča. No, ako ga pride prav obilno v želodec, pokažejo se razun že omenjenih nasledkov še drugi, kakor
r
bljuvanje, driska, pot in mozolji po koži, pomnožena moča, božjastni napadi, mrtvoud in vsled tega smrt. Kakor so pokazala opazovanja, ne deluje strup vselej jednako, temveč se ravna po okolnostih.
Nekoliko dogodkov nam bo pokazalo, kakšna nevarnost preti človeku od grenkosladkega razhudnika.
I.	V neki vasi je šlo troje otrok igrat. Ko so prišli zvečer domu, poprosijo vode in se vležejo brez večerje spat. O polnoči se prebudi starejši, devetletni deček in toži, da ga boli glava, da se mu gnusi vsaka stvar, da ga napada omotica in krč, in da se mu vsiljuje driska. Kmalu potem je začel bljuvati; vid ga je zapuščal, ker se je punčica zelò razširila, telo je bilo kar mokro od potu, in mučila ga je neugasna žeja. Končno je izgubil glas, dihal težko. Ob dveh zjutraj je deček umrl. — Med tem je jel tožiti petletni bratec o bolečinah v trebuhu, o omotici in gnusu; tudi do bljuvanja ga je prisililo. Ob šestih pride zdravnik in najde otroka v strašnih bolečinah in mukah. Triletna sestrica je trpela ravno tako. Sosedov otrok je povedal, da sta dečka pojedla mnogo rudečih jagod in jih tudi dala sestrici. Ko so pokazali zdravniku jagode, bilo mu je jasno vse. Ker je bila nagla pomoč potrebna, dali so otrokoma močnih zdravil. S temi so jima preobložili želodec in jima prikrajšali življenje.
II.	Devetnajstleten mladenič je rabil po nasvetu nekega nevedneža zoper lišaj vkuhane presne mladike grenkosladove. Petnajsti dan je izpil žlico strjenega soka v vodi razmočenega. Takoj ga je prijel krč po mečah, vendar je po noči mirno spal. Drugega jutra mu je bila glava težka, pred očmi se mu je delala tema, in videl je črne pege; dozdevalo se mu je, da mu izstopijo oči iz votlin. Tudj po rokah ga je prijemal krč, in v mečah se je ponavljal. Žila mu je bila počasi, udje so se mu tresli, in život je pokrival mrzel pot. Ko je poskušal govoriti, ostajale so mu besede v grlu, zato ker mu je bil jezik otekel, trd in mrtvouden. Zdravnik mu je rešil življenje.
III.	Detetu, 18 mesecev staremu, dala je pestunja cvet od grenkoslada v usta. Dete ga je požrlo in nato prav dobro zaspalo. Ker pa navadno ni mnogo in tudi ne trdno spalo, in ker je bil njegov obraz precej izpremenjen, prestrašili so se starisi tem bolj, ko so zvedeli, kaj se je zgodilo. Po 18 urah se je dete prebudilo, a bilo je še zaspano in imelo razširjene punčice. V teku dneva se je vse to porazgubilo, in dete je bilo tretji dan popolnoma zdravo.
Ker deca to kakor marsiktero drugo nevarno rastlino lahko dobi in se ostrupi z njo, naj položimo zavoljo tega stališem nekoliko besed posebno na srce. Od prve mladosti je treba otroke vaditi in poučevati, da ne jemljejo stvarij v usta, kterih dobro ne poznajo. Majhnih otrok ni puščati nikdar samih, ker jim vedno preti nevarnost. Starisi sami pa naj spoznavajo zdravju škodljive rastline, kažejo naj jih ob vsaki priliki otrokom in povzdignejo naj svoj svarilni glas povsod, tudi če ne velja lastnim otrokom. Nespametna bi bila misel, da bi bilo najboljše, ako bi se pokončale vse strupene rastline. To se ne more nikakor zgoditi, in mnogo je takih med njimi, ki so v zdravnikovi roki najdražji dar božji. Zanikarnost pa moramo očitati takim gospodarjem, ki trpijo, da se okoli hiše in njenega obližja širijo in šopirijo strupena zelišča.
P ä s j i c a,
pasje zelišče, črlenka ali kozja poti ca ima koželjasto, belkasto korenino, od ktere se odcepi prav mnogo debelih in
dolgih koreninic. Iz nje izraste 15 — 50 centimetrov (6—19 palcev) visoko, kvišku štrleče, vejnato steblo.
Baztreseni listi so jajčasti in se zožujejo v recelj, čegar rob se vleče po steblu navzdol po vsaki strani do bližnjega lista. Tako postane steblo robato in nosi po teh robéh kratke ščetinice. Z ozirom na rob so listi različni. Nekteri so celorobi, drugi razmaknjeno in topo nazobčani in tretji na desni celorobi, na levi nazobčani. Po robu kakor tudi spodi po žilah imajo navadno redke ščetinice. Spredi so spodnji radi otopljeni, ostali pa rtasti in zlasti ondi, kjer so najširji, nazobčani.
Drobni cveti stojijo v nepravih kobulih, čašni roglji so kratki, jajčasti in topi ter obdajajo zorečo jagodo. Venec
Slika 84. Pàsjica. (Solanum nigrum.)
ima 5 belih, podolgasto-jajčastih, kolesasto razprostrtih ali zavihanih krp. Rumenih prašnikov je tudi 5. Cvet je po barvi in tudi glede na druge razmere krompirjevemu jako podoben, toda je manjši. Plod je viseča jagoda grahove velikosti; popolnoma črna je in se nekako sveti. Spredi ima plitvo piko.
Pàsjica cvete od rožnika do kimovca in raste po obdelani in neobdelani zemlji. Najbolj po godu so ji zapuščeni prostori kraj potov, za plotovi in po vsakovrstnih grobljah. Po vrtih je nadležen plevel. Pogostem jo nahajamo okoli domačij, in dostikrat služi otrokom za igračo. V moji mladosti na pr. smo si napravljali čedne viseče gredice — vinograde, ktere smo zasajali s tem zeliščem. Ni mi sicer znano, da bi se bila pripetila kaka nesreča na ta način, ali lahko bi se bila.
Pasje zelišče neprijetno diši in je posebno tedaj, kedar vene, omotično. Okusa je ogadnega in grenkega. Jagode so neprijetno osladne in skrčijo nežne kožice kakor galun. Po-užita pàsjica deluje na več stranij. Jame te boleti glava, sili te na bljuvanje, obhaja te strah in neka tesnoba, na koži se ti dela pot, po želodcu te grabijo krči, tresejo se ti udje, zmrači se ti um, polasti se te omotica in nezavednost, in naposled nastopi smrt. Sploh se more trditi, da se ravna vpliv tega zelišča na človeško telo po raznih okolnostih, in zato se ga je treba ogibati, kolikor najbolj mogoče. Nobena gospodinja, nobeden gospodar naj ne bi dopuščal, da se širi ta strupenica okoli domačije, kjer jo lahko dobi mladina in domača živina. Ovce se je sicer ne dotaknejo; drugače pa svinje. Pred dvema letoma so mi pravili mati, da so na svoje oči videli nesrečo, ki je zadela trdnega posestnika. Dekla je bila dala svinjam mnogo tega zelišča. Vse so obolele in poginile; bilo jih je 30. Tudi kokoši in race poginejo od päsjice.
Ker je pàsjica najnavadnejša rastlina, ki se naseli povsod v človekovem obližju, bodisi na vrtu, za plotom, zidom in drugje okoli njegovega selišča, po njivah, vinogradih itd., pripeti se večkrat, da pride mladina z njo v nevarno dotiko. Samo o jednem dogodku naj tukaj izpregovorimo, ki nam prav jasno kaže, kako je treba otroke poučevati in svariti, da se ne os trupi jo.
Dva dečka, ki sta šla jesenskega dne na izprehod, vrnila sta se proti poldnevu. Opoldne nista hotela ničesar po-užiti, ampak prosila sta, da ju spravijo v posteljo. Komaj sta se vlegla, jela sta tožiti o bolečinah v trebuhu; zaspati nista mogla in sploh sta bila zelo razburjena. Domačini so mislili, da sta se bila grozdja nazobala, in dali so jima neko bljuvalo. Ker
pa to ni nič pomagalo, in ker ju je začel zvijati krč, poklicali so zdravnika. Ob njegovem prihodu sta bila dečka zabuhlih obrazov z zelò povečano punčico in s krčevito stisnjenimi čeljustmi. Sploh so ju napadali krči, po koži so se jele kazati rudeče lise, in izpreletavala ju je neka suha, žgoča vročina. Tudi sta včasi strašno zavpila in se stresla po životu. Dečka nista o tem, kar se je z njima godilo, prav nič vedela, včasi pa kaj zablebetala, kakor bi jima bilo vino zavozlalo jezik. Ko so ju prijemali krči, stegovala sta roke, kakor bi hotela za kaj prijeli in v usta nesti; na obrazu pa se jima je poznalo, kakor bi hotela grizti in požirati. Oba sta hitro sopla, in trebuh jima je bil napet. S silo so jima morali razkleniti čeljusti, da so spravili v usta primerno bljuvalo. Na to sta močno bljuvala.
O tem dogodku ni vedel v začetku nikdo glasu. Po dolgem izpraševanju pa je zvedel zdravnik, da je bila v njuni družbi tudi sedemletna deklica. Ta je bila od nekod prinesla več vejic z jagodami od päsjice. Dečka sta zobala jagode, deklica pa ne, ker ji je bila mati povedala, da so strupene. Zdravnik je potrebno ukrenil, in drugega jutra sta dečka sedela vesela pri zajuterku za mizo.
Navadni pàsjici zelò podobna je kocinasta p äsji ca (Solanum villósum), ki se nahaja le redkokje po naši domovini. Po steblu in po jajčastih ali suličastih, šobasto - nazobčanih listih je kocinasta; listni reelji so srhki in za polovico kračji od ploskve, jagode pa pomarančaste. To so najvažnejši razločki. Ker so razun jagode res malenkostni, združujejo jo učenjaki navadno s prejšnjo. Tudi v lastnostih se strinja z njo, vendar so njene jagode manj škodljive.
Podzemljica.
Marsikdo se utegne čuditi, ko zve, da prištevamo njegov vsakdanji živež: podzemljico, pozemieo, korun, laško repo, debeli bob ali, kakor ga s popačeno tujko navadno imenujemo, „krompir“ našim škodljivim rastlinam. Zavoljo tega naj ne osivijo nikomur lasje! A kar je, to je, in resnice ne smemo prikrivati blagovoljnim čitateljem, temveč jo razkrivati in kazati povsod in tudi ondi se je ne ustrašiti, kjer bi neprijetno zadela. Posebne sile tukaj ne bo ; naš poglavitni namen je, da opozorimo neizkušene gospodinje na neko navado, ki se je tu pa tam vtihotapila, in ki je večjidel v zvezi
z nesrečo. Predno pa o tem govorimo, oglejmo si sicer znano rastlino vsaj površno.
Podzemljica, kakor jo sadijo pri nas, ima razvejeno, jednoletno korenino in posebne, dolge, vrvicam podobne podzemeljske pritlike ali živice, na kterih izrastejo gomolji d). Ti so razne oblike in imajo mnogo popkov ali očes. Kvišku stoječa stebla so zelnata, robata in vejnata.
Slika 85. Podzemljica. (Solanum tuberosum.)
Veliki raztreseni listi so pernati, in sicer tako, da se menjavajo večji in manjši listki. Ti so nekako jajčasti s srčastim dnom, celorobi in priostreni. Končni listek je navadno največji a).
Beli ali bledo vijolični cveti se pokažejo na dolgih recljih v nepravih kobulih, čašica ima 5 zob, venec pa je podoben kolesu b). Sredi njega je 5 prašnikov, ki stebrasto na viš
molijo. Na dnu cveta sedi pestič, ki se razvije v okroglo, zeleno, mnogosemno jagodo, debelo kakor črešnja in podprto s čašico c).
Podzemljica cvete malega in velikega srpana. Ugajajo ji vsaka tla, vendar je njena rodovitnost v mastni zemlji večja, toda po hribovitih krajih in na peščenem svetu je okusnejša!
Krompir je najboljši dar daljne Amerike. Kdaj je prišei v Evropo, tega za gotovo ne vemo. Nekteri trdijo, da je letnica „1555“ prava; drugi pa mu prisojajo 29 let manj. Vse jedno, saj tudi za vsako žito ne vemo, kje je prvotno rastlo divje, in domovina naših domačih živalij nam je isto tako neznana, kakor nam je temna ona doba, ko jih je človek krotil in sčasoma upitomil. Toliko nam je vendar znano, da je prišel krompir v naše kraje še le leta 1730—1740, in da so ga naši predniki sprva dajali le živini, ker so mislili, da je nezdrav. Ko so pa nastopile slabe letine in je trkala večkrat lakota na duri, spametovali so se in ga začeli sploh saditi in jesti. In zares, odkar se sadi krompir na veliko, ni trpela Evropa splošne lakote. To je vendar mnogo, in kar gotovo je to neznatno zelišče neprimerno več pomagalo Evropi in drugim delom sveta, kakor vsi neizmerni zakladi zlata prekmorskih dežel. Ako je tedaj krompir tolike važnosti in najboljši dar daljne Amerike, mora se marsikomu čudno zdeti, da naleti nanj na mestu, kjer bi ga najmanj pričakoval. Le počasi! Mlinar ne melje moke brez vode, in dobro ni povedati vse v prvi sapi!
Jagode kakor tudi oči na gomoljih so strupene; najbolj nevarne pa so dolge, blede cime, kedar gomolji v kleteh poganjajo. Pogosto se pripeti, da dobijo take poganjke svinje, ki od njih zbolijo in celò poginejo, ako jih je bilo mnogo hrani primešanih. Na to je paziti gospodinjam, da same ne zastrupijo koristnih živalij. Tudi se je neki že večkrat dogodilo, da so poginila goveda, ki so se krmila s krompirjevimi ostanki, kakoršnih je ondi precej, kjer žgejo od podzemljice žganje. To pa seveda samo zaradi tega, ker se cime niso odpravile. — Tudi krompir, kterega ne pokriva zemlja, in ki ostane zavoljo tega zelen, ni za rabo, ker se je nabralo v njem kolikor'toliko strupa.
Volčje .jabclko,
rudeča punčica, punčice, mošnjičnik, pokalin ali scalnik ima sicer drobno, pa dolgo in jako razvejeno koreniko, ki rije po zemji in mestoma v stebla prehaja. Barve je rumenkasto-bele.
Kolenčasto že od tal vejnato steblo je porasteno z mehkimi, kratkimi dlakami in včasi, zlasti v spodnjih delih, rudeč-kasto. Visoko je 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) in od lista do lista nekoliko zveriženo.
Veliki, recljati listi stojijo po dva in dva na kolencih. Navadno sta sparana lista jednaka, ali se le malo razločujeta v velikosti.
Jajčasti so in celorobi ter priostreni.
Za jednim listom izraste cvet, za drugim vejica, včasi pa tudi za obema.
Cvet je rumenkasto - bel. kole-sasto razprostrt in po priliki velik kakor od podzemljice. Cevasta čašica je kratka in nacepljena na 5 zobcev.
Pozneje se jako poveča, postane skoro obla in rumenorudeča, med tem ko je bila prej rumenkasta. Venčevih krp je 5 ; na venec prirastlih je 5 bledo-rumenih prašnikov, in sredi cveta sedi zelena plodnica, iz ktere nastane črešnji podobna, rumenkasto-rudeča, v mošnjasti čašici skrita jagoda.
Volčje jabelko cvete rožnika in malega srpana in raste sem ter tja po vinogradih in v njihovem obližju; tudi za plotovi in po drugih pustih prostorih ni redko, je užitna, zelišče pa omotično.
Slika 86. Volčje jabelko. (Physalis Alkekéngi.)
Jagoda
Svinjska dušica,
kristavec, hudobilnik, kuželjic ali divji bulnjek je jednoletna rastlina z belo, koželjasto, trdno korenino, ki gre navadno naravnost v tla, in ki oddaja mnogo debelih in tankih koreninic.
Na korenini je nasajeno okroglo in gladko, 45 —100 centimetrov (l1^—3 čevlje) visoko steblo, ki je navadno ravno in rogovilasto razvejeno. Veje nočejo nič kaj na visokost, temveč štrlijo nepravilno od stebla in narejajo zelišče nekako nerodno, košato.
Raztreseni listi so recljati, jajčasti, zaokroženo-nazobčani, rtasti in 8—21 centimetrov (3 — 8 palcev) dolgi in 5—13 centimetrov (2—5 palcev) široki. Zgoraj so temnejši, spodi jasnejši in goli, včasi pa po debelih žilah porasteni s kratkimi
kocinicami. Pritrjeni so listi na vejah ondi, kjer se na vile razhajajo in stojijo pod dotičnim cvetom a).
Cveti so na kratkih recljih posamič v omenjenih rogovilah. Cevasta čašica je zelena, peterozoba, gola in 5 centimetrov (2 palca) dolga. Okončuje se v 5 jajčastih, priostrenih zobcev in odpade pozneje. Beli venec je lijast, skoro 10 centimetrov (4 palce) dolg. peterorob, podolgoma v gube nabran in ima 5 šiljastih krpic b). Prašnikov je 5; beli so in prirastli na spodnji venčevi polovici b). b) je podolgoma prerezani in
razgrnjeni venec s prašniki. Plod-nica je jajčasta in pokrita s kratkimi ščetinicami, ki se izpremenijo pozneje v trnaste bodice, kterih je vse polno po plodu d) in e), kjer se kaže prerezan. Plod je velika, jajčasta, zaokroženo - čveteroroba, zelena, pozneje rujavkasto - siva glavica, ki je po površju jednako-merno pokrita z bodečimi trni. Razpreza se na 4 Slika 87. Svinjska dušica. (Datiira Stramonium.) lopute in daje
mnogo črno ruja-
vega semena, kije nekoliko manjše od leče. f) je povečano zrno.
Svinjska dušica cvete od rožnika skoro do jeseni in raste povsod po pustih prostorih, grobljah, kraj potov in okoli vasij.
Zelišče diši ostro in posebno zoperno in je ostudnega, ogadnega okusa. V vseh svojih delih je strupeno in prištevati se mora najhujšim omamljivim strupom. Vpliva zlasti na možgane in čutila. Para sveže rastline povzroči težko glavo, omotico in silne težave. Pride li kristavčev strup v želodec, tedaj so nasledki mnogovrstni. V glavi se ti začne mešati in vrteti, kakor človeku, ki se je prenapil močnega vina ; očesna vezna kožica ti porudeči; punčica se ti jako razširi in postane za
svetlobo neobčutljiva; prešinja te neka otožnost; po ustih in požiralniku ti je vse suho in pusto, in sili te na bljuvanje. Ako je prišlo mnogo strupa v želodec, takrat so nasledki še hujši in se objavljajo tako-le: napada te zaspanost in blaznost; zunanji svet ti je deveta briga; krč v čeljustih in drugod ti stiska mišice; polasti se te nagnjenje, da bi grizel, toda ne moreš; dihaš težko in govoriš nerazumljivo ; v trebuhu občutiš silne bolečine, žeja te neznosno, mrzli pot ti pokriva kožo, prisili te večkrat do bljuvanja, odpadki so ti krvavi, trebuh napet in udje odreveneli; koža te peče, postane rudeča in srbeča; naposled ugasne vsled mrtvouda zadnja iskrica življenja.
Mrtveeem so možgani prenapolnjeni s krvjo, in navadno so jim vneta tudi prebavila. Zlasti mladina se mnogokrat ostrupi s semenom, kar se dogaja večjidel na sledeči način. Kje za hišo, za plotom ali kako ograjo, ki jemlje svinjam ali drugi živini popolno prostost, ali pa na kaki groblji si natrga kristavčevih glavic in igra z njimi. Otroku je dobra vsaka igrača! Kose igre naveliča, razbije nevarno igračo in jé zrnje, misleč, da je makovo seme. Drugje se ostrupijo ljudje s tem semenom tudi zato, ker njim samim ali pa mazačem rabi v raznih boleznih, in tako se pripeti, da ga vzamejo preveč. Tudi samomorilci se ga poslužujejo včasi. Izmed mnogih znanih dogodkov naj jih navedemo nekaj.
I.	Dveletna deklica je požrla kakih 100 kristavčevih semen. Komaj je pretekla ura, postala je razdražena, koža jo je srbela po vsem životu, in postopala je, kakor da je pijana. V glavi se ji je mešalo, govorila je nerazumljivo in pogostem glasno zavpila. Z rokami je bila okoli sebe in skušala ugrizniti vsakega, ki se ji je bližal. Na zategnjenem obrazu se ji je zrcalil strah, in jela je celò besneti. Glas ji je postal hripav, in punčica se ji je razširila ; poznala ni nikogar, in polotila se je je odrevenelost. To je trajalo do smrti, ki jo je pobrala v 24. urah.
II.	Dva priletna zakonska sta si napravila juho od kruha in piva ter ji dodala žlico semena od svinjske dušice, da bi se iznebila bodljajev. To nevarno jed sta použila opoldne. Že črez pol ure so ju napadali omotica, zaspanost in krči. Zdravnik, ki je prišel ob petih, našel je bolnika brez zavesti, z visečo spodnjo čeljustjo, hladno kožo in nemirnimi očmi. Ukrenil je potrebno, in po noči sta se zavedala bolnika na kratek čas. Naslednjega dne jima je bil jezik težek, bebljala sta po otročje in požirala težko. Žena, ki se je odslej branila zdravil, umrla je po noči, mož pa je okreval, ko so mu bili dali kloščkovega olja.
III.	Svojemu sinu, ki je služil cesarju v 13. huzarskem polku (regimentu), dali so starisi semena od svinjske dušice in mu svetovali, naj ga pozoblje, kedar ga mine veselje do vojaškega stami. Dostavili so še, da bode postal bolan in bo zaradi bolezni odpuščen. In res, sin je ubogal stariše in použil seme na kruhu. Prenesli so ga komaj še živega v bolnišnico, in ni mu bilo treba več služiti. To pa ne morebiti zavoljo tega, ker so ga oprostili, ampak ker je moral v zgodnji grob.
IV.	Dva zakonska je mučil hud nahod. Da bi se ga iznebila, iskala sta pri nekem lekarju dobrega sveta. Iz neprevidnosti jima je dal mož listja od svinjske dušice ter jima naročil, naj si skuhata od njega čaja. Zena je šla k počitku in izpila kupico čaja; črez nekoliko trenutkov je izpil tudi mož polno kupico in se mislil vleči. Ko je pa opazil, da se žena čudno premetava, srpo gleda, nobenega odgovora ne da, in da jo davi in sili na bljuvanje, hotel je poklicati zdravnika. Ali predno je zapustil sobo, postalo mu je slabo, in noge so mu opešale. Onemogel je tako, da niti 20 stopnic ni mogel zmagati. Spustil se je torej ob prijemaču navzdol, izgovoril še nekaj besed, potem pa se zgrudil. Bljuval je 8,v žena 13 ur. Med tem časom se nista prav nič zavedala. Ženi je ostala neka razdraženost želodca več tednov.
V.	Dne 24. velikega srpana leta 1869. je prinesel nemški, v Gradcu izhajajoč časopis sledečo novico. Dva dečka sta jedla, ko sta bila sama v vinogradu blizu Maribora, zelišče od svinjske dušice. Kmalu so se pokazala znamenja ostrupljenja” v zvezi z božjastnimi napadi, ki so jima vzeli mlado življenje.
Zobnik
ali bi en je zoperno dišeča, zelo strupena rastlina. V tleh ima precej debelo, koželjasto korenino belkaste barve. Podobna je najbolj korenju ali mrkvici in oddaja dosti vlaknatih koreninic. Ako seme že jeseni kali, postane korenina večja in močnejša ter je dveletna; včasi je pa samo jednoletna, in zavoljo tega zaostane zelišče nekoliko v rasti.
Iz korenine izraste 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko, okroglo in vejnato steblo, porasteno z gostimi, dolgimi, mehkimi in lepljivimi kocinami. Take kocine se nahajajo tudi po ostalem zelišču. Veje stojijo od stebla.
Veliki, nekoliko mesnati listi so raztreseni po steblu in vejah. Spodnji, ki med razcvetanjem odpadejo, stojijo na rec-ljih, so 20—30 centimetrov (8—12 palcev) dolgi in 10—15 centimetrov (4—6 palcev) široki, na dobri zemlji pa včasi precej
večji. Globoko krpasti so, njihove krpe jajčasto-podolgaste in tu pa tam debelo nazobčane. Više po steblu ko stojijo, tem manjši so. Ti objemajo steblo s srčastim dnom in izgubljajo polagoma nazobčane krpe; najvišji so včasi celorobi.
Cveti sedijo v pazušicah zgornjih listov posamezno in napravljajo, kedar se razcvetajo, konec stebla in vej nepravilne kupe. Ko pa plod dozoreva, stojijo v podolgastem, listnatem, jednostranskem klasu a). Pojedini cvet ima vrčasto, peterozobo, jako kosmato čašico c), ktera postane pozneje nekako usnjasta in trdna ter krije plod. Goli venec je lijast, njegov rob nekoliko nepravilen in nacepljen na 5 okroglo-jajčastih krp. Premre-žen je na bledorumeni podlagi z rudečkastimi žilicami, ki postajajo proti dnu debelejše, zlivajoč se druga v drugo, in ga delajo škrlatno-rudečega b). Prašnikov je 5; nasajeni so ob venčevem dnu, malo ukrivljeni, dlakavi in imajo vijolične prašnice.
Plodnica je jajčasta. Iz nje se razvije s čašico zaodeta glavica, ki je spodi trebušnato napihnjena, zgoraj ožja, in ki se razpreza z debelim pokrovom d). V njej je mnogo drobnega, rujavkastega semena, ktero je malo stisnjeno in nagubančeno e).
Zobnik cvete od velikega travna do velikega srpana in raste pogostem kraj potov, po grobljah in drugih pustih, obdelanih in neobdelanih prostorih.
Presni zobnikovi listi dišijo zoperno in so slizavega, grenkega in ostrega okusa. Jednakih lastnostij je tudi korenina in
e
Slika 88. Zobnik. (Hyoseyamus niger )
seme; zadnje se odlikuje po mastnem olju, kterega je precej v njem, in ki se takoj na jeziku spozna. Množina onih snovij, zaradi kterih se pečamo z zeliščem, ni vedno jednaka, Čim več se je nabralo strupa v njem, tem nevarnejše je. Korenina je bolj strupena in deluje silneje od semena, ki je zopet močneje kakor listi. Jednoletno zelišče je skoro popolnoma neškodljivo, gotovo pa ne deluje nikdar tako krepko, kakor dveletni blen, kedar cvete ali malo poprej. Samorastle (divje) rastline so vselej nevarnejše od onih, ktere smo vzgojili na vrtu.
Zobnikov strup razdraži spočetka čutnice, pozneje jih oslabi, razširi očesno punčico in povzroči, da nas goljufajo oči, da nam sili kri v glavo, da nam zveni po ušesih, in da nas izpreletava mrzlica. Ako ga je prišlo precej v želodec, oslabijo ti udje, glava ti postane težka, napade te omotica, ustna sluznica ti je suha, in muči te silna žeja. Tudi bljuvanje, driska itd. ne izostane. Naposled se poloti tvojega života mrtvoudnost, kteri sledi smrt.
Zobnik je izmed tistih strupenih rastlin, s kterimi se dogajajo pogosto nesreče. Mnogo je znanih dogodkov, da so se ostrupili ljudje s korenino, semenom in z zeliščem. Samo nekaj jih tukaj naštejemo, da spoznajo čitatelji nevarnost, ktera nam preti od te strani.
I.	V neki hiši je jedlo 9 oseb razne starosti in raznega spola juho, ktero so pripravili namesto od rebrinčevih (glej sliko 350.) od zobnikovih korenin. Po juhi so začeli vsi drgetati, usta zategovati, krčevito smejati se in silno besneti. Ko so bili zopet iz nevarnosti, niso jim oči še dolgo prav služile. Rešili so vse.
II.	Trileten otrok je použil mnogo semena od rastline, ki je rastla za cerkveno ograjo. Bil je zobnik. Ko so prišli sta-riši iz cerkve domu, ležalo je otroče popolnoma nesvestno na tleh in otepalo z nogami in rokami. Obraz mu je zalila rude-čica, okoli ust so mu stale pene, in na udih so se poznali krči. Dali so mu najprej mlačnega mleka in olja; ker pa to ni pomagalo, poslali so po zdravnika. Ta ga je sicer rešil, a hoja mu je bilavprvi čas šepava.
III.	čvetero otrok je šlo v mlin. Blizu njega so našli več korenin, ktere je bila nanosila voda. Misleč, da so od reb-rinca ali zelene, razveselili so se jih zelò, nesli jih domu, razrezali na kolesca in pečene použili. Kar naglo so nevarno zboleli. Brž so poklicali zdravnika, ki je storil, kar se je dalo. Posrečilo se mu je, da jih je rešil troje; četrti pa, ki je pojedel največ kolesec, moral je v večnost.
IV.	V nekem trgu na Bavarskem se pivo ni hotelo očistiti. Po naključbi se snide hlapec s trävarjem, ki je prodajal suha zelišča, in mu to nezgodo pove. Trävar mu odvrne, da se kaj takega večkrat pripeti, in mu obljubi, da mu hoče pomagati. Dal mu je nekega zelišča, in pivo se je popravilo. Od onih oseb, ki so pile to pivo, umrlo jih je 13, med njimi sta bila tudi hlapec in trävar; več jih je zbolelo, a zopet ozdravelo. Niso mogli sicer dokazati, kaj je bilo prišlo med pokvarjeno pijačo, a trdili so, da je bil zobnik.
V.	Dva vojaka sta jedla v olju kuhane zobnikove mladike. Kmalu ju je prijela taka omotica, da se jima je zemlja odmikala. Udje so jima odreveneli, jezik otrpnil, oči pa, srpo zrle. Poklicani zdravnik ju je našel z razširjeno punčico ' in divjim pogledom. Dihala sta težko, in srce je utripalo slabo in večkrat prenehalo. Nobeden ni mogel govoriti; njune čeljusti so bile krčevito stisnjene. Včasi sta zategnila obraz in se čudno nasmejala, in ker sta začela tudi blesti, podobna sta bila blaznemu človeku. Jednega so ozdravili kmalu, drugi pa je trpel dolgo, predno so se popolnoma porazgubili sledovi nepremišljenega dejanja.
VI.	Nekje so natrosili po skednju (podu) zobnikovega zelišča, da bi pregnali miši. Hlapcem, ki so spali blizu, postala je glava težka in jih dolgo bolela. Jednega je prisililo do bljuvanja, in kri mu je tekla iz nosa.
VIL Štiriletna deklica je razprezala zobnikove glavice, o kterih je mislila, da so orehi, in pojedla belo, nezrelo seme s posebno slastjo. Mati je kmalu opazila, da se je otroku hoja nekako izpremeuila in postala nezanesljiva. Na ustnicah so se ji izpustili majhni, beli mehurčki, obraz je postal zabuhel, oči ji niso več svetile kakor navadno, in jezik se ji je začel zapletati. Ko je prišel zdravnik, zastokala je večkrat, grabila s prsti okoli, škripala čudno z zobmi in neprenehoma nerazumljivo jecljala. Ker navadni pomoček (dali so ji nekaj, da bi izbruhala seme) ni pomagal, postavil je zdravnik deklico v škaf in jo polival z mrzlo vodo. Za nekaj trenutkov je razločno izprego-vorila in žugala, da bo vse to povedala očetu. Zdaj so jo spravili v postelj in ji dali potrebnega leka. Polagoma je okrevala in dobro vedela, da je použila strupenega semena, ne pa to, kako so potem ravnah z njo.
V Hi. Mož in dve ženski so si napravili jed od zobnikovih korenin, misleč, da je korenje. Ze med jedjo jim je postal jezik okoren, in po požiralniku jih je tako stiskalo, da niti grižljeja, ki so ga imeli v ustih, niso mogli spraviti v želodec.
Naše škodljive rastline.	10
Kmalu potem je začela tista izmed žensk, ki je bila najmanj použila, smejati se, plesati, po sobi tekati in se stegovati za rečmi, kterih se nikdar ni dotaknila. Druge ljudi je gledala debelo, slišala ni nič in na vprašanja tudi ne odgovarjala. Več oseb je ni moglo prisiliti, da bi pila ali se vlegla.
Druga ženska, ki je bila več použila, zaspala je takoj na stolu in se ni zmezila. Glava ji je visela na prsi, obraz ji je zalila rudečica, njena koža je bila topla, oči pa zaprte.
Mož, ki je največ pojedel, vzdignil se je iznad stola in kakor pijan kolovratil proti postelji, kjer se je zgrudil na tla. Njegov obraz je bil bled, oči zaprte, truplo mrzlo in okorno kakor poleno. Glave mu niso mogli položiti na podzglavnik, tako krčevito jo je stiskal na prsi; dihal je težko.
Poklicani zdravnik je ukrenil potrebno, in kmalu so izbljuvali vsi trije nevarno jed. Prva ženska je še dalje besnela in ni mogla nikakor zaspati, ostalih dveh pa se je lotila besnost še le potem, ko sta se prebudila. Drugega dne so bili sicer že vsi mirni, a nadlegovala jih je omotica, in mislij niso mogli še zbrati. Tekom nekoliko dnij so okrevali popolnoma.
IX.	Neki gospej so vštrknili obare od zobnikovih listov. Ne dolgo, in njen obraz je zalila rudečica, govoriti je jela zmedeno, in njena desna stran je bila kakor mrtvoudna. Postala je zaspana in dihala naglo. Duševne moči so jo zapuščale, iu vse je kazalo, da jo je bil zadel mrtvoud. Zdravnikovi spretnosti se je posrečilo, da ji je povrnil zopet ljubo zdravje.
X.	Dvoje otrok je zobalo zobnikovo seme. Stariši so ju prinesli nekako besna k zdravniku. Njun obraz je bil zabuhel, vroč in z rudečico zalit, punčice jako raztegnjene. Govorila sta zmedeno, z udi otepala okoli sebe in stariše večkrat ugriznila. Neprenehoma sta bila nemirna in pogostem na ves glas zavpila. Ako so ju vprašali za razne, sicer znane stvari, nista jih spoznala. Zdravnik jima je dal bljuvala in naročil, da se jima truplo umije z octom (jesihom), in da se jima ta tekočiua tudi vštrkne. Ko sta se zadosti izpraznila, dobila sta mandeljnovega mleka in črne kave. Za nekoliko dnij sta bila zopet zdrava.
Zobnikovo seme uporabljajo dostikrat sleparji, da „zdravijo“ z njim zobe. Nasujejo ga namreč na vroče železo, pokrijejo z lijem in nastavijo njegovo ozko luknjico na bolni zob. Vsled vročine popoka seme, in iz njega se izlušči belo, strupeno zrno, o kterem nevedaež misli, da je črviček, ki mu je glodal po zobu in ga uničeval.
čarovniki in čarovnice (copernice) so se posluževali v
prejšnjih časih te rastline, da so pripravljali od nje neko sleparsko mažo.
Kakor ljudem, škodljiv je zobnik tudi živalim. Ker pa nasledki niso vselej jednaki moramo pač misliti, da vzamejo včasi za poskušnjo namesto samorastlega na vrtu rastoče zelišče, v kterem so strupene lastnosti precej ublažene. Tudi druge okolnosti morejo vplivati na strup, in med njimi kakovost želodčnega soka ni zadnja.
Eudeei naprstec.
Po večjih vrtih vidimo skoro povsod lepo, rudeče cvetočo rastlino, ktere veliki cvetni venec je nekoliko podoben orodju, kterega se ženske poslužujejo, kedar sedejo k šivanju. Da si ga natikajo tudi krojači „na prste“, znano je vsakemu. Y zemlji ima razvejeno, belkasto koreniko, ktere se drži prav mnogo dolgih vlaken.
Na koreniki stoji okroglo, večjidel jednovito steblo, po-rasteno z mehkimi dlakami, včasi celo kosmato in 60—120 centimetrov (2—4 čevlje) visoko.
Raztreseni listi so po velikosti in obliki različni. Pritlehni so največji,
15—30 centimetrov {V*—1 čevelj) dolgi in 3—8 centimetrov (Va—3 palce) široki, jajčasti ali jajčasto-suličasti, topi in zoženi v širok, dolg recelj b). Zgoraj so porastem s kratkimi dlačicami in sivkasto-zeleni, spodi so kosmati in belkasto-sivi. Po robu so nejednako krpasto-nazobčani in nekoliko valoviti. Malokdaj so gladki, navadno žilasto nabrani
Slika 89. Rudeči naprstec. (Digitalis purpurea.)
v gube. Polagoma postajajo manjši, podolgasti in rtasti, njihovi reclji kračji. Privrhni so sedeči, podolgasto-suličasti, malo da ne celorobi in prehajajo v krovne liste, ki so približno tako dolgi, kakor za njimi stoječi kosmati cvetni reclji.
Veliki cveti narejajo vrh stebla in, ako je razvejeno, tudi konec vej dolge, jednostranske grozde a). Cveti visijo navzdol, pokrivajo ob dnu drug drugega in se razcvetajo navzgor. Čašica je globoko razklana na 5 rogljev d) ; zgornji je podolgasto-črtast in rtast, ostali so jajčasto-podolgasti in skoro topi. Čašica ostane, ko plod zori. Krasni cvetni venec je cevasto-zvonast, na spodnji strani ob sredi neznatno trebušnato napihnjen in ob dnu valjasto zožen c). Eob je nepravilen in dvoustnat; njegove krpice so kratke in tope, spodnja je najdaljša. Zunaj je venec gol, znotraj pa dlakav. Najbolj ga krasi škrlatno-rudeča barva, ki se redkokdaj izpremeni v popolnoma belo. Znotraj je okrašen z rudečimi, belo obrobljenimi pikami in lisami. Prašniki so 4, 2 daljša, 2 kračja; pritrjeni so na vencu in navzdol upognjeni. Plodnica e) in f) je jajčasto-podolgasta in z žlezicami posuta. Na njej stoji nitast vrat d), nacepljen na 2 brazdi. Plod je dlakava glavica, napolnjena z drobnim, rujavkastim in na koncih vglobljenim semenom.
Rudeči naprstee cvete malega in velikega srpana in raste mestoma po gorskih gozdih, toda ne na vapnenih tleh. Zavoljo lepote ga nekteri radi sadijo na vrte.
Listi in cveti rudečega naprstca ne dišijo skoro nič ; ako jih pa zmaneš, smrdijo in te celò nekoliko omamijo. Okusa so zoperno-grenkega in ostrega, in ako jih grizeš več časa, jame te silno žgati po ustih, po požiralniku in želodcu. Od samorastlih cvetočih ali takih rastlin, ki so se začele ravno razcvetati, nevarni so omenjeni deli najbolj. Posušeno zelišče ne smrdi. Tudi seme in korenika sta jednakega okusa, vendar trdijo zvedenci, da zadnja ni nevarna, kedar se razcveta.
Rudeči naprstee, ki v velikem krdelu strupenih rastlin ne stoji na zadnjem mestu, vpliva posebno in na poseben način na živce krvnega obtoka. On zniža sploh njihovo delavnost tako, da bije srce in utripljejo žile slabeje in bolj počasno. Nasprotno je njegovo delovanje na obisti; te izločajo namreč mnogo več tekočine, kakor je to sicer njihova navada. Razun tega te obhajajo slabosti, sili te na bljuvanje, in začne te goniti na stran ; kri ti vre v glavo, napada te omotica, - in po ušesih ti šumi; moči ti pešajo, in oči ti svetijo slabo; zdaj se te polasti neka klavernost, zdaj zopet neka posebna veselost. Ako ti je prišlo mnogo tega strupa v želodec, razlije se mrzli
r
pot po tvojem telesu, prevzame te neka omedlevica in zaspanost, želodec ti pa mučijo krči, in boljv in bolj ti razpadajo moči, dokler te ne reši smrt teh muk. Živalim je to zelišče smrtonosno. Goveja živina se ga nikdar ne dotakne, in ptiči poginejo od semena.
Znana in zapisana so nasledüja ostrupljenja :
I.	Neko ženo, ki je bolehala že več časa, hoteli so ozdraviti s prahom od rudečega naprstca. Zdravnik ga je sicer prav malo zapisal, a lekar ga je dal v naglici precej več. Žena si ga je skuhala na vodi in izpila te pijače 5 kupic. Takoj se je izcimil v njej gnus do vsega; jela je bljuvati, pred očmi so ji igrale iskrice, po ušesih ji je šumelo, napadala jo je omotica in omedlevica, trgali so jo krči, oči ji slabele in počasi oslabele popolnoma. V obrazu je postala bleda, po koži pa mrzla. Spanec ji ni zatisnil očij ; srce je komaj bilo, in po trebuhu jo je grizlo. Vse to, zlasti pa bljuvanje, trajalo je 5 dnij in nehalo še le šesti dan. Prave bolezni s tem strupom niso odpravili.
II.	Mlademu možu je utripalo srce nenavadno močno, kar ga je silno vznemirjalo. Zdravnik mu je zapisal nekoliko na-prstčevega prahu, a dobil ga je bil preveč. Opoldne mu je šla jed sicer še v slast, a izrigal jo je takoj. Po noči je malo spal, pa vendar je vstal tako trden, da je šel v cerkev, kjer ga je zopet prisililo do bljuvanja. Ves dan ga je čudno davilo, in ničesar ni ostalo v želodcu, karkoli je použil. Tudi žeja ga je mučila, in srce je utripalo nepravilno. Drugega dne so ga stiskale bolečine okoli srca, in še trikrat je moral bljuvati, a želodec ga ni bolel več. Jednajsti dan je bil zopet dober.
III.	Slaboten mož je použil iz neprevidnosti ali nestrpljivosti petkrat toliko naprstčevega prahu, kakor mu je bil naročil zdravnik. Gnusiti se mu je jelo vse tako silno, da je vsakih 5—10 minut izrigal nekoliko žolča. Pred vsakokratnim bljuvanjem ga je čudno davilo. Poklicani zdravnik se je zelò prestrašil, ker je ob jednaki priliki videl že umreti močnega moža, in je hitro oskrbel, kar se mu je zdelo potrebno. Polagoma je ponehavalo bljuvanje, in bolnik je okreval po osmih dneh do dobrega.
Navadni naprstec (Digitalis grandiflòra) ima na dveletni, z mnogimi vlakni obdani korenini jednovito, kvišku stoječe, 30—90 centimetrov (1—3 čevlje) visoko, dlakavo steblo. Okroglo je, včasi zaokroženo-robato in nosi v vrhu dolg grozd velikih cvetov. Po steblu je prav mnogo raztresenih
listov. Spodnjiv so največji, podolgasto-suličasti in zoženi v kratek recelj. Čim više so postavljeni, tem manjši so. Tudi v obliki se nekoliko izpremenijo ; ob dnu so namreč širji in prehajajo v vedno manjše krovne liste. Na steblu so pritrjeni s srčastim dnom. Vsi so po robu napiljeni in spodi, zlasti po žilicah, mehko dlakavi.
Veliki, bledorumeni kimasti cveti stojijo na kratkih reci jih za krovnimi listi v dolgem, na jedno stran nagnjenem grozdu. Neznatna čašica je nacepljena na 5 suličastih rogljev in ostane med dozorevanjem na rastlini. Zvonasti venec je 3 centimetre dolg, spodi trebušnato napihnjen, zgoraj sploščen in napošev prirezan na 2 ustnici. Zgornja je njegov sploščeni del in ima spredi navadno nekoliko kratkih zob. Spodnja nosi tri precejšnje zobe; od teh je srednji, pod zgornjo ustnico ležeči dvakrat tako širok kakor stranska. Venec je porasten zunaj s kratkimi, znotraj z dolgimi dlakami; toda tu so dlake bolj redke in postavljene blizu vhoda. Večjidel je venec znotraj rudeče poprskan. Prašniki so 4; kračja sta pričvrščena na zgornji, daljša na spodnji ustnici, pa obrnjena navzgor in ob korenu zavita. Kračji so kakor venec. Sredi cveta je podol-gasta, zelena in dlakava plodnica, ki je podaljšana v goli vrat. Iz nje se razvije jajčasta, ščetinasta glavica, ki je polna drobnega semena.
Navadni naprstec cvete rožnika in malega srpana in raste po gozdih hribovitih krajev; najbolj mu ugajajo skalnati obronki. V svojih lastnostih se ujema s prejšnjim.
Rjasti naprstec (Digitalis ferruginea) je v obče prav redka rastlina. Njegovo robato, togo in gladko steblo je 60—150 centimetrov (2—5 čevljev) visoko in pritrjeno na močni koreniki.
Listi so suličasti ali podolgasto-suličasti, celorobi ali oddaljeno napiljeno-nazobčani, po robu in žilah dlakavi. Pritlehni so recljati, ostali sedeči.
Vrh stebla je dolg grozd prav gostih, na kratkih recljih stoječih cvetov, kteri se ozirajo na vse strani, čašni roglji so podolgasti in goli; venec je zvonasto-lijast, na spodnji strani trebušnato napihnjen, zunaj rjasto-, znotraj umazano-rumen in na spodnji ustnici premrežen z mičnimi, rujavo-rudečimi žilicami. Zgornja ustnica je kratka, zaokrožena in plitvo .izrabljena; spodnja ima dva stranska kratka zoba in precej dolgo podolgasto krpo, ki je zasukana navzgor in dlakava. Vrat gleda iz cveta.
■p ;- •
Rjasti naprstec cvete malega in velikega srpana in raste po kamenitem svetu na jugu naše slovenske domovine.
V svojih lastnostih se strinja z rodečim naprstcem, samo da deluje silneje od njega in je neki najnevarnejši tega rodu.
Naposled moramo v poštev jemati še gladki naprstec (Digitalis laevigäta), ki je prejšnjemu precej podoben, in ki iz-preminja, kakor vsi drugi, svojo postavo tako, da ga včasi komaj spozna vajeno oko prirodopiščevo. Njegovo steblo je togo, 30—90 centimetrov (l—3 čevlje) visoko, gladko in kakor vsa rastlina skoro popolnoma golo.
Suličasti listi so celorobi in neznatno nazobčani; pritlehni so zoženi v recelj, ostali pa sedijo s širokim dnom.
Cvetni reclji so kračji od čašice; njeni suličaslo-črtasti roglji so priostreni in po robu z dlačicami porastem. Venec je kratko-zvonast, njegova zgornja ustnica trikrpa; stranski krpici spodnje ustnice sta zelò kratki in topi, srednja pa dolga, znotraj dlakava. Cveti so umazano rumeni, premreženi z ruja-vimi žilicami in večjidel obrnjeni na jedno stran.
Gladki naprstec cvete malega in velikega srpana in raste po kamenitih gričih in po skalovju ter se strinja v lastnostih s prejšnjimi.
Navadni glen,
tren e k ali božja milost je trpežna rastlina s plazečo, člen-kovito koreniko, ki poganja mnogo belkastih, vlaknatih koreninic ; debela je kakor gosje pero. Na njej stoji jednovito ali nekoliko razvejeno, 15—45 centimetrov (6—17 palcev) visoko, golo steblo. Navadno moli naravnost na viš, včasi se pa polagoma vzdiga od tal. Spodi je okroglo in rujavkasto-rudeče, proti vrhu pa postaja neznatno čveterorobo in bledozeleno. Kjer sedijo listi, preščipnjeno je nekoliko.
Nasprotni listi delajo po steblu pravilen križ in ga objemajo do polovice. Suličasti so, v drugi polovici oddaljeno in drobno napiljeni in pikčasti. Proti vrhu postajajo kračji in ožji. Navadno tečejo po njih 3 razločne žilice; na spodnjih jih je včasi videti 5.
Za privrhnimi listi stojijo na tankih recljih, ki so kračji od listov, posamezni nepravilni cveti. Podprti so z dvema ozkima krovnima listoma, ki sta cvetu čisto približana, in ker ima čašica 5 skoro jednakih rogljev, dozdeva se ti na prvi pogled, da jih je 7. A krovna lista sta vendar za spoznanje daljša in jednakomerno ozka, čašni roglji so pa suličasti. Bel-
kasti, rudečkasto nadahnjeni, s temnejšimi žilicami počrtani venec je cevast, nekoliko navzgor ukrivljen in ob dnu rumenkast. Njegov rob je razdeljen na dve ustnici; zgornja je zavihana nazaj in znotraj porastena s kratkimi, rumenimi dlačicami; spodnja je trikrpa in brez dlačic. Prašniki so 4; pritrjeni so ob venčevem dnu; dva sta brez prašnice. Jajčasta plodnica se okončuje v dolg vrat. Iz nje nastane glavica, ki je napolnjena z rujavim semenom.
Navadni glen cvete od rožnika do velikega srpana in raste po vlažnih, močvirnih travnikih, ob jarkih in stoječih vodah.
Trenek ne diši prav nič; okusa je jako grenkega, ostrega in zopernega tako, da se ga ne dotakne nobena žival. Po travnikih je torej škodljiv plevel, kterega je treba odpravljati. Ako se zemljišče osuši, porazgubi se trenek sčasoma sam, ker smo mu vzeli poglavitni pogoj. Dobijo li molzne krave dosti te rastline, postane mleko višnjevkasto in povzroča drisko. Tudi konja se loti driska, in ako se to ponavlja, shujša močno. Pri človeku je prvi nasledek driska in, ako ga je prišlo mnogo v želodec, tudi bljuvanje in črevesna vnetica, ki more postati jako nevarna.
Z ozirom na to rastlino moramo kot posebnost omeniti to, da se seznanja z njo le ženski spol, in kar je morebiti še bolj čudno, da jo uporablja povsod na jednak način. Nekaj dogodkov naj omenimo kratko.
Slika 90. Navadni glen. (Gratiola officinalis.)
I.	Devetnajstletna deklica, ki je že dolgo bolehala, hotela se je ozdraviti s tem zeliščem. Ne da bi se zadovoljila z enkratnim klistirom glenove obare, vsled ktere je pritisnila driska, vzela je štiri. Nasledki so bile hude bolečine po trebuhu, kterim je sledila razdraženost v zvezi z blaznostjo, ki se je pokazala včasi. To je trajalo tri tedne, in ko je ozdravela, prevzela jo je taka žalost, in tako se je sramovala prejšnjega življenja, da je skočila v vodnjak, kjer je utonila.
II.	Neki mladi gospej, ki si je hotela odpraviti zapeče-nino, godilo se je ravno tako, ko je po nasvetu nekega trävarja jednako ravnala s trenkovo obaro. Postalo ji je tako hudo, da
so jo morali dati v blaznico (norišnico), ktero je črez dva meseca zapustila ozdravljena.
III.	Neka žena si je vštrknila dvakrat trenkove obare, da se iznebi vsakdanje mrzlice, kakor ji je bil nasvetoval neki tràvar. Pokazali so se prejšnjim jednaki nasledki, od kterih je ni bilo mogoče ozdraviti. To je njenemu možu tako presedalo, da se je lvčil od nje.
IV.	Neka petinpetdesetletna gospa si je vštrknila večkrat zaporedoma trenkove obare, kteri je bila dodala nekaj kopitnika (gl. sliko 125.), da bi si odpravila lišaj. Gori imenovana bolezen se je je poprijela z vso silo; v grlu jo je stiskalo krčevito, in tresla se je po vsem životu. To je trajalo neprenehoma dva dni, ko je bolnica navzlic najboljši pomoči za vselej zatisnila oči.
Močvirska ušivka
ali močvirski ušivec ima koželjasto, zunaj rujavkasto, znotraj belo, dve- ali večletno, z debelimi vlakni porasteno koreniko. Na njej stoji samo jedno, toda jako košato in obširno, nekoliko robato steblo. Visoko je 30— 50 centimetrov (12—19 palcev), trdno, gladko in z redkimi dlačicami porasteno. Navadno je zeleno, pa tudi škrlatnorudeče in kaže včasi celò obe barvi. Njegov vrh gre naravnost na viš, raztresene veje so pa razprostrte in delajo zelišče košato.
Raztreseni listi so majhni, pernati in imajo mnogo parov pérnasto nacepljenih listkov, kterih posamezne krpice so zaokrožene in nazobčane.
Zgornji so sedeči, spodnji recljati in včasi celò v vretencih nastavljeni po votlem steblu.
Lepi, rožnorudeči cveti stojijo vrh stebla in konec vej v dolgih, kla-sastih razcvetjih. Veliki so in podprti s krovnimi, stebelnim jednakimi, toda manjšimi listi. Obširna, trebušnato napihnjena čašica je jajčasto-podolgasta, dvoroba, zgrbančena in nekoliko dlakava. Navadno je zelena, včasi rudečkasta, globoko dvokrpa in spredi na mnogo listastih, večjih in manjših zob narezljana (na levi spodi). Lepi venec je cevast, daljši od čašice in dvoustnat.
Slika 91. Močvirska ušivka. (Pediculäris palustris.)
Zgornja ustnica je čeladasta, temnorudeča, cevasto zbočena, od strani stisnjena, kljunasto ukrivljena in topo pristrižena. Zgoraj in spodi ima na vsaki strani majhen zobček. Spodnja ustnica je velika, napošev razprostrta in na 3 velike, rožnorudeče, zaokrožene krpe nacepljena. Srednja je nekoliko manjša in ima ob korenu dve ozki, podolgasti, temnejši lisi. Od 4 prašnikov sta 2 daljša, 2 kračja; vsi so skriti v čeladi in ob koncih kocinasti. Plodnica je jajčasta, priostrena, zelena in gladka. Nje se drži dolg, nitast vrat z odebeljeno brazdo (na levi zgoraj). Plodnica se počasi izpremeni v stisnjeno, dvopredelčasto glavico, ki ima po vrhu oster rob in se okončuje v kratko konico (na desni spodi). Razpreza se po omenjenem robu.
Močvirska ušivka cvete velikega travna in rožnika in raste po močvirjih in vlažnih travnikih, toda ne povsod.
Zelišče diši neprijetno ; okusa je ostrega in ne ugaja živini. Ako ga pa včasi več pomuli, vnamejo se ji hranila, in večkrat tudi pogine za krvavo močo. Prah posušene rastline ugonobi uši; ako ga pride pa mnogo na glavo, škoduje zdravju. Z vodo, v kteri se je kuhalo zelišče, odpravljajo nekteri domačim živalim uši, in odtod ime „ušivka“.
Močvirska ušivka kakor mnogoštevilne njene sorodnice, ki rastejo zlasti po visokih gorah iu planinah, zajedava druge rastline na koreninah. Vendar ni neohhodno potrebno, da pije sok iz njih, ker so njene korenine tako stvarjene, da morejo srkati hrano tudi iz zemlje. Zelišče je v prvi vrsti kvarljivo zdravju domačih živalij, potem je mestoma po vlažnih travnikih plevel, ki slabi in kvari travniško rast. Napovedati mu je treba boj in ga zatreti ondi, kjer nam dela očitno škodo.
Svoji sorodnici — močvirski ušivki — precej podobna je gozdna ušivka, ktera ima v zemlji ko-željasto koreniko, na kteri stoji 5—16 centimetrov (2—6 palcev) visoko, kvišku moleče steblo. Redkokdaj in samo tedaj je nekoliko razvejeno, ko so plodovi že dozoreli. Okoli tega glavnega stebla, ki se včasi niti ne razvije, izraste iz korenike več stranskih, vejam podobnih stebel, ki ležijo večjidel po tleh in molijo le s konci v zrak.
Raztreseni listi so pérnasti, njihovi listki jajčasti in krpasto nazobčani.
Rožnorudeči, včasi beli cveti so skoro 3 centimetre (1 palec) dolgi, sedijo v listnih pazušicah in so nastavljeni po glavnem steblu že od dna, po stranskih pa začenjajo proti vrhu ter narejajo lepe klase. Čašica jo široka, podolgasto-jajčasta in nacepljena na 5 nejednakih nazobčanih rogljev. Venec je dvo-ustnat; njegova zgornja ustnica je čeladasta, srpasto ukrivljena in napošev prisekana. Pred koncem se nahaja na vsaki strani konice majhen zobček. Spodnja ustnica je nacepljena na 3 okroglaste krpice. O prašnikih, plodnici in plodu velja to, kar smo povedali o njeni sestričini.
Gozdna ušivka cvete od rožnika do velikega srpana in raste po vlažnih travnikih in pašnikih hribovitih krajev. Tudi ona je škodljiva domačim živalim.
Kokorik,
zajček, krvavi lisec, Bogovkorček, Bogova žlica, valjävica, soldatki, kržeč, kržič, planinska vijolica, podzemeljske hruške, svinjski kruh, volčje jabelko, križič, kozja repica, kroš, krešec ali krošec je najlepši kras hribovitih in goratih krajev, kjer ga nahajamo na vapneni zemlji. Dobrovoljno se nasmehne popotnik, ki jo krene, prepotovavši široko ravan, pr. k vapnenega gorovja in ondi, v senci bukovega drevja v počivajoč, nabere šopek krasnih, jako vrlo dišečih kokorikov. človek naj ne sega predaleč ! Ljubki cveti ti res ne morejo nahuditi, ali opazujoč rastlino, najdeš nekoliko pod površjem debelo, od zgoraj in spodi stisnjeno, malokdaj oblo, gomoljasto koreniko, ki je zunaj rajava, znotraj pa bela. Zavoljo nje govorimo tu o krvavem liscu, da bi pokazali popotniku, kako je včasi lepo in nevarno združeno. Iz korenike izraste mnogo tankih vlaken in 2—3 kratka podzemeljska stebelca, ki nosijo liste in cvete a).
Srčasti, okroglasti ali ledvičasti listi imajo dolge, rudeč-kaste reclje. Listna ploskev je prav lepo razgrnjena, več ali manj narezana in z žilami premrežena. Zgoraj je temnozelena in belkastolisasta, spodi pa škrlatnorudeča.
Rudeči cveti b) so vrlo dišeči in visijo na visokih, okroglih, rudečkastih recljih, ki so spočetka popolnoma ravni in kvišku moleči. Njihov konec je nekoliko ukrivljen in drži veliki cvet. Ko plod dozoreva, zvije se recelj in leži po tleh. Zelena čašica je zvonasta in nacepljena na 5 jajčastih, drobno nazobčanih rogljev. Cvetni venec je v svojem spodnjem delu kratko-
zvonast in rožnorudeč, ob robu navadno temnejši in razdeljen na 5 topo suličastih, nazaj zavihanih lističev. Sedečih, rumenih in navznotraj ukrivljenih prašnikov je 5, in med njimi precej dolg, nitast vrat, stoječ na jajčasti plodnici. Plod c) je okrogla glavica, napolnjena z ledvičastim semenom.
Kokorik cvete včasi spomladi, navadno pa po letu in raste
po suhih, senčnatih prostorih vapnenih hribov in gora. Najbolj mu ugajajo bukovi gozdi, kterim je najlepši kras.
Presna liščeva korenika je sprva prijetnega, pozneje pa prav ostrega okusa. Posušena je izgubila svoje škodljive lastnosti, prekuhana in potem pečena je celò užitna. Použita presna korenika povzroči v vratu neko posebno vročino in sušo ter bolečine, ki se razširijo tudi na želodec in čreva. Oboje se ti vname; prijemlje Slika 93. Kokorik. (Cyclamen europaeum.) te tudi silno bljuvanje, in trebuh ti postane napet. Pozneje nastopi vodena in potem krvava driska in naposled prikazni, ki te uverijo, da so tudi živci napadeni. Te so : omotica, omedlevica, krč, onemoglost in smrt v strašnih mukah in bolečinah. Živina ne jé te korenike, samo svinje je iščejo, rade jedó in se celò zredijo od nje. Ribam se daje tu pa tam, kedar jih hočemo omamiti.
Itudeča kurja drešnjica,
mačja noga, njivski kuroslep, ptičje zelišče, kozje zdravje ali črvivnik je prav mično, kakih 15—30 centimetrov (V2—1 čevelj) dolgo, jednoletno zelišče z vlaknato korenino. Ta požene vejnato, čveterorobo, golo stebelce, ki se
navadno plazi ob tleh, ali se pa kakor njegove veje vsaj nekoliko vzdiga na viš. Zelišče je navadno tako razprostrto, da napravljajo njegove veje in vejice zelen kolobar.
Nasprotni listi so jajčasti, celorobi, sedijo s srčastim dnom in narejajo večjidel pravilne križe. Proti vrhu so manjši in primaknjeni. Po vsakem teče 3 ali 5 žilic; srednja gre do konca, stranske pa ne segajo do roba. Na spodnji strani so listi pikčasti in goli.
Za listi izrastejo na precej dolgih recljih posamezni cveti, ki se med dozorevanjem obesijo in gledajo proti tlom. čašica ima 5 suličastih, v ostro konico zoženih in belo obrobljenih rogljev, med kterimi zori okrogla plodnica v glavico. Peterokrpi venec je rudeč kakor cinober in razprostrt samo tedaj, kedar ga obsevajo solnčni žarki. Prašnikov je 5; rudeči so kakor škrlat, dlakavi in nosijo rumene prašnice. Plodnica ima rudeč nitkast vrat z rumenim koncem. Okrogla glavica se razpreza s pokrovom, ki se odlušči nad sredo. (Na desni spodi vidimo zaporedoma plod s semenom, cvet brez venca in prašnikov, in prašnik.)
Eudeča kurja črešnjica cvete od rožnika do velikega srpana in je med žitom in na drugem obdelanem svetu prav navaden plevel.
Zelišče je grenkega in ostrega okusa in deluje zlasti na hranila, ki se precej močno vnamejo.
Slika 94. Eudeča kurja čreš-njiea. (Anagàllis arvénsis.)
Njena sorodnica modra kurja črešnjica (Anagàllis caerulea) je tudi majhna, mična rastlinica z nitasto korenino, na kteri stoji stebelce z nasprotnimi vejami.
Jajčasti in priostreni listi so nasprotni, ali pa sedijo po
3—4 v kolobarju. Po robu so celi, in njihova barva vleče skoro na modro.
V listnih pazušicah izrastejo lepi cveti na dolgih recljih. Gašni lističi so zelò ozki, dolgi kakor venčevi, priostreni in drobno nazobčani. Venec je moder s škrlatasto sredo; njegove krpice so suličaste in spredi nazobčane, zobci pa nimajo žlezic, kakor pri rudeči. Prašnikov je 5; dlakavi so in pritrjeni ob venče-vem dnu. Jajčasta plodnica ima nitast vrat z drobno brazdo. Plod je okrogla glavica.
Modra kurja črešnjica cvete malega in velikega srpana in raste sem ter tja po peščenih njivah. Škodljiva je prav tako kakor prejšnja.
Črni hczeg.
Skoro se bojimo zamere, ker smo postavili to povsod znano in v pravih rokah tudi koristno rastlino v to knjigo. Ali brez tehtnih vzrokov nismo storili tega, ampak zato, da vsakdo zve, kteri njenih delov in kdaj so škodljivi. Črni bezeg je grm
ali nizko drevo s široko razprostrtimi vejami, ki imajo mnogo belega stržena, in ki se nagibljejo strehasto na vse strani. Po starejših delih je lub belkasto-rumen ali rudečkasto-siv in po-dolgoma nepravilno razoran ter na videz pluti (zamašku) podoben. Po mlaj ših j e j ednake barve, gladek in posut z majhnimi, večjidel razpokanimi bradavicami. Vejice so temnozelene. Steblo stoji na močni, razvejeni korenini.
Veliki nasprotni listi so recljati, liho-pérnati, z jajčastimi, priostrenimi in napiljenimi listki a), kterih štejemo navadno 5—7. Zgoraj so temnejši in gladki, spodi dlakavi. Končni listek stoji na daljšem reeeljčku, kakor stranski, kterim je inače popolnoma podoben.
Konec mladik so ploščnata, obširna razcvetja, ki imajo za podlago 5 glavnih rogovil. Dišeči cveti b) so drobni, beli, kolesasti in imajo raznih delov po petero, c) je čašica s plod-nico, iz ktere se razvije črna, obla jagoda d), ki je napolnjena s temnorudečim sokom, e) je podolgoma prerezana jagoda, neprijetno sladkega okusa.
Slika 95. Črni bezeg. (Sambücus nigra.)
Črni bezeg cvete rožnika in malega srpana, včasi tudi jeseni in raste kraj gozdov, kjer ni na pravem mestu, po lokah, v mejah, ob potokih, okoli hiš in vasij.
črni bezeg je dostikrat najvažnejše zdravilo priprostega ljudstva, ker se dajejo skoro vsi njegovi deli dobro uporabljati. Ne bomo naštevali, kdaj se je tega ali onega dela posluževati, ampak omeniti hočemo le one dele, ki utegnejo postati neprevidnemu človeku nevarni. Mladi in presni lub je zopernega okusa in tudi za nos neprijeten. On, kakor mladike sploh in listi delujejo premočno in prenaglo ; s temi deli je treba previdno ravnati. Surove jagode in v zrelem semenu nahajajoče se olje povzro-gujejo drisko. Izžeti sok notranjega grenkega in ostrega luba in mladik sili na bljuvanje in deluje kakor listi tako silno, da te napada omotica, in da nastane nevarnost za življenje. Bodi torej previden, kedar imaš opraviti s to rastlino, zlasti z njenimi zelenimi deli, da ne pokvariš več, kakor koristiš. Da je naša trditev resnična, kažeta sledeča dogodka.
I.	Slaboten otrok je použil opoldne mnogo surovih bezgovih jagod. Strašno ga je jelo siliti na bljuvanje, in veliko jih je izrigal. Proti večeru se je vse to še silneje ponavljalo ; tudi grizti ga je začelo, in njegovi odpadki so postali vodeni. Ko pride zvečer zdravnik, najde otroka mrzlega in z mrzlim potom pokritega; žila mu je bila naglo. S primerno pomočjo so rešili otroku življenje.
II.	Priletna žena je bolehala že kakih 10 daij. Njen mož je dobil bezgovo korenino in je nastrgal toliko, da je dala dve žlici soka, kterega je žena izpila. Navzlic temu. da je strgal „od zgoraj navzdol“, začela je strašno bljuvati in tožiti o notranjih bolečinah, kar bi se imelo neki le zgoditi, ko bi bil strgal „od zdolaj navzgor“. Zdravnik ni mogel ničesar več opraviti, in revica je umrla za črevesno vnetico.
Smrdljivi bezeg,
habàt ali hebät je glede na vnanjo postavo prejšnjemu gotovo toliko podoben, da ga more vsakdo o prvem pogledu takoj spoznati. Oni pa, ki ga imajo po njivah, poznajo ga predobro, ker je tamkaj plevel prve vrste, koder se je prav razširil. Njegovo nadzemeljsko steblo pogine sicer vsake jeseni, a močna in vej nata korenika ostane v zemlji in poganja spomladi nova stebla. Ker rije korenika vedno naprej, porniče se plevel zmi-rom dalje. Tudi na poljski meji ga ne smeš trpeti; sčasoma se ti naseli na njivi, in mnogo truda te bo stalo, predno ga odpraviš. Najbolj mu ugajajo prodnato polje in vinogradi; po-
vsođ ga je treba izkopati s koreniko vred. Ako mu porežeš pred žetvijo stebla, odkrižal si se ga sicer za sedaj, toda po-zneje te zopet nadleguje.
Ravno, kvišku štrleče steblo je 60—120 centimetrov (2—4 čevlje) visoko, zeleno, nad listi rudeče in okroglo. Vej nima mnogo, tudi debele niso in stojijo za listi. Ti so nasprotni, recljati in lihopérnati. Suličasti listki so drobno napiljeni in spodi dlakavi. Ob dnu so napošev prirezani in prvi včasi celò trojnati. Veliki prilistki so jajčasti in napiljeni.
^	^	Vrh stebla je obširni, kolesasti
m	mo nepravi kobul, sestavljen iz treh glavnih
vej. Belih ali rudečkasto nadahnjenih cvetov je prav mnogo (na levi spodi). Posameznih cvetnih delov imajo po petero ; pi-ašnice so rudeče. Iz plod-nice se razvije črna jagoda grahove velikosti.
Smrdljivi bezeg cvete rožnika in malega srpana in ne raste samo po njivah in vinogradih, temveč tudi kraj gozdov, ob potokih in sploh po pustih in vlažnih krajih.
Vsi deli, zlasti pa jagode, dišijo zoperno in so grenko-osladnega, nekoliko kiselnatega okusa. Jagode kakor tudi notranji lub povzročijo, ako si jih použil, silno drisko ter želodčno in črevesno vnetieo. Ker morejo postati človeku prav nevarne, in ker se rabijo ravno omenjeni deli kot domače zdravilo, treba paziti, da si ne pohabiš z njimi zdravja, meneč, da odvrneš kako bolezen.
Da je hebàt tudi nadležen poljski in vinogradski plevel, to smo že omenili. Tukaj ga je treba odpraviti, kakor hitro mogoče.	____________
Slika 96. Smrdljivi bezeg. (Sambiicus Ébulus.)
Orni in smrdljivi bezeg rasteta blizu človeških selišč ali vsaj ne daleč od njih; po gozdih hribovitih in goratih krajev pa se nahaja tretji zaveznik — divji bezeg ali češuljek (Sambiicus racemósa). Ker životari tam po samotah, razumljivo je seveda, da je ostal ljudstvu bolj neznan, zato ga moramo natančneje opisati. — češuljek je grm ali nizko drevo z razprostrtimi, nekoliko visečimi vejami in s sivim ali rudečka-stim lubom. Stržen je rujav kakor cimet.
V listih je sploh črnemu bezgu jednak, samo da so manjši, in da imajo ob recljevem dnu na vsaki strani žlezo. Listki so jajčasto-podolgasti ali jajčasto-suličasti, napiljeni in priostreni ter ob dnu nejednaki. Po njih teko rudečkaste žilice, ki se strinjajo v gole, rudeče reclje. Navadno ima list 5 listkov.
Bumenkasto zeleni cveti stojijo v okroglastih, kiti podobnih, nepravih kobulih, kterih rogovilaste vejice so jako kratke in zverižene. Neznatna čašica posameznega cveta ima 5 zobcev in kolesasti venec 5 podolgastih, topih in nazaj zavihanih krp. Prašnikov je 5; kratki so in nosijo rumene prašnice. Skoro oblaste, škrlatnorudeče jagode visijo v širokih kitah in se hitro spoznajo po črnikasti globelici, ki jo imajo spredi.
Divji bezeg cvete malega in velikega travna in raste po gorjanskih gozdih, zlasti ob potokih, kraj cest in potov in sploh po krčevinah. Sem ter tja ga sadijo tudi na vrte.
Oešuljkove jagode so strupene, in marsikje se je že pripetila nesreča z njimi. V dokaz temu služi sledeči dogodek. Neki oče pride zjutraj v spalnico svojih dveh sinkov; jeden je štel 8, drugi 10 let. Kako se prestraši, ko ugleda mlajšega, na pol v postelji, na pol pa na tleh ležečega. Z glavo se je dotikal tal in bil popolnoma nesvesten; njegov obraz je bil bled kakor stena, oči so mu izstopile iz očesne votline in postale rudeče. Koža je bila mrzla, neobčutljiva, punčice razširjene; lomil ga je tudi krč. Starejšemu bratcu se ni godilo za las boljše. Ko so zvedeli, da sta otroka jedla drobne, rudeče jagode, prisilili so ju do bljuvanja, in ko jima je odleglo, povedal je mlajši, kje sta bila, kaj sta delala, in pokazal je celò nekaj plodov. Ti so bili jagode od češuljka. Po nekoliko dneh sta oba okrevala.
Brogovita,
kozja pogačica, kačji les ali kalina je precej navaden grm naših gozdov. Ugajajo ji najbolj vlažni, senčnati prostori kraj lesovja; najti je je tudi za potoki in v mejah, koder se osuje velikega travna in rožnika z velikimi nepravimi kobuli. Njen lub je sivkast in tu pa tam malo pikčast. Veje so nasprotne in v mladosti zelene kakor listi ter včasi neznatno robate.
Nasprotni listi so veliki, trikrpi, jajčasti in debelo nazobčani a). Podprti so z majhnimi, nitkastimi prilistki, ki pozneje odpadejo.
Konec vej stojijo obširna kobulasta razcvetja, ki imajo v sredi popolne rumenkasto-bele, drobne, a zunaj okoli njih v
Naše škodljive rastline.	11
krogu stoječe bele, kolesaste cvete. Ti so precej večji, pa nimajo ne prašnikov, ne pestiča ; nerodovitni so in včasi nepravilni c). Ti so pač samo zato tu, da vabijo razne žuželke na
dišeče cvetje. Notranji cveti b) so zvonasti in imajo svojih delov po petero, ' le sredi cveta stoji samo jeden pestič. Čašica je prav neznatna, in dobro jo moreš razločiti le na jalovih cvetih. Venčeve krpice so zavihane navzdol; izmed njih molijo dolgi prašniki. Iz pestičev se razvijejo obličaste jagode, ki postanejo sčasoma živo rudeče, in ki visijo pozno v zimo na rastlini d). Ako jih ptice ne pozobljejo, ostanejo ondi celò do pomladi. Sploh jih ptice selivke prav ljubijo in se rade naselijo ondi, kjer najdejo mnogo tega živeža. Zavoljo tega bi kazalo puščati rastlino po gozdih, akoravno je na drugo stran gozdni plevel. Jagode so neki strupene in povzročajo bljuvanje.
Po vrlih imajo posebno vrsto brogovite, ki ima okrogle, iz belih kolesastih cvetov sestavljene, neprave kobule.
Slika 97. Brogovita. (Viburnum Ópulus.)
Navadna pesikovina,
kost eli č e v j e, kačji les ali v o 1 čj a čr ešn j a je po naših krajih prav navaden, 2—3 metre (6—9 čevljev) visok grm z nasprotnimi, sivkastimi vejami. Ona je v sorodu s kovačnikom ali kozjimi parkeljci, čegar privrhni listi se zraščajo z dnom, in kterega cveti prav dobro dišijo. Ljudje ga imajo zavoljo prijetne dišave radi na vrtih. Mladike od navadne pesikovine

so porasteiie s kratkimi dlakami in nosijo nasprotne, isto tako dlakave liste; ti so podolgasto-jajčasti in celorobi.
V listni pazušici stoji cvetni recelj, ki ima na koncu med dvema črtastima krovnima listoma dva cveta, kterih zeleni plod-nici sta ob dnu združeni. Belkasti ali belkasto-rumeni cvet je nepravilen. Spodnja venčeva polovica je cevasta, ima ob cevi neko oteklino in je vsajena med zelò majhno čašico. Zgornja je dvoustnata. Prašnikov je 5 in sredi njih pestič z zeleno brazdo. Plodovi so okrogle, rudečkaste jagode, kterih vedno po dve sedita na recljih.
Navadna pesikovina cvete velikega travna in rožnika in raste po mejah, v grmovju, po gozdih itd. Jagode visijo dolgo na njej ; da so strupene, kažeta nam sledeča dogodka.
I.	Troje otrok se je nazobalo jagod od navadne pesikovine in kmalu potem zbolelo. Vsi so silno bljuvali in se grozno potili; po trebuhu jih je rezalo, mučila jih je strašna žeja, in oglašala se je mrzlica. Najhujše je slika 98. Navadna pesikovina. bilo triletnemu dečku, ki se je tresel (Lonicera Xylósteum.)
po vsem životu. Njegovi iztrebki so
bili krvavi, in zavednost ga je zapustila. Orez tri dni so bili zopet zdravi.
II.	Hujše se je godilo triletnemu dečku, ki je v družbi nekoliko starejših vrstnikov zobal strupene jagode. Najbrž jih drugi niso toliko pozobali, ker jim niso prav nič škodovale, med tem ko je on umrl že drugega dne, predno je prišel zdravnik.
Planinska pesikovina (Lonicera alpigena)
je majhen, 1—2 metra (3—6 čevljev) visok grm naših gora in planin, ki se je marsikje naselil kraj gorskih potokov tudi po ondotnih dolinicah. Steblo včasi po tleh leži, včasi pa se dviga na viš. Večjidel je to odvisno od drugega rastja. Po goščavah namreč gre steblo navadno kvišku, kjer pa raste po sämezi, drži se tal. Nasprotne veje so gladke in pokrite s sivkastim lubom.
Nasprotni listi so podolgasto-jajčasti ali suličasti in priostreni. Po robu so celi in resnati, drugje pa skoro goli.
Zgoraj so temnozeleni, spodi bledejši in pritrjeni ' na kratkih reci j ih.
V listnih pazušicah izrastejo precej dolgi reclji, ki se okončujejo v 2 nepravilna, umazano -kr vavorudeča cveta. Plod-nici se primeta tako, da nastane iz obeh cvetov samo jedna temnorudeča, podolgasta jagoda, kteri se spredi na suhih vencih pozna, da sta sedela ondi 2 cveta. Tudi teče med obema polovicama brazdiea, kjer se dà plod razpoloviti.
Planinska pesikovina cvete velikega travna in rožnika.
Jagode so strupene in vplivajo na želodec tako, da se mora iznebiti svoje vsebine.
Oleander (Nerium Oleander).
Doma v južni Evropi, kjer krasi pečevje ob gorskih jarkih, razširil se je oleander zavoljo velikih, lepih cvetov daleč po svetu. Na prekrasni barvi takoj spoznamo, da mu je prvotna domovina toplejše podnebje, ki mu po zimi ne zamori mladik, in ki ga sploh nikakor ne poškoduje. Pri nas je to \se drugače. Mi ga imamo v posodah, ktere postavimo po letu na vrt ali na kak drug primeren prostor blizu stanovanja, po zimi pa ga spravimo v kako varno zavetje, da mu zima s silnim mrazom ne more nahuditi. To malo skrb povrne nam jeseni obilno, ko se osuje z rudečim, nežnim cvetjem, da vpiraš z veseljem vanj svoje oko. Vse to ti privoščimo iz dna srca, in ker morda ne veš, da je rastlina v vseh svojih delih jako strupena, povemo ti tudi to, da veš ravnati z njo, kakor ji gre.
Oleander je grm ali nizko drevesce z dolgimi vejami, ki se delijo navadno po številu 3.
Njegovi črtasto-suličasti, celorobi listi stojijo po trije v jednaki visokosti ; togi in priostreni so in spodnji na vsaki mladiki najmanjši.
Veliki, rudeči cveti stojijo po vejah v rahlih nepravih kobulih. Njihovi reclji, krovni listi in majhna čašica so rudeč-kasti. Cvetni venec je spodi lijasto razširjen in njegov rob razdeljen na 5 jajčastih, zaokroženih lističev, ki imajo ob dnu resnat pavenee. Prašnikov je 5; vsak nosi kosmič belih las, in vsi so sesvalkani v nežen podaljšek. Plodovi so dolgi, ru-javi mešički. Naši oleandri so večjidel pitani.
Oleander je v vseh delih grenkega in ostrega okusa, in strup se nahaja v listih, v lubu in celò v lesu. Samorastle rastline so bolj strupene, kakor one, ki jih imamo za gizdo. Ni varno imeti mnogo cvetočih oleandrov v spalnici ; ze večkrat so
se dogodile na tak način nesreče. Tudi so poskušnje dokazale, da ugonobi njegov strup konje, osle, koze, ovce in pse.
Dokazano je, da je umrl nekdo, ki je spal v sobi, polni oleandrov. Tudi je dokazano, da je smrt zadela nekoga, ki je použil pečenko, ktero so bili spekli na oleandrovem ražnju.
Mlada žena si je skuhala od oleandrovega listja čaja in ga izpila majhno čašo. Kmalu jo je začelo daviti in siliti na bljuvanje; ob želodcu jo je bolelo, in nastopale so omedlevice. Zdravnik jo je našel stegnjeno, odrevenelih in hladnih udov, jako bledega obličja in srpega pogleda. Iz njenih očij ni odseval tisti lesk, kakoršnega smo vajeni na zdravem človeku. Ustnice so se ji tresle; na vprašanja je sicer odgovarjala, toda videlo se je, da ne brez težave, in kakor hitro si prenehal govoriti, posilil jo je spanec. Bolnica je tožila posebno o grenkem okusu, kterega se ni mogla iznebiti, in o krču v levi roki. Ozdravela je.
Tudi cveti so nevarni. Verodostojni možje pripovedujejo, da so opazovali zle nasledke na ljudeh, ki so jedli od pogače, v ktero so bili potaknjeni.
Počivaš li v južni Evropi opoldne v oleandrovi senci, napada te omotica, sili te na bljuvanje, in tvoje moči ti začnejo pešati. V naših krajih tesa ni.
Močnemu konju so dali oleandrovega prahu. Spočetka je izgubil vso moč, potem je zaspal in poginil. Jednaka se godi ovcam, ako so pile vodo, v kteri smo namakali oleaudrovo listje.
Ako namakaš pšenico ali ječmen v obari od oleandrovih listov in daš tako zrnje potem perotnini, pogine ti v dveh ali treh dneh.
Dlakavi dragomastnik,
dlakavi ravš, dlakava planinska roža, žiženpanj ali sleč je izmed najlepših planinskih rastlin in zavoljo tega planincem tudi najbolj priljubljen. On, kakor tudi podobni mu rujavi dragomastnik jim je kraljica planinskih cvetlic, in zaradi tega vsaj ob nedeljah redkokdaj srečaš človeka po planinah, ki ne bi imel nekoliko tega grmičja za klobukom ali v roki. Tudi tebi ga radi kažejo in so nekako ponosni nanj. Ti pa ga vzameš s seboj za spomin na one prijetne in vesele ure, ki si jih preživel na planinah. Ali vsaka stvar ima dve strani in tako tudi dragomastnik! Učenjaki trdijo, da je strupen, in na Švicarskem sta se dva pastirja z njegovim medom, kterega sta vzela čmrljem, neki tako zastrupila, da je jeden umrl, drugemu pa s j jedva ohranili življenje. Listi so kozam
gotova smrt, in že mnogokrat so se dogodile nesreče pri tej oblizljivi drobnici.
Dlakavi dragomastnik je nizek, košat grm z okroglimi, rujavimi vejami in vejicami. Listi stojijo na zelenili dlakavih
mladikah, posutih z rujavkastimi žlezi-cami, na kratkih recljih. Jajčasti ali pakrožni so, drobno narezani in kocinasti, spodi rujavo pikasti a). Kocine stojijo samo po robu e).
Krasni, živo-rožnorudeči cveti so veliki in sto-o v rahlih češu-Ijah. Njihov venec je podoben liju in navadno nacepljen na 5 krp, ktere so zunaj rujavo pikaste, znotraj pa dlakave. Pikaste žlezice se nahajajo tudi po reclju, po kocinasti čašici in po jajčasti plodni ci c). Prašnikov je 10 h). Plod je glavica d), ki se raz-preza na 5 loput.
Dlakavi ravš cvete od rožnika do velikega srpana in pokriva mnogokrat vapnene planine prav na široko. Ob vznožju je večjidel že ocvetel, ko se razcveta po višjih obronkih.
Slika 99. Dlakavi dragomastnik. (Rhododendron hirsütum.)
Drugje po visokih planinah, in sicer takih, kterih tla so sestavljena iz starega zrnatega in skriljavega kamenja, raste ruj avi dragomastnik (Rhododendron ferrugmeum), ki je prejšnjemu zelò podoben. Njegovi listi so suličasti, goli, ob robu zavihani in na spodnji strani popolnoma rujavi, po robu pa celi. V cvetu in lastnostih se strinja s prejšnjim.
Eujavi ravš cvete malega in velikega srpana.
Po pečevju in skalovju vapnenih planin raste tretja vrsta tega rodu: pritlični đragomastnik (Rhododendron Oha-maecistus), nizek, kakih 15 centimetrov (6 palcev) visok grmiček s podolgastimi ali suličastimi, nazobčanimi listi. Ti so skoro brez reclja, prav gosto nastavljeni in imajo resice po robu. Veliki, recljati cveti stojijo posamič ali po 2—3 konec vej. Ko-lesasti venec je bledo-rožnoiudeč ; iz njega gledajo temnejši prašniki.
Pritlični đragomastnik cvete od velikega travna do malega srpana in se ujema v svojih lastnostih s prejšnjima.
Plotni slak,
oslàk, svinjski slak, oplétanec ali povijač je izmed onih rastlin, ktere ne ostajajo rade pri tleh. Ker je njegovo steblo nerazmerno dolgo in tanko, in ker ima po sebi mnogo velikih listov in cvetov, ki ga vsi težijo in vlečejo k tlom, ne zmoglo bi kar tebi nič, meni nič tolike teže. Tudi nima ni-kakoršnih vitic, s kterimi bi plezalo navzgor, oprijemajoč se sosedne močnejše rasti. Stvarnik mu je podelil drugo sredstvo (pomoček), na ktero kaže njegovo ime : oplétanec.
Steblo samo se opleta in ovija z vrhom okoli drugih rastlin in se tako vzpenja na viš.
V	zemlji ima plotni slak precej debelo koreniko, ktere se drži kaka 2 metra (6 čevljev) dolgo, golo, robato steblo. Ker je zasukano okoli svoje osi, vrtijo se robovi vijakasto po njem.
Veliki recljati listi so raztreseni in večjidel obrnjeni na jedno stran.
Vsi so kakor zelišče sploh goli, pu-ščičasti in spodi ob reclju srčasto izrabljeni; po robu so celi, krpe pa tope.
Navadno vstopi v list 5 večjih žil, ki se potem raznovrstno razhajajo v -njem na tanše žilice.
V	listnih pazušieah stojijo na dolgih robatih reeljih posamični cveti. Ti reclji so daljši od listnih in imajo dva srčasto suličasta krovna lista, ktera sta celoroba, rudeckasta, in ktera zakrivata čašico. Ta je petero-listna, bledozelena in obdaja pozneje v zvezi s krovnima listoma plod. Veliki beli venec je zvonast in ima na dnu rumenkast
(Convolvulus sépium.)
medovnik. Cveti so včasi tudi rudečkasti. ali se ponašajo s kako drugo barvo in so pitani. Belih prašnikov je 5; dlakavi so, spodi sploščeni in pritrjeni ob vcnèevem dnu. Iz okroglaste plodnice z dolgini vratom se razvije glavica jednake oblike.
Piotai slak cvete od rožnika do kimovca in raste ob plotéh, po vrbovju in ob potokih. Po vrtih ga imajo zavoljo velikih, lepih cvetov.
Korenika plotnega slaka je jako zopernega okusa in se odlikuje po neki ostri, grenki tvarini, ki povzroèuje silno drisko. Tudi zelišče deluje jednako, toda ne tako silno. Svinjam, ki ga prav rade jedo, ne škoduje prav nič
Mestoma je ta rastlina tudi plevel po obdelani zemlji.
Pripotna lóèika
ima dveletno koželjasto korenino z mnogimi vlaknatimi koreninicami, ki se zopet razhajajo na jako tanka vlakeuca. Na njej stoji trdno, precej lesnato, okroglo steblo, ki je navadno 60—120, v dobri zemlji celò 150 centimetrov (2—5 čevljev) visoko, spodi
z ostrimi ščetinami porasteno, zgoraj pa popolnoma golo. Ako ga prelomiš ali drugače poškoduješ, vlije se iz njega mlečni sok, ki se na zraku iz-premeni v rujavo smolo. Pod polovico stebelne visokosti se začenjajo veje, ki nosijo precej neznatna raz-evetja.
Veliki raztreseni listi imajo po robu in spodi po glavni žili močne ščetine in so razun spodnjih, ki se odlikujejo po kratkih recljih, sedeči in sinji. Privrhni so celorebi, ostali škr-binasti z obširnimi, skoro polmeseč-nimi krpami, ob dnu srčasto izrezani in na nasprotno stran puščičasto podaljšani ter tako postavljeni, da gledajo .ploskve na desno in levo. To Slika 101. Pripotna ločika. seve(ja pri naših rastlinah ni navadno, (Lactuca beano a.)	temveč njihovi listi stojijo večjidel
tako, da lahko govorimo o zgornji in spodnji strani. Kakor steblo, polni so tudi listi in vsi ostali deli mlečnega soka.
Cveti vrh stebla in konec vej narejajo grozdaste late. in posamezni valjasti, ali malo da ne vrčasti koški so sestavljeni od suličastih, belkasto obrobljenih lističev, kteri stojijo drug za
drugim tako, kakor je položena opeka v strehi. Rumeni cveti so jezičasti (na levi), in njihova lasasta čašica se izpremeni v belo kodeljico, ktera je pričvrščena s kratkim recljem na sivkasti, od strani stisnjeni in spredi dlakavi rožki.
Pripotna ločika cvete malega in velikega srpana in raste kraj potov, po grobljah in drugih pustih prostorih. V vrhu je podobna vrtoi ločiki (salati), kedar se je osula s cvetjem in napolnila z belim sokom.
Pripotna ločika diši, dokler je presna, zoperno in je grenkega, ogadnega, pozneje pa ostro žgočega okusa, in kakor je bilo že omenjeno, polna je belega strupenega mlečka, ki se strdi v rujavo smulo. Ako posedaš okoli tega zelišča, prime te omotica, in če pride sok na nežno kožo, vname se ti, in izpustijo se ti na njej mozolji. V želodcu povzročuje omotico in razširi očesno punčico. Tudi je dokazano, da deluje na obisti, kiv izločajo najmanj dvakrat toliko tekočine, kakor navadno. Živali se ogibljejo te rastline.
Strupena ločika
je prejšnji zelò podobna, in na prvi pogled je skoro ne ločiš od nje. V zemlji ima koželjasto, rujavo korenino, ktera je navadno naravnost zavrtana v njo in precej vejnata. Ona traja dve leti.
Na korenini stoji okroglo, trdno,
60—150 centimetrov (2—5 čevljev) visoko steblo, spodi porasteno s ščetinami, zgoraj pa gladko in vejnato.
Premenjema postavljeni listi so po robu in na spodnji strani po glavni žili trnati in glede na obliko nekoliko različni. Pritlehni namreč so jajčasto-podolgasti, v krattk recelj zoženi, šo-basti in nejednako nazobčani ter včasi lisasti. Stebelni so, kakor v rastlinstvu navadno, z zgornjo ploskvijo obrnjeni proti steblu in se potem očitno ločijo od onih pripotne ločike, ki so tako zasukani, da gledajo z robom proti steblu. Reclja nimajo, temveč obsegajo steblo s svojim puščičastim Slika 102 Strupena ločika. dnom.' Po obliki se strinjajo s pri- (Laetuoa T)rosa') tlehnimi, samo da postajajo tem manjši in neznatnejši, čim
bliže so vrhu; najvišji so skoro celorobi. Njihova barva vleče bolj na zeleno.
V cvetu se ujema strupena ločika skoro popolnoma s svojo sorodnico, in tudi plodovi so si podobni; vendar so njene rožke črne in spredi gole.
Strupena ločika cvete malega in velikega srpana in raste v mejah, kraj potov, po grobljah, suhih gričih in drugih pustih prostorih ter je nevarnejša od prejšnje.
Kokoševec,
vlastovičnik, vrdik, vranica ali o mica je trpežna rastlina z debelo, plazečo koreniko belkaste barve, ki je obdana z mnogimi vlaknatimi koreninami. Iz nje se vzdigne okroglo, 30—120 centimetrov (1—4 čevlje) visoko, šibasto steblo, ki je v mladosti porasteno z mehkimi dlakami, pozneje pa golo. Pravih vej nima, pa iz pazušic zgornjih listov izrastejo precej dolgi reclji, ki nosijo raze vetja.
Nasprotni, precej obširni listi so recljati, srčasti in priostreni ; zgoraj so gladki in temnejši, spodi pa srhki in jasnejši. Po robu so celi in oboroženi s kratkimi resicami.
Na vsakem že omenjenih rec-Ijev sta večjidel po 2 kobula, ki nimata Dikoli mnogo cvetov. Jeden kobul sedi na koncu glavnega reclja, drugi na kratkem izrastku, čašica ima 5 suličastih rogljev in ostane med dozorevanjem (v sredi zgoraj). Beli venec je kolesast in razdeljen na 5 jajčastih krp (na desni zgoraj). Petero-krpi pavenec je rumenkasto-bel in ne sega do tretjine venčeve dolgosti. Prašnikov je 5; zrastli so v osrednjo cev, skoz ktero gresta plodnici. Obe se okončujeta v peterokotno, ščitasto brazdo (na levi zgoraj). Iz vsakega cveta se razvijeta dva, kake 4 centimetre dolga mešička, ktera sta na koncih zožena, drobno progasta, gola in jednopredelčasta. Razprezata se podolgoma, in zdaj izstopijo beli, v čopiče nabrani lasje, ki obdajajo rujavo seme (na levi spodi plod in seme).
Slika 103. Kokoševee. (Cynànchum Vincetóxicum.)
fit ft
Kokoševec cvete od rožnika do velikega srpana in raste po naših krajih	na nerodovitnih, pustih tleh.	Najbolj povšeči
mu je peščena,	suha zemlja po	gričih, kjer	ga	je	mestoma
dobiti prav mnogo. Tudi po suhih poljskih mejah in za plotovi ni redek.
Zelišče, zlasti pa korenika diši zoperno in je sprva sladkega, potem pa	ostregav okusa.	V želodcu deluje	na	obisti in
povzročuje bljuvanje. Živali se	ga ogibljejo,	in	le	oblizljive
koze mu potrgajo nežnejše mladike. Psi poginejo neki od njega.
Njegova sorodnica, sirska svilnica (Aselépias sy-riaca), ni, kakor bi bilo soditi po imenu, v Siriji doma, ampak poslala nam jo je Amerika, in učeni Linne ji je dal ta napačni priimek, ki ji je ostal do današnjih duij.	Njeno steblo je
130—160 centimetrov (4—5 čevljev) visoko in nosi v vrhu v listnih pazušicah stoječe kobule lepih, rudečih cvetov, iz kterih se razvijejo jajčasti, napihnjeni mešički. Seme je spredi okrašeno z mehkimi, svili podobnimi dlačicami. Zavoljo tega so to zelišče zelò hvalili v prvih časih; ko so pa spoznali, da krhke dlačice nimajo nobene vrednosti, splavala je njegova slava po vodi, rastlina sama pa ostala tu pa tam v kakem večjem vrtu in se naselila mestoma, kjer bi je ne bilo pričakovati. Prav pogostoma na pr. raste v jarkih kraj ceste, ki pelja iz Radgone v Ljutomer; tudi blizu Brežic jo nahajamo.
Njeni listi so suličasti, recljati, celorobi in spodi porasteni z mehkimi dlačicami.
Cveti dobro dišijo in dajejo bučelam obilne paše. Razcveta se svilnica od malega srpana do kimovca.
Ako rastlino prelomiš ali zarežeš, cedi se iz rane oster sok, zavoljo kterega jo prištevajo strupenim zeliščem.
Itudeče - jagodasti bluščec.
V živih mejah in plotovih vidimo poleg divjega hmelja pogostem neko drugo velikolistno rastlino, ki se ravno tako vzpenja po goščavju in veže posamezne njegove dele v zamotano celoto. To je rudeče-jagodasti bluščec ali bilušen, kterega zgornji del ti predočuje naša slika. Po nekterih grmih visijo samo prašni (slika 104.), po drugih le pestični cveti s plodovi (slika 105.).
Bluščec ima v zemlji prav veliko, rephpodefefio, mesnato koreniko. Zunaj je rumenkasta, znotraj bela, nekoliko zgrban-čena in bradavičnata. Ako jo prerežeš, cedi se po malem mlečni sok iz nje. Korenika ostane v tleh in poganja spomladi več
vzpenjajočih se, robatih in z majhnimi ščetinicami oboroženih stebel. Ščetinice stojijo tu pa tam in so najbolj bučnim podobne. Steblo je 2—3 metre dolgo, in ker je tanko in zel-nato, ne moglo bi kvišku, da mu ni premodri stvarnik podelil vitic, s kterimi se oprijemlje in pleza po grmovju. Te vitice ali ročice izrastejo poleg listov; jednovite so, vijakasto zavite in gladke.
Raztreseni listi so recljati, srčasto-peterokrpi, srhki in
včasi nazobčani. Srednja krpa je naj večja in jako priostrena. V list vstopi pet žil, v vsako krpo po jedna.
Dvodomni, uma-zano-bledorumeni cveti stojijo v grozdih za zgornjimi listi. Vkupni recelj prašnih cvetov je precej daljši od svojega lista, recelj pestičuih pa je kračji. Cveti imajo svojih delov po petero, čašica ima prav kratke suličaste roglje in venec s temnejšimi žilami premre-žene jajčaste krpe. Od prašnikov sta po dva in dva združena, peti stoji sam zase. Pestični cveti imajo pod cvetom okrog-lasto, zeleno plodnico, ki se pozneje izpremeni v rudečo jagodo. Pestič nosi dlakavo brazdo.
Rudeče -jagodasti bluščec cvete od rožnika do velikega srpana in se ne nahaja povsod, a mestoma vendar prav pogosto.
Presna korenika diši jako ostro in zopemo in je ogad-nega, ostro-grenkega okusa. Ako se posuši, izgubi večino teh lastnostij in ni več tako škodljiva. Od njenega soka se izpahnejo na koži boleči mehurci, kteri silno žgejo in skelijo. Pride
Slika 104. Rudeče-jagodasti bluščec; vejica s prašnimi cveti. (Bryónia dioica.)
li sok v želodec, deluje posebno na nežne kožice, ktere se nahajajo v naših hranilih. Najnavadnejši nasledki so bljuvanje, omotica in krvava driska, ki se dolgo ne dà odpraviti. Tudi postane glava čudno težka in debela; slabosti obhajajo človeka, in krči ga napadajo. Vsled mrtvouda pobere ponesrečenca včasi tudi smrt.
Vsega tega se zaveda bolnik popolnoma do zadnjega diha.
Zelišče ni tako nevarno, ali vendar povzro-čujejo jagode, listi, vitice in mladi poganjki močno drisko.
Kako nespametno ljudje včasi ravnajo z rečmi, kterih ne poznajo, pove nam sledeči dogodek.
Zdravnika so poklicali k materi, kteri je bilo umrlo dete.
Da bi ponehalo mleko, dali so ji piti vode, na kteri se je kuhala bluščeva korenika, in je vštrknili ženi nekoliko v danko. Ko je prišel zdravnik
štiri ure po omenjenem dogodku, ni bila več živa. Med izriga-nimi tvarinami so bili tudi precejšnji kosci notranje kože, ki se je odtrgala s hranil.
Slika 105. BudeCe-jagoaasti Diuscee; vejica s nimi cveti. (Bryónia dioica.)
Po drugih krajih, pa navadno po jednakih prostorih raste črno-jagodasti bluščec (Bryónia alba), ki se v svoji zunanji obliki in svojih lastnostih malo da ne popolnoma strinja s prejšnjim. V vzpenjajočem se steblu in v listih ne najdeš lahko razločka; ako se pa ozreš po cvetju, najdeš obojne, prašne in pestične cvete, na tisti rastlini. Ta bluščec je jednodomen. Njegovi cveti so zelenkasto-rumeni, in čašica pestičnih cvetov je tako dolga, kakor venec. Brazda je gola, plod pa okrogla, črna jagoda. Cvete istočasno. Tema rastlinama pravijo tudi bilušen; poleg tega se imenuje zadnja še svinjska repa, srebotina in divja buča.
Strkavica (Momórdica Elatérium)
je doma v južni Evropi, kjer raste na pusti, neobdelani zemlji. Pri nas jo imajo marsikje po vrtih in se je poslužujejo, kedar je treba izprazniti želodec. To jednoletno zelišče, ktero je po svoji vnanji obliki precej bučam podobno, ima debelo in mesnato belkasto korenino, od ktere se odcepi nekaj vlaken.
Debelo steblo je okroglo in vejnato, porasteno s ščetini-cami in leži po tleh, veje pa štrlijo na viš.
Debeli in sočnati listi so premenjema postavljeni, skoro srčasti, spredi zaokroženi, po robu pa plitvo in nepravilno narezani. Zgoraj so porastem s kratkimi ščetinami, spodi z mehkimi dlačicami in imajo tu močne, napete žile. Zgoraj so temnozeleni, spodi pa sivkasti.
Rumenkasti cveti izvirajo iz listnih pazušic. Prašni so na dolgih recljih in združeni v rahle češulje, pestični pa stojijo na kratkih rec'jih po sàmezi in so s prejšnjimi pritrjeni v tisti pazušici. Cašnih rogljev je 5; črtasto-suličasti so in posuti z gostimi ščetinicami. Lijasti venec ima 5 narobe-jaj-častih, priostrenih krp. Rumeni prašniki so ob dnu dlakavi, jajčasta, pod cvetom sedeča plodnica pa je ščetinasta in podaljšana v tridelen vrat
Rumenkasto-zeleni plod je valjast, srhek in podoben drobni kumari. Ako stisneš zreli plod, razpreza se ob reclju in potisne z veliko silo sok in seme iz sebe. Seme je jajčasto, stisnjeno in črnikasto.
Strkavica cvete od rožnika do kimovca.
Korenina in plod sta grenkega in ostrega okusa in po-vzročujeta silno bljuvanje in drisko. Najhujši je sok, ki se nahaja okoli semen. Ako ti ga pride mnogo v želodec, začne te grizti, tvoji odpadki so premreženi s krvavimi lisami, in v na-
mejo se ti hranila, kar te more spraviti celo pod grudo. Tudi oči se vnamejo, če ti brizgne sok vanje.
Graški Hst „Tagespost“ je prinesel dne 5. malega srpana 1863. leta naslednjo vest. Okoli Ptujske gore rabijo ljudje štr-kavico, kedar si hočejo spraviti želodec v ravnotežje. Neki kmet je použil toliko njenega soka, da mu niso mogli strašnega bljuvanja drugače ustaviti, kakor z mlekom. Njegovo življenje je bilo v nevarnosti, in to tem bolj, ker je bil tudi mrzli pot razlit po njegovem telesu.
Navadni volčin.
Naši predniki so zidali božje hrame radi na gričih in včasi tudi na dosti visokih gorah ter tam prosili raznih darov z nebes. Ta lepa navada se ni opustila do današnjega dne, in verno ljudstvo prihaja mnogobrojno k podružnici na hribu, ko se je oznanila božja služba za velikonočni pondeljek. Tudi mi se napotimo tjakaj.
Pot nas pelja sprva po kratki dolinici ; v njenem ozadju jo pa krenemo ob desni navkreber in pridemo v listnat gozd, čegar drevje o tem času jedva jame razširjati svoje zimske popke. V grmovju ugledamo majhen grmiček, ki je sicer brez listov, ali po njegovih vejicah je vse polno rudečega cvetja. Ustavimo se za nekaj trenutkov, da si ogledamo to dišeče cvetje, potem pa hitimo za množico na hrib. Omenjeni grmiček je n a-
vadni volčin, iz- „„„	, .	,,,	/T., ,	,	.
vin m odra s ove c Sllka 106' Navadni volòm- (kM1116 mezereum.)
kostenika, volčnik ali divji poper, z nekterimi drugimi
prva izmed domačih lesnatih rastlin, ki so se tako zgodaj osule s cvetjem.
Navadni volčin ima v zemlji plazečo, vejnato korenino. Zunaj je belkasta, znotraj bela in podaljšana navzgor v kratko debelce, ktero nosi nekoliko vejic. Vsa rastlina je gladka in pokrita s sivkastim ali sivorujavkastim lubom, ki je mestoma črno pikčast. Po vejicah prehaja siva barva bolj v zelenkasto.
Listi se pokažejo včasi že s cvetjem, navadno pa pozneje, konec vej in vrh stebla in stojijo spočetka v šopkih. Suličasti so, celorobi in priostreni. V mladosti so dlakavi, pozneje goli in ob dnu prav močno zoženi. Zgoraj teče po sredi vdrta, zelenkasta žila od dna do konca. Spodi so listi malo bledejši in popadajo jeseni z grmiča.
Dišeči cveti se razvijejo večjidel pred listi. Oni sedijo po 2—3, redkeje po 4 po vejicah in so spodi obdani z jajčastimi, rujavimi luskami; notranje luske so podolgaste in rudeč-kaste. Cveti se nastavijo vedno iz popkov, ki sedijo po lanskih vejicah in napravljajo klasu podobno, pretrgano razcvetje a). Cvet je lepo rudeč, včasi belkast in dišeč. Njegov spodnji del je cevast in dlakav, ßob je nacepljen na 4 krpe, ktere zvezdasto od cevi štrlijo, in ktere se leskečejo tako, kakor da bi bile posute s sladkorjem, b) nam kaže razparan cvet. Iz njegove cevi gledajo 4 rumeni prašniki ; med njimi, toda nekoliko nižje so pripeti še 4, ki jih pa od zunaj ne moremo ugledati. Na dnu sredi cveta stoji zeleni pestič jajčaste oblike in nosi na kratkem vratu okroglo brazdo, c) nam predočuje povečani pestič, d) pa prerezanega z mladim semenom, takozvanim semenskim popkom.
Ko rastlina ocvete, popada velo cvetje na tla, pestič pa ostane in se počasi razvija v plod e). Plodovi sedijo pod listjem in so koščičaste jagode grahove velikosti. Spočetka so zeleni, pozneje rudečkasti in naposled lepo rudeči. Sredi koščice leži jedno črnikasto seme, ki je nekoliko stisnjeno in jajcu podobno., f) in g) sta prerezana plodova.
Ze gori smo povedali, da raste ta strupena rastlina po senčnatih in vlažnih gozdih naše domovine, in da cvete spomladi. Vsi njeni deli se odlikujejo po rezkem okusu, kterega pa ni opaziti takoj, temveč še le črez nekaj časa. Cveti dišijo prijetno in močno, a to velja samo pod milim nebom, po stanovanjih pa so premočni in omotični, in pripoveduje se, da so ljudje že večkrat omedleli, ker so imeli v zaprtih hišah veliko cvetočega volčina. Tudi iz svoje izkušnje to lahko potrdim. Ko so mi prinesli učenci v prvem letu mojega učiteljevanja
mnogo te rastline v šolo, postalo je drema bolj občutljivima slabo, in opazil sem, da ju je jela prijemati omotica. Na zdravem zraku sta bila takoj dobra. Od tistega časa ravnam tako, da puščam močno in zoperno dišeča zelišča le na toliko v šoli, kolikor je k pouku neizogibno potrebno. Drugi deli vol činovi dišijo neprijetno, ali da se izrazimo bolj po domače, oni smrdijo zoperno. Posebno velja to o lubu, ako ga z rastline lupimo ali zmečkamo. Posušena rastlina nima nobenega duha. Najostrejši je lub, ki ima nekaj žgočega v sebi. To občuti človek še le potem, ko ga je dolgo grizel; naposled postane jezik neobčutljiv. Jagode sicer ne dišijo, pa so prav ostrega okusa, in seme je žgoče kakor lub. Korenine, seme, lub in listi povzročujejo na zunanji koži rudečico in mehurčke, kteri se napolnijo z neko vodeno tekočino in narejajo skeleče bolečine. V želodcu pa povzročujejo silno bljuvanje, vodene in celò krvave iztrebke, mrzlico in omedlevico. Tem se pridruži navadno še neugasljiva žeja, splošna telesna slabost, in vsled mrtvoudnosti nastopi celò smrt, ki je tem grozovitnejša, ker ostane nesrečnež do zadnjega diha pri popolni zavesti. Izmed mnogih ostrupljenj naj jih omenimo nekaj.
I.	Močen kmet v najboljših letih je použil 40 posušenih jagod, da bi spravil telo zopet v pravi red. Drugega dne je že zbolel za silno želodčno in črevesno vnetico, in tudi druga ravno našteta znamenja niso izostala. Zdravnik mu je sicer rešil življenje, a še le po štirih tednih je mogel opravljati lahka dela, in neka slabost se je poznala na možu še po dveh letih.
II.	Neka mati je dala svoji hčeri, ktero je tresla mrzlica, 12 volčinovih zrn. Deklica je umrla, ker je izbljuvala silno mnogo krvi.
III.	Dvoje otrok je bilo brez varuha na sosedovem vrtu. Jedva sta prišla domu, kar začne fantek tožiti, da ga žge po ustih, in kmalu občuti tudi druge bolečine. Dali so mu piti mleka, in kmalu je izrigal precej deloma celih, deloma zdrobljenih volčinovih jagod. Dekletce je bilo med tem veselo, in vsled dečkove izpovedi, da sta oba jedla rudeče jagode, pomagal jima je zdravnik z močnim bljuvanjem. Vendar sta oba večkrat omedlela; roke so se jima čudno tresle, in oči so postale za svetlobo skoro neobčutljive. Zdravniku se je posrečilo, da jima je ohranil življenje.
Živina se ogiblje te rastline, in ptice ugonobi že njen duh. Pravijo tudi, da je volku šest jagod dovolj.
Naše škodljive rastline.
12
Drugi volčini, ki rastejo po naših krajih, zlasti po gorah in planinah, so naslednji:
1.	) Lavorikasti volčin (Daphne Laureola), kteri na-reja precej velike, 60—120 centimetrov (2—4 čevlje) visoke, vednozelene grmiče. Njegovi listi so narobe-suličasti, v recelj zoženi, goli in usnjasti; po njih teče belkasta žila.
Cvetni grozdi so kimasti in stojijo v listnih pazušicah. Cvet je gol in njegov rob razklan na 4 suličaste ali jajčaste, tope ali priostrene krpice. Cvetje je zelenkasto, jajčasti plodovi pa črnikasti.
Lavorikasti volčin cvete malega in velikega travna in raste sem ter tja po gorskih gozdih.
V	svojih lastnostih se strinja z navadnim volčinom. Fazani zobljejo neki brez škode njegove plodove, sesalcem pa je strup.
2.	) Planinski volčin (Daphne alpina), ki je 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visok grmiček. Njegovi listi in cveti se prikažejo ob jednem. Listi so kračji in ožji, kakor oni njegovega prednika, v mladosti porasteni z mehkimi dlakami, pozneje goli in odpadejo jeseni.
Beli cveti so kocinasti in sedijo po 1—4 v pazušicah letošnjih listov. Njihov rob je razdeljen na suličaste, priostrene krpice. Plodovi so rudečkasti.
Planinski volčin cvete velikega travna in rožnika in se nahaja po gorskih gozdih in po pečevju višjih gora.
V	lastnostih je prejšnjima jednak, vendar ni tako nevaren.
3.	) Blagajev volčin (Daphne Blagayàna), kije grmiček s šibastimi, ležečimi, 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) dolgimi vejami. Njegovi listi so podolgasti ali narobe-jajčasti, v zelò kratek recelj zoženi in topi ter se okončujejo v kratko konico. Z lavorikastim volčinom se ujema v tem, da so njegovi listi vednozeleni, goli in usnjasti.
Bumenkasto-beli cveti so malo da ne goli, cevasti, imajo suličaste krpice in so združeni v šopih konec vej. Plodovi so belkasti.
Blagajev volčin cvete malega in velikega travna in raste le redkokje po gorah.
4.	) Dišeči volčin (Daphne Oneórum), ki je po naših planinah precej navaden, in ki se posebno odlikuje po svojem dišečem cvetju. Grmiček rujavkastih vej in vejic je kakih 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visok in ima konec mladik mnogo sedečih, golih, narobe-jajčastih ali črtasto-suličastih
listov, kteri so spredi zoženi v kratko konico. Celorobi so, malo usnjasti in imajo po sredi prav razločno žilo.
Konec vej stojijo na kratkih receljčkih v kobulu dišeči, rudeči cveti. Cvetni obod je dolg, cevast in spredi nacepljen na 4 podolgaste, tope krpice ter porasten s sivkastimi dlačicami. Brazda je dlakava. Včasi so cveti tudi belkasti. Plod je rujava jagoda.
Dišeči volčin cvete od velikega travna do malega srpana in raste po vapnenem svetu naših gor in planin.
5.) Pisani volčin (Daphne striata), ki raste po naših visokih planinah, je prejšnjemu prav podoben. Njegovi listi so črtasto-suličasti, v recelj zoženi in vednozeleni.
Veliki, bledovijolični cveti so goli in spredi nacepljeni na jajčaste krpice.
Ta volčin cvete rožnika in malega srpana.
V lastnostih so si volčini sicer vsi jednaki, vendar zadnji trije niso tako nevarni kakor prvi.
H m e 1 j.
Bog je človeku pokazal, kako si naj prireja dobre in zdrave pijače. Vsakdanja voda je sicer tudi zdrava, a nekako prazna; ona ugasi res žejo, pa telesa ne krepi. V ta namen mu je stvaril vinsko trto ter s prstom namignil : Obdeluj vinograd in krepčaj si z njegovim pridelkom svoje oslabele moči. To je bilo prav dobro in modro, ali človek ni ostal pri tem, ampak poskušal in poskušal je dolgo, kako bi si napravil drugih pijač. Prišle so na vrsto žgane pijače, ktere so vse več ali manj škodljive, ker ne pokvarijo samo telesnih močij, ampak pohabijo tudi duševne. Takim moramo prištevati tudi pivo, kteremu so dodali preveč hmelja. Po takem pivu ti postane glava težka in pamet oslabljena. To dela hmelj, pogosto pa tudi druge sleparske tvarine. Pa ne samo v pivu, temveč tudi sam ob sebi je hmelj škodljiv, in zato govorimo tu o njem.
Hmelj je trpežna, na levo se vijoča rastlina, ktere zel-nata, 6—12 metrov (18—36 čevljev) dolga stebla se ovijajo okoli drevesnih debel ali okrog visokih, nalašč za to postavljenih drogov (rant). Steblo je malo da ne povsod jednako debelo, okroglo in porasteno s kratkimi ščetinami. Večjidel je zeleno ali rudečkasto in vejnato.
Nasprotni listi so recljati, 3—5krpi, debelo napiljeni, ob dnu izrabljeni in zgoraj srhki kakor steblo. Privrhni listi so manjši in srčasti.
Zelenkasti cveti so dvodomni. Prašni stojijo v stranskih latih in konec mladik a) ter imajo peterolisten obod in 5 prašnikov d). Pestični so združeni v mačice, ktere napravljajo grozdasto razcvetje b). e) je mačica pestičnih cvetov, sedečih za luskami, ktere se pozneje povečajo in nekak zelnat storž na-rejajo c). Ti storži imajo razun malih plodov g) in h), ki so se razvili iz okrogle plodnice f), ob dnu tudi mnogo rumenih,
močno dišečih zrnic (hmelj eva moka) grenkega okusa.
Hmelj cvete malega in velikega srpana in raste prav pogosto po grmovju, po kterem se vzpenja kolikor mogoče visoko. Ker tak ni za rabo, sadijo ga po nekterih krajih prav mnogo v posebnih hmeljnikih, po kte-rih vsajajo dolge kole, da se ovija okoli njih. Tudi po slovenskih deželah ga je nekajv a bilo bi ga več, ako bi mu bila cena bolj stanovitna.
Hmelj prištevamo omotičnim rastlinam, in sicer so škodljiva rumena zr-niea, ki se nahajajo v storžih. — Neka štirinajstletna, popolnoma zdrava deklica je obirala hmelj, in ker so se ji bile roke razpokale mraza, držala jih je v kupu nabranega hmelja. Ne dolgo, in peklo jo je po rokah in po obrazu, kjer se je večkrat brisala, tako, kakor da bi bila padla v koprive. Njena koža je postala rudeča, ona sama pa zaspana; tudi oči ji niso prav nič služile. Zaspala je zvečer in spala še naslednji dan. Njen obraz je bil zabuhel, njene oči zaprte. Po rokah in po obrazu so se ji izpahnili mehurci, kteri so naposled počili. Tu
Slika 107. Hmelj (Hümalus Lüpulus.)
ee ji je olupila koža. Ves čas jo je bolela glava in prešinjala neka tesnoba. Okrevala je črez 4 dni.
Mala kopriva
ali žagovnica ima koželjasto, belkasto korenino, ktere se drži mnogo tankih vlaken. Na njej stoji zaokroženo čvetero-robo, 15—45 centimetrov (’/2—1’/2 čevlja) visoko, jednovito, včasi pa nekoliko vejnato steblo. Porasteno je s trdnimi, na koncu krhkimi, votlimi ščetinami, ki se okončujejo spredi v majhno kljukico, ob dnu pa v mehurček.
Majhni, nasprotni listi so jajčasti, včasi celò okrogli in zarezano-napiljeni. Po njih tečejo 3 debelejše in 2 neznatni stranski žili. Njihovi reclji so kračji od listne ploskve in podprti s prav neznatnimi suličastimi pri-listki. Tudi po listih se nahajajo omenjene ščetine, in sicer po spodnji strani manj, kakor po zgornji.
V listnih pazušicah izrastejo la-tasta razcvetja, ktera so kračja od listnih recljev. Zeleni cveti so prav drobni, jednodomni in imajo v obodu 4 jajčaste krpe in za vsako krpo precej dolg prašnik (prašni cveti, na levi spodi), ali pa je obod sestavljen iz 2—5 krp, in sredi njih sedi jajčasta plodnica s čopičasto brazdo (pestični cveti, na desni spodi). Seme je jajčasto in stisnjeno.
Mala kopriva cvete od rožnika do jeseni in raste prav pogostem na obdelani in neobdelani zemlji, posebno slilta 108- Mala kopriva, rada pa po vrtih in okoli selišč. Ker (ürtica ürens.) je jednoletna, ni je težko odpraviti;
treba samo, da jo izruješ, predno seme dozori. Selišče, okrog kterega se širi ta in druga malopridna glota, kaže na zanikar-ntr'ga gospodarja, čegar otročiči morajo večkrat prenašati skeleče bolečine.
A ko se dotakneš koprive, občutiš neko žgočo bolečino, ki ni nastala le vsled tega, ker ti je ščetina predrla kožo, ampak iz mehurčka se pocedi, ko se je odkrhnila konica, nekaj jedkega soka v nastalo rano. Zelišče od male koprive služi ljudem za neškodljivo domače zdravilo, ali vendar je treba previdnosti, kakor nas pouči sledeči dogodek.
Konoplja
Osemintridesetletna žena je bolehala na neki ženski bolezni, vsled ktere je nalezla želod6ni krč. Po nasvetu neke ma-začke si je skuhala zelišča od male koprive, izpila dve skledici in se vlegla v postelj. Ko se je svitalo, žgala jo je koža po obrazu, rokah in prsih; bolnico je kar ščipalo, in čutila je neko odrevenelost. Ušesa, nos in ustnice so bile otekle, ravno tako tudi očesne veje, ki se niso dale privzdigniti. Opoldne je bil zgornji del telesa čudno otekel in posut z majhnimi mehurčki, ki so bili napolnjeni s sokrvico. Poklicani zdravnik je potrebno ukrenil in narezal ušesa in nos. Iz teh ran je izteklo mnogo čiste tekočine. To je bolnici dobro delo, in prosila ga je drugega dne, naj ponovi včerajšnje delo, kar se je tudi zgodilo.
Šesti dan ni bilo več nevarnosti za bolnico.
Slika 10D. Konoplja. (Cannabis saliva.)
steblo stoji na koželjasti korenini.
Ta prekoristna rastlina, ktero so v prejšnjih časih, dokler ni bilo toliko napuha na svetu, prav pogosto sejali po naši domovini, izgublja dandanašnji vedno bolj svojo veljavo. Da je to na veliko škodo našemu ljudstvu, mora vsak priznavati, komur so gospodarstvene razmere količkaj na skrbi. Mogoče je, da se preobrne to zopet na bolje, a tako hitro ni tega pričakovati. Upajmo vendar, da se odrečejo vsaj pametnejši ljudje takim rečem !
Konoplja je jednoletna . rastlina razne velikosti. Njeno okroglo, včasi robato Proti vrhu je vej nato in nosi
nasprotne, recljate liste. Ti so dlanasti s suličastimi, napiljenimi listki, kteri so zgoraj srhki kakor steblo.
Cveti so dvodomni. Prašni so združeni vrh beličnice ali pléskavice v raztresenem latu a) in imajo 5 obodovili lističev in ravno toliko prašnikov c). Pestični stojijo za zgornjimi listi črni ònice b) in so prav neznatni d). Na. okroglasti plodnici se vzdiga na dve brazdi nacepljeni vrat e). Plodovi so drobne, sive rožke s srhko luščino f). g) in h) sta prerezana plodova.
Konoplja cvete malega in velikega srpana in je doma v jutrovih deželah. Ona daje močno predivo in oljnata zrna.
Ako vohaš presno zelišče, jame te boleti glava, in sicer tako silno, da omotica napada nektere ljudi, ki pipljejo konoplje. Če použiješ vkuhane liste, delujejo kakor opij in ti morejo postati prav nevarni.
Topolistna kislica.
Navadno veliko kislico pozna vsakdo že izza mladih nog, ko si je včasi spomladi natrgal celo pest njenih sočnatih stebel in jih použil za žejo. Zares, kiselnata so, ali otrokom ni toliko do tega, temveč neradi bi se iznebili stare razvade. To veselje jim radi privoščimo ; za zdaj pa si oglejmo drugo kislico, ki se marsikje prav pogosto nahaja, in ki je važnejša od navadne. To je topolistna kislica, ki stoji na koželjasti, na zgornjem koncu palec debeli in 15—30 centimetrov dolgi koreniki.
Zunaj je rujava in zgrbančena, znotraj pa rumena.
Njeno steblo je ravno, 30—120 centimetrov (1—4 čevlje) visoko, okroglo in robato, vejnato in gladko.
Spodnji stebelni listi so jajčasti ali podolgasti, topi ali rtasti, ob dnu srčasti, zaokroženi ali v recelj zoženi. Slika 110, Topolistna kislica. Višji so suličasti in pritlehni srčasto- (Rùmex obtusifólius.) jajčasti, spredi topi in zaokroženi. Rec-
ljati so vsi, zlasti pritlehni so nasajeni na dolgih, rudeče pikčastih recljih. Take pike se nahajajo včasi tudi po ostalih. Po robu so nepravilno narezani ali samo nekoliko valoviti.
Konec stebla in po vejah stojijo v razmaknjenih kolobarjih za veliko zelišče dosti drobni, recijati in viseči cveti. Pojedini
cvet ima 3 manjše zunanje in 3 večje notranje lističe, ki se odlikujejo po belkastem ali rudečkastem žulčku, kteri je pritrjen spodi na vnanji strani (na levi). Nadalje je v cvetu 6 prašnikov in med njimi pestič s 3 vratovi. Notranji lističi cvetnega oboda so jajčasti, ob dnu nazobčani, spredi celorobi iu topi (na desni) ter rastejo s plodom, na kterem se sčasoma posušijo. Plod je triroba, rujava rožka.
Topolistna kislica cvete malega in velikega srpana in raste prav pogostem po travnikih, poljskih mejah, za plotovi, kraj potov, jarkov in potokov in sploh na obdelani in neobdelani zemlji.
Korenika te kislice je neprijetnega, ostrega in grenkega okusa ter povzročuje slabosti in bljuvanje, ki se more končati celò s smrtjo, ako ni nagle pomoči. Leta 1868. se je pripetil v Gradcu naslednji dogodek. Kuharica grofa Wagensberga je šla v vinograd po hrena. Namesto njega je vzela koreniko od topolistne kislice in jo postavila na mizo. Po obedu je postalo vsem slabo, in strašno so začeli bljuvati. Le hitra pomoč jih je rešila iz smrtne nevarnosti.
Žgoči drčsen,
dr d rés ali drnóselj je jednoletno močvirsko zelišče, čegar
okroglo steblo je pritrjeno na dolgi, členkoviti korenini, ki je prav za prav le nekoliko izpremenjeno steblo. Ta korenina leži po zemlji, ali pa je zarita v blatu in rahlih močvirnih tleh ter pri vsakem kolencu nagnjena navzgor. Iz kolenec izrastejo dolga, tanka vlakna. Gladko in vejnato, členkovito steblo je 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko, spodi usločeno in zeleno ali rudečkasto, včasi pa tudi popolnoma rudeče.
Premenjalni listi so gladki, suličasti, priostreni, celorobi, ob dnu zoženi in recljati. Recelj je razširjen v vrčasto, steblo popolnoma obsegajočo, prirezano in resnato nožnico.
Steblo in veje se okončujejo v nežne, pretrgane, kimaste ali viseče klase. Kratke cvetne reclje obdaja nožničast, prirezan in resnat krovni list, ki jih veže z vkupnim recljem. Za krovnim listom
Slika 111. Žgoči dresen. (Polygonum Hydrópiper.)
je redkokdaj samo 1 cvet, navadno sta 2 ali 3. Cvet je bel ali rudeèkast, ima šesterokrp obod in 6 prašnikov z belimi praš-nicamč Vrat nosi 2 brazdi. (Na desni spodi cvet, zgoraj plod.)
Žgoči drèsen cvete velikega srpana in raste ob potokih, po cestnih in drugih jarkih, močvirjih in sploh po vlažnih neobdelanih krajih, koder ga je mestoma prav mnogo.
Vsi njegovi deli so žgočega okusa. Ako ga zmečkaš na koži, vname se ti ta, in naredijo se ti na njej majhni mehurčki. V želodcu je tudj škodljiv, toda ljudje ne pridejo z njim dostikrat v dotiko. Živina, ki ga včasi pomuli z drugim zelenjem, dobi krvavo močo in drisko. Po prostorih, kamor jeseni zahaja živina, moraš ga odpraviti, ako jo hočeš imeti zdravo.
Bukev.
„Tega je še trebalo,“ utegne kdo vzklikniti, ko lista po knjigi in pride do te strani. Gotovo, brez dobrega namena nismo postavili našega najlepšega gozdnega drevesa med škodljive rastline.
Bukev, bukva ali hiba je povsod znano drevo, in celò meščan vé, da so njena drva trda, in da dajejo mnogo gor-kote. Drva še že pozna, ali drugače je s celim drevesom, dokler stoji v lesu. Pripeti se, da hodiš s takim človekom več ur po bukovju, in ako se zavije pozneje govorica nanje, spravi tebe v zadrego, sebi pa nakoplje posmehovanja in obžalovanja, trdeč, da bukovega drevesa niti videl ni. Skoro neverjetno.
pa vendar resnično!	Slika 112. Bukev. (Fägus ailvatica.)
Zavoljo tega naj izpre-govorimo kratko o drevesu.
Bukev je visoko, z gladkim, belkasto-sivim lubom zaodeto drevo, čegar šibke mladike so rujavkaste iu po zimi obdarovane z dolgimi koželjastimi popki.
Raztreseni listi so jajčasti, nejednako nazobčani ali skoro eelorobi in resnati. V mladosti so svetlo-, pozneje temnozeleni in goli a).
Jednodomni cveti se razvijejo z listjem vred. Prašni a) stojijo v okroglih, rumenozelenih, visečih mačicah na dolgih recljih. Oni imajo mnogo prašnikov in lijast, na suličaste roglje nacepljen obod b). Pestični so po dva ali trije obdani z ru-dečkasto skledico, ktera se pozneje zelò poveča in v bodečo glavico izpremeni, ki se razpreza na 4 lopute c). V njej se nahajajo trirobi, rtasti, rujavi orehi d), kterim pravimo žir ali bukvica, e) je prerezan žir in f) semenica.
Bukev cvete velikega travna in dela marsikje prav obširne gozde.
Kakor poročajo opazovalci in preiskovalci iz prejšnjih in sedanjih časov, nahaja se v žiru strup, ki je konjem posebno škodljiv. Ni treba mnogo tega plodu, da ti pogine žrebe. Konji postanejo po žiru nemirni, in včasi se pokažejo bolezni, ki spominjajo na steklino. Koze in ovce se ga ne dotaknejo; govedom ne škoduje, in svinjam je izvrstna piča.
Žir je nevaren tudi ljudem, in zdravniki so večkrat poročali, da so opazovali na otrokih jednake nasledke kakor od volčje črešnje. Dogodilo se je celò, da je umrl otrok, ki se je bil najedel žira. Svarite torej pastirje, ki gonijo svinje v bukovje. Odrastli postanejo od bukvice nenavadno veseli, in posili jih spanec, ki ne mine kar hitro.
Trpežni govšec.
Koprivo, malo in veliko, vsakdo pozna ; o obeh velja pregovor: Zgodaj začne žgati, kar če kopriva postati. O koprivah tukaj seveda ne bomo govorili, ampak o rastlini, ki jim je zlasti po listju precej podobna. Tudi nimamo v mislih mrtvih kopriv, ki so pravim najbolj podobne, a se takoj spoznajo po velikih rudečih, belih ali rumenih cvetih. Tu hočemo opisati govšec, prisadnik ali štir, kteri se po svoji obliki res približuje koprivam, toda je gol in nima žgočih ščetin po sebi in cvete zgodaj spomladi.
Trpežni govšec ima v zemlji plazečo, nepravilno, členko-vito, tanko, pa dolgo koreniko belkaste barve. Od odebeljenih kolenec se razhajajo na vse strani drobne vlaknate koreninice.
Iz korenike izraste nad ped visoko zeleno steblo, ktero ima v spodnji polovici navadno dvoje kolenec, obdanih z dvema majhnima luskicama. Tu je popolnoma golo, drugje pa pora-steno z neznatnimi dlačicami. Vej nima nikdar in liste samo proti vrhu.
Listi stojijo po dva in dva in so posebno v vrhu prav primaknjeni. Spodnja dvojica (par) je srednje velikosti, druga ali tretja je največja, naslednje pa vedno manjše. Listi so suličasti, včasi celò jajčasto-zaokroženi, priostreni in stojijo na kratkih recljih. Po robu so napiljeni in v obče temnozeleni. Vsak je podprt z dvema majhnima, luskastima, bledima pri-listkoma, in od vsakega drži vzvišen listkov, kjer se med njima konča. Od vsake dvojice tečeta torej 2 taka roba vsak po svoji strani, nehata pri naslednji dvojici, in odtod malo na stran se vzdigata 2 druga.
Iz listnih pazušic izrastejo tanki, precej dolgi reclji, ki nosijo razcvetje.
To je podobno volčinovemu, samo da so cveti drobni in zeleni ter dvodomni.
Prašni sedijo po 3 v družbi in napravljajo pretrgan klas. Cvet je podprt s krovnim lističem, ima 3—4 lističe v obodu in 8—12, včasi pa tudi več prašnikov z belimi nitimi in z rumenimi, naposled modrimi prašnicami (na levi). Pestični cveti (na desni spodi) so v obče prejšnjim podobni, stojijo pa posamič na kratkih recljih in imajo samo pestič, iz kterega se Sbka 113. Trpežni govšec. razvije dvopredelčasta ščetinasta già- (Mereuriàlis perénnis.) vica (na desni nad cvetom).
Trpežni govšec raste po hribovitih krajih kraj gozdov, po senčnatih hostah, ob plotih in jednakih prostorih. Vapnena zemlja mu najbolj ugaja, sicer pa ni posebno izbirljiv. Cvete že meseca malega travna, in mestoma ga je dobiti kar v trumah.
Presno zelišče diši zoperno in je neprijetnega, ostrega okusa. V koreniki se seseda modra barva, ktera prav dobro služi barvarjem.
Sok iz zelišča povzročuje v želodcu bljuvanje, drisko in omotico ; udje se začnejo tresti, in tudi smrt more nastopiti. Več ljudij si je napravilo jed od prisadnika. Vsi so zboleli in
rob do imenovanih pri-
trpeli strašno vročino v glavi; želodec se jim je od samega riganja skoro obrnil, in driske ni bilo mogoče ustaviti. Jedna oseba je umrla.
Tudi ovce poginejo, ako so popasle to zelišče; kozam na ne škoduje.	____________
Trpežnemu prav podoben je jajčastolistni govšec (Mercuriàlis ovata), kteri raste po kamenitih tleh gorskih gozdov. Njegova korenika je vlaknata, steblo malo da ne popolnoma golo in 10—30 centimetrov (4—12 palcev) visoko. Listi so jajčasti, skoro okrogli, priostreni in sedeči; spodnji stojijo včasi na prav kratkih recljih. Po robu so drobno in topo na-piljeno-nazobčani, s kratkimi resicami oboroženi, po žilah ostri in s suličasto-črtastimi prilistki podprti. Ob dnu so zobci oddaljeni.
Reclji prašnih cvetov so daljši od listov, za kterimi stojijo, oni pestičnih cvetov pa so kračji.
Jajčastolistni govšec cvete velikega travna in rožnika in se popolnoma ujema s prejšnjim v svojih lastnostih.
Jednoletni govšec
ima v zemlji koželjasto, belkasto korenino, od ktere se odcepi
mnogo vlaknatih, kratkih koreninic. Na njej stoji 15—45 centimetrov (]/2—IV2 čevlja) visoko, členkovito, robato in sočnato steblo; golo je in od tal do vrha vejnato ter listnato.
Listi so nasprotni, recljati, jajčasti ali podolgasto-jajčasti, topi in debelo nazobčani. Spodnji so navadno širji in kračji od zgornjih.
Za Usti poleg vej stojijo dolgi in robati reclji, kteri so večjidel daljši od dotičnih listov. Proti koncu imajo šopke sedečih prašnih cvetov, ki na-rejajo pretrganemu klasu podobno raz-cvetje. Cveti so zeleni in neznatni, imajo trilisten cvetni obod in 9 prašnikov z zelenkastimi prašnicami (na levi zgoraj). Nikdar se ne razvijejo vsi v šopku istočasno, ampak polagoma drug za drugim. Pestični cveti (na desni zgoraj) sedijo
Slika 114. Jednoletni govšec. (Mercuriàlis annua.)
v listnih pazušicah, ali pa stojijo na kratkih recljih. Plodovi so jajčaste, nekoliko ščetinaste glavice.
Jednoletni govšec cvete od rožnika skoro do kimovca in raste po obdelani in neobdelani zemlji.
V	svojih lastnostih se strinja s trpežnim.
Klošeek.
V	vročih deželah južne Amerike in Azije doma, razširjen je zdaj kiošček, božja roka, krtični strah ali ročnik (ßicinus communis) tudi po zmernejših pokrajinah stare Evrope, kamor so ga prinesli zavoljo velikih, lepih listov. Ni zlahka najti večjega vrta, kjer bi se ne šopirilo zdaj to zelišče. Da iz velikih prehaja v manjše in majhne, to je naravno. Y prvotni domovini trpežna in 6—13 metrov (18—39 čevljev) visoka rastlina je izgubila pri nas te lastnosti, živi samo jedno leto in izraste 1—3 metre (3 — 9 čevljev) visoka.
Na debeli koželjasti korenini, ktera oddaja močne in dolge stranske koreninice, stoji mogočno, okroglo, votlo steblo. Vej-nato in členkovito je, golo kakor vsa rastlina in rudečkasto ter sivkasto ali višnjevkasto nadahnjeno, kakor da je padla slana po njem.
Veliki, raztreseni listi stojijo na dolgih okroglih recljih, ki večjidel naravnost od stebla molijo in nosijo ščitasto, 7 —10 krpo listno ploskev tako, da le malo visi. Krpe so podolgaste ali podolgasto-suličaste, priostrene in po robu oborožene z ne-jednakimi ukrivljenimi zobci. Listni recelj. ki ima na vsakem koncu zgoraj okroglo, rudečkasto žlezo, pošilja v vsako krpo po jedno močno, osrednjo žilo, ktera se mrežasto razveji na manjše žilice. Ploskev je na zgornji strani temnejša. Jajčasti prilistki so celorobi in odpadejo zgodaj.
Cveti so združeni v dolge latove vrh stebla in konec vej. Jednodomni so in po vkupnem reclju tako razpostavljeni, da so prašni spodi, pestični pa sedijo nad njimi. Prvi imajo petero-listeri obod in mnogo rumenih prašnikov, ki so nacepljeni na večje in manjše vejice z mnogoštevilnimi prašnicami. Dokler se cvet ne odpre, podoben je okroglasti glavici. Obod pestič-nega cveta ima 5 suličastih lističev in med njimi trirobo zeleno plodnieo, iznad ktere štrlijo 3 razklani vratovi. Plodnica je pokrita z mehkimi bodicami, ki se okončujejo v ščetino. Plod, ki je kristavčevemu precej podoben, razpreza se na 3 posamezne plodove, kterih vsak ima samo po 1 seme. To hrani v sebi belo zrno, ki je polno takozvanega kloščkovega olja.
Klošček cvete velikega srpana in vinotoka ter pogine pred zimo, v svoji domovini pa postane drevesast in je trpežen.
Kloščkovo olje je čisto, skoro brezbarvno, nekoliko ostrega okusa in služi ljudem pogostem v to, da si odpravijo z njim zapečenino. Eazun olja je v zrnju še druga snov, ktera po-vzročuje silno bljuvanje, močno drisko in želodčni prisad. Ker plodovi nimajo nič vabljivega na sebi, ne dogodijo se pogosto nesreče z njimi, a vendar je znanih več dogodkov, ki so pripravili otroke v nevarnost. Nekteri stariši imajo navado, da puščajo otrokom vsako igračo, in tako se je že večkrat pripetilo, da so spočetka igrali s kloščkovim semenom, potem pa, ko so se naveličali igre, jeli ga grizti in požirati. Ne dajajte otrokom vsake igrače, ktere poželijo, in obvarovali jih boste marsi-ktere nesreče.
Neka gospa je použila 3 kloščkova zrna, o kterih je mislila, da so eemprinova. Silno bljuvanje v zvezi z močno drisko je bilo nasledek te nevednosti. Toplo mleko je ustavilo oboje.
Mlečki.
Naša domovina se ponaša z lepim številom raznih mlečkov. Vsi so polni grenkega, žgočega in ostrega belega soka, od kte-rega so dobili to primerno ime. Njegova čistilna moč je jako krepka in navadno združena z bljuvanjem. Večjidel se vnamejo od njega hranila, kar te more spraviti v hladno zemljo. Tudi na zunanji koži deluje, kakor ostre rastlinske snovi sploh. Ni dosti, da te koža jako peče in skeli, da se ti izpuščajo na njej mehurčki, in da se ti olupi površna plast; opazovali so celò prisad, ki ti more postati prav nevaren. Živina se ogiblje teh rastlin kolikor najbolj mogoče. Le poglej na kak občinski pašnik, kjer veasi ni drugega, kakor mleček pri mlečku, a vendar ni odgrizen nobeden. Da jih bomo lažje spoznavali, ločimo jih na dve skupini, in sicer 1.) na take, ki imajo polmesečne, in
2.) na take, ki imajo okroglaste žleze okoli razcvetja.
1.) Mlečki s polmesečnimi žlezami.
Oarjevi mleček.
Z velikim veseljem se spominja človek v poznejših letih kratke mladosti. Skoro vsakokrat, ko se srečava z garjevim mlečkom, pridejo mi na misel vaški vrstniki, v kterih družbi sem mnogokrat nabiral „bogilice“. Tako smo namreč imenovali velike, lepe gosenice, ki so se plazile po teh rastlinah in žrle njihovo zelenje. Lepo smo ravnali z njimi in željno pri-
ćakovali dneva, ko se imajo izpremeniti v lepe metulje. Ali tega ni nikdo učakal, ker smo jim iz nevednosti prestrigli pot nadaljnega razvitka. Bogiliee so bile tedaj gosenice mlečkar-jeve ali mlečkovega veščeca. Sicer so nas ljudje svarili, naj nikar ne trgamo takih in jednakih rastlin, ker človek oslepi za vse svoje žive dni, ako mu pride „tisto mleko“ v oči.
Garjevi mleček ima v zemlji dolgo, precej razrastlo ru-javkasto koreniko. Ona oddaja mnogo tankih koreninic in poganja okrogla, gola, kakih 35 centimetrov (13 palcev) visoka stebla.
Spodi so rudečkasta ali rujavkasta in z odpad-ljivimi luskicami pokrita, zgoraj pa zelena in pod vrhom vejnata.
Raztresenih listov je prav mnogo ; ozki so, celorobi in goli. Najbolj so podobni ozkemu, ob koncu zaokroženemu traku. Spodnji so kračji, zgornji daljši, oni po vejicah pa sploh manjši.
Vrh stebla, kjer sedijo mnogi nekoliko širji listi v kolobarju, nahaja se kobulasto raz-cvetje a). Njegovi reclji so razdeljeni na 2 rogovili, pod kterima sedita 2 široka, srčasta, rumenozelena krovna lista, ki izpremenita po- Slika 115. Garjevi mleček. (Euphorbia zneje svojo barvo v ru-	Cyparissias.)
javkasto - rudečo. Med
rogovilama stoji dozdeven cvet, na koncu pa ravno tako h). Dozdevni cvet c) je prav za prav razcvetje, in le podoben popolnemu cvetu z visečim recljatim pestičem in z 10—20 prašniki, ktere obdajajo 4 polmesečne žleze. Pestič kakor vsak prašnik sam zase je cvet; rastlina je torej jednodomna. Plod je obla, srhka glavica.
Tudi po vejah so včasi jednaka raze vetja.
Garjevi mleček cvete od malega travna do rožnika in raste povsod po suhih tratah, po grobljah, peščenih njivah in travnikih. Ves je poln belega, strupenega soka, ki se v kapljicah iz njega cedi, ako si ga pretrgal ali kako drugače poškodoval.
I.	Neki mož je imel po obrazu trdovraten lišaj, kterega se ni mogel nikakor iznebiti. Poskušal je že vsa domača zdravila, nazadnje pa namazal onečiščena mesta z belim sokom tega mlečka. Kamor je prišla tekočina, nastale so odprte in otekle rane, ki se niso dale hitro ozdraviti. Naposled se je to zdravniku posrečilo, a možu je ostal lišaj.
n. Neki ženi so vštrknili soka od garjevega mlečka. Revica je kmalu potem umrla.
IH. Nekje je poginilo mnogo mladih gosij, ker so dobile tega zelišča.
Živina se ogiblje vsakega mlečka, vendar so mi ljudje večkrat zatrjevali, da kozam ni nobeden škodljiv.
Včasi zajeda to rastlino neka glivica, in vsled tega se prav močno izpremeni in postane nekako pokvečena in bleda. Ker je človeškemu in zdravju domačih živalij nevarna, treba jo je poznati in se je varovati ter jo odpraviti vsaj ondi, kjer je plevel.
K ä č j a k
je 60—90 centimetrov (2—3 čevlje) visok mleček, kteri stoji na
debeli, koželjasti, jedno- ali dveletni belkasti korenini. Okroglo steblo je trdno, popolnoma golo in samo v vrhu vej-nato. Večjidel požene korenina več stebel.
Kač jako vi listi so nasprotni, sedeči, podolgasto-suličasti, celorobi in topi s kratko konico, v ktero se okon-čuje žila. Ob dnu so včasi srčasti, 13 centimetrov (5 palcev) dolgi in modrozeleni.
V vrhu nosi steblo 4 dolge, v križu stoječe in večkrat rogovilasto razdeljene veje; pod vsako sedi velik krovni list. Vsakokrat se nahajata pod rogovilo po 2 sedeča srčasta, ali zaokroženo-trikotna, eeloroba krovna lista, ki ju lahko razločujemo od onih pod vejami.
Slika 116. Kačjak. (Euphorbia Làthyris.)
Med vsako rogovilo stoji na kratkem reclju zelenkasto-rumeDO razcvetje (na videz cvet) z rumenimi, polmesečnimi žlezami (na levi zgoraj). Eavno ondi je pozneje oblasti plod, malo da ne črešnjeve velikosti. Ta ostane mehek in se nabere v gubice. Seme je sivorujavo, pikčasto. Na levi spodi vidimo prašnik (prašni cvet) s podolgasto, resnato luskico.
Kičjak cvete rožnika in malega srpana in raste po skalovju in pečevju kakega starega gradii ; sploh se ne nahaja nikjer pogosto. Nekteri ga čislajo tudi na vrtu.
I.	Dvema otrokoma, ki sta si pokvarila želodec, dali so stariši, in sicer starejšemu 4, mlajšemu pa 3 kačjakova zrna. Neskrbni roditelji so pustili prgišče omenjenega semena na mizi. Ko sta bila otroka sama, jedla sta od semena tako dolgo, dokler ju ni začelo daviti in siliti na bljuvanje. Oboje je postajalo vedno silnejše ; v obrazu sta obledela, z očmi srpo gledala in bila okorna kakor les. To je trajalo več ur ; med tem ju je silno gonilo na stran. Vsled leka, kterega jima je dal zdravnik, predrugačilo se je vse. Otroka sta postala nemirna, njune oči so se svetile, iz obraza jima je kar gorelo, in koža je bila vroča. Večkrat so ju omili z octom (jesihom), in počasi se jima je zopet povrnilo zdravje.
II.	Mlad mož, ki bi se bil rad iznebil peg, namazal si je obraz z mlečkovim sokom. Kmalu mu je tako otekel, da ni bilo videti očij, in koža se mu je zelò namehurila; to ga je seveda silno bolelo. Tudi mrzlica se je oglasila. Koža se mu je olupila z obraza, in pege so izginile. Takega nevarnega leka bi nikomur ne priporočali!
Mladina ima navado, da jemlje sploh vse v usta. Večkrat so opazovali, da se od mlečkov napnejo in vnamejo jezik in ostali mehki deli v ustih. Mleko je najboljši lek za to.
Pasje mleko
je poleg zelenega klobuka (gl. sliko 122.) na obdelani zemlji najbolj razširjen mleček. V tleh ima precej slabo, ko-željasto korenino, od ktere se odcepijo mnogobrojne tanke koreninice. Na njej stoji 15—30 centimetrov (%—1 čevelj) visoko, gladko, okroglo in popolnoma golo steblo, večjidel pre-genjeno na to ali na ono stran. V zgornjem delu nosi navadno več tankih raztresenih vejic, v vrhu pa se razdeli na 3 jednako močne veje, kterih vsaka se razhaja večkrat na rogovilo. Na sliki nam kaže a) vrh brez desne polovice.
Raztreseni listi so kratkorecljati, narobe-jajčasti in celo-robi. Spodnji so včasi okroglasti. Goli so in lepo zeleni. Ker
Naše škodljive rastline.	13
stoji pod vsako glavno vejo jeden, narejajo 3 zadnji konec stebla kolobar. Višji, po vejah se nahajajoči listi so nasprotni, ker stojita vsakokrat po dva ondi, kjer se razdeli veja na rogovilo.
Tudi ti so narobe-jajčasti in včasi celò srčasti, v njihovi reclji pa neznatni. Cim više ko stojijo, tem manjši so.
Jednodomni cveti so razpostavljeni konec višjih rogovil. Polmesečne žleze imajo dva dolga odrastka in med njima top zobček h). Take žleze so 4 v kolobarju in obdajajo z vkupnim obodom vred 10—12 prašnih cvetov, iznad kterih moli pestični cvet. Plod, ki se razvije iz njega, ima podolgoma zveri-zene robove c) in 3 podol-gasta zrna e). Ta imajo na zunanji strani mnogo okroglih globelic, na notranji pa dve podolgasti, usločeni jamici.
Pasje mleko cvete od malega srpana do kimovca in raste skoro povsod po obdelani zemlji. Posebno po vrtih je nadležen plevel.
Po obdelanem svetu, zlasti po njivah in vinogradih, raste pogostem srpasti mleček (Euphorbia falcata). To je majhna, neznatna rastlinica, ktere golo steblo je komaj 8—21 centimetrov (3—8 palcev) visoko in v vrhu kobulasto razvejeno na 3—4 rogovilaste vejice.
Eaztreseni listi so brez reclja in celorobi ; spodnji so klinasti in topi, ostali klinasto-suličasti in zoženi v konico. Krovni listi so jajčasti, jednostransko razviti in priostreni.
Cvete, ki so nastavljeni po rogovilah, obdajajo 4 nejednake, polmesečne žleze. Glavica je gladka in gola, seme jajčasto, čveterorobo in opasano s 4 obročki.
Srpasti mleček cvete od malega srpana do jeseni in je jednoleten.
Navadni mleček
je izmed tega rodü morda najbolj razprostrto zelišče. Njegovo okroglo, 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko steblo je nasajeno na močni rumenkasto-rujavi, plazeči koreniki in se vzdiga naravnost na viš, ali pa spodi malo polega. Sicer pa izraste iz korenike navadno po več vejnatih, golih stebel.
Raztreseni listi so sedeči, celorobi, črtasto-suličasti in goli. Zgoraj so temnejši, spodi svetlejši in se zožujejo polagoma proti dnu. Po brezcvetnih vejicah so manjši in primaknjeni.
Konec stebla je kobulasto razcvetje podprto z listi, ki so stebelnim jednaki in v kolobar postavljeni. Posamezni reclji so trdni in večjidel dvakrat na rogovile razdeljeni. Pod kobulom je precejšnje število jednakih vejic, ktere stojijo v listnih pazušicah. Krovni listi pod vsako rogovilo so rumenkasto-zeleni, srčasto- ' ledvičasti, bolj široki kakor dolgi in se okončujejo v konico. Više ko sedijo, manjši so in tem bolj rumeni. Cvetni obod ima ob koncu 4 polmesečne rumene žleze, ki pozneje porujavijo (na desni spodi). Plodovi so goli in pikčasti.
Navadni mleček cvete od rožnika Slika 118. Navadni mleček, do velikega srpana in raste skoro povsod	hórbia ±
po poljskih mejah, s ktenh prehaja tudi na njive, po solnčnatih gričih, kraj potov, cest in jarkov.
Neki zdravnik poroča o navadnem mlečku to-le:
I.	Neka žena je požrla betvico od korenike. Jedva je preteklo Četrt ure, bila je že mrtva.
II. Drugje je videl, da je nastal prisad, in da mu je sledila smrt. Seveda so rabili koreniko na zunanji koži.
III.	Nekdo si je dal namazati s sokom tega zelišča zaprto oko. To se je vnelo in popolnoma oslepelo.
Po poljskih mejah, travnikih, ob potokih in kraj potov raste šibasti mleček (Euphorbia virgäta), ki ima tanko, 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko, šibasto steblo, stoječe na koželjasti koreniki.
Premenjalni listi so sedeči, črtasto-suličasti, celorobi in goli ter proti koncu zoženi. Privrhni so širji in včasi svetli.
Vrh stebla je kobulasto razcvetje; njegove veje so jedno-vite ali rogovilaste. Pod njimi sedijo jajčasto-suličasti, po njih pa skoro srčasti, celorobi in resnati krovni listi zelene ali rumenkaste barve. Žleze so polmesečne, glavica pikčasta.
Sibasti mleček cvete od velikega travna do malega srpana.
Nizki mleček
je majhna, jedva 5—18 centimetrov (2—7 palcev) visoka, jednoletna rastlinica, stoječa na dolgi tanki korenini, ki je zavrtana naravnost v tleh. Steblo je ravno in brez vej nato, ali pa ima ob tleh, kjer je večjidel rudečkasto, dve nasprotni veji. Okroglo je in popolnoma golo.
Listi so črtasti, priostreni ali pa zoženi v kratko konico ; oni sedijo navadno tako gosto po steblu, da ga popolnoma pokrivajo. Na sliki so preveč črtasto-suličasti in preredki.
Steblo se razdeli v vrhu na 3 —4 jednake veje ; včasi jih je tudi 5. Pod njimi sedi ravno toliko črtasto-suliča-stih, od stebelnih nekoliko večjih krovnih listov v kolobarju. Ti niso pritisnjeni na veje, temveč molijo od stebla in imajo navadno srčasto dno. Včasi so pa suličasti brez srčastega dna. Sredi vej se nahaja včasi kot podaljšek stebla cvet, včasi ga pa tudi ni. Veje se razhajajo na rogovile; pod vsako rogovilo sedita dva nasprotna suličasta lističa s srčastim dnom. Eumene žleze so polmesečne in imajo tanke konice. Glavica je zaokroženo-triroba, seme pa pikčasto. Na levi spodi je cvet, oziroma razcvetje, na desni pa plod.
Nizki mleček cvete od rožnika do jeseni in raste po njivah. Najbolj mu ugaja ilovnata zemlja.
Sivozeleni mleček (Euphorbia Gerardiana)
ima v svoji obliki mnogo podobnosti z garjevim mlečkom. Njegovo steblo stoji na trpežni koreniki, visoko je 15—45 centimetrov (V*—I1/* čevlja), ob dnu brez vej, nekoliko višje pa razdeljeno na več navadno vejnatih vrhov. Vsak se okončuje v mnogo rogovilastih vejic, ki narejajo kobulu podobno, od nižjih
Slika 119. Nizki mleček. (Euphorbia exigua.)
vej zaslonjeno razcvetje. Kobulove vejice so med razcvetanjem kračje od krovnih listov, pozneje pa daljše.
Raztreseni listi so črtasto-suličasti, spredi priostreni, vzadi pa zoženi v reeelj. Goli so in eelorobi, včasi pa prav drobno nazobčani in nagibljejo na višnjevkasto-zeleno. Spodnji krovni listi so stebelnim jednaki; višji so srčasti, nekako raztegnjeni na 3 ogle in zoženi v konico. Na zgornji strani so rumenkasti, na spodnji višnjevkasti. Zleze so 4 ; polmesečne so in rumene. Glavica je gola, sivozelena in pikčasta, seme pa gladko.
Sivozeleni mleček cvete rožnika in malega srpana in raste po peščenih travnikih, kraj potov in ob vodah.
Kolésnik
ima močno, razrastlo koreniko rujavkaste barve in mnogo vlaknatih koreninic. Iz nje izrastejo večjidel dvojna stebla: rodovitna in jalova. Prva so spodi brez listov, ob sredi pa imajo goste, klinaste ali podolgasto-jajčaste, ob dnu zožene temnozelene liste. Nad njimi so manjši, podolgasti listi; iz njihovih pazušic izvirajo rogovilaste veje. Jalova stebla imajo klinaste liste. Listi sploh so eelorobi, topi in dlakavi.
Steblo je tudi dlakavo in v spodnji polovici rudeče. Proti vrhu postajajo listi kračji, pa širji, in zadnjih 5 napravlja kolobar, nad kterim se steblo razveji na 5—10 rogovilastih vej.
Pod vsako rogovilo sedi okrogel krovni list, ki je sestavljen iz dveh, v celoto zrastlih lističev, kar se lahko spozna na zarezi na desni in levi strani. Sploh je videti, kakor da bi ga bila rogovila predrla na sredi. (Euphorbia amjgdaloides.) Zleze ob cvetnem obodu so polmesečne in rudeče ali rumene. Glavica je gladka, včasi pikčasta in z rujavim gladkim semenom napolnjena.
Kolésnik cvete malega in velikega travna in raste po senčnatih gozdih, zlasti po krčevinah. Naša slika nam kaže na levi zgoraj razcvetje, pod njim plod, na desni pa prašni cvet (prašnik z lističem).	______ _
Po vlažnih travnikih, toda ne povsod, raste bledi mleček (Euphorbia lucida), ki ima plazečo koreniko in 30—100 centimetrov (1—3 čevlje) visoko steblo.
Raztreseni listi so sedeči, suličasti ali črtasto-suličasti, pri sredi najširji, proti koncema pa zoženi, celorobi in goli. Spredi imajo včasi kratko konico, včasi so pa topi; sploh se močno izpreminjajo.
Konec stebla stoji mnogo vejic, ki se rogovilasto razhajajo in narejajo kobulasto razcvetje. Pod njimi so nastavljeni suličasti, priostreni, po njih pa srčasti, celorobi krovni listi. Žleze so rumene, glavica pikčasta z gladkim semenom.
Bledi mlečnik cvete rožnika in malega srpana.
Po prisojnih krajih vapnenih gora cvete velikega travna in rožnika skalni mleček (Euphorbia saxätilis). To je trpežna rastlinica z ležečim, jedva 5—11 centimetrov (2—4 palce) dolgim steblom, ki izvira iz zlesenele korenike. V vrhu je debelejše kakor spodi in razdeljeno na 5 rogovilastih vej.
Premenjalni listi so brez reclja, narobe-suličasti, lopatasti ali črtasti, celorobi ali malo narezljani in topi. Listi podv vejami so jajčasti, ostali krovni listi pa srčasto-ledvičasti. Žleze so rumene, glavica gola in gladka.
Žitni mleček
je jednoletna, kakih 30 centimetrov (1 čevelj) visoka rastlinica, ki raste sem ter tja po peščenih njivah med žitom. Stebelce se vzdiga polagoma na viš ; spodi je rudeče, v vrhu pa razvejeno na 5 rogovilastih vej.
Listi so raztreseni, črtasto-suli-časti, trdni in bledozeleni. Pod vejami jih sedi 5, ki so jajčasti, oni pod rogovilami pa so manjši in srčasti. Žleze so podaljšane v dolgo konico. Glavica je gola, seme pikčasto.
Žitni mleček cvete malega in velikega srpana in je po pokrajinah okoli Sredozemskega morja prav navadno zelišče na obdelani in neobdelani zemlji. Po naših krajih ga nahajamo samo tu pa tam kot žitni plevel.
(Euphorbia segetälis.)
Po suhih gorskih senožetih cvete malega in velikega srpana gladki mleček (Euphorbia nicaečnsis). Njegovo golo steblo je trdno, 10—45 centimetrov (4—17 palcev) visoko in ima v vrhu mnogo rogovilastih vej. Pod njimi se nahajajo še stranske veje, ktere se rahlo držijo vrha.
Listi so brez reclja, precej primaknjeni, črlasto-suličasti in se okončujejo v ukrivljeno konico. Večjidel so celorobi, spredi včasi drobno nazobčani ; po njih tečejo do srede 3 žilice. Pod vejami sedijo jajčasti, rtasti, pod rogovilami pa srčasti, spredi s konico oboroženi krovni listi. Žleze so pol-mesečne; osrednji jalovi cvet jih ima 5, ostali pa po 4. Glavica je gola in posuta z drobnimi zrnici. Seme je gladko.
Jagodasti mleček (Euphorbia fragifera)
je posebnost vapnenega sveta na Krasu. V zemlji ima vodoravno koreniko, ktera poganja več dlakavih, kakih 24 centimetrov (9 palcev) visokih stebel. V vrhu je razvejeno na 5 jednovitih ali rogovilastih vej, med kterimi stoji cvet, ostali pa po vejah.
Podolgasto-suličasti listi so celorobi, v mladosti dlakavi, pozneje goli in objemajo steblo. Listi pod vejami so jajčasti, celorobi ali plitvo nazobčani; jednaki sedijo tudi pod rogovilami, samo bolj zaokroženi so.
Cveti so precej veliki in recljati. Osrednji cvet med vejami ima 5, ostali samo 4 rumene žleze. Glavica je skoro ru-deči jagodi podobna in posuta s podaljšanimi bradavicami. Seme je gladko.
Jagodasti mleček cvete malega in velikega travna.
2.) Mlečki z okroglastimi žlezami.
Zeleni klobuk
ima tanko koželjasto korenino, ki oddaja le malo kratkih koreninic. Njegovo jednovito, ali blizu tal na jednake veje se razhajajoče s eblo je kakih 30 centimetrov (1 čevelj) visoko, okroglo in z redkimi kocinicami porasteno.
Stebelni listi so premenjalni in goli; njihova oblika se približuje lopatici; včasi so celò jajčasti in v listni recelj podaljšani. Spredi so zaokroženi in drobno napiljeni, drugje pa celorobi, kakor jih čitatelju kaže a) na sliki, ki mu predočuje vrh zelenega klobuka.
Slika 122. Zeleni klobuk. (Euphorbia helioscópia.)
Konec stebla stoji nad kolobarjem skoro jednakih listov 3—5 recljev v kobulu. Vsak se razveji navadno dvakrat na 3 rogovile, ali pa trikrat na 2 rogovili. Krovni listi so v obče podobni stebelnim, vendar večkrat nepravilno zategnjeni in po velikosti nejednaki. V spodnjem kolobarju jih je večjidel 5, pod prvo rogovilo 3 in pod ostalimi 2. Eazcvetje b) ima v obodu 4 okroglaste žleze in 8 prašnikov c). Plod d) je gladek in gol.
Zeleni klobuk cvete od pomladi do jeseni in raste povsod po obdelanem svetu. Tu je nadležen plevel, in treba ga je odpravljati, da se ne namnoži preveč. Tudi po pustih, neobdelanih prostorih ga je mnogo.
Meseca malega in velikega travna cvete po suhih, skalo-vitih gričih rumeni mleček (Euphorbia epithymoides) z dolgo, rujavkasto koreniko, ki poganja več jednovitih, 15—45 centimetrov (J/2—IV2 čevlja) visokih stebel. Spodi so rudeč-kasta, drugje pa lepo zelena in okrogla. Porastena so z gostimi dlakami in molijo večjidel naravnost na viš. Spomladi, ko se na letošnjih mehkih in sočnatih steblih že cvetje razvija, najdemo na glavati koreniki še lanskih ostankov.
Raztreseni listi so brez reclja in čim više, tem večji so; spodnji so neznatni in malo da ne luskasti. Vsi so celorobi, podolgasti ali suličasti in spredi topi ali priostreni. Mehki so in dlakavi ter temnozeleni; naj višji pa in oni, ki delajo petero-listni kolobar vrh stebla, so rumeni. Takšne barve so tudi krovni listi in vrh sploh.
Steblo se razdeli na 5 vej, ktere se razhajajo na rogovile. V vsaki rogovili stoji cvet in pod njo dva jajčasta krovna lista. V vrhu je zelišče popolnoma golo. Plod je posut s po-dolgastimi bradavicami.
Sladki mleček (Euphorbia dulcis) ima sicer kratko, toda debelo, skoro gomoljasto koreniko, po kteri sedijo nabrekline druga za drugo; to so ostanki stebel izza prejšnjih let. Vsakokrat se naredi na sprednji strani popek za prihodnje steblo, in tako se porniče rastlinica vedno počasi naprej. Korenika je bleda in tu pa tam z rudečkastimi luski-cami pokrita. Koreninic ima prav malo, in še te gredo večjidel le navzdol.
Okroglo steblo je 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko, spodi navadno rudečkasto in z majhnimi luskicami posuto. Jedno vito je in dlakavo ter nosi celorobe, raztresene liste. Spodnji se razvijejo iz omenjenih luskic ; najmanjši so in skoro klinasti. Ostali so podolgasti ali podolgasto-suličasti, spredi zaokroženi in prav drobno nazobčani. Proti dnu so vsi zoženi in zlasti na spodnji strani močno kosmati.
Vrh stebla sedi v kolobarju 5 krovnih listov ; po obliki in barvi so podobni stebelnim, med seboj pa različne velikosti. Za vsakim stoji cvetni recelj, ki nosi na koncu cvet, ali se pa razdeli na 2 rogovili, ki se okončujeta v cvet. Pod cvetom ali pa pod rogovilo sta nasprotna, jajčasta ali podolgasta, priostrena krovna lista s srčastim dnom. Sredi kobula stoji kot podaljšek stebla cvet, čegar okrogle žleze prve porudečijo, za njimi pa one višjih cvetov. Krovni listi so zgoraj temnozeleni, spodi pa višnjevkasti. Plod je gol ali dlakav.
Sladki mleček cvete velikega travna in rožnika in raste po dobravah in gozdnih travnikih hribovitih krajev.
Kranjski mleček (Euphorbia carnióliea) je sicer pretežno na Kranjskem doma, kakor to znači že njegovo ime, a motil bi se, kdor bi mislil, da ga drugje ni. Res, ne nahajamo ga povsod, ali mestoma ga je vendar dobiti. V zemlji ima debelo koreniko, na kteri stoji 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko, v vrhu vejnato steblo. Konec njega je 5 kobulasto postavljenih, rogovilastih vej in med njimi na dolgem reclju jeden cvet. Ostali cveti so med višjimi rogovilami ; tudi ti so na dolgih reeljih in rumeni ; nekaj jih ostane jalovih.
Raztreseni listi so suličasti ali narobe-jajčasti, celorobi, topi in tu pa tam porasteni s kako dlačico. Vsi stojijo na
kratkih reeljih in postajajo čim više, tem večji. Bumenkasto-zeleni so in po robu včasi rudečkasti. Listi pod vejami so največji in narobe-jajčasti, v ostalem pa stebelnim jednaki. Višji listi so pritrjeni pod rogovilami, so jajčasto-suli,časti, priostreni in celorobi, ali plitvo in oddaljeno nazobčani. Žleze so okrog-laste in rumene, glavica pa posuta z okroglimi bradavicami.
Kranjski mleček cvete velikega travna in rožnika in raste po gozdih in logih.
ima koželjasto, jedno- ali dveletno korenino, na kteri stoji okroglo, 15—60 centimetrov (*/*—2 čevlja) visoko, golo ali s kratkimi dlačicami porasteno steblo. Večjidel je lepo temno-
rogovila ima svoj krovni list, ki se Slika 123. Širokolistni mleček. glede na obliko razločuje od stebelnih.
(Euphorbia platypbyllos.) Nižji so namreč široko-jajčasti, višji pa zaokroženo-srčasti, spredi jedva razločno napiljeni in v konico zoženi. Goli so. Zaokrožene žleze so rumene. Glavica je okroglasta in posuta z oblimi bradavicami.
Širokolistni mleček cvete od malega srpana do jeseni in raste pogostem po pustih in obdelanih krajih. Največ ga je na vapnenem svetu.	■	.
Sirokolistnemu prav podoben je togi mleček (Euphorbia stricta), ki ga nahajamo tudi pogosto po njivah, ki pa zahteva mnogo vlage. Bazun njiv mu ugajajo sploh senčnati prostori, kakoršnih je kraj gozdov in drugje na izbiro. Njegovi listi
Širokolistni mleček
rudeče in spodi navadno brez vej, ali jih pa požene nekoliko ; proti vrhu je vejnato.
Premenjalnih listov je mnogo po steblu. Spodnji so podolgasto-jaj-časti. v reeelj zoženi in topi, ostali pa so suličasti, rtasti in sedijo z zoženim ali srčastim dnom. Vsi so celorobi, ali kar je bolj navadno, spredi prav drobno napiljeni (na levi) in zgoraj goli, spodi pa dlakavi.
Konec stebla je kolobar jednakih listov. Za njimi stoji kobul, ki ima 3—5 vej, ktere se razdelijo na 3 rogovile in vsaka zopet na 2. Vsaka
sedijo s širokim dnom po steblu, in veje v vrhu se razhajajo na 2—4 vejice, ali pa so vse rogovilaste. Cveti so drobni in se razpihnejo istočasno. Glavica je posuta z bradavicami, a te so precej dolge in valjaste.
V dolgi vrsti tega rodu ne smemo pozabiti visokega mlečka (Euphorbia prócera), ki raste tu pa tam po vlažnih travnikih in senčnatih gorskih lesovih. Njegovo steblo je ravno, 20—80 centimetrov (8—30 palcev) visoko in vejnato. Veje zakrivajo kobulasto razcvetje, ktero se nahaja vrh stebla.
Eaztreseni listi so sedeči, podolgasto-suličasti, spredi prav drobno napiljeno-nazobčani in po obeh straneh dlakavi; včasi so sivo-kocinasti.
Kobul ima 5 glavnih vej, ki se razhajajo na 3 manjše rogovilasto razvejene vejice. Pod njimi sedijo suličasto-jajčasti, zelò drobno nazobčani krovni listi, pod rogovilami in drugje pa jajčasti, nekoliko valoviti, manjši lističi. Okoli spodnjih cvetov so po 3, okoli zgornjih samo po 2 taka lističa. Zleze so umazano-zelene in okrogle; 4 ali 5 jih je. Glavica je posuta z drobnimi, lepljivimi pegami; gola je ali dlakava in hrani gladko seme.
Visoki mleček cvete rožnika in malega srpana in je trpežen.
Bradavičnati mleček.
Kakor garjevega je tudi bradavičnatega mlečka (Euphorbia verrucòsa) po naši domovini povsod v obilici, samo da mu ne ugajajo suhi, ampak vlažni prostori. Njegova korenika gre jako globoko v zemljo in požene obširen šop ležečih, z vrhom kvišku štrlečih, okroglih stebel, ki pozneje zlesenijo v spodnjih delih. Gola so, brezvejnata in 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoka.
Podolgasto-jajčasti listi so topi, blizu vrha celò nekoliko priostreni, prav drobno napiljeni in resnati. Zgoraj so redkokdaj dlakavi, spodi pa navadno in zavoljo tega skoro sivkasti.
Vrh stebla sedi 5 prejšnjim jednakih listov v kolobarju, ki podpirajo ravno toliko vej. Te so sprva kratke, pozneje pa se podaljšajo tako, da jim segajo listi do polovice. V njihovi sredi stoji cvet. Vsaka veja ima v kolobarju 3 nejednake krovne liste, nad njimi 3 rogovilice in sredi njih cvet. Kogovilice imajo po 2 nasprotna lista in nad njima 2 ali 3 vejice. Sredi vejic stoji vsakokrat cvet. Krovni listi so jajčasto-zaokroženi ali podolgasti in včasi priostreni. Okoli cveta se nahajajo 4 okroglaste, rumene žleze. Plodovi so posuti z majhnimi bradavicami, kar se že pozna, dokler še cvete rastlina.
Bradavičnati mleček cvete velikega travna in rožnika in raste ob jarkih, po vlažnih travnikih itd.
Močvirski mleček (Euphorbia palustris) ima v svoji zunanji obliki precejšnjo podobnost s kakim nizkim vrbovim grmom. V zemlji se razprostira močna, debela korenika, ktera leži navadno vodoravno ali napošev v tleh in se razhaja na tanše koreninice.
Iz korenike izraste več okroglih, 60—120 centimetrov (2—4 čevlje) visokih, vejnatih stebel, ki so popolnoma gola, ali vsaj v mladosti pokrita z rujavkastimi ali rudečkastimi luskami.
Listi sedijo premenjema po steblu in vejah; suličasti so in goli, celorobi, ali prav neznatno nazobčani, mehki in topi.
Vrh stebla je kobulasto razcvetje, čegar veje so razdeljene na 3 in vsaka vejica na 2 manjši vejici. Listi, ki sedijo pod razevetjem in po njegovih vejicah, so rumeni ali rumenkasti, spodnji okroglasto-jajčasti, ostali pa jajčasti. Vsi so topi in celorobi, včasi tudi nekoliko narezljani. Cveti so rumeni in imajo okroglaste žleze. Plodovi so okrogle, z bradavicami posute glavice. Seme je gladko, okroglasto-jajčasto, svetlo in črnikasto.
Močvirski mleček cvete velikega travna in rožnika in raste v močvirjih, jarkih in po vlažnih travnikih, toda ne povsod.
Ilobati mleček (Euphorbia anguläta) ima plazečo, mestoma odebeljeno, belkasto koreniko; vlaknatih koreninic je malo, in še te izrastejo samo iz oteklin.
Tanko, jednovito steblo je ob tleh rudečkasto in okroglo, drugje pa zeleno in robato ter popolnoma golo.
Premenjema sedeči listi so jajčasti ali podolgasti, topi in na sprednji polovici prav drobno napiljeni. Vrh stebla jih sedi 5, za njimi pa 5 vej, ki so rogovilasto razvejene. Pod vsako rogovilo sta 2 nasprotna, okroglasta krovna lista in med njima cvet z okroglimi žlezami.
Robati mleček cvete velikega travna in rožnika in raste kraj gozdov in po goščavju.
Nasprotnolistni mleček
je jednoletno, golo zelišče sivkasto-zelene ali rudečkaste barve, ki raste na peščenih morskih bregovih okoli Sredozemskega morja. V naši domovini ga nahajamo okoli Trsta. V zemlji
ima kratko, nitasto korenino, podaljšano v 8—16 centimetrov (3—6 palcev) dolgo, golo stebelce, ki se navadno razveji na 3 rogovilaste, po tleh ležeče veje. Tako nastanejo ruše, ki imajo 15—30 centimetrov (V2—1 čevelj) v premeru. Ko se začnejo razvijati cveti, odpadejo stebelcu listi.
Ti so nasprotni, kratkorecljati, raznostrani, podolgasti, ob dnu plitvo krpasti, spredi celorobi ali nekoliko izrobljeni. Goli so in precej debeli ter podprti z majhnimi prilistki.
Cveti sedijo posamezi med rogovilami in v listnih pazušicah. Zelò drobni so, in njihove žleze so podaljšane ^ v majhne, bele ali rudečkaste luskice. mleček. (Euphorbia Péplis.) Glavica je gola in svetla.
Nasprotnolistni mleček cvete malega in velikega srpana. Kopitnik.
Od sušca pa do rožnika najdemo po senčnatih gozdih, mejah in logih v cvetu rastlino posebne vrste. Njej se moramo čuditi najbolj zato, ker ostaja skoro vsa pri tleh, in ker pokrije in prepreže zemljo večkrat tako, da druge rastline niti iz tal ne morejo. To je kopitnik, virh, ščirjevec, leskov koren ali leskova korenina.
Kopitnik ima jako dolgo, okroglo koreniko, ki ne rije, kakor je to sploh navadno, v zemlji, temveč se plazi po površju in pošilja belkaste, vlaknate korenine v tla, da pijejo hrano iz njih. Korenika je večjidel zverižena in grčava, kar jo dela dosti nepravilno. Grče so ponajveč listni ostanki prejšnjih let in stojijo kakor listi nasprotno. Zunaj je korenika rujavkasto - zelena, znotraj pa belkasta. Od nje se vzdigajo kratke vejice, ki nosijo ob koncu 3 kožnate, jajčaste, rudečkaste luskice. Spodnja je najmanjša, zgornja ali notranja največja.
Na vsaki vejici se pokažeta spomladi izmed luskic 2 dolgo-recljata, ledvičasta lista. Celoroba sta in ob dnu globoko izrezana ter srčasto-zaokrožena. Žilice se prav dobro razločujejo in so po ploskvi mrežasto razpeljane. Zgoraj je list temnozelen, spodi pa se preliva na rudečkasto. Njegov recelj je v mladosti kocinast, pozneje pa porasten s kratkimi dlačicami in spodi nožničasto razširjen.
Med listoma stoji na kratkem reclju cvet. Za majhno rastlinico je precej velik, zunaj rujavo-rudečkaste, v zeleno zategnjene barve, znotraj pa temnorudeč in povsod z dlačicami posut. Njegov obod je razklan na 3 jednake krpe, ki se okon-čujejo v navznotraj ukrivljeno konico a) in h). V cvetu najdemo 12 temnorudečih prašnikov, od kterih se jih pa 6 razvije pozneje c). Prašniki in zvezdasta brazda stojijo na obširni plodnici, ktera se pozneje izpremeni v glavico, napolnjeno s semenom.
Vsi kopitnikovi deli dišijo, dokler so presni, po kafri in
silijo človeka na kihanje. Okusa so ostrega, grenkega in zopernega ter naredijo, da se nam oga-bijo jedi. Ako pride kaj kopitnikovega prahu na nosno sluznico, ne odjenja silno kihanje, dokler ni zadnja betvica iz nosa. Za nameček se razvežejo še krvne žile, in debeli curki krvi lijejo iz njih. Dobi li človek po tem ali onem potu te rastline v želodec, začne močno bljuvati, in silna driska ga more tako oslabiti, da je njen nasledek celò bela smrt.
Ker je rastlina majhna in skrita po grmovju, zlasti pod leščevjem, in ker nima nič vabljivega na sebi, dogodi se z njo redkokdaj kaka nesreča. Vendar se je že primerilo, da so si napravili ljudje jed od listov in se tako ostrupili. Eazun že omenjenih nevšečnostij so opazovali mraz po udih, in z obraza se jim je brala neka tesnoba; udje so se jim tresli, in oči jim niso prav služile.
Slika 125. Kopitnik. (Àsarum europaeum.)
Živali se ogibljejo tega zelišča in ga nikdar ne okusijo ; vodi jih pri tem najbolj dobri nos.
Navadni podražec.
jabolčnik, ovčec ali kočka ima dolgo, plazečo in močno razvejeno koreniko. Zunaj je zelenkasto-rumena, znotraj belkasta in debela kakor gosje pero. Na njej stoji 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko, členkovito steblo; golo je, brazdasto in zveriženo.
Veliki in dolgorecljati listi so po steblu raztreseni, srčasti, celorobi in belkasto obrobljeni. Zgoraj so temnozeleni, spodi sivkasti.
Iz listnih pazušic izraste mnogo recljatih, v šopu stoječih, umazano-rumenih cvetov. Sprva je cvet obrnjen navzgor, pozneje se pa obesi.
Cevast je, ob dnu vrčasto razširjen, proti koncu lijast in podaljšan v je-zičasto ustnico (na desni). Znotraj ima ščetinice, ki so nagnjene proti dnu.
Te so za rastlino prav imenitno orodje.
Po cevi zlezejo namreč v spodnji vr-časti del majhne mušice, kterim zapirajo omenjene 'ščetinice tako dolgo izhod, dokler niso prišle v dotiko s prašniki ali z brazdo in na ta način prenesle cvetni prah z rastline na rastlino. Ko so dokončale svoje delo, zvenejo ščetinice, in mušice si poiščejo druge jednake ječe. Prašniki so prav neznatni in prirastli na vrat. SIika 126_ Navadni podražec. Pod cvetom je podolgasta, zelena (Aristolóehia Clematitis.) plodnica, iz ktere se razvije velika,
hruški podobna glavica, ki le malokdaj dozori (na levi). Cveti se odpirajo navzgor.
Navadni podražec cvete velikega travna in rožnika in raste v mejah, ob plotih, po poljskih mejah, vinogradih, njivah itd.
Korenika diši zoperno in je grenkega, ostrega okusa. Z njo so delali poskuse zlasti na psih, in pokazalo se je, da je za nje močno strupena. Ljudje se z njo še niso zastrupili. Sploh mislijo, da vpliva na živce.
Na južni meji naše slovenske domovine rasteta mestoma še 2 rastlini tega rodu. Okroglolistna kočka (Aristolóehia
rotónda) z okroglasto-jajčastimi, zelò kratkoreeljatimi listi, kterih krpe spodi druga drugo pokrivajo, in bleda koèka (Aristo-lóchia pàllida) s trikotno-srčastimi listi in dolgimi reclji. Cveti so jima premreženi z rudečimi žilicami. Zadnja je bolj razprostrta in gre tudi dalje proti severu. Y lastnostih se strinjata s prejšnjo.
Čveteroroba mučenica (Passiflòra quadrangulàris)
je doma v južni Ameriki, kjer. prepleta s svojim 5—7 metrov (15—21 čevljev) dolgim, čveterorobim steblom goščavje po ondotnih velikanskih gozdih. Pri nas jo imajo prijatelji lepih cvetlic v loncih, na jugu pa tudi po vrtih. Njeni listi so jajčasti, priostreni in goli ter s prilistki podprti. Po listnih rec-ljih so razpeljane žlezice.
Veliki, krasni cveti stojijo posamič v listnih pazušicah in so vredni malega truda, ker prav dobro dišijo po vanilji in ugajajo tudi očem. Ead postojiš pred oknom, da se jih nagledaš. Cvet je večjidel bled, rožnorudeč; ima'5 prašnikov in 3 vratove ter mnogo dolgih, belih, škrlatnorudečih ali vijoličnih las, ki gledajo iz njega. Jajčasti plodovi so rumenkasto-zeleni in debeli kakor gosja jajca. Užitni so in se odlikujejo po kiselna-tem okusu. Korenina pa je zelò strupena in povzročuje bljuvanje in mrtvoudnost, kar ti lahko postane jako nevarno.
Po naših krajih cvete ta grm jeseni.
Zadnje mesto med dvokaličnicami bodi odmenjeno strupenemu ruju (Rhus Toxicodendron), 1—2 metra (3—6 čevljev) visokemu grmu, ki je doma v severni Ameriki in izmed najstrupenejših rastlin. Na našo srečo ne raste pri nas po gozdih, kakor v svoji domovini, temveč tu pa tam na kakem večjem vrtu, in zato se pripeti le redkokdaj kaka nesreča. Njegovo vejnato steblo leži ali po tleh, ali pa se vzpenja po drugih rastlinah na viš in poganja iz kolenec koreninice, s kterimi se oprijemlje. Tudi če je razprostrto po tleh, ni brez njih.
Premenjalni listi so na dolgih recljih in trojnati; njihovi listki so jajčasti, celorobi in goli. Stranska sta na kratkih, srednji na dolgem receljčku.
Dvodomni cveti so zelenkasti in združeni v late, ki izra-stejo iz listnih pazušie. Cvetnih delov je po petero, le vratovi so samo trije. Plod je rumenkasto-bela, jajčasta rožka z okroglim, zelò trdim semenom.
Strupeni ruj cvete rožnika in malega srpana.
Vsi deli te rastline, zlasti listi imajo v sebi mnogo belega, zelò ostrega, smrdljivega soka, ki hitro počrni na zraku. Koža se od njega tako vname, da se naredijo na njej mozolji in črne lise. Strašno te skeli, in čudno ti oteče. To trpi nekaj Unij ; naposled se ti olupi koža, in tudi vročica, ki se te je bila polastila, poneha. Vsega tega moreš pa deležen biti, ako si hodil okoli grma, ali si celò sedel v njegovi senci. Sploh pa je treba omeniti, da nekterim ljudem ta strup ne škoduje na omenjeni način, in da lahko hodijo brez skrbi okoli rastline in trgajo njeno listje. Njegova para jevnajbolj škodljiva ponoči, o vlažnem in meglenem vremenu, čudno je tudi to, da preteče včasi po več dnij, predno se pokažejo zli nasledki. Oseba, ki je bila v dotiki z rujem, more zboleti, pa tudi prenesti bolezen na drugo osebo, in kar je še bolj čudno, prva more ostati popolnoma zdrava, druga pa zboli. Tudi v želodcu je naša tujka nevaren strup, ki ti more vzeti celò življenje.
Neki vrtnar je obrezoval rujevo grmovje. Po vsem životu so se mu izpustili mozolji, in glava mu je čudno otekla. Ne-svesten je padel na tla in težko dihal ; okoli srca in želodca ga je vse bolelo, in iz ust so se mu pocejale pene. Ozdravili so ga. Takih dogodkov je mnogo znanih.
Tisa
ali tis je hoji, hojki ali jelki podobno, 7—15 metrov (21—45 čevljev) visoko drevo. Navadno ima prav močno, precej dolgo glavno korenino in mnogo stranskih, ki ležijo blizu površja.
Deblo raste prav počasi in ima nekoliko viseče veje. Njegov les je jako trd, trden in žilav, rudečerujav in proti str-ženu temnejši. Veje so goste in same gosto razvejene. Deblo in starejše veje so zaodete z rudečerujavo skorjo, ki na starih drevesih razpoka in odpade; mlade veje so rujavkaste, mladike pa zelene.
Listi so dvovrstno druga poleg druge postavljene črtaste igle ; zgoraj so temnozelene in svetle, spodi pa bledejše, celo-robe in spredi v konico zožene c) in d).
Tisa je dvodomna. Njeni mnogoštevilni, v mačice združeni, rumenkasti prašni cveti sedijo po vejicah a) in imajo mnogo v kratek stebriček zrastlih prašnikov f). Mačice pe-stičnih cvetov so manjše in zelene b). Plodnica ima sedečo brazdo in je pritrjena na vrčastem dnu, ki se pozneje poveča in kakor mesnat plašček obdaja plod. Ta je škrlatnorudeča storžasta jagoda, spredi gladko prirezana e).
Naše škodljive rastline.
14
Tisa cvete malega in velikega travna in raste sem ter tja po gozdih hribovitih in goratih krajev. Sploh je postala redka ker se njen les uporablja za mnogovrstna strugarska dela.' Najdeš jo še najlažje blizu hiš, kjer jo dajejo na cvetno nedeljo v butare. Po velikih vrtih jo pa imajo za žive, vedno-zelene plotove, ker ima zelo goste veje, in ker se da prirezati na razne načine.
Presni listi (igle) dišijo neprijetno in so neprijetnega, nekoliko ostrega in grenkega okusa. Jagode se morejo jesti, vendar brez grenkih zrn, ki so škodljiva.
Posušene mladike so jako strupene in zopernega, grenkega okusa, kterega se ne moreš tako hitro iznebiti. Použiti listi in mladike povzročujejo bolečine v želodcu in črevih, omotico, drisko, zaspanost, krče itd., naposled pa celò smrt. Tudi živalim škodujejo, akoravno nekteri mislijo, da se jim zboljša mleko. Iz tega je razvidno, da se škodljive lastnosti ne razvijajo povsod jednako, da lega in podnebje različno vplivata
Slika 127. Tisa. (Taxus baccäta.) na rastlino, in da tudi
starost posameznih delov ni brez pomena, kakor so dokazale to poskušnje tudi za druge rastline. Ptiči, ki radi zobljejo tisové jagode, postanejo neki omamljeni od njih in se dado lahko uloviti.
O tisovi pari so mnenja različna. Nekteri trdijo, da prične delavca, ki ima opraviti okoli tise, glava boleti, drugi pa zanikavajo to. Istina pa je, da se je neki deklici, ki je prespala vso noč pod tiso, namehurila koža, in da je bila 2 dni omamljena. Tretji dan je bila koža zdrava, a izcimila se je silna vročinska bolezen, kteri je sledila smrt.
I.	Neki otrok je použil nekoliko sočnatih tisovih plodov. Kmalu potem je postal zaspan, jel bljuvati in izrigal jagode s krompirjevimi krhlji, ki so bili njegovo kosilo. Predno je prišla primerna pomoč, umrl je otrok.
II.	Petleten deček je prijel na vrt, kjer so imeli tise za lišp. Ko je ugledal lepe rudeče jagode, jele so se mu po njih sline cediti, in nazobal se jih je. Kmalu je zbolel in dobil po životu temne pike in lise, kakor da bi ga bile opikale bolhe. Spočetka je bil še precej vesel, a vendar se mu je poznalo, da je nekako zabuhel in bledejši, kakor sicer. Glas se mu je iz-premenil, in tožil je o prsni tesnobi. Moči so ga zapuščale, noge ga niso nosile več, in tresti ga je začela mrzlica. Ustnice so mu otekle in otemnele. Ob jednem ga je prevzela silna slabost, ki je končala s smrtjo.
III.	Neka mati je dala otrokom tisovega listja, da bi jim odpravila gliste. Vsi so pomrli.
Kakor ljudem, nevarna je tisa tudi domačim živalim. V neki vasi so dali govedom in ovcam tisovih vej deloma med klajo, deloma med steljo. Drugega jutra so poginila 3 goveda, ostala pa in ovce so zbolele. Nagla pomoč je odvrnila še večjo nesrečo.
Smrdljiva brina
je vednozelen grm ali nizko drevesce s kratkim, navadno na-pošev rastočim deblom in z dolgimi vejami. Blizu nemške meje in ob njej so ji dali popačeno ime „žegenpanj“ in jo rabijo, kakor marsikje drugje, na cvetno nedeljo, da jo dajejo v butare. Skorja na deblu je sivorujava in se cepi na vlakna, na mlajšem lesu je ructečerujava in gladka, mladike so zelene. Rastlina sploh ne gre rada od tal, temveč se krivi na vse mogoče načine in naprkvi počasi košat, zverižen grm. Včasi je seveda tudi ravno, mično drevesce, z močno glavno korenino.
Majhni listi stojijo v 4 vrstah; konec vej so prav gosti in dajejo grmu nekaj lepega in mičnega, Zgoraj so temnozeleni, spodi sivkasti, priostreni ter nosijo na hrbtu podolgasto žlezo. Nekteri so pritisnjeni k steblu, drugi stojijo od njega. Po mladikah so nasprotni, nekoliko prikrajšani in precej topi.
Naša rastlina je dvodomna, in iz drobnih pestičnih cvetov se razvijejo okroglaste, vijolično-črne, viseče sterzaste jagode s tremi robatimi in rujavimi zrni, ki imajo ob dnu belo liso.
Smrdljiva brina cvete velikega travna in rožnika in raste le redkokje divja. Navadno jo sadijo blizu hiš in na vrte za lišp namesto drugih grmov. Sploh je ta navada ukoreninjena
bolj po hribovitih krajih, drugje naletiš na njo samo na kakem večjem vrtu.
Vsi njeni deli, zlasti pa listi, dišijo, ako jih zmaneš. neprijetno po smoli in zoperno ter so ostrega in grenkega okusa. Jako bogata je ta brina na hlapnem olju, kakor morda nobena druga rastlina. Njeni učinki so prav različni. Koža se ti vname od nje, in ako ti pride v želodec, občutiš v njem žgoče bolečine, napadajo te slabosti, sili te na bljuvanje, in driska pritiska tako silno, da so iztrebki pomešani s krvjo. Vnamejo se
ti tudi hranila, in loti se jih prisad. Tudi žila jame hitreje biti, in telesna gorkota se pomnoži. Posebno pa deluje smrdljiva brina na krvni obtok. Kdor jo uživa, zadene ga lahko nagla smrt, ali pa naleze jetiko, ali kako drugo bolezen, ki počasi uničuje telesne moči. Redkokdaj se zastrupijo ljudje s to rastlino vsled nevednosti ali neprevidnosti, ker so jim skoro povsod znane njene škodljive lastnosti. Vendar je zapisanih nekaj dogodkov, ki so nam jasne priče, kako se je treba ogibati tega grma. Nekoliko jih naj podamo blagovoljnim čitateljem.
I. Tridesetletna ženska, ki si je bila skuhala listov od smrdljive brine na vodi in to tekočino izpila, začela je neprenehoma bljuvati in v nekoliko dneh je izgubila toliko krvi, da je morala umreti.
II.	Jedenindvajsetletna žena je použila nekoliko prahu od
listov smrdljive brine. Zvečer je bila še vesela in dobre volje, a predno	se je jelo svitati,	vzbudila je	mater in tožila o bolečinah v	želodcu. Ta ji je	dala žganja,	ali	bolnici ni odleglo,
in postajala je vedno bolj	zmešana. Ob	11. uri je prišel
zdravnik,	ki jo je našel na hrbtu ležečo	in	neobčutljivo. Di-
hala je težko, med ustnicami so ji stale pene, obraz ji je bil zabuhel, oči zaprte in udje nemirni. Zdravnik je storil svojo dolžnost, pa življenja ji ni mogel ohraniti; ob treh popoldne je umrla.
III.	Osemnajstletno dekle je použilo jednakega prahu. Se tistega večera je tožilo o trebušnih bolečinah. Njegova moča
Slika 128. Smrdljiva brina. (Juniperus Sabina.)
bila izpremešana s krvjo, in popoldne drugega dne je začelo bljuvati in bljuvalo vso noč. Dvajset zadnjih ur svojega življenja vui besedice izpregovorilo in umrlo črez dva dni.
Živali se ne dotaknejo te rastline, in najbrž utegnemo pravo zadeti, ako trdimo, da zavoljo tega ne, ker jim preveč smrdi.
Tudi nisem mogel nikjer opaziti v tem grmu ptičjega gnezda, in vse pozvedavanje o tem je ostalo brezuspešno.
Modra perunika,
sablja, petelinov rep, h lipa v n i k, plotnik ali plutnik je izmed najnavadnejših, pa tudi najlepših vrtnih rastlin. V zemlji ima najmanj palec debelo, tu pa tam malo preščipnjeno, zelò raz-rastlo koreniko, ki napravlja prav goste ruše. Na spodnji strani izraste iz nje mnogo dolgih in debelih vlaken, ki jo držijo trdno v tleh.
Iz nje izrastejo gladka, 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoka, nekoliko členkovita stebla, ki nosijo v vrhu na precej dolgih vejah jako velike modre cvete.
Dolgi, globoko nožničasti, nekoliko sabljasto ukrivljeni listi pokrivajo deloma drug drugega in izvirajo iz korenike. Po steblu sedijo dolge nožnice.
Pod cvetom sta 2 kožnati nožnici, ki se sčasoma posušita. Med njima je kratek recelj, na kterem je nasajen cvet. Njegov spodnji del je cevast in zaokroženo-trirob, zgornji pa razdeljen na 6 jajčastih, vencu podobnih velikih lističev.
Trije so nazaj zavihani, temnejši slika 129. Modra perunika in z mnogimi vijoličnimi žilicami	(Iris germànica.)
premreženi ter ob dnu skoro do srede pokriti s široko progo rumenih kocin ; ostali trije stojijo krišku, nagnjeni so navzno-traj drug proti drugemu in se odlikujejo tudi po jasnejši barvi. Beli prašniki stojijo zavihanim rogljem nasproti in so pokriti z listastimi brazdami, ki izvirajo iznad podcvetne plodnice. Plod je tripredelčasta glavica.
Modra perunika cvete velikega travna in rožnika in raste po travnatih prostorih goratih in hribovitih krajev; tudi po pečinah in grobljah se nahaja. Podivjana raste marsikje v vinogradih. Sploh je samorastla redka, temveč pa je je po vrtih.
Presna korenika modre perunike je zopernega, ostrega in žgočega okusa ter neprijetno diši. Ako je prišla v želodec, po-vzročuje silno bljuvanje in drisko in hude bolečine po hranilih. Tudi na obisti vpliva, da izločajo več tekočine, kakor navadno. Posušena izgubi mnogo na svoji ostrosti in kot takšna služi živi nozdravnikom.
Rumena perunika
ali jürijevka je prejšnji v svoji postavi precej podobna, a vendar jo lahko ločiš od nje že na prvi pogled. Najdeš jo od
velikega travna do malega srpana skoro povsod ob stoječih vodah, kakor tudi po jarkih in drugih močvirnih krajih. Ovadi se ti po velikih, lepo rumenih cvetih, ki krasijo blizu 1 meter (3 čevlje) visoko steblo.
Bumena perunika je trpežna in ima v zemlji jako močno, valjasto in z mnogimi debelimi vlakni porasteno, zunaj sivkasto, znotraj rudečkasto koreniko. Na njej stoji okroglasto, malo stisnjeno in golo steblo, ki je navadno neznatno členkovito. Na teh odebeljenih kolobarjih pritrjeni so posamezni sabljasti listi, ki so včasi tako dolgi, kakor je rastlina visoka. Spodi imajo globoko, steblo obsegajočo nožnico in ob straneh vzvišeno srednjo žilo. Navadno spremljajo steblo naravnost na viš. Zeleni so kakor trava in goli.
Proti vrhu se steblo razveji na desno in levo, in vsaka vejica nosi nekaj cvetov, ktere obdajata spodi po 2 krovna lista.
Slika 130. Rumena perunika. (Iris Pseudäcorus.)
Nad trirobo plodnieo je obod cevast in razdeljen na 6 rumenih krp. Zunanje 3 so obširne, nazaj zavihane in od srede proti dnu na rumeni podlagi z rujavo-rudečimi žilicami počrtane. Te proge išči po priliki ondi, kjer ima modra njena sestra dolgo progo gostih kocin. Notranje 3 krpe so majhne in neznatne ter s prejšnjimi jednake barve, toda brez omenjenih žilic in stojijo kvišku. Prašniki se skrivajo pod listaste vratove, kteri so spredi globoko preklani in navzgor ukrivljeni. Plod je dolga, triroba glavica s tremi predeli.
Vsi deli rumene perunike, posebno pa korenika so jako ostri in so vzrok jednakim prikaznim, o kakoršnih smo govorili pri njeni prednici. Korenika je ostrega in žgočega okusa in zgrbanči jezik in ostale ustne kožice, kakor kako nezrelo, kislo sadje. Živina ne jé te rastline, temveč se je ogiblje povsod. Koder raste po travnikih, izrujte jo, in liste, ki so padli med krmo, morate odpraviti, ker so živalim škodljivi.
Tretja sorodnica je travniška perunika (Iris sibi-rica), ki raste sem ter tja po senožetih hribovitih krajev. V zemlji ima gomoljasto koreniko, ktera je porastena z mnogimi vlakni.
Njeno okroglasto steblo je 60—120 centimetrov (2—4 čevlje) visoko, votlo, skoro popolnoma golo in v vrhu vejnato.
Listi so črtasti in objemajo deloma steblo z nožnico. Krovni listi pod cvetom so suličasti in malo da ne z obodovo cevjo jednako visoki.
V cvetu so zunanji lističi nazaj zavihani, narobe-jajčasti, modri in premreženi z vijoličnimi žilicami. Zoženi so v rumenkasto žebico, po kteri teko rudeče žilice. Notranji so jajčasti, vijolični in stojijo kvišku. Prašniki so višnjevkasti z modrimi prašnicami. Triroba plodnica je ozaljšana z vijoličnimi, nacepljenimi vratovi. Plod je glavica.
Travniška perunika cvete velikega travna in rožnika.
Presna korenika zoperno diši in je ostrega okusa. V želodcu povzročuje bljuvanje in drisko.
Pomladanska norica.
Z velikim veseljem pozdravljamo lastovice, kedar se vračajo iz toplih južnih krajev, ker smo si v Svesti, da je nastopila prijetna pomlad. In dasi tudi včasi še mrazovi potegnejo in celò sneg zemljo pobeli, ostane lastovica vendar le naša ljubljena ptičica. Kakor krilatih pevcev, veselimo se pomladanskih cvetlic, ki vzbujajo v nas hrepenenje po lepi prirodi.
Zato si jih radi natrgamo šopek in nesemo domò, kjer jim pridno prilivamo, da prehitro ne zvenejo. Posebno veselje pa nam delajo take, ki niso le lepe in nežne, ampak ki razširjajo okoli sebe tudi prijeten duh. Med take štejemo norico, Se-bojko, truterico ali bingeljc, ki bi nam bila še stokrat ljubša, da je ni treba zapisati v te črne bukve. Vendar se lahko tolažimo, ker tiči škodljivi del precej globoko v zemlji in ostane v njej, kedar trgamo dišeče cvetke.
Ta spodnji bingeljčev del je jajčasta, bela, dosti debela čebula. Ona ostane v zemlji in ima ob spodnjem robu mnogo belih, nitastih vlaken, ki srkajo potrebni živež. Iz nje se prikaže spomladi 4—6 listov, ki tičijo spodi v kožnati nožnici. Temnozeleni so in ozki ter nimajo po robu nikakoršnih zarez ; proti koncu so zoženi in naposled zaokroženi. Spodi teče po sredi oster rob, zgoraj pa primeren žlebič. Podobni so ozkemu, na koncu zaokroženo prirezanemu traku.
Med listi stoji 8—30 centimetrov (3—12 palcev) visoka betva, ki nosi navadno le jeden kimast cvet. Včasi se nahajata tudi 2, kakor tudi 2—3 betve iz jedne čebule. Cvet je podprt s krovnim listom, v kterega je v mladosti popolnoma zavit, in ki ga varuje presilnega mraza. Pozneje se razcepi, da more nežua in dišeča cvetka na beli dan. Ta je podobna zvoncu in ima 6 belih, jednakih jajčastih lističev, postavljenih v dva kroga. Vsak listič je spredi nekoliko zgr-Slikal31. Pomladanska Jančenu odebeljen in zelenkasto-rumen. Za norica. (Leucójum vèr- tem obodom stoji 6 prašnikov, ki se raz-num.)	prezajo od vrha navzdol, da razpršijo cvetni
prah. Sredi cveta stoji bledozelena, klinasta brazda, ki se podaljša pod obod in ondi nekam oteče v jajčasto, zeleno plodnico, iz ktere se razvije glavica.
Pomladanska norica je izmed naših prvih rastlin, ki se vzbudijo po dolgi zimi k novemu življenju, in raste po nekterih krajih pogosto po senčnatih listnatih gozdih, kraj lesov, ob mejah in celò po travnikih. Povsod pa mora imeti mokrotno, vsaj nekoliko vlažno zemljo; na suhem,vpeščenem svetu je ni.
O norici je znan ta-le dogodek. Šestero oseb je použilo jed, kteri se je bilo nevedoma primešalo več bingeljčevih čebul. Jedva so položili žlice, jelo jim je postajati hudo. Vsi so iz-
bljuvali použito kosilo in občutili strašne bolečine v glavi, kjer se jim je tudi čudno vrtelo. Ko je pretekla dobra ura, bilo jih je 5 zopet zdravih, šesti pa, mlad mož, tožil je o bolečinah v vratu; silil ga je spanec, in izgubil je celò spomin. To je trajalo dva dni. Zdravnik mu je rešil življenje.
Ker krasijo nekteri svoje vrtne gredice radi z bingeljcem, treba je biti kuharicam previdnim, da ne primešajo užitni čebuli kake strupene čebulice.
Tudi njene sorodnice, poletne n o r i c e (Leucójum aesti-vum), treba se je ogibati, ker leti na njo sum, da je njena čebula škodljiva. Večja in močnejša je od prejšnje, in iz njenega krovnega lista izraste po 2—6 zvonastih cvetov, ki stojijo na robatih recljih.
Poletna norica cvete velikega travna in raste po vlažnih travnikih in mestoma tudi po njivah.
Glede na čebulo se strinja z norico tudi zvonček, kd-janica ali drémavka. Razločuje se od nje zlasti po številu listov, kterih ima vedno le po dva, ki tičita v neki zelenkasto-beli cevi kakor tudi betva.
Barve sta sinje, oblike pa bingeljčeve.
Beli cvet je sestavljen iz treh zunanjih, podolgastih in iz treh notranjih, za polovico kračjih, spredi srčasto izrobljenih lističev (na desni). Na levi vidimo jajčasto, spredi prirezano, zeleno plodnico, na kteri je pritrjenih 6 rumenih prašnikov; med njimi je nitasti vrat. Plod je glavica.
Zvonček cvete že meseca svečana, kakor hitro je na pripravnem kraju raztopilo pomladansko solnce belo odejo. On raste po jednakem svetu kakor norica, toda gre rajši na travnike in vrte. Po nekod je dobiti to ali ono, drugje pa se nahajata obe rastlini v družbi.
čebula je strupena in povzročuje bljuvanje.
(Galänthus nivalis.)
Bela medénka,
beli narcis, jürijevka, sólnéica, jàlovka ali bede-nica ima jajčasto, zunaj s črnorujavo kožo obdano čebulo. Iz nje izraste več črtastih, spredi topih listov, ki so spodi zvezani
z zelenkasto nožnico in dolgi kakor betva. Ta je dvoroba, in sicer tako, da se listi odpirajo po robih. V vrhu nosi kimast, dišeč cvet a).
Cvetni obod b) ima malo da ne 3 centimetre (1 palec) dolgo, s suhim, kožnatim krovnim listom obdano zeleno cev in se razširi v šesterodelen, snežnobel rob. V sredi mu je prirastel rumen pavenee z drobno narezanim, kakor cinober rodečim robom. Prašnikov je 6 ; pričvrščeni so na cevi. Pod njo je temnozelena, v dolg, nitast vrat podaljšana plodnica, ki se razvije v podolgasto, tripredelčasto glavico c).
Bela medénka je lepa vrtna rastlina, ki raste marsikje tudi po vlažnih travnikih. Cvete meseca malega in velikega travna.
Čebula in cveti narcisovi so grenkega in ostrega okusa in delujejo prav silno na hranila. Navadni nasledki so : bljuvanje, driska in celò omotica. Trdi se tudi, da je sok iz cvetja smrtno nevaren. V prejšnjih časih si je pripravljalo ljudstvo iz čebule bljuvalo.	___________
Slika 133.
Bela medénka. poéticus.)
(Narcissus
Prav podobna ji navadna medénka (Narcissus Pseudonarcissus) ima večji, rumen cvet brez zelene cevi. Pavenee je jako velik, zvonast in temnejši. Cvete istočasno in raste po

travnikih hribovitih krajev in po Sadovnikih. Pogosto jo imajo tudi na vrtih. Njena čebula je ravno tako škodljiva kakor od bele medénke.
Pikasti kačnilt
ali štrkovec je jako zanimiva strupena rastlina. V zemlji je pritrjena z belo, mesnato, gomoljasto koreniko od lešnikove do orehove velikosti. Ona oddaja prav mnogo belih, včasi v krogu stoječih vlaken, in včasi se drži več takih gomoljev v celoto.
Iz korenike se vzdigata 2, včasi 3 listi z jako dolgo, spodi belo, zgoraj rudečkasto nožnico, s ktero objemajo nekoliko nižjo betvo.
Ostali del je zelen in gol, kakor zelišče sploh, in razširjen v veliko, puščičasto ploskev, ki je zgoraj včasi posuta s črnikastimi ali rujavka-stimi lisami, spodi bledejša in brez ma-rog. Po robu nima pravilnih zarez, večkrat pa je valovita in nepravilna a).
Betva je med razcvetanjem kračja od listov in se še le pozneje podaljša. Ob vrhu nosi spodi zavit,
Zgoraj do polovice Slika 134. Pikasti kačnik. (Arum maculätum.) odprt bledozelen tulec, iz kterega gleda kijasti betič. Njegova barva se izpreminja od vijolične do rujavo-rudeče. Na betiču pod odebeljenim koncem sedijo drobni cveti brez cvetnih lističev. Blizu dna je kolobar pestičnih d), nad njimi pa obroč prašnih cvetov c). Med in nad zadnjimi sedijo v nitke podaljšane žleze. Kačnik je tedaj jednodomen. Iz plodnic se razvijejo rudeče, kakor grah debele jagode; vrh s tulcem vred pa odpade.
Pikasti kačnik cvete velikega travna in rožnika in raste sem ter tja po senčnatih, vlažnih prostorih listnatih gozdov. Tudi mu ugajajo logi in dobrave, ki se ponašajo z jednakimi lastnostmi. Sploh pa moraš mnogo sveta prehoditi, predno ga zopet dobiš.
Pikasti kačnik ima, dokler je presen, v vseh svojih delih mnogo ostrega, jedkega in žgočega mlečnega soka, ki peče na jeziku kakor žerjavica, in ki nareja žejo tako silno, da je ni mogoče ugasiti ; naposled pritisne tudi huda driska. Na zunanji koži so nasledki : srbež, rudečica in mehurci. Najnevarnejši so listi; tudi korenika ne ostaja dosti za njimi, a vendar je nekako ublažena, ko se je jelo razvijati cvetje. Suha korenika je mnogo izgubila na svoji ostrosti, in sčasoma se vse porazgubi. Pražena ali kuhana ni več strupena in postane celò užitna. S presno koreniko so delali večkrat poskuse na psih. Vsakokrat so poginili v 24—36 urah, in sicer brez posebnih zunanjih znamenj ; samo neka onemoglost se jim je poznala. Ko so jih preiskovali, našli so vnetico v želodcu in črevih. Tudi ljudje so se otrovali s pikastim kačnikom, kar nam spričujeta naslednja dogodka.
I.	Dva zdravnika so poklicali k otrokom, ki so jedli korenike od pikastega kačnika. Ta pomoč je došla prepozno, kar se večkrat pripeti na kmetih, ker čakajo navadno na zadnji trenutek, ko so poskusili že vsa domača zdravila. Zdravnika nista mogla torej nič opraviti, zapisala pa sta nasledke, ki so nastopili na nesrečnih žrtvah tega strupa. Po ustih, požiralniku in želodcu je otroke neizrečeno peklo, in zdelo se jim je, da postajajo imenovani deli silno tesni, kakor da bi bili otekli. Tresli so se, kakor šiba na vodi, in krč v želodcu jih je grozno prijemal. Nato so jeli bljuvati kri, premetavati se po postelji in vzdihovati. Teh strašnih muk in bolečin jih je rešila smrt.
II.	Zdravnika so poklicali k trem otrokom, ki so jedli liste od pikastega kačnika. Ves život se jim je tresel, in požiralnik jim je stiskal tak krč, da niso mogli ničesar požreti. Jeden je umrl po 12, drugi po 16 dneh; tretji je mogel vendar še mleka, vode in olja spraviti v želodec, in huda driska mu je otela življenje. Njegov jezik je tako otekel, da so ga bila usta polna, in da je popolnoma oviral požiranje. Zdravnik ga je tu pa tam malo narezal, da je izteklo vsaj toliko krvi, da so mu spravili omenjenih tekočin v želodec.
Na jugu slovenskih dežel rasteta mestoma dva kačnikova sorodnika. Ker sta mu prav podobna in se ujemata tudi v last-
nostih z njim, zadostovalo bo nekoliko besed, da ju ločimo od njega in drug od drugega. .
Štrk at ali laški kačnik (Arum itälicum) je malo da ne za polovico večji od prejšnjega in se odlikuje po velikih, 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visokih, puščičasto-kopjastih listih. Svetli so in premreženi z belkastimi žilicami:	Njihove
krpe so ušesu podobne in razprostrte. Jajčasti tulec je zunaj zelenkasto-rudeč, znotraj belkast in kakih 30 centimetrov (1 čevelj), dolg. Klinasti betič je rumenkast in kračji od tulca.
Štrkat cvete velikega travna in rožnika.
Visoki kačnik (Arum Dracünculus) ločiš na mah od prejšnjih dveh. On se posebno odlikuje po svojem 60—120 centimetrov (2—4 čevlje) visokem, listnatem in pikastem steblu. Njegovi listi so premenjalni, recljati in dlanasti; krpe, kterih je navadno 5—10, niso nikakor razdeljene. Jajčasti tulec je ploščnat, zunaj zelen, znotraj pa črnorudeč. Suličasti betič je kračji od tulca, črnorudeč in nosi velik, smrdljiv cvet.
Visoki kačnik cvete meseca rožnika.
Kačnnka
je močvirska, pikastemu kačniku nekoliko podobna trpežna rastlina. V tleh ima palec debelo, po kačje zvito, členkovito, plazečo koreniko, porasteno po kolencih, zlasti spredi z mnogimi vlakni.
Listi so vsi pritlehni, recljati, srčasto-jajčasti, priostreni in celorobi ter objemajo koreniko z nožnico.
Izmed listov moli 8—20 centimetrov (3—8 palcev) visoka cvetna betva, ki nosi v vrhu kake 4 centimetre dolg, zelenkast betič. Pod njim stoji jajčast, zunaj zelenkast, znotraj bel, priostren tulec, ki je skoro za polovico daljši od betica in prav neznatno zavit. Betič je povsod posut z majhnimi cveti ; spodnji so popolni, zgornji imajo pa samo prašnike. Plodovi (na desni) so rudeče jagode.
Kačunka cvete od rožnika do velikega srpana in raste tu pa tam v močvirjih, jarkih in kraj počasi tekočih potokov.
Slika 135. Kačnnka. (Calla palustris.)
Korenika te rastline je ostra in žgoča in povzročuje omotico in bljuvanje; tudi udje radi otečejo od nje. Y prejšnjih časih so jo rabili za zdravilo proti kačjemu piku.
Cesarski tulipan.
Domovina te krasne rastline je Perzija, odkoder se je vedno bolj razširjala proti zahodu. Leta 1570. je prišla na Dunaj in odondod v vse dežele našega cesarstva. Posebno ji ugajajo planinski kraji, in ni ga dobiti mesta ali trga, kjer bi
se ne bila udomačila. Iz mest in trgov je prišla tudi na deželo, in na boljših vrtih jo imajo skoro povsod za gizdo. Ako je morebiti še nimaš na vrtu, utegneš jo imeti prej ali slej. Da pa gizdavega neprijatelja takoj spoznaš, postavili smo ga, če tudi prav pomanjšanega, na to mesto. Sicer je to samo vršiček, ali če si ga dobro ogledaš, ostal ti bo vedno v spominu.
V zemlji ima cesarski tulipan prav debelo, okrog-lasto čebulo. Zunaj je ru-javkasta in oddaja mnogo vlaknatih, v krogu stoječih korenin. Znotraj je bela. Iz nje izraste palec debelo, 60—120 centimetrov(2—4 čevlje) visoko, gladko steblo. Vej nima nikdar, amalo od tal pa zelò gosto sedeče, suličaste, celorobe, gladke liste. Spodnji so precej širji od zgornjih in navzdol obrnjeni. Proti vrhu, za kako tretjino visokosti, je steblo popolnoma golo in rujavkasto-rudeče, ostalo pa lepo zeleno. Vrh dela šop jednakih, toda manjših listov, ki se svetijo kakor prejšnji.
Pod šopom a) visijo mogočni, zvonasti cveti. Vsak ima 6 rumenkastih ali rujavkasto-rudečih, s temnejšimi žilicami premreženih lističev c). Ob dnu vsakega lističa se nahaja za-okroženo-srčasta globelica, medovnik, v kteri se nabira med.
Belih prašnikov je 6 in sredi njih zelena plodnica b), ki se podaljša v bel, na 3 brazde nacepljen vrat. Plod je glavica d).
Cesarski tulipan raste prav naglo in cvete malega in velikega travna. Rastlina diši neprijetno, in ako imaš mnogo opraviti okoli nje, bolela te bo rada glava. Okusa je ostrega in žgočega, čebula je najnevarnejša, dokler še ni pognala stebla. Razmerno redkokdaj slišimo o kaki nesreči s to čebulo. Naravno ! Lepega gizdalina noče nikdo ugonobiti, in tako ostane čebula v zemlji. Nasledki so najbolj podobni onim od velike trobelike. Psi poginejo od nje v 36—60 urah. Cesarski tulipan je tudi dobro „zdravilo“ za polže. Ako ti napravljajo ti požeruhi škodo, razreži ga na kosce in pomeči po gredicah. Polži ga namreč prav radi jedo, potem pa poginejo od njega.	Tudi med, ki se nabira v medovnikih, je strupen
in sili posebno na bljuvanje.
Cesarskemu tulipanu prava sestra je lo ga ri ca ali lu-govčji cvet, ki je, ako ne najlepša, vsaj izmed najlepših domačih cvetek. Imenujemo ga tudi moč vi rski tulipan. To ime nas prepriča o sorodstvu z visokim gospodom iz daljne Azije in nam ob jed-nem tudi pove, kje se nahaja. Toda te rastline ne najdemo povsod, ampak navadno le ondi, kjer je mnogo močvirnega ozemlja.
Logarica je kakih 15—30 centimetrov ('/g—1 čevelj) visoka. V zemlji ima okroglo, drobno čebulo z nekoliko tankimi vlakenei. čebula požene samo jedno okroglo, v zemlji belo, nad zemljo zeleno steblo, ki je spodi brez listov, proti vrhu pa listnato.
Sploh nima mnogo listov, navadno so štirje. Ti so sedeči, celorobi, ozki, precej dolgi in žlebasti. Proti koncu se polagoma zožujejo, okončujoč se včasi v cev. Više ko sedijo, tem kračji so. Vsa rastlina je gola.
Prava lepota je veliki Minasti cvet, čegar lističi merijo skoro 5 centimetrov (2 palca). Šest jih dela lep zvon, kteri ima na rožnobeli podlagi v črtah okroglasta ali čveterokotna, temnorudeče obrobljena okenca. Blizu dna ima vsak listič iz-
Slika 137. Logarica. (Fritillària Meleägris.)
pahnjen rob, in ravno ondi na notranji strani globelico, napolnjeno z medom. Lističi so znotraj skoro malo temnejši, inače pa pisani kakor zunaj. Sredi lepega oboda stoji 6 prašnikov in plodniea s tremi rogovilami. Ti deli so rumenkasto-zeleni in segajo nad polovico oboda. Plod je podolgasta glavica.
Logarica cvete malega travna in raste, kakor je bilo že povedano, po močvirnih krajih, zlasti po mokrih travnikih. V lastnostih je jednaka cesarskemu tulipanu, vendar ni tako huda. Ker raste po prostorih, ki so človeku bolj od rok, nahudi mu malokdaj.
Trtni tulipan.
Izmed raznovrstnih vrtnih rastlin, ki jih imajo ljudje za kras, ni se izprevrgla nobena v toliko vrst, kakor krasni vrtni
tulipan. Pa tudi ni imela nobena I cene kakor on, za ob času njegove največje slave je veljal dostikrat toliko, da bi si človek v sedanjih časih za take denarje lahko kupil lepo posestvo. Zdaj mu je slava potekla, in za desetak kupiš skoro najlepšo rastlino te vrste.
Vrtni tulipan ima jajčasto, z ruja-vimi luskami pokrito čebulo, ki požene golo, kakih 30 centimetrov (1 čevelj) visoko, okroglo steblo, ktero je malokdaj popolnoma ravno. V spodnji polovici sedijo po njem 3—4 goli, sinji, jajčasto-suličasti, celorobi listi a), ki ga objemajo z dnom.
Vrh stebla je velik, kvišku stoječ, zvonast cvet razne barve. Obodovi lističi so postavljeni v dva kroga, sicer so si pa popolnoma podobni, goli in topi. Sredi oboda je 6 velikih
Slika 138. Vrtni tulipan. (Tülipa Gesneriäna.)
prašnikov in triroba plodnica b) s tremi sedečimi brazdami, plod je glavica.
Vrtni tulipan cvete malega in velikega travna in je še vedno zelò priljubljen, če je tudi izgubil svojo visoko ceno. Doma je v jutrovih deželah, kjer ga bolj čislajo kakor mi ; posebno Turki so mu verni prijatelji.
Njegova čebula je ostra in povzročuje bljuvanje.
Strupena je tudi čebula divjega tulipana, ki raste pogosto po gozdnih travnikih, njivah in vinogradih. Badi ga imajo ljudje tudi po vrtih, ker njegovo cvetje prijetno diši. Njegovo steblo je tako visoko kakor od vrtnega in popolnoma golo. Isto izraste iz jajčaste, rujave čebule, ki je sestavljena iz dveh mesnatih lusk. Na njem sedita navadno dva, včasi tudi trije črtasto-suličasti, celorobi listi.
Rumeni cvet je, dokler je zavit v popek, kimast, pozneje pa samo nekoliko nagnjen na stran. Notranji obodovi lističi so ob dnu brkati kakor prašniki in širji od zunanjih. Prašniki segajo obodu jedva do polovice.
Na plodnici sedi trikrpa brazda. Plod je podolgasta glavica, ki se razpreza s tremi loputami.
Divji tulipan cvete malega in velikega travna.
Slika 139. Divji tulipan. (Tülipa silvéstris.)
Morska čebula (Scilla maritima)
raste na peščenem svetu okoli Sredozemskega morja divja, pri nas in drugje pa jo imajo v loncih, in ker je strupena, moramo o njej povedati, kar je potrebno. Y zemlji ima debelo, hruški podobno čebulo, ktera je pokrita z velikimi, zelenimi ali bledozelenimi luskami ; po robu so te luske navadno rudečkaste. Za živež ji skrbijo močna, mesnata vlakna, izvirajoča spodi iz čebule. Dolgi, celorobi in na koncu zaokroženi listi molijo sprva na viš, pozneje pa se obesijo; dolgi so skoro 30 centimetrov in nekoliko mesnati.
Izmed listov izraste 60—100 centimetrov (2—3 čevlje) visoka, okrogla betva umazano-vijolične barve. Ta ni stanovitna, ker se včasi izprevrže v zelenkasto, rumenkasto ali rudeč-Naše škodljive rastline.	15
kasto. Betva nosi v zgornji polovici mnogobroj ne, kakor mleko bele cvete.
Posamezni cvet stoji na dolgem reclju, in tako nastane velikanski grozd, ki se razcveta navzgor. Najprej se razcvete nekaj spodnjih cvetov, potem pride na vrsto višji kolobar in tako dalje do konca. Zavoljo tega je rastlina precej priljubljena in cvete od velikega travna do kimovca. Cvet ima 6 jajčastih, popolnoma razprostrtih lističev in tudi toliko šiljastih prašnikov s podolgastimi, poprek na nitkah sedečimi, rumenimi prašnicami. Prašniki segajo lističem do polovice, kjer se med njimi neha tudi brazda. Iz okroglaste plodnice se naredi gladka glavica z mnogimi črnimi semeni.
Luske od morske čebule so strupene. One so grenkega, zopernega okusa in te bodejo tako v očeh, da se jameš solziti, v nosu pa te šegečejo in pripravijo do kihanja. Presna čebula povzroči na koži mehurce, za želodec je pa pravi strup, ki te ne prisili samo do bljuvanja, ampak od nje te trgajo krči po želodcu, tvoja moča postane krvava, vname se ti drob, in tudi prisad ni redka prikazen. To te spravi pod grudo. Tudi ne-ktere živali, kakor psi, mačke, svinje, kokoši in ribe poginejo, ako so dobile te čebule.
I.	Prileten dninar je hotel odpraviti vodeuieo. V ta namen je dobil od neke ženske drobno razrezane morske čebule, ktero je namakal 48 ur v vinu. Izpil je najprej polovico te pijače, in ko ga je jelo po črevih grizti, mislil je, da bo vse dobro, in izpil je še nekoliko žlic. Strašno ga je začelo daviti, in bolečine so se vedno hujšale. Potrpežljivo je vse prenašal, ker je bil prepričan, da je to pot do zdravja. Ko je pa preteklo 24 ur in bolečine le niso prenehale, poklicali so zdravnika, kteri je sporočil, da je bil bolnik v obrazu kar goreč in rudeč, roke pa in noge da je imel mrzle. Bil je tako občutljiv, da niti najlažje odeje ni mogel trpeti. Umrl je drugega dne; pred smrtjo so bolečine popolnoma ponehale.
II.	Neki mazač je svetoval ženski, ki je iskala pomoči pri njem, naj použije žlico v prah stolčene morske čebule. Bevica je ubogala in umrla v strašnih mukah.
Trtni hijacint.
Ta priljubljena rastlina po naših stanovanjih je doma v jutrovih deželah. Nam se je prikupila zavoljo lepega, prijetno dišečega cvetja, ki je ali modro, belo, rudečkasto ali pa rumenkasto. Pa še nekaj je, kar tudi mnogo velja: hijacint namreč cvete že meseca svečana in sušca, ko še sneg pokriva
prirodo. Vse to bi bilo prav, in ko bi ne vedeli drugega o njem, ne izpregovorili bi tu niti besedice. Ali njegova čebula
Je
škodljiva, zato
naša dolžnost, da seznanimo čitatelje z njim.
V zemlji ima hijacint okroglasto, črno-rujavo čebulo, ki poganja spodi belkasta vlakna, zgoraj pa 5 —8 {rtastih, debelih in soč-natih listov. Ti so celo-robi, žlebasti, spodi zaokroženi in odebeljeni a).
Izmed listov izraste debela, zelena, proti vrhu večjidel rujavkasto poprskana betva. Tu stojijo cveti v grozdu.
Vsak ima kratek recelj, podprt z malo luskico.
Cvetni obod je spodi cevast, ob dnu vrčast, spredi pa nacepljen na šest krp, od kterih so tri navadno širje ; vse so zvezdasto razprostrte.
Sredi cevi je pričvrščenih šest rumenih prašnikov, ki slonijo na prav kratki nitki ob obodu h). Plodnica nastavi sicer mnogo semena, ktero pa navadno ne dozori.
Hijaeintova čebula je ostra in povzročuje bljuvanje.
Slika 140.
Vrtni hijacint, orientälis.)
(Hyacinthus
Bela šmarnica.
Ne boj se, tvoje ljubljenke, dišeče šmarnice ne bomo tukaj opisali; ona je popolnoma nedolžna. Prvi pogled na sliko te uveri, da je temu res tako. Kaže ti znano rastlino : belo šmarnico, kteri tudi pravijo bela bramurka, gumbelica, lepotica, latvička, beli koren ali kokorik. Ne smeš pa misliti, da je to kako prav nevarno zelišče; ne, nevarno ni, ali popolnoma neškodljivo pa tudi ne, zakaj njegovi listi in plodovi
povzročujejo silno bljuvanje, ako si jih dobil v želodec. To je dovolj, da jo postavimo med one rastline, ki nam morejo nahuditi.
Bela šmarnica je trpežna rastlina! ktera ima v tleh belo, vodoravno ali napošev ležečo, gomoljasto oteklo koreniko. To je, kakor že vemo, podzemeljsko steblo, iznad kterega se vzdigajo 30—45 centimetrov (1—l1/ čevlja) visoke veje, ki v vsakdanjem življenju veljajo za stebla. V tem pomenu bomo tudi mi govorili o njih. To steblo ni nikdar ravno, ampak vedno kolikor toliko usločeno in na dveh straneh priostreno in golo.
Premenjalni listi so postavljeni v dveh vrstah po steblu ter ga spodi nekoliko obsegajo. Jajčasto-podolgasti so, celorobi in ob žilah vglobljeni. Viseči cveti izrastejo po 1—2 iz Slika 141. Bela šmarnica, listnih pazusic. Cevasti so, ob dnu (Convallària Polygonàtum.) neznatno razširjeni, spredi pa nacepljeni na 6 krpic. Tukaj so zelenkasti, drugje pa beli in skoro 3 centimetre (1 palec) dolgi. Prašnikov je 6 ; pritrjeni so spodi v cevi (na desni spodi). Iz plod-nice se razvije črnikasta jagoda.
Gumbelica cvete velikega travna in rožnika in raste po senčnatih gozdih.
Bela čemerika.
Ta zelò strupena rastlina se nahaja po naši domovini navadno samo po visokih gorah in planinah; sem ter tja se je naselila tudi v nižavah. V zemlji ima kratko, prisekano, toda debelo in močno koreniko, ktera je zunaj črnorujava, znotraj pa bela. Razvejena ni, pač pa ima po sebi neke obročke ali vsaj nepravilne robove in poganja na zgornjem koncu debela, mesnata vlakna.
Na koreniki stoji 45—120 centimetrov (l1^-—4 čevlje) visoko, okroglo, brezvejnato steblo, skoro popolnoma pokrito s cevastimi nožnicami velikih listov. Na sliki vidimo samo košček stebla, ki je zavito v listno nožnico.
Listi sedijo premenjema na dolgih nožnicah; dolgi so 10—25 centimetrov (4—9 palcev) in do 10 centimetrov (4 palce) široki ter podolgasti ali jajčasto-suličasti in celorobi. Po
njih tečejo debele žile, ki so mestoma privzdignjene, mestoma vglobljene, in ki jih delajo nekako gubate. Zgornji listi so manjši in ožji in skoro sedeči. Zgoraj so goli, spodi dlakavi.
Konec stebla stoji mogočno, 30—45 centimetrov (1—11ji čevlja) dolgo, latasto razcvetje, od kterega nam kaže naša slika samo vršiček. Pod vsako vejo sedi večji krovni list, manjši pa podpirajo posamezne cvete, kterih reclji so kračji od njih. Cvet je zvezdasto razprostrt in razdeljen na 6 podolgastih, rumen-kasto-belih, spodi zelenkastih lističev. Rumenih prašnikov je 6 ; kračji so od oboda. Plodnice so 3 ; ob dnu se druga druge drži. Razvijejo se v mešičke, ki so napolnjeni s podolgastim semenom.
Bela čemerika cvete od rožnika do velikega srpana in raste po gorskih gozdih, po vlažnih planinskih pašnikih ter sega marsikje daleč v gorske dolinice. Po nekod ji ugajajo tudi močvirnate nižave. Tukaj se nekoliko predrugači; zlasti listi so manjši, in cveti vlečejo na zelenkasto-belo.
Bela čemerika je v vseh svojih delih, posebno pa v koreniki, jako ostra. Presna korenika diši zoperno in je grenkega, ostrega in žgočega okusa. Posušena rastlina izgubi te lastnosti skoro popolnoma. Pride li prah od korenike na nosno sluznico, draži jo tako, da začneš močno kihati.
Kakor so mnogoštevilna opazovanja za trdno dokazala, moramo belo čeme-riko, zlasti njeno koreniko prištevati najmočnejšim strupom, ki ne vplivajo Slika 142. Bela čemerika. samo na človeka, temveč tudi na razne (Veratrum album.) živali. Delali so s to rastlino mnogo
poskusov in neovržno dokazali, da ne škoduje samo v želodcu in danki, temveč tudi kot prah, v kakšni tekočini razmočen, in istotako sok iz korenike, ako pride v kako rano ali se brizgne v žilo. Smrt v takih slučajih ni nič kaj nenavadnega. Ako omivaš z njeno obaro kako žival, na pr. psa, mačko, začne bljuvati, da je kaj. Po nekterih krajih imajo gorjanci navado, da odpravljajo živini uši z obaro, ktero dobivajo s tem, da skuhajo koreniko na zelnici. Vsakokratui nasledki ostrupljenja s to rastlino so silni, deloma krvavi iztrebki z neznosnimi bole-
činami v želodcu in črevih, neko trganje po trebuhu in obistih odrevenelost jezika itd. Poleg tega pa dotičnika na vso moč’ davi in sili na bljuvanje. Vsemu temu se pridruži marsikteio zlo na živcih, kakor omotica, omedlevica, nezavednost, krči in trganje po udih, velika onemoglost in težave, mrzli poti, mraz po udih, nepravilno utripanje srčnih žil in drgetanje po vsem životu, dokler ne nastopi smrt kot nasledek mrtvoudnosti. Domači živini je zelišče istotako škodljivo, le mula neki brez škode popase njegove liste. Goveda sicer pomulijo v prvi pomladi liste, ker pa dobijo drisko od njih, ogibljejo se jih potem. Žrebeta neki poginejo od njih. Tudi svinjam je zelišče škodljivo. Nekaj znanih dogodkov bodi tukaj omenjenih.
I.	Neka družina, ki je štela osem oseb, jedla je kruh, kteremu je bila iz neprevidnosti primešana namesto kumine stolčena bela čemerika. Vseh so se hitro polastile silne bolečine po trebuhu, in zdelo se jim je, da so se jim zvila čreva v klobčič. Bljuvati so jeli vsi, nekteri prej, drugi pozneje ; napadala jih je omotica, otekel jim je jezik, in po ustih jim je bilo, kakor da bi bila ranjena. Zdravje se jim je zopet povrnilo, ko so poklicali zdravnika.
II.	Neka druga družina je uživala neko korenino z žganjem, da bi si popravila želodec. Prigodi se pa, da pride namesto navadne korenine korenika od bele čemerike na vrsto. Ženo, ki je gotovo največ použila, jelo je po vratu, požiralniku in želodcu silno žgati ; izbruhala je precej neke zelenkaste sluzi in nekako otrpnila. Srčna žila ji je bila slabo, in dihanje, ki se je včasi pretrgalo za nekaj trenutkov, bilo je krčevito in hropeče. Obraz ji je zalila bledoba, oči so ji oslabele, in punčica v očeh se je zelò razširila. Požreti ni mogla ničesar. Drgali so jo z volnenimi robci, in tako se ji je zboljšalo, da je zdravnik mogel seči tudi po notranjih zdravilih. Naslednjega dne je postala jako razdražena in v obrazu rudeča; žila ji je močno bila, glava jo je silno bolela, in po koži se ji je izpahnilo, kakor da bi jo bile opikale bolhe. Tretjega dne se je vse to zboljšalo in polagoma ponehalo. Mož je trpel ravno tako in celò oslepel, kar je zadelo tudi tretjo osebo.
III.	Neka gospodinja, ki je hotela dati popra v juho, prijela je namesto njega za prah od bele čemerike, ki je bil pri hiši za domače zdravilo. Juha je postala sicer slabega, nenavadnega okusa, a vendar so jo použili. Vsi so postali klaverui in tožili o mrazu, ki jim je prešinjal ude, in o mrzlem potu, s kterim se je bila pokrila njihova koža. Tudi utripanje srčne
žile je bilo neznatno, dokler niso izrigali zastrupljene jedi. Zdravnik jim je povrnil prejšnje zdravje.
IV.	Neki zdravnik starejše dobe je sporočil, da je umrl kraljevič, ki je bil použil nekoliko tega sirupa.
V. Neki planinec na Štajerskem je dal svinjam zelenja od bele čemerike, ker ni imel druge piče. Svinje so se ga sicer dolgo branile, ker pa le niso dobile druge hrane, žrle so nekoliko od njega. Kmalu potem so jele bljuvati, in videlo se jim je, da so otrovane. Rešili so vse.
TI. Neki mački so brizgnili v nos razmočenega prahu od bele čemerike. Strašno je jela kihati in bljuvati in poginila v 16 urah.	____________
črna čemerika (Teratrum nigrum) spominja v svoji obliki na prejšnjo. V zemlji ima gomoljasto, zunaj črnikasto, znotraj rumenkasto koreniko, ktera je pokrita z mnogimi vlakni in globoko v tleh zarita.
Okroglo steblo je brez vej in pokrito z nekim belim puhom, ki se nahaja tudi na krovnih listih in na zunanjih obo-dovih lističih.
O listih imamo dostaviti, da so bolj gubati od prejšnjih.
V	zelò dolge latove nabrani cveti so črnorudeči, in njihovi receljčki stojijo naravnost od reclja. Cvet je zvezdasto razprostrt.
črna čemerika cvete malega in velikega srpana in raste po suhih gorskih senožetih in gorskih gozdih ter se ujema s prejšnjo v svojih lastnostih.
Yolèja jagoda,
kužni c a ali črna bil je pomladanska, prav zanimiva rastlina. Njena vodoravna, nekoliko zverižena korenika je debela kakor gosje pero; ona oddaja le malo koreninic, in še te so neznatne; barve so rujavkaste kakor korenika.
Okroglo, 15—30 centimetrov (J/2—1 čevelj) visoko, gladko steblo je brez vej, ravno ali malo na stran upognjeno. Pora-steno je z redkimi kocinicami in se okončuje v 4 liste. Kar ga je v zemlji, isto je belo ; pri tleh je rudečkasto ali rudeče-progasto, drugje pa zeleno.
V	križu stoječi jajčasti listi so celorobi, priostreni in goli a). V vsakem se razhajajo 3 glavne žile na vedno tanše žilice, ktere se naposled popolnoma porazgubijo. Zgoraj so temnozeleni, spodi svetli. Listna ploskev je malokdaj popolnoma gladka; navadno je zgrbančena in vdrta.
Sredi listov stoji cvetni recelj, ki nosi samo jeden cvet. Ta je zelen in ima 8 ozkih, suličastih, priostrenih iističev, iz! med kterih so štirje zunanji precej širji. Za vsakim lističem stoji zelen prašnik c), ki nosi ob sredi rumeno obrobljeno prašnico. Sredi cveta sedi okroglasta, nepopolno čveteroroba, zgoraj vdrta, temnorudeča plodnica. Iz globelice štrlijo štirje vratovi jednake barve. Plodnica se razvije v črnorujavo, kakor drobna črešnja debelo jagodo h), d) kaže počez, e) podolgoma prerezano jagodo.
Volčja jagoda cvete velikega travna in rožnika in raste po
senčnatih vlažnih gozdih in za mejami hribovitih krajev.
Mladino lahko za-peljajo jagode, ki so črnicam ali borovnicam nekako podobne, pa dosti debelejše. Tudi visijo črnice na grmičju, volčje jagode pa na zelišču. Tu naj zabeležimo samo jeden dogodek, ki glasno priča, kako nevarne morejo postati te jagode.
Neki zdravnik, kte-rega so poklicali k dvema zakonskima, piše o tem takó le : Mož je bil že davno mrlič, in čuden smrad se je razširjal od njega po sobi. Žena se je zvijala po tleh in včasi votlo zavpila. Potem pa je usta trdno stisnila, in oči so ji izstopile iz očesnih votlin. Tako je ostala kakih pet trenutkov; potem pa so se zaprle oči, spodnja čeljust se je obesila, srčna žila je jedva utripala, in dihanja skoro ni bilo opaziti. Ogovarjajoče ljudi je neumno pogledovala, in v sebe ni hotela ničesar spustiti, karkoli so ji vlivali v usta. Noge je niso nosile. V sobi so našli užitne in sumljive gobe, ki so že gnile, črnice in med njimi debelejše jagode od križnice. Od
Slika 143. Volčja jagoda. (Pàris quadrifólia.)
tega sta si bila najbrž, pripravila večerjo, kakor so kazali ostanki po skledi in žlicah. Ženo so spravili v bolnišnico. Drugega dne je začela nerazumljivo govoriti; njena koža je bila vroča, oči so se ji svetile, in žejalo jo je strašno. Pijače ni hotela nobene. Jela je celò razgrajati in skočila s postelje, misleč, da uide. Hladilne obveze so jo zazibale v dobrodejno spanje. Naslednjega dne je že mogla v postelji sedeti in zdaj se je spominjala, da je nabirala z možem v gozdu nekega dne jagode ter od njih in krompirja skuhala večerjo. Od te usode-polne večerje pa do trenutka, ko so našli zakonska v tako žalostnem stanju, preteklo je štiri in pol dneva. Žena je počasi okrevala.
Ne le z jagodami, tudi z listi in koreniko se more človek ostrupiti. Ti deli navadno povzročujejo silno bljuvanje in drisko, toda ne delujejo tako močno kakor jagode. O živalih nimamo nobenih opazovanj, samo toliko je znano, da umorijo jagode perotnino.
Jesenski podlesek.
Ko je otava spravljena, ozelenijo travniki jeseni še enkrat in dajejo živini dobre paše. Navadne travniške rastline vzra-stejo sicer precej visoko, a ker se oglašajo že mrazovi, ne morejo se razcvetati. Tu pa tam se res klaverno ozira kaka cvetka, ktere ali ni zamorilo ostro orodje, ali ktera je hitro pognala, kakor da bi hotela svetu zaklicati: Ne udajmo se! No, ko pa zima prikima, proč je njena moč, proč njena slava. Upognila je svojo glavico in se vlegla k večnemu počitku pod belo odejo. Tako žalostno pa vendar ni jeseni po senožetih ! Res, izgubile so raznobarvni pomladanski in poletni kras in postale jednolične, zakaj njihova lepota so zdaj bledorudeči podleski, ki vsaj nekoliko oživljajo umirajočo prirodo. Ali teh je mnogo, m s tem nadomeščajo na videz to, česar jim glede na raznovrstnost ni podelila skopa priroda.
Jesenski podlesek, močunee, očum, očur, nolika, ušivka, golob n jak, hadžun, dremavčica, pošl, divji luk ali smrtnjak ima globoko v zemlji čebulast gomolj jajčaste oblike, izpod kterega visijo mnogobrojna bela vlakna. Na jedni strani ima podolgoma plitev žleb, v kterega se pritiska nov gomolj, ki bo letošnje jeseni pognal cvet, prihodnje pomladi pa dozorel. Zunaj je gomolj pokrit s suhimi, rujavimi, kožnatimi luskami, ktere pozneje razpadejo na nepravilne krpe in segnijejo ; znotraj je bel, gost in mesnat.
Jeseni, ko so davno že odmrli vsi nadzemeljski deli, požene gomolj 1—3 velike, bledorudeče, zvouaste cvete na 10—15
centimetrov (4—6 palcev) visoki, trirobi, beli cevi, ktera je na koncu razdeljena na šest suličastih, celorobih lističev. Zunanji so nekoliko večji, in njihovi prašniki so niže pritrjeni. Omenjena cev tiči v kožnati, belkasti nožnici, ki je napošev prirezana, in ki ne dosega cveta. Za vsakim lističem cvetnega oboda stoji prašnik z veliko, rumeno prašnico na koncu. Podolgasta plodnica tiči jeseni in po zimi v gomolju, obdana od bledih lističev, ki se razvijejo in ozelenijo spomladi. Na njej stojijo trije dolgi, nitasti vratovi, ki teko po cevi in se končajo nad
prašniki. Spomladi se vzdigne stebelce iznad gomolja, in med njegovimi, precej velikimi, črtasto-suličastimi, celoro-bimi listi zori plod (ušivec, kücek ali prašiček). Ta je jajčasto - podolgasta, rujava glavica, ki se pozneje razcepi na tri oddelke. Vsak je napolnjen z ru-javim semenom.
Jesenski pod-lesek cvete kimovca in vinotoka in raste po vlažnih, močvirnih travnikih. Da se prikaže plod pred cvetom, to je pač le na videz ; v resnici je pomladanska glavica le nasledek v jesenskega cveta. Šaljivci so to krivo razumeli in tolmačili, trdeč, da „se rodi sin pred očetom“. Slika nam kaže na sredi rastlino, ko se je vzdignila spomladi nad zemljo in razprostrla zelene liste, kterim pravimo volovnik, čemerika ali divja turščica, in med njimi zorečo glavico; na desni imamo plod, na levi pa jesenski cvet.
Vsi deli jesenskega podleska so deloma ostrega, deloma grenkega okusa in morejo človeku kakor živalim jako nahuditi.
Slika 144. Jesenski podlesek. (Colchicum autumnàle.)
Največ strupa je v gomolju, cvetu, semenu in brez dvoma tudi v listih. Gomolji so sredi poletja debeli kakor golobja jajca, dišijo presni malo po kozlu in so grenkega, ogadnega in jedkega, pozneje žgočega in ostrega okusa. Ako položiš betvico podleskovega gomolja za hip na jezik, polasti se ga neka odrevenelost, ki ne izgine. Mladi gomolji so brez okusa, včasi celò sladki; stari so pa neki moki podobni. Cveti ne dišijo neprijetno, toda le dober nos jih ovoha, okusa so grenko-ostrega. Seme je, kakor vse kaže, najstrupenejši podleskov del; ono ne diši in je zoperno-grenkega, praskajočega okusa.
V obče delujejo posamični deli podleskovi jednako, in njihov vpliv se raztega posebno na prebavila in obisti, ki se več ali manj razdražijo in vnamejo. Pride jih le malo v želodec, tedaj so nasledki neka posebna telesna toplota, razne slabosti, stiskanje v vratu, počasno utripanje krvnih žil, suha vročina, večkratni izmečki in pomnožena moča. Po obilni meri pa te začne žgati in praskati po požiralniku, sili te na bljuvanje, prijemlje te driska s krvavimi iztrebki; jezik ti je neobčutljiv, muči te neugasna žeja, moča ti postane krvava, in iznebiš se je s težavo, glava pa je nekako zmočena. Nadalje te napada omotica, srce ti bije nepravilno, in pešajo ti telesne moči. Zapušča te zavest; ti začneš omedlevati in nerazumljivo govoriti, dokler se ne polastijo bolesti vsega telesa, dokler se ti niso ugonobile moči, in dokler ni pri zmanjšani telesni gor-koti nehalo popolnoma biti počasi utripajoče srce. Navadno mislijo, da so cveti in listi manj strupeni in nevarni, kakor gomolji in seme. Vendar je dokazano, da so se s cvetjem že otrovali ljudje in tudi umrli, na drugi strani pa so presni listi tako škodljivi, da morejo goveda poginiti od njih. Sploh je navadno človek tisti, ki otruje iz nevednosti in malomarnosti svojo živino s to rastlino, zakaj sama se je ne dotakne na paši. Zavoljo tega glej vsakdo na to, da odpravi presno listje iz klaje.
Ker je ta rastlina prav lahko pristopna, in ker se dogajajo zavoljo tega pogosto nesreče z njo, naj omenimo nekaj znanih dogodkov.
I.	Otrok, kteremu so dali podleskovih cvetov na mleku kuhanih za čistilo, moral je zavoljo tega umreti. Istotako je umrla dekla, ki je použila tri podleskove cvete.
II.	Dva dečka, starejši je štel 6, mlajši 2 leti, zobala sta nekega popoldne meseca velikega travna podleskovo seme. Ko sta prišla zvečer domu, tožila sta, da ju boli glava, da ju iz-preletavajo slabosti, in da jima mrzi vsaka stvar. To je bilo ob sedmih. Ob devetih sta jela prav silno bljuvati, in pozneje
ju je začelo goniti tudi na potrebo. Vse to je trajalo do naslednjega dne, in ko so ob desetih poklicali zdravnika, bilo je že prepozno. Mlajši je umrl ob štirih popoldne, starejši pa o polnoči. Obadva so prijemali krči in bolečine po želodcu in trebuhu.
III.	Dete je pojedlo nekaj nezrelih podleskovih glavic, ki so ga še zvečer tistega dne prisilile na trikratno bljuvanje. Po noči in naslednjega dne ni bilo na njem nič posebnega opaziti, samo obraz je izpremenil nekoliko svojo barvo, in trebuh je bil napet. Pred smrtjo, ki je nastopila drugega dne, izrigalo je nekaj zelene tvarine, in driska je hudo pritiskala.
IV.	Dvainpetdesetleten mož je izpil obaro, ki je bila pripravljena od dobre žlice podleskovega semena in od treh liber (funtov) vode. Po noči ga je prisililo 15 krat na bljuvanje, in ravno tako je udelavala tudi driska. Zjutraj je tožil o onemoglosti, toda poklicani zdravnik ni našel ničesar na njem, kar bi kazalo na kako nevarnost. Drugega dne pa je našel bolnika bledega, upadlega obraza in votlih očij na postelji tožečega o bolečinah. Umrl je še tistega dne.
V.	Od dveh mož, ktera sta izpila po majhno kupico podleskovih kapljic, umrl je jeden po dvaindvajsetih, drugi po osemindvajsetih urah.
VI.	Neki zdravnik je zapisal štiridesetletnemu možu, kte-rega je lomil protin, na vsako drugo uro 20 kapljic leka, ki je bil narejen od podleska. Neubogljivee je izpil zvečer, ko je bil opazil, da se mu obrača na bolje, zdravilo na enkrat in se vlegel spat. Ob dveh zjutraj se je prebudil, in med drugim ga je sililo tako močno na bljuvanje, da je izrigal celò poprej použito hrano. Mučila ga je tudi žeja, zapuščale so ga moči, obraz mu je postal bled, koža pa mrzla. Počasi je sicer okreval, toda podleskov strup ni dobro vplival na protin.
VIL Šestinpetdeset let star, slaboten mož je izpil iz neprevidnosti nekoliko vina, v kterem se je namakal podlesek. Jedva je pretekla ura, začel ga je boleti želodec, in gabilo se mu je vse. Nato ga je prisililo do bljuvanja in gonilo na potrebo. To je trajalo vso noč in malo da ne ves dan. Drugega dne je mučila bolnika strašna žeja, ki ni prenehala do smrti. Proti večeru je jel zmedeno govoriti, in srce mu je utripalo tako slabo, da utripanja niti čutiti ni bilo. Tretjega dne je izdihnil svojo dušo.
VIII.	Nekje so okrasili vas zavoljo izprevoda (procesije) s cvetlicami, med kterimi so bile tudi podleskove glavice. Dvoje otrok je jedlo seme iz glavic in kmalu potem umrlo.
IX.	Triletna deklica je použila zvečer nekoliko podleskovih glavic. Ko je dobila mleka, vzdignilo ji je, in naslednjega jutra je pritisnila driska, ki je spravila mnogo semena na dan. Navzlic temu je vendar umrla.
X.	Dve ženski na nemškem Štajerju sta nabrali dne 25. kimovca leta 1860. podleskovih cvetov, misleč, da je to navadna nunka (divji žefran), in jih použili pripravljene kakor salata. Jedna je umrla, druga je počasi okrevala.
Ta dogodek nas je napotil do té-le opombe. Nedolžna nunka je sicer jesenskemu podlesku precej podobna, toda ona cvete spomladi, podlesek pa jeseni.
Kakor smo že omenili, nevaren je podlesek tudi domačim živalim. V dokaz temu tó-le našim gospodarjem in gospodinjam.
XI.	Nekdo, ki ni poznal volovnika, dal ga je meseca velikega travna svojim govedom. Troje mu jih je kar poginilo, ko so bile jasli prazne.
XII.	Od sedmih krav, ki so imenovanega meseca dobile med klajo podleskovih glavic, poginili sta 2, ostale so ozdravili.
XTTT. Od 36 svinj, ki so se nažrle na nekem travniku izkopanih podleskovih gomoljev, poginilo jih je še tistega dne 32.
Navadni porečnik,
vodni trpotec, lepiiš ali žličnik je po naši domovini prav navadna trpežna rastlina, ktera ima v tleh kratko, toda debelo koreniko, obdano s tolikimi vlakni, da se med njimi skoro ugledati ne more. Na njenem zgornjem koncu se nahaja kolobar listov, kterih dolgi reclji so na spodnji strani zaokroženi, na zgornji ploščnati in ob straneh robati. Listna ploskev je jajčasta, včasi srčasto jajčasta ali celò suličasta, celoroba in ima 5—7 podolžnih, vzporedno tekočih žil, ki se ob sredi nekoliko oddaljijo, spredi pa zopet približajo. Po teh žilah je list precej podoben trpotčevemu.
Listi stojijo navadno kvišku, včasi so slika 14B “Favadni porečnik. pa položeni tudi po vodi. Goli so in (Alisma Plantógo.) včasi opisani z rudečimi Usami.
Izmed listov izraste triroba, brezlistna betva, ktera je 30—90 centimetrov (1—3 čevlje) visoka, dostikrat rujavo lisasta
in ozaljšana z obširnim latastim razcvetjem. Njegovi reclji sto-jijo- v kolobarjih in se večkrat jednako delijo. Kolobarji so sestavljeni iz nejednakih vej ; tri so največje in podprte z majhnimi, suličastimi krovnimi listi. Večje veje stojijo po robih, kračje méd njimi.
Cveti so nameščeni na kratkih reeeljčkih po vejah in združeni v kobule. Cvet (na desni zgoraj) ima 3 zunanje, zelene, manjše in 3 notranje, rožnorudeče ali bele, večje lističe, 6 prašnikov in mnogo plodnic, iz kterih se razvije ravno toliko posamičnih stisnjenih plodov (na desni spodi). Ti sedijo nad zelenimi obodovimi lističi, notranji pa odpadejo. Za veliko rastlino so cveti kakor plodovi jako neznatni.
Navadni poročnik cvete malega in velikega srpana in raste samo na mokrih tleh. Navadno ga nahajamo kraj jarkov, ribnikov in po stoječih vodah. Ker ima mnogo plodov, ni čudo, da ga je mestoma vse polno.
Navadni porečnik je v vseh svojih delih precej oster, in zavoljo tega so ga rabili zdravniki prejšnjih časov posebno radi, kedar je bilo treba namehuriti kožo. Posebno ostra in na kovžo vplivajoča je korenika, ki pa posušena izgubi svojo moč. Živina se ne dotakne tega zelišča, in kakor govorijo poročila izza prejšnjih dnij, smrtonosno je govedom, konjem in ovcam, kozam pa ne škoduje.
Šiita 146. Plavajoči porečnik (Alisma nätans.)
Jednako škodljiv je tudi plavajoči p o r é č n i k, ki se pa nahaja le redkokje. Njegova korenika je vlaknata, steblo tenko, skoro nitasto, plazeče in členkovito. Iz kolenec izrastejo vlaknate koreninice in šop majhnih, jajčastih ali podolgastih, recljatih listov s tremi žilicami ter 2—3 reeljati, beli cveti, ki se ukrivijo pozneje navzdol. Cveti so onim od navadnega poreč-nika podobni, plodovi pa podolgasti, stisnjeni in gladki; zunanji so brazdasti in podaljšani v kratko konico (na desni).
Kakor nam kaže slika, krnjasti so pritlehni listi in preobraženi v črtaste reclje, ki so spredi neznatno razširjeni.
Plavajoči poročnik cvete od rožnika do velike in je sploh redka povodna rastlina, kakor svojih lastnostih se strinja s prejšnjo.
Omotna ljutika
je izmed mnogobrojnih trav jedina, ktere zrna veškemu zdravju ; zatorej smo jo postavili v to poglavje. Kakor naše žitne trave, med kterimi prav pogostem raste ljubka, traja tudi ona le jedno leto. Glavna korenina, ki pride iz semena, trpi samo tako dolgo, da se je bilka nekoliko okrepila in pognala iz spodnjih kolenec nekaj vlaken, ki držijo kakor pri strnenem žitu bilko v zemlji in ji dovajajo potrebnega živeža a). Steblo je votlo, členkovito in 60—90 centimetrov (2—3 čevlje) visoko. Nad najvišjim listom je ostro, o čemur se uveriš, ako potegneš s prstom navzgor. Isto velja o ozkih listih, ki objemajo steblo z dolgo nožnico in so pričvrščeni na rudečkastih kolencih.
Konec bili je dolg, tog in kvišku štrleč klas (a) na desni). Sestavljen je iz mnogih posamičnih klaskov, ki se držijo z ozko stranjo vkup-nega, na desno in levo zve-riženega in plitvo izdolbenega vretenca. Klasek tiči za suličasto méhovo loputo, ki je nekoliko daljša od njega. To nam prav dobro predočuje b), ki nam kaže kos zrelega klasa.
V klasku je 5—8 cvetov, od kterih se pa ne razvijejo vsi v plod. Posamezni cvet c) je jajčast in ima za obod 2 plevi ; zunanja nosi večjidel na koncu togo reso. Med plevama so 3 prašniki na dolgih nitkah, na plodnici pa stojita dve peresasti
(Lólium temuléntum.)
brazdi. Iz plodnice se razvije pozneje žitnemu semenu podobno zrno d).
Omotna ljulika cvete rožnika in malega srpana in raste kaj rada med žitom. Zlasti v mokrih letih je je mnogo po njivah, kjer škoduje žitni rasti.
Seme omotne ljulike, lunke ali pijanke je nekoliko manjše od navadnih žitnih trav, grenkega okusa in strupeno. Čudno je pri njem to, da je starim ljudem škodljivejše kakor otrokom. Ako ga pride malo v želodec, omami te, in vedeš (obnašaš) se, kakor da bi bil pijan. Obilna mera pomnoži imenovane prikazni in vpliva posebno na čutila. Oči ti obstanejo, kakor da bi bile pribite v očesni votlini; vsako stvar ti kažejo v dvojni podobi, in pogosto ti migljajo iskrice pred njimi. Po ušesih ti šumi in buči, in jezik izgovarja besede, kakoršne so lastne le neumnežem in norcem. Marsikteri začne tudi besneti, potem pa ga premaga zaspanost. Srce ti jame trepetati, in v želodcu občutiš silne bolečine, ker te prijemlje krč po njem. Po oslabelem životu ti lije pot, udje se ti tresejo, gabi se ti vsaka stvar, in sili te na bljuvanje, do kterega te tudi večkrat pripravi. Jezik ti odpove svojo službo, po vseh udih te lomijo krči, in naposled nastopi smrt vsled mrtvoudnosti.
Pivo, ki je žgano od ječmena, kteremu je primešano mnogo omotne ljulike, opijani močno, in brezvestni pivovarji včasi nalašč dodajo mnogo tega škodljivega zrnja, da je pijača „močnejša“. Domačim živalim je omotna ljulika ravno tako škodljiva in povzročuje pri konjih tiščavko (norost, koževnik) in jim vzame navadno tudi vid.
Jako težko je odpraviti ta plevel popolnoma z njive, ker njegovo seme lahko leži več let v zemlji, pa vendar ne izgubi svoje kaljivosti. Tudi se zaplodi in namnoži v mokrih letih zelò in včasi tako, da skoro popolnoma uniči žitne trave. Najbolj se ubraniš tega zla, ako žito pridno brstiš, seme čistiš in njivo večkrat preorješ.
Ker se po omotni ljuliki pokažejo prav nevarne živčne bolezni, kriva je nabrž tudi žitne božjasti, kakor je to dokazano o rženem rožičku. Zatorej snažijo žito od tega plevela s posebnimi siti, ki imajo podolgaste luknjice. Moka, med ktero je omotna ljulika, peni se silno pri ognju, in kedar testo kipi, razvija se mamljiv duh, in testo se ne sprijemlje v lepe hlebe. Ostrupljenja z omotno ljuliko, ki so zlasti v mokrih letih na vrsti, dogajajo se pogostoma, in nekaj takih dogodkov hočemo tu kratko omeniti.
I.	Nekje je umrl kmet, ki je jedel kruh od moke, ktera je bila onečišćena po omotni ljuliki. Jednako se je godilo dvema drugima osebama, ali te nista umrli, ker sta izbruhali použito hrano.
II.	V neki delavnici je nenadoma zbolelo 74 oseb, med kterimi je bilo največ žensk in otrok. Jedli so namreč ječmenov močnik, čegar moka je bila onesnažena z omotno ljubko. Nadlegovala jih je omotica, tresli so se jim udje, in pogosto so bruhali. Najslabše se je godilo onim, ki so radi pijančevali in sploh neredno in razuzdano živeli. Umrl ni nikdo.
III.	Neki pekar je dodal moke od omotne ljulike navadni moki in spekel kruh. Zbolelo je 20 delavk, ki so jedle od te peke. Mučila jih je zaspanost, in krčevito so se jim tresli mrzli udje. Zdravnik jih je rešil.
IV.	Leta 1864. se je zastrupila na Hrastniku ob Savi neka družina z omotno ljubko. Pekli so kruh in potvico iz moke, kteri je bilo primešanega nekaj omenjenega plevela. Najprej sta zbolela dva dečka, potem mati in 19 letni sin in naposled oče in 18 letna hči. Vseh se je polastila omotica, glava jim je postala vroča, srce jim je silno tolklo, in bruhali so večkrat. Po 2—3 dneh se je vse to porazgubilo ; samo hči je občutila te nevšečnosti še nekoliko dnij, in oče je zapustil celò to solzno dolino. Vsled njegove smrti je prišel ta dogodek na dan. Lahko trdimo, da se jednakih dogodkov več pripeti, a ljudje iščejo vzroka navadno drugje.
Med domačo živino trpijo največ konji, ker dobijo mnogokrat med zobanjem omotne ljulike.
Navadni lisièjek,
omelišje, povój ali navadno trakovje je rastlina posebne vrste, ki nikdar ne cvete, ampak se razmnožuje po tako-zvanem kličnem zrnju ali trosju in se prišteva zaradi tega tajno-cvetkam. Take rastline so na pr. tudi praproti, preslice, raznovrstne gobe in glivice, mahovi in lišaji. Navadni lisičjek ima po tleh ležeče, plazeče, 3 metre (9 čevljev) dolgo steblo, ktero je povsod jednako debelo, okroglo in pokrito s tankimi, ozkimi listi. Da se tako dolgo, pa drobno steblo ne more držati po koncu, razvidi lahko vsak, in ker nima vitic, in ker se tudi ne ovija okoli drugega rastja, ostati mora na tleh, kjer je mestoma pritrjeno z vlaknatimi koreninami, kakor da bi bilo v zemlji pribito. Zavoljo tega se ne dà pobrati, kakor kaka druga zel, ki si jo prijel za korenine, a) nam kaže kos lisičjeka s koreninami. Na levo in desno gredo veje, ki ležijo ali po tleh, ali
Naše škodljive rastline.	16
pa se vzđigajo od tal. Steblo je razpeljano naravnost naprej, ali pa se krivi in dela ovinke na vse strani. One veje, ki imajo na koncu navadno po dva valjasta klasa, molijo na viš.
Neznatni listi so suličasti, plitvo napiljeni in se okončujejo v dlakavo konico c). Po vejah s klasi so listi manjši, redkejši in ležijo po njih.
Klas sestavljajo jajčasto-srčasti, nepravilno izrezani in v mehko konico podaljšani krovni listi, za kterimi se napravijo rumene, podolgaste posodice b), napolnjene z rumenim prahom. Ta prah d) je klicno zrnje ali trosje, ki se more primerjati semenu drugih rastlin, zakaj iz njega nastane nova rastlina.
Navadni lisičjek dela trosje malega in velikega srpana in raste po mahovitih senčnatih gozdih in marsikje tudi po osojnih (senčnatih) pašnikih, ki se razprostirajo med gozdovi.
Ta rastlina je grenkega okusa, in sluznica se nabere od nje v gube. Voda, na kteri si jo kuhal, povzročuje bljuvanje in drisko, in ako si je mnogo použil, prijemajo te krči, ki te lahko spravijo pod grudo.
Slika 148. Navadni lisičjek. (Lycopodium clavätum.)
Kžčni rožicek.
Kedar je mokro leto in se vlačijo večkrat goste megle po tleh, trpijo naša žita od mnogovrstnih uim, ki seveda vse merijo na to, da postane pridelek kolikor toliko slabši. Ne smemo pa misliti, da je vreme krivo takih nezgod, in dasi tudi ni popolnoma nedolžno, bilo bi vendar napačno, ako bi mu pripiso-
vali glavno ulogo. Res je, da razne uime zadevajo naše žitne rastline posebno v vlažnih letih, toda vlaga samo pospešuje raz-vitek raznovrstnih zajedalk, ki unièujejo kmetovalcu zdaj to, zdaj ono koristno in potrebno zelišče. Pozneje bomo tem kvar-ljivkam drugače posvetili, tu le omenimo, da je človek večjidel sam kriv svoje nesreče. Sevéda se mu navadno še sanja ne, da on sam pripravlja in uravnava pot svojim sovražnikom; a vendar je tako ! To je za našega poštenega oratarja sicer težka obdolžitev, pa dokazali mu bomo, da je žalibog le prepogosto opravičena. Iz nevednosti si goji sam toliko in toliko ničvrednih pokončevalcev hudega truda, potem pa vzdihuje o slabih letinah. Poučiti ga hočeno v poznejših poglavjih, kako mu treba postopati, tu pa mu samo povemo, da večkrat uničuje zdravje sebi in svoji ljubi družini, ne meneč se za strn o pravem času. Mnogokrat gre mimo klasa, ki ga malo da ne prosi : Poglej me, kako sem lep, pa še lepši bi bil, da odpraviš marogo z mene ! Tako morda bi mu veleval žitni klas, da ga je obdaril stvarnik z glasom. Ali mutec je mutec, in človek se mora učiti od onih, ki mu
razlagajo golo resnico.
Dragi čitatelj, oglej si našo sliko a), in pritegnil nam boš, da si že mnogokrat videl take nestvore na svojem klasju.
To je rženi rožiček, kakoršna vidiš na levi dva b) in c).
Kako se naredi ta stvar v klasu, povedali ti bomo pozneje, kedar pride vrsta nanj med njivskimi pleveli, tu pa hočemo izpregovoriti le o njegovih lastnostih, da se ga veš varovati.
Rženi rožiček je kake 3 centrimetre dolg in moli kakor podolgast, rogu podoben izrastek iz rženega klasu. Zunaj je temnorudečkast, znotraj ble-dejši in nosi rumenkasto ali rujavkasto kapico na koncu, ki pozneje odpade. ' Kapica je sestavljena iz neizmerno tankih nitij, ki narejajo navzgor brezštevilna, s slizavo kožico obdana
Slika 149. Rž6ni rožiček. (Cläviceps purpùrea.)
klična zrna, navzdol pa gosto tvarino rožičkovo. Rožiček odpade in se še le naslednje spomladi razvija dalje v tleh.
Presni rožiček je mehek in skoro gobast, suhi pa trd in krhek. On nima nobenega duha, ko ga pa stolčeš v prah. diši po plesni. Okusa je zoperno-osladnega in skrči goltanec kakor galun, pa ne tako silno.
Ako ti pride rženega rožička precej v želodec, začne te peči okoli srca, boli te želodec, izpreletavajo te slabosti, sili te na bljuvanje, in večkrat ti bruhne nekoliko želodčne vsebine na dan. Po črevih te grize, in dostikrat se ti tudi vnamejo. Iztrebki ti vihajo nos, in pogosto te goni na stran. V večji meri pomnoži telesno toploto, v glavo ti sili kri, obraz ti postane zabuhel in rudeč, in srce ter pljuča delujejo silneje ; zlasti ženskam in materam je nevaren.
V toliki meri ne ostaja brez slabih nasledkov na živce, ki se pokažejo v tem, da te napada omotica, da se ti tresejo udje, in da te draži žitna božjast. Tudi se ti razširi punčica v očesu, kar je gotovo znamenje, da se je začela oglašati mrtvo-udnost, kteri sledi smrt. Navadno se pričnejo te prikazni kake pol ure po zaužitju rženega rožička in trajajo po več ur, dà celò po več dnij, in ako je konec ugoden, občuti človek več časa kako nevšečnost, zlasti pa se mu pristudijo jedi in med njimi najbolj meso.
Najbolj škodljiv je rženi rožiček, ako dohaja v človeka polagoma, če tudi v mali meri. To se dogaja v takih letih, kedar se ga mnogo zavrže v klasju, in ni nikogar, ki bi ga čistil. Po dolgotrajnem uživanju take moke se izcimi takozvana žitna božjast, ki je posebno v srednjem veku po nekterih deželah hudo razsajala in na pr. na Španskem in Francoskem pobrala 922. leta 40.000 ljudij. Tudi naši bratje na severu so mnogo trpeli. Žitna božjast se pritihotapi v dveh oblikah: ali se pokaže v omotici, v bolečinah in krčevitem prikrajšanju telesnih mišic, ali pa odmrjejo posamezni telesni deli za prisadom. Zadnja oblika zadene največkrat noge.
Tudi živalim je rženi rožiček strup, toda manj trpijo od njega take, ki uživajo rastlinsko hrano, in le tako je mogoče, da naša živina ne zboli. Sicer pa ostane le redkokdaj v slami, zakaj nekaj ga odpade že na njivi, nekaj pa na skednju (podu) med žitom.
Nekaj znanih dogodkov podamo tu blagovoljnim čitateljem.
I. Leta 1845. je lečil zdravnik očeta, sina in hčer, ktere je zdelavala žitna božjast. Vsi so jedli večkrat od ržene moke, med ktero je bilo mnogo rženega rožička. Obraz jim je postal
bled, in možu so šle jedi v slast kakor navadno, sin pa je postal celo požrešen. Udje so jim bili usločeni, in ko jih je zdravnik s silo nategoval, boleli so jih jako. Tožili so vsi o bolečinah v križu. Sin je umrl šesti dan pri popolni zavesti, ostala sta okrevala.
II.	Dvaindvajsetletno dekle je použilo iz grešnega namena precej semletega rženega rožička. Nasledek tega dejanja je bila smrt, ki je rešila dekle črez dva dni silnih muk.
III.	Leta 1855. je zbolela na češkem družina nekega dninarja na žitni božjasti. Jedli so od moke, za ktero so bili nabrali zrnja nekje po kotih. Med njim je bilo dosti rženega rožička. Najprej so jih prijemali krči, potem so jim pa udje odreveneli; čutila jim niso več služila, in tudi jezik jim je odpovedal nadaljno službo. Govorili so nerazumljivo, in zavest jih
! je popolnoma zapustila. Trije, namreč dva otroka in oče so umrli po treh dneh, ostali pa so okrevali.
Omenjenega leta je razsajala žitna božjast tudi na Francoskem, kjer so izgubili posamezniki celo roke ali noge.
Leta 1857. je vzpihnila žitna božjast na Sedmograškem, kjer je pobirala najbolj ženske in otroke. Do jeseni je zbolelo ondi 245 oseb, izmed kterih jih je pomrla polovica.
IV.	Neki ženi so dali o porodu rženega rožička. Vsled tega so ji otekle roke in prstov se je prijel prisad, čegar nasledek je bil, da so ji nekteri popolnoma odmrli.
Belopikasta nmšnica.
Menda ga ni med nami človeka, kteri ne bi poznal lepe mušnice, naše najnavadnejše strupene glive, ki prav pogosto raste po jelovih gozdih. Ti pa, ki je morebiti še nisi videl, ker se ne nahaja v domačem lesu, oglej si tu njeno podobo, in ne pride ti tako lahko več iz spomina. Posebno povešeni rudeči klobuk, ki je posut z manjšimi in večjimi, pravilnimi in nepravilnimi pikami in lisami, ugaja tvojim očem. Spodi so razpete mnogoštevilne zelò nežne platnice od srede proti robu. Klobuk je pritrjen na belem, spodi gomoljasto odebeljenem betu, ki nosi pod njim bel odpadljiv obroč. Znotraj je gliva popolnoma bela. V mladosti je zavita v neko belo odejo, ki se pozneje pretrga in večjidel porazgubi. Njeni ostanki so omenjene bele pike in lise na klobuku in obroč na betu.
Kakor ostale glive razmnožuje se tudi mušnica s trosjem, kterega se naredi ogromna množina v platnicah na spodnji klo-bnkovi strani. Kar mi v vsakdanjem življenju imenujemo gobo, to je prav za prav le trosonos, ki se je razvil na belem, ni-
tastem, v zemlji ležečem podgobju. To je v primeru s prvim zelò neznatno in izraste iz trosja.
Mušnico navadno rabimo, da se obranimo muh, ki so posebno o toplem poletju in proti jeseni kaj nadležne. Polijemo jo z mlekom in postavimo v kak kot. Paziti nam je treba, da ne pride mladina ali kaka domača žival, na pr. pes, mačka, perotnina itd., do posode, kjer je strup za muhe. Večkrat so se že pripetile na tak način nesreče, zatorej svetujemo, da zatirate nadležni mrčes na kak drug način. Najboljša je pač
snaga po hišah in shrambah, zakaj ondi, kjer ni mnogovrstnih odpadkov, kjer je vse očejeno, posoda snažna in obri-
sana, nima živeža in se ogiblje takih stanovanj. Tudi stenice se odpravljajo z njo.
Poleg naušnice rastejo po naših krajih še druge strupene in sumljive glive. Njihovo število sicer ni veliko, ali vendar se pripetijo z njimi večkrat nesreče, ki izvirajo navadno odtod, da ljudje zamenijo strupeno gobo z užitno. Že od nekdaj se je to dogajalo, in vsled strupenih gob niso izgubili življenja le navadni ljudje, ampak celò maziljene glave, kakor na pr. cesar Dijoklecijan, papež Klement VIL, cesar Karol VI. in drugi.
Večinoma delujejo vse nevarne glive skoro jednako na človeško telo. Po nekterih ti postane samo slabo, trebuh se ti napne, in želodec ti je težek; po nevarnejših pa te začne grizti po želodcu in se ti gabiti vsaka stvar; bljuvanje ne iz-
Slika 150. Belopikasta mušnica. (Agärieus muscarius.)
ostane nikdar in ravno tako tudi driska ne. Bolečine postajajo vedno hujše, pridruži se jim rada neugasljiva žeja in včasi tudi krvavi iztrebki. Ker se strup razširi po vsem telesu, prijemljejo te krči, omotica jedva poneha, pa te že zopet zgrabi, žile bijejo sicer hitreje, toda vedno slabše, mrzli pot ti zalije ude, in naposled te reši vseh teh groznih muk smrt. Mrličeva koža je pokrita z mnogoštevilnimi, obširnimi višnjevkastimi lisami; trebuh mu je napet, želodec in ves drob vnet in zadnji celò zalit s črno krvjo. Tu je treba hitre pomoči, dokler ni zdravnika. Prvo skrb moraš obračati na to, da prej ko mogoče spraviš strup iz telesa, da pripraviš dotičnika do bljuvanja, in da mu daš kako mečilo. Ako p rika? ni govorijo za to, da so hranila vneta, treba je ponesrečencu puščati, dati mu kake sli-zave pijače in jednakih klistirov. V ta	namen	priporočajo	najbolj obaro od hrastove ali	smrekove	skorje,	ki se mu	daje
vsakih 5 minut.
Da se ogneš nesreče,	ki ti preti	od gob, zapomni	si v
prvi vrsti tó-le : Ne nabiraj	in ne nosi	nikdar	domu gliv,	ki ti
niso dobro znane kot užitne in neškoijjive. Pripravljaj si v živež le take, kakoršne so se pripravljale že od nekdaj v domači hiši, vse druge pa pusti na miru. Si li videl, da sosedovi tudi druge jedo in jim ne škodujejo, smeš jih tudi ti, toda dobro si jih oglej.
Ker iz raznih vzrokov ne bomo opisovali drugih nevarnih in sumljivih gob, hočemo dragemu čitatelju podati splošne znake, po kterih ni ravno težko ločiti užitnih gob od neužitnih.
1.	Ako gliva izpremeni barvo, zlasti ako pomodri, ko si jo prerezal ali odkrhnil, vrzi jo na stran.
2. Ako se eedi iz glive, ko si jo prerezal, mleku podoben sok, pusti jo na miru. Sicer pa ne smeš misliti, da je vsaka gliva brez omenjenega soka tudi užitna.
3.	Glive, ki zoperno dišijo, so strupene ali sumljive. Tudi take, ki se odlikujejo po žgočem in zopernem okusu, niso za rabo.
4.	Krvavorudeče, zelenkaste, bledorumene in črne glive so navadno nevarne. Sploh pa se barva zelò izpreminja in je včasi drugačna v mladosti, drugačna v starosti.
5.	Nevarne glive so rade tudi lepljive in imajo dostikrat votel bet.
6.	Sumljive so vse take, ki rastejo po nečednih krajih.
Vendar so tudi take gobe, ki nimajo teh lastnostij in niso
užitne. Zatorej je najpametneje, da spoznamo prav dobro to
peščico gob, ktere ljudje navadno jedo, in da jemo samo te in še te le takrat, dokler so prav mlade.
Gobe so dobra in tečna, toda težka jed. če si zdravega želodca, uživaj jib zmerno in ne preobloži ga nikdar z njimi. Za slabotne ljudi niso gobe, in tudi nežna mladina ti bo ostala bolj zdrava, ako ji ne privoščiš te jedi.
Dlakosék (Trichophyton tonsurans).
človeška koža, dlaka in lasje bolujejo na raznih boleznih, a vzrokov je več, in samo o nekterih moremo trditi, da jih narejajo glivice. Nevarne sicer niso, a človeku so vendar tolikanj nevšečne, da jih skuša odpraviti s telesa. Sam seveda tega ne more, in še zdravniku se upirajo včasi prav dolgo. Prav pogosto se nahaja dlakosék, čegar nežne nitke so sestavljene iz verigasto nanizanih mehurčkov, ki razpadejo v okroglo ali podolgasto trosje. Ni pa vse jedno, kje se naseli kvarljivka. Na prostorih, ki so obrasteni z lasmi, kaže nam drugo podobo, kakor na goli koži.
Na glavi se naredijo vsled te glivice precej velike lise, na kterih je videti le malo las. Takšni lasje se ne svetijo, in skoro se nam dozdeva, kakor da bi bili potreseni s prahom. Nekoliko nad korenom so odščipnjeni, in sicer v nejednaki visokosti. Na obolelih mestih je koža pokrita z belimi luskinami, ki se je trdno držijo. Odstraniš li te luskice, porudeči ti koža, napne se malo in postane precej občutljiva. Navadno se prikažejo tudi majhne srage na njej. Okoli takih lis nahajamo mozoljčke ali pa rujavkaste tanke kraste, ki so se naredile iz njih, ko so popokali. Kjer so pa izginile te skorjice, ostale so plitve vlažne jamice. Na bradi in drugje, kjer so gosti lasje, imamo jednako prikazen. Odpravi se dlakosék jako težko, in večkrat minejo leta in leta, predno se je to posrečilo.
Od drugih oblik, ki nastajajo po ostalem životu, omenimo samo naslednjo. Na trupu in na udih se napravijo najprej nekoliko vzvišene, rudečkaste lise, ki so velike kakor leča in maloštevilne. Zdaj pa nastopajo hitro lisa za liso in se razširjajo z rudečim robom rastoč vsaka posebej. V sredi so vdrte in rumenkaste. Takih lis se zlije več v nepravilno, veliko liso, od ktere se dalje širi bolezen.
Ta glivica živi v zunanjih plastéh zgornje kožice in v laseh. Včasi se naseli tudi v nohtih, ki se izpremenijo na toliko, da postanejo krhki, in da osivijo.
Dlakosék živi tudi na domačih živalih, na pr. na konjih, govedih, psih itd., in prehaja z njih na človeka in narobe.
r
Skórjerec (Achórion Schoenleinii)
je neznatna zajedalka, sestavljena iz tankih, jako razvejenih nitij, med kierimi se nahaja debelejše, verigasto nanizano trosje. Za skorjevca smo ga krstili zaradi tega, ker napravlja na raznih mestih človeškega telesa skorjam podobne kraste. Kjer se on naseli, naredijo se suhe, okrogle, rumenkaste luske, ki so zgoraj nekoliko vdrte, spodi zbočene in prevrtane od posameznih las. Ako se glivica drži kože, pokažejo se najprej okrogle, rudeč-kaste lise. ktere dostikrat obrobujejo mozolji. Crez nekaj časa se olupi koža sredi lise, in okoli las opazimo majhne, rumenkaste, nekoliko zbočene luskice, ki se širijo na okrog. Ako so se razvijale zajedalke druga blizu druge, zlijejo se posamične skorje, vzdignejo nad kožo in postanejo prav debele. V teku časa izgubijo kraste rumeno barvo in dobijo umazano sivo. Kraste se dado lahko odločiti od kože, iz ktere izstopi nekoliko krvi. Lasje tudi obolijo; oni postanejo suhi in krhki in se morejo lahko izpuliti. Kjer je narejal skorjevec kraste, ondi lasje nikdar ne ponarastejo.
Ta zajedalka se zavrže najrajši na glavi, pa tudi ostalo telo ji je dobro, in celò v nohtih se razvija pravilno. Naj večje kraste se naredijo na glavi, kjer so včasi tako trdovratne, da jih ni odpraviti po več let, dokler je kaj las na njej. Učenjaki mislijo, da prileze skorjevec, v začetku samo v zgornji kožici se nahajajoč, do lasnih korenin, ki gredó vsled tega pod nič. Jednako se pritihotapi tudi v spodnje kožne plasti, ktere izsesava in uničuje.
Ustna gobica (Sacharomyces albicans).
Vneta ustna sluznica je ugodna podlaga mali zajedalki, ki napada zlasti otroke v nežni mladosti, dasi tudi ne prizanaša slabotnim odrastlim ljudem. Da se naseli glivica v ustih, ni neobhodno potrebno, da je sluznica vneta; zadostujejo tudi lahke razpoke v njej, kakor hitro nismo gledali na potrebno snago. Gobici je dovolj nekoliko mini, da se zelò namnoži. Odrastli jo morejo dobiti iz zraka, dojenčki pa največkrat s tistimi zvezanimi cunjami, ki se jim vtikajo v usta, da ne vpijejo. Večkrat in z vso skrbjo ogleduj torej dojenčku ali bolnemu otroku usta, da se gobica preveč ne razširi.
V začetku opaziš na jeziku in ob notranjem robu na ustnicah belkaste pike, velike kakor pšeno, ki so nekoliko vzdignjene nad zdravo sluznico in rudeče obrobljene; to pa tedaj, ako sluznica ni vneta. Omenjene pike se držijo prav močno
sluznice, in ako jih odstraniš s silo, pokaže se nekoliko krvi. Ker se širijo hitro na vse strani, zlijejo se v hrapav povlak, ki pokrije vso ustno sluznico in se vleče proti požiralniku. Razvije pa se glivica v sluznici, a ne na Djej. Toda hitro vzdigne pokrivajoče plasti kvišku, ki ali same odpadajo, ali pa se lahko odluščijo. Tako udelava gobica v zgornji sluznici in se zarije le redkokdaj v njene nižje plasti. Ker te nimajo odeje, vnamejo se in dostikrat tudi krvavijo. Včasi se raztegne bolezen tudi v požiralnik, ki se pogosto skoro popolnoma napolni s to nesnago. Našli so jo tudi že v želodcu.
Nevarna je ustna gobica posebno zavoljo tega, ker otež-koči primerno hranitbo, in ker je ni lahko odpraviti, kedar se je preveč namnožila.
Bakterije.
Doslej smo predstavljali čitatelju brez posebnih izjem samo take rastline, ki so popolnoma v njegovi oblasti, zakaj velike so tako, da jih more vsakdo ugledati na prvi hip. Tvoja skrb bodi, da jih spoznavaš, in da jih veš ločiti od neškodljivih, in tedaj se ti ni bati kake nezgode. „Dobro!“ utegne nam kdo zaklicati ; „kaj pa neštete množine onih rastlinic, kterih s prostim očesom niti opaziti ne moremo? So li te vse neškodljive?“ Res, mnogo je med njimi takih, ki nam ne napravljajo nobene kvare, ali mnogo je pa tudi takih, ki so zelò škodljive in nevarne. Nevarne so tem bolj, ker jih prosto oko ne vidi, ker človek ne ve, kje ga srečajo, in kdaj se vtihotapijo v njegov život. Nevidnega sovražnika odbijati, bojevati se z nasprotnikom, kterega ugledaš navadno prepozno, in še tedaj le po njegovem delovanju, to ni malenkost! Poleg že znanih nam velikanov se nam je boriti tudi z mičkenimi pritlikavci, ki se včasi kar nenadoma naselijo v človeka ali njegove živali in začnejo razdirati posamezne telesne dele. Najboljši opis takega nevidnega zopernika ti nič ne pomaga; zato bomo pa o njem samem prav malo govorili in tem bolj poudarjali prikazni in nasledke, ki so mu za petami, in vsaj mestoma dajali dobrih nasvetov.
Te nevidne sovražnike imenujemo bakterije, ktere niso, kakor so sprva zavoljo njihove pregibljivosti mislili, živali, temveč rastlinice, ktere prištevamo glivam. Akoravno spadajo v področje zdravnikovo in živinozdravnikovo, vendar jih ne sme prezirati knjiga, ki nas naj pouči o naših škodljivih rastlinah. Razširjene so te rastlinice tako, da ni zlahka dobiti prostora, kjer bi jih ne bilo. Najti jih je v zraku, v vodi, v zemlji in
na zemlji, v človeškem in živalskem telesu itd. Mnogo jih je za naše zdravje in blagor prevažnega pomena, in o njih naj veljajo naslednje vrstice.
Z ozirom na obliko so bakterije različne. Nektere niso nič drugega, kakor okroglast mehurček, stanica, druge pa so daljše in kračje valjaste stanice, razrastle in nerazrastle niti; zadnje so včasi vijakasto zavite. Vse pa so neizmerno majhne, tako da jih moremo videti le z najmočnejšim povečalom. Sestavljene so iz prenežne kožice, ki obdaja neko slizavo vsebino. Navadno so brez barve, v nekterib pa se nahajajo tudi razna barvila.
Bakterije se razmnožujejo po delitvi tako, da se stanica preščipava, dokler ne nastaneta iz jedne glivice dve, zato jim pravimo tudi glivice-cepljivke. Ta razmnožitev se vrši silno naglo in se ponavlja brez mere in konca. V kakih 20 minutah se bakterija razdeli na dve glivici, ki se v 20 minutah zopet razcepita. V 4 urah jih na ta način nastane 4096 in v osmih 16,777.216.
Ako jim živeža primanjkuje, pomrjejo glivice ali pa si privoščijo počitka. Nova hrana jim da novo življenje. V ugodnih okolnostih se skrči vsebina v stanici, obleče se v novo kožico in stopi iz prejšnje. Takim stanicam pravimo tros, trosje ali klično zrnice, ki se more zopet izpremeniti v bakterijo in razmnoževati, kakor smo ravnokar povedali. Trosje se odlikuje najbolj po tem, da ima debelejšo in trdnejšo kožico kakor matica. Zavoljo tega ga pa tudi huda vročina ne ugonobi tako hitro. Za glivice je seveda jako važno, da je njihovo trosje tako zavarovano proti zunanjim močem ; zakaj ravno to jim največ pripomore, da se nahajajo tako pogostoma.
Na bakteriji ni opaziti nobenih različnih delov, razun že omenjene nežne kožice in slizave vsebine. Nima ne koreninic, ne stebla, ne listja, ne cvetja, pa vendar živi in se množi. Kako se vrši zadnje, to smo že povedali, o hranitbi pa hočemo tukaj povedati potrebno. Trakulja v človeškem ali živalskem črevesu na pr. nima ust, pa vendar živi in se plodi. Hrana, ki je seveda le dotični živali namenjena, ne pa omenjeni nesnagi, pripeti na sprednjem koncu za črevesno sluznico, prodira skoz zunanjo kožo, razliva se polagoma po životu in ga redi. Tako nekako živijo tudi bakterije. One nimajo v rastlinstvu toliko razširjene zelene barve, na ktero je navezana zmožnost zelenih rastlin, da si morejo pripravljati same potrebnega živeža. Zatorej popadajo živa bitja in jim kradejo kot zajedalke njihovo lastnino ter jih večkrat pokončavajo brez vsega-usmiljenja. Zato
je verjetno, da so vzrok hudim boleznim, in trditi smemo, da imamo v bakterijah spoznavati najhujše sovražnike našega zdravja. Iz vsega namreč, kar še bomo zvedeli o teh glivicah, moramo posneti, da niso samo slučajni spremljevalci nalezljivih boleznij, temveč da so jim pravi vzrok.
Ako se bakterije naselijo v človeškem ali živalskem telesu, pričnejo se naglo množiti in prenarejati sokove ter po-vzročujejo tako nalezljive bolezni. Ker pa lahko prehajajo iz života v život, prenašajo bolezen in so torej pravo nalezilo. Telo oškodujejo s tem, da mu jemljejo najboljše sokove, in da narejajo strupene, gnile tvarine. Vse bolezni, o kterih mislijo zdravniki, da izvirajo od cepljivk, imenujejo se nalezljive, pri-jemljive ali kužne bolezni. Kužnina so glivice same, ali pa kaka tvarina, na pr. voda, zrak, ktera je napolnjena z njimi.
Kako pa pridejo bakterije v život? Omenili smo že, da je njihovo trosje silno razširjeno. Izvali se posebno v stoječih in tekočih vodah, v kloakah (smradotokih), prekopih, vodnjakih, ceveh za napeljavanje vode, ribnikih in tomunih, kjer gnijejo raznovrstni rastlinski in živalski ostanki in odpadki. Naselijo se seveda tudi v pijače in razne jestvine, ki stojijo na zraku. Celò v vlažni zemlji, v kteri je mnogo imenovanih ostankov, niso redke. Opazovali so tudi, da je podtalna voda (podzemeljska voda) za razvitek nalezljivih boleznij jako važna, ako visoko sega in potem pade. Kedar voda nizko stoji, nastajajo prav lahko kužne bolezni. Dokler so namreč kraji, koder se razmnožujejo cepljivke, dosti vlažni, držijo se njih; ako se pa izsušijo, more jih najmanjša sapica odnesti v zrak. Tu plavajo nekoliko časa in se spustijo o mirnem zraku na kako stvar, ki ni dobro zaprta. Da pridejo tudi v človeka ali v kako žival po tem potu, to je več kot naravno ! Pa tudi s hrano in pijačo jih mnogo použijemo. Mnogokrat se prilepijo bakterije na sluznico ob telesnih odprtinah in na žive rane, odkoder potem zajdejo v život.
Tu jim je sicer posteljica postlana, a vname se hud boj za obstanek med njimi in napadenim životom. Ako je ta zdrav in krepek, obnemorejo gotovo one in poginejo, predno so se začele množiti in izvrševati svoje pogubonosno delo. Je li pa život slabega zdravja in sploh bolehav, ali ako se jih pritihotapi prav mnogo vanj, in če je dotičnik sploh boleznim podvržen, ugonobijo tudi najtrdnejše telo.
Kako se postaviti v bran nevidnemu sovražniku našega zdravja in življenja? Na tako vprašanje še dandanes ni mogoče kar na kratko odgovoriti, zakaj to je le tedaj mogoče,
kedar nam bodo vsi pogoji njihovega življenja popolnoma jasni. Ravno glede na to so raziskovanja skoro še v povojih, čemur se ne moremo nikakor čuditi, ako pomislimo, da še ni dolgo, odkar se sploh vé, v kakšni zvezi so bakterije in kužne bolezni. Upajmo, da se počasi posreči za blagor človeštva vnetim možem, da razkrijejo skrivnostno življenje teh bitij in spoznajo, česa jim je potreba, in kako jih moramo pokončevati. Kar se dà že zdaj povedati o tem, srčno radi ustrežemo čitatelju, akoravno se s tem nekoliko odmaknemo od svoje glavne naloge.
Bakterije moramo uničevati v njihovih zalogah in jim zabraniti pot v život. Zato bomo izpirali smradotoke, osušali stoječe vode in močvirja, snažili stanovanje, čistili perilo in preoblačili obleko. Treba je skrbeti, da se zrak v našem stanovanju prav pogosto obnavlja, ker se odkrižamo z izprijenim zrakom mnogih bakterij, čisti pa jim ne ugaja posebno. Ska-ženih jedij se ne dotikajmo, da ne dobimo sovražnika tako neposredno v život. V to vrsto spadajo tudi razni pripomočki, s kterimi namerjavamo bakterije neposredno v živo prijeti; pravimo jim razkužila. Kakor v marsičem je naše znanje tudi v tem oziru precej pomanjkljivo. Sicer priporočajo celo vrsto takozvanih „zanesljivih razkužil“, toda mnogo jih odpravlja samo neprijetni duh, ki se razširja ondi, kjer so si postavile bakterije svojo delavnico, njihovemu življenju pa niso pogubonosna.
Doslej je sicer samo za nektere kužne bolezni dokazano, da jih povzročujejo bakterije ; ker je pa njihovo število že zdaj precej veliko, moremo trditi, da so tudi ostale najbrž v zvezi z njimi. Najnevarnejše in zaradi tega tudi najbolj znane so naslednje.
1. Kolera. O tej strašni pošasti, ki je prvotno v Indiji doma, poučil nas je dr. J. Vošnjak v koledarju družbe sv. Mohorja za leto 1887. Ker pa toli zaslužni družbi raste število družbenikov z vsakim letom, nima vsak omenjenega spisa, in ker se je oglašala bolezen tudi že ob južnih mejah naše ožje domovine, naj nam ne šteje nikdo v zlo, če ugleda morda znano mu razpravo v tej knjigi.
Z ozirom na bolezen razločujejo zdravniki lahke slučaje, vsled kterih človek ne trpi drugega, kakor da se ne čuti prav zdravega, in da mora večkrat na stran, od prave kolere, Èteri se pridružita drugega ali tretjega dne krč in bljuvanje. Bolniku se vglabljajo oči, muči ga silna žeja, ker mu v želodcu ne ostane niti pijača, niti jed, glas mu je hripav in se^ mu počasi popolnoma izgubi. Tako oslabljen, toda zavedajoč se vsega, leži bolnik, dokler ga smrt ne reši bolečin. V začetku,
kedar nastopi z vso močjo, zadavi nektere že v jedni ali dveh urah, pozneje pa v 2—3 dneh. Po dosedanjih izkušnjah lahko trdimo, da se od bolnikov jedva ozdravi polovica in še tem se zdravje le počasi povrača, zakaj huda bolezen je drob jako pokvarite.
človeka, kterega se je lotite kolera, začne včasi kmalu, včasi pa še le drugega ali tretjega dne nekaj tiščati v srčni jamici ; iztrebki so se mu obrnili na mehko stran, in po črevih mu kruli. Ker se bolezen pri nekterih razvije še le črez več dnij, zlasti ako se bliža kuga svojemu koncu, more jo človek zanesti v precej oddaljene kraje, zakaj po železnici se dandanes že daleč pride v nekoliko urah. Ker pa nosi dotičnik kužilo s seboj, zboli in okuži tudi druge ljudi.
Kako je jeden sam popotnik, piše dr. J. Vošnjak, zatrosil kolero po spodnjem Štajerskem, opazoval sem leta 1856. sam. Mudil sem se doma v Šoštanju, trgu blizu koroške meje v Skalski dolini, na počitnicah ; učil sem se tačas zdravništva na dunajskem vseučilišču. Slišati je bilo o koleri na raznih krajih, zlasti na Dunaju, po Ogerskem in Hrvatskem, odkoder je prestopila štajersko mejo pri Rogatcu. Nekega večera pride v Šoštanj usnjarski pomagač. Hodil je peš od Rogatca prek Šmarja in Celja. Še tisti večer obleži v Šoštanju za pravo kolero in drugo jutro je bil že mrtev. Hodil je večkrat na stran, in o polnoči sta že zbolela dva človeka v sosedni hiši, ktera je stala tikoma gnojne jame, kamor je hodil bolnik. Drugi dan pa se je bolezen zatrosila še po drugih hišah, vin bilo je že 15 bolnikov, od kterih jih je 8 umrlov. Pa tudi v Šmarju, Celju in po drugod ob cesti iz Rogatca v Šoštanj se je prikazala kolera, a bite kmalu zadušena, ker se je kuga že bližala koneu in ni bite več tako nevarna, kakor spočetka.
Kolera je, kakor smo že opomnili, v Indiji doma. Od-ondod se širi po daljnem svetu in mori ljudi. Vsakokrat so opazovali, da se porniče po prometnih progah, po cestah in rekah, koder hodijo ljudje od mesta do mesta. Dolgo je tedaj že znano, da raznašajo ljudje kolerno kužilo iz okuženih v zdrave kraje, in morda tudi blago, ki ga prevažajo po svetu, ni gledé na to bolezen nedolžno. Ali kakšno je to kužilo, ugibali so dolgo poklicani in nepoklicani ljudje in dolžili razne stvari, dokler se ni posrečilo leta 1884. doktorju Kochu v Be-rolinu zaslediti kužilo, ktero je vzrok koleri. Ž drobnogledom je opazil pri 500kratnem povečanju v iztrebkih, ki so mu dohajali od ljudij, bolnih na koleri, in v drobu onih, ki so za kolero umrli, vejici (,) podobna bitja, ki so se nekako gibate.
Te vej iène bakterije so tako neizmerno majhne, da bi jih moralo biti več tisoč nakopičenih, predno bi ugledal z neoboroženimi očmi malo pičico. Svet ni mogel takoj verjeti, da bi te mičkene stvarice imele toliko moč, a ker so se pojavile vsakokrat na tisti način, ni preostajalo drugega, kakor učenemu možu verjeti. Da bi se o svoji iznajdbi še bolj poučil in do cela prepričal, potoval je Koch celò v Indijo. Ondi, kjer je kolera prvotna, in odkoder prihaja do nas, preiskoval je zrak, vodo, živež, bivališča itd. Voda v bajerjih, kjer jo prebivalstvo za-jemlje in raznovrstno uporablja, mrgoli vejičuih bakterij, zakaj Stanovniki so toli nesnažni, da mečejo vanje vsakovrstne smeti, in da napuščajo tjakaj celò gnojnico in iztrebke iz stranišč, človeku se kar gabi, ako mu pridejo pod roko taka poročila. Zdaj nam je gotovo jasno, da bolezen v Indiji nikdar ne poneha popolnoma, pavtudi ponehati ne more, ker uživajo ljudje z vodo tudi kužilo, čuditi se utegne marsikdo in morebiti celò vprašati : „Kako to, da cepljivke ondi še niso zamorile vseh prebivalcev?“ Počasi, dragi moj! Ko si izkadil prvo pipo ali smodko, nisi se počutil Bog vedi kako dobro. Ponavljal si dozdevno potrebo večkrat, in polagoma se ti je kajenje tako priljubilo — seveda, če te ni za vselej ostrašil prvi poskus — da po vsakdanjem opravku težko dočakaš, da si zapališ pipico. Se marsikaj bi se dalo navesti, a že to nam pove, da stori navada mnogo. Jednako je z bakterijami v Indiji!
Cepljivke, ktere je zasledil Koch, moremo rediti v pripravnih tekočinah. Imajo li te gorkoto človeškega telesa, razmnožujejo se zelò naglo; vročina pa in hud mraz jih uničita. Poskušnje z nekterimi domačimi živalimi, kterim so dali bakterij, dokazale so, da nastanejo v njihovih črevih jednake iz-premembe, kakor pri bolnikih na koleri. Te so nam torej jasna priča, da povzročujejo kolero vejične bakterije. Nadalje je s tem dokazano, da nalezemo kolero samo po teh bakterijah. Ker se glivice v človeškem životu jako naglo plodijo in po driski prihajajo iz njega, zato jih je vse polno ondi, kjer ležijo bolnikovi iztrebki. Da jih je dosti tudi v posteljni prtenini, v obleki in v obče v bolnikovem obližju, tega menda ni treba posebej poudarjati. Zato se ne smemo čuditi, da najprej zbolijo oni, ki so v dotiki z bolnikom, ki zahajajo na tisto stranišče itd.
Kolera ne razsaja povsod z jednako močjo, ampak se oglaša po nekterih krajih le mirno, po drugih pa tem hujše mori. V gorate kraje, kjer imajo dovolj čiste pitne vode, priklati se malokdaj in tudi kmalu poneha, tem bolj pa popada
prebivalce močvirnatih nižav. V mestih si izbira svoje žrtve najbolj v niže ležečih mestnih delih, kamor se steka vsa nesnaga, ki pokvari vodo v vodnjakih. Tudi v ulicah, kjer so hiše prenapolnjene z ubogimi ljudmi, gospodari kaj hudo.
Ako se je kolera kam zatrosila, ne popada ljudij kar drugega za drugim, ne prizanašajoč nikomur. Na tak način bi moralo izumreti prebivalstvo dotičnega kraja popolnoma. Pripeti se res, da jih v kaki hiši le malo ostane, ali celò nobeden, navadno pa nekako izbira in sega rada na široko. Seveda je čudno, da zbolijo nekteri, ki niso v nobeni dotiki z bolnikom, kterim niti znano ni, da je njihovo življenje v nevarnosti, med tem ko ostanejo popolnoma zdravi oni, ki hodijo okoli bolnika, stanujejo v tisti hiši itd. No vsak človek ni jednako občutljiv za kužilo, in v tistem, ki je v obče trdnega zdravja, ki redno živi, ki ne trpi nobenega pomanjkanja, ne morejo se bakterije nikdar tako razmnožiti, kakor v takem človeku, ki zapravlja svoje telesne moči na razne načine. Tu naj omenimo posebno novošegne kuge, žganjepitja, ki se razširja čim dalje tem bolj po naših krajih in ljudstvo slabi. Tudi strah pred kolero zelò škoduje.
Kar smo ravnokar povedali, velja tudi na drugo stran, da se namreč kolera ne razvije pri vseh ljudeh jednako hudo. Ni vse jedno, ali se te polasti s pričetkom, ko je ravno vzpih-nila kje, ali pa se priplazi do tebe proti koncu, ko že kuga ponehava; zakaj sčasoma izgubi kužilo svojo prvotno moč, in vedno več ljudij se ozdravlja, dokler se ne poslovi nepoklicani gost popolnoma. Pred kolero niso vami ne moški, ne ženske, najbolj nevarna je seveda otrokom, kterih jako mnogo umrje. V dokaz temu, da se bakterije najbolj širijo in razmnožujejo pri neki toploti, naj omenimo, da razsaja kolera po naših krajih najbolj v toplem poletju, po zimi pa navadno preneha.
Krivo bi sodil, kdor bi mislil, da se je zdaj lahko odkri-žati kolere, ko nam je znano njeno kužilo. Yzemimo, da smo zatrli in uničili doma res vse vejične bakterije, ali bo vsled tega morda konec koleri? Nikakor ne! Zakaj v Indiji so se te glivice tako namnožile, da niti misliti ni na popolno uničenje, in vrh tega jim še ondotna gorkota zelò ugaja. Tam so se ljudje kolikor toliko udali v trdo usodo, kakor na pr. Francozi z ozirom na trtno uš, kjer skoro nimajo več upanja, da bi jo pokončali, temveč mislijo samo še na to, kako bi se dalo shajati poleg nje. Kakor se je kolera že večkrat širila iz Indije na vse vetrove, tako se utegne — česar nas pa Bog varuj — širiti tudi v prihodnjih dneh. Nam je torej skrb obračati
na to, da se kolera ne razširja iz okuženih krajev v zdrave. Glede na to so v prvi vrsti poklicane javne oblasti, zakaj posameznik more tu malo storiti ali pa nič.
Ako pa ni mogoče kolere ustaviti ob mejah naše domovine, in ako se je celò jela razprostirati po njej, svetujejo zdravniki pojedincu tó-le: Ne smemo se bati bolezni in trepetati pred njo, zakaj dokazano je, da strah največ škoduje, in da pograbi kolera najrajši tiste, ki se je najbolj bojijo. Nezmernost v jedi in pijači je istotako škodljiva, zakaj navadno napade bolezen ob pondeljkih največ ljudij, ker pogosto prejšnjega dne požrešujejo in kvarijo telesne moči z raznovrstnimi razuzdanostmi. Ni morda treba nikomur polagati na srce, da je nevarno zahajati v hišo ali njeno bližino, v kteri imajo bolnika, in posebno starišem je treba paziti na otroke, da ne zanesejo kužila domu. Na kmetih imajo nevšečno navado, da takoj nosijo obleko za mrličem, ne meneč se za to, na kakšni bolezni je umrl. To se naj nikdar ne dopušča, dokler ni kužilo popolnoma odpravljeno iz nje. Ravno tisto velja o posteljni prte-nini in o drugih rečeh, ki so bile v dotiki z bolnikom ali mrličem. Tudi gledati in kropiti ni treba takega mrliča, ampak spravi se naj prej ko mogoče v mrtvašnico. To velja o vseh nalezljivih boleznih.
Končno še treba povedati, kaj nam je storiti, če navzlic vsej pazljivosti nalezemo bolezen. Vsaka driska ob času kolere je sumljiva. Zato se bomo, ako nas začne po malem goniti, ogibali vsake težke jedi in uživali riževo, ječmenovo ah ovseno slizavo juho, pili pa črnino ali dobro starino. Ko bi začelo kruliti po črevih, vlegli se bomo in si devali prav tople kašnate obkladke na trebuh. Hladne vode ne smete piti, temveč poprej dobro zavreto in potem ohlajeno ter pomešano s črnino ali pravim vinskim žganjem. Poslati pa morate ob jednem po zdravnika, da ne zamudite pravega časa, ko bi vam še mogel pomagati.
Ko bi bolniku, predno pride zdravnik, že tako hudo prihajalo, da bi ga začel lomiti krč in bi močno bruhal, drgajte in gnetite ga krepko po vsem životu, v usta pa naj jemlje ledu, ako ga je dobiti. Tople čaje bolniku dajati, ali ga tako pokrivati, da bi se začel potiti, to ni dobro, zakaj glavna nevarnost pri tej bolezni je v tem, da se vsled preobilne driske in bljuvanja preveč tekočine izgubi iz života in se kri tako zgosti, da se ne more več redno pretakati. Cim prej pride zdravnik, tem bolje je za bolnika.
Naše škodljive rastline.
17
Pri koleri smo se precej pomudili, pa še marsikaj bi se dalo povedati, zlasti o njenem razširjanju, ali to se nam ne zdi tako potrebno, in zato si oglejmo rajši druge bolezni, ktere pridejo tudi bakterijam na rovaš. To pa že tu poudarjamo, da se ne bomo dolgo mudili pri njih; zakaj kako je v obče ravnati z ozirom na nalezljive bolezni, povedali smo itak že, vse drugo pa se tiče najbolj zdravnika, po kterega je treba takoj poslati.
2.	Pljučna sušica ali tuberkuloza. Ta huda bolezen napada in pokončava zlasti v velikih mestih mnogo ljudij. Za nobeno boleznijo ne umira toliko ljudij, in akoravno ne grabi svojih žrtev kar kupoma, vendar mori pojedince brez prenehanja. Priplazi se do vsakega kraja, do vsakega spola; nje ne ovira ne podnebje, ne letni čas. V bolnikovih pljunkih se nahajajo bakterije, ki so pa precej večje od vejičnih in se takoj spoznajo od njih.
3.	Davica ali difteritis. O tej bolezni nam je ponesel koledar družbe sv. Mohorja za navadno leto 1890. prav izvrstno razpravo dr. Rakeža. Ker imenovani pisatelj sam piše : „Krvava je torej potreba, da se spoznavanje teh boleznij in njenih znamenj, nadalje pa pouk, kako nam je v takih slučajih ravnati, razglaša v najširje kroge našega ljudstva,“ utegnemo ustreči njegovi in gotovo tudi želji onih Mohorjanov, ki so pozneje pristopili k družbi, ako jo nekoliko skrčeno podamo blagovoljnim čitateljem.
V naših krajih se prikaže davica samo posamezno tu in tam in si rada izbira posebne letne čase, kakor na pr. pomlad ali jesen, ali pa posebno starost, na pr. nežno mladost. Vendar ni nikjer zapisano, da bi ne pobirala tudi v drugih letnih časih svojih žrtev, in da bi napadala le mladino.
Znamenja te bolezni so sledeča. Brez posebnega jasnega vzroka nastane v ustni duplini vnetica, ki se loti jedne ali pa tudi obeh bezgalk (mandeljev). Le-to vnetico spoznamo na tem, da sta bezgalki otekli in močno rudeči. Na dotični zunanji strani vratu otipljemo neko trdo bulo, ki zelò boli, ako pritiskaš na njo. — Otroci držijo tudi, da se izognejo bolečinam, vrat napet in nepremičen. A vse to jim ne pomaga dosti, zakaj kedar dihajo, govorijo, kašljajo ali jedo, občutijo vedno jednake bolečine. Ob jednem toži mladi bolnik o veliki suši v ustih ter neprenehoma zahteva pijače. Sčasoma čujemo pri vsakem dihu neki sikajoč ali žvižgajoč glas; govor postaja hripav in polagoma popolnoma izostane, tako da mu je samo tiho šepe-
tati mogoče. Ako se vsemu temu še pridruži neki suh kašelj, postajajo bolečine neznosne, in dihanje se zavira bolj in bolj.
V daljšem razvitku te bolezni se oteklina še znatno poveča. Ubogi otrok ne more niti ust več popolnima odpirati, da bi odpravil obilne sline, ki se nabirajo v njih. Tudi mu ni mogoče teh slin požirati ; proti njegovi volji odtekajo iz ustnih kotičev.
Eudečica vnetih mest v ustih postaja vedno temnejša. Prikazujejo se rujave, višnjeve in sivorudeče pege, in v njih vidimo večkrat črnikaste pike od sesedle krvi. Na teh pegah opažamo kmalu tu in tam belkaste ali sivorumenkaste kraste, ki bolj in bolj debelijo, razširjajo se ter v kratkem vsa obolela mesta pokrijejo. Le-te kraste se od časa do časa odlupijo, a tem hitreje se zopet ponovijo. Kedar jih bolnik izbljuje, razprostirajo prav neznosen smrad.
Vse te naštete izpremembe v ustih povzročujejo mičkene bakterije, ktere prihajajo, v zraku plavajoč, v usta in grlo ter obvisijo ondi na sluznici. Vsled njih nastane vnetica, in vsled te vnetice se napravijo kraste.
Ako se nam ne posreči kakor hitro mogoče zatreti teh glivic, rijejo vedno dalje ter pridejo polagoma do krvi in do redilnega soka. Po krvi se raztrosijo po vsem truplu ter povzročujejo povsod vnetico in prisad. V tem slučaju umre bolnik na ostrupljeni krvi.
Kraste se vedno bolj množijo in debelijo ter se sčasoma izpremenijo v smrdljiv gnoj, ki izteče iz ust in nosnic. Vrat in obraz otečeta, vročina raste, jed mu ne diši več, o spanju niti govora ni, a pri vseh teh mukah je otrok navadno pri popolni zavesti. Zdajci poneha vročina, in z orjaškimi koraki se bliža žalostni konec. Otrok se je strašno izpremenil; obličje je bledo kakor vosek, lice upadlo, čelo ledeno, utripanje srca se jedva čuti, moči pojemajo tako hitro, da je od tega trenutka vsak up zastonj.
Pri tej bolezni je mogoča tudi druga smrt; otrok se tudi lahko zaduši.
Ako se namreč kraste razprostirajo tudi proti jabelku (goltancu), zožijo glasilno razo ter zavirajo dihanje. Glas postaja hripav, takisto tudi kašelj ; pri dihanju, ali bolje rečeno pri težavnem sopenju čujemo neki žvižgajoč glas. Otroku pohaja sapa, in njegovega življenja je kmalu konec, ako zdravnik ne odpravi prej ko mogoče krast, ki zavirajo sapo, ali pa z operacijo ne omogoči dihanja.
Takšna je davica, kedar ti je pobrala ljubljenega otroka. Poprečno večje je število otrok, ki zopet ozdravijo. Najhitreje in najbolj popolno ozdravi otrok, ki je bil inače čvrst, krepek in zdrav, ako se kraste niso preveč razprostrle, in če smo previdno ter pravilno ravnali pri tej bolezni.
V takih slučajih se vrat kmalu očisti, in kakor hitro se kraste več ne ponovijo, preneha tudi vročica, in otrok more zopet prosto dihati. V osmih dneh je včasi vse v redu, ali to je redkokdaj, zakaj glivice se ne dado tako hitro zatreti. Včasi mislimo, da je bolezni skoro že konec, ko se kraste kar znova zopet prikažejo. Treba je potrpežljivosti na vse strani, in naš trud bo obilno poplačan.
Davica zapušča mnogokrat prav neprijetne nasledke. Največkrat trpi dotičnik na nekem oslabljenju žvečilnih mišic, tudi se ga loti hromota na rokah ali nogah itd. To se more polagoma tako daleč razviti, da se moti in ovira požiranje in prebavljanje jedij, da se kvari in pači glas, in da naposled lahko nastane sušica celega života.
Takisto povzročuje davica dostikrat nedostatke v sluhu, vonju in okusu. Obolela mesta, na pr. bezgalki, strdijo se večkrat ali gnojijo; dih je smrdljiv, otrok ima naduho ter mora v spanju imeti usta odprta. Tudi opazujemo dostikrat, da kaže otrok, prebivši to bolezen, pozneje neko duševno topost, in da zaostaja v šoli in v naukih.
Iz vsega razvidimo, da je davica prav nevarna bolezen, in dasi tudi nimamo zdravila, o kterem bi mogli trditi, da vselej in v vsakem slučaju pomaga, vendar lahko skrbnim materam svetujemo, kako in kaj, da se ta bolezen zapre ali zatre. Marsi-kteri mamici se bo naše navodilo sicer težko zdelo, a verujte, da je to jedno najboljših in najvplivnejših.
Največkrat grešijo matere s tem, da otroke pretoplo oblačijo, da jih puščajo v pregorkih sobah, in da jih pregorko odevajo v postelji. Na ta način se mlada, itak vroča kri preveč razgreje, a potem tem lažje prehladi. Isto velja o omivanju. Od prve mladosti je treba otroka privaditi, da si omije vsak dan vrat in obraz z mrzlo (frišno) vodo. Tako dosežemo, da se zlasti vrat že v mladosti utrdi proti sleherni vremenski iz-premembi.
Obleka bodi letnemu času primerna, ovratne rute pa se naj odpravijo, ker vrat preveč razgrevajo in svojega pravega namena nikakor ne izpolnjujejo. Taka ruta namreč ne pokrije nikoli vsega vratu, ali se ga vsaj ne prijema tako tesno, da bi mrzli zrak pri kakoršnemkuli gibanju ne prihajal do razgrete
kože, in otrok se tem lažje prehladi. Proč torej s to nepotrebno navlako zlasti pri dečkih! Po zimi sicer lahko oviješ otroku okoli vratu volneno ruto ali šal, ali pa toplo kožuhovino, toda bolje storiš, ako ga nikdar ne razvadiš. Napačno je tudi, ako mora otrok o vsakem, količkaj mrzlem vremenu ostati v sobi in ne sme na prosto.
Povedali smo že, da so vzrok davici bakterije, ki se hitro namnožijo v ustni duplini in napravljajo ondi gnilobo. Treba je torej otroke že od mladih nog siliti na to, da si vsak dan usta in zobe popolnoma sčistijo in grlo pridno izpirajo.
S tem se odpravi vsaka nesnaga, ostanki jedij itd. Tako ravnanje je najboljši pomoček, s kterim se odpravijo iz ust nevarne glivice, a ob jednem se zapreči nakopičenje gnilih trarin v ustih in grlu. Inače jako dražljiva sluznica se pri tem izpiranju bolj in bolj utrdi. Torej pridno grlo izpirati ali grgrati !
Ako se pa bolezen navzlic vsemu temu vendar prikaže, treba je najprej zvedeti, je li res tudi davica. Navadna in nenevarna vratna vnetica se namreč javlja na jednak način kakor davica.
Toži li otrok, da ga boli vrat, da težko požira, da ga boli glava ter mu prihaja vročica, da ima suho grlo itd., ali ako stariši opazijo, da otrok pri požiranju jedij bolestno skremži usta, treba ga takoj preiskati.
To se vrši takó-le. Mati se vsede s hrbtom tesno proti oknu in postavi ali posadi otroka tako pred se, da pada luč v njegova odprta usta. Z recljem srebrne ali einaste žlice (plehaste so preostre) potisne mati jezik malce navzdol, tako da se prikažejo goltanec in bezgalki. Opaziš li, da sta bezgalki rudeči in otekli, treba bolnika odslej skrbno nadzorovati. To zadostuje, zakaj doslej še stvar ne utegne biti nevarna. Vsak dan preglej grlo nekterekrati na omenjeni način. Ako se v teku dnij bolečine pri požiranju povečajo, ako se izpremeni glas ter se prikažejo na nebu ali pa na bezgalkah belkaste in rumenkaste pike, in ako se tem znamenjem končno pridruži huda vročica, tedaj smemo s precejšnjo gotovostjo sklepati, da je otrok obolel na davici.
Zdaj je pa tudi čas, da stori mati nekaj zdatnejšega. Najbolje je seveda, ako takoj pokliče zdravnika. Pri tej bolezni pa je glavna stvar, da se takoj deluje zoper tiste glivice, iu da se odpravijo kraste. Mati lahko začne s tem delom, predno pride zdravnik. Ona pošlji takoj v lekarno (apoteko) po kar-bolove kisline. Med tem si napravi iz kakega svinčnika ali
lesene igle čopič, t. j. jeden konec te igle ovij z razpuljeno pavolo (šarpijo) ter jo ondi priveži z nitjo. Ta čopič pomoči v karbolovo kislino, potisni z žlico jezik navzdol ter potiplji z mokrim čopičem vsa vneta mesta, zlasti pa tiste bele ali rumenkaste pičice. To se mora v naglici zgoditi, zakaj otrok posebno v začetku ne vztraja dolgo v tem položaju. Mati si v kratkem pridobi potrebne spretnosti, da zvrši to malo delo. Čopič moraš le prav lahko pritiskati na dotična mesta, drugače se kraste odtrgajo, in dotična mesta jamejo krvaveti. Karbolova kislina samo prvikrat malo peče, pozneje ne občuti otrok nobenih bolečin. Mati in otrok se temu ravnanju kmalu privadita. Ako otrok že sam zna grlo izpirati, to lahko stori, in sicer tudi s karbolovo kislino, ki jo pa moraš v ta namen z desetkratno mero čiste vode pomešati. Vendar je bolje tako ravnati, kakor smo poprej omenili, zakaj pri grgranju se lahko pripeti, da pride nekaj te tekočine v jabelko ter ondi povzroči jako hud in bolesten kašelj. Ako mati vse to natanko stori, uporablja močno orožje proti sovražniku svojega otroka. Ona naj tega nikoli ne zamudi, kakor hitro je, ogledujoč usta in grlo, opazila ondi kako sumljivo izpremembo.
Pa tudi proti vnetici sami je treba prej ko mogoče nekaj ukreniti. V ta namen priporočajo najbolj mrzle obkladke okoli vratu, t. j. lanene prtiče, kteri se pomočijo v mrzlo vodo in pokrijejo s flanelom ali s kako drugo volneno tvarino. Kakor hitro se obkladki ogrejejo ali posušijo, treba jih je ponoviti. Ako je vnetica posebno huda, svetujemo, da deneš v vodo še ledu. Tudi je dobro, da daješ bolniku majhnih koscev ledu, ktere naj obdrži v ustih, da se ondi raztopijo, ali pa jih naj takoj pogoltne.
Otroku dajaj samo tekočih jedij, kakor na pr. toplega mleka, jajec, mesne juhe, piva, a zlasti dobrega in močnega vina. Otrok mora kolikor mogoče mirno ležati v postelji ter se ne sme vzdigniti.
Ako se bodo naše slovenske matere ra\nale po tem in natančno izpolnjevale zdravnikova povelja, storile so vse, kar je v njihovi moči. če jim pa navzlic vsemu temu nemila smrt vendar odtrga ljubljenega otroka iz naročja, bila je to volja božja !
4.	Zobobol. Ne moremo ti povedati, dragi čitatelj, iz lastne izkušnje, kaj trpi človek, kedar ga začnejo boleti zobje. Ali bolečine so malo da ne neznosne, tako vsaj zatrjujejo oni, ki so že mnogo prestali in poskusili v tej zadevi. Dobro se spominjamo, da je naš učitelj krščanskega nauka o velikonočnem
času, ko je pripravljal šolsko mladino na izpoved in sv. obhajilo, primerjal hudo vest z zobobolom. „Oboje,“ rekel je, „je hud črv, ki neprenehoma gloje in kljuje, dokler se ga ne iznebimo. “
Zobobol povzročuje večjidel neka bakterija, ki ti raste v ustih, in ki nareja ono prevlako, ktera ti pokriva nežno mre-nico ust, zob in jezika. Ako si osnažiš in iztrebiš usta še tolikokrat, vselej se ti znova zaredi glivica in napravi omenjeno prevlako. Pri vsem tem je vendar še nekaj dobrega; glivica namreč navadno nič ne škoduje. Kedar pa pride v zobovino, razdre ti zob in je vzrok hudemu bolu. Kosci jedij. ki ti ostanejo med zobmi, pomešajo se s slinami in pričnejo gniti. Vsled gnitja nastanejo razne kisline, ki odtegnejo zobovini in skle-nini vapno, in na njegovo mesto se naselijo bakterije in razjedajo zob.
5.	O s ep nice. Osepnice ali kozé so zelò stara bolezen. Doma so najbrž v srednji Afriki in morebiti tudi v Indiji ; dandanašnji so razširjene povsod, kamor sega svetovna kupčija. Nobeno pleme ni varno pred njimi; zavmorci jih najlažje dobijo. Da so nalezljive, to je gotovo. Človek more okužiti človeka neposredno, bodisi, da se nadiha kužila, bodisi, da pride strup v njegovo telo po kaki rani, ali pa posredno s tem, da obvisi hudina na bolnikovih stvareh, ali da ostane v stanovanju, kjer je prebival. O kužilu vemo, da prehaja od bolnika v zrak, ki ga obdaja, da se nahaja v njegovih mozoljih, in da se kaj trdno in dolgo drži rečij. s kterimi je prišel bolnik v dotiko. Sploh mislijo zdravniki, da se more prenesti od prvega začetka, pa do zadnjega konca bolezni, vendar pa neki najlažje prestopi v zrak tedaj, kedar se začne tekočina kaliti v mozoljih. Ako si osepnice enkrat prebolel, ne lotijo se te zlahka v drugič; pa tudi tu najdemo izjeme, zlasti tedaj, ko si se nalezel hu-dlne v obilni meri. Starost ne vpliva posebno na to bolezen, vendar nas učijo izkušnje, da največkrat napada ljudi med 2. in 40. letom; a tudi onkraj te dobe ni ravno redka.
Osepnice se pokažejo včasi tako, včasi zopet drugače. Zato je treba, da se seznanimo z njenimi važnejšimi oblikami.
Enkrat ali večkrat te strese mraz, med tem ko se ob jednem hitro poviša telesna toplota ; odrastli se od te dobe močno potijo. Zdaj se pridružijo bolečine v trebuhu, začneš se daviti in naposled bljuvati. Odrastli so radi zapečeni, otrok pa se loti driska. Polasti se te neka zaspanost, še večkrat pa te lomi krč ; tudi z vodo imaš težave. Silne bolečine trpiš tudi v križu in hrbtu. To traja 3, včasi 4 dni, k večjemu 6 dnij.
Zdaj ti nekoliko odleže, samo potiš se še vedno jednako. Na koži se pokažejo rudečkaste lise, ki se kmalu nekoliko vzdignejo iznad ostalega površja. Najprej jih dobiš po obrazu in glavi, potem po vratu, zgornjem delu prsij, po rokah, po ostalem truplu in končno po nogah. Tudi sluznica v ustni duplini oboli. Lise se izpremenijo v majhne mehurčke, ki se do osmega dne ognojijo. Z 9. dnevom je to končano.
Nadalje se razvija bolezen takó-le. Koža ti oteče po vsem životu, a to ne traja dolgo, zakaj že 11. dne je oteklina popolnoma izginila. Iz mozoljev v obrazu, ki so bili doslej mehki, cedi se njihova vsebina, in vsled tega postanejo hrapavi; posušijo se navadno že tedaj, ko je oteklina nehala. Po trupu so mozolji nekako sploščeni. malce vdrti in se posušijo med 11. in 14. dnevom. Na rokah se najprej povečajo, potem pa popokajo; jednako tudi na nogah. Vse to traja 3—4 dni. Redar koža oteka, tedaj je vročica precej hujša.
Z obraza odpadejo kraste med 15. in 20. dnevom, z ostalih delov nekoliko pozneje. Koža je zdaj posuta z vzvišenimi, rudečimi grčicami, ki se počasi izpremenijo v globelice. Te izgubijo sicer svojo rudečo barvo, a plitva brazgotina ostane navadno.
V	nevarnejših slučajih je bolezen taka-le. Vročica je precej hujša, bolnik se ne poti tako silno, driska pa bolj pritiska.
Drugega, nikdar pozneje kakor tretjega dne porudeči koža v obrazu, inv bolnik je večkrat takemu podoben, ki je obolel za ošpicami, črez tri dni se izpahnejo mozolji, ki so napolnjeni s kalno tekočino in tako gosti, da skoro ni dobiti prostorčka brez njih.
Okoli petega dne se vzdigne površna koža in se začne lupiti v tankih koscih. Njen spodnji del oteče zelò, zlasti na ušesih in očesnih vejah; bolnik jedva odpira oči. Pod privzdignjeno kožo se naredi neka tekočina, ki se naglo ognoji. Ta koža postane še le 11. dne hrapava, pokne tu in tam, in zdajci pride omenjena tekočina na dan. Po trupu so koze sicer prav goste, a se ne zlijejo kakor v obrazu ; na rokah in večji-del tudi na nogah se to zgodi navadno. Koke in noge otečejo okoli 9. dne prav močno ; to traja do 14. dne, in ako izostane, more bolniku postati bolezen jako nevarna. Tudi sline se mu kaj obilno cedijo.
Pod krastami tu ni grčic, ampak pravi turi (tvori), kteri se prav počasi celijo ter zapustijo velike brazgotine.
V	najnevarnejših slučajih, ko ni na koži opaziti nika-koršnih spuščajev, začne se bolezen s tem, da te stresa mraz,
in da te križ neznosno boli; zapustile so te malo da ne vse moči. V prvih dveh dneh se napolni koža s krvjo, ki sili tu in tam na dan. Okoli očij se ti naredijo črni obročki. Goltanec je strašno vnet in jezik kar „kuhan“ ; iz ust bolnik grozno smrdi. Davi se in bljuje, da je čudno ; zdajci pritisne še driska, ktera odpre pot krvavim izmečkom navzdol in navzgor. Bolnikova voda je kalna in smrdljiva, kašelj pa hud. Vročina ga ne muči in tako trpi pri popolni zavesti do neizogibne smrti, ki ga reši najmanj v šestih dneh strašnih bolečin.
Včasi pride jedva do začetka, in bolezen je tudi že končana. Začetek pa je hud, zakaj vročica te strašno kuha in bolita te križ in glava; včasi začneš prav zmedeno govoriti in celò noreti. Ko je to trajalo kakih 6 dnij, obrne se ti na bolje; tu in tam se je morebiti izpahnil kak mozolj, morebiti pa tudi ne.
Pri osepnicah preti človeku nevarnost od več stranij. V prvi vrsti je kužilo samo, potem vročica, nadalje poškodovanje kože in notranjih delov. V take podrobnosti se tukaj ne moremo spuščati, le toliko še bodi omenjeno, da nobena mati naj ne zamudi časa, kedar je treba prinesti otroka, da se mu stavijo koze. Bes je sicer, da človek včasi navzlic temu vendar oboli za osepnicami, ali bolezen je lahka, in ni se bati večje nesreče.
6.	Škrlatica je posebno razširjena po Evropi in Ameriki, v drugih delih sveta se pokaže le tedaj, ako je bila slučajno tjakaj zanesena. Btrupa še ne poznamo popolnoma, a nekaj njegovih lastnostij je znanih. Hlapen je, prehaja torej v zrak in se trdno drži neživih stvarij (obleke, postelje) ter ostane dolgo ondi, kjer je prebival bolnik. Kdaj je ta drugim ljudem najbolj nevaren, ni še določeno, najbrž pa tedaj, ko se je bolezen razvila do dobrega. Največkrat napada Škrlatica otroke med 2. in 7. letom; odrastli obolijo za njo redkokdaj, in še tedaj navadno ne hudo. Večjidel se loti človeka le enkrat, včasi pa tudi večkrat. V večjih mestih .so malokdaj brez nje; ondi je popolnoma udomačena. Včasi pa vzpihne in razsaja, da je strah. Jeseni so njene žrtve mnogoštevilnejše, kakor v drugih letnih časih.
Škrlatica se začenja s tem, da človeka strese mraz. da jame bljuvati in tožiti o bolečinah v glavi; večkrat ga lomi tudi krč, in njegova telesna toplota gre naglo na viš. Ob jed-nem toži o suši v vratu, ki ga peče in boli, zlasti kedar je treba kaj požreti; sluznica v goltancu je rudeča in otekla. To traja navadno 1—2 dni, včasi pa samo nekoliko ur. Med
tem ko vročica raste, nareja se spuščaj na koži, in sicer najprej na prsih, odkoder se razširi po ostalem trupu, potem po udih, kjer je najgostejši, in po obrazu, kjer je najbolj neznaten. Obraz je navadno precej zabuhel. Okoli ust je bolnik nenavadno bled, kar posebno nasprotuje rudečemu licu. Vnetica v žrelu napreduje, in na njegovi sluznici se tudi pokaže spuščaj. Jezik, ki je bil spočetka samo ob robu bolj rudeč, oteče in se pokrije z debelim sivorumenim povlakom, izmed kterega so lahno privzdignjene rudeče brbončice (bradavice), črez nekoliko dnij sta spuščaj in vnetica popolnoma razvita, in bolezen je dospela do vrhunca. Póvlak je izginil z jezika, in ker so se napele brbončice, zato je njegovo površje hrapavo. Mezgovne žleze ob vratu in blizu njega so navadno otekle.
Od dne, ko se je začela izpreminjati koža, pa do popolnega razvitka spuščajevega preteče navadno 4—6 dnij. Zdajci se prične koža luščiti in odpada v manjših ali večjih cunjicah s posameznih telesnih delov, in sicer v tistem redu. kakor se je razširjal spuščaj. Vročica pojema in istotako tudi vnetica v goltancu. Vse to traja jeden ali dva tedna in neha z okrevanjem.
Včasi je bolezen prav pohlevna; začne se sicer s precejšnjo vročico, ktera nadleguje človeka nekoliko dnij, a potem je vsega konec. Včasi pa je okuženje tako silno, da spravi dotičnika v nekterih urah pod grudo.
Spuščaj na koži je za Škrlatico navadno prav značilen. Najprej opaziš gosto posejane rudeče pičice, ktere so jednako-merno oddaljene druga od druge in velike kakor glavica na buciki (igli) ter nekoliko privzdignjene iznad kolikor toliko otekle kože. Kmalu se zlijejo posamezni prostori v celoto, in život je videti nekako škrlatast ; sem ter tja ostanejo posamične pike, ktere so bolj živo pobarvane. Te včasi precej otečejo in se morejo izpremeniti celò v mehurčke.
Kako morejo oboleti notranji deli, na pr. srce. možgani in hrbtenjača, goltanec, sklepi in obisti (ledvica), ne zdi se nam umestno tukaj razkladati, omenimo naj samo to, da preti bolniku od več stranij velika nevarnost. Zato je treba zdravnika ubogati in se natančno ravnati po njegovih nasvetih.
Kedar se je pokazala Škrlatica v kaki hiši. treba je bolnika, če je le mogoče, ločiti od drugih otrok in tem zabraniti, da ne gredo v šolo. Ako se je pa že bolj razširila, mora se šola zapreti. Zelò težko pa je določiti, doklej se naj držimo takih naredeb, ker kužilo dolgo časa visi na neživih stvareh. Z druge strani pa zopet vemo, da ne prehaja rado v zrak, in
tako je mogoče, da oboli v hiši včasi samo jeden otrok, ako smo ga pravočasno ločili od drugih. Da take razmere na nas neugodno vplivajo, ni treba posebej naglašati. Razkužiti je treba vse reči, ki so bile v kakoršnikoli dotiki z bolnikom, na pr. njegovo perilo, posteljno opravo in sobo, kjer je prebival. Redar se začne lupiti koža, skoplje se naj bolnik vsak dan enkrat v topli vodi in naj ne vstane prehitro s postelje.
7.	Sen ali j ar boleč. Ta navadno nenevarna, pa vendar nadležna bolezen se začenja s tem, da koža oteče in po-rudeči. Kar se tiče mesta, ne izbira prav nič, zakaj šen nastane na obrazu, na glavi, ob pasu, na udih in zlasti ob ranah. Y zadnjem slučaju je dostikrat smrtonosen. Da ga povzročijo bakterije, dokazalo se je na sledeči način. Izrezali so človeku, kterega je nadlegoval šen, kosec kože in redili bakterije. Ko so te vcepili človeškemu telesu, nastal je pravi šen.
8.	Ošpice, dóbree, ógrce ali pléhi so dandanašnji menda razširjeni povsod, kjer se je naselil človek. O njihovem kužilu vemo, da se obnavlja samo v človeškem telesu, da prehaja iz njega v zrak, da obvisi na neživih stvareh, in da potuje z njimi dalje; vendar se raznih rečij ne drži tako močno, kakor na pr. strup od osepnic ali Škrlatice. Prav lahko se razširja to kužilo po zraku, kar dokazuje najbolj to, ker skoro ni mogoče bolnikov tako ločiti, da ne bi oboleli tudi drugi prebivalci tiste hiše, ako so sploh navzetljivi za nje. Najbrž prehaja kužilo s kože in sluznice bolnikove v zrak in najde svojo pot v pljuča. Ker oboli človek za ošpicami navadno že v mladosti, in ker se ga lotijo večjidel le enkrat, razumljivo je lahko, da ni starih bolnikov. V velikih mestih so pojedini slučaji navadni, včasi pa vzpihne in razsaja bolezen daleč okrog. To se pripeti največkrat po zimi, ali sploh o hladnih letnih časih.
Od okuženja pa do časa, ko se pokažejo prva določna znamenja bolezni, preteče 9—10 dnij ; spuščaj na koži opazujemo med 18. in 14. dnevom. Ako se naseli bolezen le na koži in nekih sluznicah, nasledki navadno niso hudi. V obče moremo trditi, da je malokdaj tako nevarna, da se je bati najhujšega.
Pravilno za ošpice je tó-le. Navadno prešinja človeka slabost, in telesna toplota poskoči nekoliko. Zdajci oboli vezna kožica v očeh in sluznica onih potov, ki vodijo v dihala; ob jednem se je izcimila tudi vročica. Ta postaja polagoma hujša, in v kakih treh dneh se naredijo rudeče lise najprej po obrazu in se razširijo v 24—36 urah po vsem životu; po trupu so gostejše kakor po udih. Omenjene lise so lahno privzdignjene
in obledijo od začetka popolnoma, ako pritisneš na nje. Pozneje se približa druga drugi, a vendar se ne zlijejo; vsaka ostane omejena zase. Velike so skoro kakor leča. Lise se napravljajo 3—4 dni; zakaj med tem ko se ta razvija, začne že ona bledeti. Med tem pojema vročica, in tudi v obolelih sluznicah se je obrnilo na bolje. Zdaj začne odpadati koža v mičkenih koscih, ki so včasi tako neznatni, da človek skoro ne ve, kaj se godi na koži. S tem ponehavajo bolečine, in v dobrih 14 dneh je vse pri kraju.
Tako se razvijajo in končajo ošpice navadno ; včasi pa, a to je malokdaj, umre bolnik vsled ostrupljenja prav naglo. Tudi v takih slučajih so se naredile lise po životu, med njimi pa je stopila tudi kri pod kožo. Včasi zopet je bolezen tako neznatna, da jo človek prav lahko prezre, zakaj lise so redko sejane, iu tudi druga znamenja so prav pohlevna.
Se nekaj o sluznicah, ki vselej prej obolijo, kakor površna koža. Nosna sluznica oteče, in njeni izločki so prav obilni, vezna kožica v očeh porudeči in se včasi prav močno napne, solze lijejo obilno, in oči so občutljive za svetlobo. Na-hodna je tudi ustna duplina, goltanec, jabelko itd. Rudeče lise se pokažejo na vseh sluznicah, ktere moremo sploh opazovati od zunaj. S tem v zvezi je nahod, bolečine v grlu, hripavost in kašelj, včasi pa tudi bljuvanje in driska.
Da se lahko izcimijo vsled tega strupa tudi druge bolezni, da namreč obolijo posamezni notranji deli, tega ni seveda treba posebej poudarjati.
Skrbeti je treba, da ima bolnik dovolj dobrega zraka, in da soba ni pregorka. Postelj obrni tako, da svetloba ne pada naravnost v oči. Kedar bolnika nadleguje hud kašelj, ne dajaj mu prehladne pijače. Kdaj more zapustiti postelj, in kdaj more zopet na zrak, to je skrb zdravnika, kterega je treba kakor hitro mogoče poklicati.
9.	Griža je bila že v starem veku znana kužna bolezen. Najbolj razširjena je po vročih krajih, kjer za njo neki umrje 80 odstotkov (80 od 100) ondotnih prebivalcev. V naših krajih tudi včasi razsaja, a vendar ne mori tako hudo, zakaj k večjemu pobere 20 bolnikov od 100. Kužila še ne poznamo, ali kakor vse kaže, gotovo je kaka bakterija, ki povzročuje to bolezen.
Zunanji pogoji, ki so z njo precej tesno zvezani, ti so sledeči. Zrak in tudi zemlja morata biti razmerno prav topla, in tla, posebno v nižjih plasteh, ne smejo imeti premalo vode. Kjer stanuje mnogo ljudij v tesnih prebivališčih v revščini, iz-
cimi se lažje, kakor v prostornih stanovanjih. To se je najbolj pokazalo ondi, kjer so bili ob vojski vojaki dolgo časa nastanjeni. Ko so te prestavili, ponehala je marsikje tudi griža. Zdravniki mislijo, da se kužilo razmnožuje v zemlji, in da ne potrebuje k temu človeškega telesa. Ko je pa prišlo v život in ga okužilo, more se prenavljati v pripravnih tleh, kamor se je zatrosilo po iztrebkih. Da prehaja strup od človeka na človeka, to zanikavajo učenjaki. Starost in spol nimata za to bolezen nobenega pomena, in sploh se je človek lahko naleze. Zlasti takih, ki so slabega želodca, ali ki sploh bolujejo na hranilih, prime se kužilo lahko.
Svoj sedež ima griža v debelem črevesu, ki se ali povsod ali pa le mestoma vname. Prav navadno se izpahnejo mozolji, ki so včasi tako gosti, da ostane le malo sluznice brez njih.
Ta bolezen se začenja takó-le. Najprej opaziš neki nered glede na iztrebke, ki navadno bolj pogosto gredo od tebe ; včasi si v začetku zapečen, včasi te pa kar driska prime. Seveda to še ni nič posebnega. Splošno zdravje se ti je obrnilo nekoliko na slabo stran, po trebuhu te grize in silno te začne goniti na potrebo. Sprva se iznebiš res pravih, precej pobarvanih iztrebkov, potem pa sledi neka slizava, s krvjo pomešana tvarina, ki ima tem več krvi, čim nevarnejša je bolezen. Pa tudi potem, ko je vse to že zunaj, tiščanje nikakor ne neha, in bolnik nima skoro nobenega miru. Vročica navadno ni posebno visoka, vendar propadajo moči prav naglo, zakaj bolnik ne more spati, ne jesti, pač pa ga muči silna žeja. Temu se pridruži včasi še bljuvanje. Ako se konča bolezen povoljno, ponehava počasi tiščanje, iztrebki dobivajo zopet navadno barvo, in splošno stanje bolnikovo se precej zboljša; v nasprotnem slučaju pa nastopi smrt. Ker je debelo črevo mnogo trpelo, Ì7,premeni se v prvem slučaju navadna griža prav rada v dolgotrajno, ki je včasi dosti pohlevna, včasi pa zopet hujša, a v obče vendar napreduje in je vzrok slabi hranitbi posameznih delov človeškega života.
Kedar razsaja griža, izogibati se je treba takih jedij, ki motijo prebavljanje. Sploh moramo paziti na delovanje hranil in ne smemo ničesar prezreti, kar bi utegnilo kužilu ugla-diti pot.
10.	Legar ali mačuh je izmed onih nalezljivih boleznij, za kterimi umira dandanes mnogo ljudij, zakaj od 100 napadenih jih navadno 20 nikdar več ne ozdravi. Legarjev strup — na koncih zaokrožene, palčici podobne bakterije — pride v bolnikovih iztrebkih na prosto, in ker nareja trosje, životariti
more več časa zunaj telesa. Ako so mu okolnosti ugodne, razmnoži se zelò, in prišedši v človeka, najde posteljico postlano. Tu se naglo namnoži in spravi dotičnika v nevarnost. Njegove kali pridejo največkrat z onesnaženimi jedmi in istotako z vodo, včasi tudi z zrakom v usta in potujejo dalje v čreva, kjer se naselijo. Stranišča in smradotoki (kloake) so tisti kraji, kjer najdejo bakterije, ki so prišle po naključbi tjakaj, živeža dovolj. Odtod prehajajo v zrak, vodo in tla. Da se naleze človek tega strupa naravnost od bolnika, to zanikavajo zdravniki. Z obleko, perilom ih posteljno opravo se okuži človek le tedaj, ako so bile te reči onečiščene z bolnikovimi iztrebki.
Legar najbolj pospešuje nesnažnost v hišah in okoli njihovega obližja, zanemarjena stranišča in gnitje živalskih in rastlinskih odpadkov in ostankov. Besede vredno je, da se pokaže bolezen večkrat ondi, kjer so se odkopale površne zemeljske plasti. V hišah, postavljenih na tleh kakega starega mesta, pojavi se mačuh večkrat, kakor v onih, ki smo jih pozidali na celini. Navadno se vgnezdi bolezen v kaki hiši ali kakem posebnem delu te hiše in napada one, ki so najbolj občutljivi za njo. To se ponavlja večjidel leto za letom z jednako pravilnostjo. Včasi pa se zlijejo take hišne bolezni in vzpihnejo v razsajajočo kugo. Po naših krajih zboli za legarjem največ ljudij konec poletja in jeseni, najmanj pa spomladi.
Glede na človeško dobo moremo omeniti, da napada mačuh največkrat ljudi med 15.— 30. letom. Več let ko si učakal, bolj si varen pred njim, toda ako se priplazi do tebe v poznejših letih, tedaj je nevarnost tem večja. Tudi za otročja leta je nevaren in marsikje napada res najbolj otroke. Moških se rajši loti kakor ženskih ; zdravih in krepkih hitreje kakor slabotnih.
O bolezni sami bi se moglo povedati tó-le. človek postane nesposoben za kako navadno opravilo in se prav hitro utrudi. Glava je nekako težka, proti večeru navadno nekoliko boleča, slast do jedi zmanjšana, in tudi v želodcu ni vse v redu. Vse te nadloge se polagoma povišajo in so zvečer sploh hujše kakor zjutraj. Ko se začne oglašati mraz, čuti se bolnik slabega dovolj, da se vleže v postelj. Proti večeru začne zmedeno govoriti, in to tem bolj, čim hujše ga kuha vročica; jed mu ne diši nobena, muči ga žeja, jezik in usta so suha, in kolikor toliko postane tudi nagluh. Bolnik toži zlasti o tem, da ga bofl glava, da ne more spati, in da ga motijo in nadlegujejo sanje; od dne do dne se bolezen hujša. V jutrih se še zaveda, a to ne traja dolgo ; on pozabi vse in niti pijače ne
zahteva, dasi jo tudi željno izpije, ako si mu nastavil posodo na usta. Potrebe ne čuti več in spušča vse pod se. Vedenje (obnašanje) bolnikovo nam kaže, da njegovi možgani ne mirujejo. V drugem tednu pritisne driska in nekoliko prej tudi kašelj. V tem času oteče tudi vranica (slezena), in kedar se bolnik zaveda, toži o dotičnih bolečinah. Trebuh se nekoliko napne, in večkrat je slišati neko kruljenje po njem. Na koži se naredijo lahno vzvišene, lečaste, rožnorudeče, ob robu nekoliko zaprane lise, ki v začetku popolnoma izginejo, ako pritisneš na nje, ali ako napneš kožo. Največ jih je po prsih, in sicer po spodnjem delu in po trebuhu; včasi jih pa tudi ni nikjer. Ako se konča bolezen povoljno, popušča vročica; poprej suha koža postaja vlažna, prejšnji nemir nadomestuje spanje, ki krepi bolnika, noči pa so vendar še slabe. Včasi že mislimo, da se je bolezen obrnila na bolje, a hipoma se zopet ponovi prejšnje stanje. To more trajati več tednov, dokler bolnik ne ozdravi. Sploh se vrača zdravje prav polagoma, in dotičnik je slab na duhu in telesu.- Legar v tej obliki traja 3—6 mesecev in pobere kakih 20 bolnikov od 100.
Predaleč bi zašli, ako bi hoteli govoriti o vseh podrobnostih te nevarne bolezni. Prej ko mogoče pokličite zdravnika, da jo more od prvega začetka opazovati, in da se ve ravnati po tem. Sicer je to slaba stran kmetskega ljudstva, pa nikjer ni zapisano, da bi se ne mogla popraviti.
11.	Nalezljivim boleznim, ki jih povzročujejo bakterije, prištevajo učenjaki tudi hripo (ruski nahod, influenca). Po zimi od leta 1889. na 1890. je vzpihnila ta bolezen skoro po vsej Evropi in razsajala ne samo po mestih, ampak tudi po deželi. Ljudje se je v začetku niso nič kaj bali ; s tujim imenom so celò šale zbijali, a ko je jela trkati tudi na njihove duri, odzvonilo je šali, na njeno mesto pa je stopila neka otožnost in skrb za naslednje dni. Ker ni izbirala niti v starosti, niti v stanu, razumljivo je lahko, da je bilo povsod ogromno število bolnikov, ki so prej ali slej zopet okrevali. Smrtna kosa ni bila hudo zbrušena, zakaj pokosila je večjidel le take bolnike, kterim so se vnela ob jednem tudi pljuča.
Znamenja te bolezni so premenljiva, včasi tako premen-ljiva, da bi človek mislil, da ima v dveh slučajih opraviti z dvema, popolnoma različnima boleznima. To pa za kužno bolezen ni nič novega, zakaj tudi druge se odlikujejo po tej posebnosti. To si lahko razložimo, ako pomislimo, da se ne upi-rajo'.vsi človeški deli kužilu jednako. Skoro pri vsakem človeku se začenja hripa z vročico; včasi pa te tudi ni, a to je
redkokdaj. Poleg splošnih znamenj vročice so napadeni navadno tudi posamezni deli, kakor na pr. sluznica v dihalih (nos jabelko, sapnik in njegove veje). V drugi vrsti stojijo prikazni’ kterih ni mogoče drugače tolmačiti, kakor s tem, da je kužilo prav močno vplivalo tudi na živčevje. Tu sem štejemo nespečnost, velike bolečine v glavi, v hrbtnih mišicah in udih. Tudi na hranila more strup delovati, in nič nenavadnega ni, da se bolniku še le črez dolgo časa zopet povrne slast do jedi.
Hripa se širi po zraku navadno tako, da se nadiha človek tega posebnega kužila. Ne more pa se trditi, da prehaja od človeka na človeka, če tudi je to več kakor verjetno.
Hripa te nadleguje včasi samo kakih 24 ur, včasi pa tudi teden dnij, ali celò 2—3 tedne. Je li ta bolezen nevarna? To vprašanje nas seveda skoro najbolj zanima, in dasi tudi smo že prej nekoliko omenili o tej stvari, vendar ne utegne biti odveč, ako se še enkrat povrnemo k njej. V obče je hripa nadležna in neprilična, včasi tudi prav mučna bolezen, ki se navadno ugodno konča. Zlasti ob času okrevanja je treba bolniku previdnemu biti, zakaj moči se mu povračajo prav polagoma, dokler so dihala nahodna, in dokler ni želodec v pravem tira. Po zimi ostajaj torej, dokler nisi popolnoma čvrst, v vedno jednako topli sobi, po letu pa zunaj v prosti prirodi, sicer pa se ravnaj po zdravnikovih poveljih.
12.	H ripa vic a, hliptavica, dušljivi ali oslovski kašelj je znana, mučna bolezen, ki navadno ne napada pojedinčev, ampak razsaja večjidel kot kuga. Najbrž se razmnožuje kužilo v človeškem telesu, pride v pljunkih iz njega in se zatrosi po neživih stvareh, kterih se je prijelo. Mogoče je tudi, da prehaja v zrak. Za hripavico oboli mladina do končanega 7. leta, in sicer deklice lažje kakor dečki, slabotni otroci prej kakor čvrsti in krepki. V velikih mestih so vedno posamezni slučaji, in to rajši po zimi, kakor po letu.
Dušljivi kašelj se začenja z nahodom, ki se razvija pri starejših otrokih počasi, pri mlajših pa naglo ; jabelko je toliko zadeto, da se lahko opazuje hripavost. Otroke duši kašelj v napadih, ktere napoveduje splošna onemoglost, nemir, šeget v vratu ali jabelku itd. Polagoma jih jame tako siliti, da se primejo za kakoršnokoli stvar, ali da letijo v kak kotič. Dolgo se napenjajo in davijo, včasi celò bljujejo, predno pride nekoliko vlačne sluzi na dan. Mnogokrat se pripeti, da uidejo revežem iztrebki in voda. Napad traja včasi kakih 15 minut in se ponovi 60krat v 24 urah; navadno pa mine prej in se ne ponavlja tako pogostoma. Ko je to trajalo nekaj tednov (4—6),
postajajo napadi redkejši, dokler ne nehajo popolnoma. Izmečki niso več belkasti in vlačni, temveč rumenkasti in nekako rahli. Vse to je dobro znamenje.
Hripavica oškoduje mnogega otroka za vse žive dni, zakaj zapusti mu neko naklonjenost za vnetico v dihalih, kjer je tuberkulozi pot uglajen. Tudi prepogostno bljuvanje pohabi hranila; posebno nevarno je to za slabotne otroke. Pa tudi drugi zli nasledki izvirajo iz te bolezni.
Včasi umrje za hripavico prav malo otrok, včasi pa tudi četrti del vseh bolnikov. Otroci, ki so zboleli za dušljivim kašljem, ne smejo v šolo, in skrbno in pravočasno jih ločite od zdravih, ki stanujejo z njimi v tisti hiši. Ako je vreme ugodno, naj bodo na zdravem, čistem zraku, če pa to ni mogoče, hodi soba primerno topla in dobro prezračena. Dobre, nerazvajene otroke je lahko privaditi, da zadušijo kolikor toliko napadov, kar je mnogo vredno. Med boleznijo je treba skrbeti za dobro in tečno hrano, pozneje jim pa moramo prizanašati kolikor le mogoče, dokler niso popolnoma okrevali.
13.	Pélagra. O tej bolezni je pisal „Slovenski Narod“
7.	sušca 1888. leta takó-le: V novejšem času je pogosto govor o tej bolezni, ki že nekoliko let razsaja po nekterih vaséh na Goriškem, o kteri pa marsikteri čitatelj pravega pojma (zapo-padka) nima in ga skoro tudi imeti ne more, ker je drugje v Avstriji nikjer ni, in ker jo sploh v Evropi opazujejo še le izza šestnajstega stoletja.
Pelagra se nahaja le ondi, kjer se koruza prideluje, kjer prebivalstvo le ob koruzi živi. V Italiji so začeli koruzo saditi sredi šestnajstega stoletja in konec istega stoletja so imeli tudi že pelagro. Na Francoskem se je udomačila koruza konec 18. stoletja, in prvi slučaji pelagre so se pokazali leta 1818. Sedaj je pelagra endemična (udomačena) po severni Italiji, Eumuniji, na otoku Krfu, v severni Španski in južni Franciji, v Avstriji na Goriškem in sem ter tja na južnem Tirolskem, torej povsod po takih krajih, kjer je ljudstvo po svoji revščini primorano, pokvarjeno koruzo zauživati kot jedino hrano ; zaradi tega pravijo ti bolezni po pravici „mal della miseria“, revščine zlo.
Pelagra (lepra lombardica) se nahaja na Goriškem posebno v nižinah okoli červinjana (razun červinjana še v vaseh Flamičel, Muscoli, Tapogliano, Scodovacea in Terzo), kjer biva jako siromašno prebivalstvo, vsled nezadostne hrane, slabe vode, nezdravega in vlažnega podnebja in brlogom podobnih stanovanj jako zanemarjeno, živeče ob dnevnem zaslužku. Zemlja
Naše škodljive rastline.	18
rodi ondi le koruzo, ktera dostikrat ne dozori, in zato kmalu začne gniti v shrambah. A tudi dozorela koruza se pokvari, ker jo hranijo v mokrih prostorih. Dobra koruza se navadno poproda, ljudstvo pa obdrži zase le slabo, ali pa iz Italije pripeljano pokvarjeno blago, ktero povzročuje pelagro. Kakor so dosedanje preiskave dognale, zarodi se na mokri koruzi škodljiva glivica (bacterium maydis), ki daje kali omenjeni bolezni. Človek, dobro živeč, upira se lahko dolgo tej bolezni, pri slabi hrani pa pelagra hitro napreduje. Preiskave v tem oziru še niso dovršene, a toliko so dognali, da je samo pokvarjena koruza vzrok bolezni, zakaj takoj v početku odpraviš bolezen, ako hrano izpremeniš, dà celò, ako uživaš jedi od zdrave koruze.
Bolezen se razširja na Goriškem od leta 1884. Bilo je takrat 320 težko obolelih, leta 1886. že 338, v prvih osmih mesecih leta 1887. pa 404. Po zagotovilih zdravnikov in občinskih predstojnikov smemo sklepati, da boluje poprek 25 odstotkov (25 od 100) prebivalstva za pelagro, med temi pa je 90 odstotkov težakov. Vseh slučajev tako ne zvemo, ker se občine bojijo, da bi jih vsled objave silili k raznim naredbam, ktere bi pogoltnile mnogo denarja.
Pelagra je hudo zlo, ktero treba odpraviti čim prej, tem bolje. Proračunski odsek državnega zbora je zatorej sklenil predlagati, da se poleg 30.000 gld., namenjenih za olajšavo sedanje bede na Goriškem, zlasti pa za kraje okoli Gradiške, dovoli še 20.000 gld. za odpravo pelagre.
S tem zneskom bodo skušali zajeziti in odpraviti bolezen. V ta namen se bo v prvi vrsti skrbelo, da ljudstvo ne bo uživalo pokvarjene koruze, in njeno uvažanje se bo prepovedalo. Sveža (frišna) koruza se bo sušila v nalašč za to prirejenih sušilnicah ter hranila v posebnih skladiščih, ki jih bodo zgradili v ta namen. Napravile se bodo tudi peči, da si bo prebivalstvo, razun vsakdanje polente, pripravljalo tudi druge hrane, zlasti kruha itd.
Vsakdo bo pač želel, da bi omenjene in primerne druge naredbe koristile, ker je pelagra res ostudna bolezen. Kogar se prime, ovira mu prebavljanje ter povzročuje bolezen živcev, slabost, pobitost, naposled, včasi že pred tretjim, skoro vselej pa pred sedmim letom otožnost, blaznost in potem smrt. Ker se pri tej bolezni na koži pričnejo gobe, pravijo ji tudi „milanska roža“ ali „milanski garji“.
14.	Povratna mrzlica sicer ne nastopa pogosto, toda kedar jame razsajati, vselej je precej razširjena. V krvi ljudij, od te bolezni napadenih, nahajajo se neizmerno tanke vijakasto
zavite niti (bakterije), kterih ni opaziti ne poprej, ne pozneje, ker razpadejo v mičkene mehurčke.
Marsiktero bolezen, ki trpinči in pogublja človeški rod, imenovali bi še lahko, a hoteli smo samo najhujše in najna-vadnejše kratko označiti, da čitatelji spoznajo, kakšni sovražniki so bakterije. Za nameček naj povemo še nekoliko o črni kugi, ki je v prejšnjih stoletjih večkrat morila, da je bilo groza. Bog odvrni tako šibo od nas! Poslušajte, kaj se nam pripoveduje o črni kugi na Dunaju!
15.	Jako so se prestrašili Dunajčanje, kakor nam pripovedujejo zgodovinarji, ko jim dojde glas, da se je na Ogerskem prikazala kuga. Pa kak je bil še le strah, ko se prihodnje leto, t. j. leta 1679. strašna bolezen preseli na Dunaj ! V predmestju Leopoldskem so najprej zapazili morilko. Plazila se je nekaj časa po predmestjih in obiskovala le bolj stanovanja revežev; mislili so torej, da ima bolezen svoje korenike v ne-snažnosti in zanikarnosti revežev, kar drzno prestopi tudi prag bogatinov in se vseli tudi v palače velikaševi
Gospoda in tujci so bežali iz mesta, in poslanci tujih vlad so hiteli vsak na svoj dom, da bi utekli smrti. Verno ljudstvo je hitelo v množicah v cerkve, da poprosi pomoči onega, kteri jedini more pomagati ; mrtvaški zvon je pel neprenehoma. Očitno so oklicovali, da je treba bolnikom strežajev, in da primanjkuje ljudij, ki bi pokopavali mrtvece; očitno so ponujali visoke, visoke plače onim, kteri bi se ponudili taki službi. Toda zastonj ! Siliti je morala gosposka ljudi in jih loviti po kotih za taka opravila; celò zdravnike so morali loviti in jih siliti k boluikom v bolnišnice. Naposled so izpustili vse jetnike, da bi po bolnišnicah vstregli bolnikom in umirajočim in bi pokopavali mrtvece. Že so bile bolnišnice polne, marsikterega je morilka dohitela na ulicah; v mestu in po predmestjih, na trgih in po ulicah in hišah,^ povsod je bilo vse polno bolnih, umirajočih, mrtvih.
Govorica je le bila: ta je umrl, oni umira, po onem bo kmalu! Kakor v vojake, lovili so ljudi, da so mrtvece pokopavali. Ti so drdrali s svojimi vozovi po ulicah, nakladali mrtve in umirajoče vse na jeden kup in jih sipali v jedno jamo.
Na ulicah je vse hitelo, vse teklo, kakor bi jim gorelo za petami. Skrbno so se varovali, da ni drug drugemu prišel preblizu, dotaknil se koga in se tako okužil; zapuščene so bile torej tudi cerkve, zapuščene izpovednice, kjer bi bili reveži mogli dobiti j edinega tolažila.
In kaki prizori na ulicah! Tukaj hiša zaklenjena, vrata in okna priprta, ker je vse pomrlo v njej ; pred ono je ležalo nakopičenega blaga, obleke in hišnega orodja, lepega in slabega, brez reda drugo vrh drugega. Tam zopet so vzdigovali ravno na voz umrlega očeta, na pragu je čepela njegova žena v zadnjih dihljejih, temno je zrlo vodeno njeno oko za njim, okrog nje pa je lazilo malo dete, jokaje objemalo mater in okuženo kmalu obležalo mrtvo. Tam je letelo število otročičev za vozom, na kterem so jim stariši in znanci ležali mrtvi, kakor polena drug vrh drugega nakopičeni. Naposled se je vlačilo toliko malih zapuščenih sirot po mestu, da jih je dala gosposka na deželo peljati in tam skrbeti za nje.
Tako silno je razsajala nemila črna smrt, da jih je od meseca prosinca do listopada samo v mestu umrlo 49.486, še več pa v predmestjih. Zapustila je naposled strašna morilka Dunajčane. Preiskovali so hiše in po njih so našli še veliko, veliko trupel, seveda že na pol gnilih, nekaj kar v posteljah, veliko na tleh; sorodniki so jim pomrli, posli jih zapustili, ostali so brez jedi, brez pomoči, in tako so vzeli strašen konec.
Ees strašen vzgled božje kazni! Taka šiba pa ni zadela le posameznih mest in krajev, ampak je romala večkrat od mesta do mesta, iz dežele v deželo po vsej Evropi. Tudi naše kraje je večkrat zadela, zlasti v Ljubljani je razsajala večkrat. Vzroka torej imamo, da pri cerkvenih molitvah prav iz dna svojih src kličemo: „Gospod, reši nas kuge!“
16.	Tudi domače živali so podvržene mnogim kužnim boleznim, izmed kterih prehajajo nektere celò na človeka. Živinorejce zanima v prvi vrsti ona bakterija, ktera povzročuje vranični prisad, črm ali črmnico. Ta glivica napada najrajši goveda, toda nikjer ni zapisano, da se ne porodi tudi na drugih domačih živalih, na pr. na konjih, svinjah, kozah in ovcah. Večjidel napada črmnica živino, ktera stoji v zaduhlih, nizkih in prenapolnjenih hlevih, ktera dobiva smrdljivo, gnilo vodo, in ktero krmimo s pokvarjeno in plesnivo klajo. Izcimi se najrajši o hudi vročini in se otovrej tudi najprej prijemlje drugih živalij in tudi ljudij. Močna in dobro rejena živina je največkrat žrtev te strašne bolezni, ki jo ugonobi včasi v nekoliko minutah. Začne se opotekati, pade na tla, zvija se in pogine.
Največkrat pa traja bolezen nekoliko ur. Živali ne diši nobena krma, izpreletava jo mraz in vročina, pogosto se stresa, hitro sope in se zvrne po tleh. Nekteri se cedi kri iz nosa, gobca in iz zadnjice. Zunaj ni na bolnem govedu opaziti na-
vadno nobenih znamenj. Včasi se mu pa naredijo zarudele lise na jeziku, v gobcu in celò na vratu in v danki. V začetku so majhne in neznatne, ali kmalu se jih zlije več v precej obširno liso, ktera postaja polagoma višnjeva. Na teh se izpahnejo mehurčki, ki počasi popokajo. Iz njih teče neka sokrvica, in ker pritisne prisad, izpremenijo se v razjedajoče ture (tvore ali uljésa), ki umorijo žival v nekoliko dneh.
Crknjena žival ima temno, gosto in smrdljivo kri; vranica ali slezena je čisto predrugačena in zelò napeta, in mrho-' vina se jako hitro razseda in usmradi. Brez premisleka in obotavljanja jo je treba zakopati, kakor hitro mogoče, na kakem samotnem prostoru, kožo ji križem prerezati in posuti z živim vapnom. Crknino položite globoko in zasujte jo dobro ter sploh pazite, da ne morejo do nje druge živali, na pr. svinje in psi. Tako ravnajte tudi z raznimi odpadki bolne ali crknjene živine. Morda ni treba omenjati, da živine, ktera je obolela za vraničnim prisadom, ne smemo klati, zakaj takšno meso zastrupi človeka. Kako nevarna je taka mrhovina, sledi že iz tega, da more celò muha prenesti strup na človeka in ga zastrupiti, kar se je tudi že dogodilo.
Kako ti je postopati, ako si opazil vranični prisad pri živini? Najprej moraš to naznaniti županu ali okrajnemu glavarstvu; ako bi tega ne storil, zapadeš gotovo kazni. Kar nemudoma loči tudi zdravo od bolne živine in ne puščaj, da bi domačini hodili v oba hleva. Kdor oskrbuje bolno živino, naj si vsakokrat osnaži roke z mlačno milnico (žajfnico) in se sploh naj dobro očisti. Hlevi se morajo popolnoma izkidati, očistiti in najmanj 14 dnij pustiti na prepihu. Živino, ktera je stala v okuženem hlevu, ali ktera je bolezen celò prestala, operi z dobrim lugom. Gledati ti je treba tudi na razno posodo, ki ti je rabila pri bolni živini. Kar je železnega orodja, razbeli ga v ognju, svojo obleko pa vrzi vanj.
Za vraničnim prisadom ne zboli človek samo tedaj, ako je sedla muha ali kaka druga žuželka nanj, ki je bila prej v dotiki z bolno živino ali posedala celò po mrhovini, temveč tudi tedaj, ako si užival meso ali mleko od bolnih živalij. Tudi koža, dlaka, parklji in iztrebki prenesejo črmnico večkrat na človeka ; dokazano pa še ni, da se je more tudi nadihati. Sploh se ta bolezen človeka ne prime posebno rada, varen pred njo pa vendar nikdo ni. Zlasti mesarji, krznarji in sploh taki ljudje, ki podelujejo dlako, trpijo največ od nje.
Na zunanji koži, kamor je prišel strup, začne se bolezen navadno med 4.—7. dnevom z majhno rudečo liso, ki ima v sredi črno piko, in ki nekoliko skeli. Iz nje se razvije krvav mehurček, ki hitro pokne, posuši se in izpremeni v rujavo krasto. Koža okoli tega središča se napne, postane modro-rudeča, trdna in trda, in včasi se izpahnejo na njej mehurčki, veliki kakor konopna zrna. Oteklina se širi vedno dalje, ob jednem se vnamejo mezgovnice, mezgovne žleze nabreknejo in postanejo boleče. Ako je ostalo bolniku življenje, odjenjava vnetica, kraste se odluščijo in zapustijo precej velike brazgotine.
Drugače pa je, ako je zašel strup v želodec. Bolezen se razvija hitreje; trese te mrzlica, prevzame te neka slabost, bolijo te udje in glava, sili te na bljuvanje, in tudi driska pritiska. VČasi se pokažejo na koži majhne nabrekline, in iz ust in nosa udarja kri. Vse to traja včasi samo nekoliko ur, včasi pa tudi več dnij in se konča navadno s smrtjo. Ker je črm-nica tako nevarna bolezen, zato moramo biti previdni, da ne pridemo z njenim strupom v dotiko.
17.	Goveja kuga ali devetogubnica je našim govedom zelò nevarna, ker je med vsemi najbolj nalezljiva, in ker se prav hitro širi od živali do živali. Ne napada pa, kakor se je dolgo mislilo, samo goveje živine, ampak prehaja tudi na ovce in koze; od ovce gre na ovco in zopet na govedo. Posebno leta 1863. je razsajala devetogubnica med ovcami po Kranjskem in pozneje tudi drugje. Dasi tudi še ni popolnoma dokazano, da jo povzročujejo mičkene glivice, vendar so vsi strokovnjaki (zvedenci) tega mnenja, čemur se ne moremo čuditi, ker izvirajo najbrž vse kužne bolezni od glivic.
Pri nas se ta kuga nikdar ne izcimi ; k nam jo vselej zanesejo goveda, prignana s Turškega, Vlaškega ali Buškega. Dolgo so mislili, da se bolezen izcimi sploh na nepreglednih planjavah južne Busije, a zdaj vemo, da tudi tjakaj pride od drugod. Kje je prav za prav prvotno doma, dandanašnji še ne vemo, najbrž pa pravo zadenemo, ako pritegnemo onim, ki je iščejo daleč tam v osrednji Aziji. Že od pamtiveka je ta bolezen uničevala govejo živino in marsikteri deželi vsekala krvave rane, zakaj včasi je ugonobila daleč okrog vsa goveda. Od leta 1861.—1873. je podavila goveja kuga na Ogerskem 165.732 glav goveje živine. Ako računimo rep po 50 gld., dobimo velikanski znesek 8,286.600 gold. Najbolj se je razširjala po zapadni Evropi ob vojskah, ko so za vojaki gonili po cele črede goved, prignanih iz omenjenih krajev. Devetogubnica je našim govedom bolj nevarna, kakor onim, ki se pa-
sejo po neizmernih stepah, zakaj ta jo še precej lahko prebolijo, naša pa navadno poginejo. Pa ko bi tudi tega ne bilo, zahtevajo postave, da ugonobimo tako živino.
Znamenja goveje kuge so naslednja: Govedo neha jesti in prežvekovati, po životu pa se začne tresti. Njegova kožna toplota se pogostoma izpreminja ; zdaj je koža mrzla, kmalu zopet vroča. Smrček je vroč in popolnoma suh ; molzne krave izgubijo mleko. Živina je žalostna in nekako omamljena; včasi pa tudi nepokojna, prestopa zdaj na desno, zdaj na levo, koplje z nogami in tuli. Pridruži se tudi huda vročica, vsled ktere poskoči žila na 90—100 udarcev v jedni minuti. Kravam zateče sluznica v nožnici, in tu pa tam se vidijo na njej rudeče lise, ali pa se nahaja pod njo sesedla kri. V gobcu je sluznica rudeča in vroča; na zgornji čeljusti in dlesnu se naredijo temnorudeče pege, kterih barva se polagoma izpremeni v sivkasto ali sivkasto-rumeno. Iz omenjenih peg nastanejo kmalu neznatne ranice, in iz gobca se cedi mnogo sluzi in slin. Oči so rudeče, in iz njih tečejo vedno ostre solze, vsled kterih izpade dlaka pod očmi; zato pravijo ljudje: živina se joče. Sluznica v nosnicah je rudeča; iz nosa teče v začetku neka vodena, pozneje pa slizava tekočina, in žival nekoliko pokašljuje.
Omenjena znamenja se kmalu shujšajo. Govedo postane popolnoma omamljeno, slabotno in trudno, kakor da bi bilo na pol mrtvo. Ako mu pritisneš na hrbet ali križ, naznanja hude bolečine. Dihanje je jako pomnoženo in naglo, živina stoka in ječi ; kašelj je boleč, gost in kratek. Dva ali tri dni po prvih znamenjih bolezni žival ne žre in ne prežvekuje več, in njeno blato, ki je bilo v začetku trdo, postane mehko, potem vodeno, s krvjo pomešano in smrdljivo ter gre le s hudo silo od nje. Ko se bliža strašni konec, izpremenijo se iztrebki v neko riževo, belkasto vodo, ki gre sama ob sebi od živine. Žival hitro hujša, dlaka se ji ščetini, oči se ji vderejo, in iz njih teko neprenehoma solze; zdaj leži z naslonjeno glavo in pogine med četrtim in sedmim dnevom. Breje krave navadno izvržejo.
Zdravila tej bolezni doslej še ne vemo. Najboljše je ostro na to paziti, da se kuga ne širi dalje. Zato so ob takem času kužni kraji zaprti za vsako kupčijo z živino, z živinskimi odpadki in s krmo. Iz takih sumljivih krajev, kjer se ta bolezen večkrat pokaže, sme se živina le na nekih, za to odločenih mestih goniti črez mejo, kjer mora ostati nekaj dnij, da se vidi, je li zdrava ali ne.
Zaradi večje varnosti se mora pobiti vsa goveja živina onega hleva, kjer se je pokazala ta bolezen, bodisi bolna ali
zdrava. Ako 21 dnij potem, ko je poginilo zadnje živinče, ni zbolelo nobeno več, moremo misliti, da je v onem kraju konec kuge. Potem moramo hlev razkužiti. Gnoj morate namreč izkidati, tla razkopati, prst izvoziti iz hleva in vso stajo morate nasuti z novo prstjo. Zid morate ostrgati in znova pobeliti; jasli, gare in vso posodo, ki ste jo rabili v hlevu, morate dobro oprati z lugom. Tudi klajo in steljo, ako je bila nad hlevom, morate odpraviti in jo sinete le konjem pokladati ali nastiljati.
18.	Velikega pomena v narodnem gospodarstvu je ona kužna bolezen, ki se pojavlja s tem, da se izpahnejo mehurčki in mozolji na sluznici v gobcu in na koži na svitku in med parklji raznih domačih živalij. Najbolj navadna je pri goveji živini, pa tudi pri ovcah, kozah in svinjah jo opazujemo pogosto, redkokdaj pa pri konjih in perotnini. Znana nam je kot volčič ali sajevec v gobcu in na parkljih (parkeljnica). Pri nekterih živalih se rajši pokaže v gobcu, pri drugih na parkljih, tretje pa obolijo v gobcu in na parkljih; pri kravah nastanejo večkrat istočasno jednaki mozolji tudi na vimenu in na sescih. Dasi tudi volčič ni tako nevaren, kakor marsiktera druga kužna bolezen, in dasi ga živali večjidel prebolijo, vendar povzročuje veliko škodo, ako pomislimo, da živali vsled te bolezni zelò shujšajo, da jih več časa ne moremo rabiti za delo, da mleko nima nobene cene, in da je omejena kupčija tako dolgo, dokler ni bolezen popolnoma ponehala.
Da je volčič nalezljiva bolezen, že dolgo vemo; vzrokov so mu iskali v nagli izpremembi vremena, v pokvarjeni in od glivic onesnaženi hrani in v pokvarjeni, dostikrat iz luž zajeti vodi. Dolžili so tudi trde, s prodom posute ceste, po kterih so gonili živino itd. Vse to je vendar pomanjkljivo, če preudarimo, da se bolezen večkrat prav naglo širi po kakem okraju ali deželi, kjer z živino prav različno ravnajo. Zato jo pripisujejo zvedenci bakterijam.
Okužiti se morejo živali na razne načine. Največkrat se zgodi to na semnjih, na pašnikih, v hlevih, na napajališčih in na cestah in potih, po kterih je hodila bolna žival. V daljne kraje zanesejo sajevec bolne živali, ki so prišle tjakaj po železnici. Dokazano je, da se zatrosi tudi po ljudeh, po raznih drugih živalih, po obleki, gnoju, krmi in stelji, ako so bili v dotiki z bolnimi živalimi. Kužilo je zelò trdovratno; v okuženih in ne razkuženih hlevih ostane po več mesecev in more okužiti živali, ki so prišle na novo tjakaj. Taisto velja tudi o že-lezničnih vozéh, po kterih se je prevažala bolna živina, ter o krmi in stelji, ako je ostala v hlevu. Bolezen se najbolj širi
ob prometnih cestah in potih in napreduje tem hitreje, čim več jih je, in čim živahnejša je živinska kupčija. Po letu so ji pota bolj uglajena, kakor po zimi.
Pri goveji živini se začenja volčič z vročico, ktero ljudje navadno prezrejo. Sluznica v gobcu porudeči in izloča obilne sline tako, da se živali penijo; jesti jim ne diši, tudi prežvekujejo le včasi in bolj po malem; molzne krave dajejo manj mleka, in še to je nekako rumenkasto, grenko, oskutno in se lahko sesede. Po dveh, treh dneh se izpahnejo na zelò ru-deči sluznici, zlasti na ustnicah, na dlesnu, ob robu in na spodnji plati jezika, včasi tudi po žrelu beli ali belkasto-rumeni, kakor konopna zrna veliki mehurčki, ki hitro dorastejo do grahove ali celò do lešnikove debelosti in se včasi zlijejo v večje mehurje. V začetku so napolnjeni z neko vodočisto, pozneje kalno tekočino. Včasi se napravijo mozolji tudi na smrčku in na sluznici v nosnicah. Ko se je to zgodilo, pojenja vročica, mehurčki pa popokajo v nekolikih dneh in se začnejo čistiti in celiti. Med boleznijo se goveda penijo, in to dostikrat tako obilno, da se jim debele niti slin cedijo iz gobca. To je največja ovira, da ne morejo kakor sicer segati po krmi; včasi pa tudi požirati ne morejo. v Vsled tega morajo shujšati, zlasti ako bolezen dolgo traja. Oe je bila posebno huda, izvržejo breje krave.
Pri govedih ostane bolezen redkokdaj samo v gobcu, navadno se ji pridruži še volčič na parkljih (parkeljnica), ki se včasi tudi najprej pokaže. Na svitku parkljev, zlasti pa med njimi izpremeni koža svojo barvo in postane rudeča, otekla in boleča. Goveda stopajo okorno, prizanašajo dotični nogi, kolikor morejo, in rada ležijo, ako se je bolezen vgnezdila na več nogah. Potem se naredijo kakor v gobcu mehurčki in mozolji, ki so napolnjeni z neko mastno, rumenkasto tekočino. To traja 2—3 tedne, ako pa noge druga za drugo obolijo, tudi več tednov. V nesnažnih hlevih, pri neprimernem zdravljenju, in ondi, kjer se goni živina po trdih, s prodom posutih cestah ali po strniščih, nastanejo lahko prišči, ki se dolgo ne zacelijo.
Mleko bolnih krav, posebno ako so se pokazali mozolji tudi na vimenu, je zdravju škodljivo. Zlasti otrokom se izpahnejo mehurčki po ustnicah, jeziku in goltancu, včasi pa tudi drugje. Tudi surovo maslo in sir sta škodljiva. Kuhano mleko ne škoduje.
Za volčičem goveda navadno ne poginejo ; le slabotne živali, ki so že prej bolehale, in pa teleta ga ne prebolijo. Včasi pa tudi kolje in mesari, da je strah.
Ovce in koze obolijo redkokdaj v gobcu, kjer se jim naredijo mehurčki na brezzobi zgornji čeljusti. Na parkljih se jim navadno ne izpahnejo mozolji, ampak iz vnete kože na svitku in med parklji se poceja neka kalna tekočina, ki se iz-premeni v kraste. Ovcam se vnamejo in ognojijo včasi tudi prsti v parklju.
Pri svinjah je sajevee v gobcu redka prikazen; ako* pa obolijo, naredijo se jim mehurčki tudi na rilcu in okoli njega. Parkeljnica jih pa prav mnogokrat nadleguje, in ravno po svinjah se zatrosi ta bolezen največkrat v druge kraje. Ako jih gonijo po trdih in mokrih cestah, vnamejo se jim včasi noge tako, da jim odpadejo parklji. Kar se tiče bolezni same, prebolijo jo ovce, koze in svinje ravno tako, kakor goveda.
Konje napada volčič malokdaj, zato se nam ne zdi potrebno, posebej o njem govoriti. Le toliko bodi omenjeno, da je včasi prav hud, in da napadene živali okrevajo še le po dolgem bolehanju.
Perotnina, ki je bila v hlevih, kjer stoji bolna živina, naleze prav lahko bolezen. Puranom in kokošim se napravijo mehurčki po jeziku in žrelu, kokošim pa še posebej na nosni sluznici, okoli očij in po grebenu, gosém pa po nogah, zlasti na plavni kožici.
Bolnemu živinčetu skrbi za mehko, čisto steljo, ne goni ga na trde ceste ali na mokre pašnike, dajaj mu mehke krme, kuhane repe in korenja, za pijačo pa vodo z otrobi; svinjam ustrežeš z odpadki od mleka, kislim mlekom in otrobi, ako pa bolujejo v gobcu, dajaj jim kake kiselnate pijače. Kako treba zdraviti domače živali, to je skrb živinozdravnikova, in kako treba postopati, da bolne živali ne okužijo zdravih, za to skrbi gosposka. Tvoja pa bodi skrb, da dobro strežeš bolni živini in se ravnaš po tem, kar ti velevajo postave.
19.	Kakor ljudi, napadajo osepnice tudi razne domače živali. Ne smemo pa misliti, da ima vsaka vrsta domačih živalij svoje posebne osepnice, temveč koze so, tako trdijo učenjaki, samo dvojne — človeške in ovčje. Morda so ravno zaradi tega ljudem in ovcam najbolj nevarne, med tem ko jih prebolijo ostale živali, ki so jih nalezle ali od človeka ali od ovce, navadno prav lahko. Zato si oglejmo to bolezen najprej ondi, kjer se pojavlja prvotno, t. j. pri ovcah.
Živali začne izpreletavati vročica, žile jim bijejo hitreje, in dihanje jim je malo da ne podvojeno. Včasi se tudi tresejo in drgečejo, nočejo jesti in prežvekovati, postanejo klaverne in slabotne in nektere v križu prav občutljive. Solze jim lijejo
obilneje, in obilneje se jim nareja tudi slina in poceja smrkelj. Vse to še nikakor ne kaže bolezni. Drugače pa je, ako v okolici razsajajo osepnice, ali ako so se celò že vgnezdile v čredi. Takrat so taka znamenja sumljiva, in to zlasti tedaj, kedar je bila vročica precej huda.
Prvi ali drugi dan po vročici se naredijo na koži, posebno po takih mestih, ki nimajo ali vsaj nimajo pregoste volne, zlasti na glavi, okoli očij, nosnic, po ustnicah, po notranji strani nog, na prsih, trebuhu in repu mičkene, rudeče grčice, ki se počasi izpremenijo v mozolje. Eedkokdaj se izpahnejo mozolji v gosti volni ali celò na sluznici v gobcu in žrelu. Kjer sedijo koze gosto druga poleg druge, oteče tudi koža. Ko so mozolji gotovi, odjenja vročica ali pa tudi poneha popolnoma.
Mozolji so napolnjeni z neko vlačno, brezbarvno ali rožno-rudečo tekočino, ki se pozneje skali in ognoji. Med tem ko se vsebina tako preobrazuje, muči živali zopet vročica, in imenovani izločki tečejo še obilneje. Za nekoliko dnij se začne koža sušiti. Napravi se najprej v sredi rumenkasta, svetla skorjica, ktera pozneje porujavi in se raztega na vse strani, dokler ni pokrila prejšnjega mozolja. Orez 5—6 dnij se odlušči in zapusti primerno globelico v koži. Ko se jamejo delati skorjice, popušča vročica, in tudi druge prikazni ponehavajo, živalim pa se povrača polagoma prejšnje zdravje.
Bolezen traja za posamezno žival približno 3 tedne ; ako pa se, kar je skoro navadno, ne nastavijo vse grčice ob jed-nem, nekaj dnij več.
Ako je bilo istočasno okuženih več ovac, razširi se bolezen naglo na vso čredo, če je pa obolelo le nekoliko živalij, in če je bila bolezen lahka, prezre jo človek, in tako se more zgoditi, da ostane čreda dolgo okužena, zakaj bolezen se pokaže še le več dnij po okuženju.
Take so navadne ovčje osepnice; izjeme so obrnjene ali na boljšo, ali pa na slabšo stran. V prvem slučaju se izpahne tu pa tam kak mozolj, ki se niti ne ognoji, temveč posuši, ali pa se naredijo le trde grčice, ki se za nekaj dnij odluščijo in popolnoma izginejo. Takšne osepnice ovce lahko prebolijo, vendar so za nje velikega pomena, ker se jih pozneje ne primejo hujše.
Ako se imajo razviti hude osepnice, naznanja se to z zelò močno vročico, ki ostane zmirom jednaka in se tedaj, ko se mozolji gnojijo, še poviša. V takih slučajih se naredijo mozolji tudi v gosti volni in sploh malo da ne po vsem životu gosto drug poleg drugega, in koža se izpremeni v neko gnoječo
se površino. To more segati tako daleč, da je koža mestoma popolnoma uničena, in da odpadejo ovci ušesa, ustnice itd. Take živali že od daleč smrdijo. Navadno se jim napravijo mozolji tudi na sluznici v gobcu, goltancu, jabelku, sapniku in njegovih vejah. Tej bolezni se pridružijo še druge, in žival pogine prej ali slej.
Istočasno morejo trpeti ovce tiste črede tako ali tako, vendar se mlajših in dobro rejenih hude osepnice nekako ogib-Ijejo in rajši napadajo stare in slabotne živali.
Ovčje osepnice so sploh nevarna bolezen, ktera ti more pobrati, ako se je kot kuga vgnezdila v čredi, celò pri dobrih razmerah 10—20 odstotkov, t. j. 10—20 ovac od 100. Razun te izgube in izgube na volni imaš še drugo škodo, ki izvira odtod, da mnoge živali vsled te bolezni še dolgo bolehajo, navadno izvržejo, da so oslepele na jednem ali tudi na obeh očesih itd. Stare in slabotne ovce in jagnjeta poginejo pa v večjem številu, ako so se jih lotile hude kozč ; 30—50, včasi celò 70 odstotkov te drobnice gre po zlu. Neugodno vplivajo na obolele ovce zaduhli hlevi, ki se ne dado dobro zračiti, in v kterih je drobnica natlačena. Staje torej naj ne bodo nikdar prenapolnjene, ampak hladne in snažne ter dobro prezračene. Pri ugodnem vremenu smeš gnati bolne ovce na ograjene prostore na prosto, vendar ti je treba paziti, da jim ni preveč vroče, ali da se ne prehladijo. Tudi mokrota jim škoduje. Dajaj jim trave, raznega korenja in razrezanega krompirja, ako so pa slabotne in že več časa bolehave, tudi kakega žita vmes ; pijača jim bodi čista, nekoliko kiselnata voda. Za navadne slučaje utegneš shajati s temi pomočki. Ako se je pa pokazala bolezen v hujši podobi, treba ti pomisliti, da skoro ne moreš zdraviti posameznih živalij, da bi ne prišel z zdravimi v dotiko in jih okužil. Tu najpametneje ravnaš, ako takoj v začetku pobiješ tiste ovce, od kterih preti čredi nevarnost.
Osepnice se morejo zatrositi na več načinov. Največkrat se to zgodi s tem, da postavimo kozave, ali pred kratkim razkužene in take ovce v zdravo čredo, kterim so se nedavno stavile koze. Vir osepnicam so tudi taki pašniki in take ceste, po kterih so hodile kozave ovce. Drugi vrsti prištevamo kože in volno, krmo, steljo in gnoj, obleko ljudij, ki so stregli osep-ničavim ovcam, nadalje perotnino, mačke in pse, ki so bili v okuženih hlevih, in naposled kolikor toliko tudi zrak itd.
Ako so se pokazale v čredi osepnice, velevajo postave, da se ločijo obolele živali od zdravih — vsaj na videz zdravih, in da ostanejo bolne kakor zdrave v hlevu. Zadnje smeš pa
tudi goniti na pašo, ako se ni bati, da bi okužile kako sosedno čredo. Sploh se ti to dovoli, ali pa tudi ne. Ovac, ki morajo biti v hlevu, ne smeš goniti na vkupno napajališče in tujih, nepoklicanih oseb ne spuščati v okužene ovčjake. Osebe, kte-rim si izročil skrb za bolne živali, morajo si osnažiti obleko in obuvalo, predno gredo iz okuženega sela, in ne smejo v druge ovčje hleve.
Krma in stelja, ki je v okuženem hlevu, mora ostati ondi, dokler traja bolezen, in gnoj smeš z vso previdnostjo spravljati le na take njive, do kterih ne pridejo zdrave ovce sosedove. Volna se mora razkužiti in se sme le v vrečah in z dovoljenjem dotične gosposke prodati.
Ako razsajajo med ovcami kakega kraja osepnice, veljajo skoro jednake naredbe; prepovedana je nadalje v okuženem kraju kupčija z ovcami.
Uživanje mesa od kozavih ovac je prepovedano. Ovce, ki so poginile, ali ktere smo pobili, moramo globoko v zemljo zakopati ali kako drugače uničiti. Kože moramo razkužiti in shraniti, dokler traja bolezen. Razkužiti se morajo tudi hlevi in vse orodje, ki je bilo v njih ali v kakoršnikoli dotiki z bolnimi živalimi.
Da se bolezen v čredi preveč ne razširi, in da nima gospodar prevelike škode, morejo se staviti ovcam tudi koze. Kdaj pa se more to zgoditi in kako, to določi gosposka.
Sest tednov potem, ko so osepnice ponehale, dovoljen je prosti promet z ovcami.
Ostalim domačim živalim osepnice niso nevarne, zato iz-pregovorimo prav kratko o njih. Pri konjih se začenja bolezen z vročico, z otožnostjo in trudnostjo. Jesti se jim ne ljubi, in včasi se jim naredi takoj v začetku neka topla, boleča in ru-deča oteklina na biclju, zlasti na zadnjih nogah, ki sega včasi tudi više po nogah, in ki je vzrok, da konji kolikor toliko šve-drajo in dotični nogi kolikor mogoče prizanašajo. Po nekolikih dneh se vročica porazgubi, in izpahnejo se raznoveliki mozolji, iz kterih se cedi neka rumenkasta, vlačna tekočina, ktera se na zraku strdi v rujave kraste. Koža na oteklini je pokrita z mastno, smrdljivo tekočino. Oteklina pojema polagoma, koža se počasi suši, kraste se odluščijo, in v kakih treh tednih je bolezen navadno končana.
Pa ne samo na biclju, ampak tudi drugje, kjer ni dlaka pregosta, zlasti na gobcu, okoli nosnic itd., naselijo se mozolji. Tudi ti niso nevarni, in bolezen poteče skoro tako, kakor na
biclju. Zdraviti konj ni treba, samo na to glej, da ne pritiskajo nanje kake zunanje škodljivosti.
Krave dobijo mozolje na vimenu in včasi tudi na sescih; sploh so goveda redkokdaj kozava. Bolezen jim ne prizadene posebnih bolečin in poneha sama ob sebi. Zelò važne pa so postale te osepniee za človeštvo, odkar je angleški zdravnik Jenner leta 1796. jih jel staviti ljudem, ki še niso imeli človeških osepnic. Pokazalo se je, da so taki ljudje vsaj nekoliko časa zavarovani proti človeškim osepnicam.
Druge domače živali zbolijo prav redkokdaj na osepnicah.
20.	Konjska smrkavost se ne širi samo prav hitro po konjih, oslih, mulah in mezgih, temveč prehaja tudi na druge domače živali, na ovce, koze, kunce itd. in celò na ljudi ter gre od človeka do človeka. Razumljivo je, da jo nalezejo najprej ljudje, ki imajo mnogo opraviti okoji konj, kakor vozniki, živinozdravniki, konjederci, vojaki itd. Oe tudi bolezen ne napada prav rada človeka, vendar mu je treba največje previdnosti in snažnosti, kedar preiskuje, oskrbuje ali raztelesuje smrkavosti sumljive ali celò smrkave konje. Razvija se navadno prav počasi, in ker še dandanes ne vemo pravega leka, ni mogoče konja ozdraviti.
Smrkavost je dvojna: dolgotrajna in nagla. Prva je na-vadnejša in se razvija prav polagoma ter traja po več mesecev, včasi tudi jedno leto. Druga pa, bodisi, da se je že prvotno kot taka razvila ali se iz dolgotrajne izprevrgla v naglo, upropasti žival v nekolikih dneh. Ne smemo pa misliti, da je kakšen razloček že v kužilu, zakaj v taistem hlevu zboli ta konj za dolgotrajno, oni za naglo smrkavostjo. Vzrokov moramo iskati v živalih, ki niso vse jednako občutljive.
Dolgotrajna smrkavost se začenja z nahodom na sluznici v nosnicah. Iz nosa teče spočetka neka čista in vodena, pozneje kalna in vlačna, naposled gnojasta tekočina, ki se nabira ob vhodu v nosnici, in ktero meče žival v kosih okoli sebe, kedar jo prime kašelj. Sluznica ni vsa jednake barve; njene žile dovodnice so razširjene in zlasti na hriplju (pretinu med nosnicama) napete. Ako se je vgnezdila bolezen globoko v nosu, tedaj je mogoče, da preteče precej časa, predno se pokažejo za smrkavost značilni mehurčki ondi, kjer jih more človek opaziti. Ker pa takemu konju teče iz nosa smrdljiv smrkelj in se mu ob jednem napnejo tudi bezgalke, moremo ga imeti na sumu, da se ga je lotila nevarna bolezen. Omenjene žleze postanejo velike kakor kostanj ali kurje jajce; trde so, s kožo zrastle in pričvrščene na spodnji čeljusti.
Tako obolelim konjem ni videti, da nosijo v sebi kal nevarne bolezni, zakaj živahni so kakor navadno, ne branijo se krme, pav tudi ne ustrašijo dela ; njihova dlaka je gladka in svetla. Crez nekaj časa pa, in ako se je razširila bolezen na jabelko, sapnik in pljuča, začnejo težko dihati in kašljati, meso gre hitro z njih, in izpreletava jih vročica ; iz nosa se jim cedi rumenkast, včasi krvav smrkelj, ki postaja zmirom obilnejši.
Najlažje je spoznati smrkavost tedaj, ako so se izpahnili mehurčki, iz kterih se poceja smrkelj, spredi v nosnicah.
Smrkavost se lahko razširi, kakor smo že povedali, tudi na pljuča, more pa se ondi tudi prvotno izcimiti. V takih slučajih je najbolj nevarna zato, ker je človeku prikrit sovražnik, ki sega po ostali živini. Predno se pokaže bolezen v nosu, pretečejo lahko meseci, in lahko pogine v večjih stajah mnogo konj, ki stojijo poleg dozdevno zdravih.
Ako ti konj že več časa težko diha (sopiha) in mu nikakor ne odleže, prisadila se mu je najbrž smrkavost v pljučih. Ako se temu pridruži še suh, zamolkel in hripav kašelj, ako živinče zmirom bolj in bolj slabi, ako se njegova dlaka izpre-meni, ako je bilo kdaj v dotiki s smrkavimi ali takimi konji, na ktere je letel sum smrkavosti, ako se je očitna smrkavost lotila konja, ki je stal poleg bolehavega, ako je bil kdaj pred bolehanjem opaziti sumljiv smrkelj, in ako so se napele bez-galke: tedaj moreš soditi, da je bolezen prvotno nastala v pljučih. Ni pa treba vseh navedenih prikaznij, jedna zadostuje.
Nadalje se more razviti smrkavost tudi v koži in mezdri, in sicer ali prvotno ali pa kot nasledek bolezni v nosu in pljučih. V tem slučaju se naredijo na raznih mestih života, zlasti po vratu, plečih, prsih in trebuhu majhne trde in neboleče otekline, ki so včasi velike kakor lešnik ali oreh, toda ploščate. Po nekolikih dneh se pretrga koža nad njimi, in zdaj teče iz njih neka rumenkasta, mezgi podobna ali gnojasta tekočina ali drobljiva tvarina. Polagoma se izprevržejo v vdrte ture (tvore), ki izločajo vlačno, klejasto ali krvavo tekočino, in ki se zmirom globje zajedajo. Od njih so večkrat razpeljane ob mezgovnicah (mlečnicah) manjše nabrekline, ki so včasi nanizane kakor kroglice na molku. Jednake nabrekline se napravijo včasi tudi na zadnjih nogah. Smrkavost v tej obliki se imenuje tudi podkožna črvivost.
Ako se je razvila bolezen prvotno na ta način, obolijo pozneje tudi dihala.
Nagla smrkavost nastane ali prvotno ali pa iz dolgotrajne. S hudo vročico ob jednem se napne sluznica v nosnicah, in iz
nosa se jame cediti rumenkast, vlačen, večkrat krvavo-progast obilen smrkelj. V nekolikih dneh se izpahnejo na sluznici mehurčki, ki se zlijejo vv večje ture, in ki se naglo razširijo na ja-belko in na sapnik. Živali dihajo naglo, toda težko in pogosto jih nadleguje kratko presekan, hripav kašelj. Navadno se naredijo tudi nabrekline v koži, ki so v začetku vroče in boleče in ki se hitro izpremenijo v ture, kteri prav naglo rastejo in se v večje zlijejo. Med boleznijo shujšajo konji zelò in postanejo jako slabotni. Njihova nosna sluznica je zaodeta z neko žolčasto, rumenkasto-zeleno prevlako, pod ktero je na vse strani kakor razjedena. Smrt nastopi navadno med 7—12. dnevom.
Ker je bolezen nalezljiva in se ne da ozdraviti, mora se vsak smrkavi konj takoj ubiti in zakopati, kakor smo povedali o vraničnem vprisadu. O hlevih, kjer so stali smrkavi konji, velja tisto. Človek, kteri ima opraviti okoli bolnih konj, naj pazi kolikor največ mogoče, da se ne naleze kužila. Dolgo ostajati pri takih konjih, je nevarno; nevarno je tudi spati blizu njih, ker se lahko nadihaš njihove soparice. Posebno ako imaš kako odprto rano, ne tišči do smrkavih konj in se ogiblji isto-tako smrkavih ljudij. Ne smeš se tolažiti, da je rana majhna, zakaj kužilu zadostuje tudi najmanjša.
Da res prehaja konjska smrkavost na človeka, in da mu more postati zelò nevarna, o tem naj priobčimo blagovoljnim čitateljem dogodek, ki se je pripetil jeseni leta 1889. v Beču (Dunaju), časopisi so o tej stvari prinesli naslednjo vest. Meseca velikega srpana imenovanega leta so dobili v ondotno bolnišnico moža, ki je bil bolan za konjsko smrkavostjo in je vsled nje ondi tudi kmalu umrl. Dr. Kowalski je preiskoval mrtveca, da bi se o dotičnem strupu do dobrega prepričal — delo, ki je z ozirom na naravo te bolezni jako nevarno. Posrečilo se mu je tudi, da je s pomočjo drobnogleda (mikroskopa) osebil glivico, umetno jo redil in razmnožil. Mladi zdravnik Hofmann, ki ni verjel, da bi mogle take umetno izrejene bakterije povzročiti bolezen, poprosil je prej imenovanega zdravnika, naj mu jih nekoliko prepusti. Na raznih živalih je delal poskušnje, in na vseh se je pokazala strašna moč tega strupa. Ali tudi njega je doletela strašna šiba! Prišedši od nekod domu, bil je tako bolehen, da si je sam vštrknil morfina pod kožo. Pri tem opravilu je neki rabil orodje, ki je bilo že večkrat v dotiki z nevarno boleznijo. Sicer je sam trdil, da je bilo popolnoma čisto in osnaženo, in pri raztelešenju se je pozneje res pokazalo, da je našel strup svojo pot po dihalih v njegovo telo
in ne skoz kožo. Kmalu potem je nevarno zbolel in trpel neznosne bolečine, kajti njegov život je bil posut s prišči, ki so pokazali zdravnikom, odkod so. Ubožec je umrl kot žrtva svojega poklica, še le 26 let star.
Ta žalostni dogodek bodi vsakemu, ki ima opraviti okoli smrkavih konj, svarilen glas, da se ravna po tem, kar smo mu zgoraj svetovali, človek se še ogiblje in ogiblje, ali včasi vendar naleze bolezen, da ne ve, kako in kje. Zatorej pozor!
21.	Pljučna kuga je doma v zapadni Evropi, kjer se je nič manj ne bojijo, kakor prebivalci vzhodnih dežel goveje kuge. Ali dandanašnji, ko drdra železnica že skoro povsod, je malo da ne nemogoče zabraniti, da bi se z živino ne zanesla kaka kužna bolezen v daljne kraje. Tako je tudi s pljučno kugo, ki se pomiče z živino vedno bolj in bolj na vzhod. Pred nekoliko leti na pr. se je bila pritepla na spodnji Stajer v okolico ptujsko, ko je nekdo kupil v Sleziji tri plemenske, na videz zdrave bike, da si zboljša domače pleme. Namesto tega je imel veliko škodo, zakaj poginili mu niso le kupljeni biki, ampak vsega vkup kakih 80 goved. Ker so ostro pazili, da ni prišla njegova bolna ali samo sumljiva živina v dotiko z drugo, vzela je bolezen slovo, ko je padlo zadnje živinče v hlevu.
Tukaj ne bomo razpravljali, kako so sodili v prejšnjih časih o tej nevarni bolezni ; dolžili so to in ono, le do pravega vzroka niso prišli. Da je nalezljiva v pravem pomenu besede, o tem še sanjali niso ! Že to, da se je zanesla kuga s tujo živino v kraje in celò v druge dele sveta, ki je prej niso poznali, in se ondi udomačila, da se je dalo njeno razširjanje povsod zasledovati, in naposled, da so jo ondi s pripravnimi na-redbami zopet popolnoma zatrli, ne da bi bili začeli z živino drugače ravnati — to je jasen dokaz, da je bolezen kužna.
Bolno govedo more okužiti drugo živinče že od začetka bolezni, ko je človek še spoznati ne more, in ves čas, dokler ni ozdravelo, ali pa poginilo. Tudi živali, ki so prebolele pljučno kugo, morejo celò črez več tednov okužiti druge. Kužilo se obnavlja v obolelem govedu in prehaja v zrak, s kterim pride v druga goveda, ki blizu stojijo. Kužilo se zatrosi tudi z obleko, z odejo, ki nam je služila pri zdravljenju, s hlevskim orodjem, s slamo itd. ; tudi druge živali, ki so bile v takih hlevih, morejo jo drugam zanesti. Strup ostane več mesecev nevaren, ako mu ugajajo razmere. V največ slučajih zatrosijo bolezen okužena ali bolna goveda, ako se snidejo z zdravimi v hlevih, na paši, na cesti, na železnici itd.
Naše škodljive rastline.
n
19
Starost, spol in pasma nima na pljučno kugo nobenega vpliva. Ako jo je govedo prebolelo enkrat, ne loti se ga navadno nikdar več. V hlevu, kjer stoji mnogo živalij, oboli jih najprej le nekoliko, črez več tednov druge in tako naprej v vedno večjem številu. Odtod pride, da se zavleče bolezen na več mesecev, in da se more ondi, kjer se živina pogostem menja, celò do dobrega udomačiti.
Ako začne žival počasneje žreti, redkeje prežvekovati, ako jo večkrat žeja, če se lažje utrudi, in če jo začasno mrazi, ne moremo še misliti, da se je jela razvijati nevarna bolezen. Drugače pa moramo soditi, ako se oglaša kratek, suh, pretrgan in boleč kašelj, ki prizadeva govedu mnogo truda. Od kraja je redek in muči žival navadno zjutraj, ko si ji ponudil vode, kedar je treba vstati z ležišča, in kedar se sploh giblje. Sčasoma pokašljuje pogosto, stegne vrat in glavo, hrbet pa usloči navzgor. Polagoma postaja dihanje hitreje iu se kaže v Mkot-nicah in s tem, da žival odpira nosnici, kolikor more ; kašelj se tudi večkrat ponavlja, jesti ji ne diši, mleka je zmirom manj, prežvekovanje nepravilno, žeja pa velika. Iz nosa teče slizav, včasi celò krvavo-progast smrkelj, iz očij pa obilne solze. Dlaka izgubi svoj naravni lesk in se postavlja po koncu. Žile utripljejo hitreje, na rogovih in nogah pa se večkrat menja toplota; včasi so vroči, včasi mrzli: tako tudi ušesa. Smrček postane suh. Zdajci nehajo živali žreti in prežvekovati, mleko se jim porazgubi popolnoma, pijejo prenehoma, ker jih moti kašelj. Vse to povzročuje, da gre meso hitro z njih, in da zelò oslabijo.
Od te dobe stojijo goveda z razmaknjenima sprednjima nogama in se ali kar nič ne vležejo, ali pa samo za kratek čas, in sicer na ogrodnico. Prej omenjena znamenja se povišajo, in s tem je bolezen dospela do vrhunca. Ako se konča s smrtjo, tedaj je dihanje zmirom težavneje, kašelj silnejši, sapa pa včasi smrdljiva. Smrkelj se ognoji; žile utripljejo sicer hitreje, toda slabo, srce pa bije močno. Ker se živali težko držijo na nogah, zato večjidel ležijo s stegnjenim vratom in z odprtim, slinavim gobcem. Bolečine jih tako mučijo, da škripljejo z zobmi, dokler ne poginejo. Včasi pa je bolezen precej kratka, zakaj žival pogine, kakor hitro se je izcimila huda vročina.
Pri mladih, dobro rejenih in krepkih govedih se razvija bolezen navadno hitreje in silneje, kakor pri starih in slabotnih. Na obolelo živino vplivajo neugodno tudi prenapolnjeni, vroči in soparni hlevi in taki, ki se ne dado dobro prevetrovati. Živina trpi več v takih krajih, kamor se je kuga ravno zanesla, kakor pa ondi, kjer je bolezen že udomačena.
Malokdaj se pljučna kuga popolnoma ozdravi ; navadno dihajo na videz zdrava goveda nekako težko, kašelj se večkrat ponavlja, in tudi opitati jih skoro ni mogoče. Se črez več mesecev lahko okužijo druge živali, kar jasno priča, da bolezen v njih ni popolnoma zatrta. Od 100 obolelih jih pogine navadno 30—80.
Ako se vcepi strup obolelega goveda drugemu, ostane to večjidel zdravo. Vendar tega ne zahteva postava, ampak dano je vsakemu posestniku na prosto voljo, ker mora škodo sam trpeti, ako mu pogine tako živinče.
Poklicati je treba živinozdravnika, ki bo potrebno ukrenil in bolezen naznanil gosposki.
22.	Pereči ogenj, rudečica ali prašičja kuga je gospodarjem dobro znana nevarna bolezen, ki ugonobi po naših krajih skoro vsako leto lepo število svinj. Bolezen je ali lahka, ali pa težka in nevarna. Prve ni lahko spoznati, ker navadno ni zunanjih znamenj. Včasi se pač nahajajo na koži tu pa tam rudeče lise, žleze v dimljah so nekoliko otekle, in živali tudi pokašljujejo. Ako tako žival ubijemo, najdemo marsikako izpremembo v hranilih, v dihalih itd. Druga se začenja z vročico ; živali postanejo slabotne in klaverne, žreti se jim ne ljubi, in tudi žeja jih preveč ne muči. Včasi se penijo, davijo in bljujejo ter se zavlečejo v steljo. Toplota, zlasti na ušesih in nogah je nestanovitna, v danki pa precej višja. Živali dihajo naglo, toda težavno, in včasi jih nadleguje tudi hripav kašelj. To napreduje polagoma, naposled nehajo žreti, zadnji del života postane občutljiv, in navadno se pridruži še driska. Cim silnejša je ta, tem bolj medlijo živali. Sluznica, ki jo vidimo od zunaj, postane temnorudeča, in tudi zunanja koža porudeči, posebno po trebuhu, v dimljah, na notranji strani nog, za glavo, po rilcu in ušesih.
Ako je bila bolezen lahka, ozdravi žival navadno. To se posebno takrat pripeti, ako telesna toplota ni bila previsoka, in ako so se na koži pokazale samo razločno obrobljene, rudeče lise. Težke bolezni pa žival navadno ne prebije, temveč pogine prej ali slej.
Pereči ogenj je nalezljiva bolezen, ktera prehaja od svinje na svinjo ; zato je treba, da takoj ločimo obolelo žival od zdravih in razkužimo hlev. Meso od take živali, ki je bila zaklana v začetku bolezni, moremo jesti doma, ako je mesovni oglednik temu pritrdil, prodajati pa ga ne smemo. Mrhovino in one dele priklanih svinj, ki niso za rabo, moraš globoko zakopati.
Da preprečiš kolikor mogoče to bolezen, skrbi, da dobivajo svinje tako pičo in pijačo, v kteri se ne nahajajo razne glivice; glej nadalje, da so svinjaki čisti in snažni in posoda dobro omita. Pa ne samo posoda, v kteri donašaš živalim pičo, temveč tudi korito v svinjaku bodi vedno kolikor najbolj mogoče snažno. Čudno je to, da večina naših gospodarjev misli : svinji zadostuje vsak še tako smrdljivi in temni kotiček. Dokaz temu so naši navadni sinjaki, ki so najmanj za uspešno svinje-rejo pripravni. Tu bo reba marsikaj popraviti, ako hočemo od te gospodarske stroke imeti dobička.
Ako se je pokazal v kakem kraju pereči ogenj, storiš dobro, če zdrave svinje vsak dan z mrzlo vodo omiješ, ali kjer mogoče, v njej koplješ. Piti jim je dobro dajati kake kiselnate pijače ali vode, kteri smo dodali nekoliko karbolove kisline. Ako žival oboli, pošlji nemudoma po živino zdravnika.
Ta bolezen človeku ni nevarna, pač pa jo more prenesti iz kraja v drug kraj. Posebno živinski kupci, mesarji itd. jo lahko zatrosijo, kamor pridejo, ako so bili prej v dotiki z bolno živino. Glede na vse to svetujemo našim gospodarjem to-le: Ako imate svinje na prodaj, ne puščajte nikoli tujega človeka v svinjak, temveč pokažite mu jih na kakem drugem prostoru in jih ne zapirajte potem takoj k drugim živalim, temveč imejte jih nekaj dnij kje drugje, da se prepričate o njihovem zdravju. Ako vam jih je pa nekoliko obolelo in ste ločili zdrave od bolnih, naj ne krmi obojih jedna dekla, zakaj na ta način vam lahko vse okuži.
Končno bodi omenjeno še poročilo posestnika Blank-War-lin-a v Novem Braniboru, ki je trdil, da je slučajno našel prav zanesljiv pomoček proti tej bolezni. To so pare karbolove kisline. Blank-Warlin je zaprl vrata in okna ter več dnij zaporedoma vlival v hlevu karbolovo kislino na razbeljeno železo. Para, ki se je delala ob tem, napolnila je svinjak, a ni nadlegovala svinj, temveč zabranila je, da se ni razširjala bolezen celò tedaj, ko je poprej že nekaj živalij poginilo za njo. Z ozirom na slabe in nepripravne svinjake naših kmetovalcev bi se to dalo komaj priporočati. Kdor pa ima dobre, naj poskusi.
Pereči ogenj navadno najbolj razsaja o poletnem času.
23.	Bakterije so nadalje vzrok oni strašni bolezni, ki ti pogubi tvojega zvestega tovariša, tvojega spremljevalca na lovu in drugih potih ter domačega varuha. Bolezen, ki se ga včasi prime, nevarna je posebno zaradi tega, ker pes grize vsled hudih bolečin razne živali in dostikrat tudi ljudi, ki zbolijo isto tako za steklino. Ako je prišel strup v kri, ni več pomagati.
Mnògi so si belili glave, kako se rešiti tega zla, in še dandanes se more pomagati le tistim, ki lahko kar nemudoma potujejo v Pariz, kjer je francoski učenjak Pasteur ozdravil že več sto ljudij, ktere so bile popadle stekle živali. Njegova iznajdba se bo gotovo razširila po vesoljnem svetu, in človeštvo bo lažje mirno dihalo. Veseli moramo biti tega uspeha in upajmo, da se najde tudi za druge nalezljive bolezni pravo zdravilo. Ker pa dostikrat čujemo in čitamo o steklem psu, zdi se nam potrebno, da izpregovorimo o tej bolezni nekoliko besed.
V onih deželah, kjer psov nimajo priklenjenih, izcimi se pesja steklina prav redkokdaj. Ondi lahko zadostujejo spolnemu nagonu in si poiščejo zdrave pitne vode. Sploh jim prostost jako ugaja. Neresnično pa je, da vplivata na to bolezen posebno vročina in mraz. Pes lahko steče o vsakem letnem času. Tudi ni res, da oboli več psov kakor psic. Ta pomota je nastala zavoljo tega, ker imajo ljudje, zlasti po mestih, rajši psa.
Da se ogneš nevarnosti, opazuj večkrat svojega psa. Dokler ima moker in hladen nos, ni se ti bati hudega. Ako tega pri njem ni opaziti, in ako mu tudi jed ne diši, tedaj je gotovo bolan. Pelji ga h kakemu živinozdravniku, da se iznebiš morda nepotrebnih skrbij. Komur pa to ni mogoče, zapre naj psa, in ko je stradal 1—2 dni, primeša naj jedi žlico lanenega olja. Ko si storil to dvakrat ali trikrat, potrosi mu včasi stolčenega žvepla na košček kruha.
če se pes brani jedi, in če tudi druga znamenja govorijo za steklino, naznani to županu, zakaj inače ti preti kazen.
Kako neki spoznati steklega psa? On ti postane klavern in nekako zaspan, hodi sicer okoli jedi, a ne jé, tudi ne pije mnogo, toda večkrat. Ugaja mu tudi toplo ležišče, pa nikdar ne leži dolgo. Iz gobca mu tečejo sline, iz nosa smrkelj, in spodnja čeljust mu visi navzdol. Jezik mu moli vsaj nekoliko iz gobca, rad liže hladne reči in hlasta na desno in levo. Oči mu postanejo kalne in se izprevržejo na rudečkasto. Glas se mu izpremeni, da nekako hripavo laja. Napačno pa je misliti, da se boji vode. Ker ga stiska v grlu, ne more je piti kakor po navadi, toda liže jo vendar. Videli so ga celò plavati prek vode, in ko je bil na nasprotnem bregu, vedel se je kakor sploh stekli psi.
Nekteri stekli psi redkokdaj lajajo, tudi ne grizejo in se držijo kakor zdravi svojega navadnega doma. Moči jim pešajo, obnemogli se zgrudijo na tla in poginejo prej ali slej. Več kakor
10 đnij sploh ta bolezen ne traja. Ako se je razvila na ta način, govorimo o tihi steklini.
Navadno pa pes nima nikjer mini, nikjer obstanka. Večjidel se potepa okoli in popada, kar mu je ravno blizu. Sploh pa ne smemo misliti, da stekel pes divja brez prenehanja, in da grize le to, kar mu slučajno pride pod zob. Tak pes teče kakor zdrav in grize posebno tedaj, kedar ga primejo bolečine. Ko mu pa te odležejo, umiri se zopet. To je besna steklina. Za najhujših napadov leta okoli in se obrne na stran, kjer ravno zagleda kako žival. Med vsemi živalimi popada najrajši mačke, potem pse in druge živali ; da tudi človeka ugrizne, to je sploh znano. Nazadnje ga umorijo bolečine, če ga ni človek prej potolkel.
A ko stekel pes popade kako žival ali človeka tako, da se mu zadere zob v meso, pocedi se nekoliko strupa v rano, in žival ali človek more isto tako zboleti, ako ni prav nagle pomoči. Dogodilo se je pa že večkrat, da od steklega psa oklan človek ni zbolel, in da ni čutil sploh nobenih zlih nasledkov. To pa je posebno tedaj lahko mogoče, ako je bil psu zob sploh suh, ali pa ako ga je obrisal v obleko, da ni prišlo nič strupene sline v rano. Slednjič je mogoče tudi še to, da je sicer prišlo nekoliko strupa v rano, ali kri ga je odpravila.
Kaj je storiti, ako je popadel stekel pes človeka ali kako žival? Omenili smo sicer, da Pasteur zna zdraviti to bolezen, ali v Pariz je daleč, in vsakdo tudi ne more tjakaj. O taki priliki ne smemo držati rok križem, temveč prej ko mogoče ukreniti to-le: Rano moramo izprati z octom (jesihom), ali s slano vodo ; razširjeno rano je najbolje izžgati z razbeljenim železom, s peklenskim kamenom ali s hudičevim oljem. Nespametno bi bilo to počenjati tedaj, ko je strup že našel pot v kri. Zgoditi se mora torej hitro. Da je treba nemudoma poslati po zdravnika, razumeva se samo po sebi. Ako imaš opraviti pri živini, ki je zbolela vsled tega strupa, pazi najbolj na to, da se ne raniš ob njenih zobih.
Da je treba steklega psa in vse tiste živali, ktere je bil popadel, takoj ubiti, uvidi vsakdo. Mrhovino zakoplji tako, kakor smo povedali zastran vraničnega prisada. Pesnjak iz lesa sežgi, zidanega pa dobro razkuži in imej ga praznega najmanj 12 tednov. Domače živali mora živinozdravnik večkrat pregledati, in če so obolele, moraš jih pobiti in zakopati, hlev pa očistiti. Oklane konje in goveda moraš imeti štiri, ovce, koze in svinje pa tri mesece ločene od drugih živalij. Take živali ne smeš prodati in je sploh nikamor spraviti od doma.

Razumeva se samo po sebi, da steklih živalij ne smemo klati in njihovega mesa ali drugih delov ne prodajati.
Oglejmo si še nektere druge domače živali, ki morejo kakor pes postati človeku nevarne.
Mačke, ki živijo prosto, opazovati je težko, zato ker jo potegnejo od hiše, kedar se začne razvijati steklina, in se ne vrnejo nikdar več. Kar vemo o njih, zvedelo se je po takih živalih, ki so bile slučajno zaprte.
Mačke se izpremenijo v svojem vedenju (obnašanju) ; loti se jih otožnost in velik nemil’, nenavadno rade skačejo, ali pa se poskrijejo; zelò rade zapustijo hišo in se potepljejo v okolici. Ne traje dolgo, in pri vsaki priložnosti jamejo grizti in kremplje zadirati. Mačka streže posebno po obrazu, in rane, ki ti jih vseka z ostrimi zobmi, so zelò nevarne, dà, nevarnejše kakor od psa. Glas se jim izpremeni v neko posebno vpitje, meso gre hitro z njih, in ko se je lotila mrtvoudnost njihovega zadnjega dela, preminejo večjidel v 2—4 dnevih.
Konji radi ližejo ali grizejo, predno se razvije steklina, po brazgotini, kjer je bila nekdaj rana. Žalostni so in nemirni, stopajo sem ter tja, bijejo ob tla in se zganejo, ako jih pokličeš, ako kaj zašumi, ako pada v hlev preživa svetloba itd. Pogleda so srpega, zenice razširjene, rezgečejo s hripavim, iz-premenjenim glasom, in spolni nagon jim močno oživi. Navadno že v začetku bolezni težko požirajo, tako da jim teče voda iz nosa nazaj ; jesti se jim ne ljubi, in počasi popolnoma nehajo.
Polagoma postajajo nemirnejši in nekako razdraženi; bijejo z nogami in grizejo tako silno, da si včasi pokvarijo zobe ali zlomijo celò spodnjo čeljust. Tudi skušajo druge konje nadlegovati z zobmi in ranijo sebe včasi do krvi ali si odtrgajo precejšnje kose kože s telesa. Oči se jim iskrijo, zenica jim ostane razširjena, dihajo zelò naglo, in ustnice so potegnjene nazaj, da se vidijo zobje. Iz gobca jim teče krvava slina, ali se jim cedijo krvave pene. Prvi napadi so hujši od poznejših. Včasi se jim toliko zboljša, da pridejo nekako k zavesti, toda slabotni so in radi polegajo. Ako jih kaj iznenadi, povrne se takoj napad. Konji hitro obnemorejo ; mrtvoudnost jim oslabi zadnji del života, da se ne morejo več vzdigniti. Grizejo pa vendar do zadnjega trenutka, predno poginejo, kar se zgodi v
4—6 dnevih.
Pri govedih začenja bolezen jednako, samo da navadno ne grizejo, in da dajajo krave manj mleka. Tem znamenjem sledijo napadi, pri kterih se živalim oči porudečijo in svetijo,
zenica se jim razširi, in govedo te gleda nekako debelo in grozilno; z nogami bije ob tla in nabada z rogovi vsako stvar, ljudi in živali. Prvi napadi so najhujši. Po napadu so goveda obnemogla, ležijo na tleh in skočijo včasi kar hipoma na noge. Jesti in prežvekovati nehajo popolnoma, njihovo blato je zapečeno, pozneje nenavadno mehko in včasi krvavo. Naglo izgubljajo meso in poginejo v 4—7 dnevih.
Ovce in koze se v svojem vedenju zelò izpremenijo ; zlasti ovce izgubijo prirojeno jim boječnost, ne bojijo se niti psov, niti drugih živalij, bijejo ob tla, skačejo sem ter tja, škripljejo z zobmi in grizejo včasi vsakovrstne stvari. Koze grizejo še rajši. Živali gledajo srpo, zenica jim je razširjena, iz gobca se jim cedijo pene, iz nosa pa smrkelj. Po takih napadih se zopet umirijo. Jesti in prežvekovati ne marajo, in tudi glas se jim izpremeni. Za nekoliko dnij poginejo.
Svinje pred začetkom bolezni navadno grizejo po brazgotini (kjer jih je bil stekel pes ali kaka druga stekla žival oklala), dokler se ni naredila precejšnja rana. Nemirne so in divje ter letajo po hlevu ; večjidel jim glas ohripl. Navadne hrane se ne dotaknejo, pač pa hlastno požrejo svoje blato in razne druge reči. Med napadom gledajo srpo, zenica jim je razširjena, iz gobca se jim cedijo pene, in pred njihovimi zobmi niso varni ne mladiči, ne ljudje; grizejo pa tudi vsakovrstne druge stvari. Kade rijejo po stelji, ali pa se zakopljejo vanjo. Po takih napadih se nekoliko umirijo, ali najmanjši zunanji vpliv more povzročiti nov napad. Gobec in rilec postaneta suha, mrtvoud-nost zadene zadnji del života, in živali navadno poginejo med 2—3. dnevom.
Dasi tudi pogine perotnina večjidel vsled prevelikih ran, predno se je izcimila steklina, vendar so jo že večkrat opazovali. Perjad je otovre jako nemirna, skače kakor neumna, rada kavsa s kljunom, in sicer ne le po drugih živalih, temveč tudi po ljudeh in vpije nekako hripavo. Hitro pa obnemore, zavleče se v kak temen kotiček in pogine.
Izmed zverij sta posebno nevarna volk in lisica, zakaj od-križala sta se navadne bojazni, prideta v sela, ne bojita se niti psov, niti drugih živalij in tudi človeka ne. Kar se jima ustavlja, napadata, potem jo pa pobrišeta. Nevarne so tudi stekle kune.	_____
človeku najbolj nevarne so rane v obrazu, manj nevarne na rokah in najmanj ondi, kjer je telo pokrito z obleko. Ako je bil oklan od steklega psa ali kake druge stekle živali in ni
ničesar ukrenil, more se tudi v njem razviti ta strašna bolezen. Začenja se s tem, da se brazgotina nekoliko vname in jame srbeti. Boli te glava, do jedi nimaš nobene slasti, postaneš občutljiv in dražljiv, prešinja te čuvstvo neke težke bolezni, in tudi spati ne moreš. Pri govorjenju, požiranju in dihanju te nekaj ovira, in goltanec ti postane nenavadno rudeč. Tudi žeja te muči, a ker težko požiraš, rad se odrečeš pijači.
V nadaljnem razvitku klati bolnik okoli sebe in včasi tudi hlasta, kakor bi namerjaval koga ugrizniti, in meče obilne sline z veliko močjo na vse strani. Pri dihanju se slišijo čudni glasovi, ki se včasi celò izprevržejo v neko lajanje. Po takih napadih mu zopet odleže. Nazadnje se mu razširita zenici, in sicer v vsakem očesu drugače, srce jame biti počasneje, in prej ali slej — malokdaj traja bolezen več kakor sedem dnij — pobere ga smrt. Kar more storiti zdravnik, to obstoji v tem, da olajša kolikor toliko bolniku trpljenje. Sicer pa so začeli zdraviti tudi že po drugih velikih mestih po Pasteurjevih navodih. Nespametno bi ravnali z bolnikom, ako bi ga zvezali ali drugače mučili, zakaj navadno ni nevaren nikomur. Treba je imeti z njim največje usmiljenje.
24.	Sviloprejke je vzel človek že davno pod svoje varstvo, zakaj donašajo mu lep dobiček. Pa tudi te živalice napadajo razne bolezni, ki ti morejo napraviti veliko škode.
P e g a v i c o moremo spoznati po tem, da se gosenice levijo (slačijo) neredno, in da se ne razvijajo jednakomerno. Na tisti lesi nahajamo velike in manjše, v rasti jako zaostale gosenice.
Po tretjem in četrtem spanju, zlasti v peti dobi, opazujemo po životu raztresene, majhne, rujavočrne pegice; živalica ne raste, ne razvija se dalje, temveč postaja manjša, ne mara jesti in naposled pogine.
Ako gosenice niso zelò bolne, zapredejo se še, mešički pa nimajo popolne vrednosti. Pegavica je nalezljiva.
25.	Kakor pegavico povzročujejo tudi v apnensko bolezen sviloprejk drobne glivice druge vrste, o kteri izpregovorimo tukaj dve, tri besede, in sicer zaradi pregleda. Ta bolezen je sviloprejcem zlasti po Goriškem prav dobro znana in nastaja lahko že za prve levitve (spanja) ter napada v začetku le malo gosenic (črvičev), potem se pa vedno bolj širi in ti more uničiti vso zalego, predno se je zapredla.
Za prve levitve je težko opaziti bolne gosenice; zato je treba skrbno pregledati ležišča, kedar se prebudijo, da se o tem prepričamo. Našli bomo tu pa tam kako posamezno mrtvo
in posušeno živalico z rujavo kožo, toda brez tistih belkastih oprhov, ki so znamenje te pogubonosne bolezni bolj razvitih gosenic. Take gosenice so popolnoma trde, in lahko jih zlomiš med prsti. Da zveš resnico, zavij jih v mokro ruto in pusti jih ondi 12—24 ur. Ako so med tem časom postale bele in nekako vapnene, vedi, da so poginile za vapnensko boleznijo. Na vsak način je dobro, da ponovimo to poskušnjo vsakokrat, kedar najdemo po levitvi mrtve in trde živalice brez omenjenega belkastega oprha, ki se navadno prikazuje le po vlažnih prostorih na gosenicah, ktere so že dolgo na jednoistem ležišču.
Ko so se prebudile gosenice iz četrtega spanja, postanejo one, ki so nalezle vapnensko bolezen, na zadku, zlasti ob straneh, rudeče kakor opeka. Ako jo vzameš v roko, ni mehka, in kakor hitro je poginila, podobna je mehkemu vosku, tako da se poznajo tvoji prsti na njenem telesu. Take živalice prevleče kmalu neki belkast prašek, in če jih primeš, zlomijo se ti med prsti kakor kos krede.
Omenjeni beli prašek je zložen iz predrobnih telesec, v kterih tiči kal bolezni, in ravno ker je ta prašek tako majhen in lahek, raztrosi se hitro po vsem prostoru in okuži še zdrave gosenice; zato je vapnenska bolezen zelò nalezljiva.
Ker obolelih sviloprejk nikakor ne moremo rešiti smrti, delali bomo vsaj na to, da se bolezen ne razširja po zdravih. Y ta namen bomo nemudoma odpravili vse bolne ali mrtve gosenice, predno opazimo na njih beli prašek. To delo bomo opravljali na ta-le način:	Kakor hitro opazimo prve bolnike,
dajmo zalegi svežega listja in počakajmo, dokler se ni splazila večina gosenic na to listje. Potem jih prenesimo, seveda na listju, na drugo leso, in če je količka,) mogoče, tudi v drugo sobo. Gosenice, ktere so ostale na ležiščih, kakor tudi take, ktere je bolezen že napadla, in vse mrtve moramo sežgati z ležišči vred. Kedar prenašamo ležišča, zavijmo jih skrbno in ne otepajmo z njimi, ker bi se na tak način vzdignilo preveč praška z njih, in ker bi se zatrosile kali bolezni po celem pro-stroru. Ležišča je treba večkrat na dan izpreminjati, in sicer vsakokrat, kedar pokladamo hrano, in vse to moramo ponavljati tako dolgo, dokler ne spležejo vse gosenice na sveže listje. Bolnih in mrtvih gosenic ter ležišč ne smemo zmetati na gnojišče, zakaj tudi odtod se lahko razširi bolezen, ampak pokončati jih moramo v ognju. Tudi tistim gosenicam ne smemo prizanašati, ktere so ostale na ležiščih, in kterim se še ne pozna, da so bolne.
Kedar izpreminjamo ležišče, bodi naša skrb, da gosenice niso preblizu druga poleg druge ; ako nimamo prevrtanega papirja pri rokah, preložimo jih lahko tudi na celih murbnih vejah. Zapomniti pa si moramo, da je neobhodno potrebno, da pričnemo takoj izpreminjati ležišča, ko smo zapazili bolezen ; niti jednegra dne ne smemo zamuditi. Zato pregledujmo z največjo skrbjo ležišča pri vsakem prekladanju, zlasti pa pri vsaki levitvi, da ne prezremo prvih slučajev bolezni. Ako smo to zamudili, razširi se bolezen lahko na široko in nam more povzročiti prav veliko škodo.
Poleg izpreminjanja ležišč je treba prostore, v kterih redimo sviloprejke, razkuževati z žvepleno paro. Tudi s tem moramo takoj začeti, ko se je prikazala bolezen, in sicer takó-le: Najprej zaprimo okna in vhode, potem postavimo sredi sobe, ne preblizu sviloprejske oprave, nekoliko opeke ali ploščnatega kamenja, ali pa tudi za dlan visoko plast zemlje ali peska, in položimo na to podlago star krožnik, skledico ali kako drugo lončeno posodo ter vsujmo v njo zmletega ali raztolčenega žvepla. (Železne ali kositerne posode niso za to rabo, ker jih žveplo kmalu razje). Ker se žveplo počasi užiga in rado ugasne, storimo prav, če ga poprej raztopimo na žerjavici in užgano prinesemo v sobo. Vrata moramo takoj zapreti za seboj.
Gosenicam prav nič ne škoduje para, ki se vzdiguje izoad gorečega žvepla, pokonča pa kali vapnenske bolezni, ki se nahajajo v sobi in po ležiščih. Da dosežemo svoj namen, moramo gledati na to, da so vrata, okna in sploh vse odprtine popolnoma zadelane. Soba naj ostane najmanj 12 ur zaprta; med tem časom ni treba pokladati gosenicam svežega listja. Zdaj bomo pa vrata in okna odprli, da se razkadi neprijetni duh po žveplu, oskrbeli živalice z živežem in jim izpremenili ležišče. To bomo ponavljali več dnij zaporedoma, in sicer tako dolgo, dokler bo kaj bolnih gosenic na ležiščih.
Žveplena para duši človeka, zato je treba sapo zadrževati, kedar odpiramo razkuženi prostor; prav pametno storimo, ako držimo na ustih in pred nosom ruto, pomočeno v vodi, kteri je dobro priliti nekoliko žganja.
Za 100 kubičnih metrov je treba vzeti za enkratno kajenje 50 gramov žvepla; ali pa poprečno za malo sobo navadno žlico, za srednjo dve žlici, in več za večje prostore. Ako se pa prostori slabo zapirajo, zlasti ako je pòd ali strop iz priprostih desek, moramo vzeti več žvepla, kterega zmešamo z 10 % salitra. To zmes dobimo tudi, če vzamemo do roba polno žličico
stolčenega salitra na pet polnih navadnih žlic zmletega žvepla ; prižgemo jo, ako položimo na njo kos žarečega oglja.
Ako napade sviloprejke vapnenska bolezen prav hudo malo pred zapredanjem, tedaj jo je težko zatreti z izpreminjanjem ležišč in z razkuževanjem prostorov. V tem slučaju se jih malo zaprede, potem pa poginejo in se popolnoma posušijo.
Razkuževanja z žveplom pri zaprtih oknih in vratih se moremo posluževati le tako dolgo, dokler so gosenice v prvih dobah, ko potrebujejo še malo prostora in ne trpijo nobene škode. Ko so že bolj razvite, potrebujejo več zraka, zato jih ne smemo puščati dolgo v stoječem zraku zaprtih prostorov. Takim torej ne ugaja žveplena para; tudi je bilo že povedano, da bi bila taka pomoč prepozna, zlasti ako so se sviloprejke slekle že štirikrat.
Po prostorih, kjer smo imeli na pr. lani vapnensko bolezen, tudi letos ne bomo brez nje. Neizmerno drobne kali najdejo v vsakem kotičku varnega zavetja, in tako je mogoče, da okužijo v istih prostorih letošnje zdrave gosenice ter razširijo bolezen tako, da nam more poginiti vsa zalega. Zato je najbolje, da v takih okuženih prostorih jedno leto ne redimo sviloprejk. Med tem časom izgubijo kali svojo moč, in nevarnost je za sedaj pri kraju. Res je, da izgubimo na takšen način pridelek jednega leta, a vendar je bolje tako!
Kdor pa hoče navzlic okuženim prostorom v njih rediti sviloprejke, ravnaj takó-le : Ležišča, slamo in veje, s kterih smo pobrali mešičke, moramo sežgati ; police in lese pa pustimo na mestu in prekadimo prostore prav močno z žveplom V ta namen vzamemo za 100 kubičnih metrov prostora tri kilograme žvepla, za manjše prostore seveda manj in mu primešajmo 10% močno stolčenega salitra, približno pet navadnih žlic na kilogram. To zmes prižgimo z živim ogljem in spravimo iz sobe vse, česar ne potrebujemo pri sviloreji. Razumeva se samo ob sebi, da mora biti dotični prostor popolnoma zaprt, ako naj para izdatno deluje. Tudi spahi pri oknih in vratih morajo biti zataknjeni s prilepljenim papirjem ali s čim drugim. Ako se nismo na vse to ozirali, nismo dosegli svojega namena popolnoma, in lahko se zgodi, da se širi žveplena para po ostalem stanovanju, kar bi bilo prebivalcem jako nadležno. Taki prostori naj ostanejo zaprti dva, pa tudi več dnij ; kedar jih odpiraš, ravnaj tako, kakor je bilo že povedano.
Ko so prostori prezračeni, moramo vse stvari v njih, kakor na pr. police, lese, okna, vrata, pod, z vrelim lugom dobro oprati, stene pa pobeliti. Jednako je treba ravnati s hodniki

in takimi sobami, ki so v dotiki z omenjenimi prostori. Slednjič naj še omenimo, da se vapnenska bolezen ne izcimi nikdar sama ob sebi, ampak vsakokrat le iz kalij, ki se ohranijo od jednega leta do drugega, ako jih nismo popolnoma zatrli.
26.	Predno se poslovimo od teh kvarljivk, bodi omenjena še jedna, ki je posebno za živinorejce velikega pomena. Več let namreč se že opazuje, kako krave včasi kar zaporedoma iz-vržejo. Sem ter tja se širi ta nesreča po hlevu kakor kuga, ki je nalezljiva. Dolgo niso prišli temu zlu na sled, a zdaj je to znanstveno dokazano. Kužilo namreč se nahaja v nožnici in v posteljčni tekočini in je neka majhna glivica. Ta vpliva na brejo kravo od petega do sedmega meseca tako, 'da plod pogine in ga žival izvrže.
Kako so neki prišli temu na sled? S cepljenjem! Za ta namen so rabili takšne krave, ki so bile odločene za mesarja, in ki so bile poprej že večkrat breje. Ko so jim glivico vcepili, povrgle so krave takoj v 9, 10, 15 dneh. Bile pa so živali popolnoma zdrave, in ni se moglo misliti, da bi bilo kaj drugega krivo, kakor vcepljena glivica.
Kar take okužene krave povržejo, treba je nemudoma pospraviti iz hleva, hlev dobro razkužiti in spolovila brejih krav trikrat na teden izprati z dosti razredčeno karbolovo kislino. S tem se že precej doseže; ali imenovano kislino rabijo tudi še tako, da jo kravam škropijo pod kožo. Take poskušnje so se obnesle prav dobro. Z živino so ravnali takó-le: Bila sta dva hleva, v vsakem je stalo 7 krav, ki so prejšnje leto vse povrgle in se to leto zopet ubrejile. Opombe vredno je, da so vselej 2—4 krave povrgle, dasi tudi je bil hlev dobro razkužen. Poskušnje so se vršile pa tako, da so od 5 — 7. meseca brejosti vsakih 14 dnij po dvakrat ali trikrat vbrizgovali s Pravayjevimi brizgalnieami karbolove kisline pod kožo ob vampovih straneh. V vsakem hlevu so pustili jedno kravo pri miru. Kaj se zgodi? Po šest krav v vsakem hlevu ni povrglo, ostali dve pa, kterima niso vštrkavali karbolove kisline, povrgli sta v 6. ali 7. mesecu.
V nekem hlevu je povrglo 23 krav. Meseca malega srpana so zdravili ondi 18 krav s karbolovo kislino na imenovani način. Jedna krava je dva dni po prvem lečenju s karbolovo kislino povrgla, ostalih 17 pa ne. To zopet dokazuje, kako dobro sredstvo zoper kužno povrženje je kravam karbolova kislina.
Tudi račja kuga, ki je pobrala pred nekoliko leti po naših vodah rake, ribja kuga in še marsiktera druga kužna bolezen ima svoje korenine v bakterijah.
Kogar nismo prepričali, da so bakterije zares prevažnega pomena za človeka in njegovo gospodarstvo, ta naj premišljuje še to. Vse nalezljive bolezni, pa naj si bodo v posameznem kolikorkoli različne, strinjajo se v glavnih pojavih (prikazih).
V mnogih slučajih prihaja strup brez dvoma iz zraka; marsikdo bi zatorej utegnil misliti, da je le-ta strup plinast (zraku podoben). Ali to ni mogoče, zakaj tak plin bi se v zraku tako raziančil, da bi bil kmalu brez vpliva. Ko bi bili ti strupi plinavi, ne dala bi se nobena bolezen omejiti v kakem kraju, kakor je to res mogoče.
Nalezljive bolezni se razširjajo iz prvotnega kraja, dasi-ravno navadno le skokoma, črez prostrane dežele. Iz tega moramo sklepati, da se tudi otrovna tvarina (strup) zmirom bolj množi. Ako se more pa množiti, mora biti organizovana, t. j. mora živeti, rasti in se pomlajati.
Od otrovne tvarine utegne že stotisoči del jedne kapljice zadostovati, da se vcepi tista bolezen drugemu, poprej popolnoma zdravemu životu. Od drugih strupov, ki se nahajajo v rastlinstvu in nekteri tudi v rudninstvu, ni nam znan noben, ki bi v tako majhni meri tako silno deloval na človeško in živalsko telo. Izkušnje nas učijo, da so rastlinski strupi jako imenitnega pomena v zdravilstvu.
Otrovna tvarina ne izgubi dolgo časa svoje moči; drugi strupi pa je ne morejo ohraniti, ako so bili skoz tedne in mesece v dotiki z zrakom in drugimi tvarinami.
Ako so prišle bakterije v truplo, pretečejo ure, dnevi, včasi tudi tedni, pred no so nam očitni sledovi njihovega delovanja ; drugi strupi pa kar nagloma pokažejo svojo moč. To je popolnoma naravno, ako pomislimo, da potrebujejo bakterije časa, da se razvijejo in v toliki meri namnožijo, da so naposled nevarne ljudem ali živalim. Končno mora seveda nekaj veljati tudi to, da so bakterije jedina organizovana bitja, ki se navadno vsakokrat nahajajo pri dotičnih boleznih. Ako uničimo bakterije, uničili smo kužilo.
Rastline škodljive po hišah in shrambah.
Plesni.
Po hišah in shrambah je ni hitro nevšečnejše stvari od onih raznobarvnih pojlakov, ki se narejajo na najrazličnejših rečeh. Nikjer se jih ne manjka, in zapiraj še tako skrbno shrambe in zamašuj še tako dobro razno posodo, ne boš se jih ubranil kar meni nič tebi nič. Sčasoma se ti vendar prikradejo in naselijo na stvareh, ktere si odločil sebi in svoji družini v živež ali v kak drug namen. Njihovo trosje, kterega je v zraku zelò mnogo, to ti je tako drobno, da ga veter nasmuče skoz najmanjše špranjice v razne prostore človeškega stanovanja. Tu pa najde ugodno podlago in se razvije v kratkem v glivo, ktero imenujemo sploh plesen. Tem kvarljivkam ugajajo sploh rastlinske in živalske tvarine, ki so se začele razsedati; isto tako jim je všeč vsaka izprijena hrana, kruh, vkuhano sadje, sir, moka, črnilo (tinta), usnje, obleka itd. Posebno ondi, kjer omenjene in druge jednake stvari stojijo v vlažnih prostorih, kjer ni nobenega prepiha, in kjer je tudi primerna toplota, razmnožujejo se zelò hitro, in ako vstopiš v tak prostor, takoj ga spoznaš po zaduhli sapi, ki se ti neprijetno vepi pod nosom. Tu je prava delavnica teh gliv; tu se strašansko namnožijo in po različnih potih uhajajo na prosto in z vetrom dalje na kako ugodno mesto. To traja leto in dan; te rastlinice ne poznajo ne miru, ne počitka. Naša slika nam predočuje tri take glivice; a), b) in c), o kterih hočemo tu potrebno povedati; d) (Oidium Tuckéri) pa je kvarljivka na grozdju; na njo pride vrsta pozneje.
Najbolj razprostranjena je sivozelena ščetasta plesen (Peniclllium glaucum), ki se nahaja po vsej zemlji, in ki nam prizadeva mnogo preglavice b). Njeno podgobje je v začetku belo, pozneje pa sivkasto-modro in sestavljeno iz mnogih tankih nitij, ki preprezajo površja vsakovrstnega živeža, usnja, črnila itd. Po barvi se lahko razpozna od drugih, ravno ondi se nahajajočih plesni). Navadno se razmnožuje z jako majhnimi kličnimi zrnci, ki so črtasto nabrana na trosonosih kvišku molečih, in ki prav lahko odpadejo. Včasi, zlasti ako raste gliva v zaduhlih prostorih, naredi se na podgobju še druge vrste trosje, o kterem bomo pri naslednji plesni kratko poročali.
Prav nevarna je ta gliva sadju, ktero namerjavaš shraniti za zimo. Ako mu manjka kje na površju le majhen košček lupine, naseli se ondi tros in požene tanko nitko v sočnato meso, kjer se prav naglo razrašča. Zavoljo tega začne sadje gniti in pride oh vso veljavo. Celega sadja pa, ki ni nikakor obtolčeno ali kako drugače poškodovano, ne more se lotiti. Potrebno je torej tako sadje obirati in prav lepo ravnati z njim. Dobro je tudi, ako ga ovijemo s pavolo in z mehkim papirjem.
Glede na vkuhano sadje ve vsaka gospodinja, kako sitno je za-maševati steklenice, napolnjene s sadjem. Navadno zamaševanje z mehirjem, pergamentnim papirjem itd. ni le zamudno in sitno, temveč tudi slabo, ker ostane v steklenici več ali manj zraka, ki je vzrok, da se kvari sadje. Po novem načinu pa se sadje že poprej primerno skuha v vkupni posodi ter se potem že kuhano dene v steklenice, ali pa se kuha v odprtih steklenicah. Bodi si prvo ali drugo, vsaka steklenica mora biti po dokončanem kuhanju do pol centimetra Slika 151. Plesni.	pod robom napolnjena.
Nato vzameš navadno, čisto belo smolo ali pa kolofonijo, ktera se je raztopila pri ognju, ter z njo zaliješ steklenico do roba. Smola se strdi in naredi zamah, kteri popolnoma zavaruje kuhano sadje zraku. Kedar hočemo sadje rabiti, vzamemo v vroči vodi namočeno cunjo in ovijemo z njo steklenico okoli smole, ki se kmalu odloči od steklenice. Sadje se ne navzame prav nič duha po smoli in se drži leta in leta.
Eavno tako pogosto se nahaja povsod sivozelena ba-tasta plesen (Aspergillus glaucus) a), ktere belo, pozneje
sivozeleno nežno podgobje je dostikrat več centimetrov dolgo in daleč na okrog razrastlo. Ko se je na podlagi dobro razvilo, vzdignejo se posamezne nitke na viš in odebelijo na koncu. Na tej krogli se izpahnejo kratki izrastki, na kterih se nareja zaporedoma trosje v toliki množini, da je v kratkem vsa krogla z njim pokrita. To trosje je zelenkasto.
Včasi pa se godijo na podgobju še druge izpremembe. Tu pa tam se vzdigne kratka vijakasto zavita nitka, od druge strani pa se vleže nanjo druga, ravna nitka. Ondi, kjer se dotikata, premine jima kožica, in sok se pomeša. Iz vijakaste nitke se napravi okroglo, rumenkasto telesce, čegar vsebina se izpremeni v nežne vrečice. V vsaki vrečici nastane po osem trosov, ki izpolnjujejo pozneje sami na podgobju sedečo kroglico. Kedar se raztrga njena kožica, pridejo trosovi na zrak in ustanovijo novo podgobje, kakor oni, ki so se izpahnili na že omenjenem trosonosu. Ta dvojna razmnožitev je nekoliko podobna oni višjih rastlin po popkih in semenu.
Tretja gliva v tej vrsti je glavičasta plesen (Miicor mucido) c), ktera se nahaja ravno tako pogostem na človeškem in živalskem živežu in na drugih stvareh. Kos kruha na pr., kterega si položil na kak vlažen prostor, prevleče se kmalu z gosto rušo te glive. V 2—3 dneh doraste podgobje popolnoma, in zdaj se vzdignejo posamezni, precej visoki trosonosi iznad njega ter odebelijo na koncu, ko se je poprej naredila med recljem in končno kroglo stena. Podgobje je sestavljeno samo iz jedne stanice, ki se mnogovrstno razvejuje. Krogla konec trosonosa razpade v samo trosje, ki pride pozneje na dan, ko se je razmočila kožica.
Glavičasta plesen se razmnožuje včasi še na drug način. Dve debelejši nitki rasteta druga proti drugi, dokler se ne dotikata s koncema. Ko se je to zgodilo, naredi se pred koncem vsake nitke stena, in sok obeh mehurčkov se zlije v večjo stanico, pretrgavši kožico na koncu. Njena lupina odebeli, iz nje izrastejo bodljike, in vsa nekako počrni. To je tros svoje vrste, ki nekoliko časa počiva in potém kali. Morda ni treba še posebej omenjati, da se napravi iz njega že opisano podgobje.
Jednakih plesnij bi mogli še več našteti, ali omenjene tri so takorekoč poglavitne podobe, ki popolnoma zadostujejo našim namenom. Z ozirom na njihovo pokončevanje velja vse v nasprotnem pomenu od onega, kar pospešuje njihovo rast in naglo razmnožitev.
Ako je začel krompir vsled krompirjeve plesni gniti, naseli se na njem druga plesen, ki ga potem popolnoma uniči.
Naše škodljive rastline.	20
To je vretenčasta plesen (Fussispórium Solani), ki je sestavljena iz drevesasto razvejenih nitij, ki imajo na koncih po-dolgaste, s poprečnimi stenami razdeljene trosove. Ta glivica napravlja bele ali rumenkaste kupčke na gnijočem krompirju, ki se pozneje zlijejo v večje lise. Ni ravno potrebno, da je tudi krompirjeva plesen v kleti, a kjer je, ondi gnije naš vsakdanji živež hitreje, kakor vsled vretenčaste plesni same. V kleteh in jednakih prostorih se nahaja sicer vse leto, pa največ je je od listopada do malega travna, torej ravno tedaj, kedar imamo pridelke v njih. To je seveda kar naravno in nam tudi omogoči, da z nagnilim in gnilim krompirjem odpravimo kolikor toliko kalij te kvarljivke.
Drvojedka (Merülius vastàtor).
Večjo škodo, kakor vse druge po naših hišah in shrambah se nahajajoče glive, more nam povzročiti drvojedka, ker se vsled njenega zajedavanja zrušijo včasi vsi leseni deli. Ona prebiva v mrtvem lesu in je tu zelò kvarljiva, ker postane tak les krhek in trhel ter začne gniti. Najbolj ji ugajajo takšni prostori, kjer je dovolj mokrote, in kteri se ne morejo preve-trovati ali se sploh nikdar ne prevetrujejo. Tod je zrak zaprt in miren, ves prostor pa zaduhel in drugim bitjem nevaren. V take kraje navadno tudi solnce ne prisije, in to je seveda tem škodljivejše. Največkrat najdemo drvojedko pod lesenimi pragi, pod stopnicami, ki neposredno na vlažni zemlji ležijo, in kterih ne loči zrak od nje, in v tramovih, na ktere pribijamo podnice. Tudi v kleteh in drugih jednakih kotih se dostikrat naseli.
V začetku opazimo na takem lesu majhne, bele pike, ki se polagoma zlijejo v slizave lise ali nežne dlakave oprhe, potem pa narejajo srebraste, pajčevini podobne tkanine. Pozneje postanejo debelejše, sivkaste in se svetijo kakor svila. Gliva se razširja ob robu zmirom dalje, pošiljajoč nežne nitke na desno in levo. Včasi raste jako hitro in se splazi, hrane iskajoč, celò med špranjami v zidu do lesa na nasprotnem koncu hiše. Tako plazi od kraja do kraja, dokler je kaj hrane za njo. Krivo bi bilo, ako bi jo natolcevali, da pride vlaga še le z njo v les, temveč drvojedka se nastani ondi, kjer je vlaga že v lesu, kjer primanjkuje dobrega zraka in svetlobe. Da se gliva preživi, ne sesa samo soka iz lesa, temveč uniči tudi trdne dele njegove. Ob jednem razširja tudi neprijetni duh po plesni. Kjer je opravila svoje delo, t. j. izsesala les, pogine kvarljivka, les pa se nekako razkolje in razkrila, postane temno-
rujav, popolnoma suh, in zdi se nam, kakor bi bil do polovice poogljenil. Na starejšem lesu je spoznati drvojedko na zamolklem glasu, kterega ti dà, ako biješ s prstom nanj. Kjer pa gliva že dolgo gospodari v lesu, upogne se ti, ako stopiš nanj ali drugače močno nänj pritisneš. Trosonosi se napravijo na podgobju le ondi, kjer je kaka luknja ali špranja, skoz ktero pridejo na zrak in svetlobo. Od njih kaplja neka vodena, čista, pozneje mleku podobna smrdljiva tekočina; odtod tudi ime „solzeča drvojedka“. Zrelo trosje je rujavo.
Kako nam postopati, da se nam ne zavrže drvojedka v lesu, in ako se je to zgodilo, kako jo odpraviti in ugonobiti? Prvo ti bodi, da skrbno pregledaš les, ki si ga namenil za spodnje prostore v poslopju. Drevja za stavbe sploh ne smemo sekati, dokler se pretaka še sok po njem in je še zeleno, ker drvojedka prav rada napada stavbe, za ktere se je porabil sočnat les. Ako imaš v gozdu sam lesa, sekaj ga grudna, zakaj otovre posekani les je najboljši, najbolj trpežen in nima mnogo trpeti od raznih zajedalk. Tudi drvojedke se dobro brani. Lesa ne smeš prehitro porabiti za kako stavbo, ampak počakaj, da se je popolnoma osušil. Tudi takih stvarij se ogiblji, ki dajejo drvojedki živeža. Pod podnice, v kleti itd. ne smeš spravljati rodovitne prsti, ne peska in raznih ostankov od poslopij, v kterih so imeli to glivo. Ne devaj pod podnice slabo sežganega lesnega oglja, ne žagovine in jednakih rečij, ki bi utegnile služiti glivi v živež. Ako se vsemu temu ne moreš popolnoma odreči, opaži les okoli in okoli s premogovim pepelom, z žlindro iz kovačnice in jednakimi suhimi stvarmi. Kavno tako dobro je tudi, ako namažeš les na spodnji strani z oljnatimi barvami, pókostom (Arnežem), z raztopino železne (zelene) galice (vitrijola). Kar je v zidu lesa, ne sme se predebelo ometati, in kjer količkaj mogoče, ostane naj les na zraku. Priporoča se tudi, da se pusti novo zidovje tako dolgo neometano, dokler ni popolnoma suho. Zidaj torej, ako ni skrajne sile, proti jeseni in pusti zid do pomladi, da se osuši, potem ga še le omeči in začni napravljati, kar je od lesa. Opuščalo naj bi se tudi vzidavanje lesenih pragov in drugih za vrata potrebnih delov v debelo zidovje. Tu najbolj služi kamen. Najbolje pa storiš, ako napraviš pod podnicami, v kleteh in sploh po vseh spodnjih delih in prostorih dolge rove (kanale), ki so odprti na prosto, ali pa vlečejo v dimnik. Ysega tega naj ne zamujamo, da se ubranimo škodljive zajedalke.
Ako se je drvojedka v lesu že naselila, pa ga še ni preveč poškodovala, dobri so tudi imenovani pomočki, seveda v kolikor
se dado še sploh porabiti. V novejšem času so začeli napadeni les mazati s petrolejem, kar se je dobro obneslo. Tiste dele pa, ki so po glivi že preveč trpeli, treba je odpraviti in z novimi nadomestiti. Pri tem popravljanju se je treba kolikor najbolj mogoče ozirati na vse to, kar smo zgoraj nasvetovali.
V kleteh nam škodujejo drobne glivice tudi s tem, da nam pokvarijo vino, ako Dismo prav ravnali z njim. Bolezni, ki jih povzročujejo, so naslednje:
1.	Plesnivo vino. Ako nalijemo vino v plesnive sode, kterih nismo poprej prav dobro osnažili, dobi vino zopern okus po plesni. Takega vina ne moremo popolnoma popraviti. Vendar mu odvzamemo nekoliko duha po plesni, ako ga pomešamo z dobrim laškim oljem, ali ako ga precedimo skoz živalsko oglje. Če vino ni močno pokvarjeno, t. j. če ima.le malo duha po plesni, postane zopet dobro, ako ga pretočimo v dobro žvepljan sod. V tem ga moramo pustiti več tednov in potem preliti v drug žvepljan sod. Tako izgubi vino vsaj večjidel neprijetni okus, popolnoma pa nikdar. Črna vina trpijo vsled takega ravnanja nekoliko na barvi.
2.	Cikasto vino. Vino postane eikasto, ako je vrel ali se pretakal mošt v nesnažnih in skisanih posodah. Vino pa začne tudi cikati, ako sodi niso zmirom polni, in ako so tako zaprti, da more zrak do vina. Tudi črna vina rada cikajo, zlasti tedaj, ako pri vrenju nismo gledali na to, da bi prišel „klobuk“ pod površje mošta.
To bolezen povzročujejo ocetne glivice, ki izpreminjajo v vinu alkohol v ocetno kislino. Tako pokvarjenega vina ne moremo popraviti, lahko pa ga porabimo za ocet (jesih), ako je dovolj močno.
3.	Kan. Kedar stoji vino v odprtih sodih, ki niso polni, nastane na njem belkasta kožica, ki počasi postaja debelejša. Ta povlak delajo same glivice, ki jih imenujemo vinske glivice. Ta bolezen za vino ni tako nevarna kakor cik, in ako so sodi vedno polni, ni se je treba bati. S kanastega vina je najpoprej treba odpraviti omenjeno belkasto kožico in sod popolnoma napolniti ter ga tudi polnega vzdrževati.
m.
Rastline škodljive na obdelani zemlji.
Vrt, polje in vinograd — to je obdelana zemlja, ki redi človeka, in ki ga je pripeljala do te vstopinje njegove omike, na kteri ga nahajamo dandanašnji. Človeški rod ni stopil na svet, kakoršen je zdaj, ampak nekako divji je taval po materi zemlji in se pripravljal polagoma in počasi, da doseže svoj vzvišeni namen. Kako se je to godilo, naj povemo čitatelju z besedami, zapisanimi o „steblu in klasu“.
„Glej, tu leži na cesti steblo slame. Ljudje hodijo sem in tja, ozirajo se po sebi in po drugih, govorijo o potrebnem in nepotrebnem, o koristnem in škodljivem, ali zavrženega stebla nikomur ni mar. Nikdo ne spozna več dobrotnika svojega. Žalosten obraz to, pa resničen; nahajamo ga vsak dan v življenju človeškem in ga imenujemo nehvaležnost sveta. In vendar steblo, to je še le naredilo iz človeka človeka, steblo ga je povzdignilo k višjemu, duševnemu življenju, in vse, kar si je pridobil v umenju, izobraženju in nravnem zboljšanju, vse to se je zgodilo na podlagi tega zavrženega stebla.
Obrazi davnih vekov nam stopajo pred oči. Z gorjačo in kijem oborožen, brez domovja in domovine, brez Boga in čednosti blodi lovec, podoben krvoločni hijeni, po gozdu in planjavi; kakor plenoželjna zver voha in sledi, kakor kača se zvija po zemlji, da bi kakor ljuti tiger napadel tura ali pa jelena; z njegovim mesom si krepi telo za poznejše moritve in z njegovo krvjo sesa v sebe nove divjosti. Kakor orel v svoji okolici, ki si jo je v krvavem boju pridobil, ne trpi drugega orla, da celò mladiče svoje od sebe odganja, tako tudi divji človek, ki mu brani lov življenje, v samoti životari, v samoti gine in umira. Krvavo njegovo opravilo ruši vse vezi družbinskega življenja, in vedni boj za lastno ohrambo ne pripušča v boječi sum-ljivosti nikakoršne prijateljske družbe. Samoten je živel, samoten tudi poginil; kosti njegove so raznesli krokarji po daljni pušči.
Mirnejši obraz nam stopa pred oči. Za čredo belih ovac in mlekodajnih krav speha pastir po travnatih ravninah. Z miroljubno dušo je ukrotil brav in govedo, lamo in velbloda, osla in jelena; on hrani svoje črede za živež in jih varuje pred pogubno zverjó. Rodovitna krajina je njegova domovina, nebeški obok je streha njegovega prebivališča. Njegov krotki duh pazno motri (opazuje) vremenske premembe in preiskuje njih vzroke; duši njegovi se dozdeva o skrivni in silni moči, in njegovo oko, iskajoče vodnika, povzdiguje se hrepeneče k
večernim zvezdam, k solncu, in čim dalje višje in višje. Vzajemno premoženje in splošne nesreče jedinijo vse ude jedne rodovine k vzajemni pomoči, zakaj rodovitna zemlja vabi tujega pastirja; z oboroženo roko si prilastuje vabilno zemljo, boj in smrt na vse strani pošiljaje. Slabejši ustopa močnejšemu, opušča svoje črede in plodovito njivo, da bi se skril v brlogih na skalnatih gorah in premišljal, kako vizgnati posiluega roparja.
Zopet se je izpremenil obraz, človek je opustil lov in nemirno življenje in v rahlo prst nasejal žitnega zrnja. Poleg svojega polja si je postavil trdno in varno poslopje, da bi našel v njem prebivališče v vseh nezgodah življenja. Snuje si domače rodbinsko življenje in stavi oltarje večnemu Bogu, da bi mu blagoslovil zemlje sad. Z bistrim očesom opazuje zvezde nebeške, šteje dni in leta, kako se vrstita leto in zima. Modro razdeljuje svoja dela; zraven sebe useli rokodelca, da mu na-reja plug in voz, da mu izdeluje primerno obleko in postavlja pravilna poslopja. Bog blagodari človeka ; več kakor potrebuje, donaša mu živeža rodovitno polje; da bi svojim bližnjim mogel deliti od svoje obilnosti, nareja ceste in vpeljuje kupčijstvo od kraja do kraja. Svoje premoženje zavaruje s postavami in njihovimi služabniki in proti sovražniku se brani z umetnim orožjem. Obilo rodi plodovita zemlja; zato postavlja poleg svojih hiš cerkve in šole, svoje prebivališče krasoti z lepim pohišnim orodjem, svojo dušo pa s čednostjo in izobraženjem. Kakor palica čarovnica vlada steblo vse človeštvo in ga napeljuje k iznajdbam, k čednosti in pobožnosti; obrtnijstvo, kupčijstvo, vednosti in umetnosti, vera, božja služba in državne uredbe, vse so založene na podlagi stebla in klasu. Steblo in klas sta ona luč, ki je pripeljala človeka na pot omikanega življenja, in ki mu ne živi samo telo, ampak razsvetljuje tudi duh.
Kdor na pohojeno steblo pogleda, pač ne vidi v njem čudovitega daru božje narave. Iz drobnega zrna je pognala neugledna rastlina; z obleko ubožnosti so se odeli največji dobrotniki človeštva ; brez vonjave in krasno pisanega perja se dviga iz zemlje pohlevna gola bilka: revna, pa vznesena, naga, pa čudovita. Gospod nebes in zemlje pošilja mali rastlini vlažnost in solnčne žarke, da bi se raztopili deli kremenite, okrog koreninic ležeče prsti. Hvaležno sesajo korenine kamneni živež, uživajo dalje še nekoliko solnih in vapnenih tvarin ter sestavljajo iz njih ono čudovito poslopje, po kterem se pretaka životna moč nežne rastline.
Kako velikansko in krasno je to poslopje! Kaj so vse stavbe, ki jih je naredila moč bistroumnega človeškega duha, v
primeri s pohlevnim steblom? Kteri stavitelj je že sezidal stolp, ki bi se pri razmerno jednaki višavi in širjavi mogel meriti s steblom? Sme se li oni orjaški angleški dimnik v Birminghamu, ki ima pri 134 metrih (400 čevljih) visokosti spodi 15, zgoraj pa 5 5 metrov v objemu, staviti na stran našemu steblu, ki samo nekoliko črtic debelo doseže velikost 2—3 metrov (6—9 čevljev)? Steblo previšuje z velikostjo in dovršenostjo svoje sestave tanko palmo in nebotično jelko, in duh človeški strmi pri pogledu na notranjo njegovo ustrojnost (uredbo). Kako krasno je že vnanje ozidje. Pa veliko lepše je še znotraj — črez in črez prepreženo z najtanšo gosto tkanino. Premnogo cevij preprega notranje votline, po njih se vzdiguje tekoča hrana kvišku od predelčka do predelčka, kakor se pretaka kri po žilah človeškega telesa. Na tisoče drobnih cevij si je naredilo steblo, da bi mu ob času potrebe mogle donašati dovolj hrane iz bogatega studenca, matere zemlje ; pri tem pa ni pozabilo razrediti več predelov in jih tudi od zunaj ozaljšati s tankimi listi.
Steblo je gotovo; na vrhu se je razvil velik klas, krona celega velikolepega dela. Kteri staviteljski umetnik se je pre-drznil na vrhu svojega stolpa pripeti toliko breme ? Vihar, dež in nevihta divja po planjavi in premetava na vse strani težki zrnati klas. Globoko k zemlji se priklanja z zrnjem napolnjena glava, ali klas se vendar ne zlomi. Cevi njegove so dosti močne in krepke, da kljubujejo divji nevihti.
Steblo neutrudljivo dela; tam v nežne zibelke je v klasu vložilo svojo deco in jo ziblje z materinsko skrbjo v toplem zraku, in da bi se razvila in rastla, pogreva jo v solnčnem žaru. Mali otročki so lačni in žejni, in živeža za nje je najti le globoko pod klasom, v rahli zemlji. Steblo nima ne parnih strojev (mašin), ne kakega drugega umetnega orodja, in vendar se pretaka hrana, od korenine in zemlje zajeta, v tankih ceveh po vseh predelih, in vendar dohaja dovolj redilnega soka do najvišjih oddelkov visokega klasu. Kolika moč mora tu biti v delu! Kje je kak parni stroj, ki bi gnal vodo v višavo, ki bi bila primerna visokosti stebla, človek se ponaša s svojo bistroumnostjo, in glej, je li mar že premagal do zdaj to slabotno steblo? Noben človek še kaj takega ni izmislil, in ko bi se zbrali vsi narodi na svetu, ne naredili bi Babela tako visokega in umetnega, kakor je — zavrženo steblo.
Iz vode in kremena je vzrastlo čudnostno steblo, rodil se tudi klas; kamen se je izpremenil v zrno, da bi rešil ljudstvo barbarstva (divjosti), večne revščine in ubožnosti. „Ne vidite,“ pravil je severno-amerikanski načelnik svojim rojakom Misisa-
nom, „da se ti beli ljudje (Evropei) z zrnjem živijo, mi pa z mesom? Trideset in več mesecev potrebuje meso za svojo rast, in zrno, v zemljo vrženo, povrne se črez leto stoterno zopet. Meso, ktero jemo, ima štiri noge k ubegu pripravne, mi za lov pa samo dve. Ali ne vidite, da zima, nam tako nadležna in pogubna ljudem, prinaša belim mir in počitek? Zato imajo po svojih hišah toliko dece in živijo dalje ko mi. Bratje moji, poslušajte usodo svojo: Predno cedre naše domovine starosti razpadejo, predno javori postarani nehajo dajati sladko maščobo: prej bo pogubilo pleme, z zrnjem se živeče, narod mesojedni, ako lovci ne začnejo obsevati polja z zrnjem, s kterim se beli živijo.“
Bes je temu taka: žitno zrnje je postalo pogoj in središče omikanega ljudstva; okrog njega se vrti življenje milijonov ljudij. Z boječo nemirnostjo opazuje človek rastočo strn vsako leto; ako ne obrodi — o kdo more pregledati vse nasledke slabih letin! Divje nevihte stresajo vso zemljo, kakor razgrajanje ogenj bljuvajočih gor, ter grozijo raztrgati vse vezi človeške družbenosti. Odvzamite žitno zrno — in človek postane zopet lakotna, moriina zver ; omika in nravnost zveze ro-dovinske, zakon in ves družinski red izgine v tem trenutku.
Velika je dobrota, ki nam jo daja klas s svojimi plodi; pa tudi steblo samo izpodbada človeški duh k delavnosti, da bi poskusil svojo umetnost. Glej oni nežni klobuček, s kterim se poglavje žensko tako rado kinča, na kterega si pripenja kosec kitico poljskih cvetlic, in s kterimi se mornar na južnih morjih brani soinčni vročini : ta nežni klobuk je iz same slame spleten. Težavno delo to, iz krhke slame izbirati nežno tkanino, močno in gibčno ! Tisoče revnih rok na Toskanskem, v Benetkah, na Švicarskem, v Franciji in Belgiji, in deloma tudi na Slovenskem se peča s pletenjem slamnatih klobukov ali slamnikov. Iz slame izdeluje Bus svojo milozvočno harmoniko in papirnik koristni papir. S slamo greje po brezgozdnih krajih siromak svojo peč, in pod slamnato streho krmi kmet svojo živino z rezanico, ki jo z ostro koso reže iz slame. S slamo gnoji poljedelec svoje njive, in tako služi steblo po mnogovrstni izpremembi zopet novemu steblu za živež.“
Strn sama pa ne zadostuje popolnoma raznovrstnim potrebam človeškega življenja, zato je prejel zemljan od premo-drega stvarnika še drugih rastlin, ktere mora kakor strn sejati ali saditi v naročje matere zemlje. Ta mu sicer povrne mnogoterno, kar ji je izročil, toda ne brez dela in truda, zakaj inače bi se ne bile uresničile besede : v potu svojega obraza boš jedel svoj kruh.
Baznim težavam, s kterimi se ima poljedelec vojskovati, pridružijo se mnogovrstni neprijatelji v podobi nepoklicanih gostov, raznih plevelov, ki se hočejo tudi okoristiti s kmetovimi žulji. Povsod se ti naselijo in uničujejo kolikor toliko tvoje pridelke. Kaj pa so pleveli? Kar ti raste na obdelani zemlji brez tvoje volje, česar nisi vsejal, ne vsadil, kar se ti je kar tako meni nič tebi nič pritihotapilo v vrt, na njivo ah v vinograd, vse to so nepoklicani gostje, pleveli, zakaj »trnje in osat ti bo rodila zemlja“.
Pleveli škodujejo na več načinov. Oni jemljejo prostor rastlinam, ki si jih namenil sebi in svojim, in jih dušijo zlasti ondi, kjer se je zavrglo mnogo te glote. Jemljejo jim nadalje svetlobo in zrak, ki sta oba k razvitku neobhodno potrebna, in uekteri se vzpenjajo po koristni rasti, ovijajo se po njej in jo tako vlečejo k tlom. Na ta način je večkrat tudi delo otežko-čeno. Da izsesavajo zemljo in si lastijo redilne, v rahli prsti se nahajajoče tvarine, to je naravno.
Hujše in škodljivejše od plevelov so zajedalke, majhne glivice, ktere napadajo razne rastline in njihove dele in jih včasi popolnoma uničijo.
Pridna roka in pametno ravnanje s semenom tu mnogo pomaga in odvrne dostikrat veliko škodo od poljedelčeve hiše. Zato svetujemo vsakemu, naj ne drži ob pravem času rok križem, ampak naj trebi in čisti; plačilo mu ne bo izostalo.
Kokalj.
Našemu oratarju pač ni treba praviti, kakšna je ta rastlina, predobro jo pozna. Saj mu ni samo nadležen plevel na polju, kjer ga skoro ni mogoče zatreti, ampak nevšeč mu je tudi med zrnjem, ker mu znižuje ceno in dela moko črno. Ah vendar utegne med čitatelji biti kdo, ki se doslej še ni seznanil s kokaljem, in temu so namenjene naslednje vrstice.
Njegovo okroglo, 30—90 centimetrov (1—3 čevlje) visoko, členkovito steblo stoji na koželjasti korenini, ki je navadno naravnost v tleh zavrtana. Vsa rastlina je dlakava, posebno pa listi in čašica. Steblo je ali brezvejnato, ah pa se večkrat razdeli na rogovile.
Nasprotni listi so črtasto-suličasti, celorobi in sedijo na kolencih, kjer sta po dva in dva zrastla v kratko, neznatno cev.
Konec stebla in vej se nahajajo veliki cveti z robato, cevasto čašico, ktere črtasti roglji so daljši od rudečega venca in obdajajo pozneje debelo glavico. Venčevih lističev je 5 ; spodi so zoženi v dolgo žebico, zgoraj jajčasti in spredi plitvo izrob-
ljeni. Po vsakem tekó 3 temnejše žile (na desni spodi). V cvetu je 10 dolgih, nitastih prašnikov in zelena jajčasta plod-
nica s 5 vratovi (na levi spodi) V glavici je mnogo okroglastega semena, ktero pozneje porujavi ali počrni.
Kokalj cvete od zadnjih dnij velikega travna tja do jeseni. Najlepše se razvija tedaj, kedar se odpira žitno klasje. Rastlina raste spomladi hitreje kakor žito, lahko jo moreš torej ugledati in odpraviti. Sploh ni mogoče razumeti onih kmetovalcev, ki pustijo temu kakor marsikteremu drugemu plevelu prosto rast, potem pa tožijo, da je žito slabo, in da zavoljo razne sodrge nima primerne cene. No to še ni vse! Zrna so celò sumljiva in morejo, ako jih je dosti med žitom v moko semletih, tudi škodovati zdravju. Nektere gospodinje imajo navado, da zmečejo vse žitne odpadke, bodisi surove, bodisi skuhane, perotnini, ali pa krmijo svinje z njimi. To bi že dobro bilo, ali gledati je treba, da ni preveč kokajja vmes, zakaj ravno omenjenim živalim je najbolj škodljiv, človek izpodkopava pogosto sebi, svoji družini in živini zdravje po nevednosti ali zanikarnosti. če tudi je res, da žito dandanašnji nima nobene cene, vendar ga je treba vsaj nekoliko pridelovati. To pa bodi čisto in prosto vsakega plevela.
Kokalj se pokaže zgodaj spomladi, včasi že jeseni med ozimino, in mnogo bi pomagalo, ako bi ga hoteli povsod takoj v začetku odpravljati. Res, vsega bi ne ugonobil na ta način, a dobro bi vendar bilo. Izmed onega žita pa, ki si ga namenil za seme, morala bi se iztrebiti vsaka rastlina, in zrnje bo čisto kakor rumeno zlato.
Navadna zvezdnica
ali kurja čreva ima v zemlji tanko, razrastlo, vlaknato korenino, ktera požene celo rušo šibkih, po tleh ležečih stebelc. Proti koncu so navadno rogovilasta in štrlijo vsaj nekoliko na viš. Ondi, kjer so pričvrščeni listi, je stebelce odebeljeno, členkovito in v obče golo. Ako ga pa natančneje ogleduješ,
Slika 152. Kokalj. (Agrostémma Githägo.)
na neki strani podolžno črto tankih in kratkih dlačic, ki vleče od korenine do vrha. Take dlačice se nahajajo tudi po vejah in cvetnih recljih, kakor nam to kaže a), kjer stojijo zdaj na desni, zdaj na levi strani.
Nasprotni listi so jajčasti, celorobi, priostreni in stojijo na kratkih recljih.
Cveti so raztreseni in stojijo v rogovilah, ali pa konec vej. Prav neznatni so in imajo 5 suličastih, belo obrobljenih čašnih in 5 krač-jih, belih, globoko dvodelnih venčevih lističev h) in d). Prvi so dlakavi, zadnji goli. Najdejo se pa tudi zvezdnice, ki nimajo venca.
Število prašnikov je nestanovitno. Pravilno naj bi jih bilo 10, ali le redkokdaj jih našteješ toliko. Najnavadnejši broj je 5, včasi so celò samo 3. Sredi cveta sedi plodnica s 3 belimi vratovi, c) prerezan cvet	_
S semenskimi popki V 153 Navadna zvezdnica. (Stellaria media.) plodnici. e) jajčasta glavica, nekoliko daljša od čašice, v kteri tiči, dokler ni seme dozorelo, f) seme.
Navadna zvezdnica raste povsod po obdelani zemlji. Cim večje so ruše, tem kvarljivejše so. Ptice sicer rade jedo zelenje, in nektere, na pr. golobje, prav navadno iščejo zrnja. Ali to je vse premalo ; človek sam mora poseči vmes in škodljivki napovedati boj. Kurja čreva cvete že meseca sušca, in njeno seme še istega leta kali ; zatorej jo najdemo vse poletje v cvetu.
Navadna smiljka
ima drobno, koželjasto korenino, ki požene ali samo jedno, ali pa več stebel. Navadno narejajo stebla precej obširne, toda
rahle ruše; to se ravna večjidel po zemlji. Stebla stojijo ali naravnost kvišku, ali pa so v spodnjih delih ležeča in se vzdigujejo le z vrhi. Okrogla so in členkovita ter okoli in okoli porastena s kratkimi, stoječimi dlakami ter v zgornjih delih nekoliko lepljiva. Tudi krovni listi in cveti se odlikujejo po tej lastnosti. Stebla so vejnata in se razdelijo proti vrhu na rogovile, ktere to večkrat ponovijo na sebi.
Pod kolenci sedijo jajčasti ali suličasti listi. Spodnji se proti dnu nekoliko zožujejo in so kakor ostali nasprotni.
Med vsako rogovilo stoji posamezen cvet, vendar so v vrhu tako gosti, da napravljajo rahle klobčičke. Cvet v spodnji rogovili se razvije najprej, za njim pridejo polagoma višji na vrsto. Kocinasta čašica ima 5 suličastih, kožnato obrobljenih lističev, kteri pozneje obdajajo malo da ne za polovico daljšo glavico, ki se razpreza z 10 zobci (na levi zgoraj). Cvetni reclji molijo sprva navzgor, ko pa plod zori, nagnejo se na stran in držijo rumenkasto-rujavo glavico, ki je ob sredi ukrivljena, tako, da je konec obrnjen navzgor. Beli venec ima 5 spredi izrezanih lističev čašne dolgosti (na desni in na levi spodi). Navadno je v cvetu 10, včasi samo 5 prašnikov. Cevasta glavica se razvije iz jajčaste plodnice, na kteri stoji 5 vratov (na levi nad lističem). Navadna smiljka cvete velikega travna in rožnika in raste posebno rada po vlažnih njivah, kjer prepleta raznovrstno poljščino in jo duši v rasti. Najbolj ji ugajajo deteljišča, dasi je tudi drugje ni premalo. Ker ima slabo korenino, ni je težko zatreti. Naglašati moramo tudi to, da ji isto tako ugajajo tudi trate in poljske meje, s kterih potem prehaja na obdelani svet. Povsod jo je torej treba v živo prijeti.
Njivski kolenec.
Primernejšega imena bi ne bili mogli Slovenci temu plevelu dati, zakaj na koželjasti, večjidel naravnost v tleh zariti, belkasti korenini stoji navadno več v odstavkih nekako oteklih stebel. Kolenca so obrnjena vedno navzven in sedijo po steblu kakor kake drobne bule. Včasi pa kolenca niso jednostranska,
Slika 154. Navadna smiljka. (Cerästium vulgätum.)
temveč steblo je oteklo okrog in okrog. Tudi oboje moremo opazovati na tisti rastlini. Steblo je okroglo in porasteno z gostimi, toda kratkimi dlačicami, ktere stojijo od njega. Visoko je 15—30 centimetrov (ya—1 čevelj) in vejnato. Veje posnemajo steblo v vseh razmerah, samo da včasi nimajo kolenec, ali da niso tako razločno izražena.
Pod kolenci se nahajajo v kolobarjih črtasti, celorobi listi, po kterih teče spodi plitev žleb. Podprti so s kratkimi prilistki.
Steblo in veje se razdelijo v vrhu na rogovilasta razcvetja, ki so najbolj podobna nepravim kobulom. Merodajen za to razcvetje je cvet, ki se nahaja v vsakokratni rogovili, zakaj on se razcveta prvi. Med razcvetanjem molijo cveti na viš, potem se obesijo navzdol, in ko je plod dozorel, imajo zopet prvotno lego. Drobni cvet ima 5 suličastih čašnih in 5 jajčastih belih venčevih lističev ter 5 ali 10 prašnikov z rumenimi prašnicami. Jajčasta plodnica se okončuje v 5 sedečih brazd.
Iz nje se razvije rujavkasta glavica, ki se razpreza s 5 zobci. V njej je precej črnega, okroglega, pikčastega semena, ki je nekoliko stisnjeno in z nekim robom kakor z obročem okovano.
Njivski kolenec cvete skoro vse poletje in raste pogostem po njivah, zlasti med razno okopavino, med ajdo in prosom. Iztrebiti ga je treba, predno dozori.
Slika 155. Njivski kolenec. (Spérgula arvénsis.)
Ruđeči kolenec je majhna, jedno- ali dveletna rastlinica, ki se nahaja pogostem na peščenih njivah. V tleh je pritrjen s koželjasto, precej močno korenino, ki se takoj razveji na mnogo stebelc ter napravlja dosti obširne rušice. Steblo je členkovito, v spodnjih delih navadno golo, zgoraj pa porasteno s kratkimi, betičastimi dlačicami.
Slika 156. Rudeči kolenec. (Spergularia rubra.)
Listi so nasprotni, ozki in črtasti ter v kratko konico zoženi. V njihovih pazušicah se nahajajo šopi mičkenih lističev. Podprti so z belkastimi prilistki.
Drobni cveti so v rogovilastih grozdih. V velikosti se zelò izpreminjajo in so večjidel rožnorudeči, včasi skoro beli in stojijo na tankih, kratkih recljih. Cvetnih delov je navadno po petero; venčevi lističi so večjidel kračji od čašnih in celi. Vratovi so 3, včasi 4—5, in ravno s tolikimi zobci se razpreza tudi glavica.
Eudeči kolenee cvete od rožnika do kimovca.
Ležeči kolenee je zelò majhno, jednoletno, pa tudi trpežno zelce, ki gre redkokdaj naravnost na viš, temveč močno se razvejivši, ostanejo njegova stebelca pri tleh in se vzdigujejo samo s konci. Steblo je členko-vito, navadno golo, včasi pa tudi dlakavo.
Nasprotni listi so neznatni, šiljasti in ob dnu zrastli v kratko nožnico; pritlehni so nekoliko večji in dostikrat nabrani v šopke.
Neznatni cvet stoji na dolgem, kakor las tankem reclju, ki izvira iz listne pazušice. Cvetni deli so urejeni po številu 4, včasi jih je tudi po petero. Venčevi lističi so kračji od čašnih, včasi jih pa celò ni. Plod je glavica, ki se razpreza s 4—5 zobci (na desni).
Ležeči kolenee cvete od pomladi do jeseni in raste najrajši na vlažnih tleh. Kot njivski plevel ne dela sicer velike škode, ali plevel je vendar, into zadostuje.
Slika 157. Ležeči kolenee. (Sagma proeümbens.)
Vrhólika.
V prvi polovici velikega travna nahajamo po tratah med raznim zelenjem že zrele rujavkaste glavice, ktere so se odprle s 6 zobci tako, da so ti zavihani navzven. Ako tako glavico ogledujemo, opazimo jih okoli nje še več ; vse so pritrjene vrh stebla na dolgih recljih in delajo mičen kobul. Ako bi rastla vrholika ali vrholično zelišče samo po tratah in travnikih, ne rekli bi ji nič hudega, ali kaj rada prehaja na njive in na obdelano zemljo sploh ter je ondi nadležna.
Vrholika ima v zemlji tanko, vlaknato korenino, ktera po-navadno več brezvejnatih, okroglih, 8—20 centimetrov (3—8 palcev) visokih stebel. Vsa rastlina je porastena s kratkimi kocini-cami, ki izločajo neko lepljivo tekočino.
Steblo nosi 2—4 pare suličastih, celorobih, sedečih listov, nad kterimi je vsakokrat nekoliko odebeljeno.
Vrh stebla je, kakor smo že omenili, kobul z drobnimi cveti. Ko so ti ocvetli, nagne se njihov recelj navzdol, in ker se to ne dogaja pri vseh istočasno, zverižen je kobul na vse strani. Zrele glavice se pomičejo počasi navzgor in napravijo zopet pravilen kobul. Neznatni cvet (na levi zgoraj) ima svojih delov po petero; njegova čašica je belo obrobljena in obdaja glavico (na desni), dokler z njo vred suha ne odpade. Včasi nosi zelišče tudi par neznatnih vejic.
Vrholika cvete sušca in malega travna.
Njivski vapnenček
je na peščeni zemlji navaden, jedno-leten plevel. Rastlina je komaj 5—15 centimetrov (2—6 palcev) visoka in stoji na vlaknati korenini.
Steblo je navadno že ob tleh močno razrastlo in rogovilasto, ali pa so njegove veje nasprotne ; proti vrhu je rogovilasto, kakor njegove vejice.
Okroglo je in golo ter nosi tako neznatne liste, da je videti zelce malo da ne brezlistno.
Listi so nasprotni, črtasti in proti koncema zoženi. Celorobi so in popolnoma goli.
Drobni cveti stojijo v širokem, rahlem latu in se odlikujejo po cevasti čašici (na desni spodi), ktere rob je nacepljen na 5 zobcev. Od njih Slika 159- Njivski vapnenček. tečejo zelene žilice do dna, kjer se (^Pilila murälis.)
Slika 158. Vrholika. (Holósteum umbellätum.)
strinjajo. Venčevi lističi so rožnorudeči, premreženi s temnejšimi žilicami in spredi drobno narezani. Na plodnici stojita dva vratova (na levi). Plod je glavica, ki se razpreza s 4 zobci.
Njivski vapnenček cvete malega in velikega srpana in raste, kakor že kaže njegovo ime, po njivah. Tudi na suhih travnikih in tratah ni redek.
Francoska pókalica
je prvotno najbrž v južni Evropi doma, odkoder se je razširila v druge dežele, kterih prebivalci se pečajo s poljedelstvom. Zdaj je marsikje prav navadna rastlina in po peščenih in prodnatih njivah nadležen plevel. V tleh je pritrjena s koželjasto, naravnost navzdol rijočo korenino, ki požene le malo stranskih koreninic.
Steblo je okroglo, v odstavkih nekoliko odebeljeno in 15—30 centimetrov (*/2 —1 čevelj) visoko. Navadno je vejnato
in porasteno s kratkimi dlačicami, med kterimi stojijo tu pa tam daljše kocine. Proti vrhu in po čašici nosijo dlačice mičkeno betico, ki izloča neko klejasto tvarino, vsled česar je zelišče ondi lepljivo. Steblo je prav navadno rogovilasto razvejeno.
Nasprotni listi so sedeči; nižji so narobe-jajčasti in topi, ostali črtasto-suličasti in priostreni. Vsi so celorobi in dlakavi.
Drobni cveti so malo da ne sedeči, večjidel vsi na tisto stran obrnjeni in delajo vrh stebla in konec vej jednovite ali rogovilaste klase. Šiita 160. Francoska pokalica. Vsak cvet je P9dPrt s črtastim krov-(Siléne gallica.) nini listom. Čašica je zelo dlakava, med razcvetanjem cevasta in rudeč-kasta, pozneje pa zelena, jajčasta in spredi zožena. Po njej teče 10 močnih reber. Mali venčevi lističi so narobe-jajčasti, spredi celi ali izrobljeni, bledorudeči ali beli in ondi, kjer prehajajo v dolgo žebico, okrašeni z razdeljeno lusko (na desni). Plodnico krasijo 3 vratovi (na levi zgoraj). Plod je glavica. Razcveta se zelišče navzgor, in med tem ko spodnje glavice že zorijo, odpirajo se cveti proti vrhu, dokler ne pride zadnji na vrsto.
Francoska pokalica cvete rožnika in malega srpana. Ker je jednoletna, in ker gre rada iz zemlje, odpraviti jo je laliko z obdelanega sveta.	____________
Po laniščih in marsikje tudi med žitom raste pogosto prevezana pokalica (Siléne annuläta), ki je kakor prejšnja jednoletno, toda skoro popolnoma golo zelišče. Njeno ravno steblo je šibko in v vrhu rogovilasto.
Spodnji listi so podolgasti, topi in dlakavi, zgornji suli-často-črtasti in malo da ne goli.
Cveti stojijo na dolgih recljih in so združeni v lat. Tre-bušnata čašica ima spredi okoli reclja okroglo zarezo, 10 robov, med njimi nikakoršnih žilic in spredi trikotne zobe. Venčevi lističi so komaj daljši od čašice in spredi dvokrpi; včasi jih tudi ni. Grbasta glavica sedi v čašici.
Prevezana pókalica cvete rožnika in malega srpana.
Ponočna pókalica je močno, navadno ravno zelišče, ki stoji na jednoletni korenini, in čegar cvetje se odpira po noči. Kosmato in lepljivo steblo je malokdaj brez vej ; spodi jih res nima, proti vrhu pa je večji-del rogovilasto razvejeno. Visoko je 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) in robato.
Od nasprotnih listov so spodnji jajčasti ali jajčasto-suličasti in v re-celj zoženi, ostali so ožji, suličasti in sedeči. Ti obsegajo steblo; vsi pa so celorobi in porastem s kratkimi, mehkimi dlačicami.
Cveti se nahajajo konec stebla in vej v listnih pazušicah ter nare-jajo rahel, rogovilast lat. Cevasta čašica posameznega cveta je v začetku podolgasta, pozneje jajčasta in napihnjena. Po njej teče 10 zelenih, dlakavih robov, med njimi je mnogo glika 1Si. p0noéna pókalica. mrežasto razpeljanih žilic ; spredi je (Siléne noctiflóra.) peterozoba. Beli ali bledorudeči venčevi lističi (na levi) so spredi globoko nacepljeni in imajo ondi, kjer se zožijo v dolgo žebico, nekoliko kratkih, zobastih krpic. V cvetu je 10 prašnikov in na plodnici 3 vratovi (na
Naše škodljive rastline.	21
desni). Glavica je jajčasta, dolga kakor čašica, in njeni zobci so zavihani navzven.
Ponočna pókalica cvete malega in velikega srpana. Vap-nena in ilovnata zemlja ji posebno ugaja.
Kot posebnost naj zabeležimo še vrtno pokalico (Si-léne Arméria), ktero imajo ljudje zavoljo lepega cvetja radi po vrtih. To bi jim seveda privoščili, ko bi zelišče le tako silno ne hrepenelo po prostosti. Ali kar je, to je! Naša pókalica prav rada podivja in se naseli na obdelanem svetu, zlasti v vinogradih. Njeno steblo je popolnoma golo, kakih 30 centimetrov (1 čevelj) visoko in v zgornjih delih lepljivo.
Spodnji listi so narobe-jajčasti, spredi topi, ob dnu zoženi, ostali so podolgasti ali jajčasti, goli in celorobi.
Lepi rudeči cveti so združeni v gost, šopast lat. čašica je lijasto-cevasta, gola, njeni zobje kratki. Venčevi lističi so spredi izrobljeni in ob vhodu okrašeni z velikimi, rtastimi zobci. Glavica je podolgasta, dolga kakor čašica, in njeni zobci so zavihani nazaj.
Vrtna pókalica cvete malega in velikega srpana.
Rogovilasti peskovec
je majhno, kakih 8—26 centimetrov (3—10 palcev) visoko zelišče brez pravega stebla, zakaj njegova tanka, vlaknata korenina se razveji takoj nad zemljo na več jednakih, šibkih vej, ktere se razhajajo na rogovile. Tako postane plevel precej obširen, in njegove veje štrlijo naravnost kvišku, ali pa ležijo po tleh in privzdigujejo samo vrhove. Vsa rastlinica je porastena s prav kratkimi dlačicami. Veje so povsod jednako debele, okrogle in večkrat na rogovile razvejene. V vsaki rogovili stoji po jeden cvet, in pojedine vejice se slednjič končajo tudi s cvetom.
Nasprotni listi so sedeči, jajčasti, (Arenaria serpyllifólia.) priostreni in celorobi.
Cveti (na levi zgoraj) imajo 5 zelenih čašnih in 5 belih venčevih lističev, ki so skoro za polovico kračji od čašnih. Čašica je trpežna, porujavi z glavico
Slika 162. Rogovilasti peskovec.
vred in odpade z njo. Glavica (na desni) se razpreza s 6 zobci, in njena vsebina se razprši na vse strani.
Rogovilasti peskovec cvete od rožnika do velikega srpana in raste prav pogosto po peščenih in prodnatih njivah, kjer je včasi vse površje pokrito z njim. Največ ga je med razno okopavino, pa tudi med prosom in ajdo ga ne primanjkuje. Proti njemu ni drugega pomočka, kakor pridna roka, ki ga piplje in odpravlja, dokler se njegovo seme ni razneslo po zemljišču.
Trpežna milnica
ima precej debelo, členkovito in žilavo koreniko, ki sega globoko v tla, in ki razpošilja od kolenee mnogo vlaken. V zemlji se razhaja na široko, tako da je brez orodja ni dobiti iz nje. Večjidel je glavata in zelišče vsled tega nekako grmasto. Okroglo, členkovito steblo je jedno vito ali, kar je najnavadnejše, vejnato, 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko in golo, ali pa proti vrhu dlakavo.
Nasprotni listi so podolgasto-su-ličasti, celorobi in se odlikujejo po 3—5 krepko izraženih žilah. Spodnji se zožujejo v recelj, zgornji pa sedijo.
Pritrjeni so z nožnicami, ki segajo druga do druge in se zlijejo v celoto.
Listi so goli.
Veliki cveti so postavljeni konec stebla in v listnih pazušicah privrhnih listov v neprave kobule. Vsako raz-cvetje je podprto z majhnima, suličastima listkoma. Čašica je valjasta in spredi narezana na 5 zobcev. Bel-kasto-rudeči ali beli venec ima 5 že-bičastih, med žebico in glavico z dvema
luskicama okrašenih lističev. Žebica je precej daljša od glavice, in sicer približno za toliko, kolikor je gleda iz zelene ali rudečkaste čašice. Dolgih, nitastih prašnikov je 10 in med njimi valjasta plodnica z dvema vratoma (na levi). Plod je glavica, ki se razpreza s 4 zobci, in ki je napolnjena s stisnjenim, pikčastim semenom.
Trpežna milnica cvete malega in velikega srpana in raste najrajši na peščeni zemlji, ki ni presuha. Po vlažnem svetu je mestoma prav nadležen in trdovraten plevel, kteremu je treba
izkopati koreniko, da ne more več poganjati. Ako drgaš koreniko krepko v vodi, peni se kakor milo; odtod ime.
Tu pa tam raste med žitom, zlasti na vapnenem in la-pornatem svetu, podobna jednoletna milnica (Saponaria Vaccària). Njeno ravno, bledozeleno in golo steblo je 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko, vejnato in stoji na vlaknati korenini, ki je naravnost v tleh zavrtana.
Debeli, zelenkasti listi so nasprotni, goli in celorobi. Po-dolgasto-suličasti so in sparoma zrastli z jajčastim dnom.
Lepi, rožnorudeči cveti stojijo v rahlih češuljah vrh stebla in konec vej. Belkasta čašica je cevasta, ima 5 močnih robov in postane pozneje jajčasta. Venčevi lističi so le nekoliko daljši od čašice in nimajo ob vhodu nobenih luskic ali kosmatin; spredi so narezani. V jajčasti glavici je mnogo okroglega semena.
Jednoletna milnica cvete od rožnika do velikega srpana. Odpraviti je ni posebno težko, ako si delo opravljal, dokler ni dozorelo seme.
Igliea.
Rudeče cvetočih rastlin je spomladi po naših njivah in drugem obdelanem svetu le malo. Povsod razprostranjena in znana je rudeča pivka (mrtva kopriva), ki je, kakor že ime . kaže, podobna koprivam. Ta podob-• nost se nanaša samo na liste, cvet pa je velik in rudeč. Tudi ne opeče, ako 'jo vzameš v roko, in se sploh bolj drži tal, med tem ko gredó koprive bolj na viš. Drugih znamenitih z ru-dečim cvetjem pa spomladi ni mnogo na obdelanem svetu razun iglice, in to nam bo najbolj olajšalo našo nalogo, da jo rešimo čitatelju na korist.
Iglica je jednoletna rastlina s precej dolgo, naravnost v zemljo segajočo korenino, od ktere se odcepijo prav tanke in nežne koreninice. Na. vrhu je odebeljena in nosi mnogo pritlehnih, po Zemlji ležečih stebel, porastenih z gostimi stoječimi dlakami.- V začetku za-
Slika 164. Iglica. (Eródium cicutärium.)
ostanejo stebla v rasti, pozneje pa se precej podaljšajo in tudi obrnejo nekoliko na viš.
Listov je toliko, da narejajo skoro neprozorno rušo, in ako izdereš zelišče, imaš ga polno pest. Vsak list stoji na kratkem reci ju in je ob steblu podprt z dvema kožnatima pri-listkoma. Listi so pernati s pérnasto nacepljenimi in navadno tudi nazobčanimi listki.
Iz listnih pazušic izrastejo okrogli rudečkasti reclji, ki se okončujejo v čašasto skledico z rudečimi konicami. V skledici so pritrjeni jednako dolgi, rudeči cvetni reclji ; razcvetje je torej kubulasto. Včasi, zlasti pri malih rastlinicah, pa najdemo samo jeden cvet, toda omenjene skledice nikdar ne pogrešamo.
Pojedini cvet je jako zal, nežen in zvezdasto razprostrt. Pod rožnorudečimi, jajčastimi venčevimi lističi jih stoji 5 čašnih, ki so nekoliko izdolbeni, zelenkasti, podolgoma s temnejšimi žilicami počrtani iu dlakavi; končujejo se v ostro konico. Ru-dečih prašnikov je v cvetu 10, a samo 5 jih nosi prašnice. Vsi obdajaio plodnico, ozaljšano s 5 vratovi.
Zreli plod se razpoči na 5 jednosemnih plodičev, ki se spodi odločijo in visijo na nekem osrednjem stebričku (igli). Vsi so jednako svedrasto zaviti, prožni in za zračno vlago prav občutljivi. Gibljejo se, ako se ta zmanjša ah pomnoži, in služijo mestoma za merilo vlažnosti.
Iglica cvete spomladi in po letu na obdelani in neobdelani zemlji in duši s svojo presilno rušo rastline, ki dajejo človeku živeža in drugih potrebnih rečij. Pridni gospodar gotovo ne čaka, da mu prepreže sčasoma vso njivo, ampak izruje posamezne, dokler še seme ni dozorelo.
Pritlični babji zob'
ali pritlična krvomočnica je izmed tega rodu najnavad-nejša in se nahaja skoro povsod na obdelanem in neobdelanem svetu. Zlasti deteljišča niso nikdar brez njega, kakor tudi ne brez drugega plevela, posebno po takih njivah, ki kažejo lise in prazne prostore. Rastlina ima naravnost v zemljo rijočo, precej debelo koželjasto korenino, ki požene mnogo pritlehnih listov na dolgih recljih. Reclji so skoro okrogli in ob korenu podprti z dvema suličastima, rudečima prilistkoma. Stebelni listi imajo kratke reclje, inače pa so pritlehnim popolnoma podobni. Listna ploskev je malo da ne okrogla in dlanasto nacepljena na 5—9 klinastih krp, ktere so spredi plitvo trikrpe, a posamične krpice so celorobe ali pa narezane. Listi in z njimi
vred vsa rastlina so mehki vsled kratkih dlačic in spodi ble-dejši. čim više so pritrjeni, tem manjši in tem manj razdeljeni so.
Izmed pritlehnih listov izrastejo okrogla, do 30 centimetrov (1 čevelj) visoka stebla, ki se navadno še le v vrhu razhajajo na rogovile. Ako pa ima zelišče samo jedno steblo, razveji se to takoj ob dnu na jednake veje, med kterimi stoji kakor med privrhnimi rogovilami cvetni reeelj z dvema cvetoma na kratkih receljčkih. Cvet ima peterolistno dlakavo čašico, ki obdaja pozneje plod, in peterolisten, spredi srčasto izrobljen, rudeč venec. Njegovi lističi so tako dolgi kakor čašni, ali pa malo daljši. Prašnikov je 10; njihove nitke so spodi razširjene (na levi). 5 prašnikov je navadno brez prašnic. Plod je pokovec, Slika 165. Pritlični babji zob. ki se razdeli kakor pri iglici na 5 (Geranium pusillum.) jednosemnih plodičev, kteri se pozneje odločijo drug od drugega in visijo pričvrščeni na osrednjem stebričku, dokler seme popolnoma ne dozori. Plodiči so gladki in porasteni s kratkimi, mehkimi dlačicami.
Pritlični babji zob ne izbira niti časa, niti kraja, temveč cvete od velikega travna do jeseni in raste povsod, bodisi zemlja obdelana ali ne. Ker nareja vsled tega, da razprostre liste in stebla po tleh, precej obširne ruše, topi in duši sosedno rast. Da jemlje drugim rastlinam tudi živež, pač ni treba omenjati.	________'
Mehki babji zob je jednoletna rastlinica, ki pogostem raste na obdelani zemlji, in sicer ali sama, ali pa v družbi podobnih ji sorodnic. Ker pride iz korenine navadno po več stebel, ki se vzdigujejo nekoliko od tal, napravijo okroglo rušo, ki je tem gostejša, čim več listov se je razvilo dotlej. Stebla so v obče slabotna in ob času, ko se jame prikazovati cvetje na njih, prav kratka, pozneje pa se podaljšajo in dosežejo kakih 30 centimetrov (1 čevelj) dolgosti. Po njih stoji dvojna dlaka: kračja, mehka in daljša, malo da ne kocinasta.
Pritlehnih listov je mnogo; pritrjeni so na dolgih, kocinastih recljih in segajo, položeni po tleh, kakih 10 centimetrov
(4 palce) od stebla. Listna ploskev je v obrisu približno okrogla in do srede razdeljena na 7—11 narobe-jajčastih ali klinastih krp, ki so zopet tri- ali peterokrpe. Te krpice so podolgaste, zaokrožene in celorobe, ali pa imajo nekoliko neznatnih zobcev. Zgoraj so dlačice postavljene v vrste in se svetijo, spodi pa so raztresene in pritisnjene na površje. Po zaokroženih krpicah in po golem plodu se to zelišče dobro razlikuje od podobnega pritličnega babjega zoba. Stebelnih listov ni ravno mnogo, tudi so manjši in imajo manj k-rp ; te pa so ožje in daljše.
Cvetni reclji, ki nosijo na posebnih receljčkih po dva škrlatnorudeča cveta, so kračji od listov, za kterimi stojijo, in kocinasti vsled kračjih, včasi v žlezice se okončujočih dlačic in vsled daljših, ki stojijo naravnost od njih.
Beceljčka se pozneje nagneta na stran in sta nekoliko usločena pri kvišku štrlečem plodu. Čašni lističi so suličasti, srhki in zoženi v kratko konico ; in nekoliko daljši od čašnih. Plodovi in imajo po sebi poprečne brazdice.
Mehki babji zob cvete od velikega travna skoro do jeseni,
Slika 166. Mehki babji zob. (Geranium mòlle.)
venčevi so narobe-srčasti (na desni spodi) so goli
Okroglolistni babji zob ni glede na zemljo izbirljiv, in dobra mu je vsaka, zlasti obdelana, na kteri ga prav pogosto nahajamo. Iznad koželjaste korenine se vzdiguje 10 do 30 centimetrov (4—12 palcev) dolgo, zelò vejnato steblo, ktero je kakor listni in cvetni reclji porasteno z mehkimi, stoječimi dlačicami; te se okončujejo večjidel v žlezice.
Becljati listi so okrogli in nagibljejo na ledvičasto. Spodnji so ob dnu izrobljeni, drugje pa petero-in sedmerokrpi ; zgornji so ob dnu skoro ravno prisekani in spredi tri- ali peterokrpi. Krpe so zaokrožene in nacepljene na 2—3 krpice ter z mehkimi dlačicami porastene. Od prejšnjih dveh se razločuje naše zelišče najbolj po listih, kteri niso, kakor nam kaže slika, do srede razdeljeni, in od pritličnega babjega zoba tudi še po topih krpah. Tudi kosmatinice so drugačne.
Cvetni reci ji nosijo dva kakor meso rudeča, drobna cveta, in posebni receljèki so pozneje pod plodom ukrivljeni. Podolgasti čašni lističi so kocinasti in v topo konico zoženi. Venčevi lističi (na levi spodi) so na-robe-jajčasti, spredi zaokroženi, ob dnu žebičasti in daljši od časnih. Po njih tečejo temnejše žilice. Dlakavi plodovi so gladki, seme pa pikčasto.
Okroglolistni babji zob je jedno-letna rastlina, ki cvete od velikega travna do jeseni.
Zarezanolistni babji zob je glede na zemljo precej izbirčen in Slika 167. Okroglolistni babji raste navadno le na peščenem svetu, zob. (Geranium rotundifólium.) Jeduoleten je in ima koželjasto korenino, na kteri stoji 8—-24 centimetrov (3—9 palcev) visoko, členkovito steblo, ktero moli malokdaj naravnost na viš. Večjidel je nagnjeno proti tlom. in njegove mnogoštevilne veje visijo na vse strani. Porasteno je s kratkimi, navzdol obrnjenimi dlačicami, zavoljo kterih je.nekoliko
srhko.
Dolgorecl.jati listi, podprti z mičkenimi suličastimi prilistki, so dlanasto razdeljeni na 5—9 krp. Te so pri spodnjih listih nacepljene na 2—5 manjših, podolgastih ali črtastih, zaokroženih ali priostrenih krpic, po kterih sedi tu pa tam kak zobček. Krpe privrhnih listov so cele, črtasto-suličaste in priostrene. Listni kakor cvetni reclji so dlakavi.
Lepi, rudeči cveti stojijo po dvoje na kratkih rogovilah, na ktere se razdeli glavni recelj. Cašni lističi so po-dolgasto-suličasti in podaljšani v kratko reso. Približno tako dolgi so, kakor narobe-srčasti, v kratko žebico zoženi Slika 168. Zarezanolistni babji venčevi lističi, in dlakavi. Nad Žebico zob. (Geranium disséctum.) so venčevi lističi ozaljšani z bradico,
sestavljeno iz kratkih kosmatimo. Plodovi in osrednji stebriček, na kterem so pričvrščeni, porasteni so z dlačicami, ki nosijo na koncih okrogle žlezice (na desni spodi poleg pikčastega
semena).
Zarezanolistni babji zob cvete od pomladi do jeseni in je po njivah nadležen plevel, kterega najhitreje odpravi pridna roka.
Naposled še nekoliko o drobnolistnem babjem zobu, kteri se nahaja mestoma na peščeni obdelani zemlji. Njegovo steblo je šibko, zelò vejnato, 15—45 centimetrov (*/2—1 Va čevlja) visoko in porasteno s kratkimi, po njem ležečimi in navzdol obrnjenimi, precej trdnimi dlačicami. Takšni so tudi listni in cvetni reclji.
Dlanasti listi so razdeljeni na
5—7 globokih krp, ktere so nacepljene na 3, včasi na 5 črtastih in rtastih krpic. Pritrjeni so na dolgih recljib.
Cvetni reclji so daljši od dotič-nega lista in nosijo na posebnih re-celjčkib drobne, rožnorudeče cvete.
Venčevi lističi so narobe-srčasti, v klinasto žebico zoženi in komaj daljši od jajčasto-suličastih, resnatih čašnib lističev. Resa je navadno škrlatno-rudeča; po venčevih lističih tečejo 3 temnejše žilice, ob dnu so pa porasteni s kratkimi dlačicami. Plodovi Slika 169. Drobnolistni babj
so gladki, po hrbtu malce dlakavi, z°l)- (Geranium columbmum.) drugje pa goli. Seme je pikčasto.
Drobnolistni babji zob je jednoletno zelišče, ki cvete od rožnika do velikega srpana.
Njivska redkev.
Vsakdo ve, da sejemo prvotno redkev zavoljo repaste korenine, ki je razne velikosti, ostrega okusa in težko prebavna. Njej zelò podobna je njivska redkev, samo da ni nikdar tako visoka, in da ima sicer dolgo, pa tanko koželjasto korenino, ki ne postane mesnata. Iz nje pride večjidel razvejeno, 30—50 centimetrov (12—19 palcev) visoko steblo, ktero je v vseh svojih delih porasteno s kratkimi, navadno navzdol ukrivljenimi šče-tinicami. Včasi so ščetinice tako redke, da je steblo skoro golo.
Listi so pérnasto razdeljeni ali krpasti z jajčasto končno in s podolgastimi ostalimi krpami, ki so tem manjše, čim bolj se približujejo steblu ; rob jim je nejednako in debelo nazobčan. Take oblike so samo spodnji in srednji listi, višji so suličasti, nazobčani in sploh manj razdeljeni. Tudi listi so od kratkih ščetinic srhki.
Cveti stojijo v začetku na videz v češuljah, ki se pozneje podaljšajo v grozde, čašica je valjasta, in izmed njenih štirih, sicer jednakih lističev sta dva nasprotna potegnjena nekoliko navzdol. Žebičasti venčevi lističi so vrh čašice kolesasto razprostrti in včasi spredi srčasto izrobljeni, včasi pa celi. Beli so ali umazano-rumenkasti in z vijoličnimi žilicami premreženi
ter postavljeni v križ. Stilne prašniki so daljši, 2 kračja. Iz tanke plodnice se razvije lusk, kakoršnega vidimo na levi. Valjast je in večkrat preščipnjen ter podaljšan v iglo. Kedar dozori, razpade na posamezne člene, ki hranijo po jedno seme.
Njivska redkev je jednoletna rastlina, ktera cvete od velikega travna do jeseni, in ktera raste med raznim žitom in okopavino. Ječmen in lan ji najbolj ugajata, pa tudi med pšenico in ržjo ni redka. Seme ostane dolgo kaljivo, in ker ga je dosti in se lahko raznaša, moramo prištevati to zelišče najnadležnejšim plevelom. Da obvarujemo naše njive tega sitneža, je žitno seme popolnoma čisto, in ako se je navzlic temu po drugem potu zavrgel na njivi, moramo ga odpraviti, predno je seme dozorelo. Posamezniki se tolažijo s tem, da njivo globoko preorjejo. Ees pomaga to, ali samo za kratek čas.
Ker ostane seme dolgo kaljivo, ne moremo hitro zatreti tega plevela. Ako ga imaš na njivi, pokazal se ti bo vsako leto, obsej ali obsadi jo, s čimur hočeš. Izkušnje so dokazale sledeče kot najboljše sredstvo. Ako si spravil na pr. krompir pod brazdo, moraš na vsak način gledati, da zemljo dobro zrahljaš, da more plevel na dan. Kakor hitro je pognal prve lističe, povlečeš njivo dobro in mnogo si ga iztrebil. Ako je
Slika 170. Njivska redkev. (Räphanus Raphanistrum.)
moramo najprej gledati, da
vreme ugodno, moreš dvakrat pobranati, predno začne krompir riti iz zemlje. Da ga pri okopavanju in obsipanju zopet mnogo uničimo, to je gotovo. Ako nekaj let zaporedoma nobena rastlina ne more dozoreti, zatrl si redkev.
Repa (Bràssica rapa).
To je pa že preveč! Zdaj je tudi že repa škodljiva! če bo šlo tako dalje, postanejo naposled vse rastline kvarljive. Ne, tega se ni treba bati, in tudi z ozirom na repo je strah morda prevelik. Vse ti hočemo ob kratkem razložiti. V davnih časih si je ukrotil človek razne živali, brez kterih bi si umnega gospodarstva sploh misliti ne mogli. Večkrat se je potem dogodilo, da so popolnoma udomačene živali, ako so jim bile razmere prav ugodne, podivjale in se približale kolikor toliko prvotnemu rodu. To velja tudi o nekterih rastlinah. — Repa z raznovrstnimi svojimi sorodnicami je koristna, ako jo je človek sejal o pravem času. Ali pokaže se tudi v drugi podobi, s tanko, koželjasto korenino, kakor njena se-stričina repica ali ógr-ščica, med raznim žitom, in tako jo prištevamo plevelom. Seveda ne trdimo, da so vse tiste rumene rastline, ki malega in velikega travna prav pogostem rastejo med žitom, nekako podivjana repa ali repa v prvotni obliki brez odebeljene korenine, morda ravno toliko je repice vmes. Rastlini sta si prav podobni, in kedar brstiš žito, ne delaj razločka, zakaj obe sta ondi plevel.
Iznad korenine se vzdiguje precej visoko, okroglo steblo z raztresenimi, sedečimi listi. Spodnji so precej obširni in pér-nasto narezani ali krpasti, zeleni kakor trava in sem ter tja porastem s kratkimi ščetinastimi dlakami, ostali pojemajo v ve-
a	j? ß d
Slika 171. Répica. (Brassica näpus.)
likosti tem bolj, čim više so na steblu. Navadno so celorobi ali nepravilno nazobčani in priostreni ter objemajo steblo tako da ga ostane kaka polovica prosta. Goli so in nekako nadah-njeni kakor slive. V njihovih pazušicah izrastejo veje, ki se kakor steblo okončujejo v razcvetje. To je v mladosti tako stisnjeno, da je najbolj kobulu podobno. Razcvetati se začne od zunaj in napreduje polagoma proti sredi. Vsak odprti cvet se vzdigne nekoliko nad cvetne popke. Ker steblo raste, cvetni reclji pa ne, podaljša se kobul naposled v grozd. Čašica odstopi močno od ostalih delov; njeni lističi so podolgasti in stojijo kakor rumeni, za polovico daljši venčevi v križu. Izmed šesterih prašnikov sta 2 kračja. Plod je dolg lusk.
Repa cvete dvakrat na leto : malega in velikega travna in potem rožnika in malega srpana. V prvem slučaju je jedno-, v drugem dveletna. Seje se ali zavoljo mesnate korenine, ali pa zaradi oljnatega semena.
Skoro vse, kar smo povedali o repi, velja tudi o repici ali ógrščici. Njeni listi niso nikdar dlakavi, in njeni odprti cveti se ne vzdignejo nad zaprte popke. Ni nam treba dostavljati, da se najdejo še drugi neznatni razločki, pa do tega nam ni mnogo ; zadostuje nam, ako smo zvedeli, da sta obe rastlini med žitom plevel. Spomladi glede na ta dva plevela največ opraviš, in veselje navdaja človeka, ko gleda čisto ozimino.
Njivska gorčica.
Razun repe in répice ali ogrščice, o kterih smo ravno govorili, nahajamo malo da ne povsod prav pogosto njivsko gorčico ali gorjušico, ktero moramo prištevati najnadležnejšim plevelom ne samo na polju, ampak tudi v vinogradu. Podobna je precej omenjenima rastlinama, in površni opazovalec bi mislil, sodeč po cvetu, da je vse to jedna in ista rastlina. A temu ni tako! Najprej spoznaš gorčico po listih, ki niso nikdar brez reclja, in ki ne objemajo nikdar stebla s srčastim ali puščičastim dnom. Ako razun te opombe še izpregovorimo o drugih delih, lahko jo bode ločiti od drugega podobnega rastja.
Njivska gorčica se odlikuje po koželjasti, beli korenini, od ktere rijejo tanše koreninice naravnost na vse strani. Na njej pritrjeno steblo je 30—90 centimetrov (1—3 čevlje) visoko, okroglo ali nekoliko robato, navadno vejnato z razkrečenimi vejami in srhko od kratkih, trdnih ščetinic.
Listi so po steblu in vejah raztreseni in srhki kakor steblo. Jajčasti ali narobe-jajčasti so in nejednako nazobčani, spodnji ob dnu skoro škrbinasti ali pérnasto nacepljeni.
Cveti, rumeni kakor žveplo, stojijo vrh stebla in konec vej v češuljastih grozdih, kteri se pozneje jako podaljšajo. Križasti cvet ima 4 ozke, žlebaste čašne lističe, ki odstopijov popolnoma od ostalega cveta, tako da stojijo na njem navpik. Žebičasti venčevi lističi so okroglo-jajčasti in lepo rumeni (na desni zgoraj). Črtasti lusk je okrogel, gol ali srhek od navzdol obrnjenih kratkih ščetinic in daljši od kljunčka (na levi zgoraj). Kljunček je podaljšek na lusku, ki se je razvil iz vratu. Po vsaki luskovi loputi tečejo 3 podolžne žilice. Eujavkasto seme je okroglo in v vsakem predelu v jedno vrsto nanizano. Mladi lusk je podoben drobnim oblicam, ki se vrstijo druga za drugo. Pozneje pa izginejo ti preščipki, in plod postane gladek.
Njivska gorjušiea cvete od rožnika do velikega srpana in raste skoro povsod med raznim žitom, kterega se drži kakor klošč kože.
Tistega ne všečnega rumenega cvetja, kterega je včasi več ko preveč med raznim žitom, med prosom in ajdo, moremo najmanj dobro polovico prištevati gorčici. Na polju te rastline ni lahko iztrebiti, ker narediš preveč škode in potratiš mnogo dragega časa, zakaj tako delo je zamudno. Našim kmetovalcem bi tudi pri tej priliki svetovali, da gledajo na čisto seme.
Gorčica ljubi dobro obdelano zemljo, in njeno v tleh ležeče seme ostane več let kaljivo. Najbolj jo primeš v živo, ako se držiš naslednjega kolobarjenja. 1. leto: kaka okopa-vina, 2. leto: jaro žito, 3. in 4. leto: detelja, in 5. leto: ozi-mina. Med okopavino ne sme nobeno zelišče dozoreti ; kolikor jih dozori med jarim žitom, ne škodujejo toliko, ako se obseje njiva z deteljo, zakaj z njo se pokosi tudi plevel, in kar ga pozneje med ozimino vzkali, pozebe navadno. Ako si nekoliko-krat z njivo tako ravnal, postane ti popolnoma čista.
Slika 172. Njivska gorčica. (Sinäpis arvénsis.)
«
Mestoma se nahaja med žitom tudi črna gorčica ktere valjasto, 60—120 centimetrov (2—4 čevlje) visoko steblo
je samo spodi porasteno z raztresenimi, stoječimi ščetinicami, drugje pa golo. Njene veje gredo na viš.
Listi so vsi recljati; spodnji so pérnasto razdeljeni z veliko jajčasto, trikrpo ali škrbinasto končno krpo in z nekolikimi, majhnimi stranskimi krpami, ki so premenjema postavljene. Vse krpe so nejednako nazobčane in nosijo tu pa tam kako žlezico. Listni recelj je dlakav. Privrhni listi so suličasti, nazobčani ali eelorobi in od stebla stoječi ali viseči.
Zelenkasto-rumeni cveti so združeni v češuljaste grozde, ki se vmed dozorevanjem jako podaljšajo. Cašni lističi stojijo navpik od ostalega cveta; venčevi so narobe-jajčasti. Štirje daljši prašniki gledajo nekoliko iz cveta. Plodovi (na desni zgoraj) stojijo na viš, pokrivajo kolikor toliko drug drugega in se naslanjajo na koželj. Semeje črno ali rujavo.
Orna gorčica cvete od malega srpana do kimovca.
Slika 173. Črna gorčica. (Sinäpis nigra.)
Tu pa tam raste na vapneni in ilovnati zemlji jutrovska ógr-š č i c a, ktera ima tanko, koželjasto korenino in golo, večjidel brezvejnato steblo. Visoko je 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) in v zgornjih delih nekako vegasto.
Sivozeleni listi so goli in eelorobi; spodnji narobe-jajčasti in zoženi v recelj, ostali jajčasto-podolgasti in obsegajo steblo s srčastim dnom. Od glavne žile se odcepijo manjše, stranske, ki skoro vštrično tekó.
Bledorumeni ali belkasti cveti narejajo vrh stebla kratek grozd. Njegovi reclji so med razcveta!) jera tako
SHka 174. Jutrovska ogrščica. dol„i kakor ločeni ČaŠni lističi, po-(Brassica orientalis.)	° ’
meje pa nosijo dolg, stisnjen, štirirob lusk (na levi), na kte-rem sedi brazda. Seme je jajčasto.
Jutrovska ogrščica cvete od malega [travna do malega
srpana.
Navadni dihnili.
Poleg kurjega zdravja in plešca, na ktera pride kmalu vrsta, ni ga med križnicami navadnejšega belo cvetočega plevela, kakor je navadni dihnik. On ne jemlje nobenega ozira na zemljo: dobra in slaba, suha in vlažna, peščena, prodnata in ilovnata, vsaka mu dobro služi. Ravno zavoljo te zadovoljnosti, po kteri se odlikujejo najnadležnejše zeli, ne moremo se čuditi, da ga je povsod več, kakor je človeku ljubo. V tleh je pritrjen z belo, koželjasto korenino, ki ali naravnost navzdol leze, ali pa vrta, razvejena na več tanših koncev, na razne strani. Na zgornjem koncu je večjidel močno odebeljena, ali pa glavata. Pojedini vrhovi so zelò kratki in drug blizu drugega nastavljeni, kar povzročuje, da ima zelišče skoro vedno po več stebel.
Steblo je redkokdaj ravno; navadno je nekoliko vegasto in sinje nadahnjeno. Glede na visokost je jako različno, kar prihaja odtod, da jih stoji po več na jedni korenini. Jedno samo postane 30 centimetrov (1 čevelj) visoko, ako jih je pa več, dosežejo včasi komaj 10 centimetrov (4 palce). Steblo je okroglo, ponajveč razvejeno; v zgornjem delu popolnoma golo, spodi pa dlakavo. Dlačice so precej trdne in stojijo od stebla.
Po steblu je malo suličastih, raztresenih, spredi topih, celorobih ali nazobčanih listov, ki sedijo pod vejicami. Navadno so goli in samo po robu resnati, včasi pa tudi dlakavi, kjer napravljajo lep kolobar. Tu so tako gosti, da jih ne more nobena rastlinica predreti. Večinoma poležejo po zemlji, nekaj jih pa štrli tudi v zrak. Mnogo večji so od stebelnih, po obliki pa so jim jednaki. Vendar so spredi precej širji in topo zaokroženi, navzad pa se zožujejo v receljček.
Steblo kakor tudi vejice se okončujejo v razcvetje, ki je v začetku češuljasto in se razvije še le pozneje v dolg grozd. Drobni, beli cveti imajo zeleno, rujavkasto ali rudečkasto čašico;
Slika 175. Navadni dihnik. (Arabia Thaliäna.)
Temveč jih je ob tleh,
%
njeni lističi stojijo v križu in segajo belemu vencu komaj do polovice (na levi spodi). Prašnikov je 6 ; 4 daljši, 2 kračja. Med njimi stoji plodnica, ki dozori v tanek, dolg lusk (na desni zgoraj). Med dozorevanjem se podaljša razcvetje v grozd, čegar plodi stojijo drug od drugega oddaljeni.
Navadni dihnik cvete od malega travna do rožnika. Posebno v prvi pomladi, ko še pleveli redko poganjajo, ločiti ga je lahko od drugih podobnih zelij. Največ škode narejajo pritlehni listi, ki dušijo sosedno rast. Odpraviti bi ga bilo mogoče s pridno roko.	___________
Tudi rumenkasti dihnik (Sisymbrium Erucàstrum) na obdelani zemlji ni ravno redka prikazen, dasi tudi se s prejšnjim nikakor meriti ne more. Njegovo steblo je vejnato, 15 do 60 centimetrov (V2—2 čevlja) visoko in porasteno s trdnimi dlakami, ktere so obrnjene proti tlom.
Njegovi listi so globoko pérnasto nacepljeni s podolga-stimi, krpastimi ali nejednako in topo nazobčanimi krpami. Spodnji so recljati, ostali sedeči; po robu in po žilah so dlakavi, drugje goli.
Rumenkasti cveti so premreženi z zelenkastimi žilicami in združeni v grozd, čašni lističi stojijo od ostalih delov in segajo komaj do začetka žebice.
Rumenkasti dihnik je dveleten in cvete od rožnika do velikega srpana.
Smrdljiva ógnjica
je po nekterih krajih prav navadna njivska zel, raste pa tudi po vinogradih in pustih prostorih. Vsa rastlina neprijetno diši in se rada izpreminja. V zemlji ima dolgo, prav močno korenino, ktera traja jedno ali dve leti in je v rahli prsti večjidel ravna, v trdi pa zverižena.
Na korenini stoji v kolobarju več, 15—60 centimetrov (Ya—2 čevlja) visokih stebel, ktera so ali jednovita in imajo samo pri tleh kolobar listov, ali pa so vej nata in listnata. Kakor cvetni reclji in čašice, porastena so s stoječimi, nekoliko navzdol ukrivljenimi kosmatinicami.
Recljati listi so nacepljeni ali globoko zarezano-nazobčani, njihove krpe rtaste, celorobe ali oddaljeno nazobčane, resnate in jajčaste ali podolgaste.
Grozdasto razcvetje se pozneje precej podaljša. Cvetni reclji so dolgi kakor cvet; ko pa ta odpade, podaljšajo se za polovico in pozneje še nekoliko. Plodovi presegajo bledorumene cvete, čašni lističi so zelenkasti in v primeri z okroglimi, na-
robe-jajčastimi venčevimi dosti neznatni, v kratko žebico in nagnjeni na stran. Kakor pri vseh križnicah stojijo tudi tukaj v križu in obdajajo notranje, bistvene dele ; namreč è prašnikov, 4 daljše in 2 kračja, in plodnico, ki se razvije v dolg lusk. Semena je mnogo ; drobno je in postavljeno v 2 vrsti.
Smrdljiva ognjica cvete od velikega travna do jeseni. Jednoletne zeli so majhne, imajo samo pri tleh rožico gostih listov, in takoj nad njimi se prikažejo cveti na brezvejnatih steblih. Dveletne so 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoke, vej nate in listnate. Bodisi tako ali tako, na vsak način je zelišče škodljivo, ker potrebuje mnogo živeža in izsesava zemljo, in ker s svojo obširno rušo, zlasti s pritlehnimi listi, duši sosedno rast in ovira v razvitku. Bastiina se priplazi polagoma do obdelane zemlje, namnoži se s početka na poljskih mejah, in ker je tukaj nikdo ne uničuje, udomači se ondi in prehaja na desno in levo na obdelani svet.
Navadna kreša
je po vlažnih in mokrotnih prostorih prav navadno večletno zelišče, ki pa prav rado prehaja na vlažne njive, kjer je seveda plevel, in zato smo ga postavili semkaj med njegove vrstnike. Plitvo v zemlji leži njegova vodoravna korenika in poganja vsake pomladi več robatih, vejnatih stebel, ki so malokdaj popolnoma ravna, ampak sem in tja pregenjena in 15—60 centimetrov (*/3—2 čevlja) visoka.
Včasi ležijo po tleh ali se vzdigujejo le malo na viš.
Zadnji so zoženi v
Slika 176. Smrdljiva ognjica. (Diplotäxis murälis.)
Slika 177. Navadna kreša. (Nasturtium silvèstre.)
Naše škodljive rastline.
22
Kaztreseni listi so vsi, ali malo da ne vsi pérnasto nacepljeni ali pernati. Spodnji imajo podolgasto-suličaste, narezano nazobčane, ostali črtasto-suličaste listke z jednakim robom. Najvišji, za kterimi stojijo razcvetja, ti so zelò ozki, črtasti in celorobi ali prav drobno nazobčani.
Vrh stebla in konec vej so drobni, rumeni cveti v zve-riženih grozdih. Njihova čašica je rumenkasta in skoro za polovico kračja od rumenih venčevih lističev (na levi zgoraj). Valjasti lusk (na levi spodi) je dolg kakor receljček, ki ga nosi, in zožen v vrat.
Navadna kreša cvete od rožnika do velikega srpana. Z njiv jo je treba odpravljati, kakor vsako kvarljivo zel. Tudi je ne smeš trpeti v jarkih, ki so blizu tvojega obdelanega zemljišča.
Na obdelani zemlji redka vodna kreša (Nasturtium officinale) ima plazeče steblo in pernate liste z razmaknjenimi listi. Končni listek je navadno največji, jajčast ali okroglast, ob dnu skoro srčast. Vsi so celorobi ali nejednako valoviti. Drobni cveti so beli in združeni v kratek grozd.
Vodna kreša cvete od rožnika do kimovca.
Dlakava penuša.
Po senčnatih, vlažnih prostorih raste ta nežna rastlinica skoro povsod, in ničesar bi ji ne mogli očitati, ako bi ostala vedno ondi. Ali temu ni tako; marsikje se je do dobrega udomačila tudi na obdelani zemlji, kjer je človeku na škodo. V zemlji ima koželjasto, malo da ne valjasto korenino, na kteri stoji 5—45 centimetrov (2—17 palcev) visoko, robato, brezvejnato, ali pa ob dnu na veje se razhajajoče steblo. V zadnjem slučaju je videti, kakor bi prišlo iz korenine mnogo stebel. Navadno je steblo golo, včasi tudi nekoliko dlakavo, ravno ali usločeno.'
Listov po steblu ni mnogo, tem več pa jih pride iz korenine. Ti poležejo večjidel po tleh in naredijo precej gosto rušo. Vsi so pernati z recljatimi listki. Listki spodnjih listov
Slika 178. Dlakava penuša. (Cardämine hirsüta.)
so okroglasto-jajčasti, s kratko konico, valovito nazobčani ali celorobi z mnogo večjim, skoro tri- ali peterokrpim končnim listkom. Listki višjih listov so podolgasti ali črtasti, nazobčani ali celorobi in navadno resnati.
Drobni, beli cveti (na desni zgoraj) so združeni v češu-Ijaste grozde, ki se počasi podaljšajo, in sicer v tej meri, kakor zorijo pod njimi plodovi. Najvišji jih navadno presegajo, čašica ima 4, v križ postavljene podolgaste lističe, porastene spredi s kratkimi dlačicami. Beli venčevi lističi so narobe-jaj-časti in prekosijo čašico za dobro polovico. Prašnikov je navadno 6, včasi pa so tudi samo 4, ker se kračja dva ne razvijeta. Vrat je jako kratek, in brazda sedi skoro na plodnici, ktera se polagoma izpremeni v dolg, tanek lusk.
Dlakava penuša cvete od malega travna do rožnika. Ker nareja mnogo semena, prevlečen je včasi svet popolnoma z njo. Zato jo je treba odpravljati o pravem času.
Sv. Barbare roža.
Predno se ločimo od onih križnic, kterim se plodnica preobrazi v lusk, in začnemo naštevati take, ki imajo lušček za plod, naj izpregovorimo dve, tri besede še o rastlini, ki se nahaja tu pa tam na prodnati obdelani zemlji. V mislih imamo sv. Barbare rožo, ktera ima dve- ali triletno korenino in robato,
30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko, vejnato steblo. To je trdno in golo, veje pa razkrečene.
Raztreseni listi so veèjidel pér-nasto nacepljeni ; višji so celi, narobe-jajčasti in nazobčani, spodnji z veliko okroglasto-jajčasto, ob dnu srčasto končno krpo in s 4 pari stranskih krp. Te so manjše in ožje in redkokdaj vse jednako široke. Sploh se listi jako radi izpreminjajo.
Drobni, rumeni cveti so v gostih češuljastih grozdih, ki se pozneje nekoliko razmaknejo. Posamezni cvet (na levi zgoraj) ima 4 narobe-jajčaste venčeve lističe, kteri so za polovico daljši od podolgastih čašnih lističev. Tanki plodovi (na levi) so malokdaj ravni, temveč na
Slika 179. Sv. Barbare roža. (Barbaraea vulgaris.)
razne strani ukrivljeni in stojijo od koželja. Ozaljšani so s kratkim vratom.
Sv. Barbare roža cvete od malega travna do malega srpana in je ondi prav nadležna, kjer se je udomačila na obdelanem svetu. Z ozirom na poljščino ne izbira prav nič. Strn in oko-pavina, lan, ajda in detelja, vse ji ugaja. Dobro je samo to, da se drži bolj vlažnih prostorov, da je torej ne nahajamo povsod.
Kurje zdravje.
človek se druži z drugimi svoje vrste z namenom, da se lažje in uspešneje obvaruje raznih nezgod. Ako si v sili, priskoči ti sosed na pomoč, in ako preti občini nevarnost, zberejo se občanje, predobro vedoč, da je v zjedinjenju moč. Mar li ne opazujemo jednakih prikaznij tudi v živalstvu ? Kaj bi pač počela posamezna bučelica? Kakor na stotine drugih žuželk, izginila bi nam o svojem času izpred očij, in o njenem delovanju bi ne bilo ne duha, ne sluha. Kako vse drugače v bu-čelnjaku, v kterem jih na tisoče družno deluje! — Tudi ti, prithčnica majhna, ne napravljaš nam škode, kjer životariš sama. Ali to je kaj redkega, zakaj navadno jih je toliko v družbi, da druge rastline niti prostora nimajo, in po takih mestih postane kvarljiva. Tudi o rastlinstvu velja pregovor : v zjedinjenju je moč.
Kurje zdravje, na jugu tudi kokoš niča imenovano, je prav majhna, nežna in mična rastlinica. Pred seboj jo vidiš v pravi velikosti, ali večkrat je tudi manjša, včasi pa večja. V zemlji je pritrjena s tanko, vlaknato korenino, od ktere se razhajajo še tanše koreninice. Tik tal je kolobar suličastih listov, kteri nosijo po celem, le tu pa tam s kakim zobcem priostrenem robu resaste dlačice. Tudi drugje se nahajajo take dlačice, toda so redke.
Na korenini sredi listne rožice je postavljeno jedno ali tudi več nekoliko dlakavih stebel, ki nimajo ne listov, ne vej, temveč na vrhu češuljasto razcvetje, ki se med dozorevanjem podaljša v grozd. Cveteti začne rastlinica s spodnjim cvetom in odpira drobne belkaste ali rožnobele popke polagoma navzgor, in tako je mogoče, da nahajamo istočasno plodove in cvete na njej.
Slika 180. Kurje zdravje. (Dràba vérna.)
Cvet ima 4 zunanje zelenkaste, z dlačicami porastene čašne in 4 bele, narobe-srčaste, v dolgo žebico zožene venčeve lističe. Oboji stojijo v križu. V cvetu so 4 daljši in 2 kračja prašnika in v sredi pestič, ki se prav naglo razvije v okroglast ali podolgast lušček. Plod ima podolžno mrenico, ktera ga deli na dva, s semenom napolnjena predelea.
Posebno na peščeni zemlji je tega plevela marsikje po njivah toliko, da so tla kar posuta z belim cvetjem. Ees je rastlinica neznatna, a česar ne premore z močjo, to nadome-stuje z ogromno množino. Ker se razvija že zgodaj spomladi, more tem več škodovati, čim več je je med mladim žitom. Za drugo poljščino nima skoro nobenega pomena.
Kurje zdravje raste družno tudi po suhih tratah in travnikih. Njegovi pritlehni listi pokrivajo tla tako gosto, da semena drugih rastlin niti kalili ne morejo. Ker pa rastlinica, ko je oevetla, kmalu pogine in izgine s površja, ostajajo navadno taka mesta gola, ali pa jih prepregajo drugi še bolj škodljivi pleveli. Kurje zdravje je prav lahko odpraviti; treba ga je samo spomladi izruti in sežgati, dokler ni ocvetlo, in dokler je zemlja še vlažna. Prostora vendar ne smeš praznega pustiti, zakaj sovražnik nikdar ne miruje. Naselili bi se namreč pozneje ondi pleveli, kterih ni tako lahko odpraviti. Obsej torej dotični prostor z dobrimi travami, in mir boš imel.
Navadni riček
ali navadna lódrase marsikje seje kot oljnato zelišče, drugje pa je nadležen plevel, kteremu najbolj ugaja ilovnata in vap-nena zemlja. Med vsako poljščino ni tega pletela, nekako izbirčen je in se najrajši naseli med lanom, kjer ga je včasi toliko, da je njiva videti rumena, ko se je osul s cvetjem. Naša rastlina stoji na kratki, koželjasti korenini in ima jednovito, ali le pičlo vejnato,
30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko, robato steblo. Golo je ali dlakavo in navadno naravnost štrleče na viš.
Listi so premenjalni; spodnji skoro recljati, ostali pa sedeči in s priostrenim ušescem steblo in veje obsegajoči. Suličasti so in celorobi ali slika 181. Navadni riček. nazobčani. Ako pa mislimo list kot (Camelina satira.)
celoto, moramo ga imenovati puščičastega. Kakor steblo so tudi listi lahko goli ali dlakavi.
Drobni rumeni cveti stojijo v začetku v rahlih češuljah, ki se pozneje podaljšajo v grozd. Plodovi so narobe-jajčasti, kaki hruški podobni (na levi spodi) in imajo široko mrenico, ki jih deli v dva predelčka. Spredi so okrašeni z vratom, drugje pa mrežasti. Seme je pikčasto.
Navadni riček cvete rožnika in malega srpana. V listih se rad izprevrže tako, da so potem oddaljeno in globoko nazobčani, in tudi plodovi so potem bolj napihnjeni. Te kakor marsiktere druge zeli se ne iznebiš drugače, kakor da jo pridno odpravljaš, predno se je popolnoma razvilo seme.
Plešee,
kašica, mesec, škofova kapica, plévelka ali riž-nica je izmed onih redkih rastlin, ki so razprostranjene skoro po vsem svetu. Najdeš ga v južni Aziji in Afriki ravno tako,
kakor v Ameriki. Ker hodi po tako različnih krajih, iz-prevrgel se je posebno v listih tako, da je težko dobiti dve popolnoma jednaki rastlini. Pomladanske se odlikujejo po škrbinastih, poletne po celorobih, a jesenske po pér-nasto nacepljenih listih.
Plešee je navadno jednoletno zelišče, ki pa vztraja po ne-kterih krajih tudi po dve leti. V zemlji ima močno, koželja-sto korenino, ktera požene mogočen šop recljatih pritlehnih listov, ki ležijo v kolobarju po tleh a). Njihovo obliko smo
v obče že označili, treba samo še opomniti, da so podolgasti, in da je njihova končna krpa navadno največja.
Vejnato steblo je 5—40 centimetrov (2—15 palcev) visoko in ima nekoliko suličastih, celorobih ali nazobčanih, precej neznatnih listov; včasi so listi tudi pernasto nacepljeni. Reclja nimajo in steblo objemajo s puščičastimi krpicami. Vsa rastlina je dlakava in nosi vrh stebla in konec vej sprva kratko, skoro kobulasto razcvetje, ktero se pozneje razmakne v jako dolg grozd.
Križasti cvet je bel in zelò droben. Iz njega se razvije ploščnat, trikoten lušček h), kterega deli ozka mrenica v dva predelčka c).
Plešee raste na obdelanih in neobdelanih tleh in je posebno po njivah in na vrtih siten in nadležen plevel. Ako je ugodno, cvete malo da ne vse leto. Najbolj ga primeš v živo, ako mu ne daš v cvet.
Navadna kamilica
je po suhih, pustih prostorih, marsikje pa tudi na obdelani zemlji prav navadno zelišče. Njeno trdno steblo je komaj kakih 15 centimetrov (6 palcev) visoko in vejnato, ali pa brez vej in mnogo višje. Ono stoji na koželjasti jednoletni korenini.
Raztreseni listi so podolgasto črtasti ali suličasti, celorobi in proti dnu nekoliko zoženi ; spodnji so večji-del narobe-jajčasti.
V mladosti bledorumeni, pozneje bledi drobni cveti so združeni v dolg grozd, čašica ostane, dokler plodovi zorijo, potem pa odpade. Klinasti, spredi izrobljeni venčevi lističi so najmanj za polovico daljši od čaš-nih (na levi zgoraj) in se hitro posušijo. Kračja prašnika se odlikujeta po dveh nitastih zobcih, ki sta iz-rastla iz dna (na desni zgoraj). Okrogli plodovi (na levi spodi) so spredi plitvo izrobljeni in imajo v vsakem predelčku po dve semeni. Zavoljo kratkih, pritisnjenih dlačic je videti zelišče sivkasto.
Navadna kdmnica cvete od velikega travna skoro do jeseni.
Slika 183. Navadna kamniea. (Alyssum calycmum.)
Na peščeni zemlji, če tudi ne tako pogosto, raste siva kamniea (Alyssum inednum), ktere trdo, močno steblo, suli-
časti listi in plodovi so porasteni z dolgimi sivimi kocinami. Venčevi lističi so beli, dvokrpi in dvakrat tako dolgi, kakor čašica. Prašne niti vseh prašnikov so spodi perotkaste, kračja imata na vsaki strani še majhen zobec. Podolgasti plodovi hranijo v vsakem predelčku 4—8 semen.
Siva kàmniea cvete od rožnika do jeseni in je jedno- ali dveletna.
Poljska kobuljica
ima koželjasto, jednoletno korenino, ktera se naravnost zavrta v tla in razpošilja le malo koreninic. Na njej stoji ravno, robato, 15—30 centimetrov (%—1 čevelj) visoko, večjidel vej-nato steblo.
Raztreseni listi so podolgasti, celorobi ali oddaljeno nazobčani in sedijo s puščičastim dnom. Goli so, kakor zelišče sploh, in odpadejo, predno dozori seme.
Konec stebla in vej stojijo precej dolgi grozdi drobnih, belih cvetov, ki so sploh onim drugih križnic podobni. Stisnjena plodnica se razvije v narobe - srčast in zlasti spredi široko perotkast lušček (na levi pod semenom). Med čolna-stima predelčkoma je tanka mre-nica, ktere se držijo pikčasta semena. Navadno jih je po šestero v vsakem predelčku.
Poljska kobuljica cvete od malega travna do jeseni, in ker se cveti razvijajo polagoma, zato vidimo navadno na tisti rastlini zrele in zelene plodove, cvete in popke. Ker napravlja mnogo semena, nadležna je na obdelanem svetu tem bolj, čim več rastlin ti je ušlo. Lahko jo je odpraviti, ker je jednoletna, in ker gre rada iz tal. Ako se poklada pogostem molznim kravam, dobi mleko neki poseben okus.
Poleg poljske kobuljice se nahaja po nekterih krajih precej manjša nizka kobuljica, drugje pa tudi sama zase životari. Tudi ta je jednoletna, popolnoma gola in stoji na, tanki, koželjasti korenini. Steblo je navadno jednovito, včasi
Slika 184. Poljska kobuljica. (Thlàspi arvénse.)
spodi vejnato, kvišku moleče in 5—15 centimetrov (2—6 palcev) visoko.
Listov je sploh malo po steblu; največ jih je pritlehnih, ki napravljajo okroglo rožico. Recljati so, jajčasti ali podol-gasto-okrogli in obsegajo steblo z velikimi, zaokroženimi ušesci. Celorobi so ali prav plitvo in oddaljeno nazobčani. Stebelni so jednaki, toda bolj priostreni ip sedeči.
Beli drobni cveti so postavljeni v precej dolg grozd ; jednaki se nahajajo tudi konec vej, ako je zelišče sploh vejnato. Cveta (na desni) ne bomo opisovali; na levi zgoraj je lu-šček, ki je najmanj za polovico drobnejši od prejšnjega in z isto takim perotkastim robom okovarjen. Spredi pa je ta širje izrobljen in nosi v zarezi med roboma vrat. Seme (na levi spodi kaleče) je gladko in po številu 4 v vsakem predelčku razpostavljeno.
Nizka kobuljiea cvete spomladi, navadno že malega in velikega travna ter nareja mnogo semena. Koder ti dela škodo, izruj jo, predno je dozorelo seme.
Slika 185. Nizka kobuljiea. (Thläspi perfoliätum.)
Pikasti lušček.
Po svoji postavi nas ta rastlina spominja na repo ali repico, kedar stoji v cvetu. Tudi jednake visokosti je in ima križaste rumene cvete, a izdajejo ga listi in košate veje. V zemlji ima debelo, koželjasto korenino, ktera požene pritlehne škrbinaste liste, nasajene na kratkih reeljib. Stebelni listi so sedeči ali vsaj v recelj zoženi, ozki in suličasti ter po robu z razmaknjenimi, dostikrat nejednakimi zobci oboroženi. Po steblu sploh ni mnogo listov in tudi po vejah so redki, čim više so postavljeni, tem neznatnejši so. Pod vsako vejo ali vejico stoji list, a drugje jih ni.
Okroglo steblo gre naravnost na
(Bünias Eruežigo.)
viš, veje pa molijo daleč od njega. Vsa rastlina razun listov in cvetov je posuta z rujavimi ali temnorudečimi žlezicami, ki jo delajo pikasto in srhko.
Steblo in vsaka veja in vejica se okončuje v dolg grozd, ki je popolnoma brez listov. Odprti cveti so precej višji od osrednjih popkov in imajo rumenkasto, pritisnjeno čašico, ki je približno tako visoka, kakor žebičasti venčev del. Posamezni venčevi lističi so spredi plitvo srčasti, in iz plodnice se razvije kratek, četverorob, dosti nepravilen plod, ki je isto- tako posut z omenjenimi žlezicami, kakor njegov reeelj. Ta se nagne med dozorevanjem malo na stran.
Pikasti lušček cvete velikega travna in rožnika. Pogosto ga je najti med žitom in na deteljiščih. Ker se plodovi ne razprezajo hitro in ne raztrosijo semena po njivi, iztrebiti ga je lahko. Tudi to dobro lastnost ima, da gre rad iz zemlje.
Tu pa tam raste med žitom na vapneni in ilovnati zemlji lätasti lušček. V zemlji ima tanko, bolj nitasto kakor ko-željasto korenino, ktera je navadno naravnost zavrtana v tleh.
Njegovo šibko steblo je 15
do 45 centimetrov (72
čevlja)
visoko, spodi brez vej, v vrhu pa razvejeno in kakor zelišče sploh porasteno s kratkimi dlačicami, ki so zvezdasto ali rogovilasto razcepljene in precej trdne.
Listi so podolgasti ali črtasto-suličasti, celorobi ali plitvo nazobčani. Spodnji so recljati, ostali pa s puščičastim dnom sedeči in manjši.
Drobni, rumeni cveti so na dolgih receljčkih združeni v dolge grozde, ki narejajo latasto razcvetje. V začetku so cveti nekako stisnjeni v češuljo, ki se pozneje podaljša v pravilen grozd. Venčevi lističi so narobe-jajčasti, zoženi v žebico in nekoliko daljši od razprostrtih čaš-nih lističev. Plodovi (na levi) so debeli kakor grašično zrnje, pikčasti in premreženi z žilicami. Okrogli so in se ne razprezajo, kakor je za križnice sploh na-
slika 187. Lätasti lušček. (Néslia panieulàta.)
vada, temveč ostanejo zaprti in so v tem oziru rožkam podobni. V njih je večjidel samo jedno seme.
Latasti lušček cvete rožnika in malega srpana.
Poljska draguša
ali poljski čober je jedno- ali dveletno zelišče, kterega precej ravno steblo stoji na koželjasti korenini. Malokdaj je golo, navadno je porasteno z gostimi kratkimi kosmatinicami, vsled kterih je videti sivkasto. Visoko je kakih 30 centimetrov (1 čevelj), spodi brez vej, zgoraj pa vejnato.
Premenjema postavljeni listi so zelò gosti in se po obliki ločijo na spodnje in zgornje. Prvi so podol-gasti, v recelj zoženi, celorobi ali pér-nasto nacepljeni z veliko končno krpo.
Drugi so sedeči, suličasti, celorobi ali plitvo nazobčani in obsegajo steblo s kratkim, ravnim in rtastim ušescem.
Spredi so zoženi.
Drobni, beli cveti se nahajajo vrh stebla in konec vej v gostih grozdih na dlakavih recelj čkih, ki pozneje od koželja molijo. Cvet (na desni zgoraj) ima temnozelene praš-nice. Jajčasti plodovi so pikčasti in na videz obdani s kožnatim robom, ki je ob dnu ozek, spredi pa širji (na levi).
Poljska draguša cvete rožnika in malega srpana ter ljubi vapnena in ilovnata tla. Na obdelani zemlji bi jo bilo mogoče zatreti le s tem, da jo odpravimo, predno je dozorelo seme.
Navadni hren.
Ta rastlina raste prvotno ob morskih bregovih, sadijo jo pa pogostoma zavoljo ostre, hude korenike tudi po vrtih. Ker se je prav mnogo porabi, razširila se je iz njih na njive in celò v vinograde, kjer je postala nadležen plevel. V naši državi sadijo hren najbolj^ na češkem, in ker so dobili avstrijski Nemci rastlino od Čehov, izposodili so si tudi besedo in jo popačili v „kren“. Nemci v nemški državi imajo zanj svoje ime. V zemlji ima debelo, valjasto, globoko v tla segajočo koreniko, od ktere se razhajajo tanša in debelejša vlakna-c).
Slika 188. Poljska draguša. (Lepidium campèstre.)
Na koreniki stoji šop podolgastih, 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) dolgih, ob dnu včasi srčastih, nejednako narezanih listov z debelimi, črnopikčastimi, stisnjenimi reelji b). Ti se razširjajo spodi v nožnico, od ktere teče žleb v ploskev. Reelji so robati in držijo list po koncu. Stebelni listi so precej manjši in čim više, tem neznatnejši. Podolgasto-suličasti so, goli kakor vsa rastlina, nejednako napiljeni in sedeči. Spodnji
so večjidel na kratkih recljih in dostikrat pér-nasto nacepljeni.
Izmed listov izrastejo 60—90 centimetrov (2 do 3 čevlje) visoka in v vrhu vej nata stebla, kterih šibke veje navadno nimajo listov a).
Beli, drobni cveti so združeni v grozde, ki so pozneje jako podaljšani. Kakor druge križnice, imajo 4 v križu stoječe čašne in 4 ravno tako postavljene venčeve lističe. d) nam kaže od 6 prašnikov 4, in sicer dva nekako stranska kračja, in od 4 daljših samo 2. Med njimi sedi jajčasta plodnica, iz ktere se razvije droben lušček e).
Navadni hren cvete velikega travna in rožnika. 0 njegovi uporabi naj omenimo le to, da je dospel do posebne časti, ki mu jo iskazujemo s tem, da se blagoslovi o veliki noči njegova korenika. Dokler raste samo ondi, kjer si ga vsadil, ni ti nadležen. A ne traja dolgo, in prikaže se tam pa tam kak šop, in zdaj se začneš jeziti nad njim. Tvoj sklep je storjen; korenika mora iz zemlje, ko bi bila še tako dolga; drugače ni mini.
Poljski hrenček
je majhno, sivozeleno, golo zelišče vejnatega stebla, ki nareja med razcvetanjem malo, rahlo rušo, in ki se polagoma podaljša, plezajoč po tleh, do kakih 15 centimetrov (‘/2 čevlja) v dolgost. Kot njivski plevel se nahaja rastlina samo tu pa tam; posebno mu ugaja glinovnat in lapornat svet. Na takem ga najdeš tudi kraj potov, po mejah in drugje na obdelani in neobdelani zemlji. Stebelce je včasi komaj 8 centimetrov (3 palce) dolgo in se močno oprijemlje tal.
Kaztreseni listi so na precej dolgih recljih in pérnasto razdeljeni. Krpe so črtaste ali klinaste, eelorobe ali samo spredi plitvo nazobčane; sploh jih ni mnogo.
Drobni, beli cveti (na levi spodi) so združeni v majhne, neznatne grozdke, ki delajo v začetku neko malo da ne glavičasto razcvetje, ktero se še le med dozorevanjem podaljša v grozd, čašica in venec imata po 4 lističe; zadnji so žebičasti in celi. Prašnikov je 6; včasi se razvijejo samo 4 ali le 2. Ako jih je 6, tedaj sta 2 kračja. Ledvičasti plod (na desni spodi) je stisnjen, z žilicami premrežen in po robu nazobčan. V vsakem predelčku leži po jedno okroglo seme.
Poljski hrenček cvete malega in velikega srpana |in je jednoleten.
Njivski óslez.
Kraj potov, v plotéh, na grobljah in okoli vasij rastejo prav navadno razni selzénovci. S svojim lepim rudečim ali ru-dečkastim cvetjem sicer krasijo dotične prostore, blizu selišč pa kažejo na malomarnost in zanikarnost gospodarjevo. Na našo srečo se ogibljejo obdelanega sveta, in samo okroglolistni selzenovec izgreši rad omenjene prostore in se polasti obdelane zemlje. Ali tudi tu ne škoduje mnogo, zakaj naseli se le kraj njiv blizu mej in ne sega dalje. Da ga pa tudi tu ne smemo trpeti, to je naravno. Neki daljen sorodnik, njivski óslez (Hi-
Slika 190. Poljski hrenček. (Senebiéra Coronópus.)
biscus Triónum), je pa očiten plevel, in zato mu veljajo naslednje vrstice.
Njivski óslez je jednoletno zelišče, ktero se odlikuje najbolj po tem, da ostanejo njegovi precej veliki cveti le nekoliko ur na dan odprti. Njegovo steblo je ravno, vejnato in srhko ter 15—60 centimetrov (%—2 čevlja) visoko.
Od recljatih listov so spodnji najmanjši, skoro okrogli, nacepljeni na 3 krpe in topo narezani. Srednji imajo 3 podol-gaste, nazobčane krpe; srednja krpa je največja in moli naravnost od reclja, stranski pa visita navzdol, ali sta obrnjeni navzgor, ali pa ta tako, ona tako. Zgornji listi so tridelni, ali tako globoko razdeljeni, da nastanejo 3 listki. Ti so črtasto-podolgasti in stranska poleg tega dvokrpa.
Eecljati cveti stojijo posamič v listnih pazušicah. Obdani so spodi z mnogoštevilnimi črtastimi krovnimi lističi, ki so kračji od čašice in celi ali spredi dvokrpi ter po žilicah in robu porastem z rumenimi ščetinicami. Trpežna čašica je pe-terokrpa; krpe so jajčaste, priostrene, z žilicami premrežene in po žilicah ščetinaste. Med dozorevanjem se poveča in name-huri nad jajčasto glavico. Veliki cvetni venec ima 5 narobe-jajčastih, rumenih lističev, ob dnu ozaljšanih s temnorujavo liso in zoženih v žebico. Ta je pritrjena na stebrasti cevi, ktero narejajo niti mnogobrojnih, nejednakih prašnikov. Na plodnici
stoji vrat s peterimi brazdami. Glavica ima 5 predelčkov in v njih mnogo ledvičastega semena.
Njivski óslez cvete malega in velikega srpana.
Rumene bojke
ali resede ne smeš zame niti z dišečo resedico, ki jo odgojiš na vrtni gredici. Doma je v Egiptu in ti ne napravlja nobene škode. Drugače naša rumena bojka! Navadno sicer raste po pustih, neobdelanih prostorih, česar bi ji seveda ne očitali, ako bi le zmirom ostala ondi. Ali dobro ji je došla tudi obdelana, zlasti peščena zemlja, kjer nareja obširne zelnate grmičke. Njena rumenkasta ali rujav-Slika 191. Rumena bojka. kasta korenina je precej močna in (Resèda lutea.)	traja 1—2 leti.
Listi so globoko pérnasto nacepljeni in zelò izpremenljivi. Njihove krpe so črtasto-suličaste, nekoliko ukrivljene in navadno prav drobno napiljeno-nazobèane. Vèasi so spodnji listi celi, narobe-suličasti, višji trikrpi, ostali pa pérnasti brez pri-listkov.
Mnogoštevilni, zelenkasto-rumeni cveti so združeni v dolg grozd. Cvetni reclji imajo ob dnu 2 neznatna krovna lističa; čašica ima večjidel 6, včasi samo 5 rogljev. Venčevih lističev je tudi toliko; spodnja 2 sta cela ali dvokrpa, ostali pa nepravilno nacepljeni na 2—4 krpice. Prašnikov je prav mnogo ; pritrjeni so na neki vglobljeni ploščici. Plodnica nosi 3, včasi 4 vratove in se razvije v podolgasto glavico s 3 ali 4 kratkimi zobci.
Eumena bojka cvete od velikega travna skoro do jeseni.
Njivska črmilia.
Po njivah, kterih tla so vapnena ali ilovnata, raste marsikje lepa njivska črnuha, ki bi bila kakor njene sorodnice lepša na vrtu kakor med žitom. Posebno se res ne moremo ponašati z njo, zakaj samo tu pa tam je bolj navadna po njivah, drugje pa je redka, ali je celò ni. Njeno golo, precej vejnato steblo je kakih 21 centimetrov (8 palcev) visoko in stoji na jednoletni korenini. Teje molijo daleč od njega in se okon-čujejo kakor steblo samo v cvet.
Premenjalni listi so kraiko-recljati in dvakrat- ali trikrat-per-nati; vsi deli so črtasti, ozki in rtasti.
Veliki, beli ali višnjelkasti čašni lističi so kolesasto razprostrti, zaokroženi in spodi v konico, vzadi v klinasto žebico zoženi. Venčevih lističev je 5—8; majhni in neznatni so, pa se odlikujejo po posebni obliki in barvi. Njihovi kratki, valjasti reclji stojijo naravnost od cveta, obrnejo se skoro v pravem kotu navzgor in se delijo na 2 ustnici. Spodnja zbočena ustnica stoji od reelja ; porastena je z resami, globoko dvokrpa in nosi na konicah okroglo bunčieo, kakor nam to kaže slika na levi
Slika 192. Njivska črnuha. (Nigèlla arvénsis.)
zgoraj. Spodi je modra, krpi sta rumeni in modro progasti. Zgornja ustnica je kračja, naravnost kvišku štrleča, podolgasto-jajčasta, modro-zelena in rumenkasto obrobljena. Podaljšana je v nitasto, z modrimi progami ozaljšano rumeno konico. Prašnikov je mnogo; njihove prašne niti so podaljšane nad praš-nico (na levi spodi). Plodnic je 5; vsaka je zožena v vrat in se razvije v gladek mešiček, v kterem je mnogo pikčastega semena. Mešički so zrastli do polovice.
Njivska črndha cvete od malega srpana do kimovca. Ker je rastlina, kakor smo že povedali, precej omejena, dala bi se popolnoma zatreti in iztrebiti, ako bi jo vsak odpravljal s svojega zemljišča, dokler ni dozorelo seme.
Sorodne rastline, ki prav navadno rastejo na obdelani zemlji, in o kterih smo govorili že v prvem poglavju, so : gomoljasta zlatica, uranjščica, njivska zlatica, drobnocvetna zlatica, kocinasta zlatica, jesenski zajčji mak, poletni zajčji mak in poljski ostrožnik.
Mačeha.
Dišeči in pesji vijolici smo očitali, da škodujeta človeškemu zdravju, in ravno zavoljo tega smo seznanili prijaznega čitatelja z njima. Druge so se ljudem tako omilile, da jih sadijo na vrte, kjer jim zaljšajo gredice, ali jih vzgajajo celo v loncih in imajo po hišah. Te zovemo sirotice; imajo velike in lepe cvete, in ker niso nikakor škodljive, nismo jim dali prostora nikjer. Po njivah pa in sploh na obdelani zemlji se nahajajo druge bledorumene ali pegaste vijolice, kterim pravimo mačehe. Te so skoro povsod nadležen njivski plevel, kteremu ugaja malo da ne vsaka zemlja, in ki cvete vse poletje.
Mačeha je jedno- ali dveletno zelišče, pritrjeno na kože-ljasti, belkasti korenini i>). Njeno golo, robato steblo je 10—30 centimetrov (4—12 palcev) visoko, vejnato in ali naravnost na viš stoječe, ali pa, kar je bolj navadno, v spodnjih delih ležeče, v zgornjih vzdigujoče se. Sploh pa stoji na korenini le malokdaj samo jedno steblo, ki se takoj ob tleh močno razveji ; navadno jih je več.
Listi so raztreseni in recljati a). Spodnji so okroglasti in jajčasti in ob dnu včasi srčasti ; višji so podolgasti ali suličasti, vsi pa debelo narezani. Vsak list je podprt z dvema velikima, pernasto nacepljenima prilistkoma kterih srednja krpa je največja, suličasta in večjidel narezana. Tudi prilistki se
ravnajo nekoliko po listih, zakaj spodnji so navadno kračji in gredo bolj na okroglo, zgornji pa so daljši in ožji.
V listnih pazušicah izrastejo dolgi robati reclji, ki se okončujejo v cvet. Ta je z ozirom na druge vijolice srednje velikosti, in njegovi suličasti čašni lističi so navzdol podaljšani v napošev prirezane, prav drobno napiljene krpice. Venčevi lističi so nejednaki ; višji štirje so spararli, bledorumeni in skoro jajčasti ; stranski par nosi nad prašniki ščetko in je nekoliko ožji od ostalega para. Spodnji listič je lepo rumen, navzad podaljšan v bledo ostrogo in ima ob sredi v vrsto postavljene , črnikaste črtice ; podobe je srčaste. Prašniki so sedeči in v kratko rujavkasto krpico podaljšani ; iznad krpic sedi na zveriženem Slika 193. Mačeha. (Viola arvénsis.) vratu okrogla brazda
c), ki precej dolgo ostane na zorečem plodu. Jajčasto-valjasto, na 3 lopute se razprezajočo glavico obdajajo čašni lističi, venčevi pa odpadejo.
Mačeha rodi mnogo semena, in zavoljo tega se ne moremo nikakor čuditi, da je tega plevela mestoma prav na debelo. Priporočali bi pridno roko, ki bi mnogo opravila spomladi, predno so se glavice izpraznile. Vidiš pa plevel že jeseni med ozimino, ne čakaj pomladi.
Pritlična st. Janeza roža
ili pritlična krčna zel ljubi obdelan svet s peščeno podlago, raste pa tudi po travnikih, kakor nektere njene sorodnice. Toda o teh izpregovorimo pozneje, zdaj si pa oglejmo ta plevel,
Naše škodljive rastline.	23
ki se je z raznim semenjem udomačil tudi že v drugih delih svetä. V zemlji ima zveriženo, valjasto korenino, ki oddaja nekaj vejic in traja 1—2 leti.
Tanko, skoro nitasto stebelce se ne more držati kvišku, zato leži ali po tleh ali pa se vzdiguje od tal. Eazvejeno je močno in dela včasi goste, če tudi ne preobširne ruše. Veje so nasprotne in kakor steblo nekoliko stisnjene, kakor bi se vlekla po njih 2 robca. Dolgo je stebelce 5—15 centimetrov (2—6 palcev).
Nasprotni listi so vsi jajčasto-podolgasti, topi, celorobi in goli, s prosojnimi pičicami posuti, po robu pa črno pikčasti.
Drobni, bledorumeni cveti stojijo po samezi v listnih pazušicah. Nji-
Slika 194. Pritlična sv. Janeza hova čašica ima podolgaste, V kratko roža. (Hypéricum humifüsum.) konico priostrene, celorobe ali pa spredi
drobno nazobčane lističe. Večkrat so jednostransko razviti in obrobljeni s črnimi pičicami ter za polovico daljši od plodnice. Venčevi listisi so nekoliko daljši, imajo le tu pa tam kako črno pičico in so tudi podolgasti. Prašnikov ni mnogo; združeni so v 3 snopiče.
Pritlična krčna zel cvete malega in velikega srpana.
Njivska hribja resa.
Teh mičnih rastlinic je sicer več vrst, a samo jedna je njivski plevel. Sorodnice ljubijo visoke gore in planine, kjer so trpežne, med tem ko je naša rastlinica, kteri tudi device Marije plašček pravimo, jednoletna. Zenske po planinskih krajih so jih svoje dni posebno cenile in še dandanašnji nabirajo na Švicarskem roso z njih, hoteč zvenelo in zgrbančeno lice zopet zgladiti in pomladiti. Da se jim to ne posreči, vsakdo rad verjame, in pritrdile nam bodo morda tudi tiste bralke, ki se sicer niso posluževale planinskih hribjih res, pač pa kterih drugih „čudotvornih zelišč“. Pa bodi temu tako ali inako, toliko je gotovo, da starost zapiše svoje znamenje človeku na obraz, s kterega ga ni več odpraviti.
V zemlji ima naša rastlinica tanko, bolj nitasto kakor koželjasto korenino, ktera požene majhno, navadno precej vej-nato, okroglo stebelce. Veje izvirajo že pri tleh in nosijo včasi
v pazušicah manjše vejice, včasi pa je steblo brez vej. Zelišče je porasteno s kratkimi dlačicami.
Najlažje je spoznati rastline po listih. Ti so po steblu premenjema postavljeni, recljati in nacepljeni na 3 klinaste krpe. Spredi ima vsaka krpa 3—5 zob. Eecelj je podaljšan v nožnico, ktera ne sega samo na nasprotno stran, ampak se tu celò zraste in napravi skledičasto, nazobčano košarico (canjico), v kteri sedijo zelenkasto-rumeni, neznatni cveti listu nasproti. Listi so sicer vsi jednaki, toda spodnji v košarici nimajo cvetov. Ti so predrobni in njihovi posamezni deli premajhni, da bi jih nadrobno opisovali; le toliko naj omenimo, da je njihova čašica sestavljena iz 8 nejednakih rogljev, da nimajo Slika 195. Njivska hribja venca in navadno 4, včasi pa samo resa. (Alcbemilla arvénsis.)
1 prašnik.
Njivska hribja resa cvete od rožnika do jeseni in raste prav pogostem med žitom, kjer je je mestoma toliko, da so tla videti popolnoma zelena. Nahaja se seveda tudi med drugo poljščino, a ne tako na debelo. Iztrebiti jo je težko, ker je pritlikava in žito otovre že visoko. Največ bi se morebiti opravilo z okopavino, ker bi seme ne moglo dozoreti.
Ostrožnica,
postružnica, njivska robida ali poljski kop in j ek je marsikje prav nadležen njivski plevel, kteremu posebno ugaja peščena in prodnata zemlja. Naseli se navadno na njivskih mejah, odkoder razprostira svoja precej dolga stebla na vse strani.
Včasi se vzdigne visoko na viš in se spušča s koncem v polkrogu zopet na tla, včasi pa rije na površju med drugimi rastlinami in privzdiguje samo
konce s cveti. Ona ne duši samo	Siika 196. Ostrožnica.
razne rasti, ampak ovira in otežkoči (Rübus cäesius.)
tudi vsako delo, kakor na pr. oranje, brananje, košnjo, žetev itd. Da ne ostane le na meji, to je naravno. Plug in motika ji sicer odrežeta zgornji del, ali korenina ostane v zemlji in poganja z nova. Ako se je hočeš popolnoma odkrižati, moraš jo izkopati s korenino.
Steblo je okroglo, modrosivkasto in vseskoz porasteno z navzdol ukrivljenimi bodicami, mladike pa z rujavimi, nejedna-kimi ščetinami, med kterimi se nahajajo tudi recljate žleze.
Raztreseni listi so dolgorecljati in večjidel trojnati ; spodnji so včasi petérnati in najvišji celi ali trikrpi. Listki so jajčasti, nejednako napiljeni in spodi porastem z mehkimi, zgoraj pa s srhkimi dlakami. Reeelj je žlehast in nosi oh korenu 2 majhna, suličasta prilistka.
Konec stebla in vej so nepravi kobuli belih, nekoliko rožno nadahnjenih cvetov, ki imajo peterolistno, plod nosečo čašico (na levi spodi) in jednak venec, ki pozneje odpade. Ven-čevi lističi in mnogobrojni prašniki stojijo ob čašnem robu, kolikor ga je celega. Sredi cveta je mnogo pestičev, iz kterih se razvije neprav, črn, modro nadahnjen, užiten plod.
Ostrožnica cvete skoro vse poletje,
Kocinasta grašica.
Ni dobiti lahko žita, med kterim bi ne bilo nekoliko tega plevela; mestoma ga je pa toliko, da je videti njiva nekako vijolična — take barve namreč je kocinasta grašica v cvetu. To in vse druge grašice, ktere rastejo po njivah, mo-
ramo prištevati onim plevelom, ki se obešajo po žitu in otežkočijo žetev. Iz korenine pride robato, 60—100 centimetrov (2—3 čevlje) dolgo, zelò vernato steblo, porasteno z dlakami kakor ostalo zelišče. Včasi je steblo» tudi golo, listi pa nikdar.
Raztreseni listi so pérnati, imajo 8—12 parov majhnih, podolgastih ali suličastih, celorobih listkov in spredi nekoliko vitic, s kterimi se oprijemajo po rastlinah. Tako je tankemu, pa dolgemu steblu mogoče doseči ono visokost, do ktere bi se brez vitic nikdar ne vzpelo. O tem se lahko prepričaš, ako izdereš zelišče in ga držiš v roki. Listi so podprti s prilistki,
Slika 197. Kocinasta grašica. (Yicia villósa.)
kterih spodnji so na pol puščičasti, zgornji pa suličasti. Za zgornjimi listi stojijo grozdi vijoličnih, kratkorecljatih cvetov. Raz-, cvetje je daljše od dotičnega lista. Cvet (na levi) je podoben bobovemu ali fižolovemu, samo da je manjši in nekako cevast. Trat ima pod brazdo šopek dlačic, in zgornjega venčevega lističa razširjeni in zavihani rob sega ostalemu delu komaj do polovice. Iz podolgaste plodnice (na desni zgoraj) se razvije širok, stisnjen, gol strok (na desni spodi), ki ima navadno 6 do 8 semen.
Kocinasta grašica cvete rožnika in malega srpana. Kedar je že na njivi, tedaj jo je težko odpravljati, ker se drži z viticami žitnih bilk. Takega ravnanja ne priporočamo nikomur zato, ker je vse čudno zmešano in zamotano, in ker se bili lahko zlomijo. S tem bi si več škodovali kakor koristili, zakaj zlomljena bil ostane brez plodtì. Ostane nam še druga, varnejša pot, ki nas skoro nikdar ne pusti na cedilu. Gledati je treba namreč na zrnje, ktero hočemo izročiti materi zemlji, da je popolnoma čisto. Plevel se tako prerad na njivi razmnoži, zakaj tu je mnogo potov, po kterih more priti na zemljišče. Ako je pa tudi seme plevelnato, potem se ne moremo čuditi, če je na njivi več razne sodrge kakor žita.
Prejšnji prav podobna je ptičja grašica (VTcia Cràcca), ktera ima v zemlji tanko, pa dolgo koreniko, iz ktere izrastejo 30—90 centimetrov (1—3 čevlje) dolga, vejnata in robata stebla. Pokrita so s kratkimi ležečimi dlačicami in se razprostirajo po tleh, ali pa spenjajo po drugih rastlinah.
Premenjalni listi so pernati in imajo spredi nekoliko vitic, ki se ovijajo okoli drugega rastja in grašico kvišku vlečejo. Posamični listki so podolgasti, suličasti ali črtasti, eelorobi in se okončujejo v kratko konico. Navadno jih je 8—12 parov. Spodnji prilistki so jednostransko puščičasti, zgornji suličasti.
Zamodreli cveti stojijo na dolgih recljih za zgornjimi listi v grozdih. Razprostrti del jadra je spredi srčasto izrobljen in približno tako dolg, kakor njegova cevasta žebica. Strok je stisnjen in podolgasto suličast.
Ptičja grašica cvete od rožnika do velikega srpana in raste pogosto po obdelani zemlji. Zlasti med žitom in v vinogradu je navadna prikazen.
Navadna grašica
je njivski plevel, sejejo jo pa tudi za krmo, in sicer ali samo, ali pa pomešano z ovsom ali lečo. Njeno vejnato, golo ali
dlakavo steblo je 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) dolgo in leži po tleh, ali pa se vzdiguje in spenja po sosedni rasti.
Premenjalni listi so pérnati s 4—7 pari narobe-srčastih ali jajčastih, spodi klinasto zoženih, spredi pa prisekanih ali iz-robljenih listkov, podaljšanih v kratko konico. Oelorobi so in porasteni z mehkimi dlačicami ali dolgimi koeinicami. List se
okončuje v razvejeno vitico ali ročico, ki se oprijemlje drugega rastja in drži inače slabo zelišče na viš. Pri-listki so nejednako nazobčani a).
Precej veliki cveti sedijo posamič, ali pa po dva na kratkih rec-ljih v listnih pazušicah. čašni zobci so šiljasti, vsi jednaki, ravni in malo da ne tako dolgi kakor spodnji cevasti del b). Jadro (zgornji listič) nepravilnega cveta je vijolično in premre-ženo s temnejšimi žilicami, krili (stranska lističa) sta škrlatnorudeči, včasi beli in kračji od jadra, ladijica (spodnja lističa) je bela s črno-rudečimi lisami. Prašnikov je 10; 9 jih je zrastlih, 10. je prost c). Stisnjeni strok d) je črtasto-suličast, porasten z mehkimi dlačicami, rumenkasto-rujav in hrani 10—12 okroglih semen. Seme je rujavo ali črnikasto in nekoliko lisasto e).
Navadna grašica cvete rožnika in malega srpana.
Prav podobna ji je ozkolistna grašica (Vicia angu-stifólia), ki se razločuje od nje po ožjih, črtasto-podolgastih listkih in ožjih ter daljših, svetločrnih, golih strokih, napolnjenih z mnogobrojnimi semeni. Tudi v semenu sta si podobni,
vendar je seme ozkolistne sestre malokdaj lisasto, ampak jed-nakomerno črnorujavo.
Še ožje listke ima žitna grašica (Vieia segetälis), v ostalem pa se strinja z navadno.
Bolj redka je tuja grašica (Vicia peregrina). Ona raste kakor vse prejšnje posebno rada med žitom, ne zaničuje pa tudi druge obdelane zemlje. Podobna je navadni, ločiš jo pa od nje na prvi pogled. Njeni cveti so glede na barvov nekako svincu podobni in se izpreminjajo v rudečkasto. Čašni zobci so suličasti in 4 zgornji ukrivljeni navzgor. Bujavi stroki so viseči, podolgasti in stisnjeni.
Tuja grašica cvete malega travna in rožnika.
Dimasta grašica (Vicia grandiflòra)
ima na jednoletni koželjasti korenini tanko, 50—80 centimetrov (19—30 palcev) dolgo, robato steblo, ktero je povsod jednako debelo in golo, ali prav kratkodlakavo. Kakor okolnosti nanesejo, leži tu po tleh, tam se spenja po drugih rastlinah, oprijemajoč se z viticami, v ktere se preobrazi sprednji del vsakega lista. Ti so raztreseni, pernati s 3—7 pari črtasto-po-dolgastih, celorobih, spredi gladko prirezanih ali srčasto izrabljenih listkov. Včasi so tudi narobe-srčasti, in njihova glavna žila se okončuje v kratko konico. Prilistki so precej neznatni, jajčasti in celorobi, ali pa imajo 1—2 zoba in postanejo na ta način puščičasti.
Veliki cveti stojijo posamič ali, kar je bolj navadno, po 2 za listi. Barve so belkasto-rumene, in njihovo široko jadro je večjidel dimasto nadahnjeno. Stroki so črni in molijo naravnost od stebla. Prazni polovici odstopita prav močno druga od druge in se zvijeta svedrasto. Ledvičasto seme je črno opikano.
Dimasta grašica cvete velikega travna in rožnika in raste prav pogosto med raznim žitom, kteremu je jako škodljiva. Razun prostora in živeža, kterega mu jemlje, odteguje mu seveda tudi solnčno svetlobo ter vleče in tlači žitne bilke k tlom ter otežkoči žetev, ker se zveže po svojih viticah daleč na okrog z bilkami. V tem so si podobne vse grašice. Kedar seme dozori, razpreza se strok, in pojedina zrna popadajo na tla, kjer skrbijo, da se rastlina ne pogubi. Mnogo strokov pa ne dozori pred žetvijo popolnoma, in njihovo seme se primeša žitu, kteremu gotovo ni na korist. Ta kakor tudi druge grašice so še iz drugega ozira škodljive. Dokler so zelene, da-
jajo živini prav dobre krme, pozneje pa zlesenijo njihova stebla in postanejo trda.	___ ________
Mimogredé je treba izpregovoriti tudi o ogerski gra-šici (Vicia pannónica), ki se nahaja marsikje, zlasti na Štajerskem na obdelani zemlji. Njeno steblo je 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko in se spenja z viticami po drugih rastlinah.
Listi imajo 5—8 parov narobe-jajčastih ali podolgastih, topih ali izrobljenih, v konico se okončujočih listkov. Ti so celorobi in dlakavi. Prilistki so jajčasti ali suličasti in eelo-robi, spodnji pa puščičasti. Vsi imajo blizu dna rujavo liso.
Belkasti, spodi zelenkasti cveti so večjidel po 2—4 nanizani v Ustnih pazušicah; včasi je pa tudi samo jeden. Kocinasta čašica stoji nekako napošev na tankem reclju. Cevasti del je spodi napet, spredi pa nacepljen na šiljaste, skoro jednake zobce. Jadro je kosmato in daljše od ostalih venčevih lističev. Viseči stroki so podolgasto-jajčasti, nekoliko stisnjeni, z žilicami premreženi in porasteni z belimi dlačicami. Okroglo seme je rujavo s temnejšimi lisami. Včasi so cveti umazano-rudečkasti.
Ogerska grašica cvete rožnika in malega srpana.
Dlakava grašica.
Ako to grašico imenujemo „dlakavo“, utegnil bi kdo misliti, da je vsa rastlinica s kocinami porastena. A temu ni tako. Dlakavi, in sicer kratkodlakavi so samo stroki, ostalo zelišče je golo. Po svoji postavi nekoliko leči podobna, ima v zemlji jednoletno korenino, ki požene vejnato, po drugih rastlinah se spenjajoče robato steblo, ktero je skoro povsod jednako debelo. Ker je jako tanko in vendar kakih 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) dolgo, ne more se držati kvišku. Da pa vendar ne ostane čisto pri tleh, preobrazi se konec vsakega lista v vitico, ki se ovije okoli sosednih rastlin in ga drži na viš. Da s tem otežkoči delo, to je naravno, če tudi ne tako, kakor druge grašice.
Raztreseni listi so pérnati, posamezni listki celorobi, črtasti in spredi gladko prirezani, plitvo zarezani ali v kratko konico podaljšani. Listkov je 6—20. V časi stojijo pravilno na are nabrani, včasi pa nepravilno. List podpirata majhna pri-stka.
Cveti izrastejo v listnih pazušicah na dolgih, a vendar kračjih reeljih, kakor je dotični list. Na njih je po 2—6 drobnih, belih ali višnjelkastih cvetov. Iz vsakega se razvije ploščnat, ne čisto 1 centimeter dolg strok, ki ima samo 2 semeni (na levi pod cvetom).
Dlakava grašica cvete od velikega travna do malega srpana in ne raste samo po njivah, ampak tudi po grmovju in go-ščavju. Povsod jo je treba odpravljati. Iz žita je ni lahko iztrebiti, ker se prav močno oprijemlje pojedinih bilk, in ker je zgodaj spomladi ni lahko opaziti. Seme ostane dolgo kaljivo, kakor moremo posneti iz tega, da se pokaže plevel v nekterih letih v ogromni množini. Sicer ga pa ni težko odpraviti s sitom iz žitnega semena.
S četverosemno grašico se poslovimo od teh nadležnih plevelov. Njeno golo, zasukano steblo je stisnjeno na 3 ali 4 robove, 15—60 centimetrov (V*—2 čevlja) visoko in šibko ter se drži le z viticami kolikor toliko po koncu.
Premenjema stoječi listi imajo 3—6 parov ozkih, črtastih listkov, ki so ali topi, ali pa zašiljeni v kratko konico in goli. Podaljšani so listi v nitasto, navadno rogovilasto vitico in spodi podprti s celorobimi prilistki.
Cvetni reclji dosegajo približno liste, za kterimi stojijo, in nosijo večji-del 1—2 cveta; včasi se jih obesi tudi po več. Bledomodri, včasi kakor mleko beli cveti so premreženi z ru-dečkastimi žilicami. Njihova čašica je prav neznatna, in njeni zobci so kračji
od spodnje cevaste polovice. Zgornja ow- ________________5.„
zobca sta trikotna. Goli strok (na šica. (Vicia tetraspérma.) desni nad cvetom) je podolgasto-črtast,
nekoliko stisnjen in hrani navadno 4, včasi pa tudi 5 do 6 okroglih, rujavih semen.
Četverosemna grašica cvete rožnika in malega srpana in raste najrajši na peščeni zemlji.
ploščnati grah ali podzemeljski oreh je po svoji postavi grašicam precej podoben, zato smo mu odmerili tukaj nekaj prostora. V zemlji ima dolgo, toda tanko, skoro nitasto koreniko, po kteri sedijo neke posebne nabrekline grahove do lešnikove velikosti, kakor belkasti, repati gomoljčki. Na sliki vidiš na desni dva taka gomoljčka, ki sta prirastena z debelejšim koncem na koreniko. Ta pa razpošilja tudi mnogo v &k-natih koreninic, in po teh sedijo valjasti, v sredi nekoliko pre-ščipnjeni, zelò drobni in neznatni gomoljčki.
Slika201. Gomoljasti čistnik. lisastima, do polovice puščičastima (Lathyrus tuberósus.) prilistkoma.
Iz višjih pazušic izrastejo dolgi cvetni reelji, ki nosijo nekaj velikih, v rahel grozd združenih rudečih cvetov, podprtih s črtastimi krovnimi listi. Čašica je zvonasta, njeni 3 spodnji zobci nekoliko daljši od zgornjih dveh, ki se vidita vsled tega širja. Venec je nepravilen, kakor pri stročnicah sploh, njegovo jadro pa zelò veliko in srčasto. Strok (na levi nad cvetom) je gol in podaljšan v vrat.
Gomoljasti čistnik cvete rožnika in malega srpana. Tako navaden ni kakor grašice, a po nekterih krajih ga je vendar mnogo med žitom. Ker je trpežen, moreš ga odpraviti samo s tem, da izkoplješ koreniko.
Gomoljasti čistnik,
Korenika poganja vsake spomladi slabo , 30—100 centimetrov (1—3 čevlje) dolgo steblo, ktero pleza z viticami po žitu. Steblo je robato, močno razvejeno in popolnoma golo, kakoršno je zelišče sploh.
Premenjema stoječi listi so pér-nati ter imajo samo jeden par listkov, izmed kterih se trirobi recelj podaljša v okroglo, nitasto vitico. To smo ravnokar pohvalili zavoljo tega, ker se ovije okoli žitnih bilk in drži inače slabo, povsod jednako debelo steblo kvišku. Listka sta narobe-jajčasta, po-dolgasto-okrogla ali široko-suličasta in celoroba. Podprt je list z dvema su-
Brezlistni čistnik.
Tako smo krstili rastlino, ki je po Slovenskem precej razširjen njivski plevel, a resnice vendar nismo zvedeli popolnoma, zakaj brez vsakoršnih listnih delov ni naše zelišče. Na prvi pogled bi mu prisojal celò dobro razvite liste, vendar bi se prenaglil v sodbi. To, kar je na njem listom podobno, niso listi, o čemur se uveriš, ako pogledaš njeno prednico, temveč to so le listasti listni reclji, ki so ostali brez listkov, kakor jih imajo sorodnice.
Kvišku moleče, dobro razvejeno zelišče stoji na jednoletni, tanki korenini in je 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko, golo ali v zgornjih delih dlakavo in četverorobo.
Listni reclji so črtasto-suličasti, ozkim listom podobni in priostreni.
Prilistki so majhni, šiljasti in imajo ob dnu neznaten zobček.
Cvetni reclji izrastejo v pazuši-cah omenjenih listnih recljev in nosijo 1—2 rudeča cveta, čašica je zvonasta in nacepljena na 5 suličastih, priostrenih rogljev (na levi spodi).
Ti so nejednaki in zgornja 2 neko- glika m Brezlistni aistnii. liko približana. Črtasti, mnogosemm (Làthyrus Nissólia.) strok je stisnjen in viseč. Jajčasto seme je srhko in spredi in vzadi sploščeno.
Brezlistni čistnik cvete rožnika in malega srpana in ljubi najbolj vapneno zemljo. Med žitom je nadležna zel, ki bi se dala odpraviti s tem, da ji ugonobimo cvetje, predno je dozorelo. Na ta način moramo sploh postopati z jednoletnimi pleveli.
Tretji plevel tega rodu je rumeni čistnik. S prejšnjim sta si v najbližjem sorodstvu, vendar utegneš zmajevati z glavo in nekako neverno obračati oči zdaj na to, zdaj na ono sliko, dokler nisi spoznal resnice. Lažje kakor s sliko samo se prepričaš o tem v prosti prirodi; zakaj rastlina ti jasnejše in določnejše govori kakor najboljša slika. Ako začneš primerjati cvetje, takoj vidiš, da nisi na pravem potu, zakaj moti te njegova barva, ki seveda tudi ni kar tako pod nič. Listi ti tudi ne obetajo mnogo, zakaj oko ti obstoji na onih dveh velikih,
nekako nasprotnih listih, izmed kterih izvira vitica. S tem si se morebiti uverii, da sta rastlini sicer stročnici, a naglašano najbližje sorodstvo ti ne gre v glavo. Zato pa vedi, da ona
velika, nasprotna lista sta lista samo na videz, v resnici pa zelò razvita prilistka. Pravi list je vitica, ki tudi tu kakor pri prejšnji nima listkov. Obe rastlini sta torej brez pravih listov, če tudi so listni reclji nekoliko drugačni. Ako ogleduješ zelišče tudi spodi, najbrž naletiš na kako vitico, na kteri se je obesil kak listek.
Prilistka sta torej podobna nasprotnim listom ; široka sta in srčasta ali puščičasta. Ob straneh imata kak zobec, drugje sta pa celoroba in popolnoma gola. Golo je tudi šibko, vejnato in kakih 30 centimetrov (1 čevelj) dolgo steblo, ktero se obeša po sosedni rasti.
'1 Cvetni reclji so dvakrat tako dolgi kakor dotični prilistki in nosijo droben, rumen cvet. Zvonasta čašna cev podolgasto-suličastih rogljev. Podol-gasti strok je stisnjen, črnikast in gol ter ima 4—8 valjastih, svetlih, črnih semen.
Eumeni čistnik cvete rožnika in malega srpana.
Sem ter tja raste po obdelanem svetu robati čistnik (Làthyrus angulätus). Njegovo šibko, robato steblo je 30 centimetrov (1 čevelj) dolgo in po tleh ležeče, ali pa spenjajoče se na viš.
Listi imajo le jeden par črtastih listkov. Spredi so podaljšani v nitasto vitico brez vejic in spodi podprti s suličastimi, ukrivljenimi, skoro celorobimi prilistki, ki so skoro daljši od listnega reclja. Zelišče je golo in zeleno kakor kaka trava.
Skrlatnorudeči ah vijolični cveti so drobni in posamezno nastavljeni na tankih reeljih, ki se okončujejo v precejšnjo reso. Ozki, črtasti strok je gladek, nima po sebi nikakoršnih žilic in hrani navadno 10 kockastih, nekoliko pikčastih semen.
Robati čistnik cvete velikega travna in rožnika.
Slika 203. Eumeni öistnik. (Lätkyrus Aphäca.)
je spredi razklana na 5
Grozdni èistnik
ima tanko koreniko, iz ktere izraste 90—150 centimetrov (3—5 čevljev) dolgo, malo da ne povsod jednako debelo steblo, ki se odlikuje najbolj po tem, da je perotkasto kakor njegove veje. Po dveh straneh se vleče namreč širok, listast rob, ki dela steblo nekako, podobno dvoreznemu nožu; pri vsakem listu je ta rob nekoliko zožen.
Listi so raztreseni in njihovi reclji perotkasti. Pérnati so sicer, a razvila sta se samo dva spodnja, suličasta, eeloroba listka, ostali pa se iz-premenijo v vitice. Liste podpirajo puščičasti prilistki.
Precej veliki, * rožnorudeči cveti so združeni v grozde, čašica je cevasta in njen rob podaljšan v 5 zobcev. Jadro je jako široko in premre-ženo s temnejšimi žilicami. Plod je dolg strok (na levi pod cvetom), napolnjen z rujavkastim, pikčastim se- Slika 204. Gozdni gistnik.
menom.	(Làthyrus silvéstris.)
Gozdni čistnik cvete malega in velikega srpana in raste pogosto kraj gozdov in mestoma po travnikih, ki ležijo med lesovi. Tu ne nareja skoro nobene škode ; drugače pa v vinogradih, kamor se včasi preseli in tako goščavo napravlja, da se ji človek ne more dosti načuditi. Pridni vinogradnik temu plevelu ne dà od tal, ampak ga zatre o pravem času.	______________
Beli čistnik (Làthyrus sativus), ki je prejšnjemu v zunanji postavi precej podoben, sejejo marsikje na veliko, bodisi zavoljo plodu, bodisi zavoljo tega, da dobivajo mnogo presne klaje. Prištevati ga moramo zato koristnim rastlinam. Ali kakor marsiktero zelišče, podivja tu.di beli čistnik, in zavoljo tega smo mu prihranili tukaj zadnji kotiček, da ga stisnemo vanj.
Beli čistnik je jedno- ali dveletno, golo in vejnato zelišče perotkastega stebla in ravno takih cvetnih recljev. Listka sta samo dva; črtasto-suličasta sta in eeloroba. Vitica je dolga in tanka ter razdeljena večjidel na dve vejici z osrednjim koncem. Cvetni reclji so robati, nosijo dve luskici in se okonču-jejo v bel, višnjelkast ali rudečkast cvet. Jajčasti stroki so
stisnjeni, po hrbtu žlebasto vglobljeni in robati, goli in hranijo 2—3 semena.
Beli čistnik cvete velikega travna in rožnika.
Zajčja noga
ali njivska detelja je jednoletna, mična rastlinica, ki se mestoma včasi tako namnoži, da postane prav nadležen plevel. V tleh ima tanko, koželjasto korenino, na kteri stoji okroglo, kakih 30 centimetrov (1 čevelj) visoko, večjidel jako vejnato
steblo, porasteno s kratkimi mehkimi dlačicami.
Listi stojijo premenjema na kratkih recljih, kteri so podprti z jajčastimi, priostrenimi prilistki. Trojnati so z nekoliko daljšim srednjim listkom. Ti so črtasto-podolgasti, dlakavi in celorobi.
Drobni cveti sedijo konec recljev nekako v glavico nakopičeni in nimajo nikakoršnih krovnih listov. Rožno-rudečkasti so ali belkasti in napravljajo v začetku okroglasto razcvetje, ktero se pozneje podaljša v valjar. Posamezni cvet ima cevasto, na 5 tankih kosmatih rogljev nacepljeno čašico (na levi zgoraj). Njeni roglji (Trifólium arvénse.) so drug od drugega odmaknjeni m daljši kakor venec. V ostalem je cvet podoben kaki grašici ali kakemu čistniku.
Zajčja noga cvete malega in velikega srpana in raste najrajši na peščeni zemlji.
Svinjska resa.
To zelišče je v sorodu z meteljko, nemško deteljo ali lucerno in je tudi prav dobra živinska klaja. Ne rekli bi ji slabe besede, da se ne naseli kot plevel med raznim žitom in drugo poljščino. V zemlji ima prav dolgo, koželjasto korenino, ki gre naravnost navzdol. Na njej je pritrjeno tanko, do vrha skoro jednako debelo, robato steblo, ki s svojimi mnogoštevilnimi vejami navadno po tleh leži in se le s koncem vzdiguje v zrak. Porasteno je z mehkimi, kratkimi dlačicami in 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) dolgo.

Trojnati listi so kratkorecljati; srednji listek je malo večji in stoji na daljšem receljčku. Listi so narobe-jajčasti in spredi prav drobno nazobčani. Vsak list je podprt z dvema nazobčanima prilist-koma.
Za zgornjimi listi stojijo cvetni reclji, ki se okončujejo v kratek, mno-gocveten grozd, ali v okroglasto gla-vičasto razcvetje zelò drobnih, svetlo-rumenih cvetov z dlakavo čašico (na desni zgoraj).	Strok (na levi spodi)
je majhen, ledvičast, po polževo zavit, gol ali dlakav in premrežen z močnimi žilicami. Kedar dozori, počrni in hrani večjidel samo jedno seme.
Svinjska resa cvete skoro vse Slika 206. Svinjska resa. poletje in je jedno-, včasi tudi večletna. (Medieägo lupulina.)
Rumena šmarna detelja (Coronilla scorpioides).
S tem zeliščem, ktero se nahaja pogostem kot plevel med žitom in po vinogradih, poslovimo se od stročnic. V svoji postavi je rumena šmarna detelja podobna pisani šmarni detelji, o kteri smo govorili v prvem poglavju. Tjakaj zavračamo čitatelja, da se mu vrne slika v spomin. Naša rastlinica je jedno-letno, golo zelišče, čegar korenina požene več kvišku stoječih, večjidel brezvejnatih stebel, ki so komaj 15—30 centimetrov (7s—1 čevelj) visoka. Yse zelišče je nekako zamodrelo.
Raztreseni listi so skoro brez reclja in trojnati. Stranska listka sta ledvičasta, srednji pa narobe-jajčast, top in večji. Pri-listki stojijo listom nasproti; zrastli so in dvozobi.
Cvetni recelj je sprva kračji kakor list, za kterim stoji, pozneje pa daljši od njega. Receljčki posameznih rumenih cvetov so kračji od neznatno nazobčane čašice. 2—4 cveti so združeni v kobulček, ki svojo glavico nagiblje navzdol. Strok je nekoliko ukrivljen, progast in hrani mnogo semena.
Rumena šmarna detelja cvete velikega travna in rožnika.
Da je tudi pisana šmarna detelja njivski plevel, povedali smo že v prvem poglavju.
Česlika,
česlikovina ali grebeniea ima v svojem plodu nekaj iglici podobnega, zato jo marsikje tudi „iglica“ imenujejo. V zemlji ima precej dolgo, tanko, koželjasto korenino, ki požene ali samo jedno okroglo, 8—30 centimetrov (3—12 palcev) visoko steblo, ali jih pa pride več iz nje. Steblo je vejnato, golo, ali porasteno s kratkimi dlačicami in lepo zeleno.
Raztreseni listi so za rastlinico veliki. Večjidel so trikrat-pérnati; posamezni listki pérnasto nacepljeni s črtastimi krpicami. Oni stojijo na žlebastem reclju, ki objema steblo s široko nožnico. Proti vrhu postajajo manjši; sploh jih ni mnogo, a ker so obrnjeni navzgor, delajo z vejicami vred zelišče dosti obširno in košato.
Vrh stebla in konec vej so kobuli, kteri imajo navadno po 2 rogovili brez ogrinjala; včasi je tudi samo 1 ali pa 3. Vsaka rogovila nosi na koncu kobulček cvetov, podprtih z ogrinjalcem. Ogrin-jalčevi listki so suličasti, celi ali pernasto nacepljeni. Drobni cveti (na levi) so beli ali rudečkasti; imajo neznatno čašico, 5 venčevih lističev, 5 prašnikov in pod-cvetno plodnico. Nekaj posebnega je plod, ki je za majhno rastlino res prevelik (na desni zgoraj). Posameznih plodov je v kobulčku razno število, vendar malokdaj več kakor petero. Samo spodnji odebeljeni del je prav plod, zgornji iglasti pa nekak kljunček, ki nosi brazdi na koncu. Po iglici stojita dve vrsti togih, navzgor obrnjenih ščetinic.
česlika cvete od rožnika do jeseni in je po nekterih krajih prav nadležen plevel. Posebno med žitom je je včasi prav mnogo, in dasiravno ni velika, pa je gosto nasejana in pokriva mestoma vse površje. Najbolj ji ugaja vapnena zemlja.
Mrk vasta divja krebulica
je po nekterih krajih, pri nas posebno na jugu, mestoma zelò nadležen plevel. Najbolj všeč ji je vapnena in ilovnata zemlja, kjer se med žitom in na prahah prav silno razrašča. Drugje
Slika 207. Česlika. (Scàndix Pécten Véneris.)
ima svoje domovje po vinogradih. Jednoletno zelišče stoji na drobni, koželjasti korenini, in njegovo brazdasto steblo je 15 do 30 centimetrov (6—12 palcev) visoko in se odlikuje po mnogih vejah. Proti vrhu in po cvetnih recljih je porasteno s kratkimi ščetinicami ; ob tleh in po listnih nožnicah je dlakavo, drugje pa golo.
Raztreseni listi so v obrisu trikotni, dvakrat- ali trikrat-p érnati z ozkimi, pa kratkimi pérnasto nacepljenimi listki.
Sestavljeni kobuli imajo 2—5 glavnih vej, pod kterimi ni nobenega ogrinjala, ali pa stoji pod njimi majhen listek. Ogrinjalčevi lističi, ki obdajajo kobulčke, ti so mnogobrojni, podolgasto - suličasti in po robu dlakavi. V kobulčkih je malo belih, drobnih cvetov, izmed kterih jih ostane nekaj nerodovitnih ; zunanji so nekoliko večji, čašica ima 5 zobcev, venec ravno toliko narobe-jajčastih, spredi izrabljenih lističev (na desni nad prerezanim plodom). Plod (na levi spodi) je precej dolg, od strani stisnjen in pokrit z bodicami, kterih konci so kljukasto ukrivljeni, kakor nam kaže prerez ploda na desni spodi.
Mrkvasta divja krebulica cvete od velikega travna do malega srpana. Ako jo hočeš iztrebiti, moraš se lotiti dela, dokler ni dozorel plod. ________________
Slika 208. Mrkvasta divja krebulica. (Caiicalis daucoides.)
Jednako je treba ravnati z ozkolistno divjo krebu-lieo (Cadcalis leptoph/lla), ktera je prejšnji sicer prav podobna, a po ozkih listih jo takoj razločuješ od nje. Njeno steblo je robato in rogovilasto razvejeno ter golo, ali vsled maloštevilnih, navzdol obrnjenih ščetin srhko. Ogrinjalce ima 5 lističev in kobulčki po 6 cvetov; osrednji so brez reelja. Bodice črtasto-podolgastih plodov so rumene in kljukaste.
Ozkolistna divja krebulica cvete od velikega travna do malega srpana in raste posebno rada med žitom, toda ne povsod.
Naše škodljive rastline.
24
Srpiijek (Falcäria Pi vini).
Ta košata kobulica je po svoji postavi skoro kakemu grmu podobna. V zemlji ima okroglo, dolgo, razvejeno in mehko koreniko, od ktere se steblo prav lahko odtrga. Na koncu je obdana z mnogimi ostanki lanskih listov. Na njej stoječe steblo je 30—90 centimetrov (1—3 čevlje) visoko, členkovito, okroglo in brazdasto ter popolnoma golo. V spodnjih delih je ravno, više pa, kjer se začenjajo malo da ne naravnost od njega moleče veje, zveriženo, in vsa rastlina je zavoljo dolgih in široko razprostih vej jako obširna.
Pritlehni in spodnji stebelni listi so prav veliki ; čim više pa stojijo, tem manjši so, in privrhni so zelò neznatni. Vsi so trojnati, z jako dolgimi, ozkimi, skoro črtastimi, nekoliko srpasto ukrivljenimi in ostro napiljenimi listki. Srednji je nacepljen enkrat ali dvakrat na 3, stranska na 2 krpi. Stranska listka pritlehnih listov včasi nista nacepljena, naj višji so pa navadno le trojnati z ozkimi, podolgasto-suličastimi listki. Pritlehni so recljati, ostali pa sedijo na dolgi, ravni nožnici, ktera obsega steblo do polovice.
Konec vej so sestavljeni kobuli s črtastim ogrinjalom in posamezni kobulčki z jednakim ogrinjaleem. Drobni cveti imajo peterozobo čašico in 5 narobe-srčastih, belih venčevih lističev z zavihanimi krpicami. Plod je podolgast, od strani stisnjen pokovec, ki ima na „glavi“ čašne zobce in vratova.
Srpnjek cvete malega in velikega srpana in raste sem ter tja med raznim žitom, ktero silno duši. Treba ga je odpraviti in sežgati, predno dozori. Ker korenike ne moreš izkopati, dokler žito stoji, odreži zelišče, koreniko pa izruj, kedar je strn spravljena. Srpujeku najbolj ugaja peščena in vapnena zemlja.
Okroglolistno zajčje ulió,
čegar prvotna domovina so pokrajine okoli Sredozemskega morja, nahaja se tu pa tam tudi na slovenski zemlji, kjer je zlasti med žitom nadležen plevel. Jednoletno to zelišče stoji na koželjasti korenini in ima spodi brezvejnato, zgoraj pa rogovilasto razvejeno, skoro gladko, 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko, trdno steblo, ktero štrli naravnost na viš.
Neka posebnost so njegovi celorobi, široko jajčasti, včasi celo okroglasti listi, ki so premenjema postavljeni, in kterih spodnji so zoženi v kratek recelj, ostali pa objemajo steblo tako, kakor da bi jih bilo to v spodnji tretjini predrlo. Goli so in se okončujejo v kratko konico; spodnji so nekoliko ožji.
Eumeni cveti so združeni vrh vej v sestavljene kobule brez ogrinjala. Kobulčke pa podpira navadno 5 jajčastih, rumenkastih lističev, ki ne odpadejo, temveč ostanejo in obdajajo črnikaste plodove, debele kakor pšeno. 0 cvetu (na desni spodi) nam ni treba govoriti; jednak je drugim ko-bulnicam.
Okroglolistno zajčje uhó cvete rožnika in malega srpana in ljubi vap-neno zemljo.
Na jugu naše domovine raste med žitom rogovilasto zajčje uhó (Bupléurum proträctum), èegar „AQ , .. , brazdast» okroglo steblo jo'od Sna ^>»1» rogovilasto razvejeno m kakih lo centi-	fólium.)
metrov (6 palcev) visoko.
Listi so porastem ; spodnji jajčasti, srednji jajčasto-po-dolgasti, najvišji pa jajčasto-okroglasti. Vsi imajo spredi nastavljeno bodljiko.
Kobul je brez ogrinjala in ima 2—3 veje, kobulčki pa mnogo vejic in njihova ogrinjalca po 5 jajčastih, priostrenih lističev rumeukasto-zelene barve.
Rogovilasto zajčje uhó cvete rožnika in malega srpana.
Sem ter tja se nahaja po njivah resnato zajčje uhó (Bupleürum aristàtum), čegar steblo je 8-—30 centimetrov (3—12 palcev) visoko, okroglo in razvejeno na šibaste veje, ki stojijo od njega.
Sedeči listi so črtasto-sabljasti, priostreni, goli in počrtani s tremi žilicami. Kobul ima 5 vejic in razločno razvito ogrin-jalce, sestavljeno iz 5 kakor vejice dolgih, v reso zašiljenih lističev. Ogrinjalce je za polovico daljše od drobnih cvetov, recelj osrednjega cveta pa ravno toliko kračji od stranskih cvetov.
Eesnato zajčje uhó cvete malega in velikega srpana.
Kegàèica,
rogačica ali kozja noga ima v zemlji debelo koreniko, ktera se silno razraste in zavoljo tega težko odpravi. Treba jo
je izkopati, ako hočeš celo dobiti iz tal. Eavno zavoljo korenike je po Sadovnikih in vrtih škodljiva.
Iz korenike izraste robato, 30—90 centimetrov (1—3
Slika 210. Regačica. spodi) so beli, plodovi (na levi zgoraj) (Aegopódium Podagraria.) podolgasti in z vratoma olepšani.
povsod po mejah, plotéh in vrtih na obdelani in neobdelani zemlji.
O steni č j eku smo povedali že v prvem poglavju, da se prav pogosto nahaja na obdelani zemlji, zlasti med kako zelenjavo.
Popotnike srečujejo po gorskih dolinicah raznovrstni ka-menokreči, kreči ali trice, kterih prava domovina so gorske višave. Voda jih je zanesla v nižavo, in nekterim ugaja tudi tukaj. Po gorah so prava krasota planinske cvetane in razveseljujejo tvoje oko v belih, rumenih in rudečih barvah. Po ravninah jih je malo, in še te so precej neznatne. Po njivah in po solnčnih tratah raste triprsti kamenokreč mestoma tako obilno, da ga moramo prištevati plevelom. Eastlinica je komaj 5—15 centimetrov (2—6 palcev) visoka, in da nima stebelnih listov, kurjemu zdravju nekoliko podobna.
Jednoletno zelce ima slabo, kratko koreninico. Stebelce je okroglo, rudečkasto in nad vsakim listom nagnjeno na nasprotno stran. Vsa rastlina je porastena z gostimi, kratkimi dlačicami, ki se okončujejo v okroglo, rudečo glavico.
čevlje) visoko, golo in votlo steblo, ki se razhaja proti vrhu na veje.
Listov rastlina nima mnogo. Spodnji so dolgorecljati, trojnati, z velikimi, jajčastimi, napiljenimi listki; srednji listek je včasi trikrp. Ob dnu so listki srčasti ali poševni. Višji so sedeči, manj razdeljeni, sicer pa ostalim jednaki. Vsi so pritrjeni na steblu z obširno nožnico. Eecelj je trirob in žlebast.
Konec stebla in vej so nameščeni sestavljeni kobuli brez ogrinjala in posamezni kobulčki brez ogrinjalca. Po tem in pa po listih spoznamo re-gačico prav lahko. Cveti (na desni
Eegačica cvete vse poletje in raste
Triprsti kamenokreč.
Listi so po steblu raztreseni, toda spodnji tako približani, da narejajo ob tleh kolobar. Podobni so si vsi, vendar 'se spodnji nekako zožujejo v recelj, ostali pa sedijo pod vejicami. Ploskvica je prstasto-trikrpa ; srednja krpa je največja, stranski sta druga drugi jednaki. Prvi pritlehni listi so včasi celi, lopatičasti, toda ti odpadejo kmalu.
Vrh stebla je grozdasto ali la-tasto razcvetje z drobnimi, belimi cveti.
Cvet (na levi) ima 5 zelenih čašnih in 5 belih venčevih lističev, ki so najmanj za polovico daljši od prvih, in 10 prašnikov. Plodnica tiči v spodnjem delu čašice in ima 2 vratova. Plod je glavica, pod ktero se reclji prav močno podaljšajo, kedar zori. Čašica ne odpade z njega, kakor vidimo na desni, slika 211. Triprst' kamenokreč.
Triprsti kamenokreč cvete ma- (Saxifraga tridactylites.) lega in velikega travna. Zatreti ga ni
lahko, ker je zelce tako majhno. Najbrž bi se dalo kaj opraviti z okopavino, ker bi seme ne moglo dozoreti.
Navadna rosnica
ali navadni sv. Petra ključ ni zadnji v številu lepih in mičnih rastlin. Zavoljo nežnih listov in lepih cvetov se je navadna rosnica marsikje ljudem tako prikupila, da jo cenijo ne-kteri celò na vrtu. Odtod prehaja potem na polje, kjer je med raznim žitom, zlasti med pšenico nadležen plevel. V zemlji ima prav močno, koželjasto korenino, ki pošilja več če-tverorobih, zasukanih in zveriženih stebel na dan. Stebla so navadno nad ped visoka, včasi pa celò 90 centimetrov (3 čevlje) in se oprijemajo z razdeljenimi listnimi reclji sosednih rastlin. Vej nata so in gola kakor ostali deli in poganjajo posebno proti vrhu več vej, ktere se okončujejo v grozd.
Raztreseni listi so recljati, pernati in posamezni listki precej globoko Zavoljo tega je videti sinji
Slika 212. Navadna rosnica. (Fumaria officinalis.)
list prav rahel. Vrh stebla in konec vej stojijo dolgi grozdi kratkorecljatih, rožnorudečih cvetov s temnorudečim koncem. Cvet je nepravilen in ima 6 prašnikov, ki so po 3 in 3 združeni s prašnimi nitimi v kosmič. Iz plodnice se razvijejo okrog-lasti plodovi (na desni spodi), ki so poprek nekoliko širji in spredi plitvo vglobljeni.
Navadni sv. Petra ključ cvete od velikega travna do jeseni in raste jako pogosto na obdelani zemlji. Živina te rastline ne okusi, ker je pregrenka, toda škodljiva ni.
Mimo navadnega bolj redek je obloplodi sv. Petra ključ (Fumària Vaillàntii), ki mu je pa v postavi zelò podoben. Njegovo steblo je navadno nekoliko nižje, a listne krpe daljše, grozdi nežnih, rožnorudečih cvetov pa kračji. Najboljše znamenje pa je v plodu, ki spredi ni potlačen, temveč v mladosti rtast, pozneje pa malo da ne okroglast. On cvete istočasno in ljubi vapnena tla.
Pritlični lan.
Med raznimi velikani, ki topijo in dušijo našo poljščino, je tudi mnogo pritlikavcev, ki si niso izvolili boljšega dela.
Izmed najmanjših je pritlični lan, nežna, jednoletna rastlinica z mnogimi, rogovilasto razvejenimi vejami, ki na-reja neznatne, komaj 3—5 centimetrov (2 palca) visoke rušice.
Nasprotni listi so jajčasti, rtasti, celorobi in sedeči.
____ ^ A ±uxx	Beli, drobni cveti (na levi) sto-
(Lmum Kadiola.) jijo v rogovilah in imajo svojih delov po četvero. Glavica (na desni spodi) je nekoliko potlačena in obdana od trikrpih čašnih rogljev.
Pritlični lan cvete od rožnika do velikega srpana in raste najrajši na vlažnih, peščenih tleh.
Toga zajčja deteljica (Oxalis stricta).
Ta rastlinica je po svojih listih popolnoma podobna navadni zajčji deteljici, ktera raste spomladi po gozdih. V zemlji ima plazečo, jedno- ali dveletno korenino, ktera požene okroglo, kakih 30 centimetrov (1 čevelj) visoko, spodi rudeče, zgoraj zeleno, vejnato steblo. Spodnje veje so navadno tudi rudeč-kaste in gole kakor steblo.
Raztreseni listi so dolgorecljati in trojnati. Listki so na-robe-srčasti in celorobi. Njihovi reclji in pa podolgaste glavice so kratkodlakave.
Za listi stojijo dolgi reclji, ki imajo v nepravem kobulu 2—5 cvetov. Cvet ima peterolistno čašico, ktere suličasti lističi se s početka dotikajo, pozneje pa odstopijo in obdajajo plod. Rumeni venec sestavlja 5 jajčastih lističev, ki hitro odpadejo. Sredi cveta je 10 prašnikov (od njih jih je 5 kračjih, 5 daljših) in jajčasta plodnica, ktera se izpremeni v peterorobo, podol-gasto glavico, pritrjeno na dolgem reclju (na desni zgoraj).
Toga zajčja deteljica cvete rožnika in malega srpana in je mestoma prav nadležen plevel. Največ je je po vrtih, kjer ima za ograjami in plotovi še vedno preveč prikladnega prostora.
Naša slika nam kaže jednoletno zajčjo deteljico, ktera je prejšnji skoro do pičice podobna. Zelišče je večjidel dlakavo in ima več tankih, razvejenih, malokdaj nad 15 centimetrov (6 palcev) visokih, precej košatih stebel.
Korenina nima plazečih pritlik. Listi so podprti z majhnimi prilistki. Cvetni reelji nosijo navadno 2—4, redkokdaj 5 drobnih, bledorumenih cvetov (na levi spodi), ki se popolnoma ujemajo s prejšnjimi. Glavica je podolgasta, peteroroba in dlakava, spodi obdana s čašico, na koncu pa ovenčana z vratovi.
Jednoletna zajčja deteljica cvete od rožnika do jeseni. Najbrž smo jo dobili med raznim semenom iz Amerike. Ko se je bila udomačila in namnožila po vrtih, preselila se je mestoma na njive, kjer je je včasi vse polno. Pipati in odpravljati jo moraš, dokler ni prišla v cvet. Jednako moraš postopati tudi s prejšnjo.
Slika 214. Jednoletna zajčja , deteljica.
(Oxalis eorniculäta.)
Plazeči rogljiček.
To pritlikavo zelišče, ki se nahaja sem ter tja po vlažnih njivah, ima tanko, vlaknato korenino in ležeče, kakih 8—20
centimetrov (3—8 palcev) dolgo, popolnoma golo, rogovilasto razvejeno steblo, tu pa tam pribito s kako koreninico. Navadno
je rudečkasto in po tleh v rušico razširjeno.
Nasprotni listi so narobe-jajčasti ali podolgasti, spredi zaokroženi, ob dnu pa precej zoženi in celorobi.
Drobni cveti sedijo posamič za listi, podprti z dvema krovnima listkoma. Njihova čašica je zvonasta, nekoliko stisnjena in nacepljena na 12 nejednako širokih, zavihanih krp. Rudečkasto-beli venec ima 6 prav neznatnih lističev; včasi ga pa tudi ni. Prašnikov je 6. Vrat je zelò kratek in nosi okroglasto brazdo. Plod tiči v čašici.
Plazeči rogljiček cvete malega in velikega srpana.
Slika 215. Plazeći rogljiček. (Péplis Pórtula.)
Nj irsko ptičje proso.
Meseca malega in velikega travna cvete med raznovrstnim žitom, zlasti med ječmenom, imenovana srhkolistnica. V zemlji ima koželjasto korenino, ktera požene 30—60 centimetrov
(1—2 čevlja) visoko, večjidel nekoliko robato steblo. To se vzdiguje naravnost na viš in je spodi navadno brez vej, v vrhu pa se razveji. Po-rasteno je s kratkimi, ležečimi ščeti-nicami in listnato.
Raztreseni listi so brez reclja, ozki in celorobi in imajo po sredi vdrto žilo. Spodnji so proti dnu zoženi, zgornji pa sedijo s širokim dnom. Listi so mehki in dlakavi, toda koci-nice ne ležijo po njih, ampak stojijo od njih. Proti vrhu prehajajo listi v manjše, sicer pa jednake krovne liste, za kterimi stojijo posamezni cveti, ki napravljajo grozdasta razevetja. Prav rado se razdeli steblo na 3 rogovile, Slika 216. Njivsko ptičje proso, med kterimi sedi jeden cvet. (Lithospérmum arvénse.)	Drobni cveti imajo peterokrpo
čašico (na levi spodi), ki ostane med dozorevanjem in se močno poveča (na desni spodi). Dve krpi sta navadno kračji, sicer pa jednake oblike. Beli venec je cevast in se razprostre na 5 zaokroženih krpic ter je okrašen ob vhodu s 5 dlakavimi grbi-cami. V njem je 5 prašnikov in na dnu plodnica na 4 dozdevna zrna razklana. Vsako tako zrno je rožka, ki postaja zmirom bolj rujavkasta. Posute so z majhnimi bradavičicami, jako trde in jednosemne.
Njivsko ptičje proso je sivkasto in se razcveta navzgor. Med tem ko spodnje rožke že rujavé, odpirajo se polagoma beli cveti proti vrhu, in tako je mogoče, da zelišče dolgo cvete. Rožke so dale rastlini ime, dasiravno so debelejše od prosa in priostrene in, ker se druga druge dotika, tudi neznatno trirobe. Ker je rastlina jednoletna, gre lahko iz zemlje; samo to ti je treba pomniti, da jo moraš odpravljati, dokler še žito ni preveč pognalo, zakaj otovre se lahko prezre. Tudi ne smemo misliti, da raste samo med žitom ; včasi je je vse polno tudi med deteljo in drugo poljščino.
Črni koren.
Na deželi, kjer se ne gleda ljudem tako na prste, zna marsikdo ozdraviti „vsako bolezen“, ali vsaj nogo uravnati in kak zlomljen ud tako stakniti, da se kost z nova zaraste. Ni nam treba praviti, da so to navadni mazači, ki se niso nikdar učili takega rokodelstva, ali včasi se jim vendar kaj posreči. Dokler se poslužujejo neškodljivih pomočkov, ne zameril bi jim človek že toliko — seveda jih tudi ne z besedico pohvalil — ali kaj radi svetujejo bolniku ali sploh človeku, ki ima z njimi opraviti, močna zelišča, ktera ga potem spravijo na oni svet. Da je to resnica, prepričali smo se v prvem poglavju večkrat.
Tudi korenika črnega korena ali z d r a-vilnega gabeza služi pogostem, kedar se je komu zlomila noga ali roka. K sreči ni škodljiva in se je rabila v prejšnjih časih tudi v zdravilstvu; zdaj so jo opustili in nadomestili s čim boljšim.
črni koren ima črno, jako debelo in. globoko v tla sega-
jočo koreiiiko, ktera poganja primerno debelo, 30—90 centimetrov (1—3 čevlje) visoko, vejnato steblo. Vsa rastlina je porastena s srhkimi dlakami.
Veliki, suličasti listi so premenjalni; spodnji recljati, zgornji sedeči in po steblu navzdol podaljšani. Na ta način postane steblo nekako robato, dasi se mu na prvi pogled vidi, da izvirajo ti dozdevni robovi od listov.
Vrh stebla in konec vej so grozdasta razcvetja, kterih pojedini cveti so vsi obrnjeni na jedno stran. Čašica je nacepljena na 5 jednakih, ostrih zob in obdaja pozneje plod, iz čegar srede štrli dolgi vrat. Rožnorudeči ali belkasti venec tiči s svojim spodnjim cevastim delom v čašici, zgornji pa je zvonast in spredi razdeljen na 5 kratkih, navzven zavihanih krpic (na levi zgoraj). Kjer je cev razširjena v zvon, pritrjenih je 5 prašnikov, in med njimi je ravno toliko šiljastih krp, kakor vidimo to na podolgoma prerezanem vencu spodi. Ondi se tudi vidi na 4 rožke razklana plodnica z vratom.
črni koren cvete velikega travna in rožnika in raste povsod na vlažnem svetu, kjer ga je zavoljo dolge, močne korenike prav težko zatreti. Vlažni travniki so malokdaj brez njega; ondi se prav oblastno šopiri in duši prave travniške rastline. Prav pogosto ga nahajamo na njivskih mejah, odkoder prehaja na obdelano zemljo. Najbolj mu ugajajo peščena tla, ki spomladi dolgo ostanejo vlažna. Posebno med jarim žitom ga je mnogo videti; pa tudi detelji ne prizanaša. Gabez je torej na obdelanem svetu plevel in sam ob sebi škodljiv. Pa vojsko mu bomo pozneje napovedali še z druge strani, kedar bomo čitatelju razlagali, da se na njem razvija žitna rja, ktera uničuje razno strn. Ne trpite ga na travnikih, še manj pa v poljskem obližju !
Yolovski jezik
je izmed onih srhkolistnic, ki so pokrite povsod z gostimi togimi kocinami, in kterih listi šumijo, ako jih vzameš med prste in rahlo pomaneš. Ne trdimo sicer, da, je ta rastlina doma, na obdelanem svetu, ampak nahajamo jo navadno kraj potov, po grobljah in jednakih pustih prostorih. To bi ji že privoščili, samo da je oddaljena od polja. Tu pa je ne smemo nikakor in nikoli trpeti, zakaj ona je prvič zelò nadležen plevel in pospešuje drugič razmnožitev nekih drobnih glivic, ktere so prav kvarljive poljščini. Volovskega jezika ne smemo niti po mejah puščati, ker lahko prehaja na njive. Sploh nima nobene vrednosti,- ker se ga tudi živina ogiblje. Njiva mu je
dobra vsaka, bodisi žito, detelja ali kaka okopavina. Ker se njegova črna, za prst debela korenika le deloma odreže pri oranju in okopavanju, ostane spodnji del v zemlji in požene novo zelišče. Malokdaj pride iz korenike le jedno steblo, temveč njih več tako, da narejajo 30—90 centimetrov (1—3 čevlje) visoko, obširno rušo, ki vse zatopi okoli sebe.
Njegovi suličasti listi so po-steblu raztreseni, celorobi ali neznatno nazobčani in proti vrhu vedno manjši. Spodnji so zoženi v recelj, višji pa sedeči in steblo do polovice objemajoči.
Po vejah in vrh stebla se nahajajo grozdasta razcvetja, ktera so zvita kakor škofovska palica, in ktera se razcvetajo polagoma proti vrhu. Ovet ima cevasto, peterokrpo, dlakavo čašico (na desni spodi) in cevast, spredi lijast venec s 5 krpicami (na levi zgoraj). Med razevetanjem je venec temno-rudeč, pozneje pa višnjelkast ali celò popolnoma moder in ob vhodu v cev zadelan s 5 belimi ali višnjel-kastimi kapicami, pod kterimi sedi ravno toliko prašnikov. Plod je sestavljen iz 4 rožek, med kterimi stoji dolg vrat. Vsak cvet stoji za majhnim suličastim krovnim lističem.
Volovski jezik cvete od velikega travna do jeseni in je škodljiv na dvojni način. Povsod po obdelanem svetu in v njegovem obližju ga je treba izkopati in tako popolnoma uničiti.
Njivska zavrätnica
po naših krajih ni tako navadna, kakor volovski jezik, kteremu je prav podobna, vendar je je mestoma jako mnogo na obdelanem svetu. V zemlji ima precej močno, koželjasto korenino, ki trpi samo jedno leto, in na kteri je pritrjeno 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko, zelò vejnato, bodeče steblo. Včasi je ravno kakor sveča, in njegove mnogobrojne veje stojijo od njega, včasi je zopet zveriženo in se le nekoliko vzdiguje od tal, navadno pa je razpeljano po tleh in pokriva s svojimi vejami in listi mnogo površja.
Raztreseni listi so od bodečih ščetinic srhki in nekako valoviti ali plitvo in oddaljeno nazobčani. Spodnji so zoženi v

Slika 218. Volovski jezik. (Anchüsa officinalis.)
recelj in suličasti ali suličasto-črtasti, ostali pa sedeči ali steblo obsegajoči, prejšnjim podobni, toda manjši. Ako objemajo steblo, tedaj so spodi najširji, skoro srčasti in se zavoljo tega nekoliko oddaljujejo od ostalih.
Eecljati cveti stojijo v pazušieah majhnih krovnih lističev in napravljajo jednostranske, v začetku goste, pozneje rahle
grozde. Takih grozdov je navadno več, ker se steblo razveji na rogovile ; včasti sta samo dve rogovili, in tudi take rastline niso redke, ki nosijo samo jedno raze vetje. Trpežna čašica (na desni in levi spodi) je peterodelna, njeni roglji sprva naravnost kvišku moleči, pozneje pa, ko plod zori, na-vznotraj ukrivljeni (na desni spodi). Njeni suličasti srhki roglji so približno tako dolgi, kakor ob sredi usločena venčeva cev, ktera je lepo bela in spredi razširjena na 5 topih, modrih krp (na levi zgoraj). Ob vhodu v cev sedi petero topih, kocinastih luskic, ki jo malo da ne popolnoma Slika 219. Njivska zavrätnica. zapirajo. Prašnikov je 5 ; pritrjeni so (Lycópsis arvénsis.) ondi, kjer je cev ukrivljena, in ne gledajo iz venca. Njihove prašnice so tako kratke, da jih skoro opaziti ne moreš. Plodnica je sestavljena iz 4 jednosemnih rožek. Te so črne in pikčaste.
Njivska zavràtnica cvete od malega travna do velikega srpana. Kjer ti dela škodo, odpravi jo, dokler se ni razvilo
seme.
Navadni gàdovec,
lepotica ali medvedov rep ima dolgo, koželjasto in glavato dveletno korenino, ktera požene čelo rušo kvišku stoječih, do 60 centimetrov (2 čevlja) visokih stebel. Ta so okrogla, vejnata in skoz in skoz posuta z rujavo-rudečimi pičicami, iz kterih izrastejo precej dolge, bodeče ščetine.
Premenjalni listi so suličasti, celorobi in imajo po robeh, kakor tudi spodi po glavni žili jednake ščetine, toda brez pičic. Ostale kosmatinice niso bodeče. Zgornji listi so sedeči, spodnji pa zoženi v recelj ; vsi so rtasti.
V pazušieah bolj proti vrhu stojijo na primernih recljih grozdasta razcvetja. Vsi cveti so obrnjeni na jedno stran in
po navzdol usločenem reclju na videz postavljeni v dve vrsti ter od obeh stranij obdani s suličastimi, ukrivljenimi krovnimi listki. Cveti se razcvetajo navzgor, in med tem ko so spodnji že ocvetli, cvete jih nekoliko v sredi, višji so pa še v popkih. V mladosti so rudeči, pozneje lepo vijolični. Zelena čašica (d, s krovnim lističem na levi) je peterokrpa; krpe so suličaste, srhke, po sredi blede in tu nekoliko prosojne. Veliki cvetni venec je lijasto-zvo-nast z nepravilnim peterokrpim robom.
Daljši rob, nacepljen na 2 jednaki krpi, je zmirom obrnjen navzgor ; stranski sta si tudi jednaki in postavljeni na desno in levo, spodnja je najkračja h). Prašnikov je 5; dolgi so in ukrivljeni f) in štrlijo daleč iz cveta.
Barve so rudeče z rujavimi prašnicami in pritrjeni v vencu c), kjer ga vidimo podolgoma prerezanega in razgrnjenega z omenjenimi krpami in prašniki. Na dnu cveta je plodnica, razdeljena na 4, v čašici skrite rožke e), g) in Tl). V njihovi Slika 220. Navadni gadovec. (Échium vulgare.) sredi stoji dolg, nitast in s ščetinicami porasten vrat z dvema brazdama e).
Navadni gadovec cvete od rožnika do jeseni in raste sploh po suhih, pustih prostorih. Po peščenih njivah je hud plevel, ker ima močno korenino in visoko, košato rušo. Tudi na njem se razmnožujejo majhne glivice, ktere so na škodo strnenemu žitu. Ravno tako škodljiv je gadovec po suhih travnikih in pašnikih. Povsod ga je treba prijeti v živo.
Zdravilni pesji jezik
je na peščenem svetu marsikje prav navaden plevel, dveletna korenina je koželjasta, precej debela in se zavrta globoko v tla.
Njegovo trdno, ravno steblo je 30—90 centimetrov (1—3 čevlje) visoko, vej nato, nepravilno toporobo in porasteno s srhkimi kocinami. Njegove veje molijo na viš.
Premenjema postavljeni listi so rtasti in sivo kocinasti. Pritlehni so podolgasti in v recelj zoženi, naslednji suličasti z vedno kračjimi reclji, najvišji pa sedeči in steblo obsegajoči. Vsi so celorobi in nekako valoviti.
Temnorudeči, včasi beli cveti so združeni v jednostranske, v mladosti po polževo zavite grozde ter narejajo v vrhu vkupno làtasto razcvetje. Cvetni reclji so kratki in brez krovnih lističev. Trpežna čašica je zvonasta, njen rob nacepljen na 5 suličastih rogljev. .Jjijasti venec je spodi zožen v valjasto Slika221 Zdravilni_pesji jezik. cev Spre(jj nacepljen na 5 krpic in (Cynoglossum officinale.) ob ^ zaslonje^s 5 ]uskicami. Pod
njimi stojijo prašniki (na levi spodi). Eožke (na desni in levi) so široke in porastene s kaveljčastimi ščetiuicami.
Zdravilni pesji jezik cvete od rožnika do velikega srpana in diši zo-perno. Očitali so mu, da je strupen, a to najbrž po krivici. V prejšnjih časih je služil v zdravilstvu, zdaj pa je samo še plevel.
Njivska očnica,
njivska potočnica ali njivske mačje oči imajo okroglo ali robato, lft—45 centimetrov ('/2—IV2 čevlja) visoko, vejnato steblo, porasteno z gostimi dlakami.
Eaztreseni listi so podolgasto-suličasti ; spodnji so zoženi v recelj,
Slika 222. Njivska očnica. (Myosótis arvćnsis.)
ostali pa sedeči. — Drobni višnjelkasti cveti v stojijo v dolgih grozdih konec vej in se razcvetajo navzgor, čašica ima 5 suličastih rogljev; pokriti so s kaveljčastimi ščetinicami in pozneje drug proti drugemu tako nagnjeni, da zapirajo plod (na desni spodi). Reclji pojedinih cvetov so nekoliko daljši od čašice in stojijo precej od stebla. Cvetni venec je latvičasto vglob-ljen in na sredi rumenkast. Njivsko očnico spoznaš po pozneje zaprti in s kljukicami porasteni čašici, ktera stoji na reclju daljšem od njenih rogljev.
Njivska očnica cvete od rožnika do velikega srpana in raste skoro povsod po obdelanem svetu. Lahko jo je dobiti iz zemlje in odpraviti. _______________
Toga očnica je prejšnji zelò podobna, vendar najvažnejši razloček takoj spoznaš, ako primerjaš obe rastlini. Reclji namreč, kteri nosijo zoreče plodove, so vedno kračji od čašice, ki je med dozorevanjem tudi zaprta.
Podolgasti, celorobi listi so na spodnji strani porasteni s kljukastimi dlačicami in sedijo premenjema postavljeni po komaj 10—15 centimetrov (4—6 palcev) visokih steblih, kterih pride po več iz tanke, jednoletne korenine. Steblo je redkokdaj brez vej, navadno je vejnato in se okončuje kakor veje v jednostranski grozd drobnih cvetov.
V prvi pomladi že napravlja to zelišče precej obširne ruše po obdelanem svetu. Cvete pa od malega travna do rožnika in požene še le otovre nekoliko na viš. Nahaja se skoro povsod med žitom, in ker dozori pred njim, in ker popada njeno seme na tla, preskrbljena je njiva za prihodnje leto s plevelom. V obče bi se dalo proti očnicam le tedaj nekaj storiti, ako bi jih zatirali o pravem času, dokler se spomladi ne dela žitu škoda. Da jih je treba odpravljati tudi izmed druge poljščine, razumeva se samo ob sebi.
Tretja v tej družbi, ki se pa v marsičem razločuje od prejšnjih dveh, in ki je zavoljo tega nosila tekom časa razna imena, ta je kaveljčasta očnica. To je dveletno zelišče,
Slika 223. Toga očnica. (Myosótis versicolor.)
ktero se prav pogostoma nahaja na peščeni zemlji. Njena korenina je koželjasta in, kar je posebne opombe vredno, brez večjih koreninic. V spodnji polovici sploh nima nikakoršnih, v zgornji pa mnogo kratkih, lasastih vejic. Zavrtana je večjidel
naravnost v tla.
Steblo je spodi brezvejnato, nad polovico pa se razhaja na nekoliko kvišku stoječih vej, ki so z njim vred porastene z dolgimi, sivimi dlakami. Visoko je steblo kakih 30 centimetrov (1 čevelj) in skoz in skoz listnato.
Listi so suličasti, celorobi, resnati in pokriti z ležečimi ščeti-nastimi kosmatinicami, srhki in prehajajo v jednake, toda manjše krovne lističe.
Veje so polne drobnih, modrih cvetov, združenih v dolge grozde, ćašica ima 5 rogljev, kteri molijo sprva navzgor, pozneje pa so skoro kolesasto razprostrti in približno tako dolgi, kakor lijasti, ob vhodu s 5 krpicami zoženi venec. Plod je trirob in po robéh okovarjen s kaveljčastimi, v 2 vrsti postavljenimi ščetinami (na levi). Zelenorujav je in po straneh posut z belimi bradavičkami.
Kaveljčasta očnica cvete rožnika in malega srpana in ljubi suha, peščena in vapnena tla.
Mali mlečee
ali sovražnica je dveletno, popolnoma golo zelišče z rujav-kasto, koželjasto	korenino,	na kteri stoji 30—45 centimetrov
(1—14/g	čevlja)	visoko,	okroglo, bledozeleno steblo. Spodi je
brez vej, v vrhu pa večjidel vejnato.
Raztreseni listi so celorobi in topi ; spodnji podolgasto-jajčasti in v recelj zoženi, zgornji pa podolgasti ali jajčasti in obsegajo steblo s srčastim ali puščičastim dnom. Včasi so listi belkasto lisasti.
Vrh stebla in konec vej so viseči, jednostranski grozdi rumenih cvetov. Vsak cvet stoji za krovnim listom in ima pe-terodelno, drobno napiljeno zeleno čašico in zvonasto-valjast rumen venec, čegar suličasti zobci so nagnjeni navznoter.
Slika 224. Kaveljčasta očnica. (Läppula Myosótis.)
Prašnikov je 5 ; pričvrščeni so v vencu. V trpežni čašici sedita dve jajčasti, črni rožki, izmed kterih štrli dolg, nitast vrat.
Mali mlečec cvete od velikega travna do velikega srpana in raste po suhih prostorih na peščeni in ilovnati zemlji. Največkrat naletiš nanj v kakem vinogradu, a tudi na njivah ni redek. Ker nam slika malega mlečca ni bila na razpolaganje, postavili smo čitatelju na ogled ono planinskega mlečca, in to tem lažje, ker sta si rastlini zelò podobni.
.	, ^	Slika 225. Planinski mlečee.
Rudeca pivka	(Cerinthe alpina.)
ali rudeča mrtva kopriva je prvi pomladanski plevel z velikim rudečim cvetom. Nahaja se povsod na obdelani zemlji in cvete od zgodnje pomladi do pozne jeseni. Po listih je podobna koprivam ; ker pa nima tistih pekočih ščetin, zato ji pravimo „mrtva kopriva“.
Rudeča pivka je jednoletna in ima v zemlji precej raz-rastlo korenino, ktera požene kratko, spodi razvejeno, večjidel po tleh ležeče steblo, ktero pa štrli z vrhom v zrak. Dolgo je 10—20 centimetrov (4—8 palcev), prav pravilno četverorobo, malo rudečkasto in samo spodi in v vrhu listnato, ob sredi pa brezlistno. Veje ležijo po tleh ; podobne so steblu in kakor to gole.
Listi ob tleh so precej dolgorec-ljati in manjši od privrhnih, kteri stojijo na kratkih recljih. Vsi so nasprotni, s kratkimi kosmatinicami porastem, srčasti, zgrbančeni in narezani ; spodnji so zaokroženi, včasi celò okrogli, nekoliko priostreni in primaknjeni. Proti vrhu postajajo vedno manjši in rudečkasti.
Cveti sedijo v pazušicah privrh-nih listov v dvakrat pretrganih obročkih. Rudečkasta lijasta čašica je po-
slika 226. Rudeča pivka. (Lämium purpureum.)
Naše škodljive rastline.
25
daljšana v 5 šiljastih konic in obdaja med dozorevanjem plod. Nepravilni cvetni venec je razklan na dve ustnici ; zgornja ustnica je zbočena, zunaj z dlačicami porastena in dela streho nad prašniki; spodnja je nacepljena na 3 krpe. Srednja krpa je srčasta in s temnejšimi pičicami posuta, stranski pa sta neznatni konici (na levi spodi). Ob cevinem dnu je razgrnjen znotraj kolobarček kratkih dlačic. Prašniki so 4; dva daljša, dvakračja; njihove dlakave prašnice so skrite, kakor je bilo že povedano, v zgornji venčevi ustnici. Na čašnem dnu stoji dolg, nitast, na koncu razklan vrat, kteri se skriva med prašniki. Kavno ondi nahajamo pestič, iz kterega se razvije pokovec, sestavljen iz 4 rožek.
Obče nadležno in naši poljščini škodljivo zelišče odpraviš z najboljšim uspehom s pridno roko, dokler se ni razširilo letošnje seme po zemljišču.
Pri naceplj enolistni pivki (Làmium disséctum), ki je prejšnji prav podobna, so zgornji listi globoko nacepljeni in krpasto-nazobčani. Zareze navadno niso jednake. Listi, za kterimi se nahajajo cveti, stojijo na kratkih, toda precej širokih recljih. V ostalih lastnostih se strinja z rudečo pivko.
Nacepljenolistna pivka cvete vse poletje in ljubi najbolj ilovnato zemljo. Ni je dobiti povsod, kjer pa raste, združena je večjidel v trume.
Stebloobjemajoča pivka
ni tako navadna kakor rudeča, a vendar je ne pogrešamo skoro nikjer. Tudi ta je jednoletna s četverorobimi, 15—30 centimetrov (72—1 čevelj) visokimi stebli, kterih pride navadno po več iz drobne korenine. Po robéh stojijo majhni, navzdol obrnjeni kaveljčki, ktere najbolj občutiš, ako potegneš s prstom navzgor. Stebla gredo večjidel na viš, ali pa ležijo po zemlji in privzdigujejo samo vrh. Vej nimajo mnogo ; včasi so brez njih.
Od nasprotnih listov so spodnji precej manjši in kratkorecljati ; vsi drugi sedijo, dotikajoč se ob dnu, in obsegajo na ta način steblo. Okroglasto-ledvičasti Slika227.Stebloobjemajoča so in Opasti; srednja krpa je največja. (Làmium amplexi- Par je od para prav daleč odmaknjen, caule.)	le v vrhu drug drugemu približan.
pivka.
Za brezrecljatimi listi je krog sedečih, rožnorudečih cvetov z dolgo cevjo, ki je zlasti po zgornji ustnici porastena z gostimi, rudečimi dlačicami. Tudi zelena čašica in listi so dlakavi. Spodnja ustnica je belkasta in rudeče pikasta (na levi zgoraj).
Stebloobjemajoča pivka cvete od malega travna do jeseni. Njeni privrhni listi ne izpremenijo nikdar svoje navadne barve.
Na obdelani zemlji se nahaja prav navadno tudi bela pivka, ki se od prejšnjih razločuje le po lepem, belem cvetu. Dasiravno ji ugaja obdelani svet, vendar gre redkokdaj globoko na njivo, ampak plazi se bolj po stranóh in ob koncih. Na širokem polju je ni povsod, tem bolj domača pa je po takih njivah, ki ležijo za kakim plotom, blizu kakega gozdiča ali v obližju selišč. Da na vrtu naletiš na njo, ni čuda!
V zemlji ima bela pivka kratko, plazečo koreniko, ktera poganja 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoka, vej-nata stebla. Votla so in stisnjena na 4 robove.
Nepravilni beli cveti imajo rumenkaste ustnice in zelenkaste lise ob korenu spodnje ustnice ter so združeni v vgoste kolobarje za zgornjimi listi, čašni zobci so dolgi in tanki. '
Venčeva cev je ukrivljena navzgor, stisnjena in daljša kakor čašica. Na spodnji strani je trebušnato napihnjena in ima znotraj kolobarček tankih dlačic.
Njena zgornja ustnica je dolga in potegnjena črez spodnjo, ktere stranski krpici sta oboroženi z dolgim zobcem (na desni zgoraj in na levi spodi). Prašnice so brkaste in črnikaste (na levi zgoraj).
Nasprotni listi so recljati, srčasti in priostreni, debelo napiljeni in dlakavi.
Bela pivka cvete vse poletje in je trpežna. Treba jo je odpraviti s koreniko, dokler je čas.
Bodeči zébrat.
To zelišče je po svoji postavi podobno kaki mladi koprivi ali konoplji, toda cveti ga izdajajo za ustnatico. V zemlji ima
Slika 228. Bela pivka. (Làmium Album.)
kratko, koželjasto korenino, ki požene 30—90 centimetrov (1—3 čevlje) visoko, vejnato, četverorobo steblo. Pod nasprotnimi listi je nekoliko oteklo ali razločno odebeljeno in porasteno s togimi, navzdol obrnjenimi ščetinicami srednje dolgosti. Te delajo rastlino srhko.
Nasprotni listi so recljati, jajčasti ali podolgasto-jajčasti, priostreni, debelo napiljeni in s ščetinastimi dlakami porastem ali goli. Proti vrhu postajajo vedno manjši in bolj in bolj primaknjeni.
Cveti sedijo v kolobarjih za zgornjimi listi. Dlakava čašica je zašiljena v petero skoro jednakih, trnom podobnih zob.
Ko se cvet ospè, ostane neznatno povečana čašica in hrani na dnu štiri rožke. Kocine, stoječe po robu, nagnejo se navznoter, kakor bi hotele zabraniti, da ne izpade plod (na desni spodi). Venec je tudi cevast, spredi širji in nacepljen na dve ustnici. Zgornja ustnica je čeladasto zbočena, ima na koncu tri zobce in pokriva prašnike. Spodnja je trikrpa in ima pred vhodom v cev na vsaki strani votel zob. Srednja krpa je največja in prirezana malo da ne na 4 vogle, čašni zobci segajo skoro do ustnic (na desni zgoraj). Venec je bel ali rožno-rudeč in nališpan na srednji krpi spodnje ustnice z rumeno liso, pre-mreženo z rudečimi žilicami.
Bodeči zébrat cvete od rožnika do velikega srpana in raste povsod po obdelanem svetu. Prištevati ga moramo najnavadnejšim plevelom, kterega se lahko ubraniš, ako žito pridno brstiš in mu tudi drugje ne daješ prostora.
Zebrate lahko spoznaš po omenjenih dveh zobeh na spodnji ustnici. Kakor vse ustnatice, imajo tudi zebrati 2 daljša in 2 kračja prašnika.
Prav malo se razločuje od njega izrobljeni zébrat (Galeópsis bifida) z drobnimi kakor meso rudečimi cveti, kteri so v grlu nališpani z dvema rumenkastima lisama. Srednja krpa njegove spodnje ustnice je podolgasta, večjidel izrob-
Slika 229. Bodeči zébrat. (Galeópsis Tétrahit.)
ljena, zavihana, vijolična in belo obrobljena; navadno se preliva v rujavkasto.
Kot posebna vrsta se navadno omenja tudi mehkodla-kavi zébrat (Galeópsis pubéscens), čegar steblo je porasteno z navzdol obrnjenimi, po njem ležečimi, mehkimi kosmatini-cami, pod kolenei pa je srhko. Njegovo cvetje je drobno, ima belo cev, po hrbtu pa je rujavkasto-rumeno, včasi rumenkasto-belo. Gotovo ni treba posebej poudarjati, da sta obe rastlini plevela.	____________
Pisani zébrat (Galeópsis versicolor) je jednoletna rastlina s koželjasto korenino, na kteri je nasajeno 30—90 centimetrov (1—3 čevlje) visoko, četverorobo, pod listi oteklo, vernato steblo. Povsod je porasteno s trdnimi, malo visečimi ščetinami, kakoršnih je tudi po vejah vse polno. Steblo je, zlasti spodi, navadno rudečkasto ali rujavkasto, in dasi tudi je včasi drugje popolnoma zeleno, robovi so skoro vselej rudečkasti.
Nasprotni listi so recljati, jajčasti in priostreni, debelo napiljeni in ščetinasti ali goli. Pecelj je večjidel rudeč in žle-basto vglobljen. Za listi stojijo spodi veje, v vrhu in konec vej pa cveti, kteri napravljajo debele, popolne kolobarje okoli stebla.
Posamezni cvet ima valjasto, v 5 ozkih rogljev zašiljeno, dlakavo čašico, v ktere dnu zorijo 4 rožke, zaprte s posebno ograjo od roba navznoter molečih ščetin. Nepravilni venec je spodi cevast, spredi lijasto razširjen in na 2 ustnici razklan. Zgornja, malo zbočena, je jajčasta, spredi drobno napiljena in pokriva prašnike in vrat. Spodnja je nacepljena na 3 celorobe krpe; srednja je vijolična in belo obrobljena, stranski pa kakor venec sploh rumenkasti. Med zobcema je rumena lisa z vijoličnim robom; prek zob vleče jednaka proga in včasi tudi stranska do zgornje ustnice. Venec je kratkodlakav, le spodnja ustnica je gola, in po zgornji so kosmatinice precej daljše.
Pisani zébrat cvete od velikega srpana do jeseni in raste med razno okopavino in drugo poljščino.
Njivski zébrat ločiš takoj od prejšnjih, zakaj tu ni tistih dolgih, bodečih ščetin, temveč rastlina je porastena s kratkimi, mehkimi kocinicami, ktere ležijo po steblu in so obrnjene proti tlom.
Njivski zébrat nima pod nasprotnimi listi odebeljenega stebla, ampak to je povsod jednako debelo.
Slika 230. Njivski zébrat. (Galeópsis Lädanum.)
Njegovi listi so podolgasto-jaj-časti ali suličasti in debelo napiljeni; navadno so dlakavi, včasi pa tudi goli.
Precejšnji cvet je škrlatnorudeč, redkokdaj bel. Spodnji del venčeve cevi vleče vedno na belkasto. Na široki, srčasti srednji krpi spodnje ustnice ima lepo, belo, temno obrobljeno in počrtano liso. Zgornja ustnica ima spredi 2 ali 3 zobce, čašica dosega s svojimi ostrimi roglji komaj tretjino venčeve cevi, včasi seže celò skoro do polovice (na levi spodi). Omenimo še naj, da je zelišče 10—30 centimetrov (4—12 palcev) visoko, in da nosi navadno 6—10 cvetov v kolobarjih.
Njivski zébrat cvete od rožnika do jeseni in je najnavadnejši tega rodu.
Naposled zasluži še rumenkastobeli zébrat, da se ga spominjamo z nekterimi besedami. Njegovo steblo je jedno-vito ali vejnato, četverorobo, kakih 30 centimetrov (1 čevelj) visoko, porasteno z mehkimi dlačicami in pod nasprotnimi listi
nikdar oteklo.
Njegovi jajčasti ali jajčasto-su-ličasti listi so v recelj zoženi, globoko napiljeno-nazobčani, progasti in po obeh stranéh sivokocinasti.
Kolobarji rumenkastobelih cvetov so nekoliko razmaknjeni, čašni zobci so nejednaki, šiljasti, bodeči in dlakavi. Venčeva cev je 3—4krat daljša od čašice (na levi spodi). Spodnja ustnica je bela in ima zadi rumeno liso.
To jednoletno zelišče stoji na ko-željasti korenini, cvete malega in velikega srpana in raste med razno poljščino. Zébrate imenujejo marsikje tudi
Slika 231. Rumenkastobeli zé- »konopljenke . brat. (Galeópsis ochroleüca.)
Močvirski člšljak,
čistič ali trnocélj ima v zemlji nekako oteklo, precej debelo, plazečo koreniko, ktera oddaja mnogo vlaknatih rujavka-stih in nekoliko odebeljenih rumenkastih korenin. Te so trpežne in poženejo spomladi 30—60 centimetrov fl—2 čevlja) visoko, četverorobo, votlo steblo, porasteno po robeh z navzdol obrnjenimi ščetinicami, drugje pa dlakavo, kakor zelišče sploh. Po-največ je brez vej, dostikrat pa tudi vejnato z nasprotnimi vejicami, ktere izrastejo v listnih pazušicah.
Nasprotni listi so dolgi in ozki, suličasti in stojijo na jako kratkih recljih; spredi so priostreni, ob dnu srčasti in porastem z mehkimi dlačicami. Po robu so drobno napiljeni in postavljeni v 4 vrste po steblu. Reclji privrhnih listov so včasi tako neznatni, da se ti dozdeva, da jih listi sploh nimajo.
Vrh stebla, kjer se nehajo pravi listi, nahaja se klasasto razcvetje, ktero je na koncu precej stisnjeno, spodi pa rahlo. Prav za prav sedijo v ko-lobarjastih šopkih vsakokrat za dvema suličastima krovnima listoma posamezni cveti tako stisnjeni, da je dozdevni kolobar popoln. V vsakem kolobarju je po 6—9 cvetov; malokdaj se jih nahaja 12. Posamični cvet ima cevasto-zvonasto, na 5 zobcev razdeljeno čašico, ktera sega venčevi cevi do polovice. Lepi rožnorudeči venec ima 2 ustnici ; Zgornja je okroglasto- Slika 232. Močvirski čižljak. jajčasta, čeladasto vglobljena in zunaj (Stächys palustris.) s kratkimi dlačicami porastena. Spodnja je široka, s prelepimi belimi črtami in lisami olepšana in na 3 krpe nacepljena; srednja krpa je naj večja; vse so zaokrožene in celorobe (na desni zgoraj). Prašniki ležijo pod zgornjo ustnico; daljša 2 se nagneta na desno in levo, kedar začne cvet veneti. Med njimi je nitast, na 2 brazdi razklan vrat, kteri stoji na sredi plodniee, na 4 rožke razdeljene. Venec ostane in obdaja plod.
Močvirski člšljak cvete rožnika in malega srpana in raste prvotno na vlažnih tleh, zlasti ako so ilovnata. Po njivah, posebno med žitom je hud plevel, kterega ne moremo zatreti
drugače, kakor da izkopljemo koreniko. Pa ne samo med žitom ga je po mokrotnih njivah prav mnogo, tudi druge poljščine se ne ogiblje, a tu ni tako škodljiv.
Poljski čišljak je jednoletno, večjidel po tleh ležeče neznatno zelišče, ktero je po svoji postavi podobno rudeči pivki; loči ga od nje najbolj njegova bledozelena barva. Njegovo steblo je dlakavo, 20—30 centimetrov (8—12 palcev) visoko, navadno že od tal vejnato, včasi pa tudi brez vej. Kot njegovo posebnost moramo omeniti to, da so listi in za njimi se nahajajoči cvetni kolobarji daleč drug od drugega razmaknjeni.
Nasprotni listi so srčasto-jajčasti, recljati in porasteni s togimi, ležečimi in svetlimi dlakami. Eeclji spodnjih so precej dolgi, čim više pa jih zasledujemo, tem kračji so, in pri privrhnih jajčastih so tako kratki, da jih skoro opaziti ni. Ti listi so prav neznatni in kračji od čašic rudečih cvetov, za njimi v kolobarjih sedečih.
Omenjeni kolobarji imajo po 4—6 cvetov; spodnji so razmaknjeni, višji pa klasasto približani, čašice so navadno višnjelkasto nadahnjene, srhke, njihovi suličasti zobci ostro priostreni in malo da ne tako dolgi, kakor venčeva cev (na Slika 233. Poljski aisijak. desni zgoraJ in na levi spodi). Nepra-(Stàchys arvénsis.) vilni venec ima celorobo zgornjo in tri-krpo spodnjo ustnico. Barve je rudeče in posut s temnejšimi pikami in počrtan z jednakimi črticami. Pri tem čišljaku ostaneta daljša prašnika skrita pod zgornjo ustnico in se nagneta le včasi navzven.
Poljski čišljak cvete od rožnika do kimovea in raste najrajši po vlažnih njivah in drugem obdelanem svetu.
Jednoletni čišljak (Stàchys annua) je majhno, kakih 30 centimetrov (1 čevelj) visoko zelišče, ktero nas gledé na vnanjo postavo spominja bele pivke. Na koželjasti korenini je nasajeno četverorobo, dlakavo ali golo steblo, ktero nosi jednake nasprotne veje.
Nasprotni listi so recljati, višji v recelj zoženi, krovni pa sedijo. Spodnji so podolgasto-jaj časti, ostali pa suličasti, napiljeni, narezani ali celorobi. Po vejah se nahajajo jednaki, toda manjši listi.
Za vsakim krovnim listom je navadno 6 cvetov z dlakavo in na 5 ostrih zobcev nacepljeno čašico. Venec je bel, samo spodnja ustnica je bledorumena in tu pa tam posuta z rude-čimi pičicami. Jednake pike so tudi pò robu zgornje ustnice.
Ta čišljak cvete od velikega travna skoro do jeseni in raste pogosto med žitom. Njega in prejšnjega se lahko ubraniš, ako jima ne daš dozoreti.
Poljska meta.
To zelišče je jedino v jako nestanovitnem rodu raznih met, ktero moramo postaviti v to poglavje. Vsaka gospodinja pozna ktero, zakaj rabi jo pri gospodinjstvu, ali pa kot domače zdravilo. Vse dišijo prijetno, in ako ti je prišla kdaj ktera pod nos, spoznal jo boš po letih zopet. Naša rastlina ima v zemlji dolgo, plazečo koreniko, ktera se pomiče vedno naprej in poganja nova stebla. Ravno zaradi tega je na obdelani zemlji tako nadležen plevel, in napeti moraš vse sile, da jo ugonobiš kakor hitro mogoče. Oglejmo si jo malo bliže, da ji bodemo vedeli posvetiti !
Njena korenika je podaljšana v četverorobo, 20—45 centimetrov (8 do 17 palcev) visoko, s srhkimi dlakami porasteno steblo. To je navadno vejnatn, včasi pa brez vsake veje.
Nasprotni listi so kratkorecljati, napiljeni in srhki ali goli. Spodnji so okroglasti, ostali jajčasti ali srčasto-jajčasti, topi ali rtasti; sploh se jako lahko izpreminjajo. Večjidel stojijo naravnost od stebla in napravljajo 4 pravilne vzdolžne vrste.
Oveti sedijo za zgornjimi listi v okroglastih, recljatih kolobarjih, kteri SO drug od drugega precej razmaknjeni. Drobni cveti so pravilni in imajo zvonasto, dlakavo ali golo čašico s 5 jednakimi zobci in belkast ali višnjelkast venec, ki je znotraj močno kosmat.
Slika 234. Poljska meta. (Mentha arvénsis.)
Poljska meta cvete od malega srpana do jeseni in raste kot najnavadnejši plevel posebno na vlažni zemlji. Izkopati jo je treba, predno dozori plod.
je jedno- ali večletna ustnatica, ktera pogosto raste po suhih brdih in nerodovitnih prostorih. Zavoljo tega bi mu seveda ne očitali nobenega hudodelstva, ali marsikje ga je tudi po njivah mnogo, in zavoljo tega smo mu odmerili ta-le prostorček.
Slika 235. Njivski pópovec. spredi zožena in skoro zaprta, ker so (Calamintha Acinos.) zobci drug drugemu jako približani. Po
in njegov cevasti del včasi le malo daljši od čašice, včasi pa dvakrat tako dolg. Spodnja ustnica ima 3 krpice, na srednji bel kolobarček; zgornja je cela.
ali p o vó j ček je bila kakor marsiktera druga rastlina v prejšnjih časih precej imenitno zelišče, zakaj rabili so jo v zdravilstvu in raznovrstnih vražah, ki so se nanašale večjidel na čarovnice. Zdaj ji je potekla ta slava, in kjer jo vidi na svojem zemljišču pametni gospodar, izruje jo in ugonobi. Spomladi, dokler je malo drugega zelenja, poslužujejo se je tu pa tam
Njivski pópovec
Iz koželjaste korenine ali trpežne korenike izraste 15—35 centimetrov (6 do 13 palcev) visoko, četverorobo steblo, ki je vsekdar razvejeno in z mehkimi kosmatinicami porasteno. Mnogokrat se razdeli že ob tleh na več jednakih stebel. Teje so nasprotne in kolikor mogoče steblu podobne.
Nasprotni listi so majhni, jajčasti, priostreni, v sprednji polovici nazobčani in recljati ter dlakavi kakor steblo.
Drobnih cvetov stoji navadno po 6 za višjimi, nekoliko manjšimi listi v kolobarju okoli stebla in vej na kratkih, naravnost kvišku molečih receljčkih. Čašica je spodi trebušnato napihnjena,
njej tečejo močne, dlakave žile (na desni zgoraj). Bledorudeči ali beli venec je nacepljen na 2 ustnici

gospodinje pri kuhi. To seveda je malenkost v primeri s škodo, ki nam jo more napraviti na obdelanem svetu.
Grenkuljica, tudi pop ènee, vrednjak in potlehni bršljin imenovana, ima po tleh ležeče 15—100 centimetrov (‘/s—3 čevlje) dolgo, tanko, kaki korenini podobno steblo, če-tverorobo je in golo. V odstavkih izrastejo iz njega vlaknate, drobno razvejene korenine, ki ga držijo k tlom.
Naša podoba a) nam kaže, da se vzdignejo iznad korenin precej visoke veje, ki so sicer steblu podobne, pa debelejše in sočnate. Po njih stojijo nasprotni, recljati listi; spodnji so manjši in ledvičasti, višji obširnejši in srčasti, ali pa podolgasto-ledvičasti. Porasteni so kratkimi kosmatini-in debelo nare-Veje
imajo
s
carni zani.
robéh kratke, navzdol obrnjene ščetinice.
Za listi sedijo skoro v kolobarjih, ki izvirajo iz kratkega reclja, vijolični ali modri, nepravilni cveti b). Čašica je malo da ne pravilna in se okončuje v 5 zobcev; porastena je s kratkimi ščetinicami. Venec je spredi napihnjen in nacepljen na spodnjo daljšo in na zgornjo kračjo ustnico, c) nam ga predočuje prerezanega, da moremo videti 4 nejednake prašnike, pritrjene v razširjenem zgornjem delu. Sredi cveta stoji vrat, razklan na 2 brazdi. Plod so 4 rožke d).
Grenkuljica je trpežna in cvete od malega travna do rožnika. Ona raste povsod in duši s svojo rušo sosedno rast. Odpravi jo samo pridna roka.
Slika 236. Grenkuljica. (Glechóma hederäcea.)
Rumeni vimèiè
ali rumeni skrečnik je marsikje na obdelani zemlji precej navadna zel, vendar ni zadovoljen z vsakimi tlemi, zakaj povsod je opazovati, da mu je vapneni svet najljubši, in tega se tudi trdno drži. To jednoletno zelišče stoji na kratki koželjasti korenini in ima nizko, kakih 8—16 centimetrov (3—6 palcev)
visoko, vejnato steblo, ki je redkokdaj pravilno četverorobo, in ki se drži navadno bolj pri tleh. Povsod je močno dlakavo in precej obširno.
Listov je mnogo, toda neznatni so. Spodnji imajo 3, včasi 5 suličastih krpic, ostali pa so nacepljeni na 3 dolge, črtaste krpe. Vsi so brez reclja, in prvi obsegajo steblo približno do polovice.
Eumeni cveti sedijo za listi in so kračji od njih Dlakava čašica ima 5 suličastih zobcev, od kterih so 4 jednaki, zgornji pa kračji. Cevasti venec je sicer razdeljen na 2 ustnici, a zgornja ustnica je tako kratko prisekana, da se ti dozdeva, da je sploh Slika 237. Rumeni -rimdič. ni. Spodnja je dosti obširna, ozaljšana z rujavimi pikami in trikrpa (na desni zgoraj). Venec zvene, toda ne odpade (na desni pod cvetom). V njem se nahaja ondi, kjer so prašniki pritrjeni, kolobar kratkih dlačic. Prašniki so dlakavi in gledajo komaj iz cevi. Rožke so podolgaste.
Rumeni vimčič cvete od rožnika do kimovca in ne raste samo na obdelani zemlji, temveč tudi kraj potov in drugje. Odpraviti ga je težko, ker nareja mnogo semena. Pridna roka bi utegnila največ izdati. __________
(Äjuga Chamaepitys.)
Zadnja v številu ustnatic bodi grozdnata buč eni ca (Teucrium Bótrys), ki se zlasti po hribovitih krajih nahaja marsikje kot njivski plevel. Njeno steblo je ob tleh vejnato, 8—26 centimetrov (3—10 palcev) visoko, kocinasto in lepljivo. Zelišče prav dobro diši.
Listi so recljati, srčasto-jajčasti, pérnasto nacepljeni in porastem z mehkimi dlakami. Njihove krpe so podolgasto-suličaste. Reclji so skoro tako dolgi, kakor listna ploskev.
Reeljatih cvetov je združenih navadoo po 2—6 v pazu-šicah zgornjih listov. Njihova čašica je zvonasta, ob dnu napihnjena, spredi pa razklana na 5 večjidel nejednakih zobcev. Venec je cevast in nima zgornje ustnice. Spodnja ustnica je nacepljena na 5 krp ; stranske so jednake ali malo da ne jednake, spodnja pa je večja in vdrta. Rožke so jajčaste in gole, cveti pa rudečkasti, včasi beli.
Grozdnata bučenica cvete od malega srpana do jeseni. Najrajši raste na vapneni zemlji.
Navadna madrónsica,
žabri ali zelenec raste posebno rad na peščeni zemlji, in njegova s početka kakšnemu mlečku podobna stebla pridejo zgodaj spomladi iz plazeče korenike. Ta je belkasta in oddaja mnogo drobnih vlaken.
Njeno brezvejnato steblo je okroglo, 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko in prav kratkodlakavo. Večjidel moli naravnost na viš in nosi prav goste, črtaste ali suličasto-črtaste, celorobe liste, kteri ga pokrivajo do cvetov.
Pod temi izrastejo včasi iz listnih pa-zušic kratke vejice z jednakimi, toda manjšimi listi.
V vrhu je dolg grozd nepravilnih cvetov, kteri stojijo za krovnimi listi in se razcvetajo navzgor. Ako so cveti mnogobrojni, ocvetejo spodnji, predno se začnejo razvijati višji. Posamezni cvet je nasajen na recelj, ki je po priliki tako dolg, kakor polovica dotičnega krovnega lista, čašica je majhna, plitva in razširjena ter ima 5 rogljev, ki so nekako napošev prirezani, in ki obdajajo pozneje plod.
Cevasti, bledorumeni venec je navzad podaljšan v ukrivljeno, temnejšo ostrogo,
spredi pa razklan na 2 ustnici (na levi spodi). Zgornja je nacepljena na 2, spodnja na 3 krpice. Spodnja ustnica je zija-lasto zbočena in zapira grlo. Ta del je pikčast in rumen kakor pomaranča ter po robu dlakav. Dve dlakavi progi jednake barve sta potegnjeni v cev. Pod zgornjo ustnico so 4 prašniki, 2 daljša, 2 kračja, in med njimi je plodniea z dolgim vratom. Plod je glavica (na desni).
Slika 238. Navadna madrón-šica. (Linäria vulgäris.)

Navadna madronšica cvete od rožnika do jeseni. Ako jo hočeš ugonobiti, moraš jo v živo prijeti pri koreniki.
Mala madronšica nas spominja glede na zunanjo postavo prav malo ali skoro nič sorodnice, o kteri smo ravno govorili. Zelce je komaj 8—16 centimetrov (3—6 palcev) visoko in jednoletno. Njeno okroglo, zelò vejnato steblo stoji na kratki, koželjasti korenini. Veje se začnejo že pri tleh in se včasi razhajajo na kračje vejice. Od veje do veje je steblo malo zveriženo in s kratkimi, pa gostimi dlačicami porasteno. Dlačice nosijo na koncu pikčasto žlezico.
Celorobi listi so suličasti in ozki; višji so malo da ne črtasti. Raztreseni so po steblu in vejah ; mestoma sta dva celò nasprotna in potem seveda tudi veji, ki stojita v dotičnih pazušicah. Kakor steblo, dlakavi so tudi listi in veje.
V listnih pazušicah stojijo posamezni cveti. Njihovi reclji so vsekdar kračji od dotičnih listov in obrnjeni na viš. Cvet ima 5 črtastih, nejednakih čašnih rogljev, kteri obdajajo pozneje jajčasto, nekoliko stisnjeno, skoro četverorobo glavico (na desni spodi). Trije so daljši, dva pa kračja od plodu. Belorudečkasti venec je cevast in navzad podaljšan v kratko, koničasto ostrogo, spredi pa nacep-_____ljen na 2 ustnici. Od teh je zgornja
(Linäria minor.) srčasto-izrobljena, spodnja trikrpa in zapira z zbočenim delom vhod v cev (na levi spodi). Na dnu cveta je jajčasta plodnica, iz ktere se razvije glavica jednake oblike, ozaljšana z nitastim vratom. Cveti in plodovi so raztreseni po rastlinici, in stebla kakor posamične vejice napravljajo grozdasta razcvetja. Na zelišču se dobijo pozneje ob jednem cveti in plodovi; zadnji se razpre-zajo z dvema luknjicama.
Mala madronšica cvete od rožnika do jeseni in raste prav pogosto med razno poljščino, zlasti na vlažnih tleh. Odpraviti bi se dala le s tem, da uničiš mlada zelišča, dokler še ni dozorelo seme.
Na vapneni in ilovnati zemlji srečamo pogosto majhno rastlinico, ktere vrh ti kaže poleg stoječa slika. To je lazica, tretja tega rodü. V zemlji ima koželjasto, sicer zveriženo, pa vendar naravnost v tla zavrtano, belkasto korenino. Na njej je pritrjeno 8—30 centimetrov (3—12 palcev) dolgo, tanko steblo, ktero navadno po tleh leži in se le z vrhom vzdiguje, včasi pa tudi kar naravnost moli v zrak. Steblo je okroglo, kosmato in ali brez vej, ali pa v drugi polovici vejnato. Dlačice so zelò tanke in stojijo od njega. Veje so tudi dlakave, isto tako listi, samo s tem razločkom, da so te kos-matinice kračje ; posebno velja to o spodnjih listih.
Listi so nasprotni in kratkorec-ljati. Spodnji so jajčasti in oddaljeno ter drobno nazobčani, ostali so kop-jasti in celorobi. čim više stojijo, tem manjši so in tem bolj kosmati.
V vrhu niso več nasprotni, ampak premenjalni; to velja tudi o vejah.
Cveti (na levi spodi) izrastejo iz listnih pazušic in se nahajajo na golih recljih. čašni roglji so ozki, suličasti in dlakavi. Trije so obrnjeni navzgor, dva pa molita navzdol in dajata med seboj prostora ostrogi, v ktero je venec podaljšan. Ko ta odpade, klecneta kvišku in obdajata plod od spodnje strani. Venec je nepravilen, zunaj belkasto-rumenkast in na 2 ustnici razklan. Zgornja ustnica je spredi srčasto-zarezana in znotraj temnovijolična, spodnja pa trikrpa, znotraj rumena in nekoliko namehurjena. Plod je glavica. Od 4 prašnikov sta 2 daljša, 2 kračja.
Laziča cvete malega in veiikega srpana. Ker ni velika, tudi ne dela veliko škode, a poljščini vendar ni na korist.
Prava sestra làzici, ki se samo po zunanji opravi loči od nje, imenuje se okroglolistna madronšica, s ktero se poslavljamo od tega rodü. V zemlji ima tanko korenino, in njeno šibko in vejnato steblo je preslabo, da bi se mogočno držalo po koncu; zato poleže pohlevno po tleh in topi na ta način poljščino še bolj, kakor bi jo sicer. Dolgo je 8—30 centimetrov (3—12 palcev), včasi tudi več in porasteno z dolgimi dlakami.
Listi so tudi dlakavi, okroglasto-jajčasti in nasajeni na prav kratkih recljih. Spodnji so nasprotni, ostali raztreseni in
Slika 240. Lazica. (binaria Elatine.)
Slika 241. Okroglolistna mad ronšica. (Linäria spuria.)
nejednako nazobčani, nekteri proti vrhu pa tudi celorobi.
Nepravilni cveti se nahajajo na dlakavih recljih v pazušieah zadnjih listov. Cašni roglji so jajčasti ali suličasti, pa precej široki. Drobni, rumenkasti venec je ozaljšan s škrlatno-rudečo zgornjo ustnico in podaljšan v ozko, ukrivljeno ostrogo (na desni zgoraj). Piod je glavica, obdana s čašico.
Okroglolistna madronšica cvete od malega srpana skoro do jeseni. Najbolj ji ugaja prodnata in peščena zemlja.
Njivski odolin.
Ta zijalka je izmed onih rastlin, ki so služile nekdaj čarodejem in čarovnicam (copernicam) za mnogovrstne sleparije. Tudi ljudstvo se ga je posluževalo, kedar je zanetilo ogenj, da bi ne mogle čarovnice blizu. Zdaj ko so te nespametnosi — če tudi ne vraža — skoro popolnoma pozabljene, prištevamo to zelišče le še poljskim plevelom, in nikdo se ne zmeni dosti zäüj. Seveda to tudi ni dobro, zakaj na vsako kvarljivko je treba obračati skrb in pozornost.
Njivski odolin je jednoletna, 15 do 45 centimetrov (V2—l'/a čevlja) visoka rastlina, ktera ima na kratki, koželjasti korenini okroglo, vejnato steblo. To je v svojih spodnjih delih, kakor tudi veje, do cvetov golo, drugje pa gosto dlakavo. Veje se začnejo že pri tleh in molijo na viš.
Nasprotni listi so celorobi, črtasto-suličasti ali črtasti in zoženi v recelj-ček. Privrhni, za kterimi so nameščeni cveti, navadno niso nasprotni, ampak raztreseni, ožji in dlakavi.
Zali cveti stojijo na kratkih, toda Slika 242. Njivski Odolin. trdnih recljih za zgornjimi listi, in (Antirrhinum Oróntium.) sicer tako po vejah, kakor po steblu.
Cvet je nameščen za krovnim listom tako, da je najdaljši čašni rogelj ravno nad njim in ob vsaki strani dva nekoliko kračja. Ti roglji so razdeljeni do dna in daljši od venca in glavice, ktero pozneje obdajajo. Cevasti venec je ob dnu nekako tre-bušnat in se naslanja s svojim trebuščkom na krovni list, kteri je vselej daljši od zgornjega najdaljšega čašnega roglja. Od strani je nekoliko stisnjen, spredi razklan na 2 ustnici in belo-rudečkast, z rudečimi žilicami počrtan (na desni). Zgornja ustnica je plitvo zarezana, štrli navzgor in je, zlasti pod zarezo, premrežena s temnejšimi vštričnimi črtami. Spodnja je zija-lasta, pred visečim, na 3 krpice nacepljenim robom zbočena in zapira vhod v cev. Njena srednja krpica je prav neznatna. Prašniki so skriti v cevi. Iz plodnice se razvije velika, jajčasta glavica, porastena z dlakami in ozaljšana spredi sredi treh napihnjenih, temnejših podaljškov z rudečim, šiljastim vratom (na levi).
Njivski odolin cvete od rožnika do velikega srpana. Najbolj po volji so mu peščena tla, bodisi obdelana ali ne. Iznebiti se ga ne moreš drugače, kakor s tem, da roka pridno sega vmes.
Rudeča smetlika
ali očec ima na koželjasti korenini zaokroženo-četverorobo, 15—30 centimetrov (%—1 čevelj) visoko, s kratkimi dlakami porasteno steblo. Tudi ostali deli so dlakavi. Steblo je vejnato, in njegove nasprotne veje delajo vxasi prav pravilen križ. Neka posebno^ te smetlike je pač ta, da se nahajajo najdaljše, v razevetje se okončujoče veje ob sredi stebelne visokosti, med tem ko so nižje kratke in navadno brez cvetov.
Nasprotni listi so sedeči, suličasti ali črtasto-suličasti in oddaljeno napiljeni. Jednake oblike so tudi krovni listi vrh stebla in konec vej, samo da postajajo vedno manjši, in da izgubijo svojo pravilnost v razpostavljanju s tem, da stojijo nekteri više, drugi niže. Inače pa ni opaziti nobenega razločka, ako nočemo morda še dostaviti, da so krovni listi blizu vrha spodi rudečkasti.
Naše škodljive rastline.
(Euphräsia Odontites.)
Kratkorecljati cveti stojijo posamič za krovnimi listi; nekoliko daljši so od zadnjih in napravljajo lep grozd na ono stran obrnjenih cvetov, na ktero se nagiblje steblo in veje. Čašica je cevasta in nacepljena na 4 ostre zobce ter obdaja pozneje dlakavo, nekoliko sploščeno glavico. Božnorudečega venca gleda iz čašice samo sprednji, na 2 ustnici razklani konec (na desni). Na naši sliki je čašica na kratko stran. Pod zgornjo ustnico ležijo prašniki, kterih rujavkaste, z dlakami nekako zvezane prašnice imajo po 2 konici. Vrat je včasi daljši, včasi ravno tako dolg kakor venec in nosi zeleno brazdo. Spodnja ustnica ima 3 krpice.
Rudeča smetlika cvete od rožnika do velikega srpana in ljubi vlažno zemljo, koder je po njivah in travnikih siten in nadležen plevel. Njene koreninice morejo srkati hrano tudi iz korenin drugih rastlin ; če jih pa ne najdejo, pripravljajo si jo na navadni način.
Njivski skrobotec.
Meseca rožnika in malega srpana nahajamo med raznim žitom, zlasti med ržjo 30—100 centimetrov (1—3 čevlje) visoko rastlino, ktera nas s svojim bledo-zelenim vrhom in rumenim cvetjem zbada v oči. Baste sicer tudi po travnikih, toda tu ni tako visoka in dela družbo dvema sorodnicama. To je njivski skrobotec, kteremu tudi lesko-tec, lunež, lošič in lošec pravijo. Njegovo zaokroženo-četverorobo steblo je nasajeno na koželjasti, prav malo razvejeni korenini. V spodnjih delih je kratkodlakavo, proti vrhu pa kocinasto. Navadno se vzdiguje naravnost od tal, povsod je jednakomerno debelo in rujavkasto počrtano. Okoli svoje osi je ravno toliko zasukano, da nasprotni listi ne morejo delati križa. Včasi je vejnato, včasi pa brez vej.
Listi so močno razmaknjeni, sedeči, podolgasto-suličasti in debelo napiljeni. Ob dnu so plitvo izrob-ljeni in na spodnji strani s hrapavimi pičicami posuti. Krovni so vrh stebla približani, ob dnu srčasti, spredi pa priostreni in bledozeleni.
Slika 244. Njivski skrobotec. (Rhinäntus hirsütus.)
Za vsakim krovnim listom stoji na kratkem reelju cvet; njegova trebušnato napihnjena čašica je porastena zv gostimi, dolgimi kocinami, ktere so zanj važno znamenje, čašica je kakor krovni listi bledozelena, od strani precej stisnjena in se okončnje v 4 ostre zobe. Temnejše žilice jo delajo mrežasto. Iz čašice gleda od strani stisnjen, cevast venec, nacepljen na 2 ustnici. Spodnji del, kolikor ga je v čašici, je bel in ukrivljen navzgor, ostali je rumen in na zobcih zgornje ustnice moder. Med tema zobema gleda iz cveta modri vrat z zeleno brazdo. Zgrbančena spodnja ustnica je bolj živo rumena in trikrpa. Nitasti vrat stoji na jajčasti plodnici (na desni spodi), ktera se izpremeni v široko, ploščnato, v čašici skrito glavico (na levi). Navadno se obrnejo vsi cveti več ali manj na jedno stran, in tudi vršiček se večjidel tjakaj nagiblje.
Njivski skrobotec cvete v drugi polovici pomladi in je na polju jako nadležen plevel, kterega je težko popolnoma zatreti. Pridna roka tu največ opravi. Na travnikih, posebno na vlažnih ga je tudi mnogo. Z ozirom na te velja o njem vse ono, kar o malem in velikem skrobotcu.
Njivskemu skrobotcu kakor omenjenima sorodnikoma se pozna že po bledi barvi, da niso le pleveli, temveč, da zajedajo druge rastline in pijejo sok iz njih. Skoda, ki jo povzročujejo človeku, je dvojna, in zato jih moramo tem bolj uničevati, predno se je razvilo seme.
Njivski ernilec
je izmed onih poljskih plevelov, ki imajo z žitom jednako debela zrna, in ki se zaradi tega prav težko odpravijo iz njega. Spodi okroglo, drugje četverorobo, 15—60 centimetrov (*/2—2 čevlja) visoko črnilčevo steblo stoji na koželjasti, belkasti korenini. Njegove nasprotne veje stojijo daleč od stebla in se okončujejo v klas.
Nasprotni listi so suličasti ali črtasti in celorobi; oni imajo prav kratke reclje, ali pa sedijo neposredno na steblu.
Lepi cveti se nahajajo v klasu vrh stebla in konec vej. Vsak je podprt z velikim, pérnasto-nacepljenim krovnim listom. Spodnji so zeleni, zgornji škrlatnorudeči, vsi pa ob dnu na spodnji strani črnopikčasti. Ti rudeči vrhovi omogočijo, da zelišče že od daleč opaziš. Za krovnimi listi sedijo posamezni cveti. Tudi ti so rudeči; temnorudeči sta obe ustnici, potem sledi rumen pas, ki je spodi precej obširen, in naposled ukrivljena, rožnorudeča cev. Pod zgornjo ustnico so skriti prašniki in vrat (na desni), čašica je zelenkasto-rudeča in na dolge
roglje razdeljena (Da desni in levi, tukaj tudi z glavico). Seme je debelo kakor žitna zrna.
Njivski črnilec cvete rožnika in malega srpana in raste skoro povsod med žitom. Ako je njegovega semena mnogo primešanega žitu, postane kruh višnjelkast in grenek, zdravju pa ni škodljiv. Dobijo li molzne krave preveč tega zelišča, izpreminja se mleku barva na višnjelkasto. Zavoljo lepih, rudečih klasov je ta črnilec marsikje priljubljena vrtna rastlina.
To zelišče ni samo njivski plevel, ampak njegove dolge, nerazvejene korenine se zavrtajo v korenine raznega žita in pijejo iz njih živilni sok. Vendar se pretrga ta zveza pozneje, ke-dar rastlina cvete, malo da ne povsod, in zajedalka životari in išče hrane v zemlji, dokler ni dozorelo seme. Posušeno zelišče je črno.
Njivski jétiènik.
Jetičnikov je prav mnogo vrst, pa vsi niso pleveli. Ako pošlješ deco na njivo, da ti napleve spomladi zelenja, lahko si uverjen, da je med njim največ njivskega, ali pa kakega drugega jetičnika. Vsi so mične, nekteri celò lepe rastlinice. Po obdelanem svetu jih je sedem škodljivih; te si bomo ogledali.
Njivski jetičnik, čegar pomanjšano podobo nam predočuje a), ima kratko, na tanka vlakenca razdeljeno korenino in po tleh ležeče steblo. Zadnje je navadno močno razrastlo in napravlja precej gosto, okroglo rušo. Steblo je okroglo, dlakavo ali pa tudi golo in rudečkasto, proti koncu pa zelenkasto. Da nahajamo gledč na barvo tudi izjeme, to naj nikogar ne moti, zakaj v rastlinstvu je to kaj navadnega. Veje ležijo po tleh, ah pa gredo na viš.
Stebelni Usti so nasprotni, ali križa ne delajo skoro nikdar, ker je spodnji list privzdignjen na stran, in tako pride, da so postavljeni po steblu na desno in levo. Proti vrhu so raztreseni in naposled združeni v šop. Vsi so kratkorecljati in jajčasti, nekteri pa nagibljejo bolj na srčasto. Po robu so debelo narezani.
V pazušicah posameznih listov stojijo precej dolgi, po-
slika 245. Njivski črnilec. (Melampyrum arvénse.)
zneje navzdol obrnjeni reclji s cvetom. Čašica ima 4 zelene roglje, kteri ne odpadejo, temveč oklepajo plod. Modri, včasi rožnorudeči kolesasti venec je malo da ne pravilen in razdeljen na 4 jajčaste krpe, počrtane z mnogoštevilnimi temnejšimi žilicami. Ob njegovem dnu stojita dva prašnika na belih nitkah, ki se okončujejo v podkovasto, modro prašnico i). Venec s prašnikoma prav lahko odpade, in zato primerjajo ženske po nekterih krajih ta cvet kaj rade moški zvestobi. Pustimo jim to nedolžno veselje in omenimo rajši, da je venec te obrekovane rastline ob dnu, kjer so njegove krpe v celoto združene, bledejše, večjidel belkaste barve. Plod, s povečano čašico obdan c), je narobe-srčasta glavica, ktera nosi v zarezi kratko nitko (vrat).
Slika 246. Njivski jetičnik. (Veronica agréstis.)
Njivski jetičnik cvete zgodaj spomladi, kakor hitro se je meseca sušca ogrela zemlja, in še konec malega travna se odpirajo nekterim lepi cveti. On raste povsod po njivah, zlasti po takih, ktere si namenil okopavini. S tem seveda ne trdimo, da ga ni med žitom. Se preveč ga je. Takisto tudi drugje na obdelanem svetu. Pridna roka bi pri jetičnikih največ pomagala, če tudi ne moremo trditi, da jih je sploh mogoče zatreti. A toliko pa lahko vsak doseže, da mu ne napravljajo škode.
Najlepši in naj nežnejši izmed teh plevelov je trikrpi jetičnik. V zemlji ima koželjasto korenino, iznad ktere se vzdigne spodi zveriženo in rudečkasto stebelce, ktero ostane brez vej, ali pa se takoj ob tleh razhaja na vejice. Zelišče se ne plazi po zemlji, temveč moli nad nepravilnim spodnjim delom
naravnost na viš. Zgornji deli so vsi jednakomerno zeleni in s kratkimi dlačicami porastem.
Kakor zelišče sploh, neznatni so tudi njegovi listi. Jajčasti spodnji so recljati, dlanasto-krpasti višji sedeči, vsi pa nasprotni. Najvišji, za kterimi stojijo cvetni reclji, so raztreseni in dlanasto-razdeljeni. Krpic štejejo spodnji navadno po 5, proti vrhu samo po 3. Omenjeni cvetni reclji se nikdar ne nagnejo proti tlom, tudi tedaj ne, kedar plod zori.
Kolesasti cvet je podoben prejšnjemu, samo da je neznatnejši in temnomoder (na desni zgoraj). Tudi narobe-srčasta glavica (na levi spodi) ne dela skoro nobenega razločka, vendar je nekoliko na okroglasto stran in trebušnato napihnjena.
Trikrpi jetičnik cvete od malega travna do rožnika in dela prejšnjemu družbo.
Slika 247. Trikrpi jetičnik. (Verònica triphyllos.)
Slika
nik.
Po skalovju in drevju se spenja vednozelen grm, bršljan, čegar Usti so zelò podobni rastlinici, povsod znanemu bršlj anolistnemu jetični ku. V korenini se ujema s prejšnjim, steblo pa je malokdaj jedno-vito, temveč vejnato in včasi po tleh ležeče, navadno pa več ali manj privzdignjeno. Povsod je dlakavo in lepo zaokroženo.
Pritlehni listi so nasprotni, ostali premenjalni ; vsi so srčasti ali ledvi-časti, topi in nacepljeni na 3—5 krp. 248. Bršljanolistni jetič- Srednja krpa je največja, zaokrožena (Verònica hederifólia.) in na vsaki strani po žilici ločena od
stranskih; po njeni sredi teče do konca tretja žilica, ktera je izmed vseh najdaljša.
V pazušicah raztresenih listov stojijo recljati cveti, čašni roglji so srčasti, plitvo vglobljeni in resnati. Po dva in dva se stikata in narejata oster rob, tako da je okroglasta glavica skrita v četverokotni čašici (na levi spodi). Venčevi lističi so rudečkasti ali beli in počrtani z nežnimi žilicami.
Ta jetičnik je morda najnavadnejši, zakaj ne samo na neobdelanem svetu, na pr. ob potih, po tratah, za mejami itd., ga je vse polno, tudi po njivah ga je mestoma toliko, da se včasi skoro ne vé, raste li tu kakšna strn, ali se je sejal plevel. Kavno to velja o drugem obdelanem svetu. Ni pač treba dostavljati, da ga moramo povsod kolikor najbolj mogoče zatirati. Tudi po neobdelanih prostorih ? Tudi ! Zakaj seme je drobno, in veter ga lahko zanese drugam, kjer nam je očitno kvarljiv. Vetru pomaga voda, ktera ga pobere po višjih mestih in tira v nižino.
Bršljanolistni jetičnik cvete od sušca do rožnika.
Pomladanski jetičnik je po svoji postavi in velikosti podoben trikrpemu žlahtniku. Tudi on je jednoletna majhna, samo 8—15 centimetrov (3 do 6 palcev) visoka rastlinica s tanko, koželjasto korenino, ktera se razhaja na drobna vlakna.
Njegovo stebelce je okroglo, brez vej, ali pa vejnato in skoz in skoz s koeinicami porasteno.
Dlakavi so tudi njegovi listi.
Spodnji so recljati, jajčasti in celorobi ali pa krpasti, ostali sedeči, pérnasto-nacepljeni in nasprotni ter prehajajo polagoma v premenjalne, ozke in suličaste, celorobe krovne liste.
Na kratkih recljih stojijo za zadnjimi modri cveti v rahlem grozdu.
Kolesasti venec ima 2 jednaki in 2 nejednaki nasprotni krpici (na desni spodi). Srčasta glavica je ploščnata in obdana od dlakavih, nekoliko daljših, ozkih čašnih rogljev (na levi zgoraj).
Pomladanski jétiènik cvete malega in velikega travna. Njegova stebelca gredó kvišku in se nagnejo malokdaj proti tlom. Dobiti ga je skoro povsod.
Poljski j etični k je zlasti po listih njivskemu svojemu sorodniku zelò podoben. Njegova stebelca in veje pa ne
ležijo po tleh, ampak štrlijo v zrak in so večjidel vejnata. Zelišče je dlakavo in 8—30 centimetov (3—12 palcev) visoko. Kocinice stojijo od njega. _
Listi so nasprotni; spodnji na kratkih recljih, ostali sedeči. Jajčasti so in krpasti, na dnu pa dostikrat srčasto zaokroženi. Proti vrhu se iz-premenijo v raztresene suličaste krovne liste.
Modri, prav kratkorecljati cveti stojijo v rahlem grozdu za krovnimi listi. O cvetu, kterega vidimo na levi, in o njegovem razgrnjenem vencu na desni nimamo kaj posebnega povedati. Plod je srčasta, ploščnata glavica (na levi zgoraj).
Poljski jétiènik cvete malega in velikega travna in je jednoleten.
Z zelmi jetičnikovega rodò še nismo popolnoma pri koncu. Spominjati se nam je treba najprej nitastega jétiénika (Verònica Buxbaümii), kteri je nekako izbirčen v zemlji, zakaj on raste večjidel le na dobrih, rodovitnih tleh. Da se nahajajo tudi pri njem izjeme, to nas naj ne moti, zakaj zrno kali ondi, kjer najde količkaj ugodne podlage.
Nitasti jétiènik je njivskemu prav podoben, toda v vseh delih je močnejši, in njegovo steblo približno 30 centimetrov (1 čevelj) dolgo. Zadnja beseda nam tudi pové, da se ne vzdiguje prosto na viš, ampak njegovo nitasto steblo leži po tleh, zakaj preslabo je, da bi nosilo po koncu sebe, liste in cvete.
Njegovi kratkorecljati listi so po steblu raztreseni, okrog-lasti ali jajčasti in globoko krpasto-napiljeni.
Cvetni reclji so daljši od krovnih listov. Ko je plod dozorel, kimajo s koncem, drugje pa so ravni. Čašni roglji so
jajčasto-suličasti in stojijo pod plodom naravnost od njega. Venee je velik in temnomoder. Glavica je narobe-srčasta, z močnimi žilicami premrežena, po robu dlakava, drugje pa gola. Nitasti jetičnik cvete od malega travna do jeseni.
Po naših krajih najbolj redek na obdelani zemlji je j a j -častolistni jetičnik (Verònica äeinifolia), kterega postavimo zato na zadnje mesto, ker mu nimamo toliko očitati, kakor njegovim prednikom. Pa že to, da vsaj mestoma kolikor toliko topi našo poljščino, daja nam pravico do njega. Njegovo stebelce je ravno, močno vejnato, kakih 20 centimetrov (8 palcev) visoko in kakor listi in čašica porasteno s srhkimi, žlezastimi dlakami. Veje se nahajajo že od tal.
Spodnji listi so jajčasti, topo nazobčani ali narezani in recljati ; takšni so tudi ostali do privrhnih, ki nimajo reclja, in ki se tudi v obliki ne strinjajo popolnoma z njimi. Ti so namreč bolj raztegnjeni, suličasti in skoro celorobi.
Razcvetja so v začetku malo da ne češuljasta, pozneje pa se raztegnejo v pravilne grozde. Cvetni reclji molijo od stebla in so naposled dvakrat daljši od čašice. Krovni listi so jim sprva v dolgosti jednaki, pozneje pa kračji. Modri venec ne presega čašnih rogljev. Glavica je narobe-srčasta, spredi izrezana in porastena z lepljivimi dlačicami.
Jajčastolistni jetičnik cvete malega in velikega travna.
Lapiih.
Ob ilovnatih bregovih naših potokov, rek in jezer, kjer navadno rastejo vrbe raznih vrst in razne velikosti, zbira se spomladi vaška mladina, ali ne zavoljo rumenih cvetov, ki so pririli iz ilovice, ampak zaradi nekega drugega imenitnega opravila. Prav živo se namreč spominjajo zadnje vigredi, ko so se tudi otovre shajali ondi in si narejali piščali. Da se stara navada ne pozabi, kar bi bilo seveda velika škoda, sešli so se tudi letos in prav urno majijo gladke veje, da si naredi vsak svojo piščalko. Zdaj pa v vas, kjer je treba pokazati, da še niso pozabili starošegnega piskanja. Rastline pa, po kteri so neusmiljeno teptali in jo zbili v tla, te jim ni bilo mari ; še zmenili se niso zànjo. Tudi mi bi jo pustili v miru, da je nedolžna povsod, kakor tu ob potoku. Ali naseli se prav rada na vlažni obdelani zemlji, kjer je jako nadležna in škodljiva. Lapuhu pravijo tudi : stipor, svinj arica, kopačlca, pod-bel, lepiš, lapušček, lupinec in oslova stopinja.
Lapuh ima navadno prav razrastlo belo koreniko, zavrtano globoko v zemljo. Večjidel se razveji na več vrhov in oddaja mnogo vlaken, ktera se razhajajo na tanša vlakenca a).
Iz korenike izrastejo brezlistna in brezvejnata stebla, ktera so silno kosmata in z luskami pokrita. Luske so čim više, tem manjše in se izpremenijo naposled konec stebla v košek, napolnjen z rumenim cvetjem h). Cveti v kolobarju so jezi-časti c), na sredi (v krožeu) pa cevasti d) in okrašeni nad
plodnico z lasasto čašico , ki se razvije v mično kodeljico e), ko so odpadli drugi deli. Ta naprava je kaj izvrstna, zakaj plod dobi večje površje, veter se zadeva vanj in ga lahko odnese daleč, kamor bi ne prišel brez nje. Ko-deljica je posebno svojstvo košaric in jim največ pripomore do tega, da jih je dobiti povsod v večjem številu kakor drugih rastlin. Ce še nisi, pa poskusi to sam. Samo pihni v kodeljico, in porazgubile se bodo po zraku daleč na okrog.
Ko je lapuh ocve-tel, požene iz korenike recljate, okroglasto-srča-ste in debelo nazobčane, prav velike liste. Zgoraj so goli, spodi sivokosmati in po reclju in ker so njegovi listi večjidel razprostrti po tleh, ne jemlje drugim rastlinam samo živeža, temveč tudi svetlobo in dobrodejno ter neobhodno potrebno solnčno gorkoto. Zavoljo tega zaostaja vsaka druga rast, in ko jo listje obsenči, ne more nikamor in pogine samega gladu in sence. Iz tega je razvidno, da se mora lapüh izkopati s koreniko, ako ti je na srcu dober pridelek.
Lapuh je izmed prvih pomladanskih rastlin in cvete že
Slika 251. Lapüh. (Tussilàgo Fàrfara.) žlebasti. Ker raste povsod le družno,
meseca sušca in malega travna. Zanj je to najugodnejši čas, zakaj ravno otovre brijejo pomladanski vetrovi z vso silo in odnašajo ter raznašajo njegove plodove kakor nalašč. Najbolj mu ugaja vlažna, ilovnata zemlja, kjer se včasi čudno namnoži. Plitvo oranje mu je zelò po volji, zakaj ranjena korenika sil-nejše poganja kakor cela. Le prav globoko oranje o poletnem času ga ugonobi popolnoma. Ker pa to ni povsod in vsakemu mogoče, povemo mu še boljši pomoček: osuši zemljišče, in lapuh bo izginil sam ob sebi, zakaj prevezal si mu glavno žilo, brez ktere mu ni mogoče živeti.
Kanaški uročnik.
Amerika nam je sicer poslala marsikaj dobrega, pa tudi dosti slabega smo prejeli od nje. Leta 1655. smo dobili v nekem nagačenem ptiču (v nadevani ptičji koži) uročnikovega semena, in zelišče se je razprostiralo in širilo tako hitro po Evropi, da ga moramo dandanašnji prištevati najnavadnejšim plevelom. To zelišče je jednoletno in stoji na koželjasti, rujavkasti korenini, od ktere se razhajajo mnogobrojne koreninice. Posebno čvrsto ni pritrjeno v zemlji, a ker ni košato, lahko nosi svoj vrh po koncu.
Okroglo, spodi jednovito, proti vrhu pa vejnato steblo je 30—90 centimetrov (1—3 čevlje) visoko in skoz in skoz porasteno s precej trdnimi, naravnost od njega molečimi kocinami. Veje so kratke in goste.
Premenjalni listi so črtaš to-suli-časti in prehajajo proti vrhu v krovne liste, za kterimi stojijo veje razcvetja noseče. Spodnji so vsaj spredi oddaljeno napiljeni, ostali pa celorobi in ožji. Dlakavi so kakor steblo in res-nati (na levi zgoraj). Akoravno so	Kanaški ürodnik.
prav gosti, vendar jih je malo videti, (Engeron canadénse.) ker so neznatni.
Vsaka veja zà-se je lat; vse so postavljene v sestavljen grozd. Drobni cveti imajo vrčast ovojek (na desni spodi) ; njegovi notranji lističi so večji kakor zunanji. Kolobarjevi cveti so umazano beli, skoro nitasti (na levi spodi) in gledajo prav
malo iznad ovojka in rumenih, cevastih krožčevih (notranjih) cvetov (na desni zgoraj). Rožka je ovenčana z nežno kode-ljico. Kedar se plod ospè, zavihne se ovojek navzdol in pokaže golo plodišče.
Kanaški uročnik cvete malega in velikega srpana in raste najrajši po peščenih tleh. Ker je jednoleten, ni ga težko zatreti, kolikor ga je jedno leto na njivi. Ali njegove rožke so kaj lahke, in dobiš ga s sosedove njive. Temu plevelu pridemo torej najbolj do živega, ako ga takoj izpipljemo, kakor hitro se prikaže iz zemlje.
Božja strešica.
Visokih gora in planin težko pristopno skalovje krasi jako lepa in planincem zelò priljubljena bela planika. Vsak hribolazec, vsak planinski lovec si jo vtakne, če le količkaj mogoče, za klobuk in se ne ponaša malo z njo. No mi privoščimo vsakemu to veselje, z druge strani pa bi radi ktero rekli o njeni
sorodnici, o božji strešici ali molovi roži, ker je mestoma nadležen njivski plevel. To je jednoletno zelišče s koželjasto korenino, na kteri stoji 5—20 centimetrov (2—8 palcev) visoko, večjidel zelò vejnato steblo. To je porasteno kakor veje z gostimi, ležečimi, belimi dlakami, kakor bi bilo z belo volno prevlečeno.
Tudi raztreseni, sedeči listi se odlikujejo po tej lastnosti. Grtasto-su-ličasti so, celorobi in zoženi v kratko konico.
Drobni koški so združeni v klobčiče, z listi podprte. Nahajamo jih samo konec vej in vrh stebla; podpirajoči listi segajo nad nje (na desni). Ovoj ek je rujavkast, cveti pa rumen-kasto-beli. Drobne rožke imajo la-
sasto kodeljico.
Božja strešica cvete od malega srpana do kimovca in raste sem ter tja prav pogosto po njivah. Najbolj ji ugaja vlažna zemlja, zlasti ondi, kjer spomladi voda dolgo stoji. Ker je v košku veliko semena in na košatem zelišču mnogo raz-cvetij, širi se plevel naglo od njive do njive. Odpraviti je treba zel z njive, dokler ne začne veter raznašati njenih plodov.
Slika 253. Božja strešica. (Gnaphalium uliginósum.)
Nemško predirno zelišče.
Po suhih prašnikih, žarah in sploh takih krajih, koder pasejo živino, vidimo pogostem neko po svoji zunanji podobi skoro čudno rastlino. Ona ostaja za živino, zakaj nobena seje ne dotakne; prištevati jo moramo torej plevelom. Pa tudi po peščenih ali prodnatih njivah je je marsikje toliko, da nam dela precejšnjo škodo na raznovrstni poljščini, in zato govorimo tu o njej.
Nemško predivno zelišče je jednoletna zel s kratko, ko-željasto in močno razvejeno korenino, na kteri stoji 15—30 centimetrov (*/*—1 čevelj) visoko, brezvejnato, ali pa ob tleh na več posameznih, steblom jednakih vej razdeljeno steblo. To je trdno, naravnost na viš moleče in popolnoma pokrito z belo dlako, kakor da je z najtanšo volno ovito in prepreženo. Okončuje se v klobčič majhnih koškov, pod kterim večkrat izrastejo 2—3 vilaste veje, ktere nosijo na koncu jednak klobčič razcvetij.
Majhni listi so suličasti ali črtasti, k steblu pritisnjeni, priostreni ali topi, sedeči in celorobi. Od omenjene volne so belkasti, in ker zakrivajo steblo malo da ne popolnoma, videti je vse zelišče zelenkasto-belo.
Eazcvetja, koški, so zelò drobna, jajčasta, nekoliko robata in rumenkasta ali rujavkasta (na levi zgoraj).
12—30 jih je združenih v klobčiču.
Z dnom sedijo v beli volni; njih lističi imajo golo konico. Drobni cveti nanji nitasti (na desni) so navadno skriti za koškovimi lističi, notranji cevasti (na levi spodi) pa prosto stojijo. Zadnjih je malo. Kodeljica večjidel hitro odpade.
Nemško predivno zelišče cvete malega in velikega srpana. Odpraviti ga ni težko, ker gre rado iz tal. Seveda je treba gledati na to, da se delo izvrši o pravem času.
Njivsko predivno zelišče je po naših krajih na-vadnejše od prejšnjega in se odlikuje tudi po tem od njega,
Slika 254. Nemško predivno zelišče.
(Gnaphalium germänieum.)
so kračji od ovojka. Zu-
da bolj na njive tišči, in da ga je redkokdaj dobiti po suhotah. Podobni sta si obe rastlini še precej, in med tem ko kaže
prejšnja v svoji zunanji postavi nekaj stanovitnega, ne moremo te pohvaliti v tem oziru. Nasprotno! Težko najdeš na njivi dve popolnoma jednaki zeli. V vrhu so si rastline še najbolj podobne, zakaj vse so razvejene nepravilno in skoro zmirom tako, kakor ti kaže slika. Steblo se namreč okončuje v šopek drobnih razcvetij ; pod njim izvirajoče veje se večjidel rogovilasto delijo in so tu pa tam, vselej pa na koncu okrašene z jedna-kimi šopki. Razun v vrhu nahajamo veje včasi po vsem steblu, včasi pa le ob tleh. V šopkih je 3—10 koškov z drobnimi cveti, kteri stojijo v jedni ali dveh vrstah med koškovimi lističi. Ysi so nitasti.
Njivsko predivno zelišče cvete malega in velikega srpana.
Tridelni ušivec.
Ako stopiš jesenskega dne na njivo, kjer zori ali je že dozorela kaka okopavina, ne moreš se dosti načuditi, da se te je kar hipoma prijel neki rujavkast plod, kterega moraš posamič pobrati z obleke, ako jo hočeš zopet osnažiti. To so rožke ušivčeve (na levi), kteremu ugajajo najbolj vlažna tla; zatorej se naseli najrajši po njivskih jarkih, kjer večkrat stoji voda. V zemlji ima precej močno koželjasto korenino, ktera oddaja mnogo debelejših in tanših vlaken.
Na korenini je pričvrščeno 20—80 centimetrov (8—30 palcev) visoko, zaokroženo - četverorobo, zelò vejnato steblo. Golo je in rudeče progasto ali samo sem ter tja rudeče na-dahnjeno. Nasprotne veje štrlijo na viš in delajo zelišče prav košato.
Nasprotni listi so večjidel tridelni, njihove posamezne krpe suličaste in debelo napiljene. Srednja krpa je največja ; stranski sta zoženi v dlakav recelj, ki se zraste z onim nasprotnega lista v plitvo, kadunjasto nožnico. Nekteri Usti, zlasti po vejah so tudi celi, redkokdaj pa vsi.
Slika 255. Njivsko predivno zelišče.
(Gnaphàlium arvénse.)
Vrh stebla in vej sedijo, opasani od krovnih listov, posamični koški rumenih cvetov. Podolgasti listi dvojnega ovojka so tako dolgi kakor cveti in pozneje kakor dozorele rožke. Cveti sedijo med plevami ; prav neznatni so in cevasti (na desni). Iz plodnice se razvije stisnjena, precej velika, z 2—3 resami oborožena rožka. Po robih in resah so navzdol obrnjene ščetinice, s kterimi se plod prijemlje za obleko in živalsko kožo. Kodeljice plod nima, zadostujejo mu omenjene ščetinice, ktere omogočijo, da pride na oddaljene njive in na druge ugodne prostore.
Tridelni ušivee cvete malega in velikega srpana in raste, kakor smo že povedali, po vlažnih njivah in kraj jarkov. Ker je jednoleten, zadostuje, ako ga odpraviš s polja in njegovega obližja, predno seme dozori. Res je, da ti ga utegnejo natrositi razne živali in med njimi najlažje lovski psi, a tega se lahko ubraniš, ako količkaj paziš na svoje zemljišče.
ltman,
j er mane c, škrotovec, škoreca, skorócel ali ruja je povsod znana, dišeča košarica. Posebno v takih krajih ga vsak otrok pozna, kjer se pure dobro obnašajo. Mladim pur-četom se namreč zrežejo njegovi mladi listi med jajca, in to jim je tečna hrana. V zemlji ima plazečo, vej nato koreniko, ktera razpošilja dolga vlakna.
Okroglo steblo je navadno jednovito, včasi proti vrhu vej-nato in kosmato, a) in b).
Raztreseni listi so v obsegu suličasti, pérnasto-délni in porastem z mehkimi kosmatinicami. Na steblo so pritrjeni z nožnico, in med tem ko so spodnji recljati, nimajo višji reclja.
Drobni, beli cveti stojijo vrh stebla in konec vej v če-šuljah. Cvetni koški c) imajo strehasto postavljene lističe. Ko-lobarjevih cvetov d) je navadno samo 5, in tudi cevastih notranjih je malo e). Med cveti so majhne plévice. Rožke f) nimajo kodeljice.
(Bidens tripartita.)
Rman cvete vse poletje in raste po travnikih in pašnikih ter daja mlad dobro krmo, toda malo je je. Star pa postane pretrd, in živina se ga ogiblje. Na polju, zlasti med o vsem je siten plevel, ker se njegova korenika preveč razraste. Treba ga je uničevati po poljskih mejah in blizu njiv, da ne bi mogel prehajati na obdelana tla.
Prava kamilica.
Ta rastlina ne služi samo priprostomu ljudstvu, ampak tudi zdravnikom v marsiktero zdra-Slika 257. Rman. (Achillea Millefolium.) vilo. Ni je pa tudi
skoro druge, ktera
bi se tako lahko dobila in tako mnogovrstno uporabljala. V zemlji ima koželjasto, z mnogimi tankimi vlakenei porasteno, jednoletno korenino, na kteri stoji 15—60 centimetrov (7S—2 čevlja) visoko, brazdasto steblo. To je popolnoma golo in jako vejnato.
Listi so po steblu in vejah raztreseni, in dasi jih tudi ni malo, vendar nam ne padajo posebno v oči, ker so preveč razdeljeni. Večjidel so dvakrat, včasi tudi trikrat peniasto-delni s prav ozkimi, skoro nitastimi krpicami. Vsi so podobni drug drugemu in zeleni kakor trava.
Po vejicah so cvetni koški z belimi, nazaj zavihanimi cveti v kolobarju in z rumenimi cveti v krožcu. Prvi so jezi-časti b), drugi cevasti c) in spredi na 5 krpic nacepljeni. Iz pestiča c), d) se razvije rožka brez kodeljice. Plodišče, kjer
so vsajeni mnogobrojni, dišeči cveti, je votlo in se pozneje precej podaljša.
Prava kamilica cvete od velikega travna do jeseni in raste med raznim žitom, po deteljiščih in med drugo poljščino. Tudi okoli vasij in ob potih je je mestoma vse polno. Ker duši žitne bili, in ker da med deteljo zaradi neznatnih listov prav malo krme, odpravljati jo je treba z obdelanega sveta. Kolikor je potrebuješ za domačo rabo, naberi si je na neobdelani zemlji, zakaj tukaj je nekoliko boljša.
Slika 258. Prava kamilica. (Matricaria Chamomilla.)
Nedišeča kamilica je prejšnji zelò podobna, toda nos jo takoj loči od nje; zelišče namreč nima nobenega duha. Njeno steblo je 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko, golo in vejnato. Okončuje se kakor njegove veje v obširen košek.
Sedeči, kakor jelenovo rogovje razdeljeni listi imajo mnogobrojne, ozke in črtaste, malo da ne nitaste listke, čim više so postavljeni, tem manj so razdeljeni.
Koške sestavljajo podolgasti, ru-javo obrobljeni lističi. Kolobarjevi cveti (na desni) so jezičasti, beli in navadno navzdol obrnjeni; notranji (na Naše škodljive rastline.
27
levi zgoraj) so cevasti in rumeni. Plođišče je sicer zboéeno in precej visoko, pa ne kopičasto in votlo, kakor pri prvi. Rožke (na levi spodi) so počrtane z razločnimi podolžnimi žilicami in imajo namesto kodeljice nizek, cel ali pa na 4 zobce razdeljen kožnat rob in spredi na zunanji strani dve žlezasti lisi.
Nedišeča kamilica cvete od velikega srpana do jeseni.
Divja kamilica je na prvi pogled zelò podobna pravi, a nos ti hitro pove resnico. Razun tega ti je treba samo prerezati plođišče, ktero je od prave kamilice votlo, od divje pa ne. Seveda je še mnogo drobnih razločkov, kterih pa ne opazimo tako hitro. S kratkimi besedami moremo to, če tudi ne prijetno dišeče, pa vendar vonjavo zelišče opisati takó-le. Na močni, koželjasti korenini, ktera oddaja mnogo tankih vlaken, stoji 15—60 centimetrov (*/a—2 čevlja) visoko, jako vejnato steblo, o kterem lahko trdimo, da so ga same veje. Od korenine do vrha je namreč razvejeno na daljše in kračje veje. ktere se zopet razhajajo na vejice. Tako nastane obširno, košato zelišče, ki tem več živeža in svetlobe potrebuje, čim večje je, in ki tem bolj topi sosedno rast, čim več ga je med njo. Steblo je okroglo in porasteno z mehkimi, kratkimi dlačicami. Tako je zelišče sploh.
Po steblu, po vejah in vejicah raztreseni listi so neznatni in prav močno razdeljeni, zato nas malo zbadajo v oči. Pernati so s črtastimi, kratkimi listki, kteri so navadno napiljeni in čim više, tem manjši.
Vrh stebla in po vejah so koški z dvojnimi cveti. Zunanji, v kolobarju stoječi so beli, jezičasti in nimajo prašnikov (na levi zgoraj) ter se obesijo pozneje navzdol. Notranji so cevasti, rumeni in popolni (na levi spodi). Ti so jako drobni in od spredi mičkenim zvezdicam podobni. Pritrjeni so na kopiča-stem plodišču, o kterem smo že omenili, da ni votlo. Na njegovem površju se nahajajo kakor cveti dolge, suličaste, trdne pleve (na levi poleg cveta). Plod je četveroroba rožka brez kodeljice.
(Anthemis arvénsis.)
Divja kamilica cvete od rožnika skoro do jeseni in je zelò škodljiv njivski plevel. Ni je težko zatreti, ker je jedno-letna, in ker nima kodeljice, brez ktere je ne dobi veter tako lahko v svoje kremplje. Med ozimino je tega plevela največ, s tem pa seveda ne trdimo, da ga ni med okopavino in deteljo. Pa ravno tu se ji najslabše godi, zakaj detelja ji ne da dosti prostora, in med okopavino se prej ali slej itak odpravi.
Smrdelika, žabnik alipfstnične tišči sicer tako silno na njive, kakor njena prednica, a vendar jo nahajamo pogostoma kot plevel med raznovrstno poljščino. Akoravno sta si rastlini prav podobni, vendar ni treba posebnega znanja, da ločiš drugo od druge. Prvo ime ti pove, da je nos tu poglavitna stvar, zakaj to zelišče smrdi po pesji scalnici, in sicer tako zoperno, da se ga ogibljejo skoro vse živali. Celò mišim ne ugaja, in tako neprijetno jim je neki, da jo potegnejo izpod strehe, kjer si shranil smrdelike. Žabe jo pa neki celo cenijo ; na to bi morda merilo naše ime: žabnik.
Smrdelika je jednoletno zelišče z močno koželjasto korenino in mnogimi tanšimi vlakni.
Njeno steblo je okroglo, golo,
15—45 centimetrov (’/2—IV2 čevlja) visoko in jako vejnato. Vejnate so tudi veje, in tako nastane precej obširen, zelnat grmiček.
Listi sedijo premenjema po rastlini. Pernati so in imajo prav ozke, celorobe ali na 2—3 krpice nacepljene listke.
Vsaka veja in vejica se okončuje v razcvetje. Ovojkovi lističi so suličasti, dlakavi in spodi kožnati. Plodišče je v začetku nizko in skoro okroglo, pozneje pa kopičasto. Pleve so črtaste, mehke in samo spredi postavljene, ob dnu jih pa ni. Kolobarjevi cveti (na desni) so jezičasti in beli, nerodovitni ; notranji (na levi s plevo) so rumeni, cevasti in popolni. Plodovi (na desni) so valjasti, pikčasto-progasti, srhki in brez kodeljice.
Smrdelika cvete od rožnika do jeseni.
Slika 261. Smrdelika. (Anthemis Cótula.)
27*
Razun že omenjenih kamilic raste tu pa tam po obdelani zemlji še barvarska kamilica, ktera se razločuje od svojih sorodnic najbolj po tem, da so njeni cveti navadno vsi zlatorumeni. Njeno steblo je brazdasto, togo in trdno; visoko
je 30—60 centimetrov (1—2 čevlja), kosmato in zelò vejnato.
Raztreseni listi so pérnasti in na spodnji strani kocinasti. List je nekako perotkast in oborožen z zobci ali majhnimi nazobčanimi krpicami. Te so na spodnjih listih suličaste, podol-gaste, v konico priostrene, po notranjem robu navadno cele, po zunanjem pa nazobčane; pri vrh ni listi imajo le zobaste krpe.
Cvetni reclji so najmanj do polovice goli in se okončujejo v sploščen, kosmat košek s črtasto-suličastimi, po robu belkastimi lističi, ki so spredi včasi okovarjeni z rujaviini resicami. Na zbočenem plodišču stojijo trdne, Slika 262. Barvarska kamilica, suličaste pleve, ki SO skoro tako dolge,
(Ànthemis «notòria.) £akor notranji cveti (na levi zgoraj Rozke so nekoliko stisnjene; po vsaki strani teče 5 žilic. Kodeljice nimajo (na levi spodi).
Barvarska kamilica je dvé- ali večletna in cvete od rožnika do velikega srpana. Kjer ti dela škodo, izruj jo o pravem času.
Smrdljivi hlapčck
raste sicer najrajši po pustih prostorih, a marsikje se je udomačil tudi na obdelani zemlji, kjer je zelò nadležen plevel. Zato mu dajmo tukaj kotiček. V tleh je pritrjen z močno koreniko, na kteri stoji ravno vejnato, 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko brazdasto steblo.
Premenjalni listi so recljati, goli ali dlakavi in pernati ali pérnasto-delni. Posamezni listki so tako gosti, da pokrivajo skoro drug drugega. Podolgasti so in topi, pérnasto-nacepljeni in se okončujejo v kratko ščetinasto konico. Njihove krpice so napiljeno-nazobčane in se zlivajo druga v drugo, in sicer tem bolj, čim manjši so listi in čim više stojijo po steblu in vejah.
Dolgorecljati koški napravljajo rahlo, sestavljeno, plošč-nato češuljo. Koškovi lističi so podolgasti, spredi topi in po
kožnatem robu beli. Kolobarjevi cveti (na levi zgoraj) so beli, za polovico daljši od koška in imajo jajčast venec.
Mnogobrojni rumeni cveti v krožcu so cevasti (na desni). Rožke so brez kodeljice ; ozaljšane so samo z neznatnim nazobčanim robom.
Smrdljivi hlapček cvete rožnika in malega srpana. Kjer se ti je pritihotapil na obdelano zemljo, napovej mu vojsko, da se ga kmalu iznebiš.
Zelišče smrdi.
Amerikanski rogovilček.
(Galinsóga parviflóra.)
Ne trdimo sicer, da se je ta nepridiprav iz daljne Amerike Že Udo- (ChrysanthemumParthénium.) mačil v naših krajih. Nas Slovencev
doslej še ni zadela njegova grozovitna moč, a občutili so jo že po nekterih deželah nemškega cesarstva. Zlasti v okolici glavnega mesta Berolina je postal hud in škodljiv plevel, da je morala gosposka seči vmes in njegov zator vzeti v roko. Ako preudarimo, da se do takih korakov ne pride hitro, in ako pomislimo nadalje, da je deteljna predenica na pr. pri nas povzročila že mnogo škode, predno so začeli s prstom kazati na njo in v deželnih zborih postave kovati : ako vse to preudarimo, jasno vidimo, kak sovražnik nam preti. Preti nam zares, da še več, imamo ga celò že na domačih tleh! Ali doslej še ni napravil posebne škode, zakaj ni še prekoračil povsod ograje domačega vrta. Pri vseh inozemskih rastlinah opazujemo, da se razširjajo od nekega središča, kamor dohaja blago iz tujine. Toda drugače res biti ne more.
Ker nam je kvarljivee že za petami, ker že trka na naša vrata, tedaj je zadnji čas, da ga začnemo spoznavati in zatirati, dokler se ni polastil popolnoma naših zemljišč. Amerikanski rogovilček ima sicer precej dolgo, tako tanko koželjasto korenino, da se včasi komaj razloči od mnogih dolgih vlaken. Na njej stoji 15—45 centimetrov ('/2—IV2 čevlja) visoko, okroglo, brazdasto steblo, ki je popolnoma golo, in kterega nasprotne veje so tako postavljene, da delajo z njim nekako triklinaste vilice. Te rogovile se na vejah ponavljajo.
Njegovi nasprotni listi so kratkorecljati, srčasto-jajčasti in
napiljeni. Glavna žila oddaja dve stranski močnejši in se potem cepi na tanše žilice.
Vrh stebla in konec vej so na tankih recljih cvetni koški. Vsega koška je komaj za droben grah. Košek ima 5—6 zelenih, rumenkasto obrobljenih, čolnastih lističev. Za njim stoji najprej v pretrganem kolobarju 5 jezičastih, belih, potem pa na plevnatem plodišču množica cevastih, rumenih cvetov, črno rožko venča lijasta kodeljica, ki vetru najbolj pomaga, da hitro razširja ta plevel.
Amerikanski rogovilček cvete malega in velikega srpana. Zelišče je podobno ušivcu, in kdor pazno prečita kratki opis, ne bo ga lahko izgrešil. V vrtu ga je treba izpipati in sežgati, da ne pride seme vetru v oblast. Tako je treba ravnati z njim tudi na polju. Tu gospodari z meteljko, nemško deteljo ali lucerno prav tako, kakor deteljna predenica z navadno deteljo, dasiravno ni zajedalka. Kmalu postane tako gost, da zaduši vsako drugo rast, zlasti meteljko.
Navadni masleni grint.
To razširjeno zelišče je izmed svojega rodu jedino, ki se je udomačilo na obdelani zemlji. Ker je tako osamljeno, skrbi
tem bolj zato, da ga najdemo vsak čas. In res, naša rastlina cvete od rane pomladi do pozne jeseni in ne izbira prav nič. Najdeš jo zgodaj spomladi na prahi ali sploh na njivi, ki si jo pustil za kako okopavino, pozneje med raznim žitom in naposled med okopavino in drugo poljščino. Tudi drugje je ne pogrešamo. Treba je torej, da si jo ogledamo bolj natanko.
Navadni masleni grint je v zemlji pritrjen s kratko koželjasto korenino, ktera se podaljša v jedno samo, proti vrhu vejnato steblo, ali pa se takoj nad zemljo razraste na mnogo stebel, ki delajo debelo rušo. Steblo je okroglo, 5—30 centimetrov (2—12 palcev) visoko in golo, ali pa z dolgimi, pajčevini podobnimi kocinicami prepreženo.
Raztreseni listi so podolgasti, redkokdaj jajčasti in pér-nasto-nacepljeni z nejednako nazobčanimi krpami. Spodnji so
Slika 264. Navadni masleni grint. (Senécio vulgaris.)
ob dnu zoženi, ostali pa objemajo steblo s srčastim dnom. Vsi so navadno prepreženi s kocinicami, kakor steblo.
Valjasti, zeleni, nekoliko v rumenkasto zategnjeni koški narejajo konec stebla in po vejah neprave kobule. Omenjeni koški so napolnjeni z drobnimi, rumenimi cveti in sestavljeni iz jedne vrste jednakih lističev, zoženih v rujavkasto-črne konice. Spodi ob dnu je navadno 10 prav kratkih luskastih listkov (na levi), ki so spredi črni kakor prejšnji. Ko so ocve-teli cevasti cveti (na desni zgoraj), stisne se košek na koncu, in belkaste kodeljice se jamejo porivati iz njega. Košek se obrne pozneje popolnoma nazaj, in na zbočenem plodišču stojijo posamezni plodovi, olepšani s sedečo kodeljico (na desni spodi).
Razun obdelane zemlje ugaja navadnemu maslénemu grintu tudi vsak pusti prostor. Ako si ga zatrl po njivah, skrbi še za to, da ti ne pride zopet tjakaj, kar dosežeš s tem, da ga iztrebiš povsod. Tudi na bolj oddaljenih mestih ga ne puščaj, zakaj veter dobi njegove plodove v oblast in jih razsiplje po njivah.
Modrica,
modriš, plavica, plaveš, kneginja, žitnica, dn-zeljček, dnzelj, àncelj ali drétrh je vsakemu dobro znana rastlina z lepimi modrimi cveti. Na koželjasti, večjidel naravnost v zemljo zavrtani korenini stoji trdo, nepravilno robato, 30—70 centimetrov (12—27 palcev) visoko, navadno vej-nato steblo, porasteno z mehkimi, volni podobnimi dlakami.
Raztreseni listi so črtasti, celorobi in proti koncema zoženi. Spodnji imajo navadno 2 para dolgih, črtastih zob.
Po vejah so koški, sestavljeni iz jajčastih, z rujavimi zobci oboroženih lusk, ktere se pokrivajo kakor opeka v strehi. Posamični cevasti cveti stojijo med belimi plevami. Zunanji (na desni spodi) so precej večji, in nerodovitni, notranji (na desni zgoraj) so popolni in se razvijejo v rožko, s sedečo kodeljico ovenčano.
Modrica cvete od rožnika do velikega srpana in je prav navaden njivski plevel, ki posebno topi žito. Pa še z druge strani je ta zel zlasti med ržjo škodljiva. Rž namreč dostikrat boleha za ozlenlco. Vzrok tejvbolezni so majhni črvički, ktere imenujemo ržena ogorčica. Že v pozni jeseni moreš poznati bolno rž po tem, da listi niso gladki, ampak nekako valovito skrčeni. Mnogo mladik pogine spomladi, druge sicer rastejo precej dobro, ali vendar drugače kakor zdrave. Klas se noče napravljati, in bil je čudno kratka ter ima kolence pri kolencu.
Opazuješ li natanko take bilke, ugledaš najprej na nožnicah majhne jasne pičice; to so ogórèiee. Pa tudi steblo tja do klasa je polno teh črvičev in njihove zalege. Ta je jako trdoživa in ne pogine z lahka. Ako pride taka okužena slama v gnoju ali po drugem potu zopet na njivo, oživi v njej zalega in prehaja na rž, kjer se ponavlja omenjena ozlenica. Tudi oves, ajda in detelja niso varni pred to zalego, ki se razvija
tudi na modrici, in sicer v njenih koških.
Iz vsega tega sledi kratki nauk : smrt modrici. Na okuženi njivi ne smeš sejati omenjenih rastlin, ampak kako okopavino. Posebno pa je treba paziti na slamo, da si ne okužiš z njo še drugih njiv.
Modrica je posebno nevšečna med ozimino, v kteri se pokaže že jeseni, in moreš jo za prihodnje leto odpraviti samo s plet-vijo in z brstenjem. Tako delo seveda ne more biti popolno in je zlasti .ondi zamudno, kjer je mnogo plevela. Popolnoma se da odpraviti iz semena in s tem, da jeseni prav ravnaš z njivo. Ako je modrica med ozimino, tega ni vsakokrat kriv oni, ki je spravil zrnje v zemljo, zakaj lahko je mogoče, da je bil plevel že v tleh. Si li sam tako njivo obdeloval zaporedoma, moramo seveda tebe dolžiti. Drugače pa je tam, kjer imaš jarino. Ako ti tu škodo dela modrica, tega si sam kriv, ker si preplitvo oral, zakaj spodnja polovica brazde je ostala cela in v njej marsiktera zel. Seme anzeljčkovo se nahaja malokdaj med rženim ali pšeničnim zrnjem, pogosto pa ostanejo njegovi koški v slami, s ktero se živini pokladajo in z gnojem zopet pridejo na njivo. Da velja zadnje samo o plodu, menda ni treba na-glašati.
Poljski glavinec
stoji na zelò dolgi, palec debeli, črnikasti koreniki, ktera oddaja samo nekaj vlaken, in ktera postane sčasoma glavata.
Njegovo robato steblo je 30—90 centimetrov (1—3 čevlje) visoko in se okončuje v košek, ali je pa vejnato, in razcvetja stojijo po vejah. Po robih, kteri so posebno po vejah dobro razviti, tečejo rudečkaste proge, in včasi je vsa veja, zlasti proti koncu temnorudeča.
Do 50 centimetrov (19 palcev) dolgi, pritlehni in nekoliko kračji spodnji stebelni listi so recljati, ostali pa sedeči. V obliki se strinjajo vsi. Kedkokdaj so celi, navadno so pérnasto-na-cepljeni in imajo celorobe ali oddaljeno nazobčane krpe. Porasteni so s kratkimi dlakami in pritrjeni s široko nožnico. Cim više stojijo, tem manjši so, in zadnji so že prav neznatni. Pritlehni ležijo v kolobarju po zemlji in so sosednim rastlinam prava preglavica.
Temnorudeči cveti sedijo v širokih, sploščenih koških, kterih z neko belkasto volno pokrite luske se prav trdno oklepajo druga druge in kakor opeka v strehi druga drugo pokrivajo. Po robu, kolikor ga je sploh mogoče od zunaj videti, imajo črnorujave ščetine, postavljene kakor zobci v glavniku.
Cveti (na levi zgoraj) so vsi cevasti, zunanji nekoliko večji ; ^njihova cev je usločena in spodi z lasasto čašico obdana. Ko plod dozori, odstopijo koškove luske, in gladke rožke z rujavo kodeljico se vsujejo iz trdnega koška, čegar dno je satasto izdolbeno.
Poljski glavinec cvete malega in velikega srpana in je zlasti med ržjo mestoma nadležen plevel. Tu kakor izmed oko-pavine ga je treba izkopati, in jednako je ravnati tudi ondi, kjer se je naselil na poljskih mejah in travnikih. Vlažna tla mu ne ugajajo, ampak suha peščena ali prodnata. Tukaj pa tem bolj oškoduje drugo rast, ker ji jemlje zadnjo betvico hrane in še bolj opustoši zemljo.
Slika 266. Poljski glavinec. (Centaùrea Scabiósa.)
Bleđorumeni glavinec je doma v južni Evropi in zahodnji Aziji, kjer raste po pustih prostorih in kraj potov, zlasti blizu morja. Od ondod se je razširil skoro po vsej Evropi, in tudi v druge dele sveta so ga zanesli z ladijami. Ker se je razširil najbrž z raznovrstnimi poljskimi pridelki, zato ga
nahajamo tu pa tam kot plevel na obdelani zemlji. Na Štajerskem gaje največ po njivah okoli Svičine blizu slovensko-nemške meje, na južnem Kranjskem pa je bolj navaden. V zemlji ima dveletno korenino, na kteri stoji 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko, trdno in ravno steblo z raztresenimi, v listnih pazušicah izvirajočimi vejami. Te so sivokocinaste in nosijo na koncu košato razcvetje.
Listi so tudi sivokocinasti. Pritlehni so recljati in pórnasto-naeep-ljeni, stebelni črtasto-suličasti, celo-robi in se stegujejo z dolgimi, ozkimi perotkami po steblu.
Okrogli koški so dobro zavarovani. Njihovi zunanji listi so prstasti Slika 267. Bledormneni glavi- ^ vsaka krpica v trn podaljšana, nec. (Centaiirea solstitiälis.) srednji imajo na desni in levi po 1
ah 2 trna in so zašiljeni v močen, dolg trn ; ostali so kožnati in zaokroženi. Cevasti cveti so bledo-rumeni (na levi), in rujave rožke so olepšane z belo kodeljico (na desni).
Bledorumeni glavinec cvete malega in velikega srpana. Najbolj ga primeš v živo, ako mu ne daš dozoreti.
Njivski osat
ali os ec je izmed najnadležnejših in najškodljivejših njivskih plevelov, ker nima samo močne korenike, ktera vedno nove popke nastavlja, ampak tudi zaradi tega, ker je število njegovega semena čudno veliko. Vsaka rožka ima svojo kodeljico, in ravno zavoljo nje ga dobi veter brez vsake težave v svojo oblast ter ga raznaša daleč okrog. Očitno je torej njiva, na kteri dozorijo osatova semena, škodljivo središče, od kterega se razširja ta njivska kuga po okolici. Bodi še tako priden in trebi in brsti ter odpravljaj to gloto, ničesar ne opraviš, ako tvoji sosedje križem držijo roke in se ne brigajo za čiste njive.
Žal, da je premnogo do skrajnosti zanikamih gospodarjev. Le ozri se in poglej po polju! Maloktera njiva je brez tega plevela, ki se pri obdelovanju sicer podkoplje, a njegova korenika ostane in poganja z nova. Da je njivski osat zares izmed poljščini najbolj kvarljivih rastlin, kaže nam tudi to, da so deželni zbori onih dežel, koder je poljščina v nevarnosti, razglasili zakon (postavo), kteri nalaga vsakemu gospodarju ali oskrbniku trebiti in čistiti zemljišče kolikor največ mogoče. Ako bi storil vsak svojo dolžnost, obrnilo bi se marsikaj na bolje.
Korenika njivskega osata gre jako globoko v zemljo, razhaja se ondi in poganja, ako si jo sesekal tudi na drobne kosce, iz popkov nova stebla. Vsled tega dostikrat za plugom in za motiko več, kakor ga je bilo pred njima.
Na koreniki stoji 60—100 centimetrov (2—3 čevlje) visoko, robato in večjidel vejnato steblo, ktero je ali golo ali pa porasteno z belimi dlakami. Zadnje velja zlasti o višjih delih.
Po steblu in vejah je mnogo pre-menjema postavljenih listov. Ozki so in podolgasto-suličasti, krpasti in konec večjih krp z dolgimi, drugje pa s kratkimi bodicami oboroženi. Zgoraj so zeleni, spodi sinji in zoženi v re-celj ; višji tudi sedijo s srčastim dnom.
Vrh stebla in po vejah je mnogo jajčastih koškov z rudečkastimi cveti.
Ti so vsi cevasti in cvetejo zaporedoma tako, da se razcveta vrh navzdol.
Vsak košek ima kakih 80 cvetov, in ker se nastavi na rastlini, ktere nihče ne moti, 60—80 koškov, dozori na jedni rastlini ogromno število 4.800—6.800 semen. Naštel sem pa enkrat na jedni rastlini 198 koškov, kar bi dalo 15.840 semen. Na desni vidimo plod z veliko kodeljico, ki olajšuje vetru njegovo malovredno delo.
Njivskemu osatu najbolj ugajajo globoka, ilovnata tla, torej ona polja, ktera prištevamo najboljšim in najrodovitnej-šim. S tem seveda ne trdimo, da ga na slabši zemlji ni. O, raste, raste, samo da se ne razvija tako silno, in da ne na-reja toliko semena. On škoduje prvič s tem, ker jemlje tlom živež, ki ga porabi za-se na škodo našim koristnim rastlinam. Nadalje potrebuje mnogo prostora, n^ kterem
se prikaže tega plevela
Slika 268. Njivski osat. (Carduus arvénsis.)
bi na pr. lahko stale žitne bilke, moti vsled bodečih listov delavce in otežkoči, ako ga je mnogo na njivi, vezanje v snopje. Žito, ktero si z osatom povezal v snopje, suši se prav počasi in napravlja o mlatvi one belkasto-sive mačke, ki plešejo po podu (skednju), da je veselje.
Omenjenim neprilikam in nevšečnostim je treba priti v okom, da se odkrižamo tega velikega neprijatelja. Osat moramo potrpežljivo in vztrajno pokončevati, ako hočemo, da obrodi naše delo dobrega sadu. Prvo tvoje delo bodi odpravljanje vsake rastline, predno je razvila plod. To se more zgoditi s pletvijo, in tako zabranimo, da se ne raznaša in razširja seme po zemljišču. Pletev bodi skrbna, in dotičnik se naj ne zadovoljuje s tem, da izdere letošnje poganjke, zakaj kmalu poženejo drugi, ampak gledati je na to, da dobiš vso koreniko ali nje vsaj toliko iz zemlje, da potem več poganjati ne more. Za to opravilo si kupi posebno železno orodje, ki je dolgemu dletu podobno in nasajeno na lesenem ročniku. Nekoliko od strani ga zasadi v zemljo in krepko potisni ter kolikor mogoče globoko odškrni osatovo koreniko. Koreniko vzdigni potem iz zemlje in položi v primerno posodo. Tudi druge plevele, ki imajo dolge korenike, lahko odpravljaš s takim orodjem. Manj bi ti priporočali posebne klešče, ki so nalašč za to delo narejene, ker jih moreš rabiti samo tedaj, kedar je zemlja globoko premočena, torej spomladi in pa po močnem, izdatnem deževju. S temi kleščami primi osat ravno pod listi in ga krepko privzdigni.
Ako si pa glede na osat in njegovo pokončevanje drugega mnenja in misliš, da navadno oranje zadostuje, ti ne moremo pomagati. Celo nasprotno je mogoče ! Dostikrat se namreč pripeti, da se prikaže po oranju več osatovih rastlin, kakor jih je bilo pred oranjem. Plug namreč razreže korenike, in ako ostanejo odrezani deli v zemlji, ukoreninijo se in poženejo čvrste mladike. Samo prav globoko oranje more pomagati, seveda ako so se odstranili odrezani deli osatovi, zakaj spodnji deli ležijo potem tako globoko, da ne morejo več poganjati, ali pa da poganjki ne dosežejo površja. Za tako oranje je treba posebnih plugov, kteri pa našemu kmetu navadno niso na razpolaganje.
Priporočati smemo tudi neko drugo sredstvo, ktero se vselej prav dobro obnese. To je sejanje večletnih detelj, zlasti meteljke, nemške detelje ali lucernel ktera uduši osat, ako je jednakomerno gosta; kolikor ga pa prileze nekoliko na visoko, pokosi se, z deteljo. Ker meteljka več let trpi in se vsako leto
najmanj trikrat kosi, oslabijo osatove korenike tako, da ne morejo več poganjati. Nasledek temu je, da segnijejo v zemlji. Koder ni preveč osata in je zemlja dobra in za meteljko pripravna, seje naj se namesto navadne rudeče detelje lucerna, zakaj njeni pridelki so obilnejši. Sploh pa moramo priznati, da meteljko pri nas skoro povsod premalo poznajo in čislajo. Tudi zaradi tega jo lahko priporočamo, ker nima toliko in tako silnih rastlinskih zajedalk.
Ako si vse opravil, kakor smo ti svetovali, nisi še storil popolnoma svoje dolžnosti. Osat ne raste samo po njivah, dosti ga je tudi kraj potov, ob cestnih jarkih itd. ; tudi tega ne smeš nikakor prezirati, zakaj velikanska množina semena od nekoliko rastlin zadostuje, da se zatrosi kvarljivka zopet na komaj osnaženo in očiščeno njivo. Tudi ni nikakor na čast, ako tvoje njive obroblja cela osatova gošča, ali ako okoli tvojega gospodarskega poslopja in vrta domuje ta nepridiprav. To je tebi na sramoto, in če te tudi ni videl in slišal popotnik, tako ravnanje mu zadosti pove.
Poganjke, ktere si izpulil iz zemlje ali porezal, polagaj govedom ali konjem, prav radi jih jedo. Korenike uporabljaj za gnoj „mešanec“ (kompost). Seveda ne smeš dati mladikam, ki bi utegnile iz njega poganjati, da bi se razvile. Kdor z mešancem prav ravna, ni se mu treba bati tega.
Ako ti je pri vsej pozornosti ostalo vendar nekaj osa-tovih rastlin med žitom, ne puščaj jih tam na njivi, kakor se to prav pogosto vidi. Take je treba pobrati in takoj sežgati, zakaj gotovo so cvetele in nektere tudi dozorele. Naj večjo nevednost in malomarnost nam kaže navadno ravnanje z vsakovrstnimi pleveli, ki se sicer površno poberejo po polju, potem pa znosijo na ceste, ali zmečejo v cestne in druge jarke, ali celò pustijo na poljskik potih in mejah. Taki prostori so nekako središče, od kterega se razširjajo plevelova semena daleč po njivah. Da, še več! Žanjice puščajo osat za seboj, kjer stoji tako dolgo, dokler ga veter ne podere ali oratar nev pod-orje. Mogoče, da potrebuje strnišče takih svečnikov! Čudno, da marsikterega človeka tako dolgo pamet ne srečal
Štajerski deželni zbor je sklenil glede na njivski osat prav modro in primerno postavo, ki je bila tudi potrjena od presvetlega cesarja. Tudi druge dežele, na pr. Kranjska, dobile so jednake zakone, in ko bi se ravnali kmetovalci in občinski predstojniki po njih, izpremenilo bi se bilo že marsikaj. Nam se skoro dozdeva, da so ti zakoni samo za potrpežljivi papir, ne pa za tiste, kterim so namenjeni. Mogoče tudi, da so jih
dobili naši župani le v tujem jeziku, in ker jih niso umeli, položili so jih na polico, da muhe po njih plešejo in jih pajki prepredajo. Ko bi pa ti možje vedeli, da nimajo le pravic, ampak tudi dolžnosti, gotovo bi skrbeli, da se točno izvršuje volja postavodalčeva na korist in blagor posameznih občanov.
Omenjeni zakon se glasi:
§ 6. (§§ 1—6. govori o deteljni predenici, grinti ali hudičevem biču). Jedino sredstvo brez ozira na skrbno obdelovanje polja in brez ozira na uporabo naj čistejšega semena je popolno odpravljanje njivskega osata. Dokler je osat zgodaj spomladi še majhen, more se izpodrezati kolikor mogoče globoko. Večjim rastlinam pa izpodrezovanje več škoduje kakor koristi, ker je večjidel pomanjkljivo. Take rastline se morajo izdreti s koreniko, kar lahko opravimo tudi z roko (brez posebnega orodja), ako je dež dobro premočil zemljo.
§ 7. Posestniki in oskrbniki morajo gledati na to, da se spomladi osat ugonobi, in da se to uničevanje vrši tako dolgo, dokler se dotični poljščini ne dela škoda.
§ 8. Kakor hitro se zakon prvikat razglasi (s početka malega travna), naroči naj župan dotičnikom, da začnejo spomladi osat uničevati.
§ 9. Od začetka malega travna do prve polovice velikega travna naj se župan prepriča, ali se dano naročilo izpolnjuje. Kdor to delo opušča, opozori ga župan, da zapade kazni od 1 do 20 goldinarjev, in ako ne more plačati, kaznuje se z zaporom od 12 ur do 4 dnij.
§ 10. Ako je o žetvi mnogo osata med žitom, mora župan strogo paziti na to, da ostane plevel po žetvi na njivi, kjer se sežge.
Nikakor se ne sme trpeti, da se meče osat po žetvi na poljske pote itd., odkoder se lahko raztrosi daleč okoli. Osat pa, ki raste na občinski zemlji, mora odpravljati občina.
Ovčja paša.
Ako ogledujemo našo sliko, moramo pač reči, da se nam kaj jednakega ne pripeti vsak dan. Vsak je gotovo uganil, kam merijo te besede. Navadne rastline so spodi debelejše kakor v vrhu, in to je popolnoma naravno, zakaj narobe bi delal oni, ki bi nakladal na voz spodi lahke, na te pa težke stvari. Nevarno bi bilo zmeziti ga, ali celò peljati po nerodni cesti. Pri naši rastlini je to samo na videz, zakaj steblo je
spodi trdno in nosi brez vse težave sicer debelejši, pa votli vrh. Jednako stvarjene so tudi neštevilne veje.
Ovčja paša je jednoletna rastlina koželjaste korenine, iz ktere izraste kolobar pritlehnih, narobe-jajčastih ali podolgastih listov. Ti so precej oddaljeno nazobčani, popolnoma goli, ali le s kratkimi, mehkimi dlačicami porastem.
Iznad omenjenih listov se vzdigne jedno ali, kar je navadnejše, več 8 do 20 centimetrov (4—8 palcev) visokih, popolnoma golih in brezlistnih stebel, kterih poglavitne lastnosti smo se že zgoraj spominjali. V spodnji tretjini so lepo rudeča, drugje pa temnozelena. Z njimi se strinjajo tudi veje, pod kterimi sedijo majhne lu-skice. Jednakih luskic je proti vrhu več, toda so prav neznatne.
Steblo in veje se okončujejo v košek, čegar ovojek je sestavljen iz suličastih lističev, ob dnu z neznatnimi luskicami podprtih. Cveti (na levi) so vsi jezičasti, rumeni in prav drobni. Podolgasti plod (na desni) nima kodeljice, in kedar dozoreva, napne se košek in zakrije rožke.
Ovčja paša cvete malega in velikega srpana in raste pogosto po suhih, peščenih ali prodnatih njivah. Največkrat jo ugledaš med ovsem in ječmenom, pa tudi med drugo poljščino ni ravno redka. Te zeli bi se lahko odkrižali, ako bi jo zatrl vsak na svojem zemljišču.
Navadni kolenček
je precej nežno, jednoletno zelišče. Pogostem ga nahajamo na obdelani zemlji, kjer je tem nadležnejši plevel, kolikor več prostora mu prepustiš. Pa ne samo na rodovitnih tleh, ampak tudi po grobljah, v mejah, grmovju itd. raste navadni kolenček rad. Na neznatni korenini stoji 30—90 centimetrov (1—3 čevlje) visoko, vejnato steblo, spodi porasteno z redkimi ščetinami, zgoraj pa večjidel golo. Veje segajo skoro vse jednako visoko in molijo nekoliko na stran ter navzgor.
Premenjalni listi so recljati in precej različni. Spodnji so pernati, in sicer tako, da so sparoma sedeči listki nejednaki,
Slika 269. Ovčja (Arnóseris pusilla.)
jajčasti, končni pa je največji in ob dnu malo da ne ravno prisekan. Vsi listki so krpasto - nazobčani. Srednji listi so
manjši, suličasti, drugače pa se strinjajo s prejšnjimi. Privrhni so suličasti ali črtasti, priostreni in celorobi, ali pa oboroženi tu pa tam s kakim zobcem. Dlakavi so navadno vsi.
Vrh stebla in konec vej so na tankih recljih drobni, rumeni cveti združeni v rahel lat. Košek posameznega cveta (na desni nad listom) je valjasto-zvonast, robat in sestavljen iz dvojnih lističev. Notranjih je 8—10; dolgi so in po hrbtu nekoliko vzvišeni ; zunanjih, majhnih je malo število. Plo-dišče nima plev, in cveti (na levi
Slika 270. Navadni kolenček. Zgoraj) SO vsi jezičasti in malo (Lämpsana communis.) daljši od koškovih lističev. Rožke
(na desni zgoraj) so podolgaste, stisnjene, gole in brez kodeljice.
Navadni kolenček cvete od rožnika do velikega srpana.
Nacepljenolistna pitanka (Scorzonéra laciniata).
Med deteljo in tudi med drugimi poljskimi sadeži raste mestoma nacepljenolistna pitanka s precej debelo koreniko. Na njej stoji ravno, 8—45 centimetrov (3—17 palcev) visoko, navadno golo, včasi pa s kratkimi, sivkastimi dlačicami porasteno steblo, klero je včasi brez vej, včasi pa vejnato.
Njeni listi so globoko pérnasto-nacepljeni. Njihove stranske krpe so črtaste, končna pa suličasto - črtasta ; vse so celo-robe. Pritlehni listi so večkrat klinasti, stebelni pa celorobi in suličasto-črtasti.
Koški stojijo po vejah. Njihovi reclji so robati in jed-nakomerno debeli. Zunanji koško vi lističi so jajčasti in priostreni v rujavkasto, spredi razcepljeno in nazaj zavihano konico ; notranji so črtasto-podolgasti in spredi topi ali priostreni. Eumeni cveti so jezičasti in pritrjeni na pikčastem plodišču brez plev. Na zunanji strani so mnogokrat rudeče poprskani in tako dolgi kakor košek, ali pa nekoliko daljši. Eožke so
gladke in olepšane z rujavkasto kodeljico, ktere lasci so zamotani drug v drugega.
Nacepljenolistna pitanka cvete od velikega travna do malega srpana.
Navadna škrMnka
ali vrtni ml e 6 ima belkasto koželjasto korenino, ktera naravnost rije v zemljo in na vse strani prav mnogo vlaken razpošilja. Na njej je nasajeno 30—90 centimetrov (1—3 čevlje) visoko, okroglo, brazdasto steblo ; v zgornjih delih je zeleno, včasi rudečkasto nadahnjeno ali rudeče lisasto, v spodnjih pa navadno rudeče. Spodi je golo, zgoraj pa in po vejah pora-steno z rudečimi, v okroglo glavico se okončujočimi ščetini-cami. Votlo je in polno mlečnega soka.
Veliki, raztreseni listi so na zgornji strani zeleni, na spodnji sinji in včasi premreženi z rudeč-kastimi žilami; glavna žila je navadno temnejša. Oblike so prav različne. Nahajajo se rastline s celimi,v škrbinastimi in pérnastimi listi, čim više so postavljeni, tem manj so razdeljeni. Po robu imajo večje in manjše bodičaste zobce, objemajo steblo popolnoma in se podaljšajo na nasprotno stran v veliko, široko uho.
Eumeni cveti sedijo v koških, ki napravljajo vrh stebla in po vejah neprave kobule. Koškov ovojek je sestavljen iz mnogih, nejednakih, pokrivajočih se suličastih lističev, ki narejajo valjast popek in pozneje semenu vrčasto streho.
Cveti so vsi jezičasti, obodi na zunanji strani rudečkasti (na desni). Eujave rožke (na levi), olepšane s kodeljico, so od strani stisnjene, imajo 3 podolžne robove na vsaki strani in poprečne grbice; po robih stojijo majhni zobci. Ko je seme dozorelo, obesijo se koškovi lističi, in golo plodišče kaže plitve globelice, kjer so bili pritrjeni posamezni cveti.
Navadna škrbinka cvete vse poletje in raste po polju in vrtih. Njeno zelišče je, dokler je mlado, svinjam dobra piča, a ker je rastlina velika, potrebuje mnogo živeža in prostora in
Naše škodljive rastline.	28
Slika 271. Navadna škrbinka. (Sónchus oleróceus.)
je zavoljo tega zlasti okopavini škodljiva. Da se ne razširja po polju, treba jo je odpraviti o pravem času.
Navadni škrbinki prav podoben je rešek (Sónchus àsper). Kar se tiče zunanje postave, ni razločka nikjer, kakor v listih, kterih uho je zaokroženo in ne prirezano na 3 ogle. Drug razloček je v rožkah. Te so popolnoma gladke, nimajo zobcev po robu in po straneh ne omenjenih grbic, temveč samo tri robove.
Njivska škrbinka ali poljski mleč je prejšnjima precej podobna, vendar jo brez težave ločiš od obeh. V zemlji ima dolgo, plazečo koreniko, ktera se razprostira daleč okoli. Zelišče se nad koreniko prav rado odlomi, ali ona ostane in poganja nova stebla. Navadna škrbinka in rešek pa se trdno držita tal, ker imata dolge korenine, ktere se z zemljo sprimejo v grudo. Na koreniki stoječe, 30—90 centimetrov (1—3 čevlje) visoko steblo je okroglo ali nepravilno robato in neznatno okoli svoje osi zasukano. Spodi je popolnoma golo in blizu tal včasi rudeče poprskano, proti vrhu pa in konec vej ter po cvetnih koških porasteno z rumenimi ščetinami, ki nosijo precejšnjo glavico na koncu. Polno je mlečnega soka, kte-rega se največ nabere v koreniki, in votlo.
Veliki, raztreseni listi so spodi sinji in imajo bledo glavno žilo. Po-dolgasti so in škrbinasti ter objemajo steblo s srčastim dnom. Po robu imajo trnaste bodice. Proti vrhu postajajo podolgasto-suličasti in eelorobi, pa oboroženi z jednakimi bodicami.
Steblo je jednovito ali vejnato in ima v tem slučaju malo koškov ; včasi pa stojijo njegove veje nekako v nepravem kobulu in so obložene z mnogobrojnimi razcvetji. Rujave rožke so gladke in imajo 5 podolžnih robov po vsaki strani.
Njivska škrbinka cvete malega in velikega srpana in raste pogosto na dobri, nekoliko vlažni zemlji in more med razno
(Sónchus arvénsis.)
okopavino zelò neprijetna in škodljiva postati. Pri navadnem kolobarjenju je nikdar ne primanjkuje; ako je pa na njivi več let zaporedoma kaka okopavina, ali ako se obseje z deteljo, ki se potem popase, zmedli korenika in gre pod nič.
Srhkolistna skrka.
To srhko zelišče, ki je porasteno s kljukastimi ščetinami, ni po naših krajih kaka redka prikazen, zakaj dosti ga raste marsikje za plotovi, kraj potov in po drugih pustih prostorih. Seveda bi mu zavoljo tega ne bili odkazali tega častnega mesta, ali stvar ima drugo stran. Srhkolistna skrka uhaja namreč prav rada na obdelano zemljo in je ondi jednoleten plevel, kte-rega togo in brazdasto steblo je 30—90 centimetrov (1—3 čevlje) visoko, zdaj na desno, zdaj na levo nagnjeno in vejnato. Pritrjeno je na koželjasti korenini in včasi rogovilasto razvejeno.
Premenjalni listi so togi in svetli. Spodnji so ob dnu zoženi, ostali pa širji; ti obsegajo steblo in se stegujejo včasi po njem.
Vsi so suličasti, nazobčani ali samo plitvo in oddaljeno izrabljeni in zelò srhki.
Eumeni, jezičasti cveti so združeni v recljate koške, ki narejajo vrh stebla nepravilno češuljo. Reclji so blizu razcvetja najdebelejši. Košek je sestavljen iz dvojnih lističev. Zunanji so veliki, jajčasto-srčasti, srhki in stebelnim listom precej podobni. Navadno jih je 5, včasi pa samo 3 ali 4. Notranjih je večjidel 8 ; črtasti so in ozki. Plodišče je golo, cveti (na levi) jezičasti. Plodovi niso vsi jednaki ; zunanji so v kljunček priostreni, notranji pa stisnjeni, podolgasti, brazdasti, spredi zaokroženi in z dolgim, tankim kljunčkom oboroženi. Oboji imajo konec kljunčka belo kodeljico (na desni).
Srhkolistna skrka cvete od rožnika do velikega srpana.
Loèasta métliea
je trpežna košarica svoje vrste. Njeno trdno, togo in z ozirom na veje nekako metli podobno steblo je 30—90 centimetrov
Slika 273. Srhkolistna skfka. (Picris eohioides.)
(1—3 čevlje) visoko, spodi s kratkimi ščetinicami porasteno in srhko, drugje golo in skoro brez listov.
Pritlehni listi so šobasto nazobčani ali krpasto-nacepljeni in precej veliki, rtasti ter zoženi v recelj. Stebelni so suličasto-črtasti ali črtasto-podolgasti, privrhni črtasti in celorobi. Steblo
in listi so sivkasto-zeleni.
Rumeni cveti se nahajajo konec vej in vejic ali posamič, ali jih je pa po nekoliko združenih v grozdasto razcvetje. Valjasti koški imajo navadno 8 jednakih, temnozelenih, z dlačicami porastenih lističev in ob dnu še nekaj manjših luskic. Prav navadno so prvi po hrbtu jasnejši in goli, včasi pa tudi srhki. V košku sedi 7—12 jezičastih cvetov, od kte-rih so zunanji temnejši in premre-ženi z bledej širni progami. Goli plodovi (na levi) so valjasti in spredi ozaljšani z neznatnimi luskicami in dolgim kljunčkom ter z mično, belo kodeljico. Ko plodovi dozorijo, obesijo se koškovi lističi (na levi zgoraj).
Ločasta metlica cvete malega in velikega srpana in raste navadno po suhih mejah in gričih, mestoma pa tudi po njivah. Posebno po volji ji je peščena in vapnena zemlja. Tod je neprijeten plevel, po zarastlih prostorih je pa tudi škodljiva, ker topi s pritlehnimi listi drugo rast in dà prav malo slabe, trde krme.
Navadni dimek.
Z dimki ali temeliščki bomo seznanili čitatelje pozneje, ko bo treba govoriti o travniških plevelih, zakaj mnogo jih raste po senožetih. Nekteri izmed njih se zavlečejo včasi tudi na obdelano zemljo, toda posebne škode jim tukaj ne moremo očitati, in sicer zavoljo tega ne, ker jih ondi le redkokdaj opazujemo. Drugače navadni dimek (Crépis tectorum)! On dela svojemu rodu precejšnjo sramoto zato, ker mu najbolj ugajajo obdelana, peščena tla, kjer je zelò nadležen plevel.
Njegovo steblo je 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko in v zgornji polovici latasto razvejeno; včasi je golo, včasi pa dlakavo. Sploh se glede na velikost in debelost kakor tudi v vejah jako izpreminja. Veje stojijo kvišku in dosežejo
Slika 274. Ločasta metlica. (Chondrilla juncea.)
malo da ne vse jednako visokost. Da se ti razgrne prava podoba te rastline pred očmi, oglej si njeno najbližjo sorodnico (gl. sliko 440.).
Listi so goli in v obče suličasti ali črtasti. Spodnji so krpasto -nazobčani ali šobasti s črtastimi, včasi srpasto ukrivljenimi krpami, srednji ob dnu puščičasto-nazobčani, najvišji pa celorobi z navzdol zavihanim robom.
Cvetni reclji so proti koncu debelejši, s sivkastim puhom porastem in nosijo jajčaste koške, kterih zunanji lističi so črtasto-šiljasti, rahli in na notranji strani mehkodlakavi, notranji pa stisnjeni in po hrbtu srhki. Od rumenih cvetov so zunanji daljši kakor notranji, vsi pa pritrjeni na plevnatem plo-dišču. Črnikaste rožke so črtaste, srhke, v kratek kljunček zožene in tako dolge kakor kodeljica. V zgornji polovici so po-črtane z 10 progami. Od zelenega dimka, kterega podobo smo ti pokazali na omenjeni strani, in ki se tudi rad pritihotapi na peščene njive, razločuje se naša rastlina najbolj po plodovih, ki so podaljšani sicer v kratek, pa vendar razločno označen kljunček, kakoršnega plodovi zelenega dimka nimajo.
Navadni dimek cvete od rožnika do jeseni.
Plezajoči smolénec,
smoleč, smolika, smolj, s 1 i-povka ali trica je jednoletna rastlina tankega, četverorobega stebla, ki pa navzlic temu izraste nad meter (3 čevlje) visoko. Da se tako steblo ne more kvišku držati, to je naravno.
Zato ga pa najdemo povsod le tam, kjer more plezati in se spenjati po sosednih rastlinah. Po mejah ga nikjer ne primanjkuje; tod bi mu privoščili potrebnega prostora. Drugače pa je ondi, kjer se naseli med žitom.
Tukaj je prav nadležen plevel, in to ne samo zavoljo tega, ker jemlje živež in prostor žitnim bilkam in jim na-
pravja nepotrebno senco, temveč tudi glika275 Plezajogi smolenec. zaradi tega, ker se spenja po bilkah (Gàiium Aparine.) m jih vleče k tlom. Kedar pa pridejo
žanjice in pričnejo svoje delo, najdejo vse zamotano in se po-mičejo le počasi naprej, zakaj dolgo steblo se trdno drži bilk. 0 tem se prav lahko prepričaš. Potegni samo z roko proti
vrhu. Ako si pa ogledaš steblo po ostrih robéh natanko, opaziš kratke kljukaste ščetinice, s kterimi se tako krepko upira tvoji volji. Tudi po listnem robu in po žilici spodi je vse polno takih kaveljčkov. Kako modra je pač ta naprava! Bes, da ti kaveljčki niso Bog vedi kaj, ali naši rastlini so vse. Mislimo si samo, da je omenjeno neznatno orožje obrnjeno navzgor. Oprijemanje bi bilo nemogoče, in zelišče bi se plazilo po tleh.
Suličasto-črtasti, celorobi listi stojijo v razmaknjenih kolobarjih, in sicer po 6—8, in se okončujejo v konico.
Jako drobni, beli cveti so združeni v nepravih kobulih, ki izvirajo iz listnih pazušie. Cvetnih delov je po četvero, kakor vidimo na levi spodi. Pod cvetom je plodnica, ki se razvije v droben, s kaveljci oborožen plod (na desni zgoraj).
Plezajoči smolénec cvete od velikega srpana do jeseni.
Kljukasti smolénec po naših krajih ni tako navaden njivski plevel kakor prejšnji, pa vendar ga je najti marsikje.
Njegovo robato, po robéh z ostrimi kaveljčki okovarjeno steblo navadno ni daljše kakor 30 centimetrov (1 čevelj) in pleza po drugih rastlinah, zlasti po žitnih bilkah na viš, ali pa leži po tleh, ako ni našlo nobene podpore. Naša slika nam kaže zelišče brez tanke, skoro nitaste korenine ; po njem sedijo v odstavkih podol-gasto-suličasti, kakor pri prejšnji oboroženi listi v kolobarjih (na levi zgoraj).
Za vsakim kolobarjem sta 2 nasprotna cvetna reclja. Kračja sta od dotičnih listov in nosita po 1, 2 ali 8 bele ali rumenkasto-bele, drobne cvete, iz kterih se razvije na dvoje "(GaUum"trrcórnT)1'51iC"' preklan, z majhnimi zrnci posut plod (na levi pod listom). Cvetni reclji pod plodom precej odebelijo in se ukrivijo v kljuko.
Kljukasti smolénec cvete od rožnika skoro do jeseni in je ravno tako škodljiv kakor prejšnji. Ako hočeš obvarovati njivo teh in drugih jednakih zelij, skrbi, da ne rastejo v njenem obližju. Plodovi se obesijo tebi na obleko, živini na dlako
in najdejo svojo pot na njivo. Primejo se pa tudi drugih rečij, kterih potrebuje kmetovalec; tako jim je odprtih več potov. Ako je pa plevel že na njivi, odpravi ga o pravem času, da ne prevleče vsega zemljišča.
Poljska perla (Aspérula arvénsis)
je na vapneni zemlji mestoma precej razširjen plevel. V zemlji ima koželjasto, trdo in trdno korenino, ktera včasi tudi zimo pretrpi. Na njej stoji 20—30 centimetrov (8—12 palcev) visoko, navadno vejnato, včasi pa tudi jednovito steblo. Marsikdaj je opazovati, da se razhaja na jednake veje, ki stojijo kakor rogovile od njega; posebno proti vrhu je to navadno. Steblo in veje so čveterorobe, gole in členkovite.
Listi sedijo v kolobarjih pod posameznimi kolenci in se razločujejo po številu tako, da so blizu tal samo po 4, više jih je pa po 6—8 v krogu. Prvi so podolgasto-jajčasti ali podolgasto-klinasti, drugi črtasto-suličasti, vsi pa topi in celorobi ter po robu oboroženi z majhnimi zobci, ki jih delajo srhke.
Drobni cveti so postavljeni v neprave kobule, obdane od črtastih, resnatih krovnih listov. Modri cveti imajo lijast venec z zelò kratko cevjo. Plod je gladek, skoro okrogel.
Poljska perla cvete velikega travna in rožnika.
Njivska perla ima v zemlji precej močno, rujavo korenino. Na njej pritrjeno steblo ne x — —'1-J— ampak se razhaja kar ob tleh na toliko vej, da nareja široko, debelo rušo.
Včasi se vzdignejo pojedine veje na viš, včasi pa vse po zemlji ležijo.
Oetverorobe so in od kratkih, trdnih ščetinic srhke. V odstavkih so neznatno odebeljene in imajo tu kolobar listov, in sicer v spodnjih po 4, v zgornjih po 5—6. Ti listi so vsi jednaki, suličasti in celorobi, zgoraj in po robu ščetinasti (na desni). Spodnji so kratkoreeljati, ostali sedeči, vsi pa priostreni v konico.
Iz pazušice kakega lista zgornjih vretenec se vzdigne reeelj, ki nosi na koncu kolobar sestavljen iz 8, stebelnim jednakih listov. Od teh obdani so drobni rudečkasti cveti z nazobčano čašico in
ostane nomar jeanovito,
Slika 277. Njivska perla. (Sherärdia arvénsis.)
cevastim vencem, ki je razdeljen na 4 jajčaste krpice. Med zarezami stojijo 4 prašniki, iz cevi pa moli dolg, nitkast vrat z dvema brazdama (na levi). Plod je okrogla, rajava rožka, ozaljšana s čašnimi zobci.
Njivska perla cvete od velikega travna do jeseni in raste najrajši po vlažnih njivah. Posebno izbirčna vendar ni, zakaj mestoma je najdeš tudi na suhem svetu prav obilno ; največ je je navadno med strnjo.
Izkušeni ovčarji trdijo, da je drobnici škodljiva.
Navadni motovilec.
Spomladi pričakuje morda vsakdo — ta manj, oni bolj težko — kakšne zelenjadi na mizo. Navadnih jedij smo se že naveličali, in nekako dobro nam dé, kedar postavi gospodinja prvo salato pred nas. Seveda ni Bog vedi kaj posebnega, ali v slast nam vendar gre. Pozneje, ko imamo mehke vrtne dovolj, tedaj bi je še ne pogledali — ali za prvi prigrizek se nam celò dobra zdi. Pa ko bi je pozneje tudi iskali, ne našli bi je, vsaj
obliki. Izpremenila se je namreč tako, da je ne spoznaš kar meni nič tebi nič. Navadno ti ve le ona gospodinja povedati, ki jo ima na vrtu, in ki nekolikim prizanese, da gredo v cvet in ji dajo semena.
Motovilcev je več vrst, ali po zunanji postavi so si vsi tako podobni, da jih težko razločiš. Kolikor jih raste po obdelani zemlji, vsi so pleveli in se šopirijo posebno med ozimino. Ni torej treba delati razločka med njimi, ampak piplji in spravljaj v kraj, kar je motovilčevega rodii.
Spomladi ima motovilec le pritlehne liste ; ti nam služijo v živež. Pozneje pa požene 15—80 centimetrov (72—1 čevelj) visoko, četverorobo steblo, ki se razhaja na pravilne rogovile. Po robéh stojijo kratke ščetinice, ki delajo steblo srhko, kar dobro občutiš, ako ga nežno potegneš med prstoma.
Njegovi nasprotni listi so goli, po robu resnati in pomladanskim pritlehnim zelò podobni. Pod vsako rogovilo stojita po 2; nižji so proti dnu močno zoženi, višji pa kar naravnost sedijo.
ne v navadni, nam znani
Slika 278. Navadni motovilec. (Yalerianélla olitória.)
Drobni, bledomodri cveti so vrh rogovil v kobulastem raz-cvetju (na desni spodi). Lijasti venec je nacepljen na 5 krpic in pritrjen na plodnici. Iz njega molijo 3 prašniki in nitast vrat. Plod je rožka s kratkimi zobci, ktere nareja neznatna čašica (na desni nad cvetom).
Dasiravno smo motovilce v obče že obsodili in jih priporočali v zator, vendar se nam potrebno zdi, da izpregovo-rimo o navadnejših posebej. V prvi vrsti je vreden nekaj besedij uhati motovilec, in sicer zato, ker ga skoro ni žita, v kterem bi ne bilo tega plevela. Tudi je od prejšnjega mnogo večji in cvete pozneje, namreč po letu, ko je oni že davno dozorel. Jednoletno zelišče stoji na slabi koželjasti korenini in je kakih 30 centimetrov (1 čevelj) visoko. Steblo je neznatno robato in po robéh oboroženo z majhnimi zobci.
Navadno je jednovito, le včasi izraste iz listne pazušice kaka vejica, vrh pa se razveji na 2 rogovili, na kterih se ta delitev večkrat ponavlja.
Nasprotni listi so celorobi, samo oni pod spodnjimi rogovilami imajo blizu dna včasi daljše zobce. Spodnji so proti dnu zoženi, suličasto-klinasti, ostali pa sedeči in malo da ne črtasti.
To velja posebno o onih, ki podpirajo privrhne rogovile.
Drobni, belkasti cveti sedijo v rogovilah in konec kratkih receljčkov v nepravih kobulih, čašica ima nekaj neznatnih zobcev, kteri se pozneje podaljšajo in na plodu ostanejo. Lijasti venec ima 5 krpic in v sredi 3 prašnike (na levi spodi). Plod je napihnjena, okrog-lasto-jajčasta rožka, ktera ima 2 predelci prazni, v tretjem pa jedno seme (prerez plodu na levi med cvetom in plodom). Plod venča napošev prirezana, zobata čašica.
Uhati motovilec cvete rožnika in malega srpana.
Plod opisanih motovilce v je okrogel ali malo da ne okrogel in se lahko loči od plodu zobatega motovilca, ki je na jedni strani sploščen, na drugi pa zaokrožen. To vidimo v poleg stoječi sliki na desni nad cvetom, kjer se nam predočuje
Slika 279. Uhati motovilec. (Valerianélla auricula.)
prerez ploda. Rastlina sama je prejšnji precej podobna in nekoliko besed bo zadostovalo, da jo označimo. Iz koželjaste
korenine izraste 20—45 centimetrov (8—17 palcev) visoko, v vrhu rogovilasto razvejeno steblo, po kterem sedijo sem ter tja majhne, ostre grbice. Spodi je stisnjeno na 4, zgoraj na 6 oglov.
Podolgasti ali črtasto - suličasti listi so celorobi ali ob dnu nazobčani in po robu ostri. Krovni listi so črtasti, najvišji pa šiljasti.
Drobni cveti so višnjelkasti ali beli; jajčasti, na notranji strani plošč-nati plodovi so dlakavi in se okonču-jejo v lijast, zobat podaljšek. Na notranji strani imajo v podolžnem žlebiču oster rob, na zunanji zaokroženi pa 3 žilice. Seme je veliko in izpolnjuje plod skoro popolnoma, vendar opazimo na prerezu prazni predelci, ker je plod ravno ondi neznatno zbočen.
Zobati motovilec cvete od rožnika do velikega srpana.
Slika 280. Zobati motovilec. (Valerianélla dentata.)
Robati motovilec (Valerianélla cannata) bodi četrti tega rodü. Njegovo steblo je robato 10—30 centimetrov (4—12 palcev) visoko. Oelorobi listi so narobe-jajčasti ali podolgasti, krovni pa podolgasti in nazobčani. Drobni cveti so višnjelkasti in goli plodovi podolgasti ter stisnjeni na 4 nejednake ogle. Spredi imajo samo jeden, napošev prirezan, raven zob.
Ta motovilec cvete od malega travna do rožnika in ni tako navaden kakor prej omenjeni žlahtniki.
Da bo petorica gotova, naj se spominjamo še jednega plevela tega rodu, ki se nahaja dosti pogosto na jugu slovenskih dežel na obdelani zemlji. V mislih imamo šiljasti motovilec (Valerianélla echinäta), čegar trirobi, goli plodovi imajo spredi 3 toge, ukrivljene zobce. Njegovi drobni cveti so višnjelkasto-beli, listi celi ali prav plitvo nazobčani.
Šiljasti motovilec cvete malega in velikega travna in je okoli Gorice in Ajdovščine navadna zel.
Zajka.
Velikemu rodu lepih zvončic, ktere krasijo s svojim zalim cvetjem najrajši hribovite in gorate kraje, in ki rastejo tudi po najvišjih planinah, dela jedna — zajka nekako sramoto s tem, da se rada naseli na obdelani zemlji, kjer je potem prav neprijeten plevel. Drugje se nahaja za mejami, po goščavah in drugih bolj pustih prostorih. Ondukaj nam ne dela nobene škode, in še besedice bi ji ne rekli, ako bi ne tiščala na obdelana tla.
Zajka stoji na dolgi, plazeči koreniki, ktera se daleč na okrog razrašča in sosednim rastlinam živež jemlje. Eavno zaradi dolgih korenik je tudi jako neprijetna zel, ker je ni lahko zatreti.
Njeno ravno steblo je BO—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko, okroglo, večjidel brazdasto in navadno brez vej. Porasteno je s kratkimi, nekoliko navzdol obrnjenimi ščetini-cami in vsled tega srhko.
Raztreseni listi so nejednako nazobčani, po žilah srhki in se izpre-menijo proti vrhu, kjer je včasi nekaj vejic, v majhne krovne lističe, za kterimi stojijo kimasti cveti. Spodnji listi so recljati in podolgasto-srčasti, višji jajčasto-suličasti, manjši, ob dnu zoženi in malo da ne sedeči.
Eudečkasto-višnjelkasti cveti stojijo v dolgem jednostranskem grozdu in se razcvetajo navzgor, čašni roglji so suličasto-črtasti in porasteni s kratkimi ščetinicami. Venec je zvonast in nacepljen na 5 podolgastih, resnatih krpic. Viseča glavica je na-robe-jajčasta, srbka in se razpreza spodi z majhnimi luknjicami.
Zajka cvete od malega srpana do kimovca. Ker je, kakor smo že omenili, mestoma jako nadležen plevel, paziti je treba na to, da se ne širi dalje. To dosežemo, ako ugonobimo o pravem času cvetje. Nadalje pa je treba rastlino samo v živo prijeti in jo izkopati s koreniko vred.
Slika 281. Zajka. (Campanula rapunculoides.)
Plahütica,
plahüta ali m olj ava je jeđnoletno zelišče z mičnim vijoličnim cvetjem. Malokteri plevel doleti posebna sreča, da ga obrajtajo tudi na vrtih; naša plahütica je med njimi. V zemlji ima koželjasto, večjidel v stran upognjeno korenino, ktera nosi kakih 30 centimetrov (1 čevelj) visoko, robato in vejnato steblo. Včasi je komaj 8 centimetrov (3 palce) visoko, pa vendar popolnoma razvito. Navadno je porasteno s prav kratkimi dlačicami, včasi pa golo. Vej je prav mnogo, in marsikdaj stojijo po steblu od korenine do vrha ter delajo zelišče skoro grmasto.
Od raztresenih listov so spodnji zoženi v recelj in podolgasto-jaj časti, višji so sedeči in suličasti, vsi pa plitvo narezani.
Veliki, kolesasti cveti so vrh stebla in konec vej v malobrojnih, nepravih kobulih, podprti s krovnimi listi. Ti so sicer privrhnimv stebelnim jednaki, toda precej ožji. čašica ima 5 zelenih, črtastih, zvezdasto razširjenih rogljev. Zgoraj temnejši, spodi svetlejši, vijolični venec je nacepljen na 5 jajčastih, priostrenih krp ; te so ob lijastem dnu belo-zelenkaste. Ondi je nasajenih 5 belih prašnikov in sredi njih dolg vrat. Vsi ti deli sedijo na tanki, dolgi plodniei, ktera se izpremeni v robato glavico.
Plahütica cvete rožnika in malega srpana in je med žitom, pa tudi med razno okopavino in drugo poljščino navaden plevel. S to zeljo se nam godi, kakor z marsiktero drugo, ki je skoro preneznatna, da bi jo odpravljali. Najhitreje bi jo zatrli z okopavino in deteljo; pa tudi pridna roka bi morebiti kaj izdala.
Njivski slak,
oplétanec ali povitec je vsakemu gospodarju in vsaki gospodinji predobro znan njivski plevel. Na kmetih se ga učijo otroci spoznavati že v prvi mladosti, zakaj mati jih pošlje na njivo plet in prišedšim domü, ali pa ob priliki na polju jim razlaga najpotrebnejše stvari o rastlinstvu. Navadno seveda tega ni mnogo, ali človeku pride pozneje včasi vsaka drobtinica
Slika 282. Plahütica. (Campanula Speculum.)
prav. Y zemlji ima njivski slak nitasto, plazečo koreniko, ktera se zarije prav globoko v tla.
Ležeče, ovijajoče ali spenjajoče se steblo je malo da ne povsod jednako debelo, robato in večjidel tako okoli svoje osi zasukano, da so listi vsi na jedni strani. Dolgo je 80—90 centimetrov (1—3 čevlje) in popolnoma golo.
Premenjalni listi so vsi jednaki, jajčasti ali podolgasti s puščičastim dnom in recljati. Spredi so topo zaokroženi in sploh celorobi.
Dolgorecljati cveti izrastejo v listnih pazušicah posamič ; včasi pa je videti pod glavnim cvetom še drug, ki se pozneje razcveta. Precej od cveta odmaknjena sta na njegovem reclju 2 nasprotna, majhna krovna lista. Cvet ima 5 čašnih lističev, kteri obdajajo pozneje okroglasto glavico in lijasto-zvonast cvetni venec. Ta je bel s 5 rudečkastimi progami, ali pa popolnoma rožnorudeč. Te barve je venec navadno le na ilovnatih tleh.
Njivski slak cvete od velikega travna do jeseni in raste povsod po obdelani zemlji. Povsod je zelò škodljiv, ker se spenja visoko na raznovrstno poljščino, veže jo in prepleta na vse strani. Zlasti strnenemu žitu je prav na kvar, ker vleče in pritiska žitne bili k tlom in otežkoči žetev. Glede na to zel je težko svetovati, kako se naj zatira. Kjer ga ni preveč, tam je dobro, ako ga izkopljemo, da ne prepreže sčasoma vsega zemljišča. Njiva pa, na kteri ga je prav mnogo, naj se opusti, ako je to sploh mogoče, nekoliko let in porabi kot pašnik. Ako živina zmirom odščipava mlade poganjke, oslabijo koreniko počasi tako, da usahne. Korenika je škodljiva.
Suličastolistni trpotec,
pripotec, pripotnik, trpotnik, žiljak, žilnjek ali mačico prištevajo nekteri rastlinam travniku škodljivim, drugi pa trdijo, da ga je dobro imeti med travami. Gotovo bomo, kakor povsod, tudi tukaj pravo zadeli, ako se držimo srednjega pota. Nekoliko teh rastlin na travniku ne more biti na škodo ; ako je njihovo število pa preveliko, tedaj bo košnja slaba. To bi veljalo o suličastolistnem trpotcu z ozirom na travnike in pašnike ;
(Convolvulus arvénsis.)
kar se tiče pa obdelane zemlje, moramo priznati, da je tam plevel. Navadno ga res ni drugje kakor med raznimi deteljami, a tukaj včasi prav mnogo.
Njegova korenika je kratka, pa debela in oddaja jako mnogo vlaken.
Listi so pritlehni, suličasti in dolgi ; prevlečeni so s 5 močnimi žilami, kolikor toliko dlakavi in večjidel celorobi ali pa neznatno nazobčani.
Izmed listov pride več precej visokih, robatih, brezvejnatih in brez-listnih stebel, ktera nosijo na koncu kratek, podolgasto-jajčast, rujav klas. Drobni cveti se dotikajo drug drugega in imajo svojih delov po četvero (na levi zgoraj). Prašniki so za cvet skoro predolgi in gledajo daleč iz njega. Klas se razcveta od spodi navzgor tako, da stojijo beli prašniki vsak dan više v kolobarju. Plod je podolgasta
Slika 284. Suličastolistni trpo- glavica (Qa levi sPodi), Z d^ma se-tec. (Plantägo lanceolata.) menoma.
Suličastolistni trpotec cvete od malega travna skoro do jeseni. S tem plevelom ima človek svoj križ; premajhen je namreč, da bi šel s kakim orodjem nad njega, na drugi strani je pa njegovo seme debelo kakor de-teljno. Ker so mu razmere tako ugodne, ne smemo se čuditi, da ga najdemo povsod.
Dlakavi kilovnlk
je neznatno, dveletno zelišče, ktero se nahaja mestoma na peščeni obdelani zemlji; tudi vapnena in ilovnata tla mu ugajajo. Njegovo 5—16 centimetrov (2—6 palcev) dolgo, zelò vej-nato stebelce leži po tleh in napravlja precej goste ruše. Najbolj je podobno kaki debeli niti in porasteno s kratkimi dlačicami, kakoršnih je tudi po listih vse polno. Te so sive, in zavoljo njih je videti rastlinica sivo-
Slika 285. Dlakavi kilovnik. zelena.	_
(Herniäria glabra.)	Nasprotni listi SO pođolgasto-
suličasti, celorobi, podprti z majhnimi prilistki in pritrjeni na prav kratkih recljih.
Drobni, rumenozeleni cveti so združeni v neznatne šopke, stisnjeni v listnih pazušicah in pokrivajo steblo od konca do konca. Cvet (na levi) ima svojih delov po petero, le vratova sta samo dva in venčata v čašici skrito, jednosemno rožko. čašni roglji so porastem s ščetinami.
Dlakavi Mlovnik cvete malega in velikega srpana.
Jednoletni klobček.
Ako se ozreš na sliko, ki ti jo tukaj podajamo, utegneš se domisliti plevela, kterega si imel morda vsak dan pred očmi. Mala rastlinica napravlja navadno tako goste ruše, da posameznih vej in vejic skoro razmotati ni mogoče ; tudi cveti so nekako klobčičasto nabrani.
V zemlji ima koželjasto korenino, iz ktere izraste mnogo-stebelna, vejnata ruša. Ta leži navadno po tleh, včasi pa se vzdiguje tudi na viš. Stebelca so okrogla, 8 do 20 centimetrov (3—8 palcev) dolga, po jedni strani gola, po drugi kratko-dlakava in na rogovile razvejena. Šiljasti listi so nasprotni, celorobi, goli in z dnom zrastli.
Kakor listi zeleni, včasi rumenkasti cveti sedijo v nepravih kobulih.
Obod ima 5 jajčastih, po robu kožnatih krp (na desni). Ob vhodu je 10 daljših in kračjih prašnikov tako pritrjenih, da se pravilno vrstijo. Sredi cveta stoji jajčasta plodnica z dvema
vratovoma; iz nje se razvije rozka. Slika 286. Jednoletni klobček.
Jednoletni klobček cvete od ve- (Solerànthus dnnuus.) likega travna do jeseni in ljubi najbolj peščena tla. Tod ga je mestoma toliko, da je ruša pri ruši, in da druga rast niti prostora ne dobi. Izmed žita ga ne moreš iztrebiti, ker še le spomladi poganja, ko je žito že precej veliko. Pa bi tudi ne opravil Bog vedi kaj, zakaj njegove ruše so ob tleh in se prav težko ugledajo, dokler je strn lepo zelena, pozneje pa tako ne moreš do plevela. Okopavina bi ga zadušila kakor marsiktero drugo zel v nekolikih letih.
Srhki ščir (Amaräntus retrofléxus).
Sčirov imamo več vrst; vsi radi rastejo po pustih prostorih, kjer se včasi silno namnožijo. Tu nam seveda ne delajo nobene škode, pa drugače je, ako se naselijo na obdelani zemlji; tukaj jim moramo napovedati vojsko. Največji med njimi je srhki ščir, s koželjasto, rožnorudečo in z mnogimi vlakni pokrito korenino, ktera je vtaknjena naravnost v tleh. Na njej stoji 15—90 centimetrov (7S—3 čevlje) visoko, malokdaj pravilno okroglo, večjidel nekoliko robato, navadno rudeče-pro-gasto, s kratkimi, srhkimi dlakami porasteno steblo. Njegov vrh je včasi kimast, ostali del pa raven kakor sveča in vejnat.
Premenjema postavljeni listi so dolgorecljati, podolgasto-jajčasti, celorobi in priostreni. Po reclju in po žilah so srhki, drugje pa goli.
Drobni, zelenkasti cveti stojijo vrh stebla in po vejah v sestavljenih, kuštravih klasih, ki so v celoti podobni kakemu latu. Krovni listi so suličasti, dvakrat daljši od čašice in priostreni v trnasto konico. Podrobnostij posameznega cveta ne moremo tukaj razkladati, ker je vse premičkeno in preneznatno. Samo toliko naj omenimo, da so cveti jednodomni, in da imajo prašni 5 dolgih, lijasto razprostrtih prašnikov in pestični 3 vratove. Plod se odpre s pokrovom.
Srhki ščir cvete malega in velikega srpana. Med oko-pavino, pa tudi med drugo poljščino ga je mestoma prav mnogo. Ker je zelišče visoko, lahko ga ugledaš in po bledi barvi spoznaš, in ker je jednoletno, tudi lahko zatareš. Da ne smemo čakati plodu, ako hočemo kaj opraviti, velja o vseh ščirih.
Divji ščir (Amaräntus silvéstris) je prejšnjemu v korenini zelò podoben, samo da je njegova daljša, in da požene več, navadno po tleh ležečih in z vrhom na viš molečih, golih in gladkih, 16—50 centimetrov (6—19 palcev) dolgih stebel. Stebla, listni reclji in njihove žile so navadno rudečkasto na-dahnjene.
Listi so jajčasti ali jajčasto-okrogli, topo-zaokroženi ali srčasto-izrobljeni in celorobi.
Zelenkasti cveti sedijo v listnih pazušicah v kratkih sestavljenih klasih. Njihovi krovni listi so jedva tako dolgi kakor cvet sam in prašni imajo samo 3 prašnike.
Divji ščir cvete istočasno in se nahaja pogosto po njivah in na vrtih. On je škodljivejši od prejšnjega, ker se njegova stebla in veje razprostirajo po zemlji in tako topijo drugo rast.
______
Med one ščire, kterih plod nima^p'ókrttVa, ampak se med razprezanj em nepravilno raztrga, štejemo navadni š č i r (Ama-räntus Blitum), čegar golo, ležeče ali nekoliko na viš moleče steblo je 15—30 centimetrov (’/2—1 čevelj) dolgo in vejnato.
Listi stojijo na recljih, ki so najmanj tako dolgi, kakor listna ploskev, včasi tudi daljši. Nekako voglato-jajčasti so, izrobljeni ali topi in v zadnjem slučaju zoženi v mehko konico.
Zeleni ali rudečkasti cveti so pritrjeni v klobčičih grahove debelosti v listnih pazušicah, v vrhu pa narejajo debel, latast klas. Suličasti krovni listi so kračji od cvetov in po robu kožnati. Cvetni obod ima 3 lističe in prašni cveti 3 prašnike. 0 plodu smo že povedali, da se raztrga nepravilno.
Navadni ščir cvete malega in velikega srpana.
Navadnemu prav podoben, toda v vseh delih precej manjši je ležeči š è i r (Amarantes prostrates), kterega nahajamo zlasti na južnem Kranjskem. Njegovo steblo je zelò vejnato, po tleh ležeče in v privrhnih delih dlakavo. Jajčasti, priostreni ali topi listi so kratkorecljati in krovni listi dolgi kakor cveti. Cvete istočasno.
Bela metla
ali beli kozji rep je izmed tega velikega rodò najnavadnejši njivski plevel, ki se posebno rad naseli med razno okopavino, in ki zlasti med nižjim zelenjem kakor metle v zrak štrli. V zemlji ima močno, večjidel razvejeno koželjasto korenino ; ona sega prav globoko v tla in napravlja z mnogoštevilnimi, debelejšimi in tan-šimi, belimi vlakni zelò obširno podzemeljsko, s prstjo izpremešano kepo.
Steblo je robato, 30—120 centimetrov (1—4 čevlje) visoko, golo kakor ostali deli in zeleno ali belkasto-rudeče. Navadno je samo po robeh rudečkasto ali belkasto, drugje pa zeleno. Razvejeno je silno močno, in veje njegove gredo proti vrhu. Sploh se zelišče kaj rado izpreminja, in včasi ga komaj ločiš od podobnih sorodnic.
Naše škodljive rastline.
Slika 287. Bela metla. (Chenopódium album.)
29
Listi, po steblu in vejah premenjema postavljeni, so v svoji obliki tudi prav nestanovitni. Spodnji so v obrisu jajčasti in nekako nepravilno na štiri ogle nategnjeni. V recelj so klinasto-zoženi in tukaj celorobi, drugje pa nejednako in oddaljeno napiljeno-nazobčani. Spredi so tudi celorobi in navadno topo zaokroženi, včasi pa priostreni. Spodnja zoba sta največja, ostali tu veliki, ondi majhni; navadno so ostri, včasi tudi topi in neznatni. Višji in najvišji listi so suličasti, celorobi ali skoro celorobi in večjidel zategnjeni na jedno stran. Zelišče je potreseno z nekim belkastim prahom.
Drobni cveti so združeni v majhne klobčičke in ti v grozde. Obod ima 5 lističev (na levi spodi), ki zakrivajo med dozorevanjem plod. Ta je spočetka zelen, pozneje rujavkast in naposled črn. Prašnikov je 5; sredi njih okroglasta plodnica z dvema brazdama.
Bela metla cvete od malega srpana do kimovca in je izmed najnavadnejših njivskih zelij, zlasti na taki zemlji, ktero pogosto in dobro gnojimo. Ako pomislimo, kako ravnajo ljudje s tem in marsikterim drugim plevelom, uverimo se, da drugače biti ne more. Mislimo si na pr. njivo, na kteri raste krompir. Kedar pride jesen, izkoplje se ta najboljši dar daljne Amerike in spravi domu, plevel pa ostane na njivi, kjer dozorijo njegovi plodovi za prihodnje leto. Tako se to ponavlja leto za letom, in njiva ni le onečiščena in grda za oko, temveč izgublja tudi vsako leto mnogo redilnih tvarin, ktere so namenjene poljščini.	_____________
Beli prav podobna je zelena metla (Chenopódium viride), ki se razločuje od nje posebno po tem, da ima šibkejše veje, da so njeni listi na zgornji strani zeleni, in da so njeni klobčički drug od drugega bolj oddaljeni. Tudi ni tako belkasto zaprašena.	____________
Mnogosemna metla ali mnogosemni kozji rep je jednoletno zelišče, ki prav navadno raste na obdelani in mestoma tudi na pusti zemlji. V tleh ima trdo, koželjasto korenino, ktera rije večjidel naravnost navzdol in se razhaja na .mnogo drobnih vlaken. Korenina je navadno rožnorudeča, vlakna pa belkasta.
Steblo je trdno, popolnoma golo, nepravilno robato in ob ,ejah nekoliko odebeljeno. Navadno je jako vejnato in kvišku štrleče, včasi pa ležeče po tleh. Kakor vse kaže, vpliva na njegovo podobo najbolj kakovost zemlje, zakaj v slabih, pustih
tleh se drži večjidel po koncu, v dobrih, mastnih pa poleže in je tudi mnogo daljše. Dolgo je 15—60 centimetrov (l/2—2 čevlja) in dostikrat rudečkasto. Vej je zelò mnogo; raztresene so in posnemajo steblo skoro popolnoma.
Raztreseni listi so kratkorecljati, jajčasti, rtasti ali topi in zoženi v kratko konico. Proti vrhu pojemajo, in tudi oblika jim je nekako bolj po-dolgasta, zategnjena. Goli so in celo-robi ter večkrat z rudečimi žilami '
premrezem.
Drobni cveti so združeni v neznatne klobčičke in narejajo grozde ali late, stoječe za listi. Obod je razklan na 5 krpic (na desni) ; ko plod dozoreva, razprostrejo se zvezdasto (na levi). Prašnikov je 5 in jedna plod-nica, ki hrani samo jedno seme. Plod je temnorudeč, pikčast, svetel, okrogel Slika 288. Mnogosemna metla, in na koncih potlačen.	(Chenopódium polyspérmum.)
Mnogosemna metla cvete velikega srpana in kimovca. Na obdelani zemlji je prav nadležen plevel, kterega odpraviš samo s tem, da izpiplješ in ugonobiš vsako zelišče, kakor hitro ga je mogoče ugledati. Zastonj namreč ne nosi svojega imena, in res ni dobiti kmalu rastline, ki bi nastavljala toliko semena.
Neprava metla raste, kakor skoro vse druge, prav navadno kraj potov, za mejami, po grobljah in drugih pustih prostorih. Tudi okoli selišč te rastline niso ravno redke in prehajajo odtod potem na obdelano zemljo, kjer jih je težko zatreti. Za rabo niso nobeno, zakaj nobena živina se jih ne dotakne, in nepravi kozji rep je baje svinjam strup. Na drugi strani je res, da more človek njihove liste uživati kot špinačo, ali to je malenkost, ako pomislimo, da imamo za to drugih, boljših zelišč na izbiranje.
Neprava metla ima robato, močno steblo, pritrjeno n» jednoletni koželjasti korenini. Visoko je 30—90 centimetrov (1—3 čevlje), zeleno, golo in vejnato.
Raztreseni listi so recljati, srčasti, spredi dolgo priostreni, ob srčastem dnu celorobi, drugje napiljeno-nazobčani ; spodnji so širji od ostalih in včasi celò krpasti.
Drobni cveti so združeni v rogovilaste grozde, kteri napravijo rahel, listnat lat. Cvetni obod je zelen in pokriva deloma pikčasti plod (na desni).
Neprava metla cvete od malega srpana do jeseni. Kar smo povedali o beli, to velja tudi o njej in o vseh drugih, ki rade prehajajo na obdelani svet. Kaj je torej treba storiti, da se odkrižamo sitnih plevelov in ne izgubljamo časa po nepotrebnem? — Gospodarjeva skrb bodi, da iztrebi, izpiplje in izkoplje okoli svojega doma vsako zelišče, čegar seme bi našlo ob ugodnem času pot na obdelano zemljo, in tako prepreči razširjanje vsaj tistih zelij, ktere ima kolikor toliko v svoji oblasti. Tako postane njegovo selišče prijaznejše, kaže nekakšen red tudi glede na zunanjost, in tujec se rad ozira okoli njega. Le poglej v zanemarjen dom! V oči te zbode zdaj to, zdaj ono. Okoli zidovja, vrta in ograje je vse polno raznih, nepotrebnih zelij, ki ondi pomandrane križem ležijo, tukaj pa se vzpenjajo po plotu, in ker so s\ jim vrata na vrt odprta na stežaj, ne Slika 289. Neprava metla' smeš se čuditi, ako najdeš v njem (Chenopódium hybridum.) najlepši vzgled grde malomarnosti in skrajne lenobe. S pleveli pa odpraviš od hišnega obližja tudi mnogo strupenih rastlin in obvaruješ sebe in svojce kake nesreče. Med temi je tudi nekaj takih, ki zajdejo po gnoju ali po drugih potih na njivo in ti tam topijo poljščino. Tako nisi zadel samo dveh, temveč tri muhe na mah. Ako je pa plevel že na njivi, stori, kar smo že večkrat poudarjali, in ne bo ti žal.
Siva metla je precej navadna rastlina, ki se ne nahaja samo po pustih prostorih okoli človeških selišč, kraj potov in drugih takih krajih, temveč pogostem tudi na obdelani zemlji. Njeno steblo je golo, robato, 30—45 centimetrov (1—l1/» čevlja) visoko in vejnato. Veje, zlasti spodnje, stojijo močno od njega in so skoro nasprotne.
Listi so pravilnejši, kakor pri ostalih vrstah. Vsi so jajčasto -podolgasti ali suličasti, nazobčani, zgoraj zeleni, spodi
sivozeleni in z belim prahom potreseni. Včasi jih je več celorobih, samo spodnji imajo nekaj daljših zob.
Drobni cveti so združeni v goste ali rahle klasaste grozde, ki izvirajo iz listnih pazušic; tudi steblo in veje se okončujejo navadno v tako raz-cvetje. Cvetni obod (na desni in levi) je zelen ali belo zaprašen in pokriva plod. Plodovi iz stranskih cvetov so od strani stisnjeni in tako postavljeni, da gledajo na desno ali na levo, ostali pa so nekako potlačeni in obrnjeni na viš.
Siva metla cvete od rožnika do velikega srpana in raste posebno rada na vlažnih tleh.
Slika 290. Siva metla. (Chenopódium glaucum.)
Izmed ostalih metelj, ktere rastejo večinoma po pustih prostorih in neobdelanih krajih, sta še dve, kteri moramo prištevati poljskim in vrtnim plevelom.
Kakor metle sploh, ne nahajata se tudi trpežni in smrdljivi kozji rep povsod, a mestoma sta nadležni zeli.
Trpežna metla, ktere vrh s povečanim cvetom vidi prijazni čitatelj na poleg stoječi sliki, stoji na debeli in mesnati koreniki, ni preobilno vejnata in kakih 30 centimetrov (1 čevelj) visoka.
Njeni veliki listi so trikotni, pu-ščičasti in celorobi ali valoviti in plitvo nazobčani. Nekako debeli so in temnozeleni ; višji so manjši in malo da ne sedeči. Prav pogostoma služijo za obveze pri takozvanem črvu v prstu, pri gnoječih se ranah itd.
Drobni cveti so združeni v šopaste grozde, ki narejajo ozek, v spodnjih delih listnat lat bledozelene barve.
Slika 291. Trpežna metla. (Chenopódium Bònus Hen-ricus.)
Obodovi lističi so spredi navadno plitvo in nejednako izrezljani in odstopijo pozneje od plodu.
Trpežna metla cvete od malega travna do velikega srpana.
Zadnja tega rodu bodi še omenjena smrdljiva metla (Ohenopódium Bótrys), ktero nos najprej zasledi; zakaj zelišče diši prav neprijetno. Njeno ravno steblo je s prejšnjo jednake visokosti, toda porasteno z mehkimi dlakami in posuto z žlezi-cami. Tako je zelišče povsod in zavoljo tega lepljivo.
Listi so podolgasti, pérnasto-nacepljeni na voglate krpe ; privrhni so suličasti in celorobi. Vsi stojijo na kratkih recljih.
Eumenkasto-zeleni cveti so združeni v grozdast lat. Pokriti so s kratkimi, v žlezico se okončujočimi dlačicami in lepljivi. Ti dišijo zoperno.
Smrdljiva metla cvete od rožnika do velikega srpana; najbolj po volji ji je peščeni svet.
Šibasti jagodičar.
Z mnogovrstnimi metlami v daljnem sorodstvu je šibasti jagodičar, kteri raste mestoma po vinogradih. V zemlji ima koželjasto, na zgornjem koncu nekoliko oteklo, z mnogimi vlakni in vlakenci porasteno, naravnost v tleh zavrtano korenino.
Na korenini stoji golo, 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko, vej-nato steblo s šibastimi vejami.
Njegovi raztreseni listi so podol-gasto-trikotni, skoro puščičasti, dolgo priostreni in globoko nazobčani.
Drobni cveti se nahajajo v listnih pazušicah nekako na listnih ree-ljih pritrjeni (na levi zgoraj) in napravljajo okroglaste klobčiče. Cvetni obod je navadno trikrp (na desni), raste s plodom dalje in postane naposled jagodast. Prašnikov je toliko, kolikor je obodovih krp. Vratova sta dva. Plod je jednosemna rožka, obdana s škrlatnorudečim obodom in drobni jagodi prav podobna. Seme je lečasto.
Šibasti jagodičar cvete od rožnika do velikega srpana.
Slika 292. Šibasti jagodičar. (Blitum virgätum.)
Vrtna lolboda
je doma v vzhodni Evropi, ali pa v zahodni Aziji, odkoder se je razširila po vsej Evropi zaradi zelenja, ki se more uživati kot špinača. To bi bilo vse dobro in prav, in zavoljo tega bi je ne doletela čast, da mi tukaj govorimo o njej. Ali postala je po nekterih krajih zelò nadležna zel na obdelani zemlji, s ktere je ni lahko odpraviti.
Vrtna loboda je močno, kaki metli podobno, jednoletno zelišče, čegar kvišku moleče, sivozeleno ali rudečkasto steblo je 120—150 centimetrov (4—5 čevljev) visoko in na koželjasti korenini pritrjeno.
Spodnji listi so srčasto - trivoglati in kakor podolgasti srednji, iz topega dna izvirajoči, zaokroženo nazobčani. Privrhni so precej ožji, spredi priostreni, ob dnu pa trikotni. Navadno so listi zeleni, včasi pa na spodnji strani belkasti.
Mnogobrojni, drobni cveti napravljajo vrh stebla dolg, listnat lat.
Večjidel so jednodomni, včasi pa se nahajajo poleg njih na tisti rastlini tudi popolni cveti. Prašni imajo pravilen, peterolisten cvetni obod in 5 prašnikov. Tem precej podobni so tudi popolni cveti (na levi), v kterih se razvije nekako potlačen, ležeč plod, kterega zakrivajo obodovi lističi do polovice. Pestični cveti imajo samo 2 celoroba, z žilicami premrežena lističa, ki sta skoro do dna razklana.
Med njima je plodnica, ki se izpre-meni v ploščnat, stoječ- plod (na desni). Omenjena lističa se pozneje povečata in postaneta prosojna.
Vrtna loboda cvete malega in velikega srpana in raste zlasti po takih njivah, ki se dobro gnojijo in globoko orjejo.
Med strnenim žitom je vrtna loboda, dasi tudi prav nadležen plevel, vendar redka, ker jo hitreje rastoča strn kmalu zatopi. Tem sitnejša pa je na okopavinah. Prikaže se navadno med časom, ko je brana zapustila njivo in se približuje okopavanje. Ako odsekaš zdaj vsako zel ali izkoplješ in vržeš na solnce, odkrižal si se poznejšega dela, ktero je potrebno, ako si rastline le nekoliko zasul — kar dninarji kaj radi storijo.
Slika 293. Vrtna loboda. (Atriplex horténsis.)
Krepko zelišče namreč se prerije skoz navaljeno prst in požene kmalu tako globoke korenine, da moraš pozneje rastline drugo za drugo pipati. To je seveda zelò zamudno delo, zlasti ako si predolgo odlagal, in vendar se mora izvršiti, ako nočeš, da nastavi loboda seme in okuži na ta način tvojo zemljo za več let. Cvetoča zelišča naglo dozorijo, in paziti je treba, da jih ne pustiš izpipanih ležati na njivi. Prikaže se li loboda med kako poznejšo poljščino, na pr. med ajdo, prav obilno, ne zadostuje nikakor, da vržeš njeno seme, ki si ga morebiti dobil pri čiščenju dotičnega pridelka, na gnoj, zakaj ondi ostane ka-ljivo; vreči ga moraš na mešanec (kompost), kjer najmanj pol leta ostane, in ker se večkrat predela, tudi ondi strohni.
Izmed zelišč tega rodu bodi omenjena še navadna lo-boda. Doma je na morskih bregovih, kjer raste po pustih prostorih; po naših in drugih krajih je pa mestoma prav na-
zemlji. Njeno zelò vejnato steblo stoji na koželjasti korenini in je 45—90 centimetrov (1%—3 čevlje) visoko. Veje delajo temno- ali bledozeleno in belkasto zaprašeno rastlinico prav obširno.
Listi so vsi recljati in preme-njalni, včasi so spodnji celò nasprotni. Ti so trivoglato - puščičasti, priostreni in oddaljeno nazobčani ; zobci na koncu so nategnjeni naprej. Srednji so jim podobni, toda celorobi so ali neznatno nazobčani. Najvišji so suličasti in celorobi.
Drobni cveti so združeni v tanke klase, ki narejajo ozek, listnat lat. Prašni in pestični cveti so zmešani, ali pa stoji nekaj zadnjih v posebnih pazušicah. Vsi so potreseni z drobnim prahom, kakor da bi bili posuti z otrobi. Posamezni deli cvetnega oboda, bodi si prašnih (na desni), kakor tudi pestičnih (na levi), so do polovice zrasteni, navadno jajčasti in priostreni, včasi nazobčani in po hrbtu z bradavicami posuti, ali pa s topimi bodljikami oboroženi. Gledé na velikost in podobo so pa na jednoisti rastlini zelò nestanovitni.
Navadna loboda cvete malega in velikega srpana. Ravnati je treba z njo tako, kakor smo povedali zastran vrtne lobode.
vaden plevel na obdelani
Slika 294. Navadna loboda. (Atriplex pàtula.)
Mala kislica.
Mala kislica, marsikje jako hud plevel, ima v zemlji močno, rujavkasto koreniko, iz ktere pride spomladi cela ruša kvišku stoječih, ali po tleh ležečih, brazdastih stebel. Ta so brez vej in nosijo še le v vrhu nekaj drobnih, s cveti pokritih vejic. Visoka so 8—30 centimetrov (3—12 palcev) in pogosto rudečkasta ali popolnoma rudeča.
Raztreseni listi so zlasti pri tleh prav gosti in popolnju-jejo stebelno rušo. Puščičasti so in dolgorecljati. Glavni del listne ploskve je suličast, ob dnu pa štrlita dve jednaki, samo manjši krpi kar naravnost od nje. Od imenovanih krp se list prav polagoma zožuje v recelj, ki se ob korenu razširi v steblo objemajočo, rudečkasto in v kožnate krpe podaljšano nožnico. Zgornji listi včasi nimajo stranskih krp in postanejo suličasti.
Vrh stebla je latasto razcvetje.
Cveti stojijo v šopkih in se razcvetajo navzgor. Na tej rastlini so sami prašni, na oni sami pestični cveti ; mala kislica je torej dvodomna. Cvet ima v obodu 6 lističev ; 3 zunanji so ožji in zakrivajo notranje jajčaste.
Prašni ima 6 prašnikov, pestični pa trirobo plodnico s čopičastimi brazdami. Plod je triroba rožka.
Mala kislica cvete spomladi in je zlasti na peščeni zemlji jako nadležen plevel. Ako se je hočeš ubraniti, ne daj ji dozoreti blizu njive; ako jo pa že imaš na njej, odpravi jo o pravem času.	___________
Poleg prejšnje je kodrastolistna kislica druga tega rodu, ki prav rada uhaja na obdelana tla, kjer je zlasti med žitom prav nadležna. Najbolj ji ugajajo vlažne njive, kjer se včasi tako močno namnoži, da je ne zatareš kar hitro. V zemlji ima debelo, črnikasto koreniko, na kteri stoji 60—90 centimetrov (2—3 čevlje) visoko, trdno in brazdasto steblo. Spodi navadno ni vejnato, proti vrhu pa nosi nekoliko kratkih vej.
Njeni premenjalni listi se odlikujejo posebno po tem, da so nekako zveriženi in kodrasti. Pritlehni so ozki, suličasti,
(Rumex Acetosèlla.)
rtasti in do 20 centimetrov (8 palcev) dolgi; ostali so manjši, ’ ožji in prehajajo polagoma v krovne liste.
Mnogoštevilni rudečkasti cveti stojijo v kolobarjih in napravljajo precej dolge, ozke late vrh stebla in po vejah. Tanki cvetni reclji so večinoma daljši od cveta in obrnjeni proti tlom. Spodnji vretenci so odmaknjeni, zgornji približani ; med njimi stoji tu pa tam kak list. Zunanji obodovi lističi so prav neznatni, notranji pa veliki, okroglasti ah skoro srčasti in celorobi ali ob dnu plitvo nazobčani.
Na srednji žili imajo jajčaste ali po-dolgaste rudeče žuljčke. Prašnikov je 6 s precej obširnimi prašnicami, sredi njih pa triroba plodnica s tremi, na stran zavihanimi brazdami (na levi). Plod (na desni) je pokrit od notranjih obodovih lističev.
Kodrastolistna kislica cvete od rožnika do velikega srpana. Kjer se ti je udomačila na obdelani zemlji, izruj in izkoplji jo, da ne bo mogla pognati stebla. Ako jo pa kar odrežeš, kakor delajo navadno žanjice in tudi kosci, kjer raste po travnikih, tedaj ostane korenika v tleh, in tebi ni prav nič pomagano.
Podpónec
ali trùskavec je povsod znano nizko zelišče, ktero ti ne prerašča samo dvorišča in drugih prostorov okoli tvojega selišča, in ktero se ne naseli samo ob potih in cestah, ampak tudi na obdelani zemlji, kjer postane potem jako nadležen in vsako rast topeč plevel. V zemlji ima koželjasto, dolgo korenino z mnogimi drobnimi vlakni. Na njej stoji nitasto, jako vejnato, 30 do 60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko, okroglo steblo, ktero je od veje do veje malo zveriženo in ondi, kjer ni druge rasti, po tleh ležeče, med žitom in travo pa stoječe. Spodnje veje ležijo navadno po tleh.
Raztreseni listi so kratkorecljati, podolgasto-jajčasti, celorobi in obdajajo steblo s kožnato nožnico, ki se pozneje razcepi na posamezne krpice.
Po steblu in vejah sedijo v listnih pazušicah neznatni,
slica. (Rümex crispus.)
zeleni cveti po 3—4 ter narejajo klasu podobno razcvetje. Posamezni cvet ima 5 belo ali rudeče obrobljenih lističev, 8 prašnikov in jajčasto plodnico, iz ktere se razvije triroba, črna rožka, obdana od obodovih lističev. Prašniki so rumeni.
Podpónec cvete od rožnika do jeseni in raste, kakor je bilo že povedano, skoro povsod. Najbolj mu vendar ugaja peščena zemlja, kjer se polagoma tako namnoži, da ni videti nič drugega, kakor to gloto. Najbolj se jame razprostirati sredi poletja, ako nastopi deževno vreme. Sploh je to zelišče jako trdoživo in raste tudi po mestnih ulicah in po prostorih, kjer bi ga človek zavoljo velikega prometa nikdar ne pričakoval. Ni ga na-vadnejšega plevela od njega. Kdor hoče imeti zemljo brez njega, temu	Šiita 297. Podpónec.)
bodi prva skrb, da piplje in uničuje	(Polygonum aviculäre.)
zelišče povsod, kakor hitro se je prikazalo. Ako ga imaš okoli selišča, pride ti gotovo tudi na njivo, in ako imaš zanikarnega soseda, kteremu je plevel deveta briga, ne ubraniš se ga. Kakor o drugih, velja posebno o tem plevelu pregovor: v slogi je moč.
Släkasti dr osen,
slakasti drnóselj, drdrés, rede sen ali ardéselj je po vnanji obliki podoben slaku. To mu ni zadostovalo, prisvojil si je tudi njegove lastnosti in kakor slak se vzpenja tudi on po drugih rastlinah, ali se ovija okoli njih in jih veže in zamotava v čudno goščavo. Da je zmešnjava popolna, pridruži se mu še ta ali oni slak ali pa tudi oba, in ta trojica nareja marsikje po njivah in vinogradih ono prepleteno in zvezano sodrgo, ki ti celò ustavlja hojo. Po tem lahko vsak presodi, kako potrebno je, da začnemo s pleveli pravilno ravnati. Tu pač lahko rečemo : tvoja pridnost naj presega trdovratnost in žilavost plevelovo.
O rastlini sami nimamo mnogo poročati, zakaj kdor pozna slak, ne izgreši lahko podobnega mu dresna. Njegova korenina je tanka in nitasta, toda precej dolga. Iz nje izraste ravno tako tanko, 15—60 centimetrov (J/2—2 čevlja) dolgo,
okroglo, včasi brazdasto steblo. Yej ima mnogo in tudi mnogo velikih listov; vse to ga dela težkega in še bolj kvarljivega.
Eecljati listi stojijo premenjema po steblu in vejah in pojemajo tem bolj, čim bližje so vrhu. Srčasto-pu-ščičasti so, celorobi in priostreni ter navadno tako zasukani, da so njihove ploskve obrnjene na jedno stran.
Drobni, zelenkasto-beli cveti sedijo po 3—6 v listnih pazušicah in vrh stebla ter konec vej v pretrganih, šopkasto sestavljenih grozdih. Plod je črna, triroba rožka, obdana z zelenkastim obodom.
Slàkasti drèsen cvete malega in
Slika 298. Slàkasti drèsen. Velikeša Sr*>alla .f r°dÌ neizmeri}0 (Polygonum Convolvulus.) mnogo semena, ktero se prav naglo razširja po zemljišču in nove rastline ustanavlja, ako mu nisi zadelal pota o pravem času.
Njivski drèsen (Polygonum lapathifólium) ima kože-ljasto, jednoletno korenino, ki je skoro povsod pokrita z daljšimi in kračjimi vlakni in navadno rudečkasta. Na njej stoji okroglo, 30—90 centimetrov (1—3 čevlje) visoko, skoz in skoz golo steblo. Nad vsakim listom je močno odebeljeno in večjidel zeleno, prav pogosto rudeče pikčasto in proti vrhu celò rudeč-kasto. Kolenca so v spodnjih delih primaknjena, na sredi stebla najdebelejša in čim višje, tem bolj razmaknjena. Steblo je jako vejnato in nekako vegasto.
Raztreseni listi so vsi jednaki ; privrhni so nekoliko manjši, črtasto-suličasti so ali jajčasti, celorobi, kratkorecljati in spodi včasi dlakavi in pikčasti, po robu pa gladki ali srhki. Njihov recelj se razširi v popolno, rujavkasto, kožnato nožnico, ki kakor rokav obdaja steblo, in ktere zgornji del je pri onih listih, ki so pritrjeni pod vejo, listu nasproti razklan, da more veja izmed lista in stebla. Ob robu gladko ali zveriženo prirezana, malokdaj v resice podaljšana in na površju popolnoma gola nožnica se da primerjati ozkemu, visokemu vrču. Njegov ročaj nam nadomestuje recelj, kteri seveda malo nizko stoji. Po nožnici tečejo žilice, od kterih se stekajo spodnje, močnejše v list,
zgornje pa so steblu vstrične in najmanj za polovico daljše. Poleg stoječa slika nam predočuje vrh navadnega dresna, ki je njivskemu tako podoben, da je težko ločiti jednega od drugega. Pozneje še o tem kaj omenimo.
V vrhu in po vejah je mnogo recljatih, valjastih klasov, ki ali na viš molijo, ali pa kimajo. Po teh rec-ljih in po lističih cvetnega oboda so posute rumene žlezice. V drobnem, rožnorudečem, belem ali zelenkasto-belem cvetu dozori črna, okrogla, od strani stisnjena rožka, ktera pade potem, ko veter ali človek rastlino stresa, na zemljo in skrbi spomladi, da plevel ne izumrje.
Njivski drèsen cvete od malega srpana do jeseni in se nahaja malo da ne povsod na obdelanem svetu.
Peščeno polje mu najbolj ugaja, in sicer ga je največ med okopavino, čemur se ne moremo čuditi, ako pomislimo, da se zanjo malokdo zmeni, ko je okopana in obsuta, pa do jeseni, ko je treba spravljati pridelke.________________
Slika 299. Navadni drèsen. (Polygonum Persicäria.)
Kar smo omenili o njivskem, to velja tudi o navadnem d r è s n u ; tudi smo že povedali, da sta si rastlini zelò podobni. Njegovi listi so suličasti ali podolgasto-suličasti in goli. Vrčaste nožnice so ščetinaste in njihov rob podaljšan v rese. Pikčastih žlezic nima. Njegovi grozdi so navadno rudeči, malokdaj beli. To so najvažnejši razločki od prejšnjega.
Navadni drèsen ljubi vlažne prostore, dela pa prav navadno prejšnjemu družbo. Ako spomladi, ko je razna okopa-vina že v zemlji, nastopa suša, da ne more hitro pognati, tedaj prevleče ta drèsen njivo tako, da uniči poljščino skoro popolnoma. Ako se ti tako pripeti, storiš najbolje, da porabiš zeh kteri si trave ali detelje primešal, živini v presno Hajo.
Jednoletni ptičji kljunček (Passerina annua).
Tako bodi ime njivskemu plevelu, čegar plodovi približno spominjajo kake ptičje glave. Seveda je treba k temu precej domišljije. Sicer pa se nahaja ta zel samo mestoma, in tudi ondi, kjer je udomačena, ni je preveč. V daljnem sorod-
stvu je z volčini, o kterih smo govorili v prvem poglavju, v lastnostih pa se ne strinja z njimi. Šibasto steblo stoji na vlaknati korenini, je 15—30 centimetrov ('/a—1 čevelj) visoko in vejnato ali brez vej.
Listi so po steblu raztreseni, sedeči, črtasti ali suličasti.
Zelenorumenkasti cveti stojijo v listnih pazušicah, in sicer ali posamič, ali pa njih po več. Drobni so in obdani s krovnimi lističi. Cevasti obod je spredi nacepljen na 4 krpice, ki pozneje zvenejo in se nagnejo druga proti drugi. Prašnikov je 8; pritrjeni so v cevi in postavljeni v jedni nižji in v jedni višji vrsti. Iz plodnice, na kteri stoji vrat od strani, razvije se v kljunček podaljšana, z obodom obdana rožka.
Jednoletni ptičji kljunček cvete od rožnika do velikega srpana in raste po prodnatih njivah, ki so odprte na vetrovno stran, in ki imajo vapneno ali ilovnato zemljo.
Yelika kopriva.
O njeni sorodnici, mali koprivi, govorili smo že v prvem poglavju in ondi povedali, da more postati človeškemu zdravju nevarna. O veliki koprivi tega ne moremo trditi, ali nekaj drugega nam teži srce, in zaradi tega moramo nekoliko iz-pregovoriti o njej. Veliko koprivo namreč prištevamo najtrdovrat-nejšim plevelom, ki prav pogosto raste po raznih obdelanih, pa tudi neobdelanih pustih krajih. Premnog gospodar se ne more na-
/
čuditi, ko ugleda na njivi to zel. Ozira se okoli; nikjer nič jednakega! Premišljuje in premišljuje, pa do pravega vzroka vendar ne more Dragi čitatelj, to je prav lahko! Okoli tvojega poslopja se šopiri mnogo te glote. Njeno seme pride v gnoj in z njim, ali pa po kakem drugem potu na njivo. Zato si navadno sam kriv, ako se ti je zaplodila na polju.
Iz plazeče korenike izraste 60—200 centimetrov (2—6 čevljev) visoko, četverorobo, zeleno ali rudečkasto steblo, po-rasteno s pekočimi ščetinami. Te so podobne kratkim, trdim in krhkim lasem ter ravno tako stvarjene, kakor od male koprive.
Veliki, nasprotni listi so srčasto-jajčasti, priostreni in debelo napiljeni. Oni stojijo na precejšnjem reclju, kterega podpirata majhna, suličasta prilistka.
Velika kopriva je dvodomna, a) nam kaže vrh s prašnimi, h) s pestičnimi cveti. Ti visijo v dolgih latéh iz listnih pazušic, in prašni c) imajo 4 prašnike, pestični e) pa podol-gasto plodnico, ki se izpremeni v droben, črn plod d).
Velika kopriva cvete od rožnika do jeseni in raste skoro povsod, tudi najpustejša zemlja ji je dobra. Na rodovitni zemlji postane prav visoka, drugje pa je nizka in bleda. Da jo popolnoma ugonobiš, ne zadostuje, da odpraviš zelišče, predno je seme dozorelo; pogledati moraš tudi v tla, kjer se razrašča trpežna korenika. To moraš izkopati, in očiščeno bo tvoje zemljišče. Po dolgem deževanju postanejo tla navadno prav mehka, in ako si oviješ roko z debelo, trdno cunjo, da se ti izpipati zelišče s koreniko. Povsod, kjer te sreča, uniči jo, in kmalu boš imel mir.
Detelj ni poletni koren,
poj 41 ni k ali ježavka je poleg deteljne predenice največja deteljna kvarljivka. Dvakrat vsakega leta, in sicer spomladi in ob Ivanovem, štrli marsiktera njiva čudnih svečnikov. 0 pomladanskih bomo govorili pozneje, o poletnih pa povemo tukaj, kolikor se nam zdi potrebno. Med tem pa ko prvi ne izbirajo svojega selišča in so zadovoljni skoro z vsako zemljo, bodi si obsejana ali nasajena s to ali ono rastlino, ne ugaja poletnemu korenu vsaka rast. Navadno se naseli le na deteljiščih in pije ondi, na deteljnih koreninah sedeč, živilni sok iz njih. Ako še nisi, izkoplji o priliki rastlino počasi in previdno, in zveze z deteljnimi koreninami ne boš prezrl. Takšna ali skoro ravno takšna bo omenjena zveza, kakor ti jo kaže naša slika. Poletni koreni nimajo zelene barve in brez nje tudi ne zmožnosti, da bi si sami napravljali potrebnega živeža. Zato se
zvežejo s koreninami drugih rastlin in pijejo sok iz njih. Da tem tako izsesavanje ne more biti po godu, to je jasno vsakemu. Napadene rastline hirajo in nazadnje poginejo. Žalost prešine človeku sree, ko ugleda njivo, na kteri ni na stotine, ampak na tisoče takih bledorujavih svečnikov, ki se pokažejo kmalu po prvi košnji. Pridna roka tu največ pomaga.
Deteljni poletni koren ima v zemlji prav odebeljeno, skoro jajčasto steblo, iz kterega izraste mnogo vlaken, ki se vrlo zamotajo in zrastejo z deteljnimi koreninami. Podzemeljski kakor nadzemeljski del je pokrit z luskami, in zadnji moli naravnost na viš. Steblo je brez vej in brez pravih listov ter porasteno z dlakami, ki se okončujejo v drobne žlezice. V zgornji polovici sedijo po njem v dolgem klasu popolni cveti, ki so v mladosti nakopičeni, pozneje pa razmaknjeni. Vsak je pritrjen za suličasto krovno lusko, čašica je vzadi popolnoma pretrgana, spredi in ob straneh ima 4 nejednake zobce, od kterih sta stranska z ven-čevo cevjo jednake dolgosti. Venec je cevast, nekoliko ukrivljen in spredi na 2 ustnici nacepljen Zgornja ustnica ima 2, spodnja 3 krpe. Prašniki so 4; dva daljša, dva kračja. Spodi so dlakavi in na ven-čevi cevi prirastem. Iz jajčaste plodnice (na levi spodi), ktera nosi na precej debelem vratu temnorudečo ali vijolično brazdo, razvije se z drobnim semenom napolnjena glavica. Steblo je 15—30 centimetrov (72—1 čevelj) visoko, rudečkasto in spodi večinoma rujavkasto-rumeno.
Deteljni poletni koren cvete rožnika in malega srpana.
Meteljko, nemško deteljo ali lucerno zajeda tu pa tam rudečkasti poletni koren (Orobànehe rübens). Njegovo steblo je 24—40 centimetrov (9—15 palcev) visoko, kocinasto in nosi v vrhu precej vdolg klas rujavkasto-rumenih in rudeče nadahnjenih cvetov, čašna lističa sta široka, jajčasta in priostrena v šiljasto konico, nacepljena na 2 nejednaki krpi, za polovico kračja od venčeve cevi in po sprednjem robu resnata. Venec je zadi ukrivljen, po hrbtu raven in spredi čeladasto
Slika 301. Deteljni poletni koren. (Orobänche minor.)
upognjen. Tam, kjer se jame kriviti, pritrjeni so 4 do srede dlakavi prašniki. Brazda je kljukasta.
Budečkasti poletni koren cvete velikega travna in rožnika. Meteljki je ravno tako škodljiv, kakor prejšnji navadni detelji. Jedina dobra njegova lastnost je pač ta, da se ne nahaja skoro nikjer pogostoma.
Vejnati pojalnik.
Nektere rastline, ki jih obrača človek sebi v prid ali pa potrebuje za živino, zajeda drug poletni koren, jedini svojega rodu, kteremu izrastejo veje. Zato ga pa tudi na prvi pogled ločiš od njegovih sorodnikov, kterih ni ravno majhno število. Ostali, razun omenjenih dveh, zajedajo ponajveč rastline, ki so nam v škodo, ali pa take, ki nam ne koristijo, pa tudi ne škodujejo. Vejnatemu pojalniku ugaja najbolj vlažna zemlja, kjer napada konopljo, meteljko, in po onih deželah, kjer gojijo tobak, tudi tega itd. Poleg stoječa slika nam kaže zajedavko, kako se je izcimila na korenini naše konoplje in ondi postala 8—30 centimetrov (3—12 palcev) visoka. Ker nima zelene barve, ne more sama pripravljati potrebnega živeža, zato pije hranilni sok iz matere rastline, ktera zavoljo tega peša, zaostaja v rasti in človeku le slabo plačuje trud.
Vejnati pojalnik je višnjelkastega stebla in vej. Ko je ocvetel, porumenijo omenjeni deli. Vsi so kosmati, in cveti sedijo po njih v rahlem klasu.
Cveti (na desni) so pritrjeni za velikimi krovnimi luskami in imajo na vsaki strani še po jedno manjšo lusko.
Cašni roglji so jednaki, jajčasti in glika 302 Vejnati pojalnik. priostreni ter segajo vencu do polo- (OroMnche ramósa.) vice. Vzadi so včasi globoko razklani.
Višnjelkasti, ob dnu rumenkasti venec je kocinast, neznatno ukrivljen in cevasto-lijast. Zgornja ustnica je dvokrpa; krpi sta jednaki, ravni in celorobi ter resnati. Spodnja je trikrpa; krpe so zaokrožene, malo da ne jednake, navzdol obrnjene in resnate. Ob dnu kocinasti prašniki so pritrjeni pod polovico venčeve cevi. Vrat in prašnice so gole; brazda bledorumena.
Vejnati pojalnik cvete od rožnika do velikega srpana.
Naše škodljive rastline.	30
Otovre je najbolj škodljiv, ker potrebuje največ hrane, da more nastavljati seme. Ako se ni že prej zgodilo, izruje se naj zdaj, da morejo uspevati naše koristne rastline.
Najhitreje in najgotoveje se odkrižamo teh zajedavk, ako zabranimo, da seme ne dozori. Da to ni težko, ve vsak gospodar. Tako smo dosegli, da se zajedavka ne more razmnoževati po semenu. Ako pa rastlino za rastlino izpipljemo, uničili smo jo sploh, ker zdaj ne more narejati podzemeljskih pritlik, ki bi inače ustanovile nove zajedavke. Kar smo omenili o semenu, to velja o vseh pojalnikih ali poletnih korenih. Važno je vendar, da je vejnati pojalnik jednoleten. Ako smo seme uničili, pogubili smo zajedavko.
Deteljna predenica.
Pridnemu gospodarju je malokdaj preveč živine v hlevu, zakaj on dobro ve, kako se more zanašati na njo o raznih prilikah. Povoljnega poljedelstva si brez delavne živine niti misliti ne moremo, in povsod, kjer ni krme in živine dovolj, tam se na kmetih slabo gospodari. Živina v hlevu in njiva na polju se ujemata; bolj ko se živina redi, bolj rodi polje, in narobe, zakaj polje daje živini klajo, živina pa daje v ravno tisti meri gnoja. Povrniti se mora namreč polju, kar smo mu vzeli po žetvi in po drugih pridelkih. Zato ne zadostuje, da njivo le obdeluješ, treba jo je tudi gnojiti, da ji povrneš snovi, k rastlinskemu razvitku neobhodno potrebne.
Treba je torej travnikov, pa jih dostikrat primanjkuje, ali so pa njihova tla tako mokrotna, da rodijo večjidel le kisle trave. Pomagati si mora kmetovalec drugače, in sicer z deteljo. Detelje se sejejo že blizu 100 let in dajejo ne samo suhe, ampak tudi presno klajo. Naši predniki so se ustavljali tej novotariji, dokler niso države jele pritiskati in siliti na to, da se detelje sejejo kjerkoli mogoče. Porednejši izmed njih so v dar dobljeno seme spravljali celò ob kaljivost s tem, da so ga močno prekuhali in tako uničili. V obče je bila misel razširjena, da je detelja zgolj plevel, in da škoduje živini, češ, da jo „napihuje“ po njej. Sčasoma se je obrnilo vendar na boljše, in skoro povsod se je začela ta koristna rastlina v raznih vrstah pripravljati v živinsko krmo. Poljedelec ni samo opazil, koliko izvrstne klaje si s tem pridobi, ampak jel je tudi spoznavati, da detelje narejajo zemljo pripravnejšo malo da ne za vse druge rastline, ker pošiljajo svoje korenine in korenike globoko v tla. Deteljam najbolj ugaja vapnena zemlja. Kar se je spočetka z vso silo oviralo, štejemo zdaj v velik dar božji.
Naš namen ni in tudi biti ne more, da bi podali Slovencem pravil, kako z deteljo ravnati v tem ali onem oziru, a vendar si ne moremo kaj, da bi ne grajali napake, obstoječe v tem, da se detelja seje dostikrat na njivo, ki za njo niti pripravna ni. Krivo bi ravnal, kdor bi na njivo, ki je oslabela po drugih sadežih, sejal deteljo, meneč, da je za njo že dobra.
Na kmetih se uči poljedelstva sin od očeta in ostaja večinoma pri starih navadah. Pa ne samo pridna roka, ampak tudi bistra glava pomaga kmetovalcu, in tisti, ki opusti napačno ravnanje svojih prednikov, je toliko na boljšem, čim prej je to storil. Gotovo ne bo gospodar, ki v raznih rastlinskih zajedavkah sluti kako bolezen, ali jih celò prišteva rastlinskim spakam, nikdar prave pogodil glede na njihovo pokončevanje. Ravno tako se godi onim, ki mislijo, da se izcimijo zajedavke v neki posebni zemlji, in da se naselijo posebno ondi, kjer najdejo preveč, ali pa premalo živeža. Naposled so še taki, kteri vse nezgode na raznih domačih rastlinah najrajši stavijo na račun vzdušnin (zraka, vode, mraza, toplote, megel itd.).
Vestno in natančno opazovanje samo nam pokaže pravih potov, kterih se moramo držati, ako hočemo do živega priti raznovrstnim kvarljivkam. Naj zato tukaj podamo prijaznim čitateljem poglavitnosti o življenju rastline, ki napravlja vsako leto veliko škodo po deteljiščih. Ime ji je deteljna pre-denica, grint, grinta ali hudičev bič. Dasiravno povsod znana in razprostranjena, vendar si ubogi kmetič ne vé pomagati, kedar se mu je zaplodila ta morilka na deteljišču in izsesava ter uničuje rastline drugo za drugo. Že poprej smo povedali, kako krive misli so razširjene med ljudstvom zastran zajedavk ; kar se tiče predenice, ni za las drugače. Ako pa pomislimo, da se po avstrijskih deželah seje toliko detelje, da se more z njo prerediti osmina goveje živine, in da se iztrži več milijonov goldinarjev za seme, lahko spoznamo njeno veliko važnost za gospodarstvo. Vse tarnanje je tukaj zastonj ; na delo torej, in povejmo najprej, da je predenica rastlina, ki nastane povsod iz semena. Ona ni niti kaka rastlinska bolezen, niti kaka čudna spaka, temveč rastlina svoje vrste, ki se hrani s pripravnimi sokovi drugega rastja.
Tudi drugje se nahajajo rastline brez zelenila, t. j. barvila, kteremu se imajo zahvaliti razni rastlinski deli za prijetno zeleno barvo. Take nimajo zmožnosti, da bi si same prirejale potrebnih sokov. Navezane so zato na zelene rastline, kterim pijejo sok, slabijo jih in sčasoma ugonobijo. Tu moramo iskati
škode, ktero nam delajo zajeđavke. Ako se tega držimo, najdemo tudi pomočkov, da se odkrižamo naše škođljivke, bodi si, da je že na njivi, bodi si, da je še v semenu, ki je namenjeno za setev.
Naša slika nam kaže deteljno predenico, kako se vzpenja po detelji, in kako udelava po njej. Iz drobnega, skoro okroglega semena, ktero klije v zemlji, razvije se dosti čudna brez-
Slika 303. Deteljna predeniea. (Cuscuta trifólii.)
listna zajedavka nitastega stebla in se oprijemlje posameznih deteljnih stebel. Seme redi rastlinico v nežni mladosti in se razločuje'od drugih zajedavk zlasti po tem, da mu je spočetka tudi zemlja po volji. Ko so rastlinice nekoliko dorastle, začnejo se ovijati okoli detelje in napravljajo na onih mestih, kjer se je trdno dotikajo, sesalne bradavice, ktere se vrivajo v deteljo in pijejo živež. Le oglej si enkrat to čudno orodje, in marsikaj ti postane jasno. Zveza obeh rastlin je precej trdna, če tudi
so bradavice prav nežne. To je pač potrebno, ker bi se sok drugače ne mogel pretakati in rediti zajedavke. Kedar se je oborožila z mnogobrojnimi bradavicami, pretrga se zveza z zemljo, in nadaljni živež ji priteka iz napadene detelje po srkalkah.
Gim bolj je detelja v začetku pognala, in čim nežnejša so njena stebla, tem bolj se šopiri zajedavka in nareja vejice na vse strani. Na raznih mestih izrastejo iz rudečkastih nitij rudečkasti cveti v klobčičih. Vrčasti, na 4 ali 5 krp nacepljeni venec obdaja ravno toliko čašnih rogljev; sredi cveta pa najdemo 4 ali 5 prašnikov z 2 pestičema. Iz cveta se razvije okrogla glavica z jako drobnim, okroglastim, temnorujavim semenom, ki po 4 sedijo v plodu. V prejšnjih časih so mislili, da je predenica jednoletna, a zdaj je dokazano, da lahko prezimi, in da more naslednjega leta nadaljevati kvarljivo delo.
Pritožbe o škodljivosti te rastline so odprle tudi vrata deželnih zborov, in ti so izdali prav pametne naredbe, ki merijo na pokončevanje že večkrat omenjene kvarljivke. Žal, da ostajajo take postave le na papirju! O tem bomo izpregovorili pozneje, zdaj pa opozorimo čitatelje še na to, da se predenica nahaja razun na detelji tudi na drugih rastlinah, in ker se lahko zatrosi na deteljišča, obrača se naj pozornost tudi na te. Take rastline so raznovrstne grašice, ki pomnožujejo njivske zeli, ali pa rastejo po mejah, travnikih, grmovju itd. Nadalje imamo izmed stročnic device Marije čolničke in travniški čist-nik, ki prav navadno rasteta na raznih tratah. Nerodovitna in peščena tla pokriva mnogokrat na dolgo in široko navadni vresek, kterega predenica istotako zajeda. Na vresek je paziti posebno po mejah in sploh v obližju obdelane zemlje tudi zaradi tega, ker je trpežen, in ker zajedavkino seme na sicer navadno golih tleh veter lahko pobira in raznaša po polju. Po suhih travnikih in poljskih mejah raste malo da ne povsod materna dušica, ki je tudi bivališče predenici. Tudi na lakotnikih grinta ni redka.
Razun deteljne predenice domujejo pri nas še druge vrste, a ne prehajajo na deteljišča. Delajo nam škodo po laniščih, na hmelju, konopljah, vrbah in celò na vinski trti, sesajoč životno mezgo in dotične rastline slabeč.
Kakor smo ravno zvedeli, ni predenica omejena samo na razne detelje, in nevarnost je tem večja, čim več rastlin ji služi v podlago. Hodečemu po pašnikih, travnikih, mejah, nasipih in jednakih krajih ti bodi skrb, svoje in svojih sosedov posestvo obvarovati škode s tem, da povsod zatiraš in tudi zatareš
kvarljivko po navodu, kakoršnega ti bomo priporočali. Ne zanašaj se na druge, tu velja: kar drugim storiš, sebi storiš!
Doslej smo zvedeli, kakšna je deteljna predenica, ktere rastline napada, in kje je je najti. Tudi smo že govorili o njenem prečudnem orodju, s kterim izsesava stebla onih zelišč, kterih se je lotila, in sicer tako dolgo, dokler je kaj redilnega soka v njih. Ta je pa k rastlinskemu razvitku ravno tako ne-obhodno potreben, kakor živalim kri. Dobro vemo, ako puščamo kterikoli živali dan za dnevom po nekoliko krvi, da ona zmirom bolj in bolj hira in peša ter nazadnje pogine. Kar je živalim kri, to je rastlinam hranilni sok, ki se pretaka po njih. Ako se izsesava ta sok, ali ako se mu onemogoči pretakanje po rastlini, posuši se ta prej ali slej, kakor nam pričajo na pr. sadna drevesa, ktera je po zimi zajčji zob tako oglodal, da je nastal kolobar brez luba.
Predenica se razhaja na raznih mestih v nitaste vejice prav hitro zaporedoma tako, da more jedna sama zajedavka prepresti s svojimi nitimi v kratkem času precej obširno liso, ki se vedno dalje porniče ob straneh. Središče take lise znači vselej začetek delavnosti, zakaj tu se pokažejo najprej posamezna deteljna stebla, kterih rujavkasta barva nam je živa priča, da ne rastejo več, ampak da se sušijo. Tu dozoreva zajeda vkin cvet v plod. Okoli in okoli pa je vse polno rudečih klobčičev po detelji in še dalje okoli zopet krog necvetočih nitij, ki segajo zmirom dalje po novih steblih. Tako raste spočetka neznatna lisa bolj in bolj, in ako se jih nahaja več na njivi, zlijejo se včasi v jedno veliko. Kdo bo ugovarjal, da po takih izstradanih in uničenih steblih pridelek jako trpi, in da je škoda tem večja, čim več napadenih mest je na njivi.
Varal bi se, kdor bi mislil, da je s spravljeno deteljo predenica za vselej uničena. Temu ni tako! Tvoj sovražnik je tako oborožen, da je treba vse sile napeti, predno si ga odpravil popolnoma. Naravno je namreč, ako ne uničujemo takoj od kraja tega sitneža, da njegovi cveti ocvetejo, mnogobrojna semena dozorijo in deloma na tla popadajo, kjer pri oranju pridejo v zemljo. Tu pa lahko čakajo celò več let; njihova kaljivost se ne uduši, in kedar pridejo po obdelovanju zopet na površje in se morebiti zopet detelja seje, lahko se izcimijo in vnovič napravljajo škodo. Kako vztrajno in trpežno je seme, vidi se najbolj iz tega, da na letošnjem deteljišču zaostalo seme poganja črez 5—8 let nove rastline, ko smo njivo zopet obse-jali z deteljo.
Semena, ki se zavlečejo v zemljo, ostanejo na dotični
njivi in ne delajo zdaj sosedu nobene škode. Ni pa nikjer zapisano, da bi morala vsa tudi ondi ostati. Poljski zajec kaj rad brusi svoje zobe ob detelji in pohrusta včasi tudi nekaj zaje-davkinih zrn. Ker pa ne pozna zakona o mojem in tvojem, najdemo ga danes tukaj, jutri tam. Povsod raznaša svojega junaštva neprebavne ostanke, med kterimi se nahajajo tudi omenjena semena. V to vrsto spadajo tudi razne ptice, ki so v tem oziru še večjega pomena. Da bi o tem ne govorili, ko bi ne bile izkušnje potrdile resnice, to je jasno. Po tem potu pa smo zvedeli, da ostane seme kaljivo tudi potem, ko je prepotovalo živalski želodec. Torej ni čudo, da marsikteri kmetič ne more umeti, kako se mu je naselil neprijatelj med deteljo, dasiravno je spravil na njivo seme, čisto kakor zlato.
Vetru ni treba ne zajčjega zoba, ne ptičjega kljuna, ampak on prihrumi po polju zdaj z večjo, zdaj z manjšo silo, pobira tu lahke stvari, vzdigne jih kvišku in drugje zopet odlaga. Ta nam največkrat zmede račun.
Iz tega ni težko posneti, da so njive, na kterih je prede-nica dozorela, nevarne sosednim zemljiščem. Zaradi tega je več kakor opravičeno, da se silijo gospodarji iztrebiti ves plevel po posestvu.
Pa nismo še na koncu! Naš neprijatelj ima še drugih potov, kteri so gotovo ravno tako izdatni, kakor že imenovani. Deteljo kosimo namreč, dokler je še zelena, ter jo uporabljamo takoj, ali pa jo posušimo za poznejšo rabo. Ako pa nočemo semena kupovati, pustimo jo zoreti in jo spravljamo nekoliko pozneje. To je sicer njivi na škodo, ki nastane navadno slaba zavoljo tega, ker se zemlja preveč izsuši, a more se zopet zboljšati s primernim gnojem, in kmet si prihrani stroške za seme. Ako je bila detelja predeničnata, pospešujemo v obeh slučajih razširjanje škodljivega plevela. Ze med potom odpade mnogo zrn, ki se zatrosijo na bližnje njive; nekoliko jih odpade v hlevu, ostala pa potujejo po živalskem telesu in se pomešajo v iztrebkih s prejšnjimi med gnoj. Oboje ostane kaljivo, in ako izvažamo spomladi tak gnoj na polje, čaka seme samo še ugodne prilike, da začne segati po deteljnih steblih. Ker ima predenica toliko potov na razpolaganje, moramo jo tam v živo prijeti, odkoder lahko prehaja na drugo zemljo, t. j. na njivi, na kteri se je pokazala. Vse to bi malo ali prav nič ne pomagalo, ako ne gledamo na seme, ktero je navadno pomešano s plevelom. Brez dvoma je to tedaj, ako je med deteljo rastla tudi predenica, ki se ni zatrla o pravem času.
Kdo bi mislil, da seme, ki se pošilja celò na razstave,
ni brez škodljivega plevela ! Seveda se nahajajo vse časti vredne izjeme; a to je le redko! 4—5000 zrn na kilogram detelj-nega semena ni nič kaj redkega. Zato pa lahko razumemo, zakaj postane marsiktera njiva tako predeničnata. Zavoljo velike važnosti v gospodarskem oziru naj še povemo, da so našli na pr. izmed 305 poskušenj 103 plevelnate in našteli 50—130 tisoč zrn na kilogram semena. Te številke prav jasno govorijo in nam ob jednem kažejo tudi pot, kterega se moramo držati, ako nam ni do nepotrebnega dela, temveč do dobre košnje.
Malo bi hasnilo priprostemu gospodarju, ako bi mu govorili samo o rastlini, o njeni škodljivosti in o potih, po kterih dospe na njegovo zemljo. Treba mu je povedati in razložiti, kako naj ravna z deteljnim semenom, da si sam ne zatrosi plevela na njivo, in ako se je to zgodilo, kako naj postopa, da odvrne od sebe in od svojih sosedov pretečo nevarnost.
Zgoraj navedene številke so nas prepričale, da je deteljno seme malokdaj popolnoma čisto ; zato lahko trdimo, da v največ slučajih pride predenica z njim na njivo. Prvo pozornost je treba obračati na seme, zakaj precej težko je dobiti popolnoma zanesljivega. Trgovci v obče niso vsi vestni, in tudi taki, kterih blago je na dobrem glasu, imajo včasi dosti plevela med semenom. Ne pride nam na misel, podtikati komu slabega namena, a to smemo trditi, da se vsakdo boji izgube, ki mu nastane, ako mu odpade 10 ali še več odstotkov (procentov). Pa tudi domači pridelek, ki se naj spravlja v vrečah (Žakljih), črez zimo na zračnem prostoru obešenih, naj se ne prezira, zlasti ondi ne, kjer se je zavoljo raznih okolnostij bati predeniee.
Kakemu začetniku se dozdeva morebiti vse to odveč, a kedar ga bo žalostna izkušnja poučila, pritegnil nam bo tudi on, da ni malenkost, skoro jednako velika deteljna in pleve-lova zrna ločiti in tako za setev dobiti primernega semena. Deteljno seme je sicer podolgasto, predenično pa okroglo, a vendar ga ne gre izbirati z roko, ampak to se mora zgoditi s sitom. No pri tem je pa križ! Ako je namreč sito gosto, ostanejo debelejša plevelova zrna v njem, ako je pa redko, izgubi se lep del sicer drobnih deteljnih zrn, ki podolgoma skoz luknjice popadajo. Kaj je v takem slučaju boljše, presodi vsak na prvi hip. Bes, da izgubimo po drugem načinu morda kakih 10 ali celò 12 odstotkov semena ; pa kakšno je to seme ! Gotovo najmanjše in najslabše, kterega niti škoda ni, ako si ga človek sam pripravlja. Drugače pa računi trgovec, kteremu gotovo tudi ni do plevela, pač pa do odstotkov, čisti torej kupljeno
seme sam, in nadejati se moreš dobrega in tudi obilnega pridelka.
Kako postopati z odpadki, pomešanimi s plevelom? — Na več krajih bi se dali dozdevno prav dobro porabiti. Nazadnje si jih sklenil zapeljati na travnik, da zboljšaš ondotno košnjo. A tu ne boš učakal zaželenega uspeha ; zakaj z deteljnimi zrni bodo klila tudi plevelova in uničila ne samo na novo zasajene, temveč tudi prejšnjo deteljo.
Okoli domačije brska cela vojska perotnine za živežem. Znani klic hišne gospodinje jo privabi hipoma pred prag, zakaj predobro ji je znano, da dobi vsakokrat kolikor toliko zrnja v zobanje. Pa vendar bi ti ne svetovali omenjenih ostankov porabiti v to, ker jih perotnina ne prebavi, in ker ostanejo tudi pozneje še kaljivi, če tudi dolgo ležijo v iztrebkih na gnoju. No to je pa zadnje mesto, kamor se sploh mečejo razni odpadki, dasi tudi je včasi tako ravnanje prav škodljivo. Tudi o tem je bilo potrebno že povedano. Zdaj se morebiti že začneš jeziti nad nami, ker nismo takoj priporočali pravega mesta. Ali naše mnenje zastran takih rečij je, da treba opozarjati na vse mogoče napake in imenovati pravi lek še le na zadnjem mestu. Kaj tedaj storiti s temi škodljivimi odpadki ? Vrzi jih v ogenj, in konec besedij !
Ako pa vendar ostane slabotno seme med dobrim, ni nam na korist, kakor si utegnemo domišljevati. Prejasno so dokazale poskušnje, da na rastlino najbolj vpliva velikost semena. Velika in težka semena dajo tudi močne rastline, drobna in lahka pa pritlikave, ktere dostikrat živali ugonobijo, ali pa jih krepkejše sorodnice zatopijo. Veliko pa je tudi takih, ki niso kaljiva, in zato ne smemo gledati na množino, ampak na kakovost semena.
Snaži pa se seme z nalašč za to narejenimi siti, izmed kterih so oni od žice (drata) najboljši. Dobijo se na raznih krajih, a njihova cena je precej visoka. Cesar pa ne zmore jeden, zmorejo trije ali njih še več. Najboljše je, ako si omislimo čistilni stroj (mašino) na občinske stroške. Da se vé vsakdo kam obrniti, najde spodi pod črto ime, kraj in pa ceno najnavadnejših strojev, o kterih lahko trdimo, da so svojemu namenu primerni.*) Vsega tega pa treba ni, ako ti oskrbi seme kaka kmetijska družba.
*) P. Groß v Hohenheimu (Württemberg), 80 gld. -— B. Pretsch v Jeni (Sachsen-Weimar), 44 gld. — Jožef S. Vilimek v Pragi, 80 gld. — Thallmayer’sche Kleeseide - Siebvorrichtimg, prodaja P. Groß v Hohen-heimu, ali Ed. Kühne v Wieselburgu (na Ógerskem), 25 gld. — Kohlert-sche Kleeseide - Siebvorrichtung pri F. Filliju v Celovcu, 45 gld.
Mnogo dela in truda si prihrani kmetovalec, kteri ima povsod oči in ostro pazi na to, da je seme čisto. Ni se mu bati, da se mu prikrade plevel po njegovi krivdi na njivo. Pa ker mu je odprtih toliko potov, ni nič kaj nenavadnega, da se nastani tudi ondi, kjer bi ga ne bilo pričakovati. Zato je treba deteljišča pogostem pregledovati, zakaj čim prej se predeniea opazi, tem lažje jo je zatreti. Prvi čas, dokler njeno seme ni dozorelo, sicer ne more prehajati na sosedno njivo, a prostori na lastni se zmirom razširjajo.
Predeniea raste počasi in zaostane zlasti v prvem letu za deteljo. Odtod pride, da jo lahko prezremo. Ni mogoče zadosti priporočati, da deteljišča že jeseni večkrat pregledamo, in ako najdemo plevela, da takoj sežemo po njem. Najboljše orodje je srp, s kterim napadeno deteljo kolikor mogoče globoko požanjemo, in ker se ni nadejati, da smo uničili vso zalego, moramo na dotične prostore postaviti šibe ali palice, kterih pa spomladi ne smemo odstraniti. Po krajih, koder se ovce redijo, spustijo se naj jeseni tjakaj, da pogrizejo deteljna stebla. Sicer pa to ni dobro, ker živalice zelenjavo pregloboko odščipavajo in zavoljo tega škodujejo košnji.
Redkokdaj nam je bilo mogoče jeseni zatreti ves plevel; nekaj nitij se je najbrž skrilo našim očem, in ker detelja hitreje raste, morebiti tudi cele lise. Zato si postavimo na opazovanih mestih znamenja, da jih spomladi lažje najdemo, zakaj tudi zdaj se razvija detelja hitreje od plevela, in dostikrat opazimo kvarljivko še le po košnji. Tudi sedaj je treba srpa, in naj se ne pokosijo samo one rastline, ki so preprežene z ni-timi, ampak dobro je seči še za pol metra dalje, kakor zahtevajo postave, in vse na mestu sežgati. Ako se pa to iz ka-koršnegakoli vzroka na mestu storiti ne more, pospravi naj se vse v plahte in znosi na trda tla, kjer se sežge. Samo ob sebi se razume, da je treba paziti na kake ostanke, ki bi ne delali samo škode, ampak zahtevali novega dela.
Ako je bila predeniea videti že pred košnjo, posebno pa, ako je cvetla in nastavljala plodove, pa tudi sicer je dobro, dotične prostore, kedar so se poželi, precej globoko prekopati, da pridejo ostali ostanki v zemljo, kjer ne škodujejo več. Tudi tedaj, ko še predeniea ni razvila plodü in namerjavaš njivo porabiti v drug namen, ravnaj, kakor smo povedali.
Nujnejše je treba vse žile napeti ondi, kjer imamo na njivi meteljko, nemško deteljo ali lucerno. Kakor hitro se opazi znani plevel, prekoplje se naj dotični prostor, na kterem so se poprej požele in sežgale vse škodljive niti. Ker ostane meteljka
po več let na tisti njivi, ne kaže prekopanih mest sebi prepuščati, ker se ondi naseli plevel razne vrste in škodo pomno-žuje. Previdni kmetovalec stori o takih prilikah najpametneje, ako take goličave takoj obseje z meteljko. Ako od začetka dobro pazimo, ostane nam meteljka pozneje navadno čista.
Vsak je spoznal, da mu je poglavitno skrb obračati na seme. Ees, da se more predenica prikrasti tudi po drugih potih na njivo, pa ako rabi vsak gospodar najboljše seme, in ako zatira plevel tudi drugje prav marljivo in vztrajno, ni se mu je bati. Da se s tem prihrani mnogo truda in dobi časa za druga opravila, vé najbolj tisti, kteremu se je bilo že boriti s to trdovratno sodrgo. Ker na ta način najlažje shajamo, naj nam ne štejejo čitatelji v zlo, ako ne priporočamo raznovrstnih tvarin, ktere so tu in tam poskušali in jih še poskušajo. Toliko pa vendar omenimo, da se nobeno teh „zdravil“ ni obneslo popoloma povoljno. Eazun tega je treba šteti še novcev, ali dovažati raznih stvarij na njivo.
Za kronovine, koder predenica posebno škodo nareja, izdali so zakone, ki merijo na njeno pokončevanje. Med temi deželami nahajamo tudi Kranjsko in Štajersko. Ne zdi se nam potrebno, tukaj navajati postav, kakoršne veljajo za to ali ono kronovino; da so bile pa prav potrebne, sledi že iz tega, ker je neubogljivcem odmerjena kazen do 10 gold., in ako bi tega plačati ne mogel, kaznovati se more z zaporom do 48 ur. Vse, kar zahtevajo zakoni, razložili smo poprej, govoreč o zatiranju tega nadležnega in škodljivega plevela. Županom pa še jedno ! Zakoni zahtevajo od vas, da ostro pazite na vse kraje, kjer bi se mogla predenica razmnoževati, in da takoj lastnika dotič-nega zemljišča prisilite, da jih točno iztrebijo. Kdor bi utegnil povelje zanemarjati, izvrši se naj delo na njegov račun, in malomarnež se more vrh tega še kaznovati, kakor smo povedali. Morebiti pride do tega le redkokdaj, zakaj kmetu je že jedna škoda odveč, in nadejati se smemo, da bo vsak izpolnjeval dolžnosti, ki mu jih nalaga dobra vest in pa gosposka.
Meteljko, nemško deteljo ali lucerno napada neka sorodnica, o kteri le toliko omenimo, da je njeno nitasto steblo tanše, razevetja drobnejša, okrogla in zelò nakopičena. Venčeve krpe so priostrene in razprostrte. Luskice v cevi so nagnjene druga proti drugi in zapirajo vhod. Pestič in prašniki molijo sicer nekoliko iz cveta, a so kračji, kakor venčeve krpe.
Ta grinta se imenuje predenica materne dušice,
ker se nahaja navadno na materni dušici in na nekterih drugih grmičastih rastlinah. Za meteljko ni hujšega sovražnika, kakor je ona. Odpravljati in uničevati jo je treba takisto, kakor deteljno predenico.
Slika 304. Predenica materne
dušice. (Cuscuta Epithymum.) Dasi tudi so pređenice druga drugi
vsaj toliko podobne, kolikor je treba, da spoznaš rod teh pokončevalk in sovražnic marsiktere koristne rastline, vendar se nam potrebno zdi, da izpregovorimo o pravi predenici še posebej. Eedkokje najdeš njivo lanu, na kteri bi ne bilo opaziti te zajedavke, kako se steguje po
steblih, opleta jih in se utrjuje na njih s svojimi sesal-kami. Ako so rastline močno napadene, trpijo silno, in škoda je tem večja, čim bolj se jih prijemlje ta nepridiprav. Tako ličje je potem prevotljeno, in ako je zabodla grinta svoje sesalke okoli stebla, pretrga se na dotič-nem mestu, in škoda postane tem večja.
Bledo, nitasto steblo prave predenice je večjidel brez vej in listov ter 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) dolgo, gladko, zveriženo in se obeša na več rastlin.
Beli cveti so združeni v okrogle klobčičke po steblu in imajo peterokrpo čašico i), ki je skoro daljša od skledi-častega venca c), in d) razgrnjen. Sploh ima ta zaje-
„„	„	, ,	, davka naj večje cvetje od vseh
Slika 305. Pravapredemca. (Cuscuta domačih Jpredenic. Venec je
peterokrp ; krpe so tope, ko-lesasto razprostrte ali ukrivljene. V venčevi cevi so mičkene, po njej ležeče luskice.
:
Prava predenica cvete od rožnika do velikega srpana. Gledati ti je treba na čisto seme, da si sam ne zaseješ zaje-davke na njivo.
Deloma že imenovane, deloma pa tudi druge predenice zajedajo druge rastline, na kterih nam morejo včasi napraviti precejšnjo škodo.
Smrdljiva kukavica
je močna, 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoka rastlina z dvema jajčastima gomoljema, nad kterima je nekoliko kratkih vlaken.
Veliki listi, v spodnjih delih izpremenjeni v luskaste nožnice, so široki, suličasti, včasi lisasti in segajo do vrha, kjer podpirajo kot krovni listi posamezne, v dolg klas združene cvete.
Gosti klas je 8—16 centimetrov (3—6 palcev) dolg in sestavljen iz velikih cvetov, ki so najmanj za polovico daljši od krovnih listov. Zgornji obodovi lističi posamičnega cveta na-rejajo mično čeladico, ktera je zunaj belkasta, znotraj zelenkasta in s podolžnimi rudečimi žilicami počrtana.
Spodnji listič, medeni listič, je razdeljen na 3 krpe in visi navzdol.
Stranski krpi sta črtasti in šiljasti; srednja je zelò dolga, črtasta in večji-del zasukana. Vzadi je belkasto-ze-leni, rudeče ali ruj avo pikčasti medeni listič zožen v vrečasto ostrogo, medo vnik, v kteri se nabira med. Srednja krpa je spredi ali cela, ali pa Slika 306. Smrdljiva kukavica, plitvo narezana. Cvet diši neprijetno (Orchis hircina.) po kozlu. Plod je glavica.
Smrdljiva kukavica cvete velikega travna in rožnika ter raste tu pa tam po vinogradih, zlasti takih, ki imajo lapornato in ilovnato zemljo. Tu je plevel in se more odpraviti le s tem, ako smo izkopali gomolje.
Trarniško ptičje mleko (Gàgea stenopétala).
Malega in velikega travna najdeš sem ter tja po njivah 8—16 centimetrov (3—6 palcev) visoko rastlino, ktera ima znotraj rumen, zunaj zelen cvet. Včasi jih je tudi toliko v
družbi, da se ti vidi površje rumenkasto. Tudi po mejah in travnikih ni redka prikazen, ali tod je vendar bolj navadna neka njena sorodnica, rumeno ptičje mleko, ktero nam predočuje naša slika. Najlažje spoznaš travniško ptičje mleko, ako ga s kako palčico ali s kakšnim orodjem izruješ iz zemlje. S prazno roko se ne dà izpipati, ampak se odtrga, in podzemeljskega dela ne dobiš na oči.
V zemlji najdemo koreniko, sestavljeno iz 3 drobnih, belih, jajčastih gomoljčkov. Spodnji je najdebelejši, zgornji najdrobnejši; med njimi je mnogo tankih vlaken.
Eobato steblo je nad gomolji belo, ob sredi rudečkasto, proti vrhu pa zeleno. Pravih listov nima, ampak samo krovne.
Zunanja nasprotna sta velika, notranjih majhnih je pa toliko, kolikor je cvetnih reeljev, in sicer podpira vsak svoj recelj. Vsi so podolgasto - suličasti, po robu dlakavi in priostreni. Včasi pa notranjih ni, in cvetni reclji stojijo neposrednje med zunanjima.
Cveti stojijo, ako jih je več, v kobulih; pogosto pa se nahaja samo jeden, in • tedaj ni govora o razcvetju. Vsak je zvezdasto razširjen in ima 6 lističev, kterih barve smo se že prej spominjali. Podolgasti so in topi ter rumeno obrobljeni. V cvetu stoji 6 rumenih prašnikov in zelena plodnica z dolgim vratom. Iz nje se razvije glavica.
Iz korenike izraste samo jeden ozek in celorob list, zožen v konico. Ta moli nad rastlino, ali pa se pri-
Slika 307. Rumeno ptičje mleko. (Gàgea lutea.)
pogibije k tlom.
Pri obdelovanju zemlje se gomoljčki navadno odtrgajo drug od drugega in ležijo kakor beli kamenčki po njivi. . Spomladi pa more spraviti vsak svojo rastlinico na beli dan. Kolikor jih vidiš po površju, poberi jih, ostale pa izpiplji spomladi, ko so pognali zelce.
Njivsko ptičje mleko (Gàgea arvénsis) ima v zemlji 2 okrogla čebulčka, zaodeta s kožico. Iz njih izraste robato, golo, 10—16 centimetrov (4—6 palcev) visoko steblo brez
listov. Pritlehna lista sta navadno dvakrat tako dolga, kakor steblo, črtasta in topa, kakor da bi bila prisekana.
Krovni listi pod kobulom so po robu in po hrbtu močno dlakavi. Po tem znaku se najbolj odlikujejo tiste rastline, ki rastejo po peščenih njivah, one z vlažnih njiv pa imajo kratke kosmatinice in so močnejše. Spodnji krovni list je suličast, priostren in kocinast ter v dolgosti jednak kobulu. Ta ima mnogo cvetov in dlakave reclje. Obodovi lističi so rumeni, po-dolgasto-suličasti in zunaj navadno porastem z mehkimi dlačicami. Po vsakem tečejo 3 žilice. Pestič in prašniki so jednako dolgi.
Njivsko ptičje mleko cvete malega in velikega travna in raste pogostoma po njivah, s kterih ga odpraviš ravno tako, kakor prejšnje.
Belo ptičje mleko ločiš od prejšnjih na prvi pogled po lepi, kakor mleko beli barvi, s ktero se ponaša njegovo cvetje. V tleh ima precej debelo, jajčasto čebulo, iz ktere izraste spomladi 10—20 centimetrov (4—8 palcev) visoko, gladko steblo.
To je brez vej, v vrhu pa se zibljejo v grozdastem razevetju omenjeni nežni cveti. Tudi listov ni po njem, in kolikor jih šteje zelišče, pridejo vsi iz čebule. Črtasti so in široki, goli in zeleni, po sredi pa je položena bela žilica. Kakemu žlebiču so prav podobni, toda stebla ne obsegajo, kakor navadna nožnica.
Cvetov ni mnogo; vsak je podprt s kratkim krovnim listom. Cvetni obod ima 6 razprostrtih podolgastih lističev, kteri navadno ne odpadejo, ampak se posušijo na rastlini. Prašniki imajo črtasto, nekoliko razširjeno in pod prašnico v kratko konico zoženo nit (na desni). Daljši so od vrata. V glavici nahajamo malo črnega, okroglastega semena.
Slika 308. Belo ptičje mleko. (Ornithógalum umbellätum.)
Belo ptičje mleko cvete malega in velikega travna in raste pogosto po njivah. Zatreti mu moraš čebulo, ako ga hočeš odpraviti.	______________
Bolj navadno je pirenejsko ptičje mleko (Orni-thógalum pyrenäicum) ; odlikuje se po daljšem grozdu, čegar reclji stojijo v začetku od njega, pozneje pa kvišku. Krovni listi so jajčasto-suličasti in s cvetnimi reclji malo da ne jednaki. Obodovi lističi so zelenkasto- ali rumenkasto-beli ; zunanji narobe-jajčasti, notranji podolgasto-črtasti, topi. Vrat je dolg kakor prašniki, jajčasta plodnica pa spredi priostrena. Zelišče je precej močno in višje od prejšnjega.
Pirenejsko ptičje mleko cvete rožnika in malega srpana.
Obličasta čebula
ali obličasti luk raste navadno po pustih prostorih, mestoma pa tudi po njivah, kjer pomnožuje njivske zeli. Naseli se najrajši med žitom in poganja iz jajčaste, z belimi, kožoatimi luskinami zaodete čebule 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko, v spodnji polovici listnato steblo.
Listi so spodi navadno votli, zgoraj žlebasto vdrti in na spodnji strani zaokroženi.
Pod velikim, krogli podobnim kobulom sedita 2, včasi 3 krovni listi, kračji kakor razcvetje. Bledo- ali temno-rudeči cveti so prav gosto zbiti in imajo 6 jajčastih lističev v obodu in 6 precej daljših prašnikov (na levi zgoraj). Zunanji 3 imajo navadno obliko, in le njihove niti so spodi nekoliko širje; notranji 3 pa so do polovice črtasti in široki, tu pa se razcepijo na 3 konice in nosijo na srednji, kračji prašnico (na Slika 309. Obličasta čebula, jevi spodi). Iz jajčaste plodnice se raz-(illiumsphaerocéphalum.) vjje glavica z dolgim vratom (na desni).
Obličasti luk cvete rožnika m malega srpana. Ako ga hočeš odpraviti z njive, moraš to storiti, dokler ni dozorelo seme ; da ne smeš puščati čebule v zemlji, razume se samo ob sebi. _________________
Vinogradska čebula ima drobno, jajčasto čebulo, sestavljeno iz drobnejših čebulčkov. Zunanje luske so umazano bele in se stegujejo visoko po steblu. To je okroglo, 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko, brezvejnato, golo in do polovice listnato. V mladosti je po polževo zasukano.
Okrogli listi so votli, na dolgi nožnici pritrjeni in se odlikujejo po žlebu, ki teče od nožnice do konca.
Steblo se okončuje v kobul, ki je kračji od-širokega, v dolgo ost zoženega tulca (krovnega lista). V kobulu je mnogo rudečkastih, jajčastih čebulčkov, kteri nosijo dolg, skoro resi podoben podaljšek.
Drobni, vijolični, rožnorudeči ali zelenkasti cveti so recljati in izrastejo izmed čebulčkov. Vsak cvet ima jajčast, trivoglat obod in 6 prašnikov; zadnji gledajo iz njega in so postavljeni v 2 kroga. Notranji so spodi razširjeni, ob sredi pa razdeljeni na 3 nitke in nosijo na srednji nitki prašnico. Plod bi bil sicer glavica, pa se ne razvije, in rastlina se razmnožuje s čebulčki.
Vinogradska čebula cvete rožnika in malega srpana in raste tu pa tam po peščenih njivah in vinogradih.
________ Slika 310. Vinogradska čebula.
c .	..	,	,	(Allium vineàle.)
bem ter tja raste med žitom
tretja rastlina tega rodu, okrogli luk (Allium rotündum), čegar jajčasta čebula je sestavljena iz drobnih, črnih čebulčkov, in čegar ploščnati, črtasti listi so priostreni in po spodnji polovici 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visokega stebla razpostavljeni.
Pod kobulom je kratek krovni list. Eudeči cveti so recljati in narejajo okroglo razcvetje. Prašniki so neznatno daljši od belo obrobljenih obodovih lističev in spredi nacepljeni na 3 nitke, kračje od spodnjega razširjenega dela.
Okrogli luk cvete malega in velikega srpana.
Grozdnata liruščica
ali grozdnati hiaeint je prijateljem cvetličnega vrta prav dobro znana cvetlica. Gojijo jo zavoljo lepega cvetja in tudi zato, ker prijetno diši. Zaradi poslednje lastnosti bi je mi morda ne imeli na vrtu, zakaj njena vonjava nas spominja nekoliko kvasu brez kiselnate primesi. Vsi ljudje nismo jednaki, in nemogoče ni, da nam utegne kdo oporekati in trditi, da smo v takih rečeh preobčutljivi. Bodi mu, zavoljo tega tako
Naše škodljive rastline.	31
ne govorimo o njej, in že to, da smo jo postavili v to knjigo, pouči nas, da zajec v drugem grmu tiči. Kakor je človek včasi sam kriv marsiktere nesreče, ravno tako si dostikrat vzgojuje na vrtu njivske plevele. Ni vse dobro na njivi, kar je lepo na vrtu! To velja tudi o grozdnati hruščici.
V zemlji ima jajčasto, z rujavkasto kožico obdano, precej debelo čebulo. Spodi je kakor prisekana in ima mnogo v kolobarju stoječih vlaken.
Iz čebule izrastejo dolgi, na spodnji strani zaokroženi, na zgornji žlebasti listi. Daljši so od stebla, črtasti, celorobi in temnozeleni. Njihovi podzemeljski deli so beli, ali pa se prelivajo na rudečkasto.
Jednake barve je tudi brezlistno, 15—30 centimetrov (%—1 čevelj) visoko steblo, samo da je nekoliko ble-dejše. Okroglo je in malokdaj ravno; v največ slučajih kaže podobo dolgo zateglega „Su. V vrhu je višnjel-kasto in posuto z mnogobrojnimi cveti, ki napravljajo ličen grozdek. Posamezni cveti so jajčasti in nas spominjajo ozkih, visokih vrčkov. Spodnji so temnomodri in viseči, najvišji pa višnjelkasti, na viš obrnjeni in nekteri izmed njih celò nerodovitni. Odpirajo se polagoma navzgor, t. j. prvi se raz-cvetejo spodnji v kolobarju. Ko so ti ocvetli, pride na vrsto nov kolobar, in tako zaporedoma do konca. Vhod v
Slika 811. Grozdnata hruščica. ^«ti cvet 86 odlikuje p O belih, (Müscari racemósum.) majhnih krpicah, ki pozneje poru j a-vijo. Šest jih je, kakor prašnikov. Na levi je cvet razgrnjen, da se vidijo prašniki. Plod je glavica (na desni).
Grozdnata hruščica cvete malega in velikega travna in raste po njivah in vinogradih. Izkopati je treba čebulo, da ne more več poganjati. _________________
Velika hruščica ali lučka (Müscari comósum) ima jajčasto, skoro kakor kurje jajce debelo, rudečkasto čebulo, ktera je spodi ravno prirezana in z belimi vlakni pritrjena. Iz nje izraste okrogla, 30—60 centimetrov (1-—-2 čevlja) visoka, brez-vejnata in gola betva, ktera nosi v vrhu 15—30 centimetrov
(Vs—1 čevelj) dolg grozd. Cveti stojijo večjidel naravnost od vkupnega reclja. Valjasti so in nekoliko robati, drug od drugega precej oddaljeni in zelenkasto-rujavi. Spredi so širji in sploh podolgasti hruški podobni. Proti vrhu so zmirom manjši, kvišku moleči in vijolični kakor steblo. Ti so navadno jalovi.
Iz čebule	pride	mnogo temnozelenih,	precej	širokih, do
45	centimetrov	(l1^	čevlja) dolgih listov,	ki se	spodi kakor
žleb držijo stebla.
Lučka cvete velikega travna in rožnika in raste malo da ne	povsod med	raznim žitom. Ne sodimo	krivo,	ako trdimo,
da	je je največ	med	ržjo. Za njo ji najbolj ugajž oves; pše-
nice in ječmena pa ne ljubi preveč. Po dolgih grozdih, ki z vijoličnim vrhom daleč okoli svetijo, spoznaš jo prav lahko. O to vre pa tudi ni druge podobne rastline med žitom. Malo ti pomaga, ako izdereš betvo z listi, zakaj čebula ostane globoko v tleh in poganja z nova. To torej ne koristi nič. Vzemi kako pripravno orodje, izkoplji čebulo, in mir boš imel.
Tretja hruščica, ki nam dela škodo na obdelani zemlji, imenuje se grozdek (Miiscari botryoides). Ta je grozdnati hruščici prav podoben in ima 8—30 centimetrov (3—12 palcev) visoko, v vrhu lepo modro steblo. Njegovi listi so togi, črtasti in spodi ožji. Včasi so kračji, včasi pa daljši od betve, zmirom pa širji, kakor pri prvi.
Grozd je spodi spočetka gost, pozneje rahel, proti koncu pa ostane vedno jednako gost. Cvetni reclji so kračji od obli-často-jajčastih, visečih cvetov; privrhni so tudi tu nerodovitni in na viš obrnjeni.
Grozdek cvete malega in velikega travna.
Žabji biček.
O teh rastlinah bomo pozneje marsikaj zvedeli, zakaj mnogo jih raste po vlažnih travnikih, kjer so zelò trdovraten plevel. Na obdelani zemlji se naseli navadno le žabji biček, majhna, 5—20 centimetrov (2—8 palcev) visoka rastlinica tankega in okroglega, skoro nitastega stebelca, ki je takoj od dna močno razvejeno in povsod s cveti posuto. Redkokdaj se ti posreči, da dobiš samo jedno zelce iz zemlje; zakaj rastlinice rastejo v družbi in narejajo majhne, šopaste ruše. Stebelce stoji na tankih, nitastih vlaknih in je popolnoma golo.
Listi so tanki, večjidel pritlehni in na nožnicah pritrjeni. Najbolj so podobni resam naših žitnih trav, toda gladki so.
Slika 312. Žabji biček. (Jiincus bufónius.'
Drobni cveti (na levi spodi) sedijo posamič po vejicah drug nad drugim ; včasi pa tudi 2—3 združeni. Pojedini cvet ima 6 ozkih, priostrenih, bledozelenih lističev z belkastim robom. Trije zunanji so daljši od notranjih treh. Glavica (na desni) je podolgasto - okrogla, rudečkasto-rujava in kračja kakor obod.
Žabji biček cvete rožnika in malega srpana in je jednoleten. Raste posebno po vlažnih tleh in je po mokrotnih njivah navaden plevel. Ker je jednoleten, treba je samo zabraniti, da seme ne dozori.
Navadna jesénka,
sràkonoga, srékonoga ali sràkona je trava posebne vrste, ki se mestoma, zlasti na suhi, peščeni ali prodnati zemlji seje namesto navadnega prosa, ker ji tudi slaba tla bolj ugajajo, kakor kterikoli žitni travi. Zavoljo tega bi tukaj ne seznanjali prijaznih čitateljev z njo, ampak zato, ker se nahaja
po nekterih krajih prav pogosto med razno poljščino. Navadna jesénka ima dolgo, vlaknato korenino, ktera nareja dostikrat obširno rušo in pokriva z mnogoštevilnimi plazečimi vejami površje večkrat tako na debelo, da zaduši vsakov drugo rast.
členkovite, 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoke bilke so jedno-vite, ali spodi, kjer se polagoma vzdigujejo, vejnate in gole ter se razvejijo na več navadno jednakih rogovil, ki nekako kobulasto stojijo vrh stebla. Zelišče je včasi temnorudeče, navadno pa samo rogovile, ali pa proga, ki se vleče na zgornji strani vsake rogovile. Dolge nožnice in razmerno kratke, Slika 313. Navadna jesénka. črtasto-suličaste listne ploskve so po-(Pànicum sanguinale.) r&stßllG Z IIlGilkinil dl&ClC&nii. bplon
ima zelišče malo listov. Cveti so po omenjenih rogovilah tako razpostavljeni, da napravljajo klas, ki je po zgornji strani gol. Drobnih, stisnjenih klaskov sta po dva in dva združena tako, da je spodnji brez reelja, zgornji pa stoji na kratkem reclju. Zunanjo sploščeno klaskovo stran nareja neznatna spodnja loputa in pa pleva praznega spodnjega cveta, notranjo malo zbočeno pa zgornja kratkodlakava loputa in zunanja pleva popolnega cveta (na levi). Ostali deli so podobni drugim travam.
Navadna jesenka cvete malega in velikega srpana in je ondi, kjer se je prav namnožila, jako nadležna zel, ktero je zlasti zaradi tega težko ugonobiti, ker posamezni deli lahko poganjajo in novo rušo ustanovijo.
Gola jesénka je prejšnji prav podobna, samo da je precej manjša od nje. Najlažje jo razločiš od njene sorodnice po listih in listnih nožnicah, ki so popolnoma gole, pri prvi pa po-rastene sicer z redkimi, pa dolgimi kocinicami. Vrh stebla nosi 2—4, približno kaka 2 centimetra dolge klase, ki nimajo mnogo klaskov (na desni). Ti so podolgasti, mehkodla-kavi, po žilah pa goli. Spodnja loputa je jako kratka, ostali 2 pa dolgi kakor pleve.
Gola jesénka, ktere cvet vidimo na levi spodi, plod pa zgoraj, cvete malega in velikega srpana in raste kaj rada na peščeni in prodnati zemlji.
Gorki kraji ji bolj ugajajo kakor mrzli.
Škodljiva je ravno tako kakor prejšnja.
Kostréba,
kurja jesénka ali mušč je našemu kmetu dobro znan plevel. V zemlji ima celo rušo precej dolgih, vlaknatih korenin, iz kterih izraste ali samo jedna bil, ali pa, kar je navad-nejše, obširna goščava trdno po tleh ležečih in z vrhi vzdigujočih se stebel. Gledé na visokost je ta rastlina prav različna, zakaj dobijo se take, ki so komaj kakih 20 centimetrov (8 palcev) visoke, v dobri zemlji pa tudi 90 centimetrov (8 čevlje). Steblo je členkovito, v spodnjih delih nekoliko stisnjeno, in ker so listne nožnice tudi precej široke, videti je še širje. Z raz-
Slika 314. Gola jesénka. (Pänieum gläbrum.)
širjeno stranjo leži navadno po tleh, in kedar jih je več, nare-jajo kolesasto rušo, ki se polagoma vzdiguje od tal. Ako pa stoji kostréba na tesnem prostoru, gre naravnost na viš in se
spodi y ne razveji.
Črtasti listi so veliki, imajo dolge, večkrat rudečkaste nožnice in navadno ravno tako glavno žilo; tudi njihov rob je večjidel rudeč. Goli so kakor zelišče sploh in po robu radi zgr-bančeni.
Cveti stojijo v latu, kterega napravljajo jednostranski, sestavljeni klasi. Eazcvetje je zeleno ali vijolično, včasi rujavkasto. Posamični klaski so jajčasti in porastem s ščetinami, ki so postavljene v podolžne vrste (na levi spodi). Na spodnji strani, kjer stoji majhna, spodnja loputa, je klasek nekoliko sploščen, na zgornji zbo-čen in njegova spodnja pleva oborožena z daljšo ali kračjo kaveljčasto reso. V klasku sta 2 cveta; spodnji se navadno izjalovi, v zgornjem (na levi zgoraj) pa se razvije prosu podoben plod. V kupni cvetni recelj je robat in zelen.
Kostréba cvete malega in velikega srpana in raste posebno rada po mokrotnem svetu, kjer s svojo mogočno rušo duši vsako drugo rast. — Nobene ne smeš puščati v seme, ako jih hočeš zatreti.
Vretenčasti miilivič
je posebno na jugu naše slovenske domovine prav razširjen njivski plevel, ki pa tudi na drugi obdelani zemlji ni redek. Njegovo steblo je 15—30 centimetrov (V2 —1 čevelj) visoko in ima 4—6 rudečih kolenec.
Listi imajo namesto listne kožice ondi, kjer prehaja okrogla nožnica v črtasto-suličasto ploskev, kosmič belih kos-matinic.
Cveti so združeni vrh bilke in po vejah v gost lat, ki je spodi pogosto pretrgan, skoro klasast in valjast. Spodnje njegove vejice stojijo v kolobarjih, so nekoliko razmaknjene in od njega moleče. Posamezni klaski (na desni) so zeleni ali rudečkasti in postavljeni v krogih okoli vejic. Ob dnu jih ob-
(Pànicum Crus galli.)
dajajo resam podobne, posamične, ali sparane, z ukrivljenimi kaveljčki oborožene ščetine. Vsled tega se rastlina rada prijemlje obleke. Po spodnji loputi popolnega cveta teče 5 žilic, zgornja pa je nabrana v neznatne gubice.
Vretenčasti muhvič cvete malega in velikega srpana.
Slika 316. Vretenčasti muhvič. (Panicum verticillätum.)
Eumeni muhvič je jedno-letna, 15—45 centimetrov (]/2—IV2 čevlja) visoka trava, ktera se nahaja prav navadno na obdelanem svetu.
Njena bilka je pritrjena na precej dolgih, vlaknatih koreninah in je v spodnjih delih neznatno stisnjena, proti vrhu pa okrogla. Iz njenih pritlehnih kolenec izrastejo celò veje, kar pri naših travah ni navadno.
črtasti, jako priostreni listi imajo dolge nožnice in nad njimi zelò kratkolistno kožico. Ob dnu nosijo po zgornji strani dolge, redke konice.
Konec bili je klasu podobno, la-tasto razcvetje, ktero najlažje spoznaš po resastih ščetinah, stoječih pod posameznimi klaski (na levi). Pri tej rastlini so imenovane ščetine rumene, kar jo na prvi hip loči od zelenega muhviča. Klaski imajo samo jeden cvet, ki je že pred razevetanjem podoben kakemu semenu. Cvet ima 3 pleve; med zgornjima so 3 prašniki in 2 brazdi, spodnja pa je ostanek drugega cveta. Plod je rožka.
Eumeni muhvič cvete malega in velikega srpana. On najbolj ljubi peščena tla, koder ga je včasi toliko, da postane prav nadležen. Najčvrsteje se začne razvijati po žetvi, in po krajih, kjer redijo mnogo drobnice, naganjajo jo na strnišča, da ga popase.	___________
Slika 317. Eumeni miihvič. (Panicum glaueum.)
Zeleni miihvič je sicer svojemu rumenemu bratu prav podoben, ali ako rastlini pazno ogleduješ, ločil boš takoj drugo od druge. Oba rasteta na obdelani zemlji, toda prejšnji je na-vadnejši in tudi v vseh svojih delih nekoliko močnejši. Oba delata goste ruše, ktere imaš polno pest, ako si jo izpipal. Pri obeh ležijo stebla in veje deloma po tleh, deloma se vzdigujejo kvišku. Dasi je tudi rastlina v obče šibkejša od rumenega muhviča, v visokosti vendar ne zaostaja za njim, včasi je celò
višja.
Steblo je okroglo, členkovito in na kolencih navadno rujavkasto-rudeče. Tu so nasajene dosti dolge nožnice, na kterih sedijo široki, v primeri s prejšnjim vendar precej ožji listi, kteri nimajo ob dnu na zgornji strani onih belkastih dolgih kocin. Sploh so popolnoma goli, po robu pa ostri.
Latasto, klasu podobno razcvetje je nekako mehko in popolnoma zeleno, včasi tudi rudeče nadahnjeno. Na kratkih recljih pod drobnimi cveti stojijo mehke, resam podobne, zelene ščetine, oborožene z majhnimi, navzgor obrnjenimi zobci. Na levi spodi vidimo klasek z omenjenimi resami, zgoraj cvet, sestavljen prav za prav iz dveh cvetov, a spodnji je gluh in le zgornji razvit. Plevi, med kterima so 3 prašniki in 2 brazdi, sta malo da ne popolnoma gladki in tako dolgi, kakor zgornja loputa. Rumenega muhviča plevi sta zgubančeni in dvakrat daljši, kakor zgornja loputa.
Zeleni muhvič cvete malega in velikega srpana. Pri takih in jednakih plevelih doseže samo pridna roka kaj. Ker rastejo tudi po pustih prostorih, odprta jim je pot na obdelano zemljo. Ako jim ne damo tu dozoreti, nadlegujejo našo poljščino le oni, ki so se bili pritepli od drugod.
Njivska metälica,
njivski rósopas ali njivski lisičji rep se odlikuje od vseh drugih trav, ktere prištevamo plevelom na obdelani zemlji, prav dobro po svoji zunanji postavi. Le oglej si na naši sliki njeno razcvetje prav natanko, in ako se potem srečata kje, zdela se ti bo že stara znanka. Ako pregleduješ žito, lahko se pripeti, da najdeš metilico med njim. Posebno ilovnata, ali z
Slika 318. Zeleni miihvič. (Paniemn viride.)
ilovico dobro izpremešana zemlja ji je po godu. No bili bi resnici v obraz, trdeč, da se najde povsod, kjer nahajamo zemljo omenjene lastnosti. Ne, njivski lisičji rep ni povsod doma, a mnogo je vendar krajev, kjer je na obdelanem svetu siten plevel.
Iz vlaknate korenine izraste več ravnih, 30—50 centimetrov (12—19 palcev) visokih, okroglih in proti vrhu srhkih bilk. Listi obsegajo z okroglo nožnico steblo in imajo tam, kjer se začne črtasta in priostrena listna ploskev, prav dolgo listno kožico.
Vrh bilke je valjast, klasu podoben lat; na koncih je zožen, bledo-zelen ali bledosiv. Vejice imajo 1—2 klaska. Vsak je stisnjen in nosi samo jeden cvet. Lopute so čolnaste, do polovice zrastle, po hrbtu srhke in brez res (na desni zgoraj). Spodnja pleva je nekoliko kračja in oborožena s precej dolgo reso, ki pa včasi ostane skrita med loputama (na desni spodi).
Prašnice so črtaste in rumene.
Ta jednoletna trava cvete rožnika in malega srpana. Ona nareja mnogo semena, in zato jo je težko popolnoma zatreti, ako se nisi oziral o pravem času po njej.
Dolgoresnata šopulja.
Slika 319. Njivska metälica. (Alopécurus agréstis.)
Kedar vetrič pripihlja, jame se zibati strn in nareja valove, kakor mirna voda, ako jo je razdražil vihar. S strnjo se ziblje nežno latovje dolgoresnate šopulje, ktero že najmanjša sapica spravi iz ravnotežja. V zemlji je tiči prav malo, kakor pri jednoletnih travah sploh. Ker prava korenina pogine, izraste iz spodnjih kolenec mnogo kratkih, precej debelih vlaken, ki držijo steblo v tleh.
Bilje ravna, okrogla, gladka, brezvejnata in 30—90 centimetrov (1—3 čevlje) visoka ter nosi v vrhu mogočen lat. Kolenca so samo spodi in precej primaknjena. Iz vsakega pride ozek list, nasajen na primerni, steblo popolnoma objemajoči nožnici. Ondi, kjer prehaja ta v listno ploskev, stoji visoka, razčesljana listna kožica.
Nežni lat je kakih 30 centimetrov (1 čevelj) dolg in
20—25 centimetrov širok ter nagiblje nekoliko na stran. Ker so pojedini klaski prav drobni in lahki, in ker jih je zelò mnogo, zaganja se veter v lat in ga mezi skoro neprenehoma. Ako rahlo pihneš po latu, zgane in zmezi se ves. Popolnoma mirna je rastlina le tedaj, ako ni nobenega vetriča.
Klaski (na levi) imajo samo po 'jeden cvet; drugi se ne razvije. Spodnja loputa je kračja od zgornje. Zunanja pleva ima pod koncem jako dolgo, tanko reso, notranja je pa preklana spredi na 2 zobca (na desni). Cvet ima nadalje 3, na tankih nitkah viseče prašnice in 2 brazdi. Klasek je porasten s kratkimi ščetinicami.
Dolgoresnata šopulja cvete rožnika in malega srpana in je posebno med raznim žitom nadležen plevel. Ker se ti ovaja po velikem latovju, ni je treba dolgo iskati, in ker gre rada iz zemlje, odpraviš jo s pridnostjo. Posebno škodljiva je ozimini. Ako se nahaja tudi med jarino, krivo je navadno tega slabo in površno pomladansko oranje, zakaj mlada šopulja
Slika 320. Dolgoresnata go- Se Je F“a Že'jeseni, ali pa zgodaj pulja. (Agróstis Špica vénti.) spomladi. Njßno sem© j6 malo da n6
zmirom v tleh in čaka samo ugodnega časa, da začne kaliti. Dostikrat se pripeti, da zaduši žito do zadnje bilke; to pa zlasti ondi, kjer redko stoji. Najbolj po volji ji delaš, ako vlačiš, dokler je zemlja mokra; to velja posebno o ozimini, kedar jeseni dolgo dežuje. Nastopi potem tudi mokra pomlad, tedaj vidimo na slabo obdelanih njivah dostikrat več šopulje kakor žita. Ako si spravil seme pravočasno v primerno suho zemljo, ktero si dobro pognojil in globoko preoral, in ako si skrbel tudi za to, da si odpravil mokre in mrzle prostore na njivi, ne bo te nadlegoval ta plevel.
Divji oves,
divjak ali samosévec je navadnemu ovsu po svoji obliki sicer prav podoben, vendar ga vajeno oko hitro opazi in loči od njega. Ugajajo mu najbolj ilovnata in vapnena tla ; na peščenem svetu ga nahajamo malokje. Seveda ga ne bomo iskali med okopavino, temveč tam, kjer se ziblje na njivi razna strn.
Med vsemi samorastlimi vrstami je divjak najbolj škodljiv, zakaj njegovo zrnje je vselej drobnejše in slabejše od navadnega in se da le težko očistiti. Tudi njegova slama ni toliko vredna, kakor od navadnega. Mi tukaj zavoljo tega to poudarjamo, ker je divji oves najbolj razširjen med navadnim, in ker ga je mestoma jako mnogo med njim, mora biti pridelek tem pič-lejši. Tu bi bilo pač treba gledati na seme, da si ne naseješ sam slabšega semena, dà, celò trdovratnega plevela na njivo, ki si jo odločil dobri poljščini.
Ker je samosévec, kakor smo že povedali, podoben navadnemu ovsu, naj čitatelja samo opozorimo na znake, ki ga ločijo od njega. Njegovi klaski imajo večjidel po 3 cvete ; vsak nosi na zunanji plevi, ktera je v spodnji polovici porastena z rumenimi ščetini-cami (na levi), dolgo, spodi črnoru-javo reso. Navadno je višji od pravega ovsa, ki ima v svojih klaskih samo 1—2 cveta; zgornji cvet je pa brez rese.
Divji oves cvete rožnika in malega srpana.
Da poznajo ta plevel naši gospodarji, priča temu ime „samosévec“, ki izvira odtod, ker se res sam zaseje. To se dogaja takó-le: Kedar je zrnje zrelo in pripiha veter, izpade iz klaska, in veter ga odnese kam na sosedno njivo, tebi pa ostane prazna slama. Ker seme svoje kaljivosti dolgo ne izgubi, zatreti ga je težko, ako vsi gospodarji dotičnega kraja ne vzdignejo rok nad njega. Posluževati se je torej treba čistega semena; tudi praha in okopavina mu nista po volji. Ako ga je med žitom le preveč, svetujemo ti, da vse pokosiš, dokler je zeleno, posušiš in porabiš za klajo. Tudi je dobro, da njive, o kterih ti je znano, da so plevelnate, uporabljaš nekoliko let za presno klajo. Polagoma se izcimi vsako zrno, in njiva ti postane čista.
Jcdnoletna Mtovka,
jednoletna jamica, device Marije lasje ali solzica je posebno trdoživa in trdovratna trava, kteri zadostuje
Slika 321. Divji oves. (Avéna fatua.)
najmanjši prostorček, da ozeleni in se razcveta. Pohojeni mestni tlak, kjer je med kamenjem nekoliko prsti ali peska, ta ji je všeč, in kjer se redno ne pleve, podobne so ulice zeleni trati, ki se je do jeseni tako namnožila, da med njo kamenja niti videti ni. Pa tudi ni čudo, zakaj reči smemo, da cvete od zgodnje pomladi, pa do pozne jeseni. Kakor hitro se je zima poslovila in so solnčni žarki pregreli zemljo, že bode iz nje naša latovka in kljubuje do trdne jeseni vsem vremenskim nezgodam. Tod, kraj potov in na jednakih pustih krajih ji privoščimo radi potrebnega prostora, da bi spak le ne uhajal na obdelani svet, s kterega ga ne preženeš tako hitro. Komaj si oplel in očistil vrtne gredice ali lehe, že rijejo njeni listki iz
tal, in dobro bi bilo, da začneš ravno dokončano delo z nova. Tako hudo je seveda samo ondi, kjer leži obdelani svet blizu zanemarjenih prostorov, ali pa tam, kamor veter donaša seme. Ako ni teh pogojev, pokončaš in zatareš jo polagoma, če imaš le dovolj resne volje.
Naša trdoživka ima šopasto korenino, ki učaka včasi dve leti; navadno pa pogine po zimi. Bilke na-rejajo rušo, vzdigujejo se iznad ležečega spodnjega dela kvišku in so, kakor tudi listne nožnice, nekoliko stisnjene. Gole so in tanke in glede na visokost zelò različne. Najdeš po-jedinke, ki merijo samo kake 3 centimetre (1 palec), pa tudi take, ki so 30 centimetrov (1 čevelj) visoke. Te in one pa cvetejo in obrodijo kaljivo seme.
črtasti listi so dolgi, priostreni, mehki in svetlozeleni; pritrjeni so na okroglih nožnicah, goli in se odlikujejo po po-dolgasti, rtasti listni kožici.
Lat je sestavljen iz pojedinih, ali pa po dve in dve v vretencih stoječih, večjidel jednostranskih vejic, ktere v začetku stojijo od stebla, nazadnje pa se upognejo. Te vejice so drobne kakor nit in gole. Po njih so razpostavljeni podolgasto-jajčasti, drobni klaski (na levi), ki imajo po 3—7 posameznih cvetov. Včasi so vijolični, ali samo vijolično pisani in viseči. Cveti (na desni) so ob dnu zvezani z mehkimi, volni podobnimi dlačicami, drugje pa goli. Njihove pleve so včasi po hrbtu in
Slika 322. Jednoletna latovka (Póa annua.)
robu porastene s kratkimi in mehkimi kocinicami, pa vselej brez res.
Jednoletna jamica se nahaja po njivah navadno le tam, kjer je zemlja bolj vlažna, kar ji posebno ugaja. Zato se ti pa na vrtu najbolj namnoži jeseni in zagotovi svoji vrsti na-daljni obstanek.
Pesji rep
je jednoletna trava, ki se nahaja sem ter tja pogosto na obdelani zemlji. Njegovo steblo je 20—55 centimetrov (8—21 palcev) visoko, tanko, pa vendar trdno dovolj, da se naravnost drži kvišku.
Malokdaj stoji samo zase, večjidel jih je združenih več v šop. Golo je in okroglo in ima le nekaj kolenec, iz kterih izvirajo cevaste, v kratek, črtast list raztegnjene nožnice.
Steblo se okončuje v klaske, kteri so združeni v sedeče šopke, in ki nare-jajo jednostranski klas. Zunanji, najnižji klasek vsakega šopka je nerodoviten in sestavljen iz več praznih, resastih cvetov, ki so preobraženi v nekak dvostran glavnik. To je za našo rastlino najvažnejše znamenje, ki jo loči od vsake druge trave. Eodovitni klaski imajo po 2—5 cvetov, kterih pleve so priostrene, ali v reso podaljšane.
Pesji rep cvete rožnika in malega srpana in raste med razno poljščino. Naša slika nam kaže sorodnico, ki raste po suhih gorskih senožetih.
Mehka stoki asa,
stéklasa, strklàsa ali glistnik je z nekterimi drugimi vrstami vsakemu kmetovalcu predobro znan njivski plevel. V zemlji ima jedno- ali dveletno korenino, ktere se drži šop dolgih, tankih vlaken. Iz nje izraste mnogo votlih, 30—90 centimetrov (1—3 čevlje) visokih, členkovitih stebel, ki nosijo v vrhu lat z mnogobrojnimi neznatnimi cveti. -
Na vsakem kolencu izvira črtast, priostren list, ki objema bil z dolgo, zunaj dlakavo nožnico. Spodnje nožnice se pokrivajo,
Slika 323. Pesji rep. (Cynosiirus cristätus.)
zgornje pa ne. Listi so porasteni z mehkimi dlakami in imajo rujavkasto listno kožico.
Konec bili je lat, eegar vkupni cvetni recelj je razdeljen na mnogo vej in vejic, a vendar tako, da teče do vrha. Klaski (na levi) so jajčasti, od strani malo stisnjeni in prav kratko-dlakavi. V vsakem je navadno po 10 cvetov; včasi tudi manj. Spodnja loputa ima 3, zgornja 5 ali več razločnih, zelenih črt.
Nad loputama so postavljeni cveti v dveh vrstah. Cvet (na desni) ima 2 plevi. Zunanja je precej večja, čol-nasto izdolbena, spredi plitvo zarezana in v ravno reso podaljšana. Po njej je razpeljanih 7 zelenih črt, po robu je pa kožnata. Notranja je ozka, jed-nakomerno zelena in porastena s kratkimi ščetinami. Videti je kakor pokrov, ki zapira cvet s 3 prašniki in 2 brazdama.
Mehka stóklasa cvete velikega travna in rožnika in raste posebno med ozimino. Gledati moraš na čisto seme, in ako se je navzlic temu stóklasa med žitom zavrgla, ne preostaja drugega, kakor pridno brstenje. A to delo je zamudno in skoro vselej brez povoljnega uspeha, ker v mladosti ni mogoče ločiti plevela od žita, pozneje pa se zadnjemu dela škoda. Pa to nas vendar ne sme odvračati! Kakor smo že omenili, treba je sejati popolnoma čisto žito, in tudi gnoja, v kterem je plevelovo zrnje, ne smemo spravljati na njive, ampak na travnike. Njeno seme ostane dolgo kaljivo, in tako je mogoče, da na njivi, na videz čisti, stóklasa hitro požene. Ravno zavoljo tega so mislili v prejšnjih časih, da se izprevrže žito včasi v plevel.
Njivska stóklasa (Brómus arvénsis) se razločuje od prejšnje zlasti po tem, da so njeni klaski goli in rastlina precej višja. Klaski so podolgasto-jajčasti in imajo 5—12 cvetov. Resa na zunanji plevi je približno tako dolga, kakor pleva sama, navadno vendar nekoliko kračja. Cvete od velikega travna do malega srpana.	____________
Žitna stóklasa (Brómus seealinus) je prejšnjima prav podobna. Njene listne nožnice so gole, cveti zaokroženo stis-
Slika 324. Mehka stóklasa. (Brómus móllis.)
njeni in ne pokrivajo drug drugega. Eesa je včasi prav neznatna, včasi pa tudi dolga kakor pleva. Klaski imajo po 5 do 15 golih ali jako kratkodlakavih cvetov. Lat je razširjen in nazadnje viseč. Med žitom, zlasti med ržjo, je ta stóklasa najnavadnejša. Cvete rožnika in malega srpana.
Jalova stóklasa ima 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko, golo steblo. Njeni listi so porasteni z mehkimi dlakami in včasi srhki, kakor brazdaste nožnice. Lat je kakih 15 centimetrov (6 palcev) dolg in v začetku rahel ; njegove veje so obrnjene na stran, pozneje pa se podaljšajo in visijo. Klaski so podolgasti, spredi širji in imajo po 3—9 cvetov. Rastlina je včasi vijolično nadahnjena, zlasti klaski. Spodnja pleva je po hrbtu srhka in razločno premrežena s 7 žilicami ter se okončuje v ravno reso, daljšo kakor pleva. Sčetinice po zgornji plevi so nekoliko razmaknjene in nežnejše.
Jalova stóklasa cvete malega travna in rožnika in raste pogostem na obdelani zemlji. Malo da ne vse stó-klase rastejo tudi po travnikih, kjer dajejo prav dobro krmo, na obdelanem svetu so pa sitne in nadležne zeli, ktere moramo uničevati, kjer in kolikor je mogoče.
Pirika,
pirnica, grana, räva, skràda ali boréd je v klasu močno ljuljki podobna, samo da sedijo njeni klaski s široko, oni od Ijuljke pa z ostro stranjo na bilki. Komu neki ni znana ta malopridnica ! Vsak otrok, ki že more kako poljsko delo opravljati, ve ji to ali ono ime. Tako je na kmetih, kjer živi človek s prirodo v prav ozki zvezi. Ondi se uči že od mladih nog spoznavati tiste rastline, s kterimi ima pozneje mnogo opravka. Tem moramo prištevati tudi piriko. Kmetovalcu najbolj zopern je njen spodnji del, kteri se razrašča v zemlji in pošilja pritlike na vse strani. To je belkasta korenika, ktera spomladi vsakega leta na novo poganja in počasi vse površje prepreže. Tu je dosti dela, predno vse uničiš. Zelišče bi se
Slika 325. Jalova stóklasa. (Brómus stérilis.)
naj brez prsti raztrosilo po trdi cesti in sežgalo, kedar je suho. Na velike, s prstjo izpremešane kupe ga ni dobro spravljati, ker solnce ne more vsega zamoriti. Ako pa nastopi deževno vreme, oživijo zopet pojedine korenike, prerastejo sčasoma vse površje, poganjajo stebla in dozorijo v plod, ki prehaja zopet na njivo. Ako pa take kupe pokriješ s prstjo za ped debelo, pogine ves plevel, ker ne more do njega zrak, ki mu je neob-hodno potreben. Na njivi ga zatareš na sledeči način. Njiva se preorje prvikrat prav plitvo, kakih 8 centimetrov (3 palce)
globoko, povleče in plevel spravi z nje. Zdaj se pognoji in zorje globoko, kakih 20 centimetrov (8 palcev). Korenike so zdaj s prstjo pokrite, in zrak ne more do njih.
Vsakemu kmetovalcu je znana tudi ta-le prikazen. Kjer poljščina hitro poganja, nimaš mnogo opraviti s piriko, zakaj senca jo duši. Ona zahteva namreč tudi dosti svetlobe. Med okopavino je je zatorej največ, ker je površje sprva golo in poljščina počasi raste.
Pirnica ne topi samo raznovrstnih koristnih rastlin, ista izsesava tudi zemljo tako silno, kakor nobena druga (Triticum répens.) zel- Vrtl vsega tega je jako trdoživa;
niti suša, niti moča ji ne škodujeta, ako ima le dosti svetlobe in zraka. Na vlažnih travnikih je pirika skoro najboljša trava, ker vlaga ne umori tako hitro njenih korenik.
Iz korenike se vzdignejo 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoke, okrogle in gole bili, ki nosijo v vrhu klas. Tega na-rejajo posamezni, na desno in levo sedeči klaski, ki imajo navadno po 5 cvetov.
Pirika cvete rožnika in malega srpana.
Najbolj nadležna je pirnica na peščeni zemlji, zakaj tu se najlažje razrašča. Žito in razne stročnice zaduši včasi popolnoma, okopavina pa se more vzdržati samo z večkratnim okopavanjem, in tudi to le za jedno leto. Zatorej ji je treba napovedati vojsko, in nikjer na njivi ne sme ostati kako središče, zakaj raztrgane in pretrgane korenike in pritlike ustanovijo nove rastline, kakor hitro dobijo potrebne vlage in toplote.
Najbolj pospešujejo njeno rast razne stročnice, ker počasi rastejo in tako dajejo priložnost plevelu.
Ako ti je plevel zelò prepredel njivo, in ako imaš dosti zemlje na razpolaganje, storiš najbolje, ako jo opustiš za tri leta in porabljaš za pašnik. V tretjem letu je pirnica v svojih podzemeljskih delih tako oslabela, da jo plitva jesenska brazda zaduši, če leži njiva po letu v prahi.
V ilovnati zemlji se pirika nikdar tako ne razraste, in ako ti utegne postati nadležna, odkrižaš se je lahko s plitvo poletno praho, če paziš na suho vreme, da izvlečeš plevel z brano iz zemlje. Seveda ne sme delo biti površno, ako hočeš kaj opraviti.
Na ta plevel ti je treba vedno paziti, tudi če se ti zdi zemljišče popolnoma čisto ; zakaj mokro poletje, njiva obsajena s krompirjem, ki se zavoljo moče ni mogla pravilno obdelovati, zadostuje, da se zopet prikaže. Tudi na njivi, na ktero si jeseni navozil in raztrosil gnoja, more se ti pirika silno razviti, ker se tako zemljišče spomladi dolgo ne osuši.
Omotno ljuljko
ali pijanko (glej sliko 147.) smo že opisali in povedali marsikaj o njej. Kot njivski plevel je zato tako nadležna, ker seme lahko več let v zemlji leži, pa vendar ne izgubi svoje kalji-vosti. V mokrih letih je je včasi toliko, da nekteri neizkušeni gospodarji mislijo, da se je žito izpremenilo v plevel. Ta basen je bila znana že v starem veku, kakor na pr. ona podobna o kukavici, ki se baje pred zimo preobrazi v skobca.
Njivska ljuljka (Lólium arvénse) je navadno manjša od omotne in postane kakih 15—60 centimetrov (x/2—2 čevlja) visoka. Prejšnji je sicer prav podobna, a vendar lahko razločiš drugo od druge. Najvažnejše znamenje je v razcvetju. Pri omotni ljuljki so namreč, kakor smo videli na dotični sliki, lopute daljše od klaska, in cveti so podaljšani v dolgo reso; pri njivski je pa to nekoliko drugače. Lopute, za kterimi sedijo klaski, so dolge kakor ti, ali celò nekoliko kračje, cveti pa so brez res, ali pa oboroženi s prav kratkimi resami. Tudi ta ljuljka je jednoletna in požene več stebel v šopu. Cvete rožnika in malega srpana in se nahaja kot njivski plevel posebno na laniščih. Razun semena, ktero je dostikrat plevelnato, treba nam je paziti na poljske meje in trate, s kterib prehaja zrnje na obdelani svet.
Naše škodljive rastline.
32
Orlova praprot
sega daleč v duševno življenje našega ljudstva; zlasti njenemu „semenu“ se pripisujejo lastnosti in moči, kterih nikakor nima. Seveda mi ne moremo tukaj razpravljati takih rečij, a naša dolžnost je, da enkrat za vselej omenimo, da orlove, kakor vsake druge praproti seme niti besedice vredno ni. S tem se zamerimo gotovo marsikomu, ki je o njegovih lastnostih in o njegovi moči celò do dobrega prepričan, zakaj stara mati ali stari oče mu je pripovedoval marsikaj o njem, in tudi od drugih veredostojnih ljudij je slišal mnogo. Navzlic vsemu temu ni pičice resnice na tem, zakaj praprot prištevamo onim rastlinam, ki sploh nikdar ne cvetejo in zato tudi pravega semena ne napravljajo. Da bi praproti cvetle o posebnih prilikah, to je podedovana vraža, ktera gre od roda do roda. Vsak to le prerad verjame, a zmajeval bi z glavo, ko bi mu kdo dokazoval, da žito na pr. tudi po zimi cvete (če tudi ne po naših pokrajinah). Pustimo torej take neslane čenče in ozrimo se rajši po rastlini.
I Orlova praprot ima debelo, črno, plazečo in zelò obširno koreniko, ktera na zadnjem koncu trohni in gnije, na sprednjem pa raste in pošilja posamezne, 60—150 centimetrov (2 do 5 čevljev) visoke liste na dan. Kar navadno praprot imenuješ, to je samo list, ki po zimi pogine, med tem ko učaka korenika mnogo let. c) nam kaže koreniko v prerezu, kteri se odlikuje po neki, včasi dvoglavemu orlu precej slični podobi.
Slika 327. Orlova praprot. (Ptéris aquilina.)
Veliki, y obsegu skoro trikotni, pernati listi so gladki in goli a). Njihov recelj je robat in trd; njegovi listki so sparani in veèjidel pérnasto-nacepljeni.
O cvetu ne moremo govoriti, ker ga nima. Pač pa se naredijo blizu roba posameznih listkov majhni plodni kupčki, pokriti z zavihanim listnim robom, b) je plodni kupček, v kte-rem se nahaja mnogo drobnih kličnih zrn ali trosja. To trosje nadomestuje seme javnocvetek in, prišedši na ugodno mesto, kali in se razvije v praprot.
Ta največja domača praprot nam ni na posebno korist. Uporablja se sicer v slabo steljo, razun tega koristi tudi gozdu, ako se pušča v njem, ker ga nekoliko gnoji. Ako pa pomislimo, da jemlje gozdu tudi živeža, bilo bi gotovo bolje, da je ni ondi. Preglavico dela orlova praprot po nekterih krajih vinogradnikom in poljedelcem, ker je zavoljo dolge korenike ni lahko pokončati. Kdor lahko čaka nekoliko let, pokosi jo naj meseca rožnika, kedar gre že črez polovico, in sicer zaporedoma vsako leto tako dolgo, dokler ne izgine popolnoma. Ako pa ne moreš čakati in bi se rad iznebil sitnega plevela, populi praprot s koreniko, kedar je postala ravno toliko močna, da se ne trga več. To delo izvršiš najlažje tedaj, kedar je dež zemljo dobro premočil. Da jo lahko vsak čas tudi izkoplješ, menda ni treba dostavljati.
Njivska preslica.
„Kaj neki ne vidi detelja rasti brez teh sveč?“ glasilo se je vprašanje prijateljevo, s kterim sva prišla pomladanskega dne do njive, na kteri je poganjalo morda več preslic, kakor pa detelj. „To je skrajna nemarnost,“ odvrnem mu, „in dokler naši kmetovalci ne bodo gledali po nekterih krajih bolj na razne plevele, ne bodo imeli dobre krme. Ko pa vidijo, da živina odriva in ne poje vsega, tedaj se jezijo nad njo, kakor da bi bila ona kriva ali celò izbirljiva. Toda preslica ni za zob in tudi za želodec ne! V njej se je nakopičilo toliko trdega kremena, da je treba koso pogosto brusiti; in njo naj živina prebavi! Po mestih jo pač kupujejo, da z njo snažijo in likajo razno posodo.“ Steblo, ktero opazujemo, v prvi pomladi, pogine res brez vsakega sledd, in zavoljo njega bi ne dali rastlini tukaj prostora, ali na tistem mestu izraste nekaj tednov pozneje drugo zeleno in vejnato, ki je v krmi pravi nepridiprav. Oboje stebel pa pride iz tistega podzemeljskega dela, iz dolge korenike namreč, ki večkrat sega 1 meter (3 čevlje) globoko.
Barve je črne, in od posamičnih kolenec se širijo vlakna nekako zvezdasto na vse strani. Kjer je korenika v zemlji, ondi nastane tudi steblo; treba je torej koreniko prijeti v živo, ako hočeš imeti zemljišče brez tega plevela. Izdiranje stebel pomaga samo za jednoisto leto, a naslednje pomladi jih je že zopet vse polno.
Oglejmo si najprej pomladansko steblo a). Vedno je brez vej, rudečkasto kakor meso in pravilno členkovito. Razun kolenec je votlo in tu obdano z veliko, rujavo nožnico, nacepljeno
na 5—12 dolgih zob. Spodnja kolenca so primaknjena, zgornja pa razmaknjena. Vrh te členkovite sveče je valju podoben plodni klas, kterega posamezni, z voglato &	kapico pokriti troso-
•	nosi c) v kolobarjih
stojijo. Vsak je napolnjen z drobnim, zelenkastim prahom, in vsako zrnce je ovito z dvema prožnima kožicama (fra-čieama d) in e), ki služita v to, da razpršujeta trosje, ke-dar se skrčita in raztegneta. Iz trosja izrastejo nove rastline.
Ko začnejo te čudne sveče ugašati, mislil bi človek, zdaj je vse dobro, za letos nam je prizaneslo. Ah med tem rije počasi iz zemlje drugo, nerodovitno steblo b). To je lepo zeleno, brazdasto in ima tanke veje, ki stojijo v kolobarjih okoli njega. Prav mnogo jih je, in lepo so nagnjene od stebla.
Ta preslica je prav nadležen njivski plevel, ki se ne^ dà lahko zatreti. Že meseca sušca in malega travna poganjajo
Slika 328. Njivska preslica. (Equisétum arvense/
njena rodovitna stebla, nerodovitna pa nekaj tednov pozneje. Ker narejajo jako mnogo kaljivega trosja, preprežejo sčasoma njivo tako gosto, da koristne rastline zaostajajo v rasti. Drugače tudi biti ne more! Prvo kakor drugo steblo potrebuje živeža, in ker zadnje skoro vse poletje raste, jemlje ga rastlinam, ktere je človek namenil sebi ali svoji živini. Pa to še ni vse ! Poletno steblo topi in duši naša žita, okopavino in deteljo, ker jim jemlje svetlobo in jih tudi inače ovira v rasti. Med slamo in deteljo ga pa tudi nič prida ni, kakor smo že prej naglašali; tudi ovira sušenje. Najboljši pomoček proti temu plevelu je in ostane pridna roka, ki ga s kakoršnimkoli orodjem izruje iz zemlje in ugonobi. Pametni in pridni gospodar pa sploh ne trpi, da bi se ga zasejalo mnogo na njegovem zemljišču, zakaj vsakemu posveti takoj in tako, da se ne more razmnoževati. Ni ga na vsaki njivi in tudi ne povsod; kjer je pa zemlja ilovnata, ali s peskom izpremešana, ondi ga je več ali manj. Marsikdo se je morda že pritoževal, da ga ni mogoče zatreti. Radi mu verjamemo, zakaj na sosednih njivah ga je vse polno, in od ondod prehaja na druge. Treba torej, da nikdo rok križem ne drži, ampak da osnaži vsak svoje zemljišče, kolikor se najbolj dà. Z vlažnimi zemljišči, kjer je preslica najbolj navadna, postopalo bi se najbolje, ako bi se osušila. Tudi okopavina, ki se večkrat menja z deteljo, uniči jo polagoma, ako se je spomladi gledalo na to, da trosje ne more dozoreti.
Krompirjeva plesen.
Lepo vrsto raznih plevelov smo čitatelju že opisali in večjidel tudi na sliki pokazali, a naša naloga še ni dokončana, zakaj govoriti nam je treba tudi o onih kvarljivkah, ki se ne prikažejo očitno, ampak skrivaj se ti prikradejo na njivo in razdevajo polagoma koristne rastline. V tem so podobne bakterijam in onim glivicam, ki nas srečujejo po hišah in shrambah. Saj so jim pa tudi sorodne in se včasi tako razmnožijo, da napravijo velikansko škodo. Ker jih je jako mnogo, izbrali smo najvažnejše, da seznanimo z njimi čitatelje in jim dokažemo, kakšna so hudodelstva teh pritlikavcev. Na čelo vsem smo postavili krompirjevo plesen, ki povzročuje bolezen na krompirjevem listju in nekoliko tudi na gomoljih, našem vsakdanjem živežu. Kaj bi ljudje v stari Evropi začeli, da nimajo tega najboljšega daru daljne Amerike, posnamemo lahko iz tega, da ni bilo splošne lakote, odkar ga pridno sadimo. Zdaj
pa pride nevidni sovražnik in jame stegovati svoje dolge roke po naši lastnini. Ali ga naj morda gledamo, kako uničuje in pogublja rastlino za rastlino? Tega nikakor ne smemo, temveč seznaniti se moramo z njim in ga potem tam prijeti, kjer mu gre do živega.
Po letu opazimo na spodnji strani krompirjevih listov belkasto plesen, ktera je sestavljena iz drevesasto razvejenih nitij d). Te so trosonosi, ki so prišli skoz listne reže s) na zrak, med tem ko se nahaja prava gliva — podgobje c) — v
listu ter mu jemlje najboljše sokove. Slika nam kaže v prerezu kos krompirjevega lista z glivico. Na tej sliki vidimo, da rastlinski list ni, kakor bi morebiti lahko mislili, podoben kakemu pa-pirjevemu listu, ki je povsod zunaj in znotraj jednak, .temveč sestavljen je iz raznih delov. Ti deli nekako podobni
so
majhnim mehurčkom. Ti so okrogli, oni voglati ; drugi po-dolgasti, nitasti, splo-ščeni itd. Take mehurčke imenujemo stanice; one sestavljajo v raznih oblikah vse dele vsake rastline. Ker pa so zelò drobne, ne moremo jih ugledati s prostimi očmi. Vsak rastlinski list lahko primerjamo na pr. kaki hiši, ktere kamenje ali opeka je zvezana po malti (mortu) in od zunaj gladko ometana. Omet nam navadno brani, da ne vidimo gradiva, ktero je uporabljal zidar. Tako nekako pokriva tudi pri listu in drugih rastlinskih delih jako tanka, iz sploščenih stanic sestav-
329.
Krompirjeva plesen, inféstans.)
ljena kožica a, a) notranje stanice h, h). Kakor pa je pustil zidar v zidu prostora za vrata in okna, tako je tudi stvarnik napravil na površni kožici mičkena okenca s) — listne reže
—	po kterih je listna notrina v zvezi z zunanjim zrakom. Tu pridejo, kakor je bilo že povedano, trosonosi v dotiko z zunanjim svetom, podgobje pa prepleta notranje staničje (tako se imenuje množina malo da ne jednakih stanic). Kakor se namreč v zidu kamenje ali opeka ne deva neposrednje druga vrh in poleg druge, tako se tudi stanice mestoma ne tiščijo, temveč med njimi se nahajajo prostorčki, ki se zlivajo v daljše rove
—	medstanične prohode — okončujoče se v reže. V medsta-ničnih prohodih torej živi glivica na račun listnih stanic, ktere sčasoma popolnoma izsesa in ugonobi. Rastlina pa, ki nima, ali nima vsaj dosti listov, hira in gre naposled pod nič.
„Krava pri gobcu molze,“ pravi star pregovor, rastlina pa raste vsled delavnosti zelenega listja in drugih zelenih delov. Vsaka stanica, ktera ima poleg drugih vsebin tudi nekaj listnega zelenila, je prevažna delavnica za vso rastlino. V njej se narejajo tiste snovi, ktere so neobhodno potrebne, ako naj rastlina raste, in ako naj na njej dozori plod. Prenehajo li te delavnice, tedaj hira rastlina in ne donaša zaželenega sadu. To se nam je zdelo potrebno povedati o stanicah, zdaj pa recimo ktero o zajedavki sami.
Posamezne vejice drevesastega trosonosa nabreknejo ob koncih e), in te nabrekline odpadejo. Vsaka je trosja matica, ktera izpusti svojo vsebino — drobno trosje — v vlažno zemljo, ali pa v kapljico vode, ki se je nabrala na krompirjevem listu v kakšni globelici. Vsak tros ima dve zelò nežni nitki, ki mu pomagata plavati ali rojiti. Ko preteče kake pol ure, umiri se trosje in jame poganjati nežne izrastke, kteri zlezejo skoz reže v staničje, ali pa proderejo zunanje stanice in pridejo ravno tjakaj. Ti izrastki so mlado podgobje, ktero se razrašča v staničju na vse strani. Zaradi tega umira stanica za stanico, in na listju se napravijo rujave lise, ki postajajo zmirom večje, dokler ni listje in z njim vred steblo pokončano in suho. Najprej opaziš na listu belkasto liso, ki se vedno dalje in dalje porniče. Ker pa zamorjeno staničje nima živeža več, najdemo trosonose samo okoli imenovane lise, kjer narejajo belkast obroček. Tako se širi in udelava ta plesen po krompiriščih, in ako je vreme vlažno, more ti v nekolikih dneh napasti vso njivo. Z njive gre na njivo, ker veter trosje raznaša. Dokler ostane samo pri tem, še precej velja, če tudi
pridelek ni tako obilen, kakor smo pričakovali. Ali dostikrat napade zajedavka tudi gomolje, in potem se nam godi slaba.
Krompirjeva plesen se je prikazala — kar je za gotovo dokazano — prvikrat leta 1830. po nekterih krajih, toda ni se širila daleč okoli. Leta 1845. pa je vzpihnila v mnogih deželah in se razširila skoro po vsej Evropi. To je trajalo do 1850. leta, in že so mislili ljudje, da ne bo več mogoče krompirja saditi. Od imenovanega leta pa je vendar nekoliko od-jenjala, a čisto ponehala ni; vsako leto napada koristno zelišče tu pa tam. Ako nam vzame le zelišče, naj bi že bilo, ali drugače je, kedar začnejo gniti gomolji. Na teh se napravijo umazane, rujave, nekoliko udrte lise, ker najprej porujavi sta-ničje pod lupino, kjer se je bila ugnezdila zajedavka. V kleteh gre bolezen zmirom dalje in uniči gomolje popolnoma, ali pa samo deloma. Gomolji se izpremenijo v neko mehko, smrdljivo tvarino, ali pa se zgrbančijo in postanejo krhki. Zadnje tedaj, ako jih imamo v suhih shrambah.
Ker izgubi trosje, kolikor ga je ostalo na njivi in se ni moglo dalje razvijati, svojo kaljivost že do novega leta, prezimi zajedavka samo v gomoljih in pride spomladi z njimi zopet na njivo. Dokazano je celò, da se gliva razmnožuje tudi na shranjenih gomoljih po zimi in okuži zdravi pridelek. Ker prehaja gliva iz bolnih gomoljev v poganjke, pokonča jih včasi prav naglo. Zato se more zastran te glive priporočati jedino to, da sadimo le popolnoma zdrave gomolje. Ker se krompirjeva plesen prikazuje najbolj v vlažnih shrambah, na vlažnih njivah, ob vlažnem vremenu, moramo skrbeti, da osušimo premokra tla, in da ne sadimo krompirja na mokrotne in v zavetju ležeče njive, ampak izročajmo ga suhi zemlji, ktera je odprta na vse strani, in do ktere more veter. Pozno sajene rane in pozne vrste sploh trpijo od te glive manj mimo onih, ki smo jih spravili rano v naročje materi zemlji. Budeči gomolji z debelo lupino so manj podvrženi bolezni, kakor beli s tanko lupino. Najbolj obžalovati moramo seveda to, da še zdaj nimamo pravega pomočka, s kterim bi se odkrižali tega hudega zla. Z druge strani pa moramo povedati, da bi nam to malo koristilo, zakaj krompirjevega gnitja prav za prav ne povzročuje krompirjeva plesen, ampak neke bakterije. Bes je sicer, da tudi omenjena plesen oškoduje gomolje, ali kjer se ji pridružijo bakterije, ondi segnije pridelek, bodi si že na njivi, ali pa pozneje v kletčh. Tudi je res, da bakterije napadajo gomolje tem rajši, čim bolj se je ugnezdila plesen v njih. Krompir gnije
najbolj tedaj, kedar je na njivi preveč mokrote, in kedar ne more zrak do gomoljev. Ker pa človek s prirodnimi silami ne more ravnati po svoji volji, ostane mu samo to, da zrahlja zemljo okoli gomoljev, predno bi se utegnila pripetiti nesreča. V novejšem času so začeli krompir škropiti z modro galico ; dal Bog, da bi se ta pomoček dobro obnesel!
Pésina rosa (Peronóspora Bétae).
Poleg rje, o kteri bomo pozneje, kar je potrebno, povedali, napravlja nam na pesi (runkel, rona) veliko škodo tudi pésina rosa. To bolezen nahajamo samo na mladih listih, kteri so se večjidel komaj do polovice razvili. Ti dobijo bledozelene lise, ktere so mestoma valovito vdrte. Na spodnji strani takih lis se pokaže zajedavka kot belkast, pozneje sivkast povlak. Ako se je bolezen močno razvila, ni dobiti zdravega srčnega lista. Vsak oteče nekoliko, postane rumenkaato-zeleo in kodrav ter ostane majhen; vsi naredijo nekako gnezdo. List je popolnoma pre-mrežen s podgobjem; njegovi nekoliko debelejši in proti vrhu razvejeni trosonosi pridejo skoz listne reže na svetlo. Na njih dozori jajčasto trosje, čegar velikanska množina je vzrok imenovani barvi.
Ker ozimno trosje te rose ni znano, vemo o prezimovanju samo toliko, da ostane podgobje v pesi, in da napade spomladi listje mladih stebel. Odtod pa do semenic ni daleč, in tako se vleče bolezen od jednega do drugega leta.
Nevarna postane ta zajedavka o toplem in vlažnem vremenu, ktero glivi najbolj ugaja. O suši bolezen preneha, napadeno listje se posuši, namesto njega se razvije novo, ktero pa pozneje ostane zdravo. Nikdo pa ne more trditi, da rastlina ne trpi nobene škode. Za seme bomo torej odbrali vselej popolnoma zdravo peso in jo spomladi skrbno pregledali, če ne boluje morda na listju. Vsakokrat moramo rastline nemudoma spraviti s polja, kakor hitro smo opazili roso na listju.
Mäkova plesen (Peronóspora arboréscens).
Koder se seje vrtni mak na veliko, moremo dostikrat opazovati, da so se semenice vsled bledejše barve nekam izpre-menile, in da je tudi njihova rast nekako tuja. Take blede semenice z nekoliko zabuhlim listjem so na spodnji strani jed-nakomerno sive, kakor da se jih prah drži. Včasi se nahaja ta prikazen tudi na starejših rastlinah; zlasti cvetni reclji so mnogokrat napadeni, in posledek temu je, da sedijo glavice na
zveriženih recljih. Dozdevni prah prihaja od ogromne množine trosonosov, ki pridejo istočasno skoz listne reže na dan. Na listu štrlita navadno po 2, na steblu pa po 3—5 iz jedne odprtine. Večjidel so rogovilasto razvejeni, spodi včasi čebulasto nabrekli in napravljajo mičkena, zala drevesca. Na vejicah se naredi brezbarvno, okroglo trosje.
V listih dozori ozimno trosje, ktero dospe, ko je listje segnilo, v zemljo in prenese spomladi bolezen na nove sem eni ce. Ker živi ta zajedavka tudi na divjem maku, in ker je ta tudi povsod nadležen njivski plevel, treba ga je tem bolj zatirati. Najbolj škoduje makova plesen semenicam; ko so pa nekoliko odrastle, ne more jim več toliko nahuditi.
Neka sorodnica zajedava špinačo, druga deteljo in tako po vrsti marsiktero rastlino, toda škoda ni velika, in zato molčimo o njih.
Morilka kapusovih semenic (Chytridium Brässicae).
Skoro vsako leto opazuješ pri meglenem pomladanskem vremenu na gredah, kjer gojiš kapusove semenice, da jih pozneje presadiš v drugo zemljo, posamezne prostore, na kterih rastline polagoma hirajo, vršičke k tlom nagibljejo in naposled segnijejo. Nevarnost je tem večja, čim gostejše so rastlinice, in čim mlajše so. Največkrat se jih loti bolezen, ko sta kaliei komaj pririli nad zemljo, ali ko so nastavile prve lističe. Vzrok tej prikazni je več gliv, ki se vse zlasti ondi razmnožijo in precejšnjo škodo naredijo, kjer je dosti vlage.
Steblo pod kalicama, zlasti tam, kjer prehaja v korenino, izpremeni svojo barvo; tu se rastlinica upogne, vene in začne gniti; V staničju najdemo na omenjenih mestih v veliki množini neke krogle, ktere najlažje spoznamo po dolgem vratu, ki se preriva med stanicami, hoteč priti do površja. Omenjena krogla z vratastim podaljškom je zajedavka; drugih delov na njej ni opaziti. Ko je dorastla in je vrat prišel na dan, izpremeni se v trosje, ki izstopi iz vratu. Vsaka troska ima nežno resico, s ktero se giblje v vodi. Ako pa vrat ni dosegel površja, izlije troske v sosedne stanice. Te roječe troske skrbijo za razširjanje bolezni. Ozimno trosje, kterega doslej še niso mogli zasledovati, izcimi se v koreninah v podobi zvezdastih, brezbarvnih telesec, napolnjenih z drobnozrnato vsebino.
Navadno mnenje je to, da glivica spomladi ne more priti drugače v rastlinice, kakor če je med njimi mnogo vlage. Na
takih prostorih torej ne vzgajaj kapusovih sajenie ; treba je nadalje skrbeti tudi za to, da ne stojijo pregosto, ker bi v tem slučaju mokrota zaostajala med njimi ter pospeševala bolezen. Da je vlaga res največ kriva, dokazuje tudi to, da se nahaja gliva v mokrotnih letih tudi v zunanjem lepenju zelnih glav, ki so nekoliko nagnile.
Prašnati snet.
Marsikteri poljedelec se je že varal o žitnih pridelkih. Ako-ravno je že v prejšnjih letih opazoval, da žito s te ali one vlažne njive, zlasti ako je bilo ozračje večjidel megleno, ni nasulo tako, kakor je bilo pričakovati, pač pa so se pri spravljanju vlačile goste, prašnate megle, nadejal se je vendar letos kaj boljšega. A tudi letos zastonj ! Med dozorevanjem je žito pazno ogledoval ter našel med plevami ogromno množino črnorujavega prahu ravno ondi, kjer bi se po njegovem prepričanju lahko izprezalo lepo rumeno zrnje. Ako je veter odnesel prah ali ga pa dež izbil, bila je škoda očitna. Dolgi klas, ali lat, ali pa samo nekteri klaski so bili prazni, in zdaj je vedel, zakaj žito unaša. Ker se dogaja to posebno v vlažnih letih, pripisoval je prikazen kaki megli, rosi itd. Da bi pa bil on sam največ tega kriv, to pa ne! In vendar je tako!
Da te ne dolžimo napačnega ravnanja po krivici, prepričal se boš sam, ko si se poučil o življenju majhne zajedavke, ktero imenujemo prašnati snet. Našo sliko 2) dobro poznaš ; klas ječmenov je, ali na njem ni zdravega zrna, zakaj glivica je zamorila drugo za drugim. Takih „praznih glav“ je na nekterih njivah po več sto, celò po več tisoč ! Poleg ječmena napada ta glivica tudi oves 1) in pšenico. Na zadnji navadno ni tako škodljiva, zato jo pa uničuje še neka druga kvarljivka, toda o tej pozneje.
Namesto v zrno dozorelega semenskega popka se vsuje
Slika 330. Prašnati snet. (Ustilàgo càrbo.)
torej izmed odstopajočih plev precejšnja množina črnorujavega prahu. Pod primernim povečalom se odloči trohica druga od druge; vsaka nam predočuje jedno stanico, t. j. okroglast mehurček, napolnjen s prozorno vsebino, iz ktere se izloči kožica, ki pozneje v zunanjih delih potemni. Vsako tako telesce se zove klično zrno ali tros, s to posebno lastnostjo, da pod ugodnimi pogoji namnoži na tisoče sebi jednakih zrnec. To se vrši takó-le : Tros ostane po žetvi na njivi, ali pa se prilepi na žitna zrna. Po setvi poganja klično zrno jako tanko, proti koncu v še drobnejše nitke se razcepljajočo nit. Vsaka taka nitka odebeli na koncu ali tudi ob straneh v okroglaste troske. Te takoj klijejo, in njene pretanke niti se zavrtajo v mlade žitne kali, rastejo z njimi in se nastanijo naposled v razvijajočem se zrnu. Te niti so pravo telo zajedavke — podgobje prašnega sneta. Podgobje sprejema po vsem telesu hrano iz staničja, v kterem in med kterim živi, raste in se razvija na škodo žitni bilki, kteri se pozna, da ni zdrava. To se vidi najbolj na barvi, zakaj rastlina pobledi polagoma.
Ko je zajedavka popolnoma razvila svoje podgobje, razpade v same oblice 3), ktere se še nekoliko povečajo, potem pa zavoljo pretesnega prostora pretrgajo zunanjo kožico okoli zrna in pridejo v obliki prahu na dan. To se lahko ponavlja vsako leto, ako se ni odpravilo trosje. V ta namen se priporoča voda, v kteri smo na 250 litrov raztopili 2 kilograma modre galice (bakrenega vitrijola) in v dotično posodo tako dolgo prilivali vode, da je stala nekoliko nad žitom. V 12—16 urah je tros uničen, navadnemu dobremu žitu pa to ni škodovalo. Na njivi pa je paziti na to, da se voda dobro odteka in sploh odpravlja vlaga. Nektere po mejah in drugje rastoče trave, kakor na pr. pahovka, rumenkasti oves in druge, na kterih prašnati snet istotako živi, naj se izrujejo, da se prepreči prehajanje trosja na žito.
Vele važno je posebno to, da morejo trosove nitke prodreti samo mlade žitne kali, in da se trosje ne more razmnoževati pozneje po bilkah tiste njive. Zato postane toliko žita snetivega, kolikor žitnih bilk je zadelo kaleče trosje. Gledé na kaljivost je dokazano, da more trosje prašnatega sneta učakati celò 31 mesecev, predno postane nerodovitno. Vendar kali v prvem letu najlažje, potem pa izgublja zrnce za zrncem svojo kaljivost. Torej se tudi po tem potu lahko odkrižamo nevšečne kvarljivke, ako ne sejemo zaporedoma tistega žita na tisto njivo, temveč po nekolikih letih, ko moremo po pravici misliti, da je trosje že uničeno.
Kaj pa vreme, ki neki tako rado nareja uimo na žitu! Navadno ima vsaka stvar dve strani, in tako tudi vreme. Megla sama ob sebi ne napravlja škode na žitu, ali megleno in deževno vreme pospešuje najbolj razvijanje trosja. Zaprte njive, po kterih se vlačijo dostikrat goste megle, in na ktere pada obilna rosa, so tem kvarljivkam pravo zavetje.
Mnogokrat vidimo na koruzi ali turščici turščični snet (Ustilägo mäydis), kteri nareja debele, včasi kakor otročja glava velike črnorujave bule, s kterimi imajo srboriti paglavci največ opravila. Nevedno ljudstvo vé o takih prikaznih mnogo smešnega kvasiti in obira po nepotrebnem vrane, ki so pri tem popolnoma nedolžne. Glivica, ki povzročuje te čudne tvore, razvija se na stranskih poganjkih, kjer se navadno narejajo betiči. Betiči, listne nožnice in stebelni deli se izpremenijo vsled za-jedavke več ali manj, in vsebina omenjenih bul razpade naposled v črnorujav prah, t. j. v trosje že imenovanega sneta.
Ker se opazuje ta bolezen bolj posamezno, svetovati je kmetovalcem, da porežejo mlade bule z rastlin, dokler ni trosje razvito. Ali ne smemo jih puščati na njivi, temveč skrbno jih moramo polagati v kako posodo in potem sežgati. Tudi na meje, pote in ceste jih ne smemo metati, ampak spraviti jih je treba s polja in do pičice uničiti. Kjerkoli obležijo, povsod jih najde veter in raznaša njihovo okroglo trosje daleč okrog. Ni dobro sejati koruzo več let zaporedoma na tisti njivi, zakaj ravno na taki se more glivica najbolj razploditi. Ako ti je za-jedavka delala škodo, in ako nisi uničil vseh bul, namakaj seme jedno uro v vodi, kteri si prilil polovico raztopljenega bakrenega vitrijola. Pazi tudi na to, da ne pride snetiva turščična slama v gnoju na polje.	■______
Tudi proso je večkrat snetivo. Napadena rastlina ne razvije svojega latti, temveč ta ostane v nožnici zaprt in razpade popolnoma v črn prah. Na ta način ne dobimo niti zrna od latu, ki bi nam ga dal inače skoro prgišče.
Trosje prosenega sneta (Ustilägo destruens) je ru-javo in okroglo. Posebno v nekterih letih razsaja ta snet in napravlja veliko škodo. Kjerkoli se pokaže ta škodljiva glivica, odpravlja se naj, kakor je bilo povedano zastran prašnega sneta. Nadalje se tudi priporoča, da se naj meče zrnje skoz plamen, da se trosje osmodi in izgubi svojo kaljivost. Sploh trpi proso najbolj na nizko ležečih, vlažnih njivah, ktere so
preveč za vetrom, in pa na takih, okoli kterih se razprostirajo gozdi. Mirna in vlažna zavetja glivam sploh najbolj ugajajo, suhi in vetrovni prostori pa ne pospešujejo njihove razmnožitve.
Smrdljivi snet.
Bolj kakor prvi oškoduje pšenico smrdljivi snet(Til-létia caries), čegar okroglo, bledorujavo trosje je obdano z mrežasto kožico. Smrdljivi snet nareja črnorujav, smrdljiv prah v pšeničnih zrnih, ki ostanejo cela in ne razpadejo na posamezne kose. Zaradi tega je težko zaslediti bolezen na njivi. V bolnih klasih so navadno vsa zrna snetiva; taki klasi ostanejo dalje zeleni kakor zdravi, in njihove pleve odstopijo toliko, da ne pokrivajo zrna povsod. Zrno je kračje in se približuje bolj krogli. Barve je sivkasto-rujave, lupine tanke in tako lahko, da plava na vodi. Namesto bele moke je polno črnega prahu, ki nekako po gnilih ribah smrdi.
Ta bolezen je škodljivejša, in kmetovalci se je bolj bojijo, kakor prašnatega sneta, ker ne zmanjšuje samo pridelka, temveč onečisti tudi moko, kteri se primeša črni prah. Taka moka je nevšečne, temne barve in se pozna tudi po zopernem duhu. Trosje smrdljivega sneta ostane 2 leti kaljivo in je od vseh vrst v najugodnejšem položaju, ker se z drugim žitom spravi na kakem suhem prostoru in pride z njim zopet na njivo. Tako pride v najožjo dotiko s kalečimi pšeničnimi zrni, v kterih kali lahko zavrta svoje nežne nitke. Odpraviti bi se dala ta kvar-ljivka morda najbolj s tem, da uničimo vse okroglasto zrnje, kolikor ga splava v vodi na površje. Seveda bi se moralo to še le pred setvijo zgoditi. Drug pripomoček bi bil, da sejemo najmanj leto staro žito. V tem naši kmetovalci tudi mnogo grešijo, zakaj večjidel pač sejejo žito, ki so ga komaj namlatili.
Snet ržčnili bilk (Urocystis occulta).
Na ržiščih dela včasi druga zajedavka veliko škodo. Snet rženih bilk si izvoli za svoje domovanje bilke in listne nožnice rži. Ondi se pokažejo jako dolge, v začetku sive proge, ki se pozneje razporjejo in mnogo črnega prahu razpršijo. Ta prah sestavlja trosje, ki je grudica večjih in manjših mehurčkov.
Bili, na kterih se razvija ta glivica, razkoljejo se podol-goma in oslabijo zaradi tega tako, da ne narejajo klasu. Včasi pa se izgodnja bolezen pozneje, ko so se klasi že nekoliko razvili. Ker je bilka izgubila svojo moč, prelomi se, in klas ne
more dozoreti. Malokdaj se pripeti, da dozori na taki bilki zrnje popolnoma. Na našo srečo ta glivica ne nastopa pogosto, in ondi, kjer se prikazuje, treba je skrb obračati na slamo, da ne pride z njo zajedavka zopet na njivo.
Progasta rja.
Poleg sneta zajedajo naša žita razne rje, ki se od njega na prvi pogled razločijo po tem, da ne napadajo klasja in latja, temveč večinoma le ostalo rastlino. Največ trpijo stebla in listi, in ni ga morebiti med našimi kmetovalci, ki bi že ne bil na svoji njivi opazoval te pogubonosne prikazni. Do začetka našega stoletja se je sploh mislilo, da je rja na rastlinah neka bolezen, ktera se nareja vsled slabih sokov. Ta sok pa da izvira iz neprimerne zemlje, iz preslabega ali preobilnega gnoja in celò iz neugodnega, zlasti vlažnega in meglenega vremena. Kdo ni slišal in ne sliši še vedno kmeta tožiti, da se je na pr. letos zavoljo mokrotnega vremena bati škode na žitu, da bo slab pridelek itd. ! Koliko je na takem modrovanju resnice, povedale nam bodo nastopne vrste.
Ne samo na žitnih, ampak tudi na divjih travah, na sadu-nosnem in gozdnem drevju, in sicer istotako na listnatem, kakor na jelovem se prikažejo za njegove rasti rumenkaste, ru-javkaste, ali pa črnkaste pege in proge, ki so onim na rjavečem železju podobne, in odtod ime rja. Ista premreže liste in stebla ter povzročuje prerano hiranje in smrt napadenih delov. Da tako poškodovanje rastline zadržuje razvijanje cveta in na drugo stran tudi semena, jasno je samo ob sebi.
Ako torej rja ni posebna rastlinska bolezen, kaj jev pa vendar? — Glivica, ki zajeda in razjeda razne rastline! Število teh gliv je jako veliko, a nas zanima zlasti ona, ki nam sega najbolj do živega, t. j. uničuje naš vsakdanji živež. S to se hočemo seznaniti na tem mestu, pozneje pridejo tudi še druge na vrsto.
Konec pomladi in v začetku poletja nahajamo na listih in bilkah pogostem podolgaste, rujavo-rudečkaste kupčke, ki nam ovadijo to kvarljivko. Včasi jih najdemo tudi na klasu. Glivica ni prav nič izbirčna in napada zaporedoma pšenico, rž, ječmen, oves in tudi nektere divje trave. Pod omenjenimi kupčki živijo med navadnim listnim staničjem v klobčič zvite, tanke, brezbarvne niti — podgobje, ktere se hranijo s staničnim sokom. Zavoljo tega hira strn na takih mestih. Iznad podgobja se vzdignejo ravne nitke in nabreknejo na koncu v oblice, napolnjene z rumenkasto vsebino. Te kroglice se odločijo

od. nitek (trosonosov) in nam predočujejo klicna zrna IL un) na poleg stoječi sliki. To trosje, ktero nareja zmirom po jedna sama stanica, imenujemo poletni tros. Veter, dež, ptice in raznovrstne žuželke ga raznašajo po polju od bilke do bilke. Klije prav lahko in hitro in napravlja novo podgobje v staničju, v ktero se je zavlekel skoz kako listno režo. To se vrši tako naglo, da preteče komaj 6—10 dnij od one dobe, ko je poletni tros dozorel, prišel po kteremkoli omenjenih potov na drugo rastlino in ondi naredil podgobje (novo glivico). Vse poletje traja to razmnoževanje, in v kratkem je lahko okužena njiva od konca do kraja. Cim več rudečkastih prog je nastavljenih po bilki, tem hitreje gre pod nič. Snet ima vendar še toliko dobrega na sebi, da njegovo trosje ne prehaja od rastline do rastline, temveč v kolikor posameznih rastlinic se je zarilo v mladosti, toliko	puce
Slika 331. Progasta rja. (Puecinia gräminis.)
benega razločka, trosijo trosje po polju od njive do njive in delajo veliko škodo. Ako še pomislimo, da proga, pol milimetra dolga, hrani do tisoč Mičnih zrnic, ne bomo se več čudili brezbrojni množini napadenih bilij.
Jednako udelavata po naših žitih še dve drugi rji, namreč pegasta in kronasta rja. Ker je pa razloček med njima jako neznaten, škoda pa pri vseh jednaka, zadostovalo bo gotovo, ako opišemo samo jedno kvarljivko natančneje.
Ako napade rja žito zgodaj spomladi, ustavi razvijanje klasov; ako se pa pritepe pozneje, ko je žito že ocvetlo, povzročuje tolikanj slabše zrnje, čim popolnejše je raz-
dejala listje, in čim prej se je ugnezdila v njem. òe se začne širiti po njivi, ne moreš je ustaviti.
Proti koncu poletja nahajamo na tistih mestih med poletnim trosjem podolgaste, debelostenate in temno-rujavkaste trose, kteri so sestavljeni iz dveh mehurčkov II. puce). Pozneje se naredijo na podgobju samo taki dvostanični trosi. To so ozimni trosovi, kteri so krepkeje razviti in klijejo še le prihodnje pomladi. Oni prezimijo na slami, zlasti na strnišču, in poganjajo v mladoletju iz vsake stanice tanko, brezbarvno nitko, ki se razcepi navadno na 3—4 še drobnejše nitke. Vsaka razvije na koncu majhno, okroglasto in sploščeno telesce — takozvani trošček, kteri prav lahko odpade in takoj klije. Tro-šček je torej že tretja oblika trosja, a nismo še pri kraju, in ravno to je pri vsej nesreči še sreča. Pod najugodnejšimi pogoji bi poginila zajedavka, in žito bi bilo rešeno. Vsa megla, vlaga, in kar je še podobnega, ne moglo bi nahuditi žitu. A to nahajamo malokje in samo ondi, kjer se učijo pojedinci umnega kmetijstva. Ozimni tros ali prav za prav na njem se razvijajoči troščki morajo namreč dobiti kako drugo rastlino, da se na njej razmnožujejo in z nje zopet prehajajo na žito. So li našli pravo rastlino, potem pospešuje toplo in megleno vreme najbolj plodovitost žitnih rji. človek ima torej kolikor toliko te zajedavke v svoji oblasti, in ako pridno odpravlja vse tiste rastline, na kterih se ozimni tros dalje razvija, vzel jim je podlago in preprečil prehajanje na žito.
Dokler se ta, res kaj čudna zveza med raznimi trosovnimi oblikami ni spoznala, imeli so vsako za posebno rastlino in jo tudi posebej imenovali. Francoski učenjak de Bary je leta 1865. dokazal, ako pride spomladi tros progaste rje na česmi-novo listje, da se razvije ondi dalje in prehaja naposled na žito. Istotako je dokazano zastran pegaste rje, ktere ozimni tros najde podlago na raznih, njivski plevel množečih srhko-listnicah, in oni kronaste rje na krhliki in kozji črešnji. Ako bi vsak gospodar skrb obračal na to, da se imenovane malo-pridnice odpravijo od njiv, nehale bi rje zajedati žito, in zrnje bi ne bilo samo debelejše, temveč tudi boljše. Tudi nektere po mejah in drugje rastoče trave omogočijo daljno razvijanje teh glivic. O teh rastlinah bomo povedali pozneje, kar je potrebno.
Pridni gospodar mora pa gledati tudi neposrednje na pridelek. Zanima naj ga slama in strnišče, kjer je največ ozimnega trosja. Taka slama se mora sežgati, pa ne porabiti v steljo, da ne pride v gnoju zopet na njivo. Strnišče, na kte-rem je opaziti rja, naj se izruje in sežge.
Naše škodljive rastline.
33
Zdaj si pa oglejmo nadaljno življenje progaste rje. Povedali smo že, da morajo priti njeni troščki na česminovo listje, ako se naj razvijajo dalje. Ako se je to res zgodilo, prevrta se skoz zunanjo kožico in se naseli med staničjem. Tu napravi podgobje v klobčič zamotana, iz prav tankih nitij sestavljena, navadno obla telesa I ae in per) naše slike, ki so naposled podobna čašastim ali skledastim, od vseh stranij zaprtim posodicam. I) je košček česminovega listja v prerezu. Zgoraj vidimo v listno vsebino vdrta, 3 mičkena telesca, o kterih tu ne govorimo dalje, ker njihov pomen dandanašnji še ni popolnoma jasen, a toliko moramo vendar povedati, da so v zvezi z našo glivico. Na spodnji strani pa vidimo 3 obla telesa razne starosti. Gliva na tej stopinji se imenuje kupičnata rja, zakaj več takih posodic se zlije v precej veliko, podolgasto ali okroglo, večjidel nepravilno vzvišeno, rudečkasto-rumeno liso. Iz dna vsake take posodice izrastejo kratki navpični konci iz podgobja, ki se drug drugega dotikajo in na vrvice nabrano trosje nare-jajo. V kratkem se napolni ves prostor s trosjem, čegar pojedine kroglice so vsled tlačenja nepravilne in voglate. Ker njihovo število zmirom narašča, pretrgajo najprej posodico in potem zunanjo kožico I ae). Zdaj so na prostem. Posodica se lepo razprostre, trosje poobli in je pripravno za razmnoževanje. To trosje pa kali le tedaj, ako pride na žitne trave, kjer po-vzročuje progasto rjo.
Tako v krogu se vrti leto za letom ta čudni prerod že večkrat imenovane glivice, in razumljivo je, da se niti razviti ne more, ako izpade ta ali oni član potrebne podlage. Po tem takem imamo zajedavko v svoji oblasti. Lahko ji omejimo malovredno delo, na kolikor le hočemo, pa tudi do zadnje pičice je ni težko zatreti, ako nam pomagajo poleg dobre volje tudi mnogoletne izkušnje zelò zaslužnih mož. Kaj pa zahtevajo ti in v novejšem času tudi deželni zakoni (postave) nekterih kro-novin naše lepe Avstrije? Nič drugega, kakor da odpravimo rastline, ki omogočijo prehajanje glivice na žito. Predno pa jih moremo uničiti, moramo jih poznati in zavoljo tega izpre-govoriti tukaj o njih.
Ker je česmin ali babkovina gozdni plevel, opisali ga bomo na drugem mestu, v to poglavje pa postavimo njegovo podobo in povemo čitatelju, kako naj ravna z njim, ako se nahaja blizu njiv.
česmin moraš popolnoma uničiti; nikakor ne zadostuje, da posekaš grm in vse šibice, kolikor jih je sploh nad zemljo, zakaj korenina požene z nova in te prisili na novo delo. Iz-

koplji grm kar v začetku z vsemi koreninami, in odkrižal si se ga. Odpravi in uniči se naj to grmovje na 100 metrov (kakih 120 korakov) okoli njive. Kjer pa leži med njivo in gozdom kak travnik ali pašnik, ki nima omenjene širokosti, sezi v gozd, kolikor je potrebno, in očisti ga vsaj tu škodljivega plevela. Gozdu se s tem ne zgodi nobena škoda, pač pa je tebi na korist, ker namesto ničvrednega goščavja lahko stojijo mogočna debla.
Po pustih prostorih, slabih pašnikih itd., kjer vidimo dandanes vsakovrstno grmovje in tudi precej česmina, more nam biti le na korist, ako smo vse to odpravili; zakaj pašnik dobi s tem več prostora, na kterem naj rastejo tečne trave. Ako je pa tak prostor za to, naj se zasadi s sadnim drevjem, ali pa, kjer to ni mogoče, Z gozdnim. Slika 332. Česmin. (Berberis vulgaris.) Tako se lahko pomnožijo dohodki z davki preobloženemu kmetu.
Marsikdo utegne ugovarjati in trditi, da je česminov grm za žive meje kaj posebnega, ker je jako trnat, in ker opraska nadležnika do dobrega. To mu potrdimo tudi mi, a ker ima dovolj drugih neškodljivih rastlin, iz kterih se da napraviti tudi dobra ograja, naj česminovo zameni s temi, in njegovega žita ne bo zajedala, ali vsaj ne tako silno zajedala rja.
Progasta rja se nahaja tudi na nekterih divjih travah, ki rastejo po mejah in drugje na polju. Večinoma so njivski pleveli, in opisali smo jih na primernem prostoru. Najvažnejše so : pirika (gl. sliko 326.), trpežna ljuljka, podobna omotni ljuljki (gl. sliko 147.), ktere klaski so za tretjino daljši od loput, in pa pesja trava. Zadnja je prav dobra trava na travniku, blizu njiv je pa škodljiva. Ona je srhka, toga, 30—60 centi-
metrov (1—2 čevlja) visoka in stoji na koreniki,' obdani z gostimi listi. Cveti stojijo v gostih šopkih, ki narejajo včasi lat z nejednakim! vejicami. Klaski so jajčasti (na levi) in imajo 3—5 cvetov (na desni). Spodnja pleva je včasi podaljšana v reso, včasi pa ne. Pesja trava cvete rožnika in
Slika 333. Pesja trava. (Däctylis glomeräta.)
srpana.
Trosje pegaste rje (Puc-cinia strdminis) je prav kratkorec-ljato in napravlja majhne kupčke, ki ostanejo z zunanjo kožico pokriti. Ne nahaja se samo na žitu, ampak tudi na stóklasah (gl. sliko 324.). Ozimno trosje se razmnožuje na nekterih srhkolistnicah in prehaja potem na žito. Take srhkolistnice so : njivsko ptičje proso (gl. sliko 216.), črni koren (gl. sliko 217.), volovski jezik (gl. sliko 218.), navadni gadovec (gl. sliko 220.), njivska očnica (gl. sliko 222.) itd., ki smo jih zaporedoma označili v tem poglavju. Glistniki, kakor imenovane srhkolistnice so pa tudi njivski pleveli sami ob sebi. Ker nam delajo na ta način dvojno škodo, paziti je treba tem bolj na nje.
Trosje kronaste rje (Puccinia coronata) se odlikuje po neki kronici, ktero narejajo kratke bodljike. Najbolj pogostem se nahaja na ovsu in trpežni ljuljki. Ozimni tros se razvija na krhliki (gl. sliko 75.) in kozji črešnji (gl. sliko 76.), kjer se naredijo rudečkaste ali rujavkaste lise, v kterih dozori, kakor na česminu in raznih srhkolistnicah, trosje zadnje vrste, ktero le tedaj kali, ako je prišlo na žito. 0 krhliki in kozji črešnji smo govorili že v prvem poglavju, in še enkrat nam prideta pred oči, ker narejata škodo tudi v gozdu. Ako je kaka rastlina škodljiva na toliko načinov, treba se je z njo tem bolj seznaniti in jo uničiti povsod, kjer nam dela očitno škodo. S krhliko in kozjo črešnjo moramo ravno tako ravnati, kakor smo
poročali o česminu.
Ako skrbimo za to, da se uniči snetiva slama in strnišče, ako nadalje uničujemo imenovane njivske plevele, in ako naposled odpravimo tudi tista zelišča in tisto grmovje, kjer najde
ozimno trosje ugodno podlago, moremo upati, da smo storili svojo dolžnost, in da ne izostane sad precejšnjega truda.
Bja na pésinem listju (Uromyces Bétae).
Kjer se pečajo s peso, povsod jim je znana rja na njenem listju. Posebno jeseni vidimo liste na zgornji in spodnji strani posute z majhnimi, rujavimi kupčki, ki se nahajajo navadno na pesi vsake vrste. Te kupčke sestavlja mnogo okroglega trosja, ktero ima na nežni kožici nekoliko jasnejših pičic. Ako trosje v vodi kali, izstopi iz jedne omenjenih pičic z ru-javorumenim zrnjem napolnjena nit, ki prodrè, prišedši na pesin list, njegovo kožico in se razvije pod njo v podgobje. To se razširja med posameznimi listnimi stanicami in nareja mestoma otekle sesalke, ktere se zabodejo v stanice in z njihovo vsebino redijo podgobje.
Posamične niti tega podgobja se mestoma nekako zamotajo in razvejijo na mnogo navpičnih vejic, na kterih se napravi okroglo trosje, ki se zmirom množeč listno kožico mehurjasto privzdiguje in naposled pretrga. Tako nastane nov kupček rje. Cim bolj se jeseni, tem več drugega trosja jajčaste oblike, rujave barve in debelejše kožice nastaja med prvotnim poletnim trosjem, ki ostane vselej jasnejše. To je ozimno trosje. Ako je dozorelo, odpade s kratkim, debelim recljem z lista in čaka do pomladi. Otovre povzroči na pesmih recljih podolgaste, na listih pa okrogle kupčke, nad kte-rimi naposled popoka kožica. Zdaj se prikaže nekoliko uglob-ljena, z belo kožico zaodeta čašica, napolnjena z verigasto nanizanim trosjem. To je trosje tretje oblike, čegar klice se zavrtajo skoz listne reže v pesino listje in nastavijo ondi podgobje, na kterem izrastejo rujavi kupčki s poletnim trosjem.
Imenovana rja se je opazovala do naših dnij samo na pesi, in to je jako važno, ker jo imamo vsled tega precej v svoji oblasti. Ako namreč pomislimo, da se razširja zajedavka samo po pravi rji, po onem trosju namreč, ki nastane v čašicah na semenski pesi, primemo jo najbolj v živo, ako napadene liste na razvijajočem se steblu skrbno odpravljamo in tako zabranimo, da ne pride trosje iz čašic na letošnje sajenice.
Kjer ta bolezen bolj po malem nastopa, ni se je treba preveč bati, zakaj zatare jo vsakdo lahko. Ako pa se zajedavka preveč namnoži, more nam pridelek precej skrčiti. Tu seveda ne bomo rok križem držali. Če je listje (lepenje) preveč od rje onesnaženo, ni ga dobro dajati živini.
Recljata rja (Uromyces appendiculàtus).
Na listju nekterih stročnic, na pr. fižola, graha, in raznih detelj opazujemo konec poletja prav pogosto črne pike in lise, ki se prostemu očesu zdijo, kakor da so sestavljene iz mnogih, črnorujavih, prahastih zrnec. Povečalo nam pa pokaže, da je vsako tako zrnce nataknjeno na nežnem jasnejšem reclju. Zeleno listje, na kterem se naseli recljata rja, postane pred določenim časom rumenkasto in gre po zlu. Na ta način se stročje ne more razvijati pravilno, in škoda je seveda tem večja, čim bolj je listje napadeno.
Podgobje te zajedavke se razširja, kakor tanke, prozorne niti, med posameznimi stanicami dotičnega zelišča in se jih oklepa kolikor najbolj mogoče. Te niti so v začetku precej jednovite, pozneje se pa razvejijo in narastejo v taki množini, da je podgobje podobno kaki tkanini. Iz tega podgobja se vzdigne mnogo vejic, ki so sprva ostalim nitim podobne in napolnjene z zrnato vsebino. Kmalu pa otečejo na koncu in postanejo bataste. Ko se je vsebina na koncu precej pomnožila, loči se s steno od reclja. Tak mehurček — tros — se raztegne na vse strani; njegova kožica je od začetka rumenkasta, potem rujavkasta in naposled črno-rujava. Kjer se napravlja v listju trosje, nabrekne njegova zunanja koža in se razcepi. Zdajci se podaljšajo vejice, ki nosijo trosje in odpadejo z njim. To poletno trosje more takoj kliti, in tako gre bolezen od rastline do rastline in nam zmanjšuje pridelek.
Ozimni tros prezimi in poganja še le spomladi tanke ni-tice, ktere naredijo na mladem listju rjo, ki se pa popolnoma razvije še le po letu. Eecljati rji zadostuje torej samo jedna rastlina, da nareja svoje trosje v raznih oblikah, in da se ohrani do prihodnje pomladi.
Da se kolikor toliko ubraniš te kvarljivke, priporočamo ti tó-le: Vse tiste rastline, na kterih si opazoval recljato rjo, moraš jeseni spraviti na kup in sežgati. Takisto boš ravnal na pr. s fižolovko, grahovko itd. Tako uničiš mnogo ozimnega trosja, in ako spomladi odpraviš vsako načeto peresce, škoda ne bo velika. Pa še nekaj je, na kar se mora ozirati kmetovalec. Rastlinam, ki se rade vzpenjajo kvišku, pristavljamo kole (prekle, rahlje), da jim pomagamo od tal. Te prekle so navadno neomajene, t. j. drži se jih lub. Prvo leto to velja, pozneje pa se lub razpoka, in v njegovih špranjah in razpokah prezimi ozimno trosje naše rje. Ker so taki ko tiči tudi skrivališče raznim škodljivim mrčesom, kamor polagajo svoja jajca,
svetujemo rojakom, naj obelijo vsako preklo, predno jo dajo rastlini v oporo.
Detelj ni skledičar (Peziza ciborioides).
Eazne detelje napadajo mnogovrstne zajedavke, med kte-rimi deteljni skledičar ni zadnji. Njegovo podgobje se zavleče v medstanične prohode dotične rastline, izsesava jo in nazadnje umori. Tako deteljo spoznaš na tem, da polagoma hira in ru-javi. Razun nekterih trdnejših delov ugonobi zajedavka vse, kar je nežnejšega in bolj sočnatega, ter se naseli, namnoživši svoje podgobje za čudo, v detelji tako, da jo pokriva samo zunanja kožica deteljna. Po zimi napravlja to podgobje na ostankih odmrle detelje gomoljasta, nekako lesovini podobna, zunaj črna, znotraj bela telesca, debela kakor makovo zrnje. Spomladi, ko hraneča rastlina popolnoma segnije, ostanejo ti gomoljčki sami na tleh in se dalje razvijajo pri dovoljni vlagi meseca malega ali velikega srpana. Iz njih izrastejo namreč precej dolgi reclji, na kterih se naredijo lijaste skledice. Te so v začetku bolj kakemu vrču podobne in popolnoma zaprte, a pozneje odstopi rob, in skledica se razprostre. Njeno dno je napolnjeno z nežnimi vrečicami, kterih vsebina je razpadla na podolgasto trosje. Ako pride to na deteljo, stvari v njej novo podgobje, ktero se potem razvija, kakor smo ravno povedali.
Deteljni skledičar napravlja največjo škodo na mokrotnih njivah, okoli kterih se razprostirajo lesovi. Tudi sicer se rad nastani na njivah, ki ležijo v mirnem zavetju. Ako je pa vzpihnil kakega leta do razsajajoče bolezni, storiš najbolje, da ne seješ detelje nekaj let, ali pa da jo kosiš samo jedno leto in potem njivo preorješ. Dokazano je namreč, da ostanejo gomoljčki dve leti kaljivi, ako so se hranili tudi na suhem prostoru. V kolikor toliko vlažnih tleh je to brez dvoma gotovo.
Rastlinska medéna slana.
Po raznih rastlinah pohajajo majhne žuželke, ktere jim pijejo sok in jih slabijo. Imenujemo jih ušice ali rastlinske uši. One sikajo od sebe neko vodeno in lepljivo blato, in kmalu so vejice in listi z njim zamazani. Kedar se posuši, leskeče se blato, in list je videti, kakor bi bil s kakim povlakom pomazan. Ta leščeči povlak na listju imenujemo „medeno roso“.
Vsaka ušica se oblevi (sleče svojo staro kožo) štirikrat, in ker je medena rosa lepljiva, obvisijo ti levi na njej. Zategadelj je listje videti, kakor da bi bilo zaprašeno, ali kakor da
je padla lahka slana po njem. Tej prikazni pravimo zato „medéna slana“, in ker jo narejajo živali, more se po vsej pravici imenovati „živalska medéna slana“.
To se nam je zdelo potrebno omeniti zato, da ločimo od teh povlakov neko drugo podobno prikazen na naših rastlinah, ktere pa ne povzročujejo živali, temveč rastline, in zavoljo tega smo jo krstili za „rastlinsko medéno slano“.
Ta bolezen nareja belo, pajčevinasto podgobje m) v A) na zelenih rastlinskih delih, v ktere se mestoma zavrta s po-
slika 334. Kastlinska medéna slana. (Erysiphe communis.)
sebnimi koreninastimi sesalkami. Te vlečejo sok iz njih in jih sčasoma uničijo. Največjo škodo nam nareja rastlinska medéna slana na deteljah, ker prepreže včasi vso njivo in uničuje rastline drugo za drugo. Veliko trpijo tudi ajda, lan, grašica, repa itd.
Rastline ali posamezni njihovi deli, ki bolujejo za rastlinsko medéno slano, postanejo rumene ali rujave, gredó rano pod nič in se posušijo. Ako se naseli zajedavka na še mladem zelenju, ne more se to dalje razvijati in ostane nepopolno. Me-

déna slana ima svoj čas zlasti konec poletja in v jeseni in se razprostira posebno pri vlažnem vremenu na nizkih in v zavetju ležečih njivah kaj naglo. Nekoliko jo pospešuje človek sam s tem, da pušča rastline pregoste.
Med tem ko se plazi podgobje po zunanji kožici in jemlje rastlini materi sok, vzdignejo se iznad njega mnogobrojni troso-nosi A) kvišku, in na njih se odščipava ali posamično, ali pa verigasto nanizano belo, jajčasto trosje. To je poletno trosje, ki more takoj kliti, in ki skrbi za to, da se širi bolezen.
Na tistem podgobju m) v G) se naredijo pozneje mnogobrojne, raztresene, v začetku bledorumene pikčaste posodice, ktere sčasoma porujavijo in naposled počrnijo. Z golim očesom jih je komaj opaziti. Dostikrat se razvijejo še le potem, ko je napadeni rastlinski del že skoro popolnoma uničen. Baz-likujejo se posodice od drugih jednakih najbolj po tem, da iz-rastejo iz njihovega spodnjega dela raznovrstne nitke. V zaprtih posodicah se razvijejo okroglaste ali podolgaste vrečice B), v kterih je nekoliko (2—8) jajčastih trosov. Ti pridejo na dan, ko segnije posodici stena, ako se ni že prej raztrgala. To ozimno trosje prezimi in kali še le prihodnjega leta na raznem zelenju, kjer se potem pokaže rastlinska medena slana.
Na pšenici, rži in ječmenu nahajamo sorodno travno medéno slano (Erysiphe gräminis), ktera ne napada samo listja, ampak tudi stebla in zmanjšuje kolikor toliko žitni pridelek. Napadene rastline ne slabijo le zavoljo tega, ker jim odteguje zajedavka najboljših sokov, temveč tudi zaradi tega, ker zamaši gosti povlak listne reže in zabrani, da ne morejo vodne pare in razni plini na svetlo. Zavoljo tega povlaka tudi svetloba ne more do zelenih stanic, ki pripravljajo rastlini živež. Podgobje travne medene slane je sestavljeno iz precej debelih nitij, v kterih so posodice do polovice skrite. Te posodice se pokažejo še le jeseni, in v njenih vrečicah se razvije trosje spomladi ter napravi na mladem žitu travno medeno slano.
Največ trpi od te glivice ječmen, čegar listje in bilke so včasi popolnoma posute z zajedavko, ki nareja tu dostikrat samo poletno trosje.
Deteljna morilka (Rhizoctonia violacea).
Tako so imenovali Francozi — seveda po svoje — neko glivico, ki je ondi najhujši sovražnik meteljke, nemške detelje ali lucerne. Nismo je še opazovali na domačih tleh, in zavoljo tega se utegne marsikomu čudno zdeti, da tu govorimo o njej,
a to opravičujejo izkušnje na Nemškem, kjer je bila prej tudi neznana. Kakor se je sčasoma s Francoskega zatrosila v Nemčijo, ravno tako se utegne tudi nam zgoditi. Le pomislimo, koliko raznovrstnega blaga se prevaža dandanašnji po železnici v vse kraje sveta, in kako hitro se porniče „železna kača“ ! Da nas najde zajedavka pripravljene, naj omenimo nekoliko iz njenega življenja. „Dvakrat dà, kdor hitro dà,“ rekli bi skoro glede na to kvarljivko.
Kakor predenica, ovadi se tudi deteljna morilka že iz daljave po kolobarjastih prostorih, kterih rastline se precej lahko razločijo od zdravih. A sovražnik tiči v zemlji, zato ga ni mogoče opaziti. Konec meseca rožnika ali v začetku malega srpana se naznani bolezen s tem, da pričnejo rastline rnme-meneti in veneti. Listi se posušijo na steblih, ki so otovre že nevšečno pobarvana.
Podgobje je, kakor smo že omenili, skrito v zemlji. Tu se ovija kakor gosta, vijolasta tkanina okoli deteljnih korenik in je zlasti ondi močno razvito, kjer so korenike najbolj mesnate. ' Nežnejše koreninice napada kvarljivka nekoliko pozneje, vsled česar venejo in hirajo rastline polagoma druga za drugo. Glivica se ne zadovoljuje s tem, da se namota samo okoli podzemeljskih delov, ampak zavrta svoje brezbarvne niti tudi v me-teljko samo, kjer izrastejo iz njih drobne, črne, kopičaste bradavice. V njih se napravi pozneje trosje.
Podgobje leze v zemlji od korenike do korenike in jih napada na ta način skoz vse poletje. Ker nimamo pomočkov in jih morebiti tudi nikdar imeli ne bomo, ki bi zamorili glivico, deteljo pa pustili nepoškodovano, pomagali si bomo drugače. Da se podgobje ne širi v tleh, treba je izmetati precej globok jarek okoli napadenega prostora in v njegovem obližju zatreti vsako rast. Deteljna morilka izsesava tudi druge rastline, na pr. navadno korenje in krompir. Zadnji začne gniti, in od stebla se plazi podgobje na vse strani.
Razvijanje podgobja, kakor marsikaj drugega te zajedavke je dandanes še v temo zavito, in nekteri razumniki trdijo, da je takozvana bela plesen v neki zvezi z njo. Bela plesen je pajčevini podobna tvarina, ki se zgodaj spomladi, včasi že pod snegom, na deteljiščih opazuje in posebno ondi namnoži, kjer se pozneje naseli zajedavka. Tudi bela plesen škoduje detelji.
Itžcni rozicek.
Že v prvem poglavju smo imeli opraviti s to nevarno glivico. Ondi smo govorih o njenih lastnostih in čitatelju obiju-
bili, da hočemo na drugem mestu tudi povedati, kako se razvija, in kako jo je treba uničevati. Tu bodi odmenjen temu majhen prostorček. Da čitatelj lažje sledi našim mislim, ogleda naj si ondotno podobo (gl. sliko 149.) in jo primerja z A) poleg stoječe slike.
V rženem, pa tudi v cvetju drugih žitnih in samorastlih trav opazimo spočetka nitasto podgobje, ki se je naselilo na površju mladega, še s plevami pokritega žitnega zrna. Mestoma se zavrta tudi v mlado zrno. Namesto tega imamo torej mehko,
belo podgobje, ktero navadno posnema prejšnjo obliko. Na površju ima mnogo precej globokih brazd, in na njem izra-stejo drobni trosi, ki so vstlani v slizavo, med plevami poceja-jočo se tekočino. To trosje more takoj kliti in novo podgobje narediti. Ker je omenjena tekočina sladka, ližejo jo razni mrčesi, in ker je ob jednem tudi lepljiva, obvisi nekoliko trosov na živalicah, ki. raznašajo na ta način kvarljivko od klasu do klasu. Ko se je to nekaj časa vršilo, izpremeni se podgobje ob dnu. Njegove pojedine nitke se tesneje združijo in zvežejo
ter postanejo ob jeđnem tudi trdnejše. Na površju postaja ta nestvor višnjelkast in naraste v rženi rožiček. Prvotno pod-gobje ostane samo na koncu kakor kapica in odpade pozneje.
Zreli, trdi rožiček ostane neizpremenjen do jeseni, pa tudi do pomladi, kakor da bi potreboval posebnega mini. Zdajci pa izrastejo iz njega, ako leži v vlažnih tleh, recljate glivice cl) v A) na sliki 335 a. V teh je mnogo steklenici podobnih majhnih
Slika 335 6. Ržčni rožiček. (Clàviceps purpurea.)
vrečic cp) v B), ki so odprte na površje. V njih je mnogo tankih cevij cp) v C), v kterih se napravi nitasto trosje sp) v D). To trosje nabrekne tu pa tam in, ležeče v mokri zemlji, požene nežne nitke, ki povzročijo, dospevši v mlad žitni cvet, ono podgobje, o kterem smo govorili v začetku. Tako je končan kolobar, ki se z nova začenja s tem trosjem.
Ko je rženi rožiček dozorel, lahko odpade klasu, kjer je
le bolj površno pritrjen. Zavoljo tega ne pride v žito, ako se to pozno požanje. No zdaj pa pride v zemljo, in naslednje leto se more vse to seveda ponavljati. Ali pridelka je vendar manj, in tudi na to stran moramo obračati oči. Tukaj imamo dva pota: ali očistimo klasje, dokler žito zori, ali pa požanjemo komaj zrelo žito in ga očistimo pozneje nevarnega plevela. Izbranih rožičkov pa ne smemo metati na gnojišče in sploh ne na tak kraj, odkoder morejo priti na njivo. Ako ne veš boljšega, vrzi jih v ogenj ; pametni gospodar pa jih skrbno spravlja in nese v lekarno (apoteko), kjer jih lahko proda. Namakanje žita v kakoršnikoli tekočini ne pomaga nič.
Prav pogosto so te prikazni krive trave, po mejah in drugje blizu njiv rastoče, zlasti trpežna ljuljka. Kakor hitro se opazi kaj takega na njih, pokosijo naj se. Razvijanje rženega rožička pospešuje najbolj mokrota; zato ga je največ v vlažnih letih in pa na nizko ležečih, mokrotnih njivah. Da ima tudi senca svojo moč, to je naravno. Sicer moramo priznavati, da se ne moremo ustavljati razširjanju drobnega, v mastno tekočino vstlanega trosja, vendar je škoda najmanjša, ako žito ob jednem cvete. Le otovre more prehajati iz klasa v klas. To dosežemo s tem, da porabimo za seme samo trdno, čvrsto zrnje, ktero se jednakomerno razvija in istočasno evete. Ako smo tudi rožičke skrbno odpravljali in na razne trave dobro pazili, ni se nam bati škode.
Pegavost fižolovega stročja (Gloeospórium Lindemuthiänum).
Na stročju raznega fižola je znana omenjena bolezen sicer že zelò dolgo, a razumniki so jo prezirali do najnovejšega časa, ko je marsikje tako vzpihnila, da je napravila veliko škodo. Sicer se ne moremo ponašati, da nam je skrivnostno življenje zaje-davkino zdaj že popolnoma jasno, a vendar smemo trditi, da je tudi to važno, kar so nam odkrile dosedanje raziskave. Na zelenem stročju se naredijo rujave, nekoliko vdrte, od zgrbanče-nega roba obrobljene lise, ki so včasi nad centimeter široke. Dostikrat porujavi in odmrje strokova stena na dotičnih mestih popolnoma, in potem more priti na vrsto tudi v mladem plodu skrito zrnje. Najbolj trpijo one rastline, ki rastejo na vlažni zemlji, ali celo ležijo po njej. Brezbarvno ali rujavo podgobje, ktero povzročuje imenovane lise in pege, prevrta stanice in se v njih tako namnoži, da ni prostora za kako drugo vsebino. Predno so stanice uničene, prevrta že trosje zunanjo kožico in more že črez 24 ur kaliti, ako dospe na kako vlažno podlago. Če je ta še zelen strok, zavrta se vanj in naredi novo podgobje.
Na listih in steblih trosje vendar ne kali, ampak samo na zelenem stročju.
Z žveplanjem se tu ne dà mnogo opraviti, če tudi se število napadenih strokov nekoliko skrči. Najboljše bi bilo, ako bi vsak skrbel za suh prostor in bi omogočil, da more veter do teh stročnic.
Kapusova koreninska oteklina (Plasmodi’óphora Brässicae).
Povsod po onih krajih, kjer ljudje sadijo razne kapusove vrste, znane so neke, navadno kakor biseri po koreninah nanizane nabrekline in večje ali manjše otekline na spodnjem delu stebla. Posebno po vrtib, ki se močno gnojijo, je včasi ta spaka tako razširjena, da je dobrega pridelka le malo. Ker so neporabne otekline mestoma debele kakor pest, in ker potrebujejo mnogo živeža, razumljivo je, da se drugi kapusovi deli le slabo razvijajo. Ali to še ni največje zlo! Včasi nagnijejo korenine, in zelišče se nekam slabo obira, naglo vene in nastavlja zelò slabo listje, vsled česar nima človek jeseni kaj spravljati.
Ta bolezen ne nastopa pri vseh kapusovih vrstah jednako-merno. Pri nekterib najdemo posebno na spodnjem delu stebla, ali pa na glavni korenini nekoliko velikih, okroglih, belih in trdnih oteklin ; pri drugih pa nahajamo na stranskih koreninah in na nežnejših vlaknih glavne korenine večjidel majhne, včasi podolgaste nabrekline, ki lahko porujavijo in zagnijejo. Včasi se nahajata obe obliki na jedni rastlini.
Vse otekline ne nastajajo vsled tistega vzroka, vendar še dandanes ne moremo trditi, ako smo jih samo s prostim očesom ogledovali, to in nič drugega mora biti vzrok. V obče pa vendar lahko rečemo, da večje in trdnejše otekline nareja ličinka nekega hrošča, manjše pa neka glivica, okteri bomo kmalu zvedeli, kar je potrebno. Glivica napada vse rastline, ki nosijo latinsko ime „Brassica“, torej na pr. glavato zelje, pravi ohrovt, kolerabo, karvijol, brokole, repo itd. Skoda je najbolj občutljiva tedaj, ako se zajedavka nastani že na mladih rastlinah; da pa tudi starih ne zametuje, temu je dokaz to, da se včasi jeseni naseli v steblovju, ki nima več listov.
Otekline so tiste barve, kakor zdrave korenine. Ako jih prerežeš, zdijo se ti snežnobele in mesnate. Sčasoma postajajo grbave, vele in temnejše ter nagibljejo na gnitje. O vlažnem vremenu se izpremenijo v neko kašasto, smrdljivo tvarino, v ktero razpade vse nežnejše staničje, med tem ko se krepkejši deli še nekoliko ustavljajo. Gnitje se širi po korenini od spodi navzgor, in med tem ko umirajo spodnji deli, poganjajo višji
nove koreninice, ki pa tudi hitro obolijo. Včasi je dobiti rastlin, kterim so segnile vse prvotne korenine, in ki stojijo samo na novih, ktere celò nad zemljo pririjejo iz stebla. Taka zelišča venejo na močnem solncu, in po tem je kaj lahko spoznati bolezen na koreninah. Po noči si njihovi listi sicer nekoliko opomorejo, a solnce jih zopet pohabi.
Začetek bolezni se more spoznati le s povečalom, s kterim ugledamo v pojedinih površnih stanicah neko neprozorno, brezbarvno, drobnozrnato tvarino slizavega značaja. To je glivica, ktere navzočnost se tudi s tem ovadi, da postanejo dotične stanice nekoliko večje, kakor da hi se bile raztegnile. Poleg teh se prikažejo kmalu tudi take stanice, ki so napolnjene z jako majhnim, okroglim in brezbarvnim trosjem. Glivica, ki se sprva jako težko razloči od navadne stanične vsebine, potuje iz stanice v stanico, in ko se prične razmnoževati, postane nekako mrežasta in se izpremeni v okroglo trosje, kterega je stanica polna. Ker se ta zdaj omehča in pogine, pride trosje na prosto, kar se tem hitreje vrši, čim vlažnejša so tla. Posamične stanice se ločijo druga od druge, in naposled se tudi njihove nežne stene ne morejo več ustavljati ter se izpremenijo v smrdljivo tvarino. V suhih tleh ne pride tako hitro do gnitja, a naposled mu vendar zapadejo korenine. Ako pride trosje v mokroto, naredi se od njega nova zajedavka, ki se plazi počasi sem ter tja, dokler ne pride do kake korenine, v ktero se zavleče in že znane otekline povzročuje.
Zdaj pa pridemo do tega, kako se uspešno boriti s to zajedavko! Vsakdo je morebiti že spoznal, da je ni mogoče pokončati, kedar je že v rastlini ; zakaj niti misliti ni, da bi kdaj dobili tako sredstvo (pomoček), ktero bi v stanicah zamorilo glivico, stanično vsebino pa zdravo pustilo. Misliti moramo samo na to, kako ohranimo rastline zdrave, in v tem oziru ni boljšega pomočka od pridne roke, ki jeseni takoj pobere razne rastlinske ostanke po njivi in jih sežge, zakaj s tem je uničenega mnogo trosja. Ako pa korenine v zemlji gnijejo, pospešujemo nevedé sami hitro razširjanje te kvarljivke. Tudi na gredah, kjer gojimo semenice, naseli se lahko glivica. Kedar jih pozneje presajamo na njivo, moramo pregledati koreninice, ako že morebiti nimajo po sebi majhnih oteklin. Takih ne smeš metati na gnojišče, ampak v ogenj. Naši kmetje imajo navado, da sadijo kapus več let zaporedoma na tisto njivo. To nikakor ne velja, in ako hočemo tej zajedavki priti do živega, moramo sadeže na njivi pogosto izpreminjati.
Rastline škodljive sadnemu drevju.
Hiša sredi sadnega vrta! Kako prijetna in dobrodejna je ta podoba človeškemu očesu in srcu. Ogleduj jo ali spomladi, ko se je drevje osulo s cvetjem, ali jeseni, ko se mu veje šibijo pod rumenim in rujnim sadom in se ti izmed orumenelega listja blešči povsod krasen dar božji. Pa bodi si hiša tudi majhna, lesena in krita s slamo, vendar je podoba tihe sreče in zadovoljnosti. Potnik, po cesti mimo gredoč, ozira se z veselim srcem v njo in rad ustavi za čas svoje korake, da si oddahne v prijetnem hladu. In ako pogleduje okoli sebe in vidi, da je drevje očiščeno mahu, da je zemlja okoli debel razkopana in zrahljana, da je šibkim drevescem opora in trnjeva ograja, hitro mu je jasno marsikaj. Ni ga videl lastnika, a takoj vé, da je to mož, ki ima glavo in srce na pravem mestu. Tudi srce? — Tudi! človek, ki vzgaja drevesca, cepi jih, presaja in brani vsem nezgodam, tak človek gotovo ni napačnega, nikar pa hudobnega srca.
In kako obilno plačujejo sadna drevesa trud, ki ga je človek imel z njimi! Lahko rečemo, da niti polje, niti vinograd delavcu v toliki meri ne povrača truda. Koliko zaleže sadje v hiši, bodi si že presno, ali posušeno? Pa koliko gotovega denarja tudi prinese kmetovalcu v hišo ! Kaj bi počeli naši Ipavci, ko bi ne imeli toliko sadja, kaj bi počeli zlasti zdaj, ko jim vinska trta že toliko let. ne daje več pravega dohodka? Goriški Brici bi bili brez sadja največji siromaki in bi se morali izseliti. Koliko denarja pride v deželo samo za zgodnje črešnje! In ali ni res, da so najubožnejši kraji po Slovenskem prav tisti, ki imajo malo sadnega drevja, ali če ga tudi kaj imajo, ne trudijo se ljudje prav nič okoli njega. Žalostna resnica je, da je takih zanikarnih in malomarnih gospodarjev pri nas še povsod preveč, če tudi z druge strani radi priznavamo, da je zadnja leta tudi v tem po mnogih krajih krenilo na boljše. Ako človek take gospodarje zaradi tega graja, dobi navadno v odgovor: „E, pri nas sadno drevje ne raste, naš kraj ni za to.“ A ne bojimo se laži, ako rečemo, da od deset takih izgovorov jih devet nič ne velja. Bes je, da ne prija vsak kraj vsakemu sadu, ali svtem še ni dokazano, da ne prija nobenemu. Poskuša naj se! Če odreče zgodnji, more-
biti se ti ponese pozni; če se ti izneveri marelica ali breskev, zasadi hruško ali jablano. Naposled ti bo to ali ono vendar obveljalo.
Brez truda in dela pa ni nikoli in nikjer nič. Pravijo, da pečena piščeta nikomur sama v usta ne lete. Dela okoli sadnih dreves tudi ni tolikega in ne takšnega, da bi ga človek ne mogel z lagotjo zmagovati. Vrh tega je še pomniti, da se največ tega dela opravi v pozni jeseni, po zimi in na prvo pomlad, ko veliko poljsko delo miruje. Tedaj se strže mah in lišaj z dreves, trebijo se gosenična gnezda, pobira in spravlja se bolno listje, zemlja okoli debel se gnoji, okopava in rahlja, cepijo se divjaki, drevesca se obrezujejo in presajajo. — Te lepe in resnične besede je postavil Pr. Erjavec v svoji knjigi: „Naše škodljive živali“ na čelo četrtemu poglavju.
Poleg raznih žužkov, ki se pasejo po drevju, cvetju in sadju, živi na njem tudi mnogo drobnih glivic, ki ti upropa-stujejo pridelek domačega vrta. Vso to nesnago je treba odpravljati, ker se hrani in razmnožuje na tvoj račun. Kako živijo te rastlinice, in kako se razmnožujejo, kako škodo ti napravljajo, in kako jih je treba zatirati, to ti hočemo povedati v tem poglavju. Eazun mnogovrstnih glivic se šopiri po drevju marsikje tudi majhen grmiček — bela omela, o kterem izpre-govorimo na prvem mestu.
Bela omela.
Potniki, ki so prepotovali pragozde vročih krajev, zlasti Amerike in Azije, ne morejo se načuditi krasoti ondotnih, po velikanskem drevju vzpenjajočih se lesnatih rastlin ter radi priznavajo, da je njihovo pero dostikrat preokorno, kedar velja podati pravo sliko oddaljenih nam dežel. Ne samo vzpenjajočih se rastlin, kterim se razvejujejo korenine v zemlji, temveč tudi pravih zajedavk je ondi kakor nikjer drugje lepo število. Ne-ktere se odlikujejo po izvenredno lepih in velikih cvetih ter še bolj očarajo strmečega tujca, kteremu sicer niso neznane domače cvetke, toda iskati jih je po pritličju. Tudi mi imamo neznatno število zajedavk med javnocvetkami, ki se pa gledé na velikost in lepoto nikakor ne morejo meriti s prekomorskimi, in nam še niti na misel ne pride, da bi se kdaj pritoževali zavoljo tega pomanjkanja. Narobe, prav hvaležni smo stvarniku, da nam ni poslal te nadloge v obilnejšem številu. Kar je kras pragozdom, bilo bi nam na veliko škodo. Še ta betviea domačih zajedavk nam dela pogosto prav veliko kvaro, bodi si v gozdu, na sadnem drevju, ali pa na polju.
Naše škodljive rastline.
34
Bastiina, o kteri tukaj poročamo, je najbolj podobna kuhinjskemu orodju tistega imena na „o“, ktero rabijo naše gospodinje, kedar je treba pripraviti peč za vsajanje krušnih hlebov. In res, ni je rastline, vsaj v naši domovini ne, kteri bi se to ime gledé na podobo bolj prilegalo! Omela je ljudem povsod znana, samo da jim rajši rabi spakedrana tujka, kakor lepa domača beseda. Kamor greš, povsod ti doni na ušesa „lim“, in sicer ne samo za grmiček, temveč tudi za snov, ki je služila in služi marsikje še dandanašnji trdosrčnim ljudem v pogubljenje in ugonobitev toli koristnih in ljubih krilatih pevcev. Mnogi so se že prepričali o nespametnem tem početju, druge pa zadržuje postava, da ne ravnajo tako kruto z našimi majhnimi dobrotniki. A vendar vse še ni, kakor bi moralo biti !
Omela je torej za-jedavka, t. j. potrebnega živeža si ne pripravlja sama, temveč ga pije iz dreves, na kterih se je nastanila. Da tako izsesavanje ni materi rastlini na korist, prepričal se je vsakdo, ki je natančneje opazoval dotičnico. Omeline ko-reuine namreč prode-
Slika 336. Bela omela. (Viseum àlbum.) rej° s^orj° ter rastejo
v les, kjer se razvepjo in z njim zvežejo v celoto. Zivilni sok, prišedši po drevesnem deblu do teh korenin, vstopi vanje ter redi kvarljivko namesto veje, na kteri si je izbrala svoje selišče. Na ta način je pretrgana soku pot do listov, ki se dado primerjati živalskemu želodcu, ker oni so prav tisti deli. kteri pripravljajo rastlini živež po kemijskih zakonih. Ni čuda. da napadeno drevo hira, posebno pa veje, iz kterih rastejo škodljivke. Taka veja se nekako spači in okoli zajedavke preveč odebeli, dočim je ostali del šibek in veter ga lahko odlomi; tudi ne gre v dolgost in
ne donaša skoro nobenega sadu. Ako pa sedi kvarljivka v vrhu, kar se posebno na jelkah (hojah) pogostoma nahaja, zaduši ji vrkni popek, in namesto njega se širi óna prav oblastno na okrog. V vsakem slučaju je treba zajedavko odpraviti in z nastalo rano ravnati, kakor z drugimi.
Omela je naš jedini vednozeleni grm, in zato ga je po zimi lahko ugledati, zlasti na listnatem drevju, kteremu se je osulo listje. Kratko deblo je vilasto razrastlo in povsod jed-nakomerno členkovito. Ker je vrhni popek zmirom cvetni popek, ne raste grm preveč na visoko, temveč na široko. Pod vrhnim sedita nasprotno dva popka, ki nadaljujeta vejico vsak na svojo stran. Usnjati, topo-podolgasti listi so tudi nasprotni in imajo pet skoro vstričnih žilic, ki se pa precej na drobno razvejijo med ostalo staničje. Listi so eelorobi in kakor vsa rastlina rumenkasto-zeleni. Po barvi nam je vendar razločevati dvoje grmov: nekteri so bledo-rumenkasto-zeleni in imajo precej širje liste, kakor je tudi vsa rastlina nekako močnejša ; ona nosi samo prašne cvete, ki sedijo med mlajšimi rogovilami in med listi. Drugi so temno-rumenkasto-zeleni z ozkimi listi in nežnejšimi vejicami ; med rogovilami in listi sedijo le pestični cveti, iz kterih se pozneje razvije plod a). Rastlina je torej dvodomna. Prašni cveti b) imajo samo četverodelen obod, na čegar krpicah sedijo 4 prašnice brez prašnih nitek. Pestični c) pa imajo četverolisten venec in v njegovi sredi pestič, ki se pozneje razvije v belo, okroglo, kakor grah debelo in jedno-serano jagodo d) in e), ki je napolnjena z lepljivim sokom. Jagode ostanejo na grmu do prihodnje pomladi, ko priroda zopet oživi in se sok z nova jame pretakati po rastlinah. Zdajci razveže tudi omeline popke, da se razvijejo v neznatno cvetje.
Jagode popadejo sčasoma na tla, kjer segnijejo. Nekoliko jih pa vendar vsled lepljivega soka obvisi na spodnjih vejah, koder izrastejo novi grmički. Tako se širi ta nepridnica sama ob sebi na tistem drevesu, in prav poredkoma se košati le jeden grm na njem. Videl sem že več kakor deset takih butar na jedni jablani in posestniku očital njegovo nemarnost. Sicer pa je sam priznal, da napadene veje skoro nič ne rodijo, ali vzroka je iskal drugje. Po dveh letih so si pa osnažene veje dobro opomogle in rodile obilno. Tiste pa, ki so se morale zavoljo pregloboke rane ob njej prikrajšati, pognale so lepe mladike, človek včasi svojim očem ne veruje, posebno pa ondi ne, kjer ni pričakoval takšne prikazni. Celo po drevju po omiki dišečih ljudij ni omela kaj redkega. Ako pa že z vrtom tako slabo stoji, česa je pričakovati od divje rastočih dreves !
Prav s tem more človek obilo koristi imeti od prirode, da jo po pameti vravnava za svoje namene.
Na ravnem polju je omela bela vrana, tem gošče jo je najti na hribovitih krajih. Po vzroku ni treba popraševati, zakaj že dolgo je znano, da razmnožuje našo zajedavko drskač (carar), naših drozdov največja ptiea. Po letu živi bolj po višavah in se ne zmeni za brdje. Ko mu pa sneg hrano zapade, preseli se v nižave in stika tod za raznimi jagodami. Tudi omelinih ne zametuje, temveč naje se jih s pravo slastjo. A njegov želodec je vendar preslab in ne more prekuhati in prebaviti semena. To odpade z blatom, in ako se prilepi na kako vejo, kali in vzraste v zajedavko. Ni še dolgo tega, kar se je opustila trditev, da mora omelino seme, ako naj postane kaljivo, prepotovati drskačeva hranila. Zavoljo tega se je razvil pregovor : turdus sibi ipse malum eacat, kar bi se prosto v dostojni slovenščini glasilo: drozd sam sebi zanke stavi. On raznaša rastlino za svojega klatenja od kraja v kraj ; od njenih jagod se napravlja klej, s kterim se namažejo palčice, na ktere se prilepi perje okusnega ptiča.
Na hrastu omela ne raste, ampak neka druga njej podobna zajedavka, ki se pa po zimi ospè. Tak hrast je bil Germanom dokaz posebne moči, in še dandanes se njihovi potomci radi zaljšajo s hrastovim listjem. To zajedavko so rabili tudi za božjast. V starem veku je bila omela na posebnem glasu, da se z njo odprejo vrata v podzemeljski svet. Tudi na severu so jo posebno čislali, zakaj bila je neki najboljši protistrup, in vsaka stvar, ki je pila od „o m eli ne pijače“, postala je neizrečeno plodovita. Zdaj pa je njena slava pri kraju, in za nas ima samo še pomen zajedavke. Z zlatimi srpi so jo dobivali za poganstva svečeniki z drevja, zdaj pa jo z nevoljo pokonča umni sadjerejec ter gleda na to, da jo že v kali zaduši. Vse posvetno je minljivo. Kdo bi mislil, da ima tako neznatno bitje svojo zanimivo zgodovino!
Hruškova rja.
Od rožnika pa do velikega srpana se nam kaže včasi listje hruškovega drevja precej izpremenjeno. Posebno na večjih vrtih ni ta prikazen nič kaj redkega, in dasi tudi je morebiti ni videti na vsakem drevesu, vendar je tak sadunosnik malokdaj / brez nje. Na zgornji strani listov opazimo namreč svetlo-ruméne, včasi celò rudeče lise, v kterih sredi se nahajajo posamezne pike, ki se takoj ovadijo po svoji temnejši barvi. Take lise z omenjenimi pikami vidimo na naši sliki na zgornjem
lista, čegar spodnja polovica nam predočuje zgornjo, zgornja polovica pa spodnjo stran. Ako preiskujemo imenovane pike s povečalom, najdemo, da so to vhodi v majhne, kaki steklenici podobne votline, ki so se naredile v listu. Na njihovi notranji strani štrlijo jako tanke, drobne nitke druga pri drugi v votlino. Na koncih se napravijo drobna, jajčasto-podolgasta, brezbarvna telesca, ki lahko odpadejo z nitek. Ako porosimo list, izstopijo omenjena telesca iz votlin, namočena z neko sli-zavo tekočino. To je trosje posebne vrste, čegar nadaljno razvijanje še ni znano.
Nekoliko pozneje najdemo na spodnji strani pod lisami posamezne skupine nekakih oteklin, ki so pokrite z belo kožico. Naša slika nam jih kaže na zgornji polovici zgornjega lista, na spodnjem pa zelò povečane. Te kožice narejajo kopičaste, včasi malo ukrivljene kapice ter se mrežasto raztrgajo nad oteklinami. Zdaj se pokažejo čašice, napolnjene z rumenim, drobnim prahom. To je trosje druge vrste, o kterem vemo, da razmnožuje zajedavko. Po nekolikih tednih so te čašice prazne ; veter je raznesel trosje. Listi pa in sad, kjer se je razvijalo trosje v čašastih posodicah, so sprva mesnati in zabuhli, pozneje se pa posušijo. Skoda sadjarjeva je seveda tem večja, čim več napadenih mest je na listu ali sadu.
Med tem ko je trosje prve vrste na zgornji strani lista dozorelo in izstopilo iz stekleniča-stih posodic, začne se v listu prava izprememba. Napadeni del, kterega prepleta na vse strani belkasto, nitasto podgobje, oteče in izgubi lepo zeleno barvo. V oteklinah blizu spodnje listne strani se naredijo pojedine goste kepice zamotanih nitij, ki polagoma rastejo in se počasi pomikajo proti površju. Orez nekaj časa spoznamo, da se je zamotana kepica izprevrgla v mične, nežne verižice, ki ležijo druga poleg druge, in kterih členi so oblice, zvezane s kratkimi nitimi. Vsaka taka verižica stoji na kratkem reclju, ki se je izmotal iz gostega podgobja. Oblice proti koncu verižice so večje, imajo debelejšo kožico in so lepo
Slika 337. Hruškova rja. (Boestélia cancellata.)
rumene. Tako se razvija trosje druge vrste, o kterem smo rekli, da se nahaja v čašicah.
Ko je trosje dozorelo, pretrga nežna posodica z rumeno vsebino listno kožico na spodnji strani. Zdaj se precej podaljša in nam predočuje one bele, kopičaste kapice, o kterih smo že govorili, in ktere lahko ugledaš s prostim očesom nad rumenimi lisami. Iz odprtih čašic odnesejo veter, dež, žuželke itd. trosje, ki dospe po tem potu na pripravno mesto, kjer se dalje razvija.
Marsikomu se bo morebiti zdelo, da škoda ni posebno velika, ako tudi drevesno listje trpi, če na drevesu le sad dozori. Ali razun tega, da more zajedavka tudi sad napasti in ga včasi res napade, je škoda vendar zelò občutljiva. Listi so namreč tisti rastlinski deli, ki pripravljajo rastlini, torej tudi sadu, potrebni živež, čim več jih ima drevo, in čim bolj zdravi so, tem bolje je za posamezne dele, tem bolje seveda tudi za sad. Kjer listov ni dovolj, razvija se rastlina le slabo; vsa je videti bolehava, in ako se dogaja kaj takega več let zaporedoma, izgubi svojo moč in usahne. Na bolehavem drevesu ne moremo iskati lepega, sočnatega sadja!
Pa vrnimo se k zajedavki. Omenili smo, da veter, dež, žuželke itd. raznašajo njeno trosje. Dolgo se ni moglo dognati, kam mora to trosje priti, da se dalje razvija in v prihodnjem letu z nova rjo napravlja na hruškah. Pokazalo se je, da se to poletno trosje samo tedaj prestvari v ozimno, ako je našlo na svojem potovanju po zraku kako brino. Ondi je že dolgo znana neka posebna glivica, ki pa hruškovi rji ni prav nič podobna. Malega travna vidimo na starejših brinovih vejah, ali na listih mehke, rumene grudice, ki se napijejo o vlažnem vremenu vode in postanejo potem zdrizaste. Otovre se nekako tresejo in so včasi okrogle, včasi pa trakaste ter se navadno posušijo že velikega travna. Veje so ondi, kjer so sedele glivice, raztrganega luba.
Položimo li košček te zdrizaste tvarine pod povečalo, ne vidimo drugega, kakor rumeno ali rujavkasto, večjidel podol-gasto trosje, pritrjeno na dolgih recljih. Vsak tros je pregrajen v dve polovici; obe moreta kaliti. Samo reelji postanejo zdrizasti, ako je prišla vlaga do njih, trosovi pa ne. Reelji izra-stejo iz podgobja, ki vse leto v pojedinih nitkah v brinovih vejah živi in povzroči, da se mestoma napnejo in nabreknejo. Kedar je čas za to, zamotajo se te niti v gosto podgobje in naredijo omenjeno trosje. Na brini se to ne razvija dalje, in
ako ne najde hruškovega listja, pogine. Tu pa je vzrok opisani hruškovi rji.
Razvijanje te zajedavke je na kratko takó-le :	Na brini,
v kteri živi podgodbje, izcimi se zdrizasta tvarina, ki je napolnjena z ozimnim trosjem. To kali na hruškovih listih, ali na mladem sadju, in naredivši zamotano podgobje, pririje v ste-kleničastih in nekoliko pozneje v čašastih posodicah na površje, kjer se pokaže kot rja. Njeno trosje ne napravlja na drevju nobene škode več, in ko bi ne prišlo na brino, vse bi bilo končano. Ali temu navadno ni tako!
Na jablani se razvija istotako jabelčna rja (Roestélia penicillàta), ki se samo v podrobnostih loči od prejšnje.
Malo bi pomagalo, ako bi hoteli te zajedavke odpraviti s tem, da bi pobirali listje, v kterem se je razvijala glivica. Dobro in jedino sredstvo je, da odpravimo brino povsod iz obližja sadunosnega vrta. Oe pa tega nočemo, skrbimo za to, da uničimo ono zdrizasto tvarino na njej.
Češpljeva rja (Puccinia prunórum).
Poleg pegavosti in rožičev, o kterih bomo kmalu poročali, opazujemo na listju češpljevega drevja še neko drugo bolezen, ktero povzročuje češpljeva rja. Ta prikazen sicer ni redka, vendar škoda ni posebno velika, in zato jo omenimo kar na kratko. Zajedavka se prikaže proti jeseni na spodnji strani listja v podobi majhnih, rujavih lis, ki so včasi tako gosto nasute, da je ves list videti rujavkast. Te lise so sestavljene iz recljatega, rujavega ozimnega trosja. Vsak tros je s poprečno steno razdeljen na dve jednaki polovici, ki sta podobni drobni, z bodicami oboroženi kroglici. Trosje prezimi in ustanovi konec poletja z nova bolezen, ktero prenaša poletno trosje na sosedno drevje. Proti njej bi se dalo morebiti s tem kaj opraviti, da se napadeno listje jeseni skrbno pobere in sežge.
Kosmuljina rja (Aecidium grossulariae).
Razun navadnega drevja gojimo po naših vrtih, ali pa v Sadovnikih še nekaj nizkega grmičja, ki ne krasi samo vrta, ampak nam daje tudi mnogo dobrega sadja, ktero vkuhamo in prihranimo za zimo. Temu grmičju prištevamo v prvi vrsti kosmuljo ali agras in rudeče grozdjiče. Na obojem nam delajo škodo majhne glivice, ktere se naselijo na listju. Kosmu-ljino listje in jagode napade včasi imenovana rja tako hudo, da ni zdravega lista najti na njej. Omeniti je treba, da imamo
v mislih samo lepo, nekako drevesasto vzgojene rastline te vrste, ki se odlikujejo po debelih jagodah, in ne onega trna-tega grmovja, ki raste zlasti po gozdih in goščah hribovitih krajev. Tu je gozdni nebodigatreba (gl. sliko 496.). Ako je listje od rje močno napadeno, ospè se že meseca velikega srpana, kar je kvarljivo rastlini. Na spodnji strani listov nareja rja rudečkaste lise, v kterih sedijo plitve čašice druga poleg druge. Ko je trosje v njih dozorelo, napne se njihova kožica in počasi raztrga. Tako je trosje osvobojeno. Dobro bi bilo, ako bi se odpravljalo napadeno listje; to bi veljalo tudi o rji rudečega grozdjiča.
Ta zajedavka je sorodna češpljevi rji, toda njeno trosje je gladko in nima nikakoršnih bodic po sebi. Nahajamo jo tudi na listih in jagodah rudečega grozdjiča, kjer napravlja majhne, rujave lise na spodnji strani listja. Tu proderejo rujavi kupčki kožico in razpršijo rujavkasto trosje. Vsak tros je pritrjen na kratkem, belem reclju in pregrajen na dve jednaki polovici.
Grozdjiče zajedava še neka druga glivica, ki pa tudi ni posebnega pomena. Naj torej zadostuje, da smo jo vzeli v misel.
Rožieevec.
Dostikrat se sadjerejec jeseni zastonj ozira po češpljah (slivah) ; le malo jih visi na drevesu, dasiravno je stalo spomladi v najlepšem cvetu in ni bilo pozneje ne mraza, ne toče. Opazil je, da je bilo v začetku prav mnogo drobnega sadja, ki se je pa polagoma izprevrglo v takozvane rožiče in odpadlo. Ti stvori niso za nobeno rabo, ker so popolnoma preobraženi in nimajo nobenega okusa. Povzročuje jih neka glivica, ktera se naseli v mladem sadu in ga počasi prenareja v votle, od strani stisnjene, zelenkasto-rujavkaste, pozneje z nekim belkastim prahom posute rožiče A), ki rano odpadejo in prav nič ne zaležejo. Osrednja votlina je napolnjena z zrakom, ob zgornji steni pa sedijo koščice.
V napadenem sadu se razprostira nitasto podgobje m) na vse strani med posameznimi stanicami e), dokler ni preprežen ves rožiček. Nektere njegovih vejic prirastejo do zunanje kožice c), vzdignejo jo kvišku in se razširjajo dalje. Naposled se postavijo navpik, odebelijo in postanejo valjaste s) v B). Te stanice se odločijo s posebno steno a) in b) v G) od podgobja, in ker se še nekoliko podaljšajo, pretrgajo zunanje staničje in izpustijo trosje D), ki se je bilo med tem časom naredilo v njih. b) v C) nam kaže trosje še v prvotni valjasti stanici, ktera stoji na kratkem reclju st).
To bolezen so poznali že v prejšnjih časih in mislili, da je nasledek neugodnega vremena, vsled kterega se spači mladi sad. Drugi so trdili, da jo povzročujejo razne žuželke, M neki zabadajo sadje. Da ni ne prvo, ne drugo resnica, zvedeli smo
Slika 338. Božičevec. (Eioäscus pruni.)
ravnokar. Kriva je namreč imenovana glivica, ki neki prezimuje v mladikah, kar se more posneti iz tega, da napada več let zaporedoma mlado sadje tistega drevesa. Kdor se je hoče odkrižati, poreže naj mladike do starejšega lesa. Božiči se naj poberó in sežgo.
Kodravost breskovega listja (Exoàscus deformans).
Božičevcu zelò podobna zajedavka se naseli prav pogosto na listju naših breskev, sliv, črešenj in višenj. Na breskvah povzročuje takozvano kodravost listja. Spomladi namreč, ko jame drevje zeleneti, spači se mlado listje s tem, da se ob robu nekako zadrgne in namehuri ter vegasto srednjo žilo potisne nekam v stran. Spodnja stran napadenega lista je navadno zbočena navzgor. Dostikrat ni opaziti nobenega zunanjega vzroka, in listje odpade že pričetkom poletja z drevesa. Ako pa pride do tega, da glivica, ktere podgobje se vleče iz listov daleč tja v vejice, nastavlja trosje, tedaj se list skoro popolnoma pokrije z nekim belim, slani podobnim povlakom. To so valjaste stanice, v kterih se nareja trosje, in kterih spodnji del
je večinoma koreninasto zožen in vtaknjen med staničje dotič-nega lista. Včasi je namehurjena samo jedna polovica, med tem ko ostane druga popolnoma zdrava. Pri nekterih črešnjevih vrstah porudečijo taki mehurčki.
Kodravost se pokaže na tistem drevesu navadno vsako leto, in drevje, ki trpi od te zajedavke več let, usiha polagoma in zgodaj pogine. Takemu drevesu pomoreš najbolj s tem, da odpraviš takoj spomladi kodravo listje, in da porežeš vejice do starejšega lesa.	____________
Na črešnjah napade glivica le malokdaj vse drevo; navadno se naseli samo na posameznih vejah. Ko listje poganja, spoznaš obolelo, še predno se je nepravilno namehurilo, po tem, da ostane rudeče, dočim zdravi listi lepo ozelenijo. Na napadenih vejicah se razvija listje hitreje, cvetje pa jako počasi. Bolj kakor zastran drugega drevja je dokazano o črešnjah, da životari podgobje v vejah, in iz tega, da ostane listje včasi zdravo, še ne smemo sklepati, da ga ni v drevesu, ali da je izginilo iz njega. Zastran takih slučajev lahko trdimo, da je popek že pognal, predno ga je doseglo podgobje. Ako dospe namreč podgobje do popka, ko je ta že pognal, in ko je spodnji del nastale mladike dobil že precej moči, ne more ga prodreti in se zavleči v listje. V obče moremo trditi, da po suhih letinah ne nastane mnogo rožičev, in tudi kodravost otovre ni ravno prenavadna, kar si moremo tolmačiti tako, da les hitro zori in vsled tega nekako zaostaja podgodbje. Na ta način si moremo tolmačiti tudi tisto metlasto vejevje na črešnjah, ktero to lepo drevje tako pači, in ktero ima tudi ta glivica na vesti. Navadno ukrivljene in vegaste veje so spodi nerazmerno debele in se polagoma stanšajo do prave debelosti tako, da se jasno vidi, da zajedavke ni tu. Najbrž mladika prehitro zleseni, in podgobje je ne more dohajati. Glavna veja takih „kuštravcev“ je zmirom debelejša mimo one, iz ktere so izrastli. Tudi na slivah se mestoma opazuje jednaka prikazen, toda redka je.
Grintavost sadja (Tórula fructigena).
Grintavost raznega sadja imenujemo ono prikazen, ki se javlja navadno v rumenkasto-belih kupčkih na gnijočem sadju. Jabelka, hruške, slive itd. so pogosto v topli jeseni skoro popolnoma pokrite s to nevšečno nesnago, posebno pa ondi, kjer ležijo dolgo na tleh. Yzrok temu so majhne glivice, kterih podgobje je sestavljeno iz celovejnatih, členkovitih nitij. Iz njih
izrastejo posebne nitke, ki so ali jednovite, ali razvejene, in ki razpadejo sčasoma v podolgasto trosje.
Sadje postane toliko bolj grintavo, v kolikor bolj vlažnem in megli podvrženem kraju je rastlo. Sicer pa ne trpijo vse vrste jednako od grintavosti, zakaj nektere ostanejo popolnoma zdrave, med tem ko so druge močno napadene. Kjer se te glivice navadno prikažejo, odvrnemo škodo s tem, da potresemo cvetje in pozneje tudi sadje s prav drobno semletim, ali v prah stolčenim žveplom.
Rastlinska črna rosa.
Vsakemu je znana prikazen, da postane listje nekterega domačega drevja skoro kar črez noč črno, ali rujavkasto-črno, kakor da je kdo saj potrosil po njem. Izmed sadnega drevja največ trpita jablana in sliva, in ravno zavoljo tega hočemo o tej kvarljivki izpregovoriti na tem mestu. Hmeljevi listi so včasi tako preobloženi s tem sajastim povlakom, da je komaj	^ ük „ jst
najti zelene lise na njih. Tudi javori, vrbe, topoli, gabri, lipe itd. so večjidel jednako onesnaženi. Tem, sajam podobnim skorjicam smo dali ime „rastlinska črna rosa“ zato, ker jih povzročuje neka majhna glivica, ne pa, kakor bi bilo soditi na prvi pogled, kak črn prah, kterega je morda veter zanesel na listje.
Prvi čas kvarljivke ni lahko opaziti, zakaj naseli se na listu kot jako nežna, belkasta tančica, ki je sestavljena iz zelò drobnih oblic.
Iz teh narastejo črne ali črn-kaste, nekoliko razvejene niti, ki so členkovite in glavna
Slika 339. Rastlinska črna rosa. (Fumägo salioina.)
podlaga že omenjenih prevlek. Te niti sestavljajo podgobje, ki ima to posebno lastnost, da se izpremeni pri zadostni vlagi v neko zdrizasto tvarino. Tako pride, da se razširi malo da ne po vsem listu, in ko se posuši, naredijo se od nje krhke skorje, ki popadajo v precejšnjih krpah z lista. List je videti ondi suh, dasi tudi se podgobje ni zarilo vanj, zakaj ono nima ni-
kakoršnih sesalk. Oškodovanje rastline nam je iskati pač v tem, da povlak zabrani svetlobi pot do lista, ki zavoljo tega ne more pravilno delovati. Listi namreč pripravljajo rastlini živež in oddajajo ob jednem tudi razne pline, ki so se nabrali v rastlinskem telesu. Ker pa podgobje m) zamaši tiste majhne, s prostim očesom nevidne luknjice, po kterih se list oddihava, postane ta bolehav in ne more izvrševati svoje naloge. S tem pa glivica nič manj ne škoduje, kakor marsiktera druga, ktere podgobje živi v listu.
Nevarnost, ki nam preti od te strani, je tem večja, ker črna rosa ni posebao izbirljiva in zaradi tega najde kmalu kako ugodno podlago, kjer se naglo razširja. Njena posebnost pa je, da iz vsakega odtrganega kosca podgobja izraste nova glivica, ako so okolnosti le količkaj ugodne. Najbolj po godu ji je vlaga, v kteri je vsaj nekoliko sladkorja (cukra). Ako pohajajo na pr. po hmelju cela krdela rastlinskih ušic, ne traja dolgo, da se tudi naša glivica nastani, in da že oslabljeno listje še bolj slabi. Ako so naredile za vročega poletja ušice na jablanah in slivah mnogo medéne rose, in ako nastopi potem oblačno vreme, pokaže se črna rosa prav obilno na listju.
Nagla razmnožitev te kvarljivke pa se ne oslanja samo na podgobje, temveč za to skrbi vsa skoro nepregledna vrsta raznega trosja. Po letu razmnožuje glivico poletno trosje, ki nastane v več oblikah na podgobju, hitro dozori in na sosedno listje prehaja. To trosje se napravi ali na pravih trosonosih, ali na podgobju kot veliki črni kupčki okroglih zrnec, ali pa v verižice nanizano. Kakor smo že omenili, skrbi to trosje za hitro se vršeče razmnoževanje po letu, in ko bi ostalo pri tem, poginila bi kvarljivka jeseni. Ali žal, temu ni tako! Na trdnejšem podgobju se naredijo otovre raznovrstne posodice, kakor jih kaže naša slika, in v teh posodicah raznovrstno trosje, ktero prezimi, spomladi kali in črno roso ustanavlja. Iz posodice pe), ki se je odprla, stopilo je nekoliko vrečic s), v kterih se nahaja trosje. p) tudi odprta posodica, iz ktere se vsuje člen-kovito trosje, in sp) podolgasto trosje, sestavljeno iz jako drobnih telesec. Vse navedene oblike imajo nalogo, da pretrpijo zimo in kalijo spomladi. Seveda mnogo tega trosja ne doseže svojega namena, ali pri taki množini pač ni težko, da ga vsaj nekaj pride na pripravno mesto.
Pomočkov zoper to kvarljivko je malo, in sicer zavoljo tega, ker ji ugaja večina našega drevja. Da bi jo odpravili iz gozda, niti misliti ni, pač pa bi se dalo kaj storiti na sadnem vrtu. Tu je posebno gledati na to, da drevje ne stoji pregosto,
ker bi potem veter do njega ne mogel; zakaj povsod opazujemo, da se glivica najbolj razširja v mirnih in tihih zatišjih. Nadalje je paziti, da ne pohajajo po drevju ušice, ki sikajo od sebe neko lepljivo blato, na kterem se trosje kaj lahko ulovi. Tudi se nekaj opravi, ako napadeno listje jeseni pograbimo in sežgemo.
Pegavost jagodnjekovega listja (Sphaerélla fragàriae).
Te pa, te; kako debele so in kako lepo rudeče! Dobro bi bilo malo posladkati, misli si človek, prišedši do gozda ali kakega drugega prisojnega kraja, kjer je vse polno tega dani božjega. O otrokih niti ne govorimo ; poznamo jih dobro.
Naj jim gredó v slast rudeče jagode, in naj jih še mnogokrat nabirajo, prav iz srca jim jih privoščimo. Mi pa se ozrimo na drugo stran, pustimo te samorastle rastline, kakoršne nam predočuje poleg stoječa slika, in si oglejmo na vrtu vrtnarjeve, ki obrobljajo razne grede in gredice, ah pa so posajene tudi kar na gredo. Nekako žlahtnega stanu se nam zdijo, kar že spričujejo veliki listi, in o čemur nas uveri sploh vsa zunanjost.
In sad ! Kakor orehi in še debelejše, okusne jagode se skrivajo pod listi in poplačajo vrtnarjev trud prav obilno. Kakor pa vsaka stvar, imajo tudi drozge ali tro-skve — tako pravijo tu pa tam vrtnim jagodam — dve strani. Ne da bi bile človeku morebiti v kako škodo, še lep dobiček mu donašajo, ali nje same zajedava neka glivica, ki krati vrt-
Slika 340.
T?r
Rudeči jagodnjek.
(Fragària vésea.)
narju veselje in zmanjšuje njegove dohodke. O tej zajedavki naj povemo dve, tri.
Na zgornji strani jagodnjekovega listja se naredijo okrogle, rujavo-rudeče lise, ki so ali druga od druge oddaljene, ali pa zlite v večje skupine. V sredi se lise najhitreje posušijo in obledijo, kar pride odtod, da je list ondi že izsesan in popolnoma brez redilnega soka. Beli barvi vzrok je pa zrak, ki se je naselil v prostorih, ko je kožica odstopila. Imenovane lise povzročuje belo, nitasto podgobje, ktero izsesava listno staničje, in ki nareja na listnem površju mnogobrojne šopiče kratkih, bledih trosonosov, kjer nastanejo posamezne, ali verigasto nanizane, drobne troske. V mladosti so troske in šopiči beli, pozneje pa porujavijo.
Druga vrsta trosja se napravlja v majhnih, okroglih posodicah, ki proderejo list in izpraznijo svojo rujavkasto vsebino.
Konec zime opazimo na velih, ali že popolnoma suhih listih pod razpokano in raztrgano zunanjo kožico okoli bledega osredja druge črne posodice, v kterih je mnogo narobe-jajča-stih vrečic z osmimi troskami. To trosje je podolgasto-jajeasto in bledorujavo. Da je ozimno, ni treba skoro omeniti.
Kedar se pegavost prav razširi, posuši se listje, in sad ne more dozoreti, ker mu listi ne dovajajo potrebne hrane. Ta prikazen je lastna vsem rastlinam, in prebivalci vinorodnih krajev to prav dobro vedo, zlasti odkar jim strupena rosa dela toliko preglavico.
Z ozirom na zatiranje moremo vrtnarjem in sploh onim, ki iščejo dobička od drozeg, svetovati tó-le: Doslej se je opazovalo, da napada pegavost listje najbolj ondi, kjer rastejo rastline v ilovnatih tleh, in kjer tudi nimajo dosti solnca in prepiha. Sadi jagode torej v močno, pa rahlo zemljo in skrbi nadalje tudi za to, da imajo solnčno lego, in da more veter do njih.
PegaTOst murbnega listja (Sphaerélla mòri).
Nad 40 let je preteklo, odkar napada omenjena bolezen murbe, a ni se še posrečilo ji priti do živega. Čim neugodnejše je podnebje, tem bolj se jih drži; sicer pa moremo trditi, da je navadno ni vsako leto v tistem kraju, ali da se vsaj ne prikaže vsako leto v jednaki množini. Mi imamo sicer malo opraviti s tem drevjem, in dosti je ljudij, ki ga niti ne poznajo, a bolj na jugu se pečajo s svilorejo, in za njo je bela murba neobhodno potrebna. Zato pa hočemo bolezen na njenem listju na kratko opisati.
Bolezen se izdaja po rujavih pegah, ktere nastanejo meseca malega srpana na listih. Tu se zmirom bolj razprostirajo ; ugnezdijo se tudi na nežnejših žilicah, močnejših pa ne morejo prekoračiti. Obolelo listje ni sicer svilodom škodljivo, ker ne pohrustajo njegovih suhih delov, a drevesu je to na veliko škodo, ker se mu skrči mnogo zelenega površja. Pege so dostikrat nekoliko vdrte in od zdrave okolice obrobljene. Sredi takih rujavih lis prodere glivica kakor majhna blazinica na dan; za prvo sevprikaže več drugih, ki stojé nekako v kolobarju okoli prve. Oim vlažnejši je zrak, tem več blazinic nastane na listu, in sicer ne samo na zgornji, ampak tudi na spodnji strani. Brezbarvne ali rumenkaste, zamotane niti podgobja se prerivajo med posamičnimi stanicami, ki še včasi ostanejo zelene, navadno pa porujavijo. Listna kožica se pretrga, in konci nitek se preobrazijo v trosje, ktero prihaja, namočeno v neko slizavo tvarino, v ogromnih množinah na dan.
Pegavost hruškovih semenic (Stigmatea méspili).
Ta bolezen, ki je hruškovim semenicam posebno v drevesnicah škodljiva, pokaže se navadno že spomladi na mladem listju. Otovre se naredijo na posameznih listih rudeče, prav neznatne pege najprej na zgornji, pozneje pa tudi na spodnji strani. Mladi, mehki list je videti, kakor da bi imel tu pa tam drobne kapljice. Ravno tako, kakor prehaja list iz rudečkaste barve v zeleno in postaja polagoma trdnejši, povečajo se pege in se izpremenijo tako, da se izpahnejo v njihovih sredah okrogle, črnkaste pike. Ako se pege množijo, postane napadeni list skoro jednakomerno rudeče- ali rujavo-pikčast. Rujave pege, ki prešinejo list od zgornje do spodnje strani, zlijejo se, in list se nekoliko uglobi ter nazadnje odpade. Tako izgubijo Semeniče včasi že konec malega srpana listje; le malo ga ostane na na j mlajših vršičkih.
Ako nastopi mokrotno poletje, nastavijo rastlinice sicer še druge krepke poganjke, a tudi njihovo listje porujavi in odpade. Take seineniee v drevesnici že od daleč ugledaš, zakaj nekako metlasto štrlijo v zrak, ali se pa ovadijo po rujavem listju.
Prerežemo li napadeni list ondi, kjer se razvija pega, opazimo podgobje, ktero se preriva med stanicami. Njegov vpliv na stanično vsebino povzročuje, da ista razpade in stanica pogine. Zmirom bolj in bolj tišči bolezen v list, dokler ne dospè do nasprotne strani, òe je tudi ta uničena, tedaj vpade lisa, ker se prične listno staničje sušiti.
črne pike, nahajajoče se sredi rujavih peg, raztrgajo se špranjasto. Tu se prikaže trosje, vsled kterega se napeta kožica prav za prav razkolje. Žajedavka pa ne napada samo listja, tudi na mladih steblih se naredijo jednake pege in v njih trosje. Nadalje se naseli na luskah, ki varujejo popke zimskega mraza. Odtod pa do mladih listov, kteri se začnejo spomladi nastavljati, ni daleč, in tako se prenese bolezen v drugo leto. Ker trosje hitro kali, okuži list za listom in prehaja tudi na sosedne rastlinice. Vendar so dokazale poskušnje, da vsaka semenica ni jednako občutljiva, in da ostanejo nektere sredi zelò okuženih malo da ne popolnoma zdrave. Nadalje je dokazano, da dobro rejene največ trpijo, in zaradi tega bi utegnil kdo misliti, da se glivica nežnejših cepičev še lažje polasti. Ah temu vendar ni tako, in na to se osniva boj zoper to zajedavko. Kakor hitro je namreč mogoče, treba je divjake ob tleh požlahtniti in presaditi v drugo zemljo, kjer ni lanskega, od glivice napadenega listja. Presajanje divjakov ne pomaga mnogo, ker se njih samih drži mnogo trosja.
Po zimi najdemo v bolnih, na prostem ležečih listih poleg že omenjenega trosja rujave oblice različne debelosti. Napolnjene so z rujavim trosjem, ktero v njih prezimi in velikega travna kali. Eavno otovre oboli mlado listje. Iz tega je razvidno, ako poletno trosje tudi pogine ali se ne naseli na mladih steblih, da žajedavka vendar pri življenju ostane. V omenjenih oblicah je mnogo vrečic, v kterih leži po osem trosov, ki so opredeljeni na dve nejednaki polovici. Ko spomladi začnejo rastline zeleneti, pritihotapi se trosje na listje in ustanovi v njem novo podgobje, ktero se ovaja po nevšečnih pegah.
Jabelčni krastovec (Oladospórium dendriticum).
V vlažnih letih izgubi naše sadje, zlasti jabelka, mnogo navadne vrednosti, in čudečemu se nizki ceni pokaže ti kupec hrapave, črnkaste kraste, ki v njegovih očeh po pravici zmanjšujejo vrednost sadnega pridelka. Te nevšečne skorje nareja majhna glivica, jabelčni krastovec, ki včasi tudi na listju životari. Njeno podgobje živi v površnem staničju, ktero se vsled razmnoževanja razpoka in v kraste izpremeni. Sprva so njegove niti bele in zavoljo tega kraste belo obrobljene; pozneje pa porujavijo. Glivica se širi zmirom le ob robu in odlupi zunanjo kožico. Sredi kraste se zamotajo pojedine niti v temno podgobje, iznad kterega se vzdignejo kratke niti na viš, ki se preščipavajo v trosje. To se more še le potem zgoditi, ko je
odpadla lupinica. Trosje je temnorujavo in kaki hruški precej podobno. Isto prav lahko kali, in prišedši na kako drugo mesto, povzroči novo krasto. Pod podgobjem poginejo najbližje stanice in se izpremenijo v skorjo. Ako pride k temu še voda, razpoka se skorja in naredi ob razpokah novo, ki prvotno krasto za nekoliko poveča.
Jabelčni krastovec prezimi na jabelkih in morebiti tudi še drugje, kar pa dandanašnji ni znano. Ker smo omenili, da živi glivica tudi na listju, moramo vso skrb obračati nanje in ga pridno pobirati in v ognju uničevati.
Na hruškah se nahaja prejšnji sorodna zajedavka (Ola-dospórium pyrinum), ki se pa ne zadovoljuje samo s sadjem in listjem, ampak napada tudi mladike. Na sadu napravlja ravno take kraste, kakor jabelčni krasto vec na jabelkih, toda te so včasi tako velike, da se razprostirajo črez dobro tretjino vsega površja in naredijo sad črnomarogast. Kavno take kraste napravlja glivica na mladikah, kjer jih v začetku pokriva površna kožica, in še le ko se je ta nad njimi raztrgala, pokažejo se maroge. Največjo škodo nam nareja glivica s tem, da prevleče mladike na najmlajšem delu malo da ne popolnoma, da gredo te pod nič, in da se posušijo na njih nahajajoči se popki. Napadeno listje odpade zgodaj in je dostikrat prav slabo razvito.
Ker se bolezen lahko prenese s cepiči, treba je paziti že v prvi mladosti na drevje, da si ga ne oškodujemo sami. Napadene mladike moraš odrezati, listje pa pobrati in sežgati.
Zvezdasta črna rosa na vrtnicah (Actinonéma rósae).
Ni ga menda med prijaznimi čitatelji, ki bi se ne ozrl rad po lepi, dobro dišeči vrtnici ali, kakor ji navadno pravijo, po roži. Nikdo ne trdi, da je potrebna ali celò koristna, pa vendar je dosti ljudij, ki jo rajši vidijo na svojem vrtu, kakor marsiktero tujko. Na drugi strani je pa tudi res, da donaša vrtnica zlasti v obližju velikih mest lep dobiček. Bodi si tako ali inako, marsikomu pa je dobro znano, da nektere vrste včasi nič prav ne storijo, ker jeseni pred določenim časom izgubijo svoje listje. Tega je kriva neka glivica, ki povzročuje takozvano zvezdasto črno roso na listih. Morebiti komu ustrežemo, ako mu povemo o njej, kar je potrebno.
Po letu počrnijo listi vsled drevesastih lis, ktere napravlja
Naše škodljive rastline.	35
po njih podgobje, ki se zavleče v list in srka živež iz stanic. Iz podgobja izraste trosje, ki je takoj kaljivo, in ki prenaša bolezen na druge rastline. Posebno v krajih, kjer imajo lepo, dolgo jesen, je zvezdasta rosa kaj neprijetna. Ker se vrtnice zaradi zajedavke zgodaj ospó, pretrgana je za nekoliko časa njihova rast; ko pa nastopi deževni jesenski čas, poženejo iz višjih popkov poganjke, ki po zimi navadno pozebejo, ali pa segnijejo pod odejo. Ako se ti ni posrečilo v začetku, ko so nastale prve črne lise na listju, bolezni zatreti, prikrajšaj nekoliko poganjke meseca kimovca. Tako si odpravil najvišje popke, ki silijo najbolj na dan; nižji se sicer tudi napihnejo, a vendar ne poženejo. Kako škodljiva je glivica, razvidimo prav dobro iz tega, da odpade tudi tako listje, ki ni močno napadeno, in ki je v spodnjih delih celò popolnoma zdravo.
Rudeče pege na češpljevem Ustju.
češpljevo listje je včasi kar posuto z rudečimi, večjidel umazanimi okroglastimi ali podolgastimi lisami, ki so zgoraj nekoliko vdrte, spodi pa zbočene. Napravlja jih majhna glivica
Slika 341. Rudeče pege na češpljevem listju. (Polystigma rubrum.)
mesnatega podgobja, ktero ima na spodnji strani prav mnogo skoro nevidnih pičic, o kterih nam povečalo pove, da so vhodi podolgastih, popolnoma v podgobje zavitih vrečic c) v A). A) je prerez skoz tako liso, ktera je samo podgobje, le na koncih je prerezanega tudi nekoliko lista. B) je jako povečana vrečica, ki je pri o) odprta. V teh posodicah se izgodnjajo prav drobne, kljukaste, malo da ne nitaste stvarice, kterih pomenu še niso prišli na sled. Najbrž je to trosje posebne vrste, kakor pri žitni rji. Te stvarice G) izstopijo v majhnih oblačkih s) v A) iz podgobja, ako je prišla voda v nje.
D) je prerez starejšega lista, ki je padel z drevesa in gnije na tleh. Prejšnje posodice so izginile, namesto njih pa so se napravile precej večje. Y njih vidimo kijaste vrečice a), ki so izrastle iz dna. Napolnjene so s podolgasto-jajčastim trosjem sp), ktero napravlja spomladi omenjene pege.
Najbrž je odvisno od pomladanskega vremena, koliko trosja se razvije na listju, zakaj včasi je kar rudečkasto, včasi pa kaže le posamezne pege. Ker listje škodo trpi in navadno pred določenim časom popada z drevja, zato je kvara tem očitnejša, čim več peg ima pojedini list, in čim več listja je napadenega. Ti glivici moraš zabraniti, da ne pride trosje spomladi na razvijajoče se listje. To dosežeš, ako skrbno pobiraš bolno listje in ga uničuješ v ognju.
Predno se poslovimo od sadnega vrta, moramo se spomniti tudi raznih mahov in lišajev, ki sicer ne zajedavajo drevja, a vendar mu niso na korist. Srce zaigra človeku, ki stopi na sadunosnik, kjer je drevje skrbno osnaženo in ni po njem tiste rumene, sive, rujave itd. prevleke in tudi ne tistih blazinic, ki se šopirijo po drevesih zanikarnega gospodarja. Tu je nekam vse narobe; drevje je videti starikavo, polno suhih vej, gospodar se pa jezi nad njim, češ, da rodi redkokdaj in še tedaj malo. To mu radi verjamemo; jeden pogled nas je uveril o resničnosti njegovih besed. Kdor hoče imeti z vrtom veselje, mora jeseni in spomladi potrebno delo opraviti in nikdar pozabiti, da je drevo rastlina, ki zahteva sicer malo dela, ali to se mora izvršiti. Nikakor ne zadostuje, da vsadiš drevo in mu daš morebiti tudi oporo, potem ga pa najdeš še le jeseni, ko bi se rad okoristil z njegovim sadom.
Po sadnem drevju torej rastejo raznovrstni lišaji in mahovi, ki sicer ne pijejo hrane iz njega, a mu vendar škodujejo,
ker se preveč namnožijo in potem zadržujejo škodljivo vlago. Tudi mu škodujejo s tem, da debla in veje ne morejo oddajati vodne pare in raznih plinov, ki so se nabrali v notranjem telesu, in da so prijetna pribežališča raznim mrčesom in njihovi zalegi. Nasledki ne izostanejo dolgo, zakaj veje usihajo polagoma in se nazadnje posušijo ; lub se napne in razpoka, rad se prisadi tudi rak, in drevo sčasoma pogine. Ta nesnaga se odpravlja z drevja navadno z vapnenim beležem; deblo in veje se namažejo namreč z vapneno goščo. Se boljši je pa navadni lug, zlasti ako je precej močen, in ako si na deset bokalov luga pridel pol funta karbolove kisline. Ko je zmes še enkrat zavrela, namaži z njo drevo, in kmalu bode čisto.
Rastline škodljive vinski trti,
„Najboljši pevci med ptiči imajo priprosto obleko. Nika-koršna pisana suknja ne naznanja, da jo zna slavček najbolje drobiti ; jednako skriva vinska trta svojo moč med krevljastimi vejami in se zaničuje v zelenkastih majhnih cvetkah. Pa listje je lepo in vredno, da venča čelo božanstvu, ki daruje veselje. In kdor vé, kako dobro dišijo njene cvetke, ta se ne čudi, da rodijo tako rajske jagode. Trta se opira in pleza po drevju in po kolih, kakor bi hotela prositi človeka, da jo sadi in podpira. Sadil jo je pa tudi, odkar se je zavedel, in ne bo je opustil. Kakor pripoveduje sveto pismo, zasadil jo je Noe takoj, ko je naznanjala mavrica, da se bo odslej začelo veselo in prijazno življenje in rastje brez ovire.
Gotovo so trto že sadili ob časih Homerja in njegovih vrstnikov na Grškem in v Mali Aziji. Z Grškega in iz Egipta so zanesli trto na Laško, kjer so jo najprej sadili v okolici Birna, kamor je prišla okoli 180. leta pred Kristom z Grškega. Prve rimske postave so prepovedale, da se ne sme piti vino pred 25. letom; Grki pa niso bili tako natančni. — Na južno Francosko so zanesli Feničanje trto 600 let pred Kristom iz Azije. Severnim ljudstvom se je vnelo poželenje do ognjenega laškega vina ; prilomastili so zato večkrat črez planine, da bi se ga napili. Domicijan je bil trto prepovedal; pod dobrim vladarjem Probom se je pa razširilo vinstvo do reke Bena in v Panonijo. Po zgodovinski poti je težko zaslediti domovino vinske trte; mnoge povesti kažejo na mnogo krajev. Mogoče tudi ni drugače, ker skoro vsako ljudstvo je dobilo vinsko trto iz drugega kraja. Najbrž je trta doma v Aziji v gozdih Min-grelije in Imerecije, kjer še divja raste. Noetova povest dokazuje tudi že zgodnje vinstvo med Kavkazom in Araratom.
Beja je trto jako izpremenila, kaplja na dobroti toliko pridobila, da je kaj. Izkušnje in vednosti so učile človeka, kako naj pripravlja vino, da bode najbolje. Dosegel je človek tudi toliko, da se sme imenovati vinska kapljica najblažja pijača v dolini grenkih solz. Kakoršnega vina poželi grlo, sladkega ali močnega, z vsakim vé postreči umni gornik.
Trta raste povsod ; pa črez 500 širokosti in med krogi solnčne vrnitve se ne da saditi. V vročih krajih raste trta le na hribih, kjer je bolj hladno. Trta ne strpi ne mraza, ne
vročine, če sta prehuda. Ze v severni Afriki se trta v osojah (senčna lega) najbolj obnaša. V nekterih krajih perzijanskih izkopljejo 2—3 metre globoke jame, v ktere sadijo trto, da ji ni prevroče. V takih vročih krajih ne delajo povsod vina, ampak uživajo le grozdje; tudi bi bilo vino škodljivo pri taki vročini.
Evropei niso nikjer mogli biti brez vina. Zanesli so torej trto na vse kraje, kjerkoli so se naselili, in kjer je bil kraj za njo. Skušali so jo tudi zarediti v Ameriki, pa ni hotela rasti. Sedaj so pa začeli saditi domačo trto, ki tam divja raste, in obnaša se jim prav dobro, posebno v dolini reke Ohio. Najimenitnejša izmed vseh je trta, ki se zove „Kotawba“, in ta še najbolj pretrpi mraz. Jagode ima sicer drobne, pa sladke in dišeče.
Na severni meji vinstva rastejo skoro najboljša vina. Ne-ktero je pa tudi, da vleče usta navzkriž, da je joj ! Pri nas sadijo trto na južnih bregovih, v bolj vročih krajih tudi po ravnini. Trta ljubi dobro zagnojeno, peščeno prst, ne pa mokre ilovnate. Kako ji vulkanska tla ugajajo, kaže vino, ki raste okoli ognjebljuvnega hriba Vezuva na Laškem. Ne imenujemo tega vina zastonj „solze Kristove“.
Če se ne obrezuje, zraste zelò velika. Pripoveduje se o jedni na Francoskem, ki je bila debela kakor mož črez pas, in ki je na leto dajala 350 steklenic vina. Na južnem Francoskem se še zdaj dobivajo grozdi, tri do pet kilogramov težki. Ko je bil poslal Mozes Jozuo in druge može, da bi ogledali deželo, ki se meda in mleka cedi, dobili so grozd, ki sta ga morala dva možaka nesti na drogu. Neki potnik pravi, da se še zdaj dobivajo tam grozdi 8 kilogramov težki. Iz svetega pisma vemo, da je bilo v Palestini nekdaj vinstvo glava poljedelstva, in da je bila trta največji blagoslov obljubljene dežele.“
Tudi dandanašnji je vinska trta za vinorodne kraje jako imenitna, zakaj mnogo denarja pride v deželo, bodi si za grozdje, bodi si za vino. Ali mnogovrstne nadloge tepejo vinogradnika in mu zmanjšujejo pridelek. Raznih plevelov, ki rastejo po obdelam zemlji, ubrani se še precej lahko, ako je roka le o pravem času pripravljena; drugače pa je z raznimi zaje-davkami, ki mu ne uničijo samo pridelka, temveč polagoma tudi rastlino. Rastlinic, nahajajočih se na vinski trti, našteli so nad dve sto, toda samo nekaj je pravih zajedavk, ostale niso nevarne in se naselijo skoro povsod, kjer rastlinske tvarine začnejo gniti. Tu hočemo izpregovoriti samo o pravih zajedavkah in čitatelju pokazati pot, kako jih naj uničuje.
Trtna jajčasta plesen.
Leta 1845. je opazil angleški vrtnar Tucker na vinski trti neko posebno trtno bolezen, ki se je potem razširila v vse dežele, kjer se sploh prideluje žlahtna vinska kapljica. L. 1848. je jela napadati trte na Francoskem, leta 1850. je bila že na južnem Tirolskem, kjer je kakor tudi na Laškem 1859. leta tako razsajala, da so mislili, da je trtoreji ondi za vselej odklenkalo. Nasledek temu je bila strašno visoka cena vinu, ki je poskočila od 8 gld. leta 1848. polagoma do 48 gld. v letu 1859. Od leta 1862. se je bolezen jela počasi umikati, ko so začeli trte žveplati, in akoravno je ni bilo mogoče popolnoma zatreti, rodila je trta vendar malo da ne tako, kakor v prejšnjih letih.
To bolezen povzročuje jajčasta plesen, ki se pokaže kmalu, ko je trta ocvetla, na zelenih mladikah v podobi belih, jako tankih, pajčevinastih nitij, ktere naglo rastejo ter na jagode in starejše listje prehajajo. Napadeni deli dišijo po plesni, in ako stojimo sredi takega vinograda, zdi se nam, da je nos poln same plesni. Poleg stoječa slika nam kaže kos podgobja, ki se plazi po površju in se mestoma s koreninastimi sesalkami x) uglablja v zunanjo kožico ter jo izsesava. Na nasprotno stran pa izrastejo kratki, kvišku stoječi trosonosi, ki se preščipa-vajo v jajčasto trosje a), ktero se razširja po vinogradu in novo plesen ustanavlja, b) kaleč tros.
Največjo škodo napravlja jajčasta plesen na jagodah, dokler niso popolnoma dorastle, zakaj one zaostanejo za zdravimi jagodami in se naposled razpokajo, ker se obolela koža ne more tako raztegovati in na vse strani rasti kakor vsebina. Kazpo-kane jagode visijo še dolgo na trti, nazadnje pa se posušijo ali segnijejo. Manj obolele ostanejo včasi tudi cele, ali nikdar ne dorastejo do navadne velikosti in tudi ne dozorijo popolnoma. Ako se je zajedavka zelò razmnožila in ji človek ni nikakor nasprotoval, uničiti more ves vinski pridelek. Ce si pa vendar nabral nekoliko brent malo da ne brezsočnih jagod, dobiš vino zopernega okusa, kterega niti piti ne moreš. Da si torej
Slika 342. Trtna jajčasta plesen. (Oidium Tuckéri.)
ne pokvariš žlahtne kapljice, odberi, ako je to sploh mogoče (in mogoče je ondi, kjer so napadene le pojedine trte), bolno grozdje od zdravega.
Ne samo grozdje trpi od te zajedavke, temveč tudi rastlina sama gre pod nič, ako se je bolezen preveč razširila. Mladike zaostanejo v rasti, in ako se dogaja to več let zaporedoma, usahne trs.
V obče trpi največ grozdje, do kterega ne moreta zaradi trsove vzgoje zrak in svetloba, in grozdi, ki tičijo med gostim listjem, so navadno najbolj napadeni. Seveda moramo tu tudi še 'pomisliti, da jagode v močni senci ne narejajo tako trde lupine, kakor na solneu, in da so tudi že zavoljo tega zajedavki bolj priročne.
Jajčasta plesen udelava najbolj v mokrotnih letih in gospodari najhuje po vinogradih, ki nizko ležijo, in ki so sploh bolj vlažni. Glivica pa ima, vsaj po nekterih krajih, tudi svojo zajedavko, ktera živi v njenem nežnem podgobju, izsesava ga in uničuje ter v trosonosih nastavlja drobno trosje.
Od vseh pomočkov, M so se priporočali proti tej zajedavki, najboljše je žveplo, s kterim se oprašijo obolele mladike in jagode. Da bo žveplanje uspešno, mora se vršiti v toplih, solnčnih dneh, ko ni vetra, in ko se je rosa že posušila. Kjer bolezen bolj posamezno nastopa, tam se žvepla, kedar se glivica ravno opazi. Kjer pa vsako leto bolj ali manj razsaja, ni čakati tega, ampak žvepla se prvikrat, ko so mladike že malo pognale. Splošnega pravda o žveplanju ni mogoče nastaviti, vsak vinogradnik naj trte sam opazuje in žvepla, kedar se bolezen z nova prikaže. Po nekterih krajih na Tirolskem žveplajo včasi 7—8krat na leto. Ako je nastopilo kmalu po žveplanju deževno vreme, bilo je delo večinoma zastonj in se mora takoj ponoviti, ko se je zjasnilo. Nekteri žveplajo, ko je trta ocvetla, kar pa ni posnemanja vredno; zakaj čim bolj gledaš v začetku na žveplo, tem več ga boš pozneje potreboval in tem manj opravil Požveplati je treba vso trto, posebno pa vse grozde.
Žveplo bodi čisto in drobno kakor prah. Nečisto je navadno sivorumeno, čisto pa belorumeno. Vino od žveplanega grozdja ima sprva neki poseben okus, ki se pa popolnoma izgubi, ko si ga večkrat pretočil.
Trtni pikec.
Vinogradnikom dobro znane so one majhne, rujave ali škrlataste lise, ki se naredijo kmalu spomladi na mladikah, listih in viticah ter pozneje tudi na razvijajočih se jagodah.
Polagoma se vzdignejo nekoliko iznad ostalega površja, postanejo sivorudeee in rujavo obrobljene. Pozneje se vdere lisa tako, da ostane samo ruj avi rob kot vzvišen obroček, in na imenovanih napadenih delih nastanejo rane, kakor da bi jih bili žužki izglodali. Listi so včasi tako poškodovani, da so podobni kakemu rešetu, samo da so posamezne luknje okrogle, ali pa nepravilne. Poleg stoječa slika nam kaže omenjene lise na listju, mladikah in jagodah.
Na mladikah in viticah se zlijejo prvotne male lise v večje in postanejo nepravilne. Dostikrat se razširijo celò v kolobar, kar daje mladikam neko grčavo obliko. To ne more ostati'za les brez slabih nasledkov. In res usihajo take mladike in se sušijo ter se nam zdijo naposled kakor zažgane. Nazadnje se odlomijo od trte in padejo na tla.
Tudi na jagodah se združijo včasi kolo-barjaste prvotne lise v veliko nepravilno rano; pa tudi pojedine rane morejo precejšnji del jagode prevleči. Močno napadene jagode odpadejo navadno; tiste pa, ktere obvisijo, so ob rani jako odebeljene, med tem ko more zdrava polovica celò dozoreti.
Y neugodnih letih Slika 343. Trtni pikec. (Gloeospórium nam more ta zajedavka	ampelophägum.)
trgatev popolnoma uničiti. Skoda je pa tudi velika, ako obolijo mladike; zakaj jagode, ki so ostale morebiti še zdrave, malokdaj popolnoma dozorijo, in trta boleha več let, predno si zopet opomore.
V pikčevih lisah najdemo zgoraj nepravilne brezbarvne, ali rujavkaste, majhne stanice, ki so nastale iz posameznih nitij rujavega podgobja. Staniče zgornje plasti se podaljšajo nekoliko ; v njih se naredi trosje, ktero privzdigne zunanjo kožico in raztrga. Zdaj je prosto in najde svojega pomočnika v dežu in rosi. V mokrotnih letih se je torej te bolezni posebno bati.
Po ravninah, kjer je mnogo jutranje rose, je pikec nevarnejši, kakor po višjih legah, kjer se ne nahaja tako pogo-stoma. O močni rosi prenašajo posebno razne žuželke trosje od trte na trto ; njim se pridružijo tudi polži, ki pohajajo otovre po zelenju. Močna in vlažna zemlja zajedavki dobro ugaja; zato je z ozirom na zadnjo treba gledati na to, da se kolikor mogoče osuši. Močnega hlevskega gnoja ne smemo spravljati v napadene vinograde, ker postanejo mladike potem nežnejše in bolj sočnate, in nasledek temu je, da se zajedavka v njih lažje naseli.
Trt, ki stojijo v drevesni senci, glivica ne napada pogosto, ker se napravi na njih manj rose, in ker tudi dež ne more lahko do njih. Glede na to zajedavko je najboljše, ako gredo mladike na viš, zakaj mnogo manj trpijo mimo onih, ki visijo ali so razpeljane v brajdo. V vinogradu, kjer imaš to bolezen, opuščaj vsako delo tako dolgo, dokler je kaj rose na listju, ali dokler ni izginil zadnji sled po dežu. Rez se najbolj obnaša jeseni. Odrezano vejevje, ktero je zaznamovano s pik-čevimi ranami, moraš takoj odpraviti iz vinograda in sežgati. Tako ti je ravnati spomladi z zelenimi mladikami, koder so se pokazale lise.
Pravega leka za to bolezen še nimamo. Dobro služi jako razredčena raztopina modre galice (bakrenega vitrijola), v ktero namočimo spomladi les, dokler še ne poganja, ali ga le z gobo obrišemo.
Črni smod.
Prejšnji bolezni nekoliko podoben je črni smod ali palež, ki se začenja in vrši takó-le : Meseca malega, včasi še le velikega srpana opazimo na spodnji strani najnižjih listov od začetka malo, pozneje pa zmirom več majhnih rumekasto-zelenih, lisam podobnih rušic (tratic). Te rastejo hitro na okrog, in kjer se dotikajo, zlijejo se v večje. List se polagoma suši in rujavi na napadenih mestih, in tako nastanejo suhe, rujave lise na zgornji strani listov, dokler ti ne odpadejo. Od najnižjih listov se širi bolezen počasi navzgor tako, da so najvišji listi še zdravi, med tem ko kažejo bližnji pod njimi omenjene ru-menkasto-zelene rušice in še nižji rujave, suhe lise. Najnižji pa so otovre že jeli odpadati, kar se vsakokrat dogaja, kedar se polasti trte črni smod. To se porniče zmirom više in vrši tako hitro, da je trta sredi kimovca že kakih 60 centimetrov (2 čevlja) od tal popolnoma gola.
V drugi polovici imenovanega meseca poneha razširjanje
bolezni in z njo tudi padanje listja ; kar ga je pa še ostalo na trti, odpade z onim na zdravih rastlinah. Podgobje, ki povzro-čuje črni smod, nahaja se v staničnih prohodih in pošilja skoz reže spodnje listne strani cele kosmiče (butare) trosonosov, na kterih se preščipava podolgasto trosje. Ti trosonosi napravljajo omenjene rumenkasto-zelene rušice.
Na jagodah se pokaže palež na sledeči način.
Dokler nezrele jagode še hitro rastejo, ustanovijo se okoli srede meseca velikega srpana na posameznih, jagode držečih recljih istotake rušice. Včasi jih je toliko, da so reclji z njimi oviti kakor z baržu-nom (žametom). Ako preneha njihova nagla rast, predno se začno jagode barvati in mehčati, opazujemo na onih, kterih reclji so napadeni, nekaj posebnega. Jagode postajajo namreč od reclja navzgor trde in modre kakor slive. Redkokdaj se naredijo take trde lise tudi na sprednji polovici. Take jagode dozorijo hitreje od zdravih. Kakor hitro se pokažejo na njih lise, začnejo se sušiti oni recljevi deli, ki so posejani z rušieami. Zavoljo tega postanejo tako krhki, da odpadejo z njih jagode, kakor hitro se dotakneš grozda. Pozneje zvene včasi tudi spodnja trda in modra polovica bolnih jagod okoli reclja tako, da prav lahko odpadejo. V jagode se zavrta podgobje iz recljev in se nastani posebno v njihovih spodnjih in srednjih delih.
Ako odpravljaš napadeno listje, storil si svojo dolžnost. Mogoče, da tudi žveplanje kaj pomaga!
Slika 344.
črni smod. Roésleri.)
(Cladospórium
Strupena rosa (Peronospora viticola).
Poleg jajčaste plesni je ni rastlinske kvarljivke, ki bi bila pri vinogradnikih vzbudila toliko strahu, kakor strupena rosa. Povzročuje jo neka majhna glivica, sorodnica krompirjeve plesni. Ko se je jela novica o njej raznašati po naših krajih, prestrašili so se je ljudje morebiti bolj, kakor trtne uši. Ni čuda, saj so donašali časopisi čudna poročila, in kakor smo se zdaj že sami prepričali, skoro brez vsakega pretiravanja. Ta vinogradska šiba je tujka, ki se je pritepla k nam iz daljne Amerike, kjer jo že dolgo poznajo. Najprej, in sicer leta 1878. se je pri-
kazala na Francoskem, odkoder se je polagoma širila v druge pokrajine. Mestoma je naredila mnogo škode, zlasti s tem, ker trtam prerano odpade listje, vsled česar niti grozdje, niti les dozoreti ne more. Da na tak način trpi trs, vsak predobro vé. Marsikje je pokončala tudi grozdje, ako je bil ravno čas za to. Ali čim večja nevarnost nam preti, tem bolj se postavljamo po robu. Učenjaki in vinogradniki niso mirovali, dokler niso našli pomočka, ki je tej škodljivki gotova smrt. Tam, kjer so ljudje že obupavali, naselil se je zopet mir, zakaj v pestéh imajo svojega sovražnika, kteremu zmirom bolj in bolj bijejo na pete. Tistim seveda ni pomagati, ki roke križem drže in mirno gledajo, kako gite trs za trsom iz vinograda. Jednako se godi onim, ki pričakujejo pomoči od drugih, ali celò mislijo: kakor je prišlo, tako bo prešlo. Toda varajo se! Res, da glivica zopet izgine, ali navadno še le tedaj, ko je opustošila vinograd. Ne smemo torej obupati, temveč z vztrajnostjo se lotimo dela, ki nam obeta gotovega dobička. Predno pa povemo čitateljem, kako je treba postopati s to kvarljivko, morajo vendar o njej sami toliko zvedeti, kolikor pospešuje njeno pokončevanje.
Strupena rosa, ki se navadno najrajši prikaže na listju, naredi ondi nežne, bliščečim, belim povlakom podobne rušice na spodnji strani. Včasi se razprostira samo ob listnih žilah, večjidel pa zaleže več površja. Na zgornji strani so nad ruši-cami rumene, rudečkaste ali črnkaste lise. Omenjene rušice napravljajo majhni, drevesasto razvejeni trosonosi, ki na koncih otečejo in rodijo drobno, hruškam podobno trosje. To lahko odpade, in ako pride vetru v oblast, prehaja s trte na trto, kjer more kaliti in razširjati bolezen.
Trosonosi, kteri po 3—4 izstopijo iz pojedinih listnih rež na spodnji strani, izrastejo iz podgobja, ki prepleta posamezne stanice napadenih listov. Močno se razhajajoče podgobje na-reja mestoma majhne, okroglaste sesalke, ki prodirajo v listne stanice in tako z njihovim sokom redijo glivico. Nasledek takega izsesavanja je smrt posameznih stanic, ki se širi čim dalje, tem bolj na okrog tako, da nastanejo že omenjene lise na zgornji strani listov. Ker je glivica jako rodovitna — na jed-nem listu rodi 500.000 in še več trosov, kterih more vsak v ugodnih okolnostih na trtnem listu kaliti in rastlino okužiti — zato je razumljivo, da napreduje bolezen prav hitro. Da se pa trosje razvija, mora vreme precej toplo in na trtnem listju nekaj vode biti. Posamezna kapljica, bodi si od deža ali od jutranje rose, zadostuje popolnoma.
V trosu, ki je prišel v kapljico vode na list, razdeli se
vsebina črez kake pol ure na 4—5 roječih (plavajočih) trosek, ki pretrgajo, kjer si bodi, steno in izstopijo v vodo, kjer plavajo, z nežnimi nitkami veslajoč, tudi kake pol ure. Zdajci pa obnemorejo, izgubijo vesla, postanejo okrogle in se zarijejo med listne stanice, kjer ustanovijo podgobje. Na tem izrastejo navadno v 8—10 dneh že opisani trosonosi, ki so vzrok tudi že opisanim belim rušicam na spodnji strani. Ker preteče več časa od hipa, ko se je trosje zavrtalo v list, pa dotlej, ko se nam je očitno pokazala bolezen, zato je že marsikdo mislil, da je vsako delo zastonj. In zares, prav nič nisi opravil, ako si škropil s to ali ono priporočano tekočino tedaj, ko se je trosje že zavleklo v staničje. Zatorej moramo paziti na to, da ugonobimo trosje, dokler je še na listju; pozneje sta delo in trud malo da ne zastonj.
Zapustivši matičino lupino, so troske jako nežne in zelò občutljive ter hitro poginejo, ako se je posušila kapljica na listu. Še nevarnejše so jim take tvarine, ki imajo nekoliko kakšne bakrene soli.	Ta je za nje	pravi	strup, in	najmanjša
trohica zadostuje, da	pridejo ob kaljivost.	Eavno to	je pri vsej
nesreči še sreča, in na to se opira uspešno pokončevanje z vapnom in bakrenimi solmi. Uničevati moramo kali, predno so se zavlekle pod kožico. Tudi trosje, v kterem se rodijo troske, ne živi dolgo. Ako	v 8—10 dneh	ne najde vlage,	da bi se
moglo dalje razvijati	— da bi se v	njem	napravile	troske —
pogine. Iz tega povzamemo, da suho vremo, ako ob jednem tudi rosa ne pada, ne more ugajati razširjanju strupene rose. Vinogradi, ki ležijo na vetrovni strani, in po kterih se rosa o pravem času hitro posuši, trpijo mnogo manj od sosednih, ki so za vetrom. Najbolj se širi bolezen o mokrotnem, pa dovolj toplem vremenu.
Z ozirom na uničevanje strupene rose je velevažno tudi to, da trosje kali na zgornji strani lista, in da najde tu pot vanj. Zato je neobhodno potrebno, da pride tekočina, s ktero ga hočemo uničiti, na zgornjo stran.
Trosje, o kterem smo doslej govorili, je poletno trosje, in ko bi drugega ne bilo, ponehala bi bolezen sama ob sebi. A žal, temu ni tako ! Jeseni namreč se naredi v odpadlem listju ozimno trosje, ki je nekoliko večje in okovarjeno z močno, trdno kožico. To prezimi in povzroči po letu z nova bolezen. Njegovo število je neizmerno, zakaj v jednem samem listu se ga zaredi nad poldrugi milijon. Predno so prišli do izdatnega pomočka, priporočali so popolno odpravljanje odpadlega listja; a to je malo pomagalo.
Doslej smo najbolj poudarjali, da obolijo za strupeno roso zlasti listi; a ne smemo prezreti, da se more zavreči na vseh zelenih trsovih delih. Posebno na receljčkih, nosečih jagode, in če se rano razvija, tudi na cvetju se prikaže. Tudi razvijajoče se jagode niso varne pred njo, in tako more priti, da uniči celò trgatev, kar se je mestoma tudi dogodilo. Glivica raste iz receljčka v mlado jagodo, kjer se najbolj razmnoži v njenem spodnjem delu. Oboleli deli jagode postanejo sivkasti, pozneje rujavkasti in trdni kakor usnje; naposled se posušijo, in sad odpade.
Zdaj smo spoznali hudega sovražnika in zvedeli poglavitne točke o njegovem življenju. Samo to bi vinogradniku nič ne koristilo ; treba mu je tudi povedati, s čim se naj loti dela, kako in kdaj ga naj opravlja. Povedali smo že, da so trosovi, zlasti pa roječe troske za bakrene soli jako občutljivi. Po tem se moramo tudi ravnati in gledati posebno na to, da spravimo te tvarine v pravi obliki in o pravem času na zgornjo stran trsovih listov, kjer se razvija trosje.
Bakrene soli moramo uporabljati v naslednjih oblikah:
I.	Škropljenje s čisto raztopino modre galice1 (bakrenega vitrijola). Take tekočine delujejo prav hitro in silno, a ker jih močni dež precej lahko izpere z listja in grozdja, mora se škropljenje večkrat ponavljati. Ako smo raztopili preveč modre galice v vodi, škodljiva je taka tekočina listju, ker ga zamori. Na 100 litrov yode priporočajo 200—300 gramov modre galice.
II.	Boljša in malo da ne popolnoma neškodljiva je ba-kreno-vapnena zmes, ki se more pripravljati na več načinov. Ta se odlikuje posebno po dveh lastnostih, in sicer a) kaže s svojimi belimi kapljicami delavcu pot, da more vinograd jed-nakomerno poškropiti, in b) ostanejo njene kapljice dolgo na listju, kterih tudi najmočnejši dež ne odpravi popolnoma. Trikratno škropljenje z bakreno-vapneno zmesjo zadostuje, kar si moremo tolmačiti tako, da najmanjša trohica, ki se je raztopila v vodni kapljici, umori v njej nahajajoče se trosje.
Bakreno-vapnena zmes bodi taka, da prideta na vsak hektoliter (100 litrov) vode po 2 kilograma modre galice in ravno toliko živega (neugašenega) vapna. Približno tako, t. j. 2°/0 zmes dobimo na tä-le način. Star polovnjak (5 veder), kteremu smo izbili jedno dno, napolnimo kakih 24 ur, predno
1 Modra galica mora biti modra kakor nebo in popolnoma dista, t. j. ne sme biti onečišćena z železno galico, ki je trtam škodljiva. Za naše namene moramo zahtevati galico „prve vrste“. Tudi vapno mora biti čisto, brez peska.
gremo škropit, nekoliko nad polovico z vodo. Vànjo vrzimo 5 kilogramov zdrobljene modre galice in pomešajmo to tekočino večkrat. Kake 3—4 ure pred škropljenjem ugasimo v kaki posodi ravno toliko živega vapna in vlijmo to zmes skoz sito v polovnjak, v kterem smo raztopili galico, in vse prav dobro pomešajmo. Ako polovnjak ni poln, dolijmo vode, kolikor je je še treba. Navadno ima polovnjak prostora za 280 litrov, zato ga ne smemo do vrha napolniti, ampak toliko ga naj ostane praznega, da bi še lahko dolili kakih 20—30 litrov. Zmes je zdaj pripravljena.
Prvič moramo škropiti, ako le mogoče, pred cvetjem, t. j. od 1. do 15. rožnika, ko se je listje že razvilo ; ako pa trta naglo poganja, tudi kakih 14 dnij pred omenjenim časom. Drugič je treba škropiti okoli polovice malega, in tretjič okoli 15. velikega srpana. Sploh se moramo ravnati po tem, kako se razvija listje. Predno nalijemo škropilnico, moramo zmes vsakokrat dobro premešati. Vestni delavec škropi tako, da pride tekočina na vsako pero. To dosežemo z dobro škropilnico, ka-koršne prodaja c. kr. kmetijska družba na Kranjskem. Za oràl ne potrebujemo polovnjaka zmesi, tako da zadostuje za dvakratno škropljenje po 8, in za trikratno po 12 kilogramov modre galice in vapna.
Bakreno-vapnena zmes ne škoduje grozdju, še manj pa vinu in živalim, ktere krmijo nekteri z listjem.
Pri škropljenju je treba gledati tudi na vreme. Najbolj se ti obnese to delo, ako škropiš o suhem vremenu, kedar solnce preveč ne pripeka, in kedar te tudi veter preveč ne moti. Opusti škropljenje, kedar se bliža huda ura, ker dež izpere kapljice, dokler se niso posušile na listju. Ker se je strupena rosa zatrosila v naše vinograde in se razširila že daleč po Slovenskem, moramo tukaj posebno poudarjati, da je najboljše škropiti, predno se sploh prikaže bolezen v vinogradu. Babiti moramo škropilnico, ki praši tekočino v mnogih jednakoličnih kapljicah. Delavec mora stopati jednakomemo naprej in škropilnico tako držati, da prši tekočina zviška na trtno listje.
III.	Kakor bakreno-vapnena zmes, ponaša se tudi ona, ki smo jo naredili od modre galice in amonijaka. Tega pa ni lahko dobiti povsod, in kapljice od te zmesi se ne vidijo tako dobro po trtah, kakor od prejšnje. Ker smo uverjeni, da bodo segali naši vinogradniki po bakreno-vapneni zmesi, ne poročamo dalje o drugi.
IV.	Bazne prašne zmesi z bakreno podlago so se pokazale manj izdatne mimo bakrenih raztopin, zato jih ne moremo
priporočati za splošno škropljenje, ampak le ondi, kjer gre za kako poskušnjo. Z ozirom na te nam veter največkrat zmede račun. Kjer pa ni vode, ali kjer bi se mogla le z velikimi težavami in stroški spraviti v vinograd, moremo se posluževati tudi prašnih zmesij. Poskušali so razne zmesi, kakor v prah stolčeno modro galico s stolčenim vapnom, žveplom, z raznimi pepeli itd., toda o nobeni ne moremo reči, da bi dosegla škropljenje z raztopino. Ako si prisiljen, da rabiš prašne zmesi, moraš to pogostoma storiti; zlasti ne smeš dela opuščati po močnem dežu.
Trtni koreninoses.
Ko so se začele v Evropi oglašati bolezni na trtnih koreninah, zaradi kterih je jela trta pešati in se sušiti, vzdignili so se vsi, učenjaki, vinogradniki in drugi, nad pokončevalca ter mu hoteli preprečiti ničrredno delo. Koliko je to pomagalo, vemo, in tudi nam ni ostalo neznano, da se širi bolezen zmi-rom dalje. Vzrok ji je vinogradska ušica ali trtna uš, ktero nam je poslala Amerika s svojimi trtami. Bolezen se prične na koreninah, kjer sedijo imenovane živaliee in svoje sesalce zabadajo vanje. Cim nežnejša je koreninica, tem prej se je lotijo, tem hitreje jo uničijo. Po njej se naredijo vozlom podobne otekline, M pozneje zagnijejo ; zavoljo tega začne trs bolehati in naposled pogine. Bolezen se razprostira od nekega središča na vse strani; zmirom več trt postaja bolehavih, med tem ko so prve skoro že suhe. Toliko o trtni uši! Še enkrat naglašamo, da se na koreninah napravijo nabrekline, ktere ti izdajo kvarljivko.
O trtni uši bi ne bili izpregovorili na tem mestu, da ni bolezen, ki jo povzročuje, skoro popolnoma jednaka neki drugi — trtnemu gnitju — ktero ima glivica „trtni koreninoses“ na svoji vesti. Ker so prikazni nad zemljo pri obeh boleznih malo da ne tiste, ni čuda, da so pripisovali obe trtni uši. Tudi trtno gnitje je označeno s tem, da se napravijo v vinogradu temne lise različnega obsega; sredi njih stojijo suhi trsi, okoli in okoli pa bolj ali manj bolehavi. Te lise se razširjajo na vse strani in postajajo vedno večje. V prvem letu obrodijo napadene trte navadno prav obilno ; v drugem poženejo le malo rozg, in še te so kratke, drobne in slabotne. Listi so majhni, grozda pa ni nobenega. Večina napadenih trt pogine, predno se listje ospè, ostale se pa posušijo po zimi. Kolikor jih je še ostalo, poginejo v tretjem letu. Kedar je trs napaden od te glivice, ni mu pomoči ; gotovo pride pod nič. Stojijo li sadna drevesa pod obolelimi trtami, prime se jih istotako bolezen, in v ne-
kolikih letih se posušijo. Jednaka se godi krompirju, fižolu in drugim sadežem, ki smo jih hoteli vzgojiti v vinogradu.
Trs, kterega se je lotilo trtno gnitje, nima po koreninah vozlom podobnih oteklin. Ako se pa plazijo — kar se večkrat dogaja — po njih tudi trtne uši, tedaj pa seveda ne ostanejo brez njih. Y prvem začetku bolezni opazujemo dostikrat samo jedno, ali le nekoliko koreninic napadenih. Na vsakem mestu, ob korenu, ob sredi in na koncu, more se začeti bolezen. Navadno obolijo najprej nežnejše koreninice, in ko so te odmrle, obolijo ob njihovem korenu močnejše. Napadeni deli porujavijo in zagnijejo. Ako tako trsje natančneje opazujemo, kmalu ugledamo neki belkast puh a) in c), ali belkaste niti h), ki se držijo odmrlih korenin, ali pa se razprostirajo v zemlji. Na nadzemeljskih trtnih delih tega navadno ne opazujemo, a mogoče je vendar, in sicer ondi, kjer je rastlina dolgo in neprenehoma v vlagi. Po stranskih koreninah leze bolezen proti glavni korenini, in ko so prve do dobrega nagnile, pride ta na vrsto. Izjemno je pa včasi tudi glavna ko-
Naše škodljive rastline.
(Dematóphora necatrix.)
36
renina že bolna, ko je še mnogo stranskih zdravih. V prvem letu strohni navadno samo spodnji del glavne korenine s stranskimi, na njej se nahajajočimi koreninicami. A vendar je opombe vredno, da obolijo celò do jeseni trte, ki so zdrave otovre, in da najdemo vsak čas bolezen v raznih oblikah.
Na višjem, zdravem delu glavne korenine se nastavi v drugem letu navadno mnogo novih korenin, ki redijo rastlino. Ako pa te nove korenine pririjejo niže v zemljo, napade jih glivica in jih polagoma ugonobi. Tako je mogoče, da je večji del trt do jeseni drugega leta uničen; kolikor jih je pa še ostalo, preminejo po zimi. Ker so vse korenine strohnele ali vsaj močno nagnile, lahko izdereš trs iz zemlje. Na lubu zamorjenih korenin se naredijo prav pogosto, zlasti v vlažni zemlji, mnogoštevilni, majhni, črni gomoljčki, o kterih izpregovorimo pozneje.
Trsov les, kolikor ga doseže nitasto podgobje korenino-sesovo, postane spočetka črno-rujav, pozneje pa rumenkasto-rujav. Nekako gobast je in krhek ter daje glivici mnogo živeža. Zavoljo obilne hrane se razraste podgobje mestoma tako, da prodere v grmičastih oblikah na zrak e) in d).
Ako prerežemo podolgoma močnejšo -korenino, ktero je zajedavka navadno napadla, opazimo v porujavelem lubu nepravilno tekoče niti, ki so ali brezbarvne, ali pa bele. Pretežno so s korenino vstrične, a včasi se razraščajo na stran in pro-derejo lub. Pod njega pa pride puhasto podgobje, ali skoz rane na površju, ali pa ob korenu nežnejših koreninic, kedar so te poginile, in se ondi razvije v krepke niti.
Oni del podgobja, ki se razrašča od podolžnih kosmičev v lubu in lesu ter se ne pririje skoz zunanjo kožo na zrak, srka iz korenin živež in jih sčasoma umori. Niti pa, ki so prišle na površje, oskrbijo podzemeljsko razširjanje in napravljajo mestoma že omenjene črne gomoljčke, ki služijo glivici v razmnoževanje. Te niti, ki se razdelijo na prav tanke nitke, so oni, belkasti volni podobni puh, ki se v zemlji, ali pa na koreninah jako silno razvije in vleče živež iz korenin. Tako udelava koreninosès, in zato se ne moremo čuditi, da izgubi trs svojo moč in usahne. V vlažni zemlji, in kjer ima dovolj hrane, razvleče se podgobje na pol metra okoli trte, raste tudi prosto na vlažnem zraku in prevleče razne stvari kot snežnobela, volnasta tvarina. Na starejšem podgobju se naredijo gostejši kosmiči, ki nekoliko porujavijo, in kterih posamezne nitke otečejo ob koncih pojedinih členov.
Trtno gnitje ima svoj začetek v drobnih koreninicah, v ktere se zavrtajo posamične nitke. Bolj se ustavljajo starejše korenine, a tudi vanje se priplazi hudodelnica. Posebno lahko je to delo ondi, kjer so korenine nekoliko poškodovane, ali ako jih zabadajo trtne uši.
Poleg stoječa slika nam predočuje kos korenine z že omenjenimi črnimi gomoljčki, ki so se naredili na podgobju. Iz njih izrastejo kaka 2 milimetra dolgi trosonosi, kteri rodijo mnogo prav drobnega, jajčastega trosja. Večjidel se opazuje trosje le na nižjih koreninah, ki so bile dolgo na vlažnem prostoru.
Mogoče je, da zanesejo žuželke in miši trosje na zdrave trte, kjer se potem razvije v podgobje ; vendar se bolezen najbolj raznaša z okuženimi trtami.
Mokra zemlja in vlažno vreme pospešujeta najbolj razširjanje naše zajedavke. Ako se o suši zemlja dobro presuši, pogine podgobje, kolikor ga je v tleh. Nastane li zopet deževno vreme, prodira skoz lub in se razprostira v zemlji. Na svojem potu najde sosedne rastline, okuži jih, in pijoč sok iz njih, vleče se dalje, dokler je kaj zdravih trt v vinogradu.
Ker jemlje država navadno le pokončevanje trtne uši, ne pa tudi drugih zajedavk v svoje roke, mora vsak vinogradnik potrebno sam ukreniti. Sicer se je pa s trtnim koreninosesom boriti skoro tako, kakor s trtno ušjo. Prepovedati in zabraniti bi se morala trtna kupčija s takimi kraji, kjer je razširjeno trtno gnitje. Bavno tako bi bilo treba postopati s sadnim drevjem, ktero je rastlo v okuženem vinogradu. Ako se je kje dokazalo, da so obolele ali poginile trte vsled te glivice, naj se takoj izkopljejo in sežgo. Pri tem delu moraš posebno paziti na to, da se bolne korenine ne raztrosijo, zakaj tudi kratki konci zadostujejo, da pride bolezen na zdrave rastline. Na videz zdrave trte, stoječe okoli okuženih, naj se tudi izrujejo in, ako se pokaže, da so tudi že načete, ravno tako sežgo. Zdrave trte, ki se nahajajo blizu obolelega legla, naj se izkopljejo v pasu, ki bodi 1—1V2 metra širok, in vsadijo na takem prostoru, kjer bi glivica ne škodovala mnogo, ako bi se utegnila ondi izcimiti.
Treba je napeti vse sile, da umorimo glivico z lakotjo, kar se dà doseči s tem, ako podgobju odtegnemo živež. Zato moramo omenjeni pas zemlje skrbno očistiti vseh korenin in
Slika 346. Crni gomoljčki trtnega koreninosesa.
ob zunanjem robu izmetati še jarek, kterega prst se naloži na pas. Ondi, kjer smo odpravili trte, ne smemo gojiti nikakor šnih rastlin, ker bi te dajale glivici nove hrane, in naš trud bi bil zastonj. Najmanj 3 leta mora ostati taka zemlja brez vsakega rastja. Ako smo bili pobrali vse korenine, pošla je zajedavki zdaj hrana — glivico smo izstradali. Tudi trosje, ktero je bilo morebiti v tleh, uničeno je brez dvoma. Po treh letih moremo vinograd na prej okuženih mestih z nova zasaditi. V ta namen porabimo v prvi vrsti one trte, ki smo jih bili presadili. Vendar je treba vsako dobro pregledati, da si sami ne nakopljemo škode.
Črna rja.
Orno rjo ali „Blak-Rot“ so zatrosili s trtami ali trtnim semenom iz Amerike na Francosko, kjer so jo 1. 1885. opazili. Od ondod se je razširila potem v druge vinorodne kraje in prizadela tu manj, tam več škode. Da se more za-jedavka (Laestädia Bidwéllii) razvijati, treba ji mnogo vlage in gorkote. Napada pa imenovana glivica liste in jagode, kakor tudi druge trtne dele, ki še niso zleseneli. Največjo škodo povzročuje na grozdju, ktero včasi vsako leto napade in ga celò popolnoma uniči.
Na listih, na kterih se prikazuje lahko že konec pomladi, nareja zajedavka okrogle, rujave maroge, ki imajo večinoma 2—3 milimetre premera, in ki se vidijo na gornji in spodnji strani lista. Te maroge so povsod posajene s črnimi pičicami, s kterimi se razmnožuje glivica.
Na jagodah, kjer se prikazuje črna rja navadno meseca malega srpana, naredi se jedna ali več okroglih višnjelkasto-rujavih marog, ktere se hitro raztegnejo črez vse površje. Po jednem ali dveh dnevih se jagode popolnoma izpremenijo ; njihovo površje se nabere v gube, postane bolj rudečerujavo, in iz njega se izpahnejo črne pičice, kakor iz listnih marog. Počasi jagode počrnijo, skrčijo se in naposled odpadejo.
Orna rja se navadno ne loti vseh grozdov jedne trte, niti vseh jagod jednega grozda. Spočetka napade večinoma le posamezne jagode, pozneje pa brez vsakega reda druge, tako da vidimo na tistem grozdu poleg zdravih jagod tudi jagode, ki nam kažejo bolezen v različnem razvitku. Kedar pustoši trte ta zajedavka, pripeti se dostikrat, da zbolijo samo nektere jagode na grozdu, druge pa ostanejo zdrave in dozorijo.

Redkeje napada črna rja listne reclje in žile, grozdne hlastine in druge trtne dele. Da so tudi ti oboleli, spoznamo po tem, da se prikažejo na njih podolgaste, umazane maroge, iz kterih se izpahnejo kmalu črne pičice.
Najrajši napada črna rja grozdje z debelimi, sočnatimi jagodami in se lahko zatrosi z mladikami in s semenom; s prvimi, kedar so se odrezale z obolelih trt in niso bile popolnoma dozorele, s semenom pa, kedar se ga držijo še lupinice takih jagod, ki so bile po glivici napadene in hranijo v sebi njene kali.
Orno rjo je treba zatirati na jednak način, kakor strupeno roso, vendar moramo vzeti 4—6 kilogramov modre galice na 100 litrov vode. Škropiti je trte takoj, ko začnejo z nova poganjati, in pozneje še večkrat. Koder bolezen močno nastopa, škropijo se naj trte vsakih 14 dnij.
Rastline škodljive travnikom in pašnikom.
Ker zavoljo raznih neugodnih razmer polje in druga obdelana zemlja kmetu prav malo dobička donaša, treba je gledati na drugo stran, da si zagotovi svoj obstanek. Živina je tisti vir, iz kterega lahko zmirom zajemlje, tisti studenec, ki nikdar ne usahne. Kdor pa hoče živino rediti, temu ne zadostuje, da s travnika odpravlja samo razne plevele, temveč on mora s travnikom tudi prav ravnati, da mu donaša z najmanjšim denarjem največjo korist. Ker pa s travnikom naš kmet v marsičem slabo gospodari, utegnemo mu ustreči, ako izpre-govorimo o tej stvari nekaj besed.
Kolikokrat se slišijo pritožbe, kaj bomo pokladali po zimi živini, ker je taka suša, da je trava po travnikih že čisto rumenkasta. Posebno na peščenih suhih tleh vse precej hitro zgori, ako ni pomoči izpod neba. Tu ni kaj kositi, živini ni kaj pokladati, prodati se mora po nizki ceni. No, pa stopimo na drug travnik ! Lepa trava, med njo tu pa tam kaka bela, rumena, rudeča cvetlica, govori nam o razumnosti svojega gospodarja. Ob tistem času tu skoro ni nobenega sledu o suši, vse je jednako zeleno. Kako je neki to mogoče, vprašamo. Pa kmalu se nam razjasni vse, ko zapazimo neko vsakdanjo napravo, ki obstoji v večjih in manjših jarkih (grapah), po kterih tiho Šumija iz potoka napeljana voda, Ta voda mora torej gotovo biti tista moč, ktera rastlinam tako tekne in jih varuje suše. To pa se ne godi samo jedno leto, temveč zmirom se ponavlja rodovitnost prejšnjih let.
Zdaj pa si še oglejmo travnik, ki leži blizu vasi, pa vendar tako, da je nekoliko nižji od nje. Nanj se steka ob deževju vsa voda, ktera je na potu marsikaj pobrala in na travnik prinesla; saj je pa tudi zelò kalna in nekako rujavkasta. Pa kako bi tudi ne, saj se odceja od gnojišča zanikarnih gospodarjev najboljša moča v majhno stružico, ktero si je izprala voda sama, ali so jo pa naredili vaščanje vsak po svoji zemlji. Vse blato, kar ga taka voda vali s seboj, ostane na travniku in daje živeža travam, ki na takem zemljišču kaj dobro rastejo. Trikrat, pa tudi štirikrat se lahko kosi na takem travniku; na onem nad vasjo pa, kterega ne moči taka mastna voda, kosi se vsako l eto slabša starina, s ktero si še ni nikdo posebno opomogel. Torej mora vendar le voda biti, ki napravlja tla
rodovitna. Ako je pa temu tako, moramo si jo bolj ogledati in zasledovati njeno delovanje.
Prav čista voda se ne nahaja na zemlji nikjer; takšna bi ne mogla gniti; ker se pa to vendar godi, gnijejo v njej razdrobljeni rastlinski in živalski ostanki. Ako spuščamo tako vodo polagoma v zemljo, navzamejo se zemeljski drobci teh gnijočih ostankov ter jo sčasoma popolnoma očistijo. Nič drugače na travniku! Tudi tu si prisvoji površna prst vse gno-ječe dele, s kterimi potem trave redi. Dežnica in studenčnica imata vedno nekoliko različnih stvarij v sebi raztopljenih, ki so največjega pomena za travnike; zato se naj vsekdar in povsod napeljavata na nje.
Voda je tudi vsem rastlinam živilo, kajti najmanj polovica vsake rastoče trave je voda. Nadalje raztaplja voda vsa druga živila v sebi, stopa v nežne koreninice in odtod dalje in više v ostalo rastlino. O vročih poletnih dneh nam koristi voda pa tudi še zavoljo tega, ker brani, da se zemlja preveč ne ogreje in razpoka. Kamor voda prihaja, povsod se zemlja zrahlja, ker po zimi zmrzne in vsled tega kamenje razganja, kakor človek z zagvozdo. Vedno bolj in bolj se drobijo trde stvari in razpadajo v rodovitno prst, v kteri se naše trave lahko ukoreninijo in čvrsto rastó. Voda ruši iz kamenja drobec za drobcem in se tako obloži z raznovrstnimi rudninskimi deli, ki potem na travniku ostajajo in pospešujejo njegovo rast. Jednako na-važamo tudi gnoj na njive, ktere bi drugače čisto obnemogle. Zakaj neki? Zato, ker zrno potrebuje živeža, da more rasti in se razvijati. Živež pa daje večjidel zemlja, ki bi postala povsem nerodovitna, ako bi ji človek ne prišel na pomoč, čim več ima torej voda mnogovrstnega živeža v sebi, tem bolj se prilega rastlinam. Zato je travnik tako čvrst, ki leži pod vasjo in se izliva vsaj včasi nanj gnojnica. Take, z živežem preobložene vode malo zadostuje, navadne pa je mnogo treba, da se pokažejo tisti nasledki. Vendar pa ni nič manj vredna, ako je je dobiti obilo brez posebnega truda in brez denarja. Ako ni toliko vode, da bi se napeljala na enkrat po vsem travniku, napelje se naj zaporedoma, zdaj tu, zdaj tam, da se vendar doseže končni namen.
Ako pa voda tudi ni prav mastna in je niti ni veliko, vendar je za senožet velike vrednosti, ker ob hudi suši zabranjuje, da ne zvenó in se ne posuše rastline, ki se brez nje po-rujavijo ali, kakor navadno rekamo, sežgo. Voda brani nadalje trave, da jih pozni mrazovi ne pokvarijo, kar se sicer dostikrat prigodi. Na suhih, posebno na peščenih travnikih kaj rade
prebivajo škodljive živali, izmed kterih nam poljske miši napravljajo največjo škodo. Ako se pa voda po njih razliva, ne naselijo se nikdar na njih, in tudi drugih ni najti. Posebno se jih ogibljejo vse tiste, ki v podzemeljskih luknjah živijo, in te so najbolj kvarljive. Lopatarja krta pa ne štejemo med nje. To treba omeniti zato, ker je še mnogo gospodarjev, ki mu strežejo — seveda v svojo škodo — po življenju. Krt je človekov prijatelj, torej mu naj vsak prizanaša in naj rajši, ako-ravno z neko nevoljo, zopet razgrabi in poravna krtino. Kaka dobrota je napeljana voda, to spoznamo najbolj po nekterih travah, ki se zdaj začenjajo razprostirati po travniku in druge malovredne dušiti. Ako se vsled napeljane vode prikažejo v mnogobrojnem številu razne bilnice, latovke in lisičji repi, moremo trditi, da je dobra, in da zadostuje navadnim potrebam. Posebno taka voda mnogo koristi, ktera priteka iz vapnene in lapornate zemlje. Nektera se navzame dobre prsti, ki jo potem odlaga, in s tem krepi posebno nižje dele rastlin, da poganjajo stranske bili in vejice. Taka je posebno za peščena tla kaj pripravna; zboljšajo se po njej in jednakomerno obra-stejo z dobrimi travami. Nikomur pa ne svetujemo take vode napeljevati na svoje zemljišče, v ktero se iztekajo odpadki raznih to varen (fabrik), rudnikov itd.
Ker je torej voda tolikega pomena, treba bo vso skrb obračati na to, da z njo namakamo naše senožeti. Ni nam treba posebej poudarjati, da zovemo travnik vsak večji prostor, ki je večjidel obrasten s trpežnimi travami, ktere ob določenem času pokosimo in posušimo. Gledé na trave pa vendar ni travnik jednak travniku, ako se namreč oziramo na tla, ki so tu suha, ondi pa močvirna. Na mokrih prostorih rastejo namreč bolj ostre in široke trave, ktere nam dajejo slabo kislo krmo, suhi, a vendar nekoliko vlažni pa dajejo boljšo sladko. Najprej je torej gospodarju gledati na to, da se taki „kisli travniki“ osušijo in potem z napeljevanjem vode, ali pa vsaj sprva z vapnom izpremenijo v sladke.
Ako ti na travniku ali drugje na tvojem zemljišču voda zastaja in zavoljo tega ondotna zemlja nima prave vrednosti, ne drži rok križema in tudi ne pogleduj preveč za goldinarji, ki so v ta namen potrebni. Kaj ti je torej storiti? Ne bomo ti posebno priporočali take naprave, ki se sicer pogosto vidi, ali akoravno je boljša od nobene, vendar nikdar svojega namena popolnoma ne doseže. Kakšne pa so te navadne naprave? — Gotovo je že vsakdo uganil, da so to jarki ali drage, ki so se izkopali tako, da se po njih mokrota počasi odceja v strugo
kakega potoka. Pa take drage nikdar zemlje popolnoma ne osušijo, in to že zaradi tega ne, ker so navadno preplitve. Yoda namreč zastaja po takih krajih, kjer je pod prstjo ilovica, ki mokrote ne propušča niže v zemljo. Nep re veliko ozemlje se s tem res nekoliko zboljša, a povsod se ne more priporočati. Ne samo, da s takimi jarki ne dosežemo svojega namena, pohvaliti jih ne moremo tudi ne z druge strani. Ker so navzgor odprti, izgubi se dosti površja, in travnik prav za prav nima toliko z rastlinami obrastenega prostora, kolikor mu ga gre. Tudi se dostikrat vsaj mestoma zasujejo, in voda ne more redno odtekati. Da se po takih jarkih tudi delo otežkoči, to je pač vsakemu predobro znano, zakaj že vdrte stopinje živalij in tir voza motijo delavca. Ob straneh se rad naseli sitni plevel, kterega se je pozneje prav težko iznebiti. Slednjič pa taki jarki tudi niso cenejši — posebno ako se jemlje v poštev izgubljeni prostor — od podzemeljskih cevij, o kterih bodemo potrebno še povedali.
Tudi takih jarkov ne gre priporočati, ki so se sicer primerno globoko izkopali in z vsakovrstnim, v butare povezanim protjem in večjim kamenjem nasuli in zopet pokrili z zemljo. Ker namreč voda po njih curlja, nanese tu pa tam toliko peska in blata, da se votline zamašijo in tako zabranjujejo nadaljno odtekanje. Ker se ne ve, kje je naprava poškodovana, ne ostaja nič drugega, kakor vse z nova odkopati, kar pa preveč stane.
Kakšna bodi vendar naprava, od ktere bi utegnili imeti naši gospodarji največje koristi! Na to odgovarjamo takó-le: Mokrotno zemljišče je treba podceviti, t. j. položijo se lesene ali, kar je še boljše, glinaste cevi, ki imajo na desni in levi strani špranje ali luknje, skoz ktere se polagoma zbira voda v nje. Te cevi se stikajo ob koncih druga v drugo ter se položijo najmanj 1 meter (3 čevlje) globoko; nagnejo se samo toliko, da more voda hitro odtekati. Odtok se vrši v glavno cev ali, ako mogoče, v jarek, ki dovaja vodo v kako strugo. Število takih cevij se ravna po zemlji, ktera se tem prej osuši, čim več jih je, in čim večja skrb se obrača na vso napravo. Gledati je seveda na to, da se mokrota tudi res odceja. Ko se napravljajo jarki za cevi, naj se jim dno kolikor mogoče zgladi, in nikjer naj ne kažejo globel, v kterih bi utegnila moča zastajati. Ob koncu, zlasti ako se izlivajo v odprt jarek, pribije se naj mreža od žice (drota, čvežnja), da ne pridejo vänje kakšne živali, ki bi bile napravi na kvar. Pregloboko cevi ne smejo ležati, zakaj potem se zemljišče predolgo ne osuši. Ako
pa tvoja zemlja morda niže leži od sosedove, ne straši se tega, temveč dogovori se z njim in napravi odtok po njegovi. Ako ti v to dovoli, prav nobene škode ne bo imel, zakaj trava se hitro zaraste, in prihodnjega leta je vse poravnano. Kdor si želi zboljšati svoje zemljišče po taki napravi, temu je svetovati, da se obrne do moža, ki ima dosti izkušnje.
Korist, ki nam jo prinaša tako izpeljana naprava, je prav izdatna. Zemljišče se, kakor hitro je izginila mokrota iz njega, popolnoma osuši in ne ovira več nobenega dela, ktero se naj pravočasno in vestno izvršuje. Sitni plevel ne dobiva zadosti živeža ter usiha počasi; pridni gospodar pa tudi tega ne čaka, marveč ga izruje, kakor hitro mogoče. Suho zemljišče se tudi prej ogreje, in na njem rastoče rastline se spomladi prej razvijajo in jeseni dolgo rastejo. Zrak, ki je rastlinam potreben, pride v suhi zemlji lažje do njih; vse stvari, ki jim služijo v živež, razzebejo se bolj popolnoma in razpadejo na majhne drobce. Ti drobci se raztopijo v vodi, ako se je napeljala na senožet, in redijo rastline. Naposled bodi še omenjeno, da se močvirno zemljišče po letu ob hudi suši na debelo razpoka; vsled tega se pokvarijo korenine, in voda lahko v zrak izhlapi, ne da bi bila travam na dobroto. Suha rahla zemlja pa zadržuje potrebno močo kolikor toliko v sebi. Naj se torej nikdo ne ustraši precejšnjega dela, v kratkem se mu prav obilo poplača.
Morda bi pa utegnil kdo ugovarjati in pobijati nauk za vse koristno in dobro vnetih mož, trdeč, vode je pa travniku vendar tako potreba, kakor ustom grižljeja. Besnico bi govoril; tudi mi mu radi pritegnemo. A voda in voda je razloček! Priporočali bomo, kolikor največ mogoče spraviti vode na travnik, ali to tako, da se počasi razliva po njem, da pride do vsake koreninice, in da vsaki nekaj hrane podeli. Pa tudi ta mokrota ne sme nikjer na senožeti zastajati, ampak se mora zopet odpraviti, ko je izvršila svoje opravilo.
Ako ti je do dobrega travnika, ki te tudi o suhih letih ne bo pustil na cedilu, ravnaj s kislimi, kakor je bilo že povedano, s suhimi in osušenimi pa takó-le : Ako je količkaj mogoče, napelja se nanj voda iz kakega potoka ali od drugod ter se tako razdeli, da je vsemu zemljišču v prid. Napravijo se torej večji jarki, ki vode zajemajo in na senožet dovajajo. Nagnjeni naj bodo le malo, da voda počasi teče po njih, in da se povsod porazgublja. Od njih iztekajo manjši, ozki in plitvi, kteri ne smejo biti daleč drug od drugega zato, da se voda po vsem prostora jednakomerno razdeli. Ti ne smejo biti nič kaj
nagnjeni, ker bi se inače voda prehitro razlivala po travniku, in ne da bi puščala na njem gnoječe stvari, izpirala bi ga še bolj. Odnašala bi drobtino za drobtino ; jele bi se kazati koreninice, in trave bi šle pod nič. Ako se pa voda prav polagoma razliva, donaša rastlinam kolikor toliko redilnega soka. Ko je opravila svoje delo, zbira se malo niže v drug večji jarek, ki jo naj vodi s travnika. Ako pa ni vode na ostajanje, porabi se iz tega jarka zopet tako, kakor iz prejšnjega. Seveda je najboljše, ako se samo enkrat razlije po travi in potem v jarek dohiti, ki mora biti bolj globok in nagnjen, da jo hitro spravi s travnika.
Vedeti je treba, kdaj in kako dolgo se naj spušča voda na senožet. Pamet nam veleva, in izkušnje so potrdile, da ni vsak čas za to, iu da se moramo ozirati na toplino vode, ktero uporabljamo. Saj se tudi ne hodimo vsak čas kopat, ampak samo tedaj, kedar nam voda po našem mnenju ne more škodovati. Do neke meje velja to tudi o rastlinstvu. V obče se vode lahko poslužujemo zmirom, ako zemlja ni zmrzla. Spomladi se naj nikdar čas ne zamuja, ako je voda toplejša od zunanjega zraka. To je seveda ravno za mladoletja prav redka prikazen, posebno po onih krajih, koder snežnica napaja potoke. Pa tudi drugod je pomladanska voda včasi tako mrzla, da je nikakor ne kaže spuščati na travnike. Naj se torej počaka tako dolgo, da se ogreje do dobrega. Jeseni pa naj teče po zemljišču, dokler se ne oglašajo močni mrazovi in zemlja ne zmrzuje; zdaj še mora prenehati do pomladi.
Ko se je spravila zadnja košnja pod streho, iztrebijo in popravijo se jarki vsako leto enkrat. Najmanjše, iz kterih se voda razliva po travi, dobro je včasi prestaviti, t. j. namesto starih nove izmetati ter prejšnje zopet z rušo zravnati. Ako se najdejo mišje luknje in krtovi rovi, naj se ti dobro zamašijo, zakaj po njih bi utegnilo veliko moče brez vsake koristi izginiti globoko v zemljo. Ko se je potrebno delo dokončalo, naj se jeseni takoj namaka, zlasti pa tedaj, kedar je voda po deževju nekoliko narastla. Kavno zdaj je najboljša, ker pobira raznovrsten gnoj s potov, jarkov, njiv in dvorišč. Tudi ko bi jarki ne bili še očiščeni, naj se taka priložnost nikdar ne zamuja, zakaj ravno jesenska voda korenine najbolj krepi. Vendar ne kaže, da bi moča brez prenehanja tekla po zemljišču, temveč izkušnje so pokazale, da kaka dva tedna zaporedoma zadostujeta: Ko se je zemlja zopet osušila, napelja se voda z nova, in tako se naj postopa do pozne jeseni.
Po zimi in tudi zgodaj spomladi ne gre spuščati vode na
senožeti, ker je otovre premrzla. Tudi nima voda za tega casa nobenih gnijočih strarij v sebi, in bila bi travi le na škodo. Pa še z druge strani voda spomladi lahko škoduje. Y njej se namreč nahaja precej nižjih rastlin, ki se okoli mladih travic ovijejo, posušijo in kakor tanke kožice od vseh stranij rastlinice obdajajo. Na takih mestih se udušijo trave in počasi se-gnijejo. Kjer je kaj takega opaziti, namaka se naj zmirom po malem, in to tako dolgo, da pride izdaten dež, ki omenjene kožice razčesa in na tla pobije. Sploh pa namakanje spomladi in po letu rastlinam le v toliko služi, da jih suša ne mori, in da sveže ostanejo. Ako v pomladanskih nočeh še mraz potegne, naj se ne ustavi voda, zakaj otovre je prepotrebna v obrambo proti slani. Ako se bliža košnja, treba je z vodo nehati, da se osušijo tla, trave lažje sušijo in vozovi ne napravljajo v zemlji globokih tirov.
Razumnemu gospodarju pač ni treba praviti, kdaj se naj ozira po koscih, zakaj vsak dobro vé, da trave tedaj največ in najtečnejše krme dajejo, kedar stojijo v najlepšem cvetu. Isto-tako je obče znano, da zmočena pokošena trava mnogo na svoji dobroti izgubi, ker dež skoro najboljša živila izpere. Po košnji moraš z vodo tako dolgo čakati, da so votle travne bilke vsaj toliko prišle kvišku, da ne pride v nje voda, vsled ktere bi jim segnile korenine.
Jednokosne travnike, na ktere se ne dà voda napeljati, in kteri se morajo drugače gnojiti, je najboljše opustiti in v pašnike porabiti, ali pa izpremeniti v njive. Sploh se pa ne more nikdar dosti zatrjati, da so travniki samo ondi blagoslov za kmeta, kjer mu dajejo prav ceno krmo, za ktero ne potrebuje navadno nobenega gnoja. Posamezna nerodovitna mesta na senožeti pa se zboljšajo z rastlinskim pepelom, ali pa z mešanim gnojem (kompostom), kteremu smo dodali pepela ali prsti in ga ob deževju z gnojnico namakali.
Po mnogih krajih imajo navado, da spuščajo jeseni razno domačo živino na travnike in pasejo, dokler je vreme količkaj ugodno. Seveda ne pomislijo, koliko škode napravi živina posebno po mokrotnem svetu, v kterega se ji vdirajo noge, da kaže površje stopinjo pri stopinji. Da vsled tega rastline trpijo in delo počasi napreduje, znano je sploh. Pa tako ravnanje ima še druge nasledke. Trave imajo v zemlji razprostirajoče se korenine, iz kterih kar šopoma poganjajo bilke. Dostikrat se pripeti, da izdere govedo tak „šop“, in po travniku nastanejo lise, na kterih se spomladi plevel naseli. Vse to pa zmanjšuje pridelek. Opusti se naj torej ta kvarljiva navada kolikor
najbolj mogoče, in le ondi, kjer je ovčarstvo doma, more se ta drobnica brez škode pasti jeseni po travnikih. Še škodljivejša je morda pomladanska paša, ktere še tudi marsikje niso opustili.
Zdaj pa še nekoliko splošnih opazek, ki se večinoma tičejo trav, ktere bi bile za ta ali oni travnik najprikladnejše. Tu pa tam bo treba vplesti kaj malega zastran postopanja, kedar se napravlja nova senožet. Naši gospodarji pregostokrat grešijo s tem, da dajo travi dozoreti, ker mislijo, da dobijo potem precej dobrega semena. Taki odpadki niso nikdar čisti, ampak zmirom je med njimi toliko plevela, kolikor bi ga nikdo ne pričakoval. Tudi je napačno, ako se travnim zrnom primeša preobilo deteljnega semena, zakaj detelja ne trpi dolgo, temveč v nekolikih letih usahne, in namesto nje se pokažejo goli prostori. Tu se zdaj naselijo razni pleveli, ki vedno dalje segajo in tečne trave izpodrivajo. Temu lahko pomagamo, ako že v začetku gledamo na to, da je seme čisto. Na travniku torej naj rastejo dobre in trpežne trave, pa ne detelja.
Na novem travniku ni gledati toliko na to, da je ves prostor na drobno zravnan, temveč prva skrb se naj obrača na zemljo, vodo in na primerne trave, s kterimi ga moremo posejati. V toliko pa naj bo senožet res ravna, da se dà dobro namakati in po zemljišču razpeljana voda zopet lahko odpraviti. Kamenje se naj do najmanjšega pobere, zakaj pod njim se trave ne morejo ukoreniniti, in nastali bi tudi na ta način goli prostori.
Ako pa travniki z zadostno vodo niso povsod jednako porastem z dobrimi travami, temveč so se jeli razprostirati mahovi in drug siten plevel, razorjejo se naj kakor hitro mogoče in nekoliko let kot njiva obdelujejo. Ako smo med tem zemljo dobro gnojili, naposled razravnali in v oves z žlahtnimi travami posejali, bode to lep travnik.
Trave se naj sejejo prav gosto, zakaj akoravno vsakega leta vse ne poženo jednako močnih bilk, pa jih nekaj to leto ostane nižjih, druge pa gredo na viš. Prve so se zdaj okrepile v spodnjih delih in rastejo prihodnjega leta tem silneje kvišku; lanske pa se okrepčajo letos v korenini in poganjajo zopet drugo leto tem večjih in boljših bilk. Tako oskrbovan travnik rodi vsako leto kolikor mogoče največ izvrstnih trav, ki redijo umnemu gospodarju lepo živino.
Ker je zemlja po raznih krajih različna, ni mogoče dati zastran trav natančnih pravil, po kterih bi se bilo ravnati. Sledeče pa se lahko priporočajo, in sicer:
I.	za nižje in boljše leže: travniška latovka, travniški lisičji rep, bilniea, rumenkasti oves, francoska in angleška pahovka, navadna boljka, svinjski rep, mermulika in nekaj travniške detelje.
II.	za srednje leže s plitvo zemljo : travniška latovka, angleška pahovka, mehki oves, razne bilnice, boljka, bele detelja in grebenica.
III.	za višje, bolj suhe leže s plitvo zemljo: razne bilnice, glistniki, šopulja, volnata pahovka, boljka, srhka latovka, angleška pahovka, plazeča detelja in mermulika.
H koncu se hočemo spomniti še neke naprave, ki je posebno za take senožeti veljavna, ki so precej oddaljene od tekoče vode. To so kolesa, ki vodo iz slruge v škatljice zajemajo, v lesen žleb spuščajo in razpeljavajo daleč okrog.
Lepih travnikov in takih, s kterimi bi naši gospodarji prav ravnali, je po naših krajih jako malo. Seveda travnik v našem pomenu ni lep, ako je na njem vse polno raznovrstnih belih, rudečih, rumenih itd. cvetlic, kterih si sicer radi natrgajo otroci, in po kterih letajo pisani metulji in brnijo drugi mrčesi, ampak travnik v pravem pomenu je samo tisti, ki se odlikuje po zelenih travah, izmed kterih gleda morebiti tu pa tam kaka detelja. Kakor je strnenemu žitu vse škodljivo, kar ni strn, ravno tako se naj ne šopiri na senožeti nobena druga rastlina mimo trav. Na travniku so na svojem mestu samo trave, vse drugo je prav za prav plevel, če tudi včasi tako neznaten, da ga lahko prezremo. To je pa le tedaj mogoče, ako stojijo nepoklicani gostje daleč drug od drugega. Kako daleč more priti zanemarjena senožet, vidimo najbolj ondi, kjer so prepregli razni mahovi površje, ali kjer so se naselili šaši. Tudi take rastline, ki se razraščajo po tleh, in pa take, kterih spodnji listi ležijo po zemlji, zadušijo počasi trave in so človeku na veliko škodo. Travniškim plevelom moramo prištevati tudi take rastline, ki bi dale, o pravem času pokošene, sicer dobro krmo, toda pozneje postanejo trde in lesnate ter so izgubile vso vrednost.
Precej slabše stojimo s pašniki. Posebno občinski so malo da ne povsod tako slabi, da ne zaslužujejo tega imena. Po nekterih je vse polno grmovja in trnja, po drugih osata iu raznih drugih ničvrednih zelišč. Živina se samo moti in ne prinese nikdar sitega želodca domu. Tu bi bilo treba mnogo prenarediti in zboljšati!
Navadni kumin
ali ktìmena cvete približno tedaj, ko se razcvetajo rumene solnke in jamejo obračati svoje koške proti solncu. Sploh je kumin prvi izmed domačih kobulnic, ki se osuje s cvetjem. V zemlji je nekoliko izbirčen in se rajši naseli po hribovitih krajih, kjer so travniki včasi popolnoma beli od njega, kakor pa po ravninah. Da se nahajajo izjeme, to je gotovo. Kumin, kakor marsiktero drugo kobulnico, moramo posebno zavoljo tega prištevati travniškim plevelom, ker njegova stebla in veje do košnje tako zlesenijo, da jih živina ne more uživati. Ker ima, kakor večina njegovih sorodnic, malo listov, in ker tudi ti pred košnjo zvenejo, ne vemo ti res povedati, čemu se rastlina šopiri po travniku. Kar ti na tvojem zemljišču ne koristi, gotovo ti škoduje več ali manj. To imej vedno pred očmi, kedar se oziraš po lastnini.
V zemlji ima navadni kumin debelo, ko-željasto korenino, na kteri stoji 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko, večjidel že od dna vejnato, golo, brazdasto steblo. Votlo je in nareja z mnogobroj-nimi vejami podolgasto- okrogel vrh, kteri je posut z belimi razevetji.
Listi so si vsi podobni; pritlehni in spodnji stebelni so recljati, ostali pa sedijo na široki, trebušnati nožnici. V obrisu so podolgasti in dvakrat-pérnati ter imajo pérnasto-nacepljene listke a). Spodnji listki stojijo nekako v križu.
Beli, neznatni cveti so združeni v kobulih in nimajo ne ogrinjala, ne ogrinjalca. Ogrinjalo je tu pa tam naznačeno s
Slika 317. Navadni kumin. (Carum carvi.)
kakim šiljastim listkom. Cvet b) je popoln in ima srčaste ven-čeve lističe, med kterimi so pritrjeni dolgi prašniki. Obojih je po petero ; ravno toliko je tudi čašnih krpic. Plod so podol-gaste, dišeče dvorožke c), ktere visijo na tankih, nitastih plodu-nosih, ko so se razklale na dve polovici.
Navadni kumin cvete velikega travna in rožnika. Sem ter tja ga tudi sejejo zavoljo plodu. Ker je dveleten, ni ga težko uničiti, ako ne damo plodu dozoreti. Ker je zelò vejnat, in ker nareja mnogo semena, izsesava zemljo in jemlje živež sočnim travam. Priznati pa moramo, da daje v mladosti dobro krmo, a za travnik vendar ni, in sicer iz vzrokov, o kterih smo že zgoraj govorili.
Yeliki divji janež
je po svoji postavi najbolj podoben potočniku ali koščici, o kterem smo v prvem poglavju povedali, kar je potrebno, in od kterega se najbolj loči po tem, da nima pod razcvetjem nobenega ogrinjala ali ogrinjalca. V tleh ima debelo, koželjasto
koreniko belkasto-rumene barve, ki se včasi razcepi na več tanših delov, včasi pa kar naravnost rije v zemljo. Polagoma se razveji in postane glavata. Na prvi pogled je podobna oni od samorastlega navadnega korena ali mrkvice.
Iz korenike izraste 30—90 centimetrov (1—3 čevlje) visoko, popolnoma golo in brazdasto steblo. Po robih je nekako belkasto, drugje pa zeleno ; nad koreniko je navadno temno-rudeče. Vejnato je od tal do vrha; veje so tudi razvejene in se okonču-jejo v razcvetje.
Pritlehni in spodnji stebelni listi so dolgorecljati in veliki, ostali pa sedijo na dolgi, brazdasti nožnici in so čim više, tem manjši; privrhni so prav neznatni. Žiebasti recelj je ob dnu razširjen v kratko nožnico, ktera vsaj spodi steblo popolnoma obsega. Vsi listi so pérnati, njihovi listki na prav kratkih receljčkih in jajčasti ah suličasti. Včasi so celi, včasi krpasti in ob dnu dostikrat srčasti. To velja zlasti o spodnjih listili ; višji so pa ožji in ob dnu klinasti ali zaokroženi. Po robu so
nejednako, toda globoko napiljeni. — Povedali smo že, da se veje in vejice okončujejo v kobul, ki nima ne ogrinjala, ne ogrinjalca, kakor je razvidno na spredi stoječi sliki. Beli, jako drobni cveti imajo zabrisano čašico in srčaste venčeve lističe z navzgor zavihanimi krpicami. Plod (na levi spodi) je od strani stisnjen in ozaljšan z dvema usločenima vratovoma.
Veliki divji janež cvete malega in velikega srpana in raste posebno pogosto po travnikih hribovitih krajev. Najbolj mu ugajajo senčnati prostori z dobro zemljo. Onod ga je mestoma toliko, da je vse kar belo od njega. Dokler je zelišče mlado in mehko, jé ga živina prav rada, pozneje pa postane steblo zelò trdo in je v krmi prav malo vredno. To zelišče gre precej rado iz tal, in odpraviti ga ni nemogoče, ako sežejo pridne roke po njem. Seveda moraš to izvršiti, predno plod dozori.
Navadni divji janež ni z ozirom na zemljo tako izbirčen kakor prejšnji, zakaj ugajajo mu travniki in travnati prostori sploh, če tudi se ne da tajiti, da so mu suha tla bolj po volji kakor vlažna. Njegova korenika je kratka, toda debela in valjasta ter poganja brazdasto,
30—6U centimetrov (1—2 čevlja) visoko, proti vrhu skoro rogovilasto steblo. Spodi je listnato, zgoraj pa porasteno samo z listnimi nožnicami.
Veje so gole ali dlakave, sploh jih ni mnogo.
Listi so tako mnogovrstni, da jih ni lahko opisati. O glavnih oblikah bi se dalo tó-le povedati. Pritlehni so pérnati, njihovi listki jajčasti ali po-dolgasti; jajčasti so zarezano-nazob-čani, podolgasti pa trikrpi ali celi, včasi celò pernasto-nacepljeni. Zgornji so pérnati z ozkimi, včasi črtastimi krpicami. Dostikrat so vsi listi celi ah dvakrat-pérnati z ozkimi krpicami, včasi so pa stebelni slabo razviti in izpremenjeni v krovne liste.
Vrh stebla in konec vej so kobuli drobnih, belih cvetov. Nimajo ne ogrinjala, ne ogrinjalca in so v mladosti kimasti. Venčevi lističi so srčasti (na levi zgoraj), plodovi goli in ozaljšani z ukrivljenima vratovoma (na levi spodi).
Naše škodljive rastline.
Slika 349. Navadni divji janež. (Pimpinella Saxifraga.)
37
Navadni divji janež cvete od velikega srpana do jeseni in je malo da ne tako škodljiv, kakor prejšnji.
Rebrinec.
Med navadnim korenom ali mrkvico in drugimi belimi kobulnieami raste prav navadno po travnikih rebrinec z rumenim, prav drobnim cvetjem. Marsikje ga je toliko, da je senožet videti lepo rumenkasta. Ko se pa otava suši in spravlja, ležijo ga po travnikih in travniških kolovozih celi kupi. Otovre ljudje dobro vedo, da se živina ne dotakne takega protja. Ko bi ga vendar odpravljali o pravem času! .
Rebrinec ima močno, včasi palec debelo in 30 centimetrov (1 čevelj) dolgo, koželjasto korenino, ktera trpi dve leti.
Na njej stoji mogočno, brazdasto, 30 do 120 centimetrov (1—4 čevlje) visoko, votlo in s kratkimi dlakami po-rasteno steblo, kterega veje so včasi same kakih 90 centimetrov (3 čevlje) dolge. Da tako grmasto zelišče potrebuje dosti živeža in prostora, to je lahko razumljivo.
Njegovi raztreseni listi so dolgo-recljati in pritlehni, včasi 45—60 centimetrov (11j2—2 čevlja) dolgi. Takšni izrastejo seveda le na dobri zemlji, na slabi so pa precej kračji, kakor je tudi zelišče v obče precej slabše. Listi so pernati s podolga-stimi ali jajčasto-podolgastimi, ob dnu trikrpimi listki. Ti so narezano-na-piljeni, spredi topi. Listni recelj je od strani stisnjen in ima zgoraj žleb, kteri se razširi v dolgo nožnico. Višji listi so za tako rastlino premajhni in sedijo neposrednje na nožnici.
Vrh in vsaka veja se okončuje v sestavljen kobul brez ogrinjala in ogrinjalca. čašica je jako neznatna, istotako tudi rumeni venčevi lističi (cvet na levi zgoraj). Plod (na desni spodi) je precej velik, od strani stisnjen in skoro jajčast.
Rebrinec cvete malega in velikega srpana. Njegovi listi dajo v mladosti dobro klajo, pozneje pa preveč zlesenijo in niso za nobeno rabo. Steblo je že od začetka pretrdo in ob drugi košnji do dobrega zlesenelo. Nekteri trdijo, da so suhi listi in
Slika 350. Rebrinec. (Pastinaca sati va.)
presna korenina strupeni. Ko je rastlina pognala steblo, ne dotakne se je sploh nobena živina več. Novejša opazovanja so dokazala, da ima korenina za cvetja nekaj ostrega, jedkega soka, zaradi kterega se koža namehuri.
Rebrinec se naj izruje tudi po poljskih mejah in drugih prostorih, ali pa, ker je dveleten, vsaj poreže o pravem času, da se mu zabrani nadaljnje razširjanje.
Navadni koren,
korenje, mrkva ali mrkvica ima dolgo, koželjasto, trdno korenino g), ki trpi pri samorastli rastlini dve leti, potem pa segnije, pri sajeni pa postane debela, mesnata in bledorumena ali rumenorudeča. Navadno gre naravnost v zemljo, včasi pa tudi po ovinkih in požene od tal do vrha zelò vejnata, 30—120 centimetrov (1—4 čevlj e) visoka, okrogla in plitvo brazdasta stebla, porastena z ostrimi kocinami.
Kocine so obrnjene proti tlom, blizu vrha kračje in ščetinaste a) in b).
Premenjema stoječi listi imajo široko nožnico in so dvakrat- ali trikrat-pér-nati s pernasto-na-cepljenimi listki. Ti so zgoraj goli in se okončujejo v kratke konice.
Konec stebla in vej stojijo veliki, sestavljeni kobuli, kteri so sprva nekoliko zbočeni, pozneje pa gnezdasto izdolbeni c). Mnogolistno ogrinjalo je zavihano in njegovi listi pernati z ozkimi, koničastimi roglji. Ogrinjalčevi lističi so črtasti, zunanji pa večkrat trikrpi. Vnanji cveti so navadno večji od notranjih in večjidel nepravilni, ker so ven-
čevi lističi nejednaki d). Ti so srčasti in kolesasto razširjeni. Iz plodnice se razvijejo jajčaste dvorožke, ktere nosijo v vrstah stoječe bodice e), f) prerezan plod.
Navadni koren raste povsod po suhih travnikih in cvete od rožnika do velikega srpana. Ker je njegovo steblo trdo in listov malo, dà malo krme, in še ta ni mnogo vredna. Po travnikih je torej kvarljiv plevel, kterega je treba izkopati, ali kjer to ni mogoče, vsaj stebla z razcvetji porezati. Lanska korenina pogine letošnje jeseni sama ob sebi, letošnja bo pa pognala spomladi nova stebla, s kterimi moraš jednako ravnati. Vselej pa poreži stebla, dokler se seme ni popolnoma razvilo. Na ta način bo izginilo ničvredno zelišče kmalu s tvojega travnika.
Velika krebulica
je poleg navadnega kumina prva izmed domačih kobulnic, ki spomladi cvetejo po naših travnikih. V zemlji ima koželjasto, nad palec debelo rujavo koreniko, ki je naravnost v tleh zavrtana in oddaja prav malo koreninic. Na njej stoji 1—lx/2
metra (3—4x/2 čevlja) visoko, kvišku stoječe, brazdasto steblo, ktero je spodi ščetinasto, zgoraj golo in precej močno razvejeno. Pod vsako vejo, ki napravlja z njim skoro popolno rogovilo, je nekoliko odebeljeno, ali pa nad rogovilo precej stanšano.
Pritlehni listi so dolgorecljati, stebelni pa sedijo na širokih, steblo malo da ne popolnoma objemajočih nožnicah, v ktere so podaljšane stebelne brazde. Nožnice so večjidel dlakave. Listi so dvakrat -pérnati, po glavnih žilah ščetinasti, drugje pa goli. Listki so jajčasto - suličasti in pémasto-razdeljeni ; spodnji reeljati, ostali sedeči in njihove krpe pérnasto-nacepljene. Tako nastanejo suličaste krpice, ki so ali tope, ali pa priostrene. Najvišji listi so trojnati in
pémasto-naeepljeni.
Steblo in veje se okončujejo ponajveč v tri rogovile, ktere nosijo sestavljene kobule. Ogrinjala pod kobulom ni, pod ko-bulčki pa peterolistno ogrinjalce z jajčastimi, priostrenimi, po robu rujavkastimi in z resami porastenimi, pod zrelim plodom
Slika 352. Velika krebulica. (Anthrlseus silvéstris.)
pa visečimi lističi. Drobni cveti (na levi zgoraj) so belkasti in njihova vratova nekoliko drug od drugega nagnjena. Plod je podolgast in gladek, zgornji del pa, ki je podaljšan v nekak kljunček, ima 5 brazdic (na levi spodi).
Velika krebuliea cvete velikega travna in rožnika in raste pogostem po naših travnikih in kraj potov. Posebno ji ugajajo dobra tla, ki ne trpijo preveč suše. Velika rastlina potrebuje mnogo živeža, koristi pa nimamo nobene od nje, zakaj trdo njeno steblo ni za živinski zob. O tej, kakor o marsikteri drugi rastlini lahko trdimo, da se je ljudem nekako škoda zdi, odpraviti jo s travnika, dokler še stoji trava. Ko pa vidijo, da tako debelo steblovje, ki ima vrh tega le jako malo listov, sušenje ovira, in ker se jim iz večletne izkušnje tudi dozdeva, da ga živina odriva, zmečejo ga na stran. Tako ravnanje je graje vredno, zakaj marsiktero seme dozori ondi popolnoma in ustanovi novo zelišče. Nadalje ostane pri košnji tudi korenika v zemlji, ktera pozneje zopet poganja. Tak plevel je treba o pravem času v tleh prijeti in ga za vselej uničiti.
Srhko treh el j e (Ohaerophyllum hirsütum).
S tem rodom smo imeli opraviti že v prvem poglavju, kjer smo blagovoljne čitatelje seznanili z opojnim trebeljem, ktero po vsej pravici prištevamo strupenicam. Tukaj pa nimamo govoriti o nevarni rastlini, temveč o travniškem plevelu, ki raste posebno po vlažnih senožetih hribovitih in goratih krajev. Srhko trebelje ima votlo, 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko in navadno s srhkimi, večjidel navzdol obrnjenimi ščetinami pora-steno steblo.
Listi so dvakrat-trojnati s sedečimi listki ; stranski so poševno-jajčasti, končni je pa navadno trikrp. Vsi so zarezano-krpasti ali pérnasto-nacepljeni in globoko napiljeni. Nožnice so napihnjene.
Kobul je brez ogrinjala; suličasti ogrinjalčevi lističi so priostreni in ležijo po vejicah posameznih kobulčkov. Cveti so beli ali rudečkasti z rožnorudečimi vratovi in resnatimi venče-vimi lističi. Plod je podolgasto-valjast, gol, toda počrtan z močnimi žilicami in tako dolg, kakor receljček, ki ga nosi.
Srhko trebčlje cvete malega in velikega srpana.
Po gorskih travnikih raste mestoma dišeče trebé 1 j e (Ohaerophyllum aromàticum), čegar steblo je 60—90 centimetrov (2—3 čevlje) visoko, pod kolenci oteklo in s srhkimi dlakami porasteno. Srhki listi so trikrat-trojnati, njihovi jaj-
často-podolgasti listki celi, napiljeni in ob dnu navadno srčasti. Steblo je rudeče lisasto, cveti pa beli. Plod dobro diši, ako ga zmaneš.
Dišeče trebélje cvete od rožnika do velikega srpana in je trpežno kakor prvo. Njegova črnikasta korenika poganja vsako leto nova stebla.
Gozdni koren
je močna, 90—120 centimetrov (8—4 čevlje) visoka, dveletna kobulnica votlega, brazdastega stebla. To je spodi golo, zgoraj pa in po cvetnih recljih porasteno s kratkimi sivimi dlakami ter vejnato.
Raztreseni listi so zelò veliki; navadno so 30—45 centimetrov (1—1% čevlja) dolgi in pritrjeni s trebušnato napihnjeno nožnico. Večjidel so dvakrat-pérnati, njihovi listki goli,
jajčasti ali suličasti, priostreni in nejednako napiljeno-nazobčani. Končin listek je cel ali trikrp in ob dnu kli-; stranski so ob dnu nejednaki, stojijo na kratkih receljčkih in so včasi dvokrpi. Višji listi so v obče manjši in nimajo toliko listkov kakor spodnji. Listni recelj je brazdast.
Veliki kobuli imajo mnogo vej in so navadno brez ogrinjala ; včasi sedi pa vendar kak listič pod njimi. Kobulčki imajo mnogolistno ogrinjalce, čegar črtasti, skoro nitasti lističi so najmanj tako dolgi, kakor beli ali ru-dečkasti cveti. Čašica je neznatna; venčevi lističi so malo da ne suličasti in njihova konica večjidel navznotraj ukrivljena (na desni). Jajčasti plod (na levi) je nekoliko stisnjen in pe-rotkast.
Gozdni koren cvete od malega srpana do jeseni in raste po vlažnih travnikih, zlasti takih, ki se razprostirajo ob lesovju.
Močvirski silj
raste navadno kraj potokov in ob jarkih. Kedar pa potegne jesenska ali pomladanska povodenj, raznese plodove po travnikih, in ondi, kjer so tla precej napojena in se tudi o suši ne posušijo preveč, vzrastejo v veliko zelišče, o čegar koreniki celo nekteri trdijo, da je strupena.
Ruj avk asta korenika je dolga, z mlečnim sokom napolnjena, in dasiravno stoji v močvirnih tleh, vendar se pretrga, predno jo dobiš brez kakega orodja iz zemlje.
Steblo je okroglo, brazdasto, 60—120 centimetrov (2—4 čevlje) visoko, votlo, pa vendar prav trdo. Vejnato je in golo, ali pa spodi nekoliko dlakavo in nad vsakim listom nagnjeno na nasprotno stran, v obče pa kvišku moleče.
Listi so dvakrat-, trikrat-pérnati, njihovi listki globoko pérnasto-nacepljeni v črtasto-suličaste krpice, priostrene v kratko rujavkasto konico. Pritlehni in spodnji stebelni so dolgorecljati, ostali pa sedijo brez reclja na dolgi nožnici. Tudi spodnji imajo nožnico, toda kračja je in objema steblo popolnoma. Listi so goli in redki.
Steblo in veje se okončujejo v velike sestavljene, z ogrinjalom in ogrinjalcem podprte kobule. Posamezni lističi so suličasti, imajo belkast rob, in ogrinjalovi so vselej, ogrinjalčevi pa včasi zavihani navzdol.
Vejice, ki nosijo kobulčke, so po zgornji strani brazdaste in ostre.
Drobni cveti (na levi zgoraj) so beli ali rudečkasti in venčevi lističi globoko srčasti. Plodovi (na desni spodi) so jajčasti, stisnjeni in rudeČkasto-rujavi.
Močvirski silj cvete malega in velikega srpana. Zelišče nima v krmi nobene vrednosti in odpraviti bi se moglo s tem, da se izruje na travniku, kakor tudi ondi, odkoder prihajajo plodovi na senožet.
Slika 354. Močvirski silj. (Peucédanum palustre.)
Ognjen ec (Peucédanum Oreosebnum) je trpežna rastlina s krepko, debelo koreniko, ki je mnogokrat razklana na več vrbov in zgoraj pokrita z rujavkastimi ostanki lanskih listov.
Okroglo, kakih 30—90 centimetrov (1—3 čevlje) visoko steblo je brazdasto, golo in skoro rogovilasto razvejeno.
Najboljši znak ognjenčev so kuštravi listi; proti vrhu jih nima mnogo, in še ti so neznatni. Več jih je spodi in ob tleh. Vsi imajo dolgo, brazdasto in rudečkasto, steblo objemajočo nožnico, ktera se zvije pri spodnjih v kratek recelj, pri ostalih pa je neposrednje postavljen na njo neznaten list. Listi
so večji dei đvakrat-pćrnati in receljčki posameznih oddelkov tako nazaj zavihani, da je list videti nepravilen in kuštrav. Listki so jajčasto-podolgasti in v suličaste, celorobe krpice pér-nasto nacepljeni. Ob dnu so klinasti, spredi pa zoženi v kratko, rujavkasto konico.
Konec stebla in po vejah so veliki, sestavljeni kobuli z drobnimi belimi cveti. Ogrinjalo in ogrinjalce imata pa mnogo šiljastih visečih lističev. Vejice, ki nosijo kobulčke, so po zgornji strani rudeče-brazdaste, kakoršno je večinoma tudi steblo in njegove veje. Plodovi so kratki, v začetku stisnjeni in jajčasti, pozneje pa ploščnati, mdečkasti in razširjeni v obkrožen rob.
Ognjénec cvete malega in velikega srpana in raste skoro povsod po suhih travnikih.
Po gričih in travnikih raste tu pa tam togi silj (Peu-cédanum Oervària), čegar 60—120 centimetrov (2—4 čevlje) visoko steblo je spodi brez vej, proti vrhu pa vejnato, okroglo in brazdasto.
Listi stojijo premenjema na napihnjenih nožnicah, in rec-ljeve vejice štrlijo na vse strani, zatorej je list videti obširen in seveda tudi nepravilen. Njegova ploskev je trikrat-pérnata, sivozelena in trdna skoro kakor usnje. Posamični listki so jajčasti, nazobčani in imajo na vsakem zobcu ostro konico. Stranski
so po zunanjem robu plitvo krpasti. Proti vrhu se nahajajo samo še listne nožnice.
Beli ali rudečkasti cveti so združeni v velike kobule z mnogolistnim zavihanim ogrinjalom in z jednakim ogrinjalcem. Lističi so črtasti, priostreni in s kobulčki približno jednake dolgosti. Plod je jajčast.
Togi silj cvete malega in velikega srpana. _________________
Zdravilni silj stoji na črn-kasti koreniki, obdani zgoraj z vlaknatim šopom. Na njej je pričvrščeno valjasto, brazdasto, 60—90 centimetrov (2—3 čevlje) visoko, vejnato steblo. Golo je kakor vse zelišče.
Veliki listi so petkrat-trojnato-
Slika 355. Zdravilni silj. (Peucédanum officinale.)
pérnati, z rumenimi reclji, 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) dolgi in podobni kaki rahli metli. Zgornji so trojnati. Posamezni listki so črtasti in ozki, pa precej dolgi.
Sestavljeni kobuli so veliki in nimajo navadno nobenega ogrinjala, včasi pa 1—3 ščetine. Ogrinjalce je mnogolistno ; lističi so ščetinasti, jednako dolgi in kračji od cvetnih receljčkov. Rumeni cvet (na levi spodi) ima razločno čašico in 5 srčastih venčevih lističev. Plod je širok, jajčast; na njem sedita vratova.
Zdravilni silj cvete malega in velikega srpana in raste sem ter tja po travnikih. Najbolj po volji so mu vapnena tla in vlažni prostori.	___________
Po vlažnih travnikih raste tu pa tam kuminolistni silj (Peucédanum Chabraei) z brazdastim, 60—90 centimetrov (2—3 čevlje) visokim, ravnim steblom.
Listi so po obeh straneh svetli, lepo zeleni, pérnati in spodnji od zgornjih zelò različni. Listki so sedeči in nacepljeni na mnogo črtastih krpic ; zgornji so včasi celi, spodnji pa stojijo v križu.
Pod kobulom navadno ni ogrinjala, ali je pa nekaj lističev, ki pa zgodaj odpadejo. Ogrinjalčevi lističi so črtasti in ob dnu včasi vzrastli. Kobulove vejice so na notranji strani porastene s kratkimi dlačicami, prejšnjega pa gole. Cveti so rumenkasto-beli ali zelenkasti ; čašnih zobcev skoro ni opaziti. Plodovi so jajčasti. Listni reclji so spodi razširjeni v nožnico.
Kuminolistni silj cvete malega in velikega srpana.
Iz tega rodd raste po travnikih, posebno ako nagibljejo bolj na vlažno stran, tudi travniški silj, čegar korenika je porastena z vlakni in precej debela.
Njegovo golo, ravno steblo je brazdasto, 30—90 centimetrov (1—3 čevlje) visoko in slabo razvejeno. Veje so robate.
Spodnji listi so nad 30 centi-metrov (1 čevelj) dolgi in večkrat-pérnati. Njihovi stranski listki so na- glika 356. Travniški silj. cepljeni na 2—5, sprednji listek na (Peucédanum Sflaus.)
3—7 krp. Te so suličaste ali črtaste in premrežene s pér-nasto se razhajajočimi žilicami ter okončujoče se v kratko konico. Privrhni listi so pernati s pernasto-naceplj enimi listki.
Kobuli imajo 6—8 nejednakih, robatih vejic in so navadno brez ogrinjala, ali pa sedita pod njimi 1—2 majhna krovna lističa. Kobulčki pa imajo mnogolistno ogrinjalee, sestavljeno iz črtastih, kožnato obrobljenih lističev, kteri so komaj tako dolgi, kakor kobulčki sami. Bledi, zelenkasto-rumeni cveti imajo neznatno čašico in 5 narobe-jajčastih, spredi izrobljenih venčevih lističev. Plodovi so jajčasti.
Travniški silj cvete rožnika in malega srpana ter je mestoma po senožetih prav navaden plevel. Vsi silji imajo trdno in trdo steblo, ktero v krmi prav nič ne zaleže. Odpraviti jih je treba s koreniko.
Siljastolistni sovec (Oenànthe silaifólia).
O sovcih smo govorili že v prvem poglavju in jim ondi očitali marsikaj, kar jim ni na čast. Ne samo človeku, ampak tudi živini so nevarni, in ker rastejo nekteri tudi po travnikih, obsoditi jih moramo tudi s tega stališča. Drugi sicer niso strupeni, a ker se nahajajo večjidel po vlažnih senožetih, moramo jih prištevati travniškim plevelom in jim zavoljo tega odmeriti nekoliko prostora. V obče so razločki med posamičnimi vrstami tako malenkostni, da jih nekteri kar združujejo v jedno vrsto. Teh se hočemo tudi mi držati in opisati zelišče, ktero je po naših krajih najbolj navadno. To je siljastolistni sovec, kte-rega srečamo na marsikteri senožeti, koder rada zastaja vlaga. V zemlji ima šop klinastih ali valjastih gomoljev, podaljšanih v tanko nit. Vsi so združeni v celoto in napravljajo trpežno koreniko, na kteri stoji 30—60 centimetrov (1 — 2 čevlja) — in včasi tudi več — visoko, ravno in malo razvejeno, precej trdno steblo.
Listi so dvakrat-pérnati, pa jako izpremenljivi. Pritlehni imajo navadno kratke suličaste, ostali pa dolge črtaste listke. Listni reclji so cevasti in približno tako dolgi, kakor razdeljena ploskev.
Kobuli imajo 8—15 kratkih vejic z ogrinjalom, ktero na-rejajo majhni, črtasti lističi; včasi ga pa tudi ni. Ogrinjalee sestavljajo jednaki lističi. Beli cveti so različni ; popolni so sedeči, jalovi pa razločno recljati in nekoliko večji, vsi pa združeni v tistem razcvetju. Plod je podolgasto-valjast.
Siljastolistni sovec cvete rožnika in malega srpana.
Poljski stoglavež.
To vam je prava nerodna pošast v rastlinstvu, kteri se človek ne more približati, predno ga ni večkrat ranila. Vse, kar je na drugih rastlinah več ali manj pravilno listje, izpre-menjeno je tu ne samo v ravno toliko ostrih trnov, temveč vsak list in listič je preobložen z mnogobrojnimi daljšimi in kračjimi trni. Ime so mu dali Slovenci zaradi mnogoštevilnih glavičastih razcvetij, s kterimi je vse zelišče posuto, in kterih ni včasi samo sto, temveč tudi več. Imenujejo ga tudi „kodrasti osat“, in ime osat znači samo ob sebi že mnogo.
Ta kuštravec ima v zemlji mogočno koreniko, na kteri je pritrjeno 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko, okroglo, jako razkrečeno - vejnato steblo. Vse zelišče je sivkasto, in njegove rogovilaste veje napravljajo obširno, veliki buči podobno kroglo, ki je zgoraj in spodi nekoliko potlačena. Kar zraste in dozori na rastlini, to se je drži trdno, in ko jeseni steblo ob koreniki odmrè, dobi jo veter v oblast, ki jo tira in goni po tleh, da je veselje.
Steblo je malo da ne povsod jednako debelo in se naposled okončuje v več jednakih vej, izmed kterih štrli kot podaljšek stebla na primernem robatem reclju osrednja glavica. Tudi veje so robate. Sploh je vsa rastlina toga in nima nič nežnega na sebi; celò cveti tičijo med togimi lističi.
Pritlehni listi so recljati, ostali sedeči. Prvi in spodnji stebelni so trojnati in njihovi listki pérnasto-na-cepljeni, podolgasti ali suličasti in trnato-napiljeni. Prepreženi so z mrežastimi žilicami, ktere dobro opaziš, ako držiš list proti svetlobi. Ostali stebelni listi so majhni, pernasti ; po steblu so raztreseni, po vejah pa sedijo po 3 združeni in prehajajo v krovne liste. Teh je navadno 5; črtasto-suličasti so, celorobi ali oddaljeno trnato-nazobčani in se okončujejo v oster trn. Navadno so zvezdasto razprostrti.
Sredi te zvezde sedi glavičasto razcvetje — jednovit kobul — belkastih ali zelenkastih cvetov. Plod je pokrit z belimi, kratkimi ščetinami.
Slika 357. Poljski stoglavež. (Erjngium campèstre.)
Poljski stoglavež cvete od malega srpana do jeseni in raste po pustih prostorih, posebno po suhih pašnikih. Zavoljo znanih nam lastnostij je ondi jako nadležen, ker pika živino in ji dela že itak slabo pašo še slabšo. O prostoru, kterega mnogo potrebuje, in o drugih razmerah niti ne govorimo, ampak kličemo posestnikom : Odpravljajte ga !
Gomoljasti kamenokreè.
Ako stopiš zadnje dni malega ali prvo polovico velikega travna na kak travnik, ugledaš ondi dostikrat, zlasti po hribovitih krajih, med raznimi zlaticami in drugim nižjim plevelom 20—35 centimetrov (8—13 palcev) visoko, jednovito rastlino z belimi cveti. Mestoma, posebno ako je travnik sploh na slabo stran, je je toliko, da dobrih trav skoro videti ni. To je gomoljasti kamenokreè, ki se sicer prav lahko izpiplje, ali vsega podzemeljskega dela na ta način ne dobiš iz zemlje. Med vlaknatimi koreninicami ima namreč nekaj jajčastih gomoljčkov, kteri se vsakokrat odtrgajo, ako z zeliščem silno ravnaš. Treba
je torej rastlino, ki itak ne tiči globoko, s kakšnim orodjem malo privzdigniti in tudi omenjene gomoljčke pobrati ; zakaj vsak lahko nastavi spomladi novo rastlino.
Steblo je okroglo, popolnoma brez vej in le z majhnimi listi okrašeno. V vrhu nosi kobulasto razcvetje s precejšnjimi belimi cveti. Ti imajo 5 zelenih čašnih krp, 5 belih venčevih lističev in 10 kratkih prašnikov. Plod je glavica.
Pritlehni in spodnji stebelni listi so recljati, ledvičasti ali jajčasti in krpasto-narezani. Višji so sicer jednake podobe, toda brez reclja in preslika 358. Zrnati kamenokreč. haja)° polagoma v celorobe suličaste (Saxifraga granulata.) in vedno manjše krovne listke, za kterimi sedijo jajčasti gomoljčki. Teh na naši sliki ne vidimo, ker jih zrnati kamenokreč, ki je gomoljastemu sicer prav podoben, sploh nima. Vsa rastlina je kratkodlakava in lepljiva. Ker nimamo po naših travnikih zelišča, ki bi se ponašalo z gomoljčki za zgornjimi listi, spoznal ga bo vsakdo prav lahko. Drugih kamenokrečev, trie ali krečev pa po dolinskih senožetih sploh ni. Ker se razmnožuje naša
trica po semenu in dvojnih gomoljčkih, prepreže hitro ves travnik in postane jako nadležen plevel. Odpravljati ga je treba tedaj, ko nareja cvetje, in paziti na to, da se ne izgubljajo gomoljčki.
Jednoperka.
Ko so napočile dijakom srednjih šol počitnice in so mestne ulice postale nekako dolgočasne, začne se po gorskih senožetih in mestoma tudi po dolinskih travnikih razcvetati zelò zala in mična jednoperka. Maloktera samorastla rastlina (vsaj na travnikih) jo prekosi v lepoti in z ozirom na neko posebno vabljivo vnanjost, a to nas nikakor ne moti, da bi je ne zapisali v to črno knjigo. Nobena živina se je namreč ne dotakne, in že zavoljo tega se moramo seznaniti z njo; kmalu pa tudi zvemo, da je škodljiva še po drugi strani.
Jednoperka ima v zemlji kratko, koželjasto koreniko ru-javkaste barve, ktera je povsod pokrita z belkastimi vlakni.
Iz korenike izraste cel šop recljatih pritlehnih listov. Okroglasti ali okroglasto-srčasti so, celo-robi in popolnoma goli. To velja o zelišču sploh.
Med listi stojijo robata, 15—30 centimetrov (6—12 palcev) visoka stebla, okrašena v spodnji polovici z jednim sedečim, steblo objemajočim, pritlehnim jednakim listom.
Vrh stebla je razmerno velik, bel, zvezdasto razprostrt cvet, čegar posamezni deli se ravnajo po številu 5. On ima namreč 5 jajčastih čašuih rogljev, ki stojijo naravnost od stebla, 5 narobe-jajčastih, belih venčevih lističev, po kterih tečejo vdrte žile, in ki so za polovico daljši od čašnih rogljev, ter med njimi 5 belih prašnikov. Med zadnjimi je pritrjenih 5 zelenkasto-rumenih luskic (na levi), kterih rob je podaljšan v resice in na koncih z okroglimi žlezicami okovarjen. Sredi cveta sedi bela. jajčasta plodnica s 4 sedečimi brazdami, ktera se pozneje razvije v jajčasto-okroglo glavico (na desni).
Jednoperka cvete malega in velikega srpana. Očitali smo ji že, da ni za nobeno rabo, in ker duši s pritlehnimi listi sosedno rast, zato je kar naravnost kvarljiva. To velja posebno o takih prostorih, kjer raste v veliki družbi.
Travniški babji zob.
Na obdelani zemlji smo se srečali z nekterimi vrstami tega rodu in videli, da so opisani njivski pleveli jednoletna zelišča. Tudi po košeninah jih raste nekaj, kteri imajo v tleh ravno ali poševno koreniko in cvete, kterih lepi venec je večjidel precej obširnejši od čašice. Najprej se seznanimo s travniškim babjim zobom ali travniško krvomočnico, ker je izmed vseh najbolj navaden. V zemlji ima debelo, poševno koreniko, ktera poganja robato, togo, 30—60 centimetrov (L—2 čevlja) visoko,
rogovilasto razvejeno steblo. V spodnjih delih je porasteno s srhkimi, navzdol obrnjenimi dlakami, v zgornjih pa je kocinasto in nekoliko lepljivo. Takšni so tudi cvetni reclji in čašica. Steblo je pod kolenci oteklo.
Listi so malo da ne ledvičasti in dlanasto razdeljeni na 5—7 pérnastih krp s podolgasto-suličastimi, celoro-bimi ali napiljeno-nazobčanimi krpicami. Pritlehni so na dolgih recljih, stebelni na kračjih, privrhni pa sedijo. Navadno so nasprotni, višji pa včasi tudi raztreseni in s prilistki podprti.
Modri, redkokdaj beli ali vijolični cveti stojijo po dva in dva na kratkih recljih in imajo narobe-jaj-časte, v kratko žebico zožene venčeve lističe, kteri so najmanj za polovico daljši od podolgastih, v reso priostrenih čašnih lističev. Po robu so res-nati, drugje pa goli. Prašnikov je 10; 5 daljših, 5 kračjih (na levi). Njihove niti so spodi razširjene. Iz plodnice se razvije 5 gladkih, kocinastih glavic, ktere se s svojim repcem držijo osrednjega stebriča in pozneje zasučejo navzgor. Seme je pikčasto.
Travniški babji zob cvete od rožnika do velikega srpana. Z velikimi pritlehnimi listi dušijo in topijo ta in druge krvomoč-nice sosedno rast ; tudi debelo steblo nima v krmi nobene vrednosti. Treba je izkopati koreniko, ako hočeš imeti mir pred njimi.	____________
Po mokrih travnikih raste močvirski babji zob (Ge-rànium palustre), ki ima tudi poševno, jako razvejeno koreniko
in srhko, vejnato steblo. S svojimi spodnjimi deli leži veèjidel po tleh, ostali pa molijo kvišku. V visokosti se lahko meri s prejšnjim.
Nasprotni listi so nekako ščitasti in dlanasto razdeljeni na 5—7 narobe-jajčastih nazobčanih krp, ktere so včasi nacepljene na 3 krpice.
Škrlatnorudeči cveti pomodrijo sčasoma. Nasajeni so po dva in dva na dolgih recljih ; njihovi receljčki so upognjeni in srhki. Venčevi lističi so narobe-jajčasti, v žebico stisnjeni in precej daljši, kakor podolgasti, v reso zašiljeni čašni. Glavice so gladke in dlakave.
Močvirski babji zob cvete od rožnika do velikega srpana.
Po gorskih in takih nižjih travnikih, kteri so obdani z gozdi ali se razprostirajo kraj njih, krasi z mnogovrstnimi drugimi cvetkami tudi gozdni babji zob zeleno odejo. Najbolj mu ugajajo taki prostori, kjer je dosti sence. Njegovo steblo je ravno, skoro na štiri ogle stisnjeno in stoji na zelò kratki, z rujavimi prilistki starih listov pokriti koreniki. Visoko je 30—90 centimetrov (1—3 čevlje), porasteno spodi s kratkimi, navzdol obrnjenimi dlakami in tukaj brez vej, proti vrhu se pa dostikrat rogovilasto razhaja in je tu skoro kocinasto ter nekoliko lepljivo.
Pritlehni listi so na dolgih recljih in včasi malo da ne do dna razdeljeni na 5—7 priostrenih krp. Te so zopet več ali manj zarezane in na-piljeno-nazobčane. List sam je ledvi-čast. Stebelni so manjši in pritrjeni na kračjih recljih.
Njegovi škrlatnorudeči, z jasnejšimi žilicami premreženi, včasi tudi beli cveti stojijo po dva in dva na kratkih, kocinastih recljih in so združeni v češuljasto razevetje. čašni lističi so črtasto-podolgasti in zašiljeni v močno reso; venčevi so narobe-jajčasti, spodi klinasti in precej daljši od prejšnjih. Po žebici in robu so res-nati. Glavica je gladka, dlakava in njeni repci porasteni s kratkimi dlačicami. — Gozdni babji zob cvete od rožnika do velikega srpana.	____________
Slika 361. Gozdni babji zob. (Geranium silvàticum.)
Po jednakih krajih raste tudi rudeéerujavi babji zob. Prejšnjemu je prav podoben, njegovo steblo je pa šibkejše in nima toliko cvetov. Vejnato je in porasteno z mehkimi dlačicami, ktere so na kolencih posebno dolge. Tudi je okroglo,
večkrat rudeče uadahnjeno in 45—60 centimetrov (l1^—2 čevlja) visoko.
Listi so skoro ledvičasto-okrogli in razdeljeni na 5—7 narobe-jajčastih ali podolgastih, na manjše krpice nacepljenih in nazobčanih krp. Pritlehni stojijo na dolgih recljih, ostali na kratkih, privrhni so pa brez njih.
Venčevi lističi njegovih precej obširnih cvetov so temne, rudečeru-jave barve in kolesasto razprostrti ali celò nekoliko nazaj zavihani. Narobe-jajčasti so, prav plitvo izrobljeni ali celorobi in zoženi v prav kratko že-bico (na desni) ter presegajo dlakave in v konico zožene čašne lističe le za nekoliko. Glavica ima poprečne robce in je porastena z belimi ščetinicami (na levi spodi). Njen repec je gladek, ker ležijo mehke dlačice po njem.
Rudečerujavi babji zob cvete velikega travna in rožnika.
Slika 362. Rudečerujavi bab j zob. (Geranium pbaeum.)
Slika 363. Pirenejski babji zob. (Geranium pyrenäicum.)
Sem ter tja raste po tavnikih še pirenejski babji zob. Dasi tudi je trpežen kakor prejšnji, vendar se približuje v svoji zunanji postavi onim jednoletnim plevelom, o kterih smo že, kar je potrebno, povedali na drugem mestu. Njegova korenika je ko-željasta in zgoraj prav debela. Steblo je pregenjeno zdaj na to, zdaj na ono stran ; visoko je 15—60 centimetrov (%—2 čevlja) in navadno na viš štrleče, včasi pa ležeče po tleh Razvejeno je rogovilasto in porasteno z mehkimi dlačicami.
Njegovi listi so okrogli in nacepljeni na 5—7 podolgasto-klinastih,
topih in nazobčanih krp. Porasteni so z mehkimi dlačicami kakor steblo.
Mnogobrojni, drobni cveti stojijo na šibkih reeeljčkih po dva in dva na vkupnem reclju. Venčevi lističi so rožnorudeči, vij občni ali beli, počrtani s temnejšimi žilicami in narobe-srčasti. Za polovico so daljši od podolgastih, v konico zoženih čašnih lističev in nosijo ob dnu šopek kratkih dlačic (na levi). Gladka glavica je dlakava, repec pa malo da ne gol.
Pirenejski babji zob cvete od velikega travna do jeseni in se nahaja mestoma tudi na obdelani zemlji.
Travniška penuša.
Ako ti postane travnik meseca malega in velikega travna posut z belim cvetjem travniške penuše, vedi, da so njegova tla vlažna ali celò močvirna, in da je treba skrbeti za to, da se odpravi preobilna vlaga. Naša rastlina se je marsikje tako silno razmnožila, da je skoro steblo pri steblu in vmes le kaka zlatica ali kak drug nepridiprav. Ko s prazno koso, zakaj penuša ima neznatne liste, vsa je namreč v vejah, ktere pa otovre že vele ležijo po tleh.
Travniška penuša je trpežna rastlina. V zemlji ima poševno, mestoma nabreklo in z mnogimi vlakni pora-steno koreniko.
Njeno steblo je okroglo, 15—45 centimetrov (J/2—IV2 čevlja) visoko, ob dnu nekoliko dlakavo, drugje pa golo. Takšne so tudi veje in listi.
Listi so pérnati. Pritlehni ležijo v kolobarju po tleh in dušijo sosedno rast. Njihovi listki so okroglasti ali jajčasti in nazobčani ali valoviti. Končni listek je največji in dostikrat srčast. Stebelni listi stojijo raztreseni pod vejami. Malo jih je, in še ti so neznatni, ker so posamezni listki daleč drug od drugega nastavljeni in ozki. Večjidel so podolgasti ali črtasti in celorobi, le končni ima nekaj zobcev. Listi stojijo ob steblu na viš.
Vrh stebla in konec vej so obilni grozdi belih, z rudeč-kastimi žilicami premreženih cvetov. Vsak cvet ima, kakor pri križnicah sploh, 4 v križ postavljene čašne lističe in 4 ravno tako stoječe, dvakrat daljše venčeve lističe. Iz plodnice (na levi med šesterimi prašniki) se razvije dolg, tanek lusk, ki sča-
Naše škodljive rastline.	38
pa pride košnja, mahaš
Slika 364. Travniška penuša. (Cardämine praténsis.)
soma porudeči. Cveti se razcvetajo navzgor in odprti presegajo še zaprte popke.
Navadna sv. Janeza roža
ali navadna krčna zel ima vej nato koreniko in kvišku stoječa, 30—90 centimetrov (1—3 čevlje) visoka, okrogla in popolnoma gola stebla. Veje so nasprotne in vedno tanše od stebla, Majhni, sedeči listi so nasprotni, jajčasto-podolgasti, topi in celorobi. Ako jih držiš proti svetlobi, zdi se ti, kakor da bi
bili luknjičasti. To so žleze, v kterih se nabira rudeče barvilo, kakor tudi v cvetih, o čemur se lahko prepričaš, ako jih zmaneš med prsti. Na desni vidiš spodnji del povečanega lista z omenjenimi žlezami d). Po spodnji strani blizu roba so listi črno pikčasti. Listi po vejah so manjši, inače pa stebelnim jednaki.
Eumeni cveti so združeni vrh stebla v bogato češuljo. Čašica ima 5 zelenih, suličastih in venec ravno toliko zlato-rumenih jajčastih, spodi ob robu črno-pikčastih lističev. Nadalje je v cvetu mnogo, v 3 snopiče združenih prašnikov, in na jajčasti plod-nici štrlijo 3 vratovi med nje b) in c). Plod je glavica, ki se razpreza na 3 lopute.
Navadna sv. Janeza roža cvete malega in velikega srpana in je zaradi močne korenike po njivah sem ter tja prav nad-
Slika 365. Navadna sv. Janeza roža. (Hypericum perforatum.)
ležen in škodljiv plevel. Še već je je po travnikih in pašnikih, kjer je ravno tako škodljiva. Njeno steblo je trdo in precej lesnato, zato jo pušča živina za seboj. Odpraviti jo moraš s koreniko, ako hočeš, da bo delo uspešno.
Druga vrsta tega rodu je brkata sv. Janeza roža (Hypericum barbätum), ktera se po naših krajih redkokje nahaja kot travniški plevel. Najbolj navadna je po travnikih okoli Maribora, in zavoljo tega se je moramo z nekolikimi besedami spominjati. Njeno malo da ne jednovito steblo je golo, okroglo in 15—45 centimetrov (J/2—P/2 čevlja) visoko.
Njeni sedeči listi so podolgasto-suličasti, topi in obsegajo steblo. Po robu in blizu njega so posuti z mnogimi črnimi pikami, drugje pa imajo nekoliko podolgastih, prosojnih lis in med njimi nekaj okroglih, črnih pičic. Črtasto-suličasti krovni listi in čašni lističi se tudi odlikujejo po mnogoštevilnih takih pičicah, in njihov rob je razčesan na dolge rese.
Cvetov ni mnogo; vrh stebla so združeni v grozd. Ven-čevi lističi so podolgasti, spredi zaokroženi in tu z daljšimi dlakami porastem, kakor da bi nosili brke. Precej daljši so od čašice in črnorudeče-pikčasti. Glavica je srhka.
Brkata sv. Janeza roža cvete meseca rožnika.
Navadna pokalica,
Škrbec,‘škripec ali rokavec je posebno otrokom priljubljena rastlina, ker jim služi v zabavo in kratek čas. Kar mimogrede si natrgajo njenega cvetja, primejo njegov reeelj s palcem in kazalcem desne roke in udarijo z njim na levo. Zdaj se čuje pok, in napihnjena čašica se je nekje razparala. To napravlja mladini veselja, in rada se skuša med seboj. Škripec ima precej debelo, rujavkasto, plazečo koreniko, ktera poganja navadno več okroglih, členkovitih stebel. Ta so gola in nekako sinja, kakor vse zelišče, in kvišku stoječa, ali pa ležeča po tleh. V zadnjem slučaju se vzdigujejo samo z vrhi ; večjidel so vej-nata. Po nižavah je steblo 3Ó—60 centimetrov (1—2 čevlja), po visokih gorah le kakih 15 centimetrov (72 čevlja) visoko.
Nasprotni listi sedijo pod kolenci, in njihove kratke nožnice se vežejo v celoto. Celorobi so in priostreni ; spodnji podolgasti, zgornji suličasti in pojemajo v velikosti tem bolj, čim bliže vrha so postavljeni.
Cveti stojijo vrh stebla in po vejicah posamezno, ali v rogovilastem, dostikrat latastem nepravem kobulu in se raz-
cvetajo tako, da v rogovili nahajajoči se cvet prvi dozori. Vrčasta čašica ima 5 zob; bledozelenkasta je in premrežena z zelenkastimi žilicami. Pozneje se še bolj napihne, in ako jo vzameš v roko, škriplje ti med prsti. Na rastlini ostane najmanj tako dolgo, dokler se seme ne razprši ; navadno pa še dalje. Beli venec ima 5 žebičastih, spredi globoko nacepljenih lističev, kteri nosijo med žebico in ploskvo na vsaki strani zaokroženo krpico. Venčevi lističi in bistveni cvetni deli so pritrjeni mnogo više od čašice na valjastem postavku. Prašnikov je 10, in jajčasta plodnica ima 3—-4 vratove (na desni). Plod je glavica, ktera se razpreza s 6 zobci. Obdan je s čašico, ki je videti kakor kak rokav okoli njega.
Rokavec cvete od velikega travna do jeseni in raste po gričih in suhih (Shéne'inflltaO travnikih, kjer ga ni veliko prida. Ker ima trpežno koreniko, ne velja, ako porežeš le zelišče ; tudi ona mora na dan. Pogostoma nahajamo to zelišče tudi na obdelani zemlji.
Kukavičja roža.
Izmed raznih lučic, ki rastejo po naših travnikih, poljskih mejah in jednakih krajih, je kukavičja roža najnavadnejša. V zemlji ima debelo, z vlakni obdano koreniko, ki postane sčasoma glavata, in ki poganja 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoka, členkovita stebla. Po kolencih, včasi tudi drugje, so rudečkasta in nekako zatemnela. Robata so, votla in trda ter porastena s kratkimi ščetinieami. Spodi so večjidel brez vej, zgoraj pa vej nata.
Po kolencih sedijo nasprotni listi; ozki so, celorobi in priostreni. Spodnji se zožujejo proti dnu, zgornji so pa podol-gasto-suličasti. Te razmere nam kaže a) in vrh stebla tudi lataste neprave kobule nežnih, živorudečih cvetov. Vsak ima obširno, lončasto čašico, okončujočo se v 5 zobcev. Od vsakega zobca je potegnjen do dna temnejši rob in med dvema vsakokrat po jeden. V čašici je 5 žebičastih, spredi na 4 krpe
dlanasto nacepljenih venčevih lističev, kteri so okrašeni ob vhodu z dvolistnim, šiljastim pa-vencem. Znotraj je 10 prašnikov, dolgih, kakor čašni zobje ali venčeve žebice. Sredi cveta stoji zelena plodnica s 5 vratovi. Plod je glavica, ktera se razpreza s 5 zobci h) in c), d) seme.
Kukavičja roža cvete velikega travna in rožnika in se mora prištevati travniškim plevelom, ker topi trave, in ker daje njeno trdo steblo le slabo krmo.
Tudi ima malo listov, in še ti so dosti neznatni. Vsak živinorejec pa tako ve, da živina ne mara takih in jednakih stebel.
Slika 367. Kukavičja roža. (Lychnis flos cuculi.)
Druga lučica je smolnica ali kleg z lesnato, vlaknato koreniko, ktera postane sčasoma glavata in precej obširna ter poganja več šopov suličastih, temnozelenih, celorobih listov. Tako nastane mogočna ruša, iz ktere izrastejo 45—60 centimetrov (IV,—2 čevlja) visoka, okrogla in členko vi ta stebla brez vej. Pod kolenci so temno-rudečkasta in namazana z neko lepljivo tvarino, na kteri obvisijo razne majhne stvari. Ta povlak ima poseben pomen in brani malim nekrilatim žuželkam, da ne morejo do cvetja.
Njeni sedeči listi so nasprotni, suličasto-črtasti in celo-robi. Pritrjeni so na kolencib in ob dnu zrastli ter goli.
Cveti stojijo vrh stebla v nasprotnih, nepravih kobulih, ki delajo široko - kopičast, ali pa grozdasto skrčen lat. Oni imajo klinasto, peterozobo čašico, 5 žebičastih, spredi nekoliko izrobljenih rudečih venčevih lističev s pavencem (na levi), 10
Slika 368. Smolnica. (Lychnis viseäria.)
prašnikov in 5 vratov. Plod je po-dolgasta glavica (na desni).
Smolnica cvete velikega travna in rožnika in raste pogosto po travnikih hribovitih krajev. Ker njena stebla preveč zlesenijo, niso za živinski zob, in ker imajo prav malo listov, vredna so tem manj. Cvetje na-reja mnogo semena, potrebuje torej mnogo hrane in izsesava tla, ruša pa topi po svoji navadi boljšo rast.
Srhki klinček
je dveletna rastlina s precej močno koželjasto korenino, ki požene okroglo, 15—40 centimetrov (6—15 palcev) visoko in več ali manj vejnato steblo. Ker se to na travnikih navadno pokosi, predno so se razvili cvetni popki, izrastejo iz ostalega dela veje, kterih cvetje se prikaže pred drugo košnjo.
Na kolencih sedijo ozki, suličasto-črtasti, celorobi listi s stikajočimi se nožnicami. Spodnji so topi, zgornji priostreni, vsi pa dlakavi. Nožnica je tako dolga, kakor je list širok, in
zelò kosmata.
Cveti se nahajajo vrh stebla in po vejah v šopkih in so podprti z zelenimi, srhkimi, suličastimi luskami, ktere so skoro tako dolge, kakor cevasta, v 5 zobcev okončujoča se valjasta čašica. Venčevi lističi so klinasti, v ozko žebico podaljšani in ob vhodu bradati. Spredi so napiljeno-nazobčani, lepo rudeči in nad brado belo pikčasti (na levi). Podolgasta glavica se razpreza z ozkimi, šilja-stimi zobci.
Srhki klinček cvete malega in velikega srpana in raste na peščeni zemlji prisojnih krajev.
Slika 369. Srhki klinček.	____________
(Diänthus Armeria.)
Po suhih travnikih nahajamo pogosto lisasti klinček, neznatno, 15—30 centimetrov (%—1 čevelj) visoko, trpežno zelišče, ktero ima v zemlji poševno, večjiđel glavato koreniko. Njegovo steblo je približno ob sredi rogovilasto razvejeno, golo ali nekoliko dlakavo in nareja rahle ruše.
Njegovi neznatni listi so zeleni, goli in topi; višji so nekoliko priostreni.
Škrlatnorudeči ali belkasti cveti stojijo posamezno, včasi tudi po dva konec vejic. Venčevi lističi so najmanj za polovico daljši od čašice, na-robe-jajčasti in spredi nepravilno iz-robljeni ter brkati. Ob sredi so ozaljšani s temnejšimi in belkastimi lisicami in zoženi v žebico (na desni).
Lisasti klinček cvete rožnika in malega srpana in je zato precej škodljiv, ker napravlja ruše, ktere so travam v pogubo.
Slika 370. Lisasti klinček. (Diänthus deltoideus.)
Po gorskih senožetih raste v obilnem številu brkati klinček (Diänthus barbätus), čegar korenika poganja 15—45 centimetrov (J/2—11/2 čevlja) visoka, gola, rogovilasta stebla. Suličasti listi so rtasti, goli in prav drobno nazobčani. Njegovi škrlatnorudeči, včasi beli cveti so združeni v šope in obdani z zelenimi, jajčastimi krovnimi luskami, okončujočimi se v dolgo reso. Čašica je gola, peterozoba ; venčevi lističi so spredi plitvo izrobljeni.
Brkati klinček cvete malega in velikega srpana.
Zadnji tega rodu bodi kartavžar (Diänthus Carthusia-nórum) s koželjasto, jako močno koreniko rujave barve. Ta se zavrta navadno prav globoko v tla, oddaja precej debele vlaknate korenine in postane naposled glavata. Na njej stojijo 15—45 centimetrov (*/2—l'j2 čevlja) visoka, brezvejna ingoia stebla. Zelišče sploh nima nobenih kosmatinic. Stebla so okrogla, včasi tudi robata, členkovita in lepo zelena. Navadno jih stoji na koreniki mnogo, in ker izrastejo iz nje tudi nerodovitna listnata stebla, zato je zebšče ob tleh šopasto in sosedni rasti tem nadležnejše.
Na kolencib sedeči nasprotni listi so sicer precej dolgi,
ali zelò ozki, črtasti in priostreni. Po robu so celi in zrastli v dolgo, cevasto nožnico. Pri zgornjih je nožnica malo da ne tretjina vsega lista.
Vrh stebla je šop rudečih cvetov, ktere obdaja nekoliko rujavih, suhih in šumečih, v dolgo reso se okončujočih lusk. Jednake, toda kračje luske se nahajajo tudi okoli cevaste, pe-terozobe čašice. Zebičasti venčevi lističi so nekako trikotni, ob sprednjem robu zaokroženi in drobno nazobčani. Prašnikov je 10; plod je glavica.
Kartavžar cvete od rožnika do velikega srpana in raste po suhih travnikih, kjer dela navadno družbo smolnici in kukavičji roži.
Navadna ramšela.
Gozdne travnike prepleta prav navadno mična ramšela in izpreminja njihovo jednakomerno zeleno odejo v pisano, zakaj njeni cveti so tu lepo rudeči, ondi pa modri. Tudi v zunanji podobi je rastlina prav nestanovitna. Suhi prostori ji bolj ugajajo kakor mokri, in včasi so tla z njo popolnoma preprežena. Zelišče je trdo, v spodnjih delih pa zleseni popolnoma, in ker je vrh vsega tega tudi še grenko, lahkov razumemo, da se ga brani živina. Že zavoljo tega ga moramo spravljati s travnikov; ruše pa topijo sosedno rast in so torej tudi na to stran kvarljive.
Iz korenike naše ramšele izraste več, vejicam podobnih, skoro popolnoma golih, 15—30 centimetrov (Va do 1 čevelj) visokih stebel, ktera s spodnjimi deli navadno ležijo po tleh, z vrhi se pa vzdigujejo na viš. Na ta način nastanejo ruše, in ako dobiš rastlino vso iz zemlje, imaš je malo da ne polno pest. Steblo navadno nima vej.
Spodnji listi so gosti in zbiti v premenjalni in nekoliko večji. Prvi so jajčasti, podolgasti ali klinasti, drugi suličasti ali črtasti in celo-robi. Sploh se listi prav radi in močno izpreminjajo. Prilist-kov nimajo.
Vrh stebla na kratkih, s krovnimi listki podprtih recljih
Slika 371. Navadna ramšela. (Polygala vulgaris.)
majhno rožico, ostali so
stojijo nežni cveti, združeni v grozd. Nepravilni cvet ima 3 majhne, črtaste, zelenkaste zunanje in 2 velika, narobe-jajčasta ali podolgasta, z nežnimi žilicami premrežena notranja lističa venčeve barve. Ko je cvet prestal, položita se po glavici in postaneta zelena. Od manjših venčevih lističev sta stranska 2 podolgasta ali črtasta, spodnji pa čolnast in spredi v resice nabran. Prašnikov je 8 ; zrastli so v 2 kosmiča (na desni nad cvetom). Narobe-srčasta plodnica nosi dolg vrat z razklano brazdo (na desni zgoraj). V glavici se nahaja podolgasto, s kratkimi dlačicami porasteno seme.
Navadna ramšela cvete skoro vse poletje.
Močvirski vrbovec
je trpežna rastlina vlažnih travnikov, po kterih ga je mestoma toliko, da je videti zelena rast prav lepo prepletena z rudečim cvetjem. Njegovo steblo je navadno 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko in jednovito, ali pa že pri tleh razvejeno. Včasi nima spodnjih vej, ampak le nekaj kratkih proti vrhu; tudi je včasi komaj pol pedi visoko. V zgornjih delih je porasteno s kratkimi, mehkimi dlačicami. Korenika poganja tudi nitaste odrastke.
Spodnji listi so nasprotni, višji premenjalni. Podolgasti so ali črtasto-suličasti, celorobi ali prav plitvo iz-robljeni ; spredi topi, ob dnu pa zoženi, zgoraj porasteni z dlačicami, po srednji žili in po robu pa s kratkimi resami.
Eudeči cveti sedijo za vrhnimi listi. Njihova čašica ima dolgo cev in 4 ozke, dlakave rogljičke; venčevi lističi so narobe-jajčasti in spredi srčasto izrobljeni (na desni zgoraj).
Prašnikov je 8. Plod je ozka, kakemu lusku podobna glavica, napolnjena s podolgastim semenom, ktero je vlo- (Epilóbium palustri ženo v drobno volno.
Močvirski vrbovec cvete malega in velikega srpana.
Navadno čibrije,
navadni zvinjenik ali navadna krvenka ima koželjasto, prav močno koreniko rumenkasto-rujave barve. Ona
se razrašča na vse strani in oddaja jako mnogo vlaken. — Na koreniki stoji 30—90 centimetrov (1—3 čevlje) visoko, četvero-robo steblo, ktero je kakor vsa rastlina skoro popolnoma golo in razvejeno. Veje so večjidel nasprotne, včasi pa tudi brez
vsakega reda po steblu postavljene in tudi robate.
Dolgi, suličasti listi sedijo s srčastim dnom. Oelorobi so in nasprotni, včasi pa premenjalni in celò tako približani, da narejajo vretenca.
Lepi, škrlatnorudeči cveti napravljajo vrh stebla in konec vej dolg, iz vretenec sestavljen klas. Vsako vretence je podprto z jajčastim krovnim listom. Čašica je valjasta in spredi nazobčana. Venčevih lističev je 6, prašnikov razne dolgosti pa 12 (na desni podolgoma prerezan cvet). Plod-nica je jajčasta in ima dolg ali kratek vrat. Prav zanimiva je krvenka glede na oprašenje po žuželkah, o čemur pa tukaj ne moremo govoriti. Plod je glavica.
Navadni zvinjenik cvete malega in velikega srpana in raste prav pogosto ob potokih in jarkih. Ko bi ostal vedno na omenjenih prostorih, ne rekli bi mu nič žalega. A temu ni tako! Prav navadno se naseli na mokrih travnikih in jih dela še manj vredne, kakor so že, zakaj v senu ali v otavi ni za nobeno rabo.
Gomoljasti oslad.
Ko začne pripravljati kosec svoje orodje, da bo z njim pobril na travniku vse zelenje, kolikor ga je pognalo od pomladi, razcveta se po nekterih senožetih gomoljasti, po drugih travniški oslad, kteremu tudi medvedovo latje pravimo. 0 prvem hočemo tu najprej nekoliko izpregovoriti. Njegova ruj ava ali črnkasta korenika je koželjasta, precej debela in gre navadno naravnost v tla. Iz nje pride precejšnje število srednje debelih, vlaknatih koreninic, ktere so ob koncih gomoljasto odebeljene.
Na koreniki se prikažejo spomladi najprej dolgi, pernati pritlehni listi, imajoči med večjimi listki vselej tudi še prav majhne, neznatne lističe in spodi rujavkasto nožnico. Listki so
Slika 373. Navadno čibrije. (Lythrum Salieäria.)
pérnasto-zarezani in napiljeni. Stebelni listi so prejšnjim jednaki, samo da imajo zeleno, nazobčano nožnico, in da so precej manjši. Prav malo jih stoji po okroglem in brazdastem, naravnost v zrak molečem steblu.
Steblo je trdo in trdno, in ker ima malo listov, da tudi malo krme.
V tem oziru rastlina ni mnogo vredna ; nadalje duši s pritlehnimi listi sosedno rast in ji jemlje prostor in živež.
Steblo navadno nima vej, ali se pa razhaja proti vrhu na vejice.
Beli, včasi rudečkasto nadahnjeni cveti stojijo v velikih, latasto sestavljenih nepravih kobulih. Cvet ima čašnih in venčevih lističev po petero, mnogo prašnikov in več plodnic (na desni). Plodovi so stisnjeni od strani in v kolobar postavljeni. Spočetka so zeleni, pozneje pa rujavi in se raz-prezajo po notranjem robu. Porastem so s prav kratkimi dlačicami.
Gomoljasti oslad cvete od velikega travna do malega srpana.
Slika 374. Gomoljasti oslad. (Spiraéa filipèndula.)
Travniški ali močvirski oslad, kaška sv. Ivana, srà-čica in medvedovo latje imenovana sorodnica gomoljastega oslada ljubi vlažna tla, kakoršna so marsikje po naših travnikih in lokah. S prejšnjim torej ne raste v družbi, in ako se nahajata včasi res oba na tisti senožeti, vedno sta ločena in te dosti natanko poučujeta o kakovosti tvojega zemljišča.
Medvedovega latja močno, ravno steblo izraste iz črnkaste korenike in je kakih 60—150 centimetrov (2—5 čevljev) visoko. Bobato je, navadno rudečkasto in golo ter se okončuje v obširen, sestavljen lat.
Veliki listi so pérnati in imajo
Slika 375. Travniški oslad. (Spiraea Ulmäria.)
5—9 jajčastih ali suličastih listkov, kteri so nejednako in nepravilno nazobčani in ali na obeh straneh lepo zeleni, ali pa spodi belo-kocinasti. Končni listek je največji in na 3 krpe razdeljen. Med večjimi listki stoji več manjših, nejednako nazobčanih lističev. Vsak list je podprt s širokima nazobčanima prilistkoma.
Drobni cveti so rumenkasto-beli, močno dišeči in združeni v sestavljen lat z nejednakimi vejami. Venčevi lističi so jajčasti, rožke gole; 5—8 se jih razvije iz vsakega cveta.
Medvedovo latje cvete od malega srpana skoro do jeseni in je travniku jako škodljivo. Odpraviti se more le s tem, da se izkoplje korenika.
Gtosja trava
je trpežno pritlično zelišče, pritrjeno v tleh z razvejeno rujav-kasto koreniko. Rastlina nima pravega stebla, ampak iz korenike izrastejo okrogle, rudečkaste, 15—50 centimetrov (6—19 palcev) dolge, po zemlji plazeče živice. Dlakave so kakor zelišče sploh in narejajo v skoro jednakih odstavkih v zemljo rijoče valjaste korenine in listne šopke. Zadnji morejo, ako se zveza z rastlino materjo pretrga, ustanoviti nove rastline. Na prvih kolencih nahajamo nožničaste, podolgaste in celorobe pri-listke, na ostalih, od korenike bolj odmaknjenih so pa prilistki nacepljeni na mnogo krpic in nadomestujejo prave liste. Listi po živicah stojijo v šopih in so pritlehnim jednaki, samo nekoliko manjši so. Pernati so in njihovi mnogobrojni podolgasti listki nejednaki in ostro ter globoko napiljeno-nazobčani. Zgoraj so temnozeleni, spodi beli kakor srebro in pokriti z mehkimi, svetlimi dlačicami. Njihov recelj je kratek in razširjen v nožnico.
Rumeni, precej veliki cveti stojijo posamezno po živicah na tankih, dolgih recljih. čašin rob je nacepljen na 5 jajčastih, rtastih rogljev in pomnožen s tanšimi suličastimi prilistki. Venčevi lističi so narobe-jajčasti in za polovico daljši od čašice, na ktere ploščnato-cevastem spodnjem delu so pričvrščeni. Ondi
Slika 376. Gosja trava. (Potentina anserina.)
stojijo tudi mnogoštevilni prašniki. Med njimi je mnogo plodnic, ki se razvijejo v gole, gladke plodove.
Gosja trava cvete vse poletje in raste najrajši na rahli, peščeni zemlji, kjer pokrije včasi tla tako popolnoma, da ne morejo uspevati druge rastline. Posebno ob potih se kaj rada naseli. Na travnikih in drugih prostorih je tudi zaradi tega odveč, ker se je živina brani in je navadno ne jé.
Po travnikih in pašnikih rastejo nektere sorodnice, kterih se hočemo na kratko spomniti. Prav navaden, zlasti po peščenih senožetih in vlažnih pašnikih, je veliki petoprstnik, čegar korenika požene vsake pomladi ležeče, kaki pritliki podobno, tanko,
30—60 centimetrov (1—2 čevlja) dolgo steblo. To se plazi, kakor živice ru-dečega jagodnjeka, med drugimi rastlinami po tleh, poganja iz posameznih kolenec korenine in je z njimi v zemlji pribito. Vej nima nikakoršnih, pač pa izrastejo iz kolenec listi in cveti.
Listi so vsi recljati, dlanasti in imajo navadno po 5 narobe-jajčastih, ob dnu klinastih, napiljeno-nazobčanih, dlakavih listkov. Včasi najdemo samo 3 take listke. Njihovi prilistki so kožnate, suličaste, celorobe, ali s kakim zobcem oborožene in z mehkimi dlačicami porastene nožnice.
Cvetni reelji stojijo v listnih pazušicah in so tako dolgi, ali pa nekoliko daljši, kakor dotični listi. Cašni roglji so srhki, rtasti, rumeni venčevi lističi pa narobe-srčasti in daljši od čašice. Plodovi so goli.
Veliki petoprstnik cvete od rožnika do velikega srpana.
Steznik ima debelo in lesnato koreniko, iz ktere izraste ravno, ali v spodnjih delih po tleh ležeče, navadno na rogovile se razhajajoče steblo, porasteno s kratkimi, mehkimi dlačicami. Jednake kosmatinice najdemo tudi na listih.
Eaztreseni listi so navadno troj nati, pritlehni pa včasi tudi peternati. Zadoji stojijo na precej dolgih recljih, stebelni pa nimajo reclja. Njihovi listki so narobe-jajčasti, ali podolgasto-suličasti; ob dnu klinasto zoženi in napiljeno-nazobčani. Podprti so z velikimi, večjidel dlanastimi prilistki.
Slika 377. Veliki petoprstnik. (Potentina réptans.)
Tanki cvetni reclji izrastejo izmed stebelnih rogovil, ali pa iz pazušic privrhnih listov in napravljajo rahel, listnat grozd. Cveti so neznatni, živo-rumeni in njihovi venèevi lističi na-robe-srčasti ter daljši od čašice. Večji-del je venec sestavljen samo iz 4 lističev, včasi jih je pa tudi 5, zlasti v tistih cvetih, ki se prvi odpirajo.
Stéznik cvete od rožnika do velikega srpana in raste prav pogostem po travnikih.
Slika 378. Stéznik. (Potentüla tormentüla.)
Po suhih pašnikih in mestoma tudi po travnikih in poljskih mejah prav navadni srebrasti petoprst-nik se odlikuje po ravnem, proti vrhu rogovilasto razvejenem steblu in močni koreniki. Navadno stoji Včasi so položena po tleh, včasi gredo naravnost na viš, včasi so pa nag-
na koreniki več stebel.
njena in 15—45 centimetrov ('/2
čevlja) visoka. Posebno znamenje tega zelišča je snežnobeli puh, s kterim je steblo pokrito, in spodnja stran listov. Od teh so spodnji na dolgih, ostali na kratkih recljih, privrhni pa sedijo. Sestavljeni so iz 5 klinastih, ali narobe - jajčastih, napiljeno - nazobčanih listkov in dlanasto zloženi. Zgoraj so Usti zeleni.
Drobni, rumeni cveti se nahajajo vrh stebla v rahlem, rogovilastem, listnatem grozdu. Oni imajo kocinasto čašico in narobe-jajčaste ven-SL37SL Srebrasti petoprstnik. čere lističe, kteri so le malo daljši (Potentina argèntea.) od Čašnih rogljev.
Srebrasti petoprstnik cvete od velikega travna do malega srpana. — Ti pleveli narejajo največjo škodo ondi, kjer so se tako namnožili, da delajo gosto rušo, ktera zatopi skoro vsako drugo rastlino.
Navadna strašnica.
Malega in velikega srpana vidimo na vlažnih in močvirnih travnikih krvavo-rudeče, valjaste glavice, ktere sedijo na dolgih, tankih vejah, in ktere nadkriljujejo z ozirom na visokost malo da ne vse ostale rastline. Včasi strašijo samo pojedince po senožeti, včasi pa tudi zdržema rastejo in onemogočijo na ta način skoro vsako drugo rast. Omenjene glavice so raze vetja od navadne strašnice, ktera ima v zemlji debelo, črno, vodoravno, večjidel glavato koreniko. Pokrita je z listnimi ostanki in poganja pritlehne, dolgorecljate, liho-pérnate liste z velikimi, srčasto-podolgastimi, napiljenimi in	^ m.
topimi listki. Akoravno je teh listov Tfögffl fià imm precej, ne dajo mnogo krme, ker so preveč razdeljeni na posamične listke.
Njeno ravno, trdno, 30—90 centi- S metrov (1—3 čevlje) visoko steblo je $ gladko in golo, okroglo ali nekoliko robato in vej nato. Prav navadno je temnorudeče lisasto, včasi celò popolnoma rudeče. Listov ima jako malo; podobni so pritlehnim in podprti s prilistki. Višji so prav neznatni in prehajajo v mičkene luskice.
Omenjena glavičasta razcvetja imajo mnogo drobnih cvetov s štiri-rogljato, krvavo-rudečo čašico in s črnimi prašnicami. Plodnica je zelenkasta, četveroroba in obdaja seme, v rožki zaprto. Pod njo se nahajata navadno 2 lističa.
Navadna strašnica daje v pritlehnih listih sicer dobro krmo, ali malo je je, in da ne izpodriva in topi boljših trav, puščali bi jo lahko po travnikih. Steblo in veje pa so pretrde, in živina jih ne mara. Kaj takega ji polagati, ni pametno, zakaj ona postane sčasoma izbirčna in se zavoljo tega slabo redi. Krivo pa sodijo tisti, ki pravijo : Dobro je, dobro, kar ne gre v želodec, naj pa pod kožo pride. Takih mislij ne smemo odobravati, še manj pa priporočati, pač pa moramo poudarjati, da je treba odpraviti s travnikov vse, kar ne gre živini v slast.
Navadni repik.
Po pašnikih in poljskih mejah prav navadno, malokdaj pa tudi po travnikih raste navadni repik, čegar 60—90 centi-
Slika 380. Navadna strašnica. (Sanguisórba officinalis.)
metrov (2—3 čevlje) visoko steblo je pritrjeno na močni, črn-kasti koreniki, togo in porasteno s srhkimi kosmatinicami. Vej navadno nima, ali vsaj ne mnogo.
Pritlehni listi so jako dolgi, pér-nati z večjimi jajčastimi in nazobčanimi ter z manjšimi, napiljenimi ali celorobimi listki. Prvi so vselej nasprotni, drugi pa večjidel raztreseni, včasi pa tudi nasprotni; spodi so vsi kratkcdlakavi, sivi. Stebelni listi so manjši, sicer pa pritlehnim podobni. Prilistki so srčasti, zarezano-napiljeni in objemajo steblo.
Rumeni cveti se nahajajo vrh stebla v dolgem klasu. Vsak je podprt s trikrpim listom, in na kratkem receljčku sedita vrh tega še 2 neznatna krovna lističa, oborožena z nekolikimi zobci. Oašna cev je dlakava, sprva kvišku moleča, pozneje pa nagnjena in spredi z gostimi, kaveljča-stimi, zelenimi ali rudečkastimi ščetinami porastena (na desni zgoraj). Venčevi lističi so majhni, zlatorumeni, prašniki kratki ; na plodnici sedita 2 vratova. Rožka je obdana s trdo lupino, v ktero se je izpremenila čašica.
Navadni repik cvete od rožnika do velikega srpana.
Navadni gladež
ali rabuš ima prav močno, debelo in trpežno korenino, ktera globoko v zemljo sega in se navadno na drobnejše koreninice razhaja. Iz nje izraste košat grmiček, čegar rudečkasta stebla so 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoka, dlakava in okrogla ter kvišku moleča, ali ležeča po tleh. Kosmatinice so postavljene navadno v vrste. Mladike so podaljšane v dolge, šiljaste trne.
Majhni, raztreseni listi so trojnati, njihovi listki podol-gasto-jajčasti in drobno napiljeni. Srednji listek je večji od strauskih in nasajen na daljšem receljčku. Široka nožnica je srčasta, ob sredi prirezana in nekoliko napiljena. Privrhni listi niso sestavljeni.
Lepi, rožnorudeči cveti sedijo posamezno, ali pa po dva in dva v listnih pazušicah in napravljajo grozdasta razcvetja vrh stebel in po vejah. Nepravilni so, in njihova zelena čašica je
posuta z dlakami, ki nosijo na koncu pikčaste žlezice. Spodnji čašni rogelj leži po spodnjem, srpasto zaokroženem venčevem robu, ostali 4 pa blizu zgornjega roba na vsaki strani po dva (na desni zgoraj). Venčevih lističev je tudi 5. Zgornji največji je okrog-last in navzgor zavihan, stranska sta podolgasta in pritisnjena na spodnja, ktera se spredi sprimeta in v robat kljunček podaljšata. V tem čolničku je 10 zrastlih prašnikov in pestič, ki se pozneje razvije v strok (na levi spodi).
Navadni gladež cvete od rožnika do velikega srpana in raste prav pogosto po suhih pašnikih in travnikih in sploh na neobdelani zemlji. Marsikje ga je dobiti tudi na njivah. Povsod je jako nadležen plevel, ki zemljo prav hudo izsesava in druge rastline zadržuje v rasti. Da se ga živina ogiblje, to je naravno, zakaj ne brati se rada s takim neprijateljem. Za želodec torej gladež ni in tudi koži ne ugaja. Takega samopaš-nika moraš povsod v živo prijeti in sežgati.
Plazeči gladež (Onónis répens) je na prvi pogled popolnoma podoben svojemu bratu, navadnemu gladežu, ali ako ga vzameš v roko, takoj se uveriš, da je to druga rastlina. Njegovo steblo štrli malokdaj naravnost na viš, večjidel leži po tleh, nareja tu pa tam korenine in je povsod jednakomerno pokrito z gostimi, dolgimi dlakami. Veje nimajo trnov, in čašica je daljša kakor strok.
Plazeči gladež cvete rožnika in malega srpana in raste po suhih travnikih. Vlaga mu ne škoduje mnogo, in dobiti ga je včasi celo na mokrotnih prostorih.
Barvarski Mkotnik
je prvotno doma v gozdih, kjer mu najbolj ugajajo peščena tla, in kjer dela družbo drugim svojega rodu. Od ondod prehaja na travnike in pašnike, kteri ležijo med lesovi, ali se razprostirajo kraj njih. Lesnato njegovo steblo je trdo, okroglo in leži po tleh. Razvejeno je močno, pa brez trnov, kakor jih imajo nekteri drugi žlahtniki. Golo je skoz in skoz ter se Naše škodljive rastline.	39
vzdiguje včasi s sprednjim koncem na viš. Trde in toge, pa zelene veje so 30—45 centimetrov (1—Vj2 čevlja) dolge in molijo ali naravnost kvišku, ali pa se samo polagoma vzdigujejo od tal. Okrogle so, brazdaste, z mehkimi dlakami pora stene in proti koncu precej razvejene. Vejice so jim v vsem podobne, samo robate so.
Premenjema postavljeni listi so sedeči, suličasti ali podolgasto-jajčasti, celo-robi in dlakavi ali popolnoma goli ter z razločnimi bledejšimi žilicami premreženi. Tudi se nekoliko bliščijo in so podprti z majhnimi zobčastimi prilistki.
Veje in vejice se okončujejo v kratke grozde rumenih cvetov, kteri stojijo za ozkimi krovnimi lističi, kakor nam kaže poleg stoječa slika. Pod vsakim cvetom sedita na kratkem cvetnem reclju 2 mičkena, nasprotna lističa. Kratka, cevasta čašica (na desni zgoraj) ima 5 ostrih zob; dva zgornja sta široka in suličasta, spodnji trije pa ozki in šiljasti. Venčevi lističi so skoro vsi jednako dolgi in rumeni. Strok (na levi spodi) je od strani stisnjen, gol in hrani 5—10 semen. Barvarski lakotnik cvete rožnika in malega srpana. Ker je tudi gozdni plevel, treba ga je zatreti v gozdu, da se ne zatrosi na bližnje travnike.
Prevezanka (Cytisus sagittàlis).
Kraj lesovja in v svetlih jelovih gozdih raste prav pogosto, in sicer družno zanimiva prevezanka. Ako bi ostala na omenjenih prostorih, ne očitali bi ji nobenega zločina, morebiti bi jo še pohvalili, ker veže posebno po strminah rahlo prst in zadržava vlago v svojih gostih rušah. Oboje je gozdu potrebno. Kraj vsega tega smo jo vendar zapisali v te črne bukve, ker ne ostaja na prvotnem prostoru, ampak sili vedno dalje na svetlo in se naseljuje ondi, kjer si je napravil človek travnik ali pašnik. Za jarke in vlago ne mara, tem bolj pa ji ugajajo suha tla. Na suhih gozdnih senožetih je ne boš nikdar iskal brez uspeha, pa tudi daleč od šum ni kaka nenavadna prikazen. Oglejmo si torej našo prevézanko!
S svojo velikostjo se revica ne more ponašati, zakaj njeno lesnato stebelce je pritrjeno s koreninicami k tlom, ki ga ondi
Slika .883. Barvarski lakotnik.
(Genista tinetória.)
tako privežejo, da mora ležati na „trebuhu“. Zato pa pošilja vsako leto mnogo, mnogo vej na viš in ustanovi na ta način gosto rušo, in ker je navadno ruša pri ruši, ne morejo se družnemu delovanju nežnejše rastline dolgo ustavljati in ginejo druga za drugo. Njene veje so lepo zelene, kakih 15 centimetrov (J/2 čevlja) visoke in skoro kakemu ozkemu listu podobne. Po njih tečejo namreč široki robovi (2—6), ki so tu pa tam pretrgani, kakor da bi bila veja na dotičnem mestu prevezana. Vsled tega so videti veje perotkaste. Večjidel so gole, ali pa po robih dlakave.
Raztreseni listi so celi, podolgasto-suličasti in porastem z nekolikimi dlačicami. Sploh jih ni mnogo, navadno 3—5; isti sedijo ondi, kjer je veja prevezana, in se pritiskajo k njej. Pri-listkov nimajo.
Rumeni cveti so združeni konec vej v gost, klasast grozd. Cvetni receljčki, na njih nahajajoči se krovni lističi in čašica so dlakavi, čašica je globoko dvokrpa in dvoustnata; zgornja ustnica je nacepljena na 2, spodnja na 3 roglje. Jadro je daljše od ostalih venčevih lističev in popolnoma golo; goli so tudi vsiv lističi razun ladjice, ktera je po sprednjem robu dlakava. črtasti strok je kocinast in hrani 2—6 stisnjenih, svetlih semen.
Prevézanka cvete od velikega travna do malega srpana. Z ozirom na to, kar smo omenili o njej, ni treba menda posebej naglašati, da jo moraš poiskati pri tleh in odpraviti trpežno steblo.
Visoki jeglič.
Med prve pomladanske rastline štejemo po vsej pravici razne jegliče ali trobentice. Komaj je prijazno solnce pregnalo zimo z njeno belo odejo, že se odpira po lokah, travnikih in drugih podobnih krajih rumeno cvetje, po kterem začnejo pridne delavke nabirati sladkega medu. Vesel je človek teh cvetek, ker ve, da se prebuja vsa priroda k novemu življenju. Pa tudi očem dobro dé, ako ugledajo med zelenečo travo kaj pisanega. Res lepšajo trobentice naše senožeti in druge travnate prostore, ali na korist jim niso nobeno ; narobe ! Ker razvijejo prve svoje pritlehne liste, dušijo z njimi, zlasti kjer so si priborile družno življenje, sosedno rast, tiščijo jo k tlom in ji jemljejo svetlobo in živež. Kjer so se tako namnožile, nimaš mnogo odkositi, zakaj te rastline so pritlikavke, ktere pošiljajo samo neznatno betvo na viš. Na našo srečo pa rastejo te oznanjevalke pisane vigredi bolj po hribovitih in
goratih krajih, in škoda je, rekli bi skoro, nekako manj očitna. — Po vlažnih travnikih najbolj navaden je visoki jeglič ki je zelò podoben pomladanskemu, kterega ti predočuje poleg
stoječa slika, in ki se nahaja mestoma tudi po košeninah. V zemlji ima valjasto, z debelimi vlakni porasteno, črn-kasto koreniko, iznad ktere se vzdiguje 15—30 centimetrov (%—1 čevelj) visoka, dlakava betva.
Narobe-jajčasti listi izvirajo vsi iz korenike in ležijo večjidel po tleh. Spodi so zoženi v kratek, skoro perotkast recelj, spredi pa zaokroženi. Grbasti so, narezani in dlakavi.
Steblo se razveji v kobul s precej velikimi, bledorumenimi cveti. Njihova čašica je valjasta b), spredi nacepljena na 5 ostrih zob in sega venčevi cevi c) komaj do polovice. Ta je spredi razširjena in razdeljena na jajčaste, prav plitvo izrobljene krpice. Brazda e) je gola, glavica f) valjasta in tako dolga, kakor čašica, v kteri sedi.
Visoki jeglič cvete že sušca in malega travna.
Drugje se dobi brez stebelni jeglič ali ovčica (Primula acaulis), čegar cvetni reclji izvirajo izmed pritlehnih listov in se okončujejo v velik, bledorumen cvet. Ves je torej pri tleh, kjer narejajo njegovi listi prav gosto in dosti obširno rožico. Cvete sušca.
Drugi, lepše pisani in nekteri tudi zelò dišeči rastejo po visokih gorah, kjer so najlepši kras samotnih višav.
Slika 384. Pomladanski jeglič. (Primula officinalis.)
Slakar
ne dela svojemu bratrancu „ slaku“ nobene sramote. Bes je podobnost le bolj navidezna, ali v tem sta si vendar jednaka, da prepletata tla z gosto rušo, in da ju ni z lepa odpraviti, kjer sta se do dobrega udomačila. Slak si je izbral svojo domačijo na obdelani zemlji, seveda ne brez izjeme, slakarju pa najbolj ugajajo vlažni travniki in taki prostori, ki pridejo večkrat pod vodo. Njegovo plazeče steblo je kakih 15—30 centimetrov (x/2—1 čevelj) dolgo, robato in golo ter povsod jednako debelo. Ker se ne ovija okoli drugih rastlin, in ker tudi nima vitic, ki bi mu pomagale na viš, mora ubožec ostati pri tleh. Pa še nekaj ga sili k tlom! Tu pa tam izraste iz stebla kaka vlaknata, precej dolga korenina, ki se takoj zabode v zemljo in pritiska steblo k njej. Zatorej je malo da ne najbolj podobno kaki vrvici, ki je mestoma z žreb!ji pribita. Steblo ima nasprotne veje, ki ga posnemajo v vsem in stvarijo samostalno rastlino, kedar je steblo segnilo do njih. Zelišče je torej trpežno in njegovo steblo nekaka korenika.
Listi so prav gosti in nasprotni ter ne ležijo po tleh, ampak na kratkih recljih se vzdigujejo nekoliko in si kažejo sparani zgornjo plat. Majhni so in okroglasti ali jajčasti, spredi topi ah nekoliko priostreni in celorobi.
V listnih pazušicah stojijo na primernih recljih posamični, precej veliki, zlatorumeni cveti. Njihova čašica ima 5 jajčastih, priostrenih rogljev in venec ravno toliko krpic. Te in pa peteri prašniki so ob dnu združeni. Iz plodnice se razvije glavica.
Slakar cvete od rožnika do jeseni. Po travnikih in pašnikih je škodljiv plevel, ker prepreže včasi tla popolnoma in ga niti kosa, niti zob ne dosežeta.
Slika 385. Slakar. (Lysimächia nummuläria.)
Navadna smetlika
je mičkeno, zelò košato zelišče, kterega je skoro povsod po naših travnikih več kakor dovolj. Dasiravno je majhno, vendar je škodljivo, ker je grenko in ga živina zavoljo tega ne jé. Kot posebnost moramo omeniti, da se koreninice navadne smetlike rade zvežejo s korenikami raznih trav in jih zajedavajo. Bast-
linica je gledé na velikost, na obliko listov in v barvi mičnih cvetov zelò nestanovitna in se izpreminja kolikor le mogoče.
Stebelce je včasi komaj 5 centimetrov (2 palca) visoko, včasi pa doseže kakih 15 centimetrov (6 palcev) visokosti in stoji na kože-ljasti, jednoletni korenini. Golo je, ali pa porasteno s kratkimi kosmatinicami.
Njeni nasprotni listi so brez reclja, jajčasto-okroglasti in globoko nazobčani. Zobci spodnjih listov so topi, višjih pa priostreni.
Cveti stojijo za višjimi listi v rahlem klasu. Čašica je nekoliko stisnjena in se okončuje v 4, včasi tudi v 5 zobcev. Venec (na desni zgoraj s čašico) je spodi cevast in rumen-kasto-belkast, spredi pa razklan na 2 neznatni ustnici. Spodnja je precej večja, ploščnata in nacepljena na 3 klinasto-srčaste krpice; zgornja je Volnasta in spredi na 2 nazobčani, navzgor zavihani krpici razdeljena. Barve je bele ali rudečkaste s temnejšimi rudečimi žilicami. Ob vhodu v cev je rumen; jednaka lisa se razprostira tudi sredi spodnje ustnice Od prašnikov sta 2 daljša, 2kračja; vsi nosijo črnkaste prašnice. Plod (na desni spodi) je jajčast in v čašici zaprt.
Navadna smetlika cvete malega in velikega srpana.
(Euphrasia officinalis.)
Mali skrobotec,
leskotec, lunež, lošec ali lošič je jednoletna, 15—30 centimetrov (J/2—1 čevelj) visoka rastlina četverorobega stebla, ktero je pritrjeno na koželjasti, naravnost v tla se spuščajoči korenini. Steblo je popolnoma golo, brez vej ali vejnato in povsod jednako debelo.
Nasprotni listi so sedeči, precej razmaknjeni, in da ni steblo zasukano, napravljali bi pari zaporedoma pravilne križe. Proti vrhu se ta pravilnost res včasi opazuje, toda je redka. Listi sedijo z zaokroženim ali srčastim dnom na steblu ; ozki so in podolgasto-suličasti ter debelo napiljeni. Dasiravno so goli, vendar so zavoljo majhnih pičic srhki, zlasti spodi. Proti vrhu prehajajo v sicer kračje, pa ob dnu razmerno širje krovne liste tiste oblike. Ti so na toliko približani, da narejajo za
njimi stoječi cveti dozdeven grozd. Vsi so navadno temnozeleni in spodi včasi rujavkasto nadahnjeni.
Cvete moramo z ozirom na majhno rastlino imenovati velike. Posebno se odlikujejo bledozelene, s temnejšimi žilicami podolgoma počrtane, trebušnato napihnjene čašice. Od strani so nekoliko stisnjene in tako postavljene, da gre rob vstrično s steblom.
Na desni in levi sta pa 2 jednaka zoba, ktera deli spredi in vzadi glo-bokejša zareza. Iz te velike čašice gledata 2 rumeni, od strani stisnjeni ustnici. Zgornja je zbočena in se okončuje v 2 kratka zobca ; spodnja je nacepljena na 3 krpe (na desni zgoraj). Vhod v venčevo cev je prav tesen. V zgornji ustnici so skriti 4 prašniki, 2 daljša, 2 kračja, in nitasti vrat (na desni spodi), kteri izvira iz z sploščene plodnice. Plod je precej ob-] širna, toda od strani močno stisnjena glavica, tičeča v zelò napihnjeni čašici. Ako vzameš zrelo zelišče v roko in mahaš z njim počasi sem ter tja, ropoče plod v čašici.
Mali skrobotec cvete velikega travna in rožnika ter raste najrajši po mokrotnih in vlažnih travnikih. Živina ga sicer ne zametuje, pa ker duši boljšo rast, in ker izgubi do košnje že vse svoje liste, suha in trda stebla pa niso mnogo vredna, moramo ga prištevati travniškim plevelom. Njegovi rumeni cveti se obrnejo prav radi na jedno stran, na ktero potem vrh malo visi.
Slika 387. Mali skrobotec. (Rhinänthus minor.)
Veliki skrobotec (Rhinänthus mäior) je po svoji postavi podoben nekoliko njivskemu, nekoliko pa malemu skro-botcu. Od prvega ima bledozelene krovne liste in modra zobca na zgornji ustnici, z drugim se pa strinja v tem, da je popolnoma gol. Cevasti venec je nekoliko ukrivljen in gleda skoro do polovice iz čašice. Njegovo steblo je vejnato, 30—90 centimetrov (1—3 čevlje) visoko in črno poprskano.
Veliki skrobotec cvete rožnika in malega srpana ter se nahaja po jednakih prostorih kakor prejšnji. Naj še dostavimo, da so si skrobotci jako podobni, in da je opravičena morebiti samo jedna vrsta.
Travniški črnilec.
To zelišče je navaden plevel po takih travnikih, kteri se razprostirajo blizu gozdov, ali ki so obdani s takimi lesovi, kjer travniški črnilec navadno raste. Y krmi je tudi zavoljo tega nevšeč, ker je posušen popolnoma črn in ji znižuje ceno. V tleh ima koželjasto korenino, na kteri stoji 15—30 centimetrov (V*—1 čevelj) visoko, zaokroženo-robato, dlakavo steblo. V odstavkih je nekoliko odebeljeno in nosi ondi nasprotne, precej
daleč od njega moleče veje.
Njegovi listi so nasprotni, črtasto-suličasti in priostreni. Oelorobi so in stojijo na prav kratkih recljih ter prehajajo v krovne liste. Ti so redkokdaj celorobi, temveč imajo ob dnu nekaj dolgih, ostrih zob, kakor vidimo na poleg stoječi sliki, ki nam kaže črnilčev vrh.
Za krovnimi listi so postavljeni posamezni, vsi na jedno stran obrnjeni in naravnost od stebla štrleči cveti. Na ta način napravljajo jedno-stranski grozd, čegar cveti so sparani in tečejo vstrično drug blizu drugega, čašica je precej kračja od venca, s ščetinicami porastena in nacepljena na 5 šiljastih, nazaj zakrivljenih zob. Venec (na desni in levi) je razdeljen na 2 ustnici. Spodnja je kratka, zgornja stisnjena in po hrbtu z ostrim robom okovar-jena. Barve je bledorumene ali belkaste, včasi je pa tudi ru-deče-lisast. Prašniki so kakor pri skrobotcu; plod je glavica.
Travniški črnilec cvete od rožnika do velikega srpana.
Slika 388. Travniški črnilec. (Melampyrum pratènse.) ]
Po nekterih krajih, toda ne tako navadno kakor že opisani, raste po suhih senožetih zobati črnilec, kterega hočemo kar s kratkimi besedami našim kmetovalcem priporočati. Naša priporočba zanj seveda ni mnogo vredna, zakaj obsodili smo ga na smrt, ktero naj na njem izvršuje vsak gospodar, na čegar travniku se je naselil.
Zobati črnilec ima jednovito, ali le slabo razvejeno, 15—30 centimetrov (J/2—1 čevelj) visoko steblo, na kterem stojijo veje nasprotno in daleč od njega.
Nasprotni listi so brez reclja, suličasti ali črtasti, včasi
Slika 389. Zobati črnilec. (Melampyrum cristàtum.)
črtasto-suličasti in celorobi. Višji so dostikrat ob dnu nazobčani in prehajajo v krovne liste. Ti napravljajo gost klas in pokrivajo drug drugega tako, kakor je zložena opeka v strehi. Kratki so in široki, srčasto-jajčasti, ostro in globoko nazobčani, spredi eelorobi in upognjeni. Tukaj so zeleni, drugje pa rudečkasti.
Za lepimi krovnimi listi sedijo nepravilni, pisani cveti (na desni zgoraj) s četverozobo, s kosmatinicami porasteno čašico. Te dlačice niso raztresene, ampak postavljene v dve vrsti.
Ukrivljeni cvetni venec je spodi belkast, zgoraj bledorumen, dlakav in nacepljen na 2 ustnici. Spodnja je nekoliko daljša od zgornje, rumena in včasi rudečkasto nadahnjena, ali ru-deče-lisasta. Vhod zapirajoče grlo je rumeno. Zgornja ustna je stisnjena.
Jajčasta glavica tiči v čašici (na levi).
Zobati črnilec cvete od rožnika do velikega srpana.
Navadna mracnica.
Suhe senožeti gorskih krajev, ki imajo vapnena tla, domovina lepe navadne mračniee, ktera ima v zemlji trdo, zle-senelo, glavato koreniko, obloženo s trdnimi lopatičastimi listi. Ti so pritrjeni na dolgih recljih, izrabljeni, ali pa imajo samo spredi 3 zobce in ležijo po tleh.
Steblo je brez vej, in njegovi mnogoštevilni listi so malo da ne luskam podobni. To velja posebno oprivrhnih, prav neznatnih. Vsi so suličasti, celorobi in brez reclja.
Vsako steblo se okončuje v glavičasto razcvetje, podprto s krovnimi listi, kakor košek raznovrstnih košaric. Čašica je cevasta in spredi nacepljena na 5 rtastih rogljev (na desni zgoraj). Nepravilni Slika 390. Navadna mračnica. venec je spodi cevast, spredi pa (Globulària vulgaris.)
so
razdeljen na 2 ustnici. Zgornja ustnica je nacepljena na 2 ozki krpici, spodnja na 8 večje in širje (na desni spodi). Cveti so modri ali višnjelkasti. Prašniki so 4 ; pričvrščeni so v ven-čevi cevi. V čašici zaprta rožka hrani samo jedno jajčasto seme.
Navadna mračnica cvete od velikega travna do malega srpana in ne raste samo po gorskih travnikih, ampak tudi po ondotnih pašnikih, kjer je prav nadležen plevel, ker zaduši sčasoma skoro vso boljšo rast.
Travniška kadulja,
bobjäk, kraščevec, kànjec ali starec je po vsem Slovenskem prav navadna travniška rastlina, ktere pa tudi po poljskih mejah in raznih tratah skoro nikjer ne primanjkuje. Podzemeljski del je jako močna, črnorujava korenika, razdeljena na več glav, ki poganjajo vsake pomladi liste in stebla.
Njena četveroroba stebla so 30—90 centimetrov (1—3 čevlje) visoka, votla, nekoliko dlakava in jedno vita, ali kar je navadnejše, vejnata ter kvišku moleča. Proti vrhu je zelišče lepljivo, ker je porasteno z batičastimi, med navadnimi dlakami
se nahajajočimi kocinicami, ki izločajo neko slizavo tekočino.
Spodnji, iz korenike izvirajoči listi stojijo v močnem krogu okoli rastline in se tiščijo tal, kakor da bi bili ondi pribiti. Največ zavoljo teh pritlehnih listov je prišla kadulja v našo knjigo. Kakor sploh vsaka rastlina s širokimi, ob zemlji ležečimi listi, ovira in topi tudi bobjäk sosedno rast. Pritlehni in spodnji stebelni listi so recljati, višji pa brez reclja. Eecelj je žlebast in prehaja v glavno žilo, ktera te zaradi svoje bledejše barve na prvi pogled zbode v oči; od dna do konca deli jajčasto ploskev na dve polovici. Od nje tečejo tanše žilice, ktere se v listu okničasto razmrežejo ; zavoljo tega postane nekako pikčast in zgrbančen. Ob dnu je list navadno srčasto izrobljen, po robu krpasto narezan, zgoraj gol, spodi dlakav. Proti vrhu pojemajo listi in prehajajo polagoma v priostrene, celorobe krovne listke, kteri so, kakor nižji, nasprotni in precej razmaknjeni.
Za krovnimi listi stojijo po 3 cveti modre, višnjelkaste,
Slika 391. Travniška kadulja. (Salvia pratensis.)
rudečkaste, ali celò bele barve in narejajo kolobarje. Srednji cvet se razcvete prvi. Cvet (na levi zgoraj) je nepravilen in njegov venec razklan na 2 ustnici. Zgornja je zaokrožena, ima spredi malo zarezo za dolgi, močno upognjeni vrat in zakriva prašnika (na levi zgoraj poleg cveta) popolnoma. Spodnja je trikrpa in široka. V čašnem dnu dozori plod pokovec, kteri razpade naposled na 4 rožke.
Travniška kadulja cvete od velikega travna do malega srpana in je otovre pravi kras naših travnikov. Žal, da je plevel, in da tudi posušenega zelišča ni nič prida. Najbolj škodljiva je tam, kjer se je tako namnožila, da stoji draga pri drugi.	__________
Tako navadna in povsod domača ni vretenčasta kadili j a (Salvia verticillata), zakaj drži se večjidel hribovitih krajev, kjer je dobra, ne presuha zemlja. Po travnikih, ki ležijo ob gozdih, naletiš navadno na njo. V tleh ima koželjasto, črnkasto koreniko. Na njej je pritrjeno 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko, s kratkimi kosmatinicami porasteno steblo.
Nasprotni listi so srčasti, včasi na 3 ogle zategnjeni, rtasti ali zaokroženi in nejednako narezani. Krovni so jajčasti, komaj tako dolgi kakor čašica in se pozneje posušijo.
Vijolični, včasi v belo ali rudeče se prelivajoči nepravilni cveti so združeni v gosta, okrogla vretenca in napravljajo dolg, pred razcvetanjem kimast klas. Prašnika sta tako dolga, kakor zgornja ustnica.
Vretenčasta kadulja cvete od rožnika do velikega srpana.
Zdravilna betonika
je bila, kakor priča ime, v prejšnjih časih zdravnikom navadna rastlina. A že davno so spoznali, da nima nobene zdravilne moči, in jo opustili. Njena slava je šla rakom žvižgat, in niti toliko ji je ni ostalo, da bi jo človek vsaj z veseljem pogledal. Kako tudi! Povsod, po travnikih, pašnikih in jednakih krajih duši, posebno ako raste zdržema, t. j. rastlina pri rastlini, so-sfcdno rast, sama pa koristi jako malo.
V zemlji ima močno, debelo koreniko, ktera se prav rada razrašča in razun stebel poganja tudi obširne šope pritlehnih listov.
Steblo je trdno in trdo, 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko, nad koreniko navadno usločeno, drugod pa ravno in naravnost moleče na viš. četverorobo je in porasteno s kratkimi, trdnimi kosmatinicami. Večjidel je brez vej, včasi pa tudi
vejnato. Veje so nasprotne in se okončujejo kakor steblo v valjasto razcvetje.
Pritlehni listi so dolgorecljati, jajčasti ali podolgasti, srhki in ob dnu srčasto izrobljeni. Spredi so topi in zaokroženi, po robu pa debelo narezani. Stebelni, kterih je k večjemu 2—3
pare. so pritlehnim sicer podobni, toda manjši, ob dnu malokdaj srčasti, precej ožji in stojijo na kračjih recljih.
Rodeči cveti so samo v vrhu v gostih vretencih in narejajo valjast klas. Spodnja vretenca so včasi razmaknjena in kakor ostala podprta z dvema krovnima listoma ; spodnji pari teh listov se nagibljejo proti tlom. Vsak cvet sedi za majhnim, jajčasto-suliča-stim listkom. Pravilna čašica je zvo-nasto-lijasta, dlakava in njen rob razdeljen na 5 togih zobcev. Njena zgornja polovica je rudečkasta, spodnja zelena. Venec je cevast in spredi na 2 jednako dolgi ustnici razklan (na desni zgoraj). Zgornja ustnica je jajčasta, nekoliko zbočena in navzgor obrnjena. Spodnja je trikrpa ; srednja krpica je široka, spredi malce izrezana in navzdol nazaj zavihana ; stranski sta ozki. Kračja prašnika tečeta vstrično, daljša se nagibljeta navzven. Plod se razkolje na 4 rožke.
Zdravilna betonika cvete od rožnika do velikega srpana. Kvarljiva je zaradi pritlehnih listov in malovredna zavoljo tega, ker so njena stebla trda, in ker imajo malo listov. Kakor vsako trpežno rastlino, odpravljati jo moramo s koreniko.
Slika 392. Zdravilna betonika. (Betònica officinalis.)
Materna dušica.
Močno, pa prijetno dišeča materna dušica je gotovo znana vsakemu gospodarju, čegar travniki ali pašniki se razprostirajo po suhih tleh. Tu raste večjidel trumoma in je prav siten plevel, kterega koze in ovce sicer popasejo, goveja živina in konji pa ne. V krmi nima zavoljo lesnatih stebel nobene vrednosti. Materna dušica je nizek polgrm s tankimi, ležečimi ali dvigajočimi se stebli a). Ta so okrogla ali četveroroba in gola ali kratkodlakava, včasi celò kocinasta.
Nasprotni, kratkorecljati listi so neznatni, okroglasti ali jajčasti in celorobi.
Vrh stebel stojijo v dozdevnih vretencih drobni, rožno-rudeči cveti v listnih pazušicah na kratkih recljih. Njihova čašica c) je cevasta in spredi nacepljena na 2 ustnici; zgornja je sploščena in v 3 zobce podaljšana, spodnja pa ima samo 2 tanša in daljša zobca. Kedar cvetni venec odpade, zaprejo drobni lasci pot do plodu.
Venec ima trikrat nacepljeno spodnjo ustnico z jajčastimi krpicami in celo zgornjo ustnico b).
Cvet je včasi skoro pravilen in celò dvodomen.
Ako prerežeš in razgrneš cvetni venec, vidijo se sparani prašniki. Plod je pokovec, kteri razpade na 4 rožke.
Materna dušica cvete od rožnika malo da ne do jeseni in je po že omenjenih prostorih, kakor tudi po poljskih mejah nadležen plevel, kterega ni lahko odpraviti zato, ker je trpežen.
Nekteri priporočajo zanj pepel, češ, da ga prerastejo druge rastline in tem pötem ugonobijo. Včasi se ta po-moček tudi obnese, ali vendar je negotov. Najboljše je, in najprej se odkrižaš tega sitneža, ako ga izruješ o pravem času.
Slika 393.
Materna dušica. (Thymus Serpyllum.)
Navadna črnoglavka.
O tem zelišču bi bili lahko govorili že v tretjem poglavju, ker se prav rado prime obdelane zemlje. Vendar je naravnost škodljivo samo ondi, kjer ležijo njive med travniki, s kterih prehaja na obdelani svet. V zemlji ima naša črnoglavka plazečo, z mnogimi vlakni porasteno koreniko, na kteri je pritrjeno četverorobo, 15—30 centimetrov (V2—1 čevelj) dolgo, vrlo vejnato steblo. Navadno leži po tleh in drži samo vrh po
koncu, včasi pa tudi naravnost štrli v zrak. Po robih je pokrito s kratkimi, ležečimi dlačicami, včasi pa tudi popolnoma golo, zlasti v spodnjih delih.
Nasprotni listi so recljati, jajčasto-podolgasti in celorobi ali nazobčani in celò pérnasto-nacepljeni ter dlakavi ali goli. Večjidel stoji dvojica od dvojice daleč odmaknjena, in zavoljo tega jih ni mnogo po zelišču.
Vrh stebla in po vejah so za belkastimi, zeleno obrobljenimi, široko-srčastimi in priostrenimi krovnimi listi po 3 cveti
in, ker so listi nasprotni, njih po 6 v kolobarju. Ker sedijo listi drug nad drugim, podobno je razcvetje valjastemu klasu. Eudečkasta čašica je dlakava, nepravilna in razklana na 2 ustnici (na levi spodi). Zgornja ustnica je sploščena, nekoliko navzgor ukrivljena, prirezana in v zobce podaljšana; spodnja, nekaj kračja, ima 2 ostra zoba. Kedar se cvet ospè, privzdigne se spodnja ustnica in zapre vhod do plodu Zgornja ustnica vijoličnega venca je celoroba, zbočena in pokriva prašnike ter deloma tudi vrat; spodnja je nacepljena na 3 krpice. Daljša prašnika nosita na koncu trnast zob (na desni zgoraj).
Navadna črnoglavka cvete malega in velikega srpana in raste povsod po travnikih, pašnikih in poljskih mejah. Po višjih senožetih raste pogosto tako zdržema, da more le tu pa tam kaka bilka poganjati. Take prostore bi kazalo prekopati, plevel odpraviti in z dobrimi travami obsejati. To bi se dalo tudi storiti pri drugih družno rastočih kvarljivkah. Njena korenika je plitvo zarita, zato je ni težko ugonobiti.
Po suhih travnikih cvete istočasno velikocvetna črnoglavka (Prunella grandiflòra), ktera se pa ne nahaja tako pogosto kakor prejšnja. Največkrat jo srečaš na vapneni zemlji. Njeno steblo pod razcvetjem nima listov. Vsi prašniki so brez zob, namesto njih sta daljša 2 na koncu nekoliko debelejša. Zgornja časna ustnica se odlikuje po širokih, jajčastih, v rtasto reso se okončujočih zobéh. Cvetni venec je vijo-
last, velik in štirikrat daljši od čašice. Na obdelano zemljo ta črnoglavka ne gre, po travnikih je pa ravno tako škodljiva kakor prejšnja.
Po suhih, peščenih travnikih in pašnikih hribovitih krajev raste bela črnoglavka (Prunèlla alba). Vsa rastlina je srbka in njeno klasasto razcvetje podprto z dvema listoma. Spodnji listi so jajčasto-podolgasti, celorobi ali neznatno nazobčani, zgornji pa pérnasto-nacepljeni. Veliki cveti so rumen-kasto-beli, in njihova daljša prašnika sta spredi oborožena z naprej usločenim trnom. Zobci spodnje čašne ustnice so resnati.
Bela črnoglavka cvete rožnika in malega srpana.
Gozdna meta.
Kakor bi človek po imenu sodil, iskati bi moral to zelišče po gozdih; a temu vendar ni tako. Les nadomestuje vrbovje, kjer gozdna meta prav navadno raste; največ pa je je po vlažnih in močvirnih travnikih, zlasti po takih prostorih, ktere včasi poplavlja voda. Na lesnati koreniki, ktera rije napošev po zemlji, stoji 30—-90 centimetrov (1—3 čevlje) visoko, četverorobo, vejnato steblo.
Porasteno je s precejšnjimi kosmati-nicami in jako trdo.
Nasprotni listi so sedeči ali prav kratkorecljati, suličasti ali podolgasto-jajčasti in precej debelo napiljeni.
Drobni, bledorudeči cveti stojijo v dolgih valjastih klasih vrh stebla in konec vej. Posamezni kolobarji so podprti s šiljastimi krovnimi listi, črne rožke so pikčaste in sedijo v zbočeni čašici.
Gozdna meta cvete od rožnika do kimovca in je zavoljo pretrdih stebel po travnikih in pašnikih plevel. Posebno o zadujih se more vsakdo lahko prepričati, zakaj pasoča živina jo pušča popolnoma v miru.
„Do tretjega gre rado,“ pravi star pregovor, in res se pridružuje poljski in gozdni meti, o kterih smo čitateljem že poročali, po nekterih krajih z vlažnimi in mokrimi tlemi tretja tovaršica — povodna meta. Teh zelišč splošno ime je ljudstvu
(Mentha silvéstris.)
povsod znano, in to zadostuje za navadne potrebe. Ker pa govorimo mi izmed precejšnjega števila podobnih si sorodnic o treh, ne bo menda napačno, ako povemo, kako jih ločiti. Najboljše znamenje je položil stvarnik v razcvetje. Poljske mete razcvetje so kolobarji, ki stojijo ločeni drug od drugega za nasprotnimi listi ; vrh stebla in konec vej je šopek manjših listov (gl. sliko 234.). Gozdna in povodna meta nosita razcvetje v vrhu, in sicer so cveti pri prvi postavljeni na precej dolgem, vkupnem reclju tako, da napravljajo valjast klas, pri povodni pa lepo, dosti obširno glavico, ki je navadno podobna krogli. Pod njo je včasi še druga in tretja glavica za nasprotnimi listi, ki pa seveda ni več tako popolna in pravilna.
¥ zemlji ima povodna meta dolgo, plazečo koreniko, ki sicer ne oddaja mnogo koreninic, a kolikor jih je, te so močne in se spuščajo vnavadno vse na jedno stran.
Cetverorobo, dlakavo steblo je 30—90 centimetrov (1—3 čevlje) visoko in brez vej, ali pa vejnato.
Nasprotni listi so recljati, jajčasti ali podolgasto-jajčasti, rtasti in napiljeni. Dlakavi so ali goli; spredi po žilah so kosmatinice vselej najdaljše.
O razcvetju smo že govorili ; spominjati se moramo samo še suličastih krovnih listov, ki ga podpirajo. Na desni vidimo povečan cvet, čegar venec je malo da ne pravilen in znotraj dlakav. Zgornja ustnica je plitvo srčasto izrobljena, spodnja pa nacepljena na 3 tope, sicer pa jednake krpice. V ostalem je venec lijast, čašica zvo-nasto-valjasta (na levi), prašniki skoro jednaki in navzven obrnjeni. Na 2 brazdi razdeljeni vrat gleda kakor prašniki daleč iz cveta. Uožke so pikčaste in včasi nosijo spredi čopič nežnih dlačic.
Povodna meta cvete velikega srpana in kimovca in raste najrajši v mlakužah, ob potokih in jarkih. Tu bi ji ne rekli Žale besede, ali kjer se je naselila na vlažnih travnikih in pašnikih, ondi jo je treba iztrebiti in zatreti. To se zgodi najlažje in najuspešneje, ako osušiš dotično zemljišče. Kjer pa to ni mogoče, izruj jo.
Slika 396. Povodna meta. (Méntha aquatica.)
625
3 08
Poläj.	O '■ #6
To rastlino bi že bili lahko uvrstili med njivske plevele, zakaj precej pogosto jo nahajamo po vlažnih njivah, zlasti po takih, ktere včasi voda poplavi. Še bolj navadna pa je po mokrotnih travnikih in pašnikih, kjer zaduši vsako drugo rast tako popolnoma, da skoro ni ugledati trave.
V tleh ima tanko, plazečo koreniko, iz ktere rastejo 15—30 centimetrov (Va — 1 čevelj) visoka, zaokroženo-četveroroba, dlakava stebla.
Redkokdaj gredo naravnost na viš, navadno poležejo po zemlji in se vzdignejo samo z vrhi. Trdna so in zelò vejnata. Veje so nasprotne, spodnje brez cvetja in se plazijo večjidel po tleh.
Neznatni listi so nasprotni, reeljati, jajčasti in celorobi, ali pa drobno napiljeni in goli.
Za zgornjimi listi so drug od drugega razmaknjeni, okroglasti kolobarji drobnih, rudečkastih cvetov, čašica ima 5 zob, od kterih so 3 nekoliko navzgor ukrivljeni. Vhod zapira kolobar proti središču obrnjenih dlačic. Venec je skoro pravilen; iz njega gledajo 4 dolgi prašniki (na desni zgoraj). Plodnica z dolgim vratom (na levi) je razklana na 4 dele, ki se razvijejo v rožke.
Poläj cvete od malega srpana do jeseni. Prvotna tla so mu jarki, odkoder zanese voda ob povodnji njegovo seme na blizu ležeče njive in travnike.
Slika 397. Poläj. (Méntha Pulégium.)
Plazeči skrečnik.
Ko bi naša rastlina ne imela pridevka „plazeči“, ne bilo bi je najbrž treba opisovati na tem mestu. Vemo, da ti je znana, akoravno ji morebiti ne veš imena. Pomoremo ti. Na tratah, travnikih, pašnikih in deteljiščih si jo videl mnogokrat; še po volji ti je bila. Pa tudi ni napačna rastlina ta plazeči skrečnik, vimčič ali màselnik. V vrhu je podoben kaki strmi, na 4 ogle izpeljani strehi, kakoršne se nahajajo na marsikterem zvoniku. Narejajo ga bolj in bolj pojemajoči, modrorudečkasti, v križu stoječi listi, izmed kterih gledajo lepi, modri cveti. Ako si morebiti poskušal cvetko izdreti, ni se ti takoj posrečilo. Zavzel si se, ugledavši presilno rušo okoli nje, ki je
Naäe Škodljive rastline.
40
segala 20, včasi celò 30 centimetrov na okrog. Ko si jo s palico ali s čim drugim dobro podprl, izvlekel si jo iz zemlje, in bilo je je več, kakor za polno pest. Zdaj si tudi spoznal, da je zemlja okoli in okoli malo da ne gola ; zakaj široki pritlehni listi in pa pritlike iz korenike zadušijo skoro sleherno rast. Zavoljo tega te sreča tukaj !
Korenika ni sicer velika, toda požene prav mnogo debelih vlaken, ktera globoko v tla segajo in se na vse strani razdelijo. Steblo je 15—30 centimetrov (Va—1 čevelj) visoko, četverorobo in ne-; 1 koliko kocinasto.
Nasprotni listi so jajčasti, debelo „„T™	'' narezani in sedeči ter prehajajo v krovne
(Àjuga réptans.) hste. Tisti par, nad ktenm se začenjajo cveti, je najobsežnejši. Pritlehni listi so največji in prehajajo v dolg reeelj ; istotako precej manjši po živieah. Ti so sicer nasprotni, a križa ne napravljajo nikdar kakor stebelni. Y obliki se strinjajo vsi s stebelnimi.
Modri ah belkasto-modri, s temnejšimi žilicami premre-ženi cveti sedijo v pazušicah zgornjih listov in narejajo pretrgan kolobar nad vsakim parom. Venec je cevast in nacepljen na 2 ustnici. Zgornja se ni razvila, spodnja je pa razdeljena na 3 krpice in precej obširna (na levi). Kožke so zaprte v čašici.
Plazeči skrečnik cvete velikega travna in rožnika ter se drži bolj hribovitih krajev. Po njivah je najbolj škodljiv detelji, ker jo duši ; po senožetih je jednake veljave. Ko pride kosec, zdrkne mu kosa; zakaj detelje ali trav ni po dotičnih mestih, pritlike se pa tako oprijemljejo, da jih kosa ne doseže. Goveja živina pušča to zelišče v miru, in sicer najbrž zavoljo tega, ker ima dosti čreslovine. Zatreti ga je treba povsod, kjer se je ugnezdilo in ti dela škodo.
Prav podoben mu je dlakavi skrečnik, ki pa nima nikakoršnih pritlik. Njegova precej debela korenika je spodi prisekana in raste napošev. Obdana je na sprednjem koncu s šopom velikih, narobe-jajčastih, v reeelj zoženih iistov, kteri so razprostrti po tleh in narejajo precejšnjo rožico. Izmed njih izraste jedno ali tudi več dlakavih, brezvejnatih stebel, ktera
so 8—26 centimetrov (3—10 palcev) visoka, večjidel naravnost na viš moleča in jako listnata.
Stebelni listi so podolgasti, topi, vzadi celorobi, spredi pa narezani ali debelo nazobčani. Spodnji krovni listi so spredi nejednako nazobčani ali kakor ostali nacepljeni na 3 krpice ali 3 velike zobe.
Modri, včasi beli ali rudečkasti cveti stojijo v kolobarjih in narejajo listnat klas, stisnjen na 4 ogle. Oašni roglji so rtasti in skoro jednaki. Zgornja venčeva ustnica je prisekana, spodnja pa široka in trikrpa. Prašniki so goli, čašica pa dlakava. Seme je pikčasto.
Dlakavi skrečnik cvete velikega travna in rožnika.
Slika ,399. Dlakavi skrečnik. (Ajuga genevénsis.)
Dobra misel.
S to rastlino se poslovimo od ustnatie. V zemlji ima močno, ruj avo koreniko, ktera ne gre nikdar globoko v tla, ampak se plazi blizu površja in je pokrita z mnogimi koreninicami. Tanko pa trdno, četverorobo steblo je 30—45 centimetrov (1 do I1/, čevlja) visoko ter skoz in skoz prerasteno s kratkimi, stoječimi dlačicami. V vrhu se razdeli češuljasto na kratke veje.
Nasprotni, kosmati listi so kratko-recljati, jajčasti in celorobi. Spodnji odpadejo zgodaj, in steblo je videti potem členkovito.
Drobni, dobro dišeči, rožnoru-deči, včasi beli cveti so združeni v okroglaste klaske, napravljajoče vrh stebla nekako češuljasto razevetje.
Cevasta čašica posameznega cveta se okončuje v 5 jednakih zobcev (na desni zgoraj). Zgornja venčeva ustnica je plitvo izrobljena in se ti kaže kot raven podaljšek ozke cevi. Spodnja je nacepljena na 3 skoro jednake krpice, stoječe od cevi. Prašniki se nagibljejo navzven.
Slika 400. Dobra misel. (Origanum vulgäre.)
Cvet se sploh zelò izpreminja in postane vćasi celò dvodomen. Tedaj so pa prašni cveti precej večji z dolgimi prašniki, pestični pa ostanejo majhni s kratkimi, v vencu skritimi, nepopolnimi prašniki. Plod se razkolje na 4 rožke.
Dobra misel cvete malega in velikega srpana in raste kraj gozdov po travnatih obronkih, gričih in višjih pašnikih. Ker je steblo pretrdo, ne dotakne se je nobena živina. Po nekterih krajih je je toliko, da je vse z njo prepreženo. Tu bi kazalo, da se je lotijo pastirji in jo popolnoma odpravijo.
Močvirski svedrec,
ali močvirski svišč je izmed onega rodu, ki je v mnogovrstnih oblikah in barvah najlepši kras visokih gora in planin. Tu je mnogo vrst lepih sviščev, kteri lišpajo planinske pašnike in krasijo skalovje in pečevje. Nekaj je celò takih med njimi, ki vzdigujejo svoje glavice blizu večnega snega tam v tistih mrzlih, samotnih in skalovitih puščavah, kamor le malokdaj stopi človeška noga, in kjer je zamrlo skoro vse življenje. Teh planink ne bomo opisovali ; ostati hočemo v nižavah, ktere je priroda z ozirom na svedrece
Y dosti skopo obdarovala. Ali tolažimo se, zakaj tudi med to betvico imamo nad-ležnežev, ki so se naselili zlasti na vlažne J\ in mokrotne travnike in pašnike. Ees, j ne nahajamo jih povsod, ali mestoma I jih raste toliko zdržema, da jih je treba I staviti čitateljem pred oči.
Iz Močvirski svedrec se vzdiguje iznad trpežne korenike, in njegovo 15—30 centimetrov (V,—1 čevelj) visoko, golo in Shka 401. Močvirski trdno steblo je brez vej, okroglo ali ne-60 mShe.) Pn6U' toliko robato. Barve je zelene, rudečkaste ali celò temnorudeče.
Majhni, nasprotni listi so črtasti ali suličasti ali suličasto-črtasti, topi in celorobi ter po robu nekoliko zavihani. Goli so in sedijo s prav kratko nožnico; ta je podobna nizkemu obročku, veže nasprotna lista in ju pritrja k steblu. Spodnji listi so bolj luskam kakor listom podobni.
Za privrhnimi listi stojijo na kratkih recljih veliki, modri cveti posamezno, ali pa po dva in dva. Njihova čašica ima 5 suličastih rogljev, kteri so za dve tretjini kračji od zvonastega
venca. Zadnjega rob je nacepljen na 5—7 kratkih, jajčastih in navzven ukrivljenih krpic. Na njih se pričnejo zelene, v vrste postavljene pičice, ki držijo do prašnikov. Med krpami so navadno manjši zobci (na levi). Prašnikov je toliko, kolikor ima cvet venčevih krp ; pritrjeni so na vencu. Njihove niti so bele, prašnice pa rumene. Nagnjeni so tako drug proti diugemu, da se njihove prašnice dotikajo, in da ostane med njimi prostora dovolj za plodnico (na desni), ki pošilja brazdi med in nad nje. Plod je glavica.
Močvirski svedrec cvete od malega srpana do kimovca. Pri nas raste po mokrotnih travnikih in pašnikih. Njegovo zelišče je grenko, in zavoljo tega se ga ogiblje živina. V krmi so njegova stebla pretrda in vsled tega malo vredna.
Bodi rastlina še tako lepa, vendar ne ugaja vsaka živinskemu zobu. Ti jo rad ogleduješ od vseh stranij in se čudiš njenemu lepemu cvetu, pasoča se živina pa se pomudi le toliko pri njej, da pomuli okoli nje rastočo travo, njo samo pa pusti v miru. Tudi v klaji, bodi si presna ali suha, je ne mara. Tako je na pr. z raznovrstnimi svedreci ali svišči, pravo krasoto gorskih in planinskih krajev. Marsiktera senožet je tako lepo pisana, da bi jo človek kar gledal in občudoval njeno lepoto. Tudi po dolinah jih raste nekaj, in v neki lastnosti se strinjajo s prvimi: vsi so namreč zelò grenki, in zavoljo tega niso živini po volji. Vsled tega prištevamo tiste, kteri rastejo navadno po travnikih in pašnikih, plevelom.
Med temi ne zavzema zadnjega prostora grenki svedrec, zakaj on se nahaja pogosto na vlažnem in močvirnem svetu, zlasti na vapnenih tleh.
Sicer se jako rad izpreminja v velikosti, v listih, cvetih in drugih delih, vendar ga pa ne bo težko spoznati, ako si natanko ogledaš njegovo podobo.
Grenki svedrec stoji na tanki, jednoletni korenini in je
6—30 centimetrov (2—12 palcev) visok, včasi tudi višji. Njegovo steblo je ravno, malo razvejeno, večkrat rudeče nadah-njeno in priostreno na 4 ogle.
Slika 402. Grenki svedrec. (Gentiana Amarélla.)
Listi so jajčasti ali suličasti, rtasti in celorobi; spodnji recljati, zgornji brez reclja in obsegajo steblo do polovice.
Vijolični cveti so združeni v rahel ali gost, podolgast in listnat grozd. Zvonasta čašica je jednakomerno peterokrpa, dolga kakor cvetni venec, ali le malo kračja. Njeni roglji so črtasto-suličasti, ploščnati in jednaki (na desni zgoraj). Lijasta cev cvetnega venca je spredi nacepljena na 5 jajčastih ali po-dolgastih krp, ob kterih so znotraj pritrjene precej dolge kos-matinice, ktere stojijo kakor brke ob vhodu v njo (na levi). Plodnica je na koncih zožena in nosi 2 brazdi (na desni spodi).
Grenki svedrec evete velikega srpana in kimovca.
Z grenkim svedrecem se večkrat in lahko zamenja nemški svišč (Gentiana germanica), ker sta si tako podobna, da namesto drugega vzameš lahko prvega, ako si misliš , da so cveti postali za polovico manjši. Velikost cvetnih delov je torej dober znak, a more se po njem ravnati samo tisti, ki je obe rastlini dobro pregledal. Lahko pa boš ločil nemški svišč od prejšnjega, ako veš in jemlješ v poštev, da je rob njegovih čašnih rogljev zavihan nazaj.
Nemški svišč cvete istočasno in raste po jednakih krajih.
Po gorskih senožetih, zlasti takih, ki se razprostirajo na vapneni zemlji, raste prav navadno prejšnjemu precej podobni poljski svedrec. Tudi ta je jednoleten in stoji na zveriženi korenini. Njegovo steblo je več j idei že od tal vejnato, 8—26 centimetrov (3 —10 palcev) visoko, naravnost kvišku moleče in na 4 ogle zategnjeno.
Nasprotni listi so jajčasto-suličasti, spodnji narobe-jajčasti in zoženi v neznatni recelj. Privrhni so priostreni, vsi pa celorobi.
Lepi cveti stojijo za privrhnimi listi na dosti dolgih reeljih in napravljajo grozdasto razcvetje. Zvonasta čašica je nacepljena na 4 roglje, kteri dosegajo v dolgosti malo da ne ven-čevo cev. Zunanja roglja sta jajčasta in daljša od notranjih suličastih. Po robu so vsi nekako ostri (na desni). Cevasti venec je spredi četverokrp in ob vhodu
Slika 403. Poljski svedrec. (Gentiana campéstris.)
brkat (na levi). Spredi je vijolast, znotraj v eevi belkast, zunaj pa zelenkast. Včasi je venec èisto bel.
Poljski svedrec cvete od malega srpana do jeseni. Očitati mu moramo ravno to, kar smo očitali prejšnjim.
Mehurni svišč (Gentiàna utriculósa) ima nitasto, na tanšem koncu na drobna vlakenca razvejeno korenino. Trdno in togo, naravnost na viš štrleče steblo je kakih 15 centimetrov ('/* čevlja) visoko, četverorobo in jednovito, ali pa proti vrhu vej-nato. Veje so kratke in nosijo navadno posamične cvete.
Pritlehni listi so jajčasti, topi, premreženi s petimi žilicami in tako gosto postavljeni, da narejajo rožico. Stebelni so nekoliko manjši, nasprotni, ob dnu zrastli in po dva in dva razmaknjeni. Sedeči so, podolgasti in ob dnu drobno nazobčani.
Lepi, modri cveti so nasajeni vrh stebla in konec vej. Podolgasto-jajčasta čašica je napihnjena, jednakomerno petero-krpa, po robovih perot-kasta, med njimi bledo-zelena in malo da ne ^ tako dolga, kakor belkasta, spredi na pet svedrasto razprostrtih, jajčastih krpic nacepljena venčeva cev. Vrat je razklan na 2 ledvi-časti brazdi.
Mehurni svišč cvete od rožnika do velikega srpana in raste pogosto po vlažnih gorskih senožetih.
Od ostalih sviščev se hočemo spominjati še pomladanskega sve-dreca ali zaspančka, ker je po senožetih, in to ne samo po gorskih, najbolj navaden in naravnost škodljiv. Pogledati je treba le sliko
Slika 404. Pomladanski svedrec. (Gentiana vérna.)
njegovo, in takoj se uverimo, da pritlehni listi, ki stojijo od stebla in narejajo okroglo rožico, dušijo sosedno rast, in da nimaš ondi ničesar odkositi, kjer se nahajajo te rastline, kakor je to prav navadno, v velikih družbah. Druga rast je brez malih izjem uničena in ruša nekako nizka, zakaj naša rastlinica je neznaten pritlikavec, ki pa nareja vendar veliko škode. Tudi je zaspanček trpežen in ne moreš ga drugače odpraviti, kakor da mu izruješ tanko koreniko, ktera poganja spomladi kratka, listnata stebelca. Iz jedne korenike jih pride po več, in ker je vsako ob tleh ozaljšano z rožico, postane ruša tem gostejša in travam tem nevarnejša.
Listi so jajčasti ali podolgasti in stebelni sparani. Teh ni mnogo, navadno 1—2 para; drug od drugega so daleč razmaknjeni.
Vrh stebla stoji veliki, zelò lepi, temnomodri cvet, podprt z dvema krovnima lističema. Cevasta čašica je po robih
skoro perotkasta in spredi nacepljena na 5 suličastih, rtastih zobcev. Dolgi venec je valjast in razdeljen na 5 jajčastih, drobno narezanih krp. Med njimi so bele gube, podaljšane v 1—2 modra zobca b). Prašniki so pritrjeni v cevi, in vrat nosi ledvi-často brazdo c).
Ta lepa rastlina, s ktero so zlasti senožeti gorskih krajev okrašene kakor z modrimi zvezdicami, cvete že malega in velikega travna. Po visokih gorah jo najdeš približno za mesec dnij pozneje v cvetu.
Zlati grmiček.
Sviščem smo očitali, da jih živina zavoljo tega
Slika 405. Zlati grmiček. (Erythraéa	mara, ker SO pre-
Centaürium.)	grenki. Tudi zlati
grmiček ali, kakor ga ljudje navadno imenujejo, tavžentroža se odlikuje po neki posebni grenkobi, ki živini nikakor ne ugaja. Zavoljo tega ga ne smemo trpeti po travnikih, in ker je, kakor se bomo kmalu prepričali, tudi naravnost kvarljiv, zatreti ga bomo skušali prej ko mogoče. Pri nas se nahajata dve rastlini tega imena; navadui zlati grmiček raste po suhih senožetih in gričih, nizki pa ljubi vlažne prostore. V lastnostih se ujemata popolnoma in tudi v zunanji postavi se ne razločujeta mnogo; jako različna pa je visokost.
Navadni zlati grmiček a) in b) naše podobe ima tanko, koželjasto, navadno zveriženo korenino. Porastena je s kratkimi vlakni in trpi 2 leti.
Steblo je trdno, stisnjeno na 4 ogle in kakih 24—37 centimetrov (9—14 palcev) visoko. Nahajajo se tudi poj edinke, ki so ali nižje ali pa tudi višje. Spodi je steblo brez vej, zgoraj pa rogovilasto razvejeno. Vendar se dobijo včasi tudi rastline, ki ne kažejo te pravilnosti, temveč so kar nad spodnjo polovico nepravilno vejnate.
Pritlehni listi so jajčasti ali jajčasto-podolgasti in nare-jajo precej široko, po tleh ležečo rožico. Da so taki listi škodljivi , omenili smo že večkrat. Ostali so nasprotni, prejšnjim jednaki, toda nekoliko ožji. Vsi so zoženi v kratko, topo konico, in njihove podolžne žilice so prav razločno razvite. Med razcvetanjem zvene rožica.
Lepi, rožno- ali škrlatnorudeči cveti so združeni vrh stebla v obširen, večkrat rogovilasto razdeljen grozd ali lat. Razprostrti so navadno samo po dnevu med Kh in 4. uro; ako je pa vreme oblačno, ostanejo sploh zaprti, čašica je cevasta in nacepljena na 5 ozkih, skoro črtastih rogljev, pritisnjenih na venčevo cev in kračjih od nje. Ta je valjasta, ob grlu zožena in spredi razdeljena na 5 jajčastih krp c) in d). Prašnikov je 5 ; pritrjeni so v venčevi cevi. Njihove prašnice se zvijejo, ko so izgubile cvetni prah. Iz podolgaste plodnice se razvije valjasta glavica.
Navadni zlati grmiček cvete od rožnika do velikega srpana in je dveleten. Rabi se tudi v zdravilstvu in je sploh znan kot domače zdravilo. _________________
Nizki zlati grmiček (Erythraóa pulchélla) ima neznatno, 3—13 centimetrov (1—5 palcev) visoko, kar od tal rogovilasto razvejeno stebelce. Spodnji listi ne delajo nikakoršne rožice; jajčasti so in topi ter imajo po 5 žilic ; ostali so podolgasti ali suličasti, rtasti in imajo le po 3 žilice.
Rožnorudeči cveti so samo zjutraj razprostrti in imajo belo cev. Recljati so in se nahajajo v razni visokosti.
To neznatno zelišče cvete od rožnika do velikega srpana.
Močvirska detelja.
Po travnikih, ki ležijo blizu kakega močvirja, ali po kterih spomladi dolgo voda stoji, raste v družbi raznih šašev, muncev,
kalužnice in mnogovrstnih drugih, vlago ljubečih rastlin jedno najlepših domačih zelišč, namreč močvirska detelja. V svojih delih ima mnogo grenkih sokov, zavoljo kterih so jo za marsikaj rabili, in ravno zaradi njih je živina ne jé rada. Tolažimo se lahko s tem, da ne raste povsod, in še ondi, kjer je, bi izginila, ako bi se osušilo zemljišče.
Močvirska detelja ima zelò dolgo in precej debelo, belkasto-zeleno koreniko, na kteri delajo ostanki prejšnjih listov črnkaste obročke. Sprednji konec je pa pokrit z večjimi ostanki. Vlaknatih koreninic oddaja sicer mnogo, Slika 406. Močvirska detelja, toda dolge niso.
(Menyànthes trifoliäta.)	]\(a koreniki stoji okroglo, 15 do
30 centimetrov (%—-:1 čevelj) visoko, brezvejnato, popolnoma golo in večjidel nekoliko rujavkastonadahnjeno steblo. Listov nima, v vrhu pa nosi dosti dolg grozd lepih, jako nežnih cvetov, razcvetajočih se navzgor. Cvetni reclji, ki stojijo za kratkimi krovnimi lističi, so sprva neznatni, podaljšajo se pozneje in odstopijo nekoliko od stebla. Vsak nosi peterolistno, zeleno, navadno rudečkasto obrobljeno čašico in zvonast, snežnobel, rahlo rudečkastonadahnjen venec. Njegov rob je nacepljen na 5 suličastih, zvezdasto razprostrtih, ukrivljenih krp, ktere so na zgornji strani malo da ne do konca okrašene z dolgimi, belimi lasmi. Prašnikov je 5 (na desni spodi) Njihove nitke so bele, prašniee pa rudeče ; držijo se naravnost na viš in so pritrjeni ob venčevem dnu. Sredi cveta je rumenkasto-zelena plodnica ; njena brazda štrli med omenjene lase. Plod je glavica (na levi zgoraj).
Iz korenike izrastejo trojnati listi na okroglih, debelih in visokih recljih. Ti so spodi v nožnico razširjeni in drug v drugega vtaknjeni. Listki so jajčasti in spredi oddaljeno nazobčani.
Močvirska detelja cvete malega in velikega travna.
Klobčasta zvončica.
Posebno velike škode nam zvončice sicer ne povzročujejo, a na travniku so pleveli, in zato si jih moramo bliže ogledati. Klobčasta zvončica je po suhih senožetih precej navadna rastlina. V zemlji ima zelò razširjeno, belkasto, plazečo koreniko, pritrjeno z mnogimi močnimi vlakni. Sčasoma postane glavata in ne gre rada iz tal.
Njeno okroglo steblo je trdo,
20—40 centimetrov (8—15 palcev) visoko in se vzdiguje naravnost na viš.
Vej nima nikdar; golo je ali pa po-rasteno s kratkimi ščetinicami in potem srhko.
Pritlehni in spodnji stebelni listi so recljati, jajčasti ali suličasti, ob dnu zaokroženi ali srčasti, narezani ali skoro celorobi in srhki. Takšni so tudi premenjema postavljeni ostali listi, samo da nimajo reclja, da so ožji, suličasti, da objemajo z dnom steblo, in da prehajajo v kračje krovne liste, za kterimi stojijo v vrhu in blizu njega v klobčiče združeni vijolični cveti. Posamezni cvet ima pravilno na 5 suličastih rogljev razdeljeno čašico in precej velik lijasto-zvonast venec, kteri je nad sredo nacepljen na 5 jajčastih krp. Venec je zunaj gol, znotraj nekoliko dlakav in ima 5 temnejših, v podolžni rob privzdignjenih žilic. Ob dnu stoji 5 prašnikov z razširjenimi, kocinastimi prašnimi nitimi in sredi njih na 3 brazde razklani vrat (na desni). Plod je glavica.
Klobčasta zvončica cvete od rožnika do velikega srpana in je na travniku plevel, ker je njeno steblo trdo, ker ima malo listov, in ker brani njena korenika drugim rastlinam na dan.
Slika 407
Klobčasta zvončica. (Campanula glomeräta.)
Gradovčevolistna zvončica (Campànula Cervieària) se ujema s prejšnjo posebno v tem, da so njeni cveti združeni vrh stebla ali v listnih pazušicah v glavičasta razcvetja. Tudi sicer ji je precej podobna. Njeno steblo je 60—90 centimetrov (2—3 čevlje) visoko, robato, jednovito in porasteno s togimi ščetinami, ktere so v spodnji polovici ukrivljene navzdol, v zgornji pa stojijo od njega.
Listi so prav ostri, drobno narezani ali nejednako na-piljeno-nazobčani ; spodnji so suličasti, recljati in topi, ostali pa suličasto-črtasti in sedeči.
Lepi, vijolični cveti imajo ostre, suličaste čašne roglje in lijasto-zvonast cvetni venec. Jajčasta glavica je zelò srhka.
Gadovčevolistna zvončica cvete rožnika in malega srpana in raste rada po suhih travnikih. Ker je njeno steblo trdo, vse zelišče pa jako srhko, skoro bodeče, moramo jo prištevati travniškim plevelom.
Po naših travnikih se nahajajo še nektere druge zvončice, ki jih s svojim mičnim cvetjem sicer krasijo in očem prijetnejše delajo, nikakor pa ne zboljšujejo. Ker so tankega
Slika 408. Navadna zvončica, veje štrlijo na viš, so od njega obr-(Campänula patula.) njene in porastene z redkimi dlačicami kakor steblo.
Spodnji listi so narobe-jajčasti ali podolgasti, ob dnu zoženi in oddaljeno napiljeno-nazobčani; ostali so črtasto-suličasti in brez reelja. Vsi so goli ali pa dlakavi.
Vijolični ali modri cveti so razvrščeni po vejah in vejicah in napravljajo rahel lat. čašni roglji so črtasti in priostreni (na levi), venčeve krpe jajčaste, globoko vrezane in ukrivljene. Venec sploh je lijasto-zvonast. Glavica je gola, narobe-kopičasta in se razpreza s petimi špranjieami pod čašnimi roglji.
Navadna zvončica cvete od rožnika do jeseni.
stebla in šibkih vejic, niso v tem oziru škodljive v krmi, a drugače je, ako pogledamo na množino. Tu se uverimo, da dajejo jako malo piče, in sicer največ zato, ker je njihovo listje neznatno, in ker ga tudi nimajo mnogo. Iz tega moramo posneti, da na travniku niso na pravem mestu, ker jemljejo boljšim rastlinam prostor. Najvažnejše naj tukaj omenimo.
Navadna zvončica je povsod razprostranjeno, dveletno zelišče. Njeno latasto razvejeno steblo je 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko, na štiri ogle stisnjeno in na vlaknati korenini pritrjeno. Njegove
Okroglolistna zvončica ima tanko plazečo koreniko, ktera se prav rada razrašča in ruše napravlja. Njeno steblo je navadno golo, jednovito ali vejnato in 15—45 centimetrov (l/a do l‘/2 čevlja) visoko.
Listi so po obliki različni. Spodnji so ledvičasti ali srčasti, topi, narezani ali napiljeno-nazobčani, dolgorecljati in zgodaj preminejo. Spodnji stebelni stojijo na kračjih recljih, so jajčasti ali podolgasto-suličasti, večjidel celo-robi ali tu pa tam v kak zobec priostreni ; ostali so suličasto - črtasti ali črtasti in celorobi. Krovni listi so jako neznatni, nitasti.
Modri, včasi belkasti cveti se nahajajo vrh stebla in po vejah ter so združeni v grozd ali lat. čašni roglji so črtasto - suličasti in kračji od zvonastega venca, čegar krpice ne segajo do polovice (na desni). Jajčasta, gola glavica se razpreza ob dnu s kratkimi špranjami in je obrnjena proti tlom.
Okroglolistna zvončica cvete od rožnika do jeseni in ne raste samo po travnikih, poljskih mejah in solnčnih gričih, temveč marsikje tudi po njivah.
Po gorskih in planinskih senožetih rastejo še nektere druge zvončice, kterih pa tukaj ne bomo posebej opisovali, ker niso tako navadne in torej tudi njih škoda ne prevelika. Pač pa ne bodo odveč nektere besede o betoničinolistnem repušču (Phyteüma betonicaefólium), zvončicam sorodni rastlini, ki prav navadno raste po senožetih hribovitih in goratih krajev in mestoma daleč v doline sega. Y zemlji ima debelo, temno koreniko, na kteri stoji robato, 15—60 centimetrov (%—2 čevlja) visoko, navadno brezvejnato steblo z gostim, podolgasto-valjastim, precej dolgim klasom.
Listi so porasteni z mehkimi dlačicami in jednako ah nejednako napiljeno-nazobčani. Spodnji so srčasti, topi ali priostreni in recljati, srednji suličasti, brez reclja, privrhni pa črtasti. Krovni listi so črtasti, goli in kračji od razcvetja.
Vijolični, višnjelkasti, modri, včasi tudi beli cveti imajo cevasto čašico s 5 krpicami. Venec je globoko peterodelen, njegove krpe črtaste in spredi zrastle v cev, skoz ktero za-
to <
gleda vrat beli dan. Prašnikov je 5 ; pritrjeni so z vencem vred čašici. Jajčasta glavica ima mnogo semena in se razpreza z —3 luknjicami.
Betoničinolistni repušč cvete od rožnika do velikega srpana.
Močvirska läkota.
Po travnikih, koder spomladi dolgo voda stoji in izdaten dež skoro vsakokrat povodenj napravlja, raste med drugimi močvirskimi rastlinami močvirska lakota. To je neznatno zelišče, ki se po drobnih belih cvetih lahko razločuje od sosedne rasti. Le oglej si sliko in pazno čitaj kratki opis, tedaj ne boš z lahka izgrešil močvirske lakote.
Plazeča korenika je tanka in se podaljša v četverorobo, nekoliko debelejše, vejnato steblo, ktero se vije včasi med drugimi rastlinami sem ter tja, včasi pa naravnost kvišku moli. Po robéh je okovarjeno s prav kratkimi, srhkimi ščetinicami. Sedeči listi so po 4, včasi jih je tudi po 6 v vretencih. Ozki so in celorobi, spredi nekoliko širji in imajo le jedno žilo po sredi (na desni). Po robu stojijo majhne ščetinice.
Vrh stebla in konec vej se nahajajo nepravi kobuli. Beli, četverokrpi venec je razprostrt; iz njega štrlijo 4 prašniki (na levi zgoraj). Pod cvetom je okrogla plodnica, ki se razvije v gladek in gol plod (na levi spodi).
Močvirska lakota cvete od velikega travna do malega srpana in je po mokrotnih travnikih plevel, ki bi se odpravil najprej s tem, da se mu izpremenijo ugodna tla, t. j. da se zemlja osuši. V krmi je prav nepriličen, ker se sčasoma zdrobi v droben prah.
Poleg močvirske lakote raste po vlažnih travnikih prav pogosto njena sestrica, barska lakota. V zemlji ima tanko, nitasto koreniko. Iznad nje se vzdiguje členkovito, četverorobo, 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko steblo. Vejnato je in po robéh oboroženo z ostrimi ščetinicami, ki mu pomagajo plezati po drugih rastlinah. Stebelce je namreč preslabo, da bi
(Galium palustre.)
se nosilo po koncu, in tu mu služijo omenjene ščetinice, ktere so večjidel kakor kaveljčki obrnjene navzdol. Tudi po vejah so take ščetinice.
Listov sedi po 6 — 8, navadno po 6, v vretencih; včasi jih je tudi manj. Suličasti ali črtasto-suličasti so in zoženi v tanko bodico. Po sredi teče prav razločna žila, in po robu so okovarjeni z jednakimi kaveljčki kakor steblo (na desni zgoraj).
Drobni, beli cveti sedijo na kratkih reeljih združeni v neprave kobule. Lijasti venec je spredi nacepljen na 4 krpe, med kterimi stojijo 4 prašniki (na desni spodi). Plod je okroglast, gol in posut z drobnimi zrnci (pod listom).
Barska lakota cvete malega in velikega srpana. Y krmi je ravno tako škodljiva kakor prejšnja.
Slika 411. Barska lakota. (Galium uliginósum.)
Ptičica,
iskrica, gospodična, tratinščica, rigljec ali marjetica je povsod znana trpežna rastlinica, ktero sicer radi vidimo na vrtu, ne pa na pašniku in na travniku, ker daje malo paše in skoro nič sena. Zlasti na pašniku je malo vredna, ker duši s pritlehnimi svojimi listi drugo rast, in ker je živina popasti ne more. Le oglej si kak občinski ali drug pašnik! Bušica pri rušiei pokriva zemljo in tlači druge rastline k tlom. Živina se na takem pašniku samo moti, in ako ji ne daješ domà primerne klaje, shujšati ti mora. Na travniku je malo da ne tudi tako, a ker ne odščipava živinski zob polagoma poganjajočega rastja, nimajo pritlehni listi tolike moči.
Ptičica a) ima kratko koreniko z mnogimi belkastimi vlakni, ktera jo držijo čvrsto v tleh. Na njej stoji kolobar lopatičastih, topo zaokroženih, nepravilno nazobčanih, dlakavih listov, kterih nikdar kosa ne doseže.
Izmed omenjenih listov izrastejo okrogla, votla in dlakava, kakih 5—15 centimetrov (2 —6 palcev) visoka stebla s koškom na koncu. Ta je narejen iz podolgastih, dlakavih lističev, postavljenih v 2 vrsti. Zunanji beli ali rožnorudeči cveti so jezičasti d) in nepopolni, ker nimajo prašnikov, b) nam predočuje razevetje
Slika 412. Ptičica. (Béllis perénnis.)
Slika 413. Navadna ivanjščica. (Chrysànthemum Leucàntnemum.)
od zgoraj. Notranji, cevasti cveti e) so pritrjeni na votlem, kopičastem plodišču in dozorijo v majhne rožke brez kodeljice.
Ptičica cvete od pomladi do jeseni in raste povsod po nižavah ter gre tudi na visoke gore. Dasiravno je škodljiva, vendar je skoro ni mogoče zatreti, ker je je povsod preveč. Marsikje bi se dala pa vendar odpraviti, in sicer s tem, da bi jo človek izrezal iz zemlje. Tako delo bi se lahko vršilo spomladi in jeseni.
Navadna ivanjščica,
navadni hlapček, kresnica ali volovsko oko je kakor tra-tinščica, kteri je v cvetu zelò podobna, povsod znana in razširjena košarica. Težko je najti trate, travnika ali pašnika, kjer bi ne bilo vse belo njenih cvetov. Tudi po njivah, zlasti med žitom in deteljo se marsikje naseli. Tu je očiten plevel; pa tudi drugje je ni nič prida, ker je je skoro samo steblo. Pravijo ji tudi ljubljenka in ji pripisujejo neko skrivno moč, vsled ktere neki vpliva na odrastlo mladino. Ni menda treba dostavljati, da so to samo pobožne želje, ki se včasi uresničijo, včasi pa tudi ne. Pametni gospodar pa gleda to rastlino z dragimi očmi, zakaj on dobro vé, da je njegova neprijateljica.
Ivanjščica je trpežno zelišče, ktero nima ne dolge, ne močne korenike, pa tem več dolgih vlaken, ki ga pričvrstijo prav trdno v tleh. Na koreniki stoji jedno ali tudi več robatih,
navadno golih stebel, ki nastavijo le včasi kako vejo. Večjidel so brez vej in se okončujejo v ploščnat košek.
Listi blizu tal so reeljati, lopatičasti ali podolgasto-jajčasti, topi in narezani; ostali so brez reclja, klinasti ali podolgasto-žrtasti, precej globoko nazobčani, ob dnu celò pérnasto-nacep-ljeni in objemajo steblo. Po steblu sedijo premenjema in pojemajo tem bolj na velikosti, čim bliže so vrhu. Sploh so majhni in neznatni in dajejo jako malo krme.
Ploščnati košek je sestavljen iz mnogih suličastih, kakor opeka v strehi se pokrivajočih lističev. Beli zunanji cveti so jezičasti (na levi zgoraj) in lepo v kolobar postavljeni, rumeni notranji pa stojijo na sploščenem plodišču in so cevasti (na desni zgoraj). Rožke nimajo kodeljice.
Navadna ivanjščica cvete od rožnika do jeseni.
Pogosto ji soseduje po travnikih, zlasti takih, ki se razprostirajo kraj gozdov, češuljasta ivanjščica (Chrysanthemum corymbósum), ki je pa večja od prejšnje, zakaj njena stebla so 30—90 centimetrov (1—3 čevlje) visoka in v vrhu češuljasto razvejena. Njeni listi so porasteni z mehkimi dlačicami, pérnasti in krpe spodnjih listov pérnasto-nacepljene ter napiljene. Ni nam treba posebej dostavljati, da je je po senožetih malo prida.
češuljasta ivanjščica cvete rožnika in malega srpana in ljubi suha, vapnena tla.
Navadni uročnik
ali navadna hudoletnica je bil v prejšnjih časih posebne imenitnosti, zakaj čarodeji in čarovnice so se ga bolj posluževali, kakor ktere druge rastline. Posebna slava pa mu je donela od prostega ljudstva zaradi tega, ker je neki z njim odpravljalo broke in zabranjevalo, da se niso prijeli otrok.
Vraža o urokih je še zdaj precej razširjena, a vendar moramo priznati, da se mlajši zarod manj briga za njo, in da utegne sčasoma popolnoma izginiti in izumreti v narodu. Škoda bi ne gj^ 414 Navadni bila nobena !	(Erigerò« acre.)
Naše škodljive rastline.
41
Navadni dročnik stoji na koželjasti korenini in ima v vrhu vejnato, zeleno ali temnorudeče, 15—60 centimetrov ('/s do 2 čevlja) visoko, včasi že ob tleh na veje se razhajajoče steblo. Večjidel gre naravnost na viš in je od kratkih, trdnih dlačic srhko.
Majhni listi so srhki, suličasti ali črtasto-suličasti in celo-robi. Pritlehni so kratkorecljati, stebelni pa sedeči in manjši. Prvi navadno odpadejo, ko se jame cvet odpirati.
Cvetni koški so drobni, stojijo konec vejic in napravljajo kratek, rahel grozd. Njihovi lističi so črtasto-suličasti, mehko-dlakavi in spredi rudečkasti. Cveti so jako drobni ; zunanji so jezičasti, skoro nitasti in nimajo prašnikov. Belkasti so ali rudečkasti, nekako zaprani in nekoliko daljši od rumenkastih notranjih. Ti so cevasti in popolni, toda ni jih mnogo. Ko-deljiea je obširna in se pozneje tako podaljša, da zakrije vse cvete. Naša slika nam kaže pomanjšano rastlino, zgoraj na desni in levi cvet s kodeljico, spodi na desni pa brez kodeljice.
Navadna hudoletnica cvete malega in velikega srpana in se nahaja po peščenih, suhih tleh. Njeni plodovi so zelò lahki, zato jih veter lahko dobi v svojo oblast in raznaša daleč okrog.
M;\j niča,
griževec ah zajčje n6žice so po suhih travnikih, ki se razprostirajo blizu gozdov, marsikje prav navadna rastlina. Po nižavah je redka, tem več pa je je po hribovitih krajih, zlasti takih, ki imajo peščena tla. Maj niča je majhna, trpežna rastlina rušaste korenike, ki poganja precej ravne, večjidel po tleh ležeče in z vlaknatimi koreninicami pritrjene, listnate živice. Izmed te ruše se vzdigujejo posamezna, 5 — 20 centimetrov
(2—8 palcev) visoka, brezvejnata, navadno kocinasta stebla, ki se okon-čujejo na videz v košek belkastih ali rudečkastih cvetov.
Listi so po spodnji strani kocinasti. Pritlehni so narobe-jajčasti ali lopatičasti in spredi zoženi v kratko konico, stebelni so črtasto-suličasti ali črtasti in priostreni. Včasi so tudi zgoraj porasteni z mehkimi dlakami, zmirom pa celorobi.
Drobni cveti, ki venčajo steblo, Slika 415. Mäjnica. 80 združeni v koške in narejajo groz-(Gnaphälium dioicum.) dasto razcvetje. Bastiine so dvodomne ;
prašni cveti so navadno belkasti, pestični pa rudečkasti. Obojni so cevasti in kratki ; prvi so stisnjeni v okroglaste, drugi v po-dolgaste koške. Pleve, ktere se nahajajo med prašnimi cveti (na desni), so široke in kakemu cvetu prav podobne, a one med pestičnirni cveti (na levi) so ozke in neznatne. Suličaste so ali narobe-jajčaste in tope. Ovetišče je zbočeno in kakor satje z globelicami pokrito. Valjaste rožke so ozaljšane s ko-deljico. Zajčje nožice cvetejo velikega travna in rožnika.
Brdnja,
zlaténiea, móravka, solnčna roža, sv. Antona roža, kokovičnik, hribovski primoški, materinski koren ali črvivec je našim gorjancem povsod znana rastlina, zakaj skoro vsi jo cenijo v marsikterih boleznih. Gorski travniki kakor gorski in planinski pašniki so mestoma popolnoma rumeni od »arnike“ — tako jo tudi imenujejo — ktera jih krasi in diči, a gospodar ima od nje malo dobička, zakaj po pašnikih se je živina ne dotakne in tudi v senu se je brani.
Vzrokov moramo iskati v tem, ker zelišče močno in neprijetno diši, in ker je grenkega, ostrega okusa.
Brdnja ima močno, črnkasto koreniko, ki ne gre nikdar naravnost v tla, ampak rije plitvo v zemlji, in sicer ali vodoravno ali pa napošev in oddaja navzdol precejšnje število vlaknatih koreninic a).
Na koreniki stoji 30 do 60 centim. (1—2 čevlja) visoko, okroglo, brezvejnato in povsod jednakomerno
Z lepljivimi kosmatinieami Slika 416. Brdnja. (Àrnica montana.) porasteno steblo.
Ob tleh sedijo pritlehni Usti in molijo naravnost od stebla. Trpotčevim so prav podobni in tudi jednako škodljivi; škoda je največja tam, kjer stojijo rastline druga pri drugi. Po-dolgasto-jajčasti so in celorobi ; 5—7 žil teče po vsakem. Stebelni listi so v obče pritlehnim jednaki, toda precej manjši in ožji; navadno jih je samo jeden par.
Steblo se okončuje v koškasto, obširno razcvetje. Navadno sta pod njim še 2 koška jednakih cvetov. Ti so vsi rumeni; zunanji jezičasti h), notranji pa cevasti c). Rožke d) nosijo kodeljieo.
Sv. Antona roža cvete rožnika in malega srpana.
Volovec
ali divja àrnika naših gorjancev je po hribovitih krajih malo da ne povsod navadna rastlina. Najbolj mu ugajajo vapnena tla, toda tudi drugod ni ravno redek. Po senožetih in pašnikih je plevel, ker je njegovo steblo trdo, in ker daje zavoljo majhnih listov malo krme.
V zemlji ima volovec kratko, črnkasto koreniko, iz ktere izraste mnogo belkastih, močnih, vlaknatih koreninic.
Na koreniki stoji 15—50 centimetrov (6—19 palcev) visoko , navadno jednovito, včasi pa tudi vejnato steblo. Okroglo je in ru-dečkasto ali tudi popolnoma rudeče in z mehkimi, kratkimi kosmatinieami porasteno.
Premenjema postavljeni listi so črtasti ah črtasto-suličasti, nepravilno nazobčani, sedeči in steblo objemajoči. Spodnji se posušijo in odpadejo, predno rastlina ocvete, torej je tudi zaradi tega kot krmsko zelišče malega pomena.
Vrh stebla in, ako je vejnato, tudi konec vej se nahajajo koškasta razcvetja. Ovojkovi lističi so suličasti, priostreni in dlakavi. Cveti so zlato-rumeni, zunanji jezičasti, notranji ce-
Slika 417. Volovec. vasti (aa desni)- Eožke od Prvih s0 (Buphthälmum salicifólium.) trirobe, od zadnjih stisnjene in imajo
kodeljieo iz nazobčanih luskie.
Volovec cvete vse poletje, in sicer po nižavah spomladi, po višavah pa po letu.
Bolšnik,
bolšnjak ali bolha ča je po mnogih krajih prav navadno, vlago ljubeče zelišče. V tleh ima jako močno, belkasto koreniko z mnogobrojnimi, belimi, dolgimi vlakni.
Njegovo okroglo, kosmato, kakor s pajčevino prevlečeno steblo se vzdiguje ali naravnost na viš, ali pa leži v spodnjih delih po tleh in štrli samo z vrhom kvišku. Trdo je in trdno ter precej razvejeno, visoko pa 30—60 centimetrov (1—2 čevlja).
Premenjema postavljeni listi so jajčasto-podolgasti ali suličasti, spodi kosmati kakor steblo, celorobi ali plitvo napiljeno-nazobčani in se okončujejo v kratko, topo in zaokroženo konico.
Spodnji so ob dnu zoženi, ostali pa srčasto razširjeni in objemajo steblo.
Na kosmatih reeljih nahajamo široke, pa nizke koške z dvojnimi cveti. Zunanji so ozki, jezičasti, zlato-rumeni in postavljeni v jedni vrsti (na desni spodi). Notranji SO tomnejši, (Pulicäria dysentérica.) cevasti in za polovico kračji od prvih
(na levi zgoraj). Plodovi so podolgasti, ščetinasti in sedijo v plitvih luknjicah. Vsak je ozaljšan z nazobčanim robom in dolgo, lasasto kodeljico (na levi spodi). Koškovi lističi so črtasti, priostreni in zelò ozki.
Bolšnik cvete od malega srpana do kimovca in raste po vlažnih pašnikih, sem ter tja tudi po jednakih travnikih, ob jarkih in kraj potokov.
Navadni vratič.
Po peščenih in ilovnatih pašnikih nahajamo v posamičnih večjih ali manjših trumah smrdljivo zelišče, čegar se živina nikdar ne dotakne. To je navadni vratič, čegar rujava korenika je preobložena s precej dolgimi, tu pa tam gomoljasto odebeljenimi koreninami.
Njegovo robato, 60—130 centimetrov (2—4 čevlje) visoko, nekoliko dlakavo steblo je vejnato in večjidel od lista do lista malce zveriženo.
Raztreseni listi so pérnasto-nacepljeni in imajo napiljene krpe. Recljati so, in njihov recelj se okončuje v široko nožnico.
Rumeni koški so združeni v neprave kobule. Cveti so jako drobni in cevasti (na levi zgoraj). Zunanji so včasi jezičasti (na levi spodi), toda ne daljši kakor notranji.
Ta trpežna rastlina cvete od malega srpana do kimovca in je po pašnikih, kakor mestoma tudi po senožetih nadležen plevel. Njeno steblo je živini pretrdo, in ker vse zelišče tudi zoperno diši, ni čuda, da se ga skrbno ogiblje.
Klinastolistni masléni grint
ima poševno koreniko, izmed ktere se vzdiguje precej ravno, samo v vrhu nekoliko razvejeno, 30—60 centimetrov Sliki 419. Navadni vratič. (1 — 2 čevlja) visoko, robato steblo. (Tanacétum vulgäre.) Povsod je kocinasto, kakor da bi bilo z volno prepreženo.
Listi so zgoraj kocinasti, kakor s pajčevino oviti, spodi pa z mehko volno zaodeti kakor steblo. Pritlehni so jajčasti, krpasto-nazobčani in zoženi v širok, dolg recelj. Stebelni so brez reclja, in sicer spodnji jajčasto-klinasti, celorobi ali oddaljeno nazobčani, zgornji suličasti in manjši. Listov nam poleg stoječa slika ne kaže v pravi obliki zato, ker je le njena zelò bližnja sorodnica, a vendar ji tako podobna, kakor nobena druga, in zavoljo tega združujejo nekteri rastlinoslovci obe v jedno vrsto.
Koški stojijo v češuljah in se odlikujejo po zlatorumenih cvetih. Njihovi lističi so mehkodlakavi in spredi rujav-kasti. Dlakave, kratke rožke imajo mično kodeljico.
Klinastolistni masléni grint cvete rožnika in malega srpana inv raste po travnikih z vapneno podlago. Škodljiv je posebno zavoljo pritlehnih listov, in ze-Slika 420. Klinastolistni lišče samo ni mnogo vredno, ker se ga masléni grint. brani živina zaradi kocinaste prevleke. (Senécio spatulaefólius.)	____________
Po vlažnih senožetih gorskih krajev se nahaja prav pogosto dolgolistni masléni grint (Senécio longifólius). Porasten je z umazanimi, belimi ali rujavkastimi dlačicami in prevlečen z neko belkasto pajčevino. Njegovo steblo je 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko in v vrhu razvejeno na 5 do 10 koškov. Listi so suličasti, narezani ali celorobi in zoženi v ravno tako dolg, perotkast recelj. Zgornji so manjši, včasi črtasti in sedeči. Rumeni cveti so obdani z zelenimi ali rumenkastimi koškovimi lističi. Rožke so dlakave, včasi pa skoro gole.
Dolgolistni masléni grint cvete rožnika in malega srpana.
Povodni masléni grint je dveletna, včasi trpežna rastlina, ki prav navadno raste po vlažnih travnikih in pašnikih. Gola je ali prevlečena z belkasto pajčevino. Ravno steblo je trdno in togo, 15—45 centimetrov (x/s—1V2 čevlja) visoko, brazdasto in v vrhu češuljasto razvejeno. Veje in vejice štrlijo na viš in se okončujejo v> košek.
cveti so jezičasti in lepo razprostrti
(na levi zgoraj), notranji (na desni spodi) so cevasti. Rožke so skoro gole in ozaljšane s kodeljico. Včasi nima rastlina zunanjih cvetov.
Povodni masleni grint cvete malega in velikega srpana.
Po pašnikih in mestoma tudi po travnikih raste iz tega rodò še kresnica. Nje se ne dotakne nobena živina, in
Listi so topi ali pa zoženi v kratko konico. Pritlehni so recljati, narobe-jajčasti, celi ali pérnasto-na-cepljeni in debelo ter topo nazobčani. Ostali so pérnasto-nacepljeni in obsegajo steblo z razdeljenim dnom. Njihove stranske krpe so podolgaste ali črtaste in plitvo nazobčane, končna je večja in jajčasta ter se odlikuje po nejednakih, rtastih zobcih.
Zlatorumeni cveti so združeni v kratkih, zvonastih koških, kterih se nahaja 1—5 po vejah. Njihovi lističi so podolgasti, kocinasti, po hrbtu vzvišeni, po robu dlakavi in s 3 žilicami premreženi. Po kocinastem reclju sedijo krovni listi, kterih najvišji segajo košku skoro do polovice. Zunanji
Slika 421. Povodni masléni grint. (Senécio aquäticus.)
kakor nekteri trdijo, škodljiva je ovcam in kozam kar naravnost. V zemlji ima debelo, kratko koreniko, kije spodi kakor prisekana in z mnogimi belimi vlakni v tleh pritrjena.
Njeno steblo je okroglo, 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko in popolnoma golo. Navadno je zeleno, včasi tudi rudečkasto in .proti vrhu vejnato. Veje so večjidel daljše od njega.
Listi so pernasto-naeepljeni in se ‘ odlikujejo po večji končni krpi. Spodnji so recljati, ostali brez reclja in objemajo steblo z mnogobrojnimi krpicami Krpice so nazobčane ali skoro pernasto-nacepljene.
« Konec vej, njihovih vejic in vrh
Slika 422. Kresnica.	j«/se polno lepih, rumenih, v
(Senécio Jaeobaéa.) koške združenih cvetov. Košek je valjasto-zvonast, njegovi suličasti lističi goli in na konici črnkasti. Oni stojijo v jedni vrsti in so vsi jednaki. Pod njimi pa stojita navadno še 2 črtasta lističa. Zunanji cveti so postavljeni v jedni vrsti, zvezdasto razprostrti in jezičasti ; notranji so cevasti in za polovico kračji (na levi). Rožke so ščetinaste in s kodeljieo ozaljšane.
Kresnica cvete malega in velikega srpana.
Repinec,
repüh, repilj ali ovčji prijatelj je kakor nalašč stvar-jen za poredne paglavce, ki si z njim kratijo čas na poseben način. Oni si natrgajo njegovih s kaveljčki oboroženih buček (koškov) ter jih mečejo drug v drugega. Ondi se primejo obleke ali las in se jih prav krepko drže. Tudi živina, zlasti na paši, pride v dotiko s to rastlino in raznaša njene plodove daleč okrog. Zdaj nam je jasna ta naprava. Plodovi imajo namreč jako kratko kodeljieo, in zavoljo tega bi ostali najbrž tam, kjer je repinec stal. Na mimogredočega človeka ali žival se prikvači nekaj koškov, in hajdi naprej, dokler ne odpadejo. Tako se razmnožuje to zelišče vedno dalje, in škoda, ki jo povzročuje, množi se z njim.
Repincev je sicer več vrst, a druga prehaja v drugo tako, da smo se odločili samo za splošno ime. Na imenu tudi ni mnogo ležeče, temveč na stvari. Repilj ima jako krepko,
dveletno, koželjasto korenino , ki sedi tako čvrsto v tleh, da je navadno ni mogoče izdreti brez kakega orodja. Na njej stoji okroglo ali robato, 30—130 centimetrov (1—4 čevlje) visoko steblo, ktero je včasi že od tal tako razvejeno, da je zelišče najbolj podobno košatemu grmu. Včasi je popolnoma golo, včasi pa kratkodlakavo, kakor da bi bila po njem pajčevina raztresena. Veje in listi so mu v tem pogledu jednaki.
Premenjalni, jajčasti ali podolgasti, ob dnu srčasti listi so mnogokrat jako veliki. Sploh ima repinec tako obširne, kakor maloktera r, domača rastlina. Po robu Sllka 42a BePmec- (Läppa vulgaris.)
so nazobčani in sedijo na razširjenih recljih s plitvim žlebom.
Okrogli koški se nahajajo vrh stebla in po vejah v češuljah. Vsaka luska ima na koneu bodečo kljuko, s ktero se prime obleke ali živalske dlake h). V košku ni mnogo cvetov; vsi so cevasti in škrlatnorudeči c). Eožke so jajčaste in s kratko kodeljico ovenčane.
Repinec cvete malega in velikega srpana in raste pogosto kraj potov, po obdelanih in neobdelanih krajih. Posebno škodljiv je po travnikih in pašnikih, ker preveč izsesava zemljo, ker pokriva z velikimi listi precej njenega površja, in ker zaduši vsako boljšo rast. Njegova korenina se naj izkoplje; ako pa tega ne utegneš, poreži mu razcvetja, da plevel vsaj dalje ne sega. Ker se ga živina ne dotakne, ni poštenemu človeku za nobeno rabo; sleparji pa so napravljali in napravljajo še dandanes iz njegove korenine neko olje, po kterem na plešah baje zopet izrastejo lasje. S tem „repinčevim oljem“ si ni še nikdo odpravil pleše, ker v korenini niti olja ni. Zdaj pa vidiš, dragi čitatelj, kako ravnajo brezvestni ljudje!
Navadni glavinee,
vozlika ali navadni véternik (Oentaürea jacea) je po travnikih, pašnikih, poljskih mejah, tratah itd. tako razširjeno in navadno zelišče, kakor maloktera druga rastlina. Posebno po senožetih ga kmetovalec ne vidi rad, zakaj njegova trda stebla imajo v krmi prav malo vrednosti. Mlado zelišče je dobra piča. V zemlji ima vozlika rujavo, z mnogimi, precej dolgimi vlakni porasteno koreniko, ktera jako trdno stoji.
Jednovito ali v vrhu vejnato steblo je 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko, golo ali z nežnimi dlačicami pokrito in robato.
Kakor steblu visokost, tako se izpreminja listom oblika. Večjidel so podolgasto-suličasti, suličasti ali črtasti, celorobi, nazobčani in celò pérnasto-nacepljeni. Privrhni so navadno sedeči ali kratkorecljati, ostali se ponašajo s precejšnjim recljem. Ker je naša rastlina črnemu glavincu jako podobna, naj si ogleda čitatelj naslednjo sliko 424.
V vrhu jednovitega ali konec vej vejnatega stebla so posamezni koški. Košek sestavljajo celorobe, nazobčane ali resaste luske, ktere so spredi rujavkaste, in ktere pokrivajo druga drugo tako, kakor opeka opeko v strehi. Večji zunanji cveti so nerodovitni , rudečkasti in navadno temnejši od rodovitnih notranjih, ki so včasi popolnoma beli, večjidel pa rudečkasti. Iz njih se razvijejo robate, ščetinaste rožke, postavljene med belimi plevami.
Navadni glavlnec cvete od rožnika do jeseni. Zlasti s travnikov bi ga naj odpravili naši kmetovalci, ker je v krmi pretrd. Izkopati bi morali koreniko, kar se najlažje in z najboljšim uspehom izvrši spomladi in jeseni.
Orni glavinec ima močno, rujavo koreniko; iz nje izraste jedno ali tudi več ravnih, vejnatih stebel. Ta so trda, robata in 30—90 centimetrov (1—3 čevlje) visoka. Veje in vejice so proti koncu odebeljene, listnate in nosijo po jeden košek.
Pritlehni listi so recljati, ostali sedeči, vsi pa podolgasto-jajčasti, suličasti ali črtasto-suličasti, rtasti in srhki. Srhke jih delajo posamezne kratke ščetinaste kosmatinice, zavoljo kterih so videti včasi sivkasti. V mladosti so na spodnji strani dostikrat porasteni z mehkimi dlačicami. Z ozirom na rob so jako izpremenljivi in pritlehni različai od stebelnih. Prvi so večjidel šobasto-nazobčani ali prav drobno napiljeno-nazobčani ; vendar velja to bolj o dnu, zakaj spredi so navadno celorobi.
Stebelni so celorobi, obsegajo steblo z dnom in so vedno manjši ; privrhni so malo da ne črtasti.
Koški so okroglasti, njihovi lističi pa kocinasti, kakor da bi bili s pajčevino prepredeni. Zunanji so podaljšani v trikotno-suličasto, črno ali črn-kasto, na ščetinaste, prav drobno nazobčane krpice pérnasto - nacepljeno lusko. Notranji imajo okroglasto, nekoliko zbočeno in resnato, oni pa, ki se dotikajo cvetov, podolgasto-jajčasto, nepravilno razčesljano, ruj avo ali škrlatno-rudečo luskico. Koškovi lističi se pritiskajo drug drugega, in zaradi tega ne opaziš od njih nič drugega, kakor opisane luskaste podaljške.
Vsled tega je videti košek črn 'ali čmkast. Cevasti cveti so rudeči kakor breskvino cvetje in ali vsi jednaki (na levi), ali pa so zunanji precej večji in nerodovitni (na desni). Rožke so skoro gole in na videz brez kodeljice. Vendar niso nikdar brez nje, toda neznatna je tako, da jo ugledajo le dobre oči. Sestavljena je iz posamičnih, prav kratkih in nežnih, ob dnu v kolobarček zrastlih ščetinic.
črni glavinec ali Veternik cvete od rožnika do jeseni in raste jako pogosto po senožetih in pašnikih. Peščena zemlja in taka, ktero sestavljajo peščenjaki, mu je najbolj po godu.
Glavincev ali véternikov je po dolinskih in gorskih senožetih prav mnogo. Nobenega ni nič prida, ker je njihovo steblo pretrdo in po njem malo listov. O navadnem in črnem smo že govorili, nekaj jih pa pride še na vrsto. Ker so si precej podobni, in ker vrste druga v drugo prehajajo, zato jih je težko razločevati, in tedaj bomo najbolj poudarjali take znake, ki so merodajni za vrsto. — Steblo bohinjskega véter-nika (Centaurea vochinénsis) je ravno, robato, kocinasto, 15 do 45 centimetrov (%—V/s čevlja) visoko in vejnato. Veje stojijo od njega, so na koncu debelejše in do razevetja listnate.
Listi so dlakavi; spodnji recljati, podolgasti in krpasto-nazobčani, srednji jajčasti in debelo-nazobčani. Privrhni so jajčasti ali jajčasto-suličasti, oddaljeno-nazobčani in brez reclja. Po njih tečejo 3 žilice.
Koškovi lističi so zeleni, po robu pičlo dlakavi in narejajo okroglasto razcvetje. Zunanji imajo spredi kratko, trikotno-jajčasto, črno, glavniku podobno luskieo. Njene nitaste krpice so sem ter tja zverižene in tako dolge, kakor je luskica široka. Notranji so suličasto-podolgasti z okroglo, rujavo luskieo, kije po robu nepravilno raztrgana. Yse luskice so tako neznatne, da se vidijo lističi tudi od zunaj. Cveti so rudeči ; vnanji navadno daljši in jalovi.
Bohinjski glavinec cvete malega in velikega srpana in raste posebno na Gorenjskem po travnikih; tudi drugje, na pr. na Dolenjskem, ni redek.
O poljskem glavincu smo povedali potrebno v tretjem poglavju. Ondi najde častiti čitatelj tudi njegovo sliko. Tudi je tam vzeto v poštev, da raste rad po suhih travnikih, kjer je plevel kakor na obdelani zemlji. — Naposled naj seznanimo slovenske gospodarje še z latastim Veternikom (Cen-taürea paniculàta), kteri se nahaja sem ter tja tudi po suhih senožetih. Njegovo steblo je ravno, 30—90 centimetrov (1 do 3 čevlje) visoko in v zgornji polovici vejnato. Veje stojijo na viš, nosijo večjidel posamezne koške in so do njih listnate.
Listi so srhki in sivokocinasti ; pritlehni recljati in pér-nasto-nacepljeni, stebelni brez reclja, pernati s črtastimi listki, privrhni črtasti.
Cvetni koški so sestavljeni iz priostrenih zelenih, rujavo obrobljenih, spredi močno razdeljenih in v kratko konico se okončujočih lističev. Cveti so rožnorudeči, zunanji večji in jalovi. Plodovi so gladki, svetli in ozaljšani s kratko kodeljico.
Latasti véternik cvete od rožnika do velikega srpana.
Brezstebelna k oni p ava
ali bodič je pritlikavka, kteri se ni posrečilo priti od tal. V zemlji ima jako močno, palec debelo in primerno dolgo, valjasto ali koželjasto koreniko a). Na spodnjem koncu se razveji na tanše korenine, na zgornjem pa dostikrat na več vrhov, kteri se okončujejo v velik košek.
Obširni pritlehni listi stojijo drug nad drugim in se razprostirajo v kolobarju pod razcvetjem. Oni so globoko pér-nasto-nacepljeni na mnogoštevilne, s trni oborožene krpe. Sploh je rastlina tako s trni okovana, da je ni mogoče prijeti brez kakega neprijetnega občutka. Listi so spodi razširjeni, ondi ob straneh trnjevi in skoro do polovice temnorudeči. Njihov žleb se včasi stisne v popolno cev.
Prikrajšano stebelce nosi velik košek. Njegovi zunanji lističi so zeleni ali rudečkasti; od njih štrlijo na vse strani dolgi, močni trni. Notranji so jeziča-ste, šumeče, znotraj in ob koncu bele, drugje pa črnorudeče luske, ki so o lepem vremenu nagnjene proti središču in zapirajo pot do cvetov, o deževnem pa se razprostrejo zvezdasto. S početka rumenkasti, pozneje rudečkasti cveti so vsi cevasti b) in c) in okrašeni z obširno čašico, ki se pozneje izpremeni V Slika 425. Brezstebelna kompäva. kodeljico. Pri &) je čašica	(Carlina acatìlis.)
odrezana do jedne vejice.
Brezstebelna kompàva cvete malega in velikega srpana in raste po suhih prostorih posamezno. Največ je je po ne-kterih pašnikih, zlasti po občinskih, za ktere se ne briga živa duša. Ker ima kompàva 40—50 in tudi več centimetrov v premeru, pokrije mnogo površja, in ako jih je mnogo na zemljišču, gre precej prostora v izgubo. Tu bi morala skrbeti občina, da se pride kvarljivki do živega. Nikakor ne zadostuje, da naženeš živino na pašnik ; tvoja prva skrb bodi, da ji pride tudi kaj povoljnega pod zobé. Torej vaščanje, ki pasete na občinskem pašniku, primite za orodje, izrujte ne samo to, ampak tudi druge kvarljivke, in živina se vam bo do dobrega napasla.	___________
Po suhih travnikih hribovitih krajev, ki imajo peščeno ali lapor nato zemljo, raste prav rada navadna kompàva. V tleh je zavrtana njena dolga, koželiasta korenina, ktera traja 2 leti, in od ktere se odcepi malo stranskih koreninic.
Steblo je trdno, naravnost na viš štrleče, 16—45 centimetrov (6—Ì7 palcev) visoko in v vrhu razvejeno na nekoliko vej, ki se okončujejo kakor steblo v velik košek.
Yčasi ostane brez vej, in tedaj je razcvetje večje. Navadno je brazdasto in z belo volno kakor s pajčevino pokrito.
«
Raztreseni listi so suličasti, po robu z daljšimi in kračjimi trni oboroženi in med seboj v tem različni, da so spodnji daljši in ožji od zgornjih. Ti so skoro goli, prvi pa prevlečeni z belim puhom, kakor da bi jih bili pajki prepredli. Reclja nimajo, in višji kar sedijo s širokim dnom, ostali so pa precej zoženi.
Koški so malo da ne okrogli, njihovi zunanji lističi široki in suličasti ter oboroženi z mnogimi trni, notranji so črtasti, v spodnji polovici z resicami porasteni, v zgornji pa goli in rumenkasti. Y košku je vse polno slika 426. Navadna kompäva. dolgih, ozkih plev in za njimi ravno
(Carlina vulgaris.) toliko cevastih cvetov (na desni spodi), ozaljšanih z dlakavo kodeljico.
Navadna kompäva cvete malega in velikega srpana. S travnika je ni težko odpraviti; gledati je samo na to, da se opravi delo o pravem času, dokler seme ni dozorelo.
Močvirski osat.
Osati so sploh drug drugemu zelò podobni, samo po neznatnih malenkostih se razločujejo med seboj. V tretjem poglavju smo govorili o njivskem in mu očitali njegova zlodej-stva, tukaj pa zabeležimo nekoliko o močvirskem, ker je jako škodljiv. Skoro jednako kvarljivi so pa tudi drugi, ki rastejo po travnikih in pašnikih. Ne delaj torej med njimi nobenega razločka in ne glej na vrsto, ampak na rod ter piplji in uničuj vse, kar je osat rodil.
Močvirski osat (tudi rudeči špehek imenovan) ima prav močno koreniko. Na njej stoji togo, 90—150 centimetrov (3—5 čevljev) visoko, jednovito ali vejnato steblo. To je brazdasto in popolnoma pokrito s kodrastimi, trnatimi, navzdol segajočimi robovi posamičnih listov. Navadno je kosmato in zeleno.
Pritlehni in spodnji stebelni listi so recljati, višji brez reclja in po steblu premenjema postavljeni. Vsi so podolgasti, pérnasto-nacepljeni, dlakavi in spodi sivkasti. Njihove pojedine krpe so suličaste, večinoma na 2 celoroba ali globoko nazobčana roglja razdeljene in s trni okovarjene. Proti vrhu so listi precej manjši in prav ozki. Da njihova roba tečeta po steblu navzdol, in da sta tu pa tam v večje kodraste krpe
preobražena, to smo že povedali. Pritlehni listi naredijo v prvem letu jako široko, kolobarjasto rušo, ki vsako drugo rast zaduši, in ker jeseni segnijejo, nastanejo goli prostori. Razun tega je pa naša rastlina tudi drugače škodljiva. O tem pozneje. Zdaj si oglejmo našo sliko, ki nam predočuje vrh — za njim leži list — in nektere dele iz cveta.
V vrhu vidimo lepo število majhnih, jajčastih, navadno v šop stisnjenih koškov, sedečih za neznatnimi krovnimi lističi. Receljčki so oviti v belo volno in se pozneje precej podaljšajo.
Y začetku je košek okroglast, sčasoma se pa jajčasto raztegne. Njegovi lističi so bledozeleni, po robu mehkodlakavi in se okončujejo v kratko rudečo konico, ki nekoliko štrli od ostalega lističa. Nežni, rudeči cveti so vsi cevasti (na levi zgoraj) in plodovi venčani s kodeljico, ktere posamični lasci nosijo kratke dlačice. Na desni spodi vidiš plod s kodeljico, na levi njen lasek.
Močvirski osat cvete od rožnika do velikega srpana in raste po vlažnih travnikih ; tudi drugje na mokrotnih tleh ni redek. Zakaj je na senožeti škodljiv, to smo že omenili, a dostaviti je še treba, da ga živina v senu ne more pohrustati, ker je prebodeč in pretrd. Kakor z marsiktero jednako rastlino, godi se tudi z močvirskim osatom. Človek ga sicer pušča na travniku, ali kedar ga odkosi, vrže ga strani. Ako bi segel o pravem času po njem, dal bi se popolnoma odpraviti. Glavna skrb ti bodi, da osušiš travnik in ga sploh dobro oskrbuješ.
Kocinasti osat (Carduus rivulàris) spoznaš na prvi pogled po jednovitem, 60—90 centimetrov (2—3 čevlje) visokem in močno kocinastem steblu, ktero je v zgornji polovici brez listja. V vrhu nosi 2—4 koške brez krovnih listov.
Listi so lepo zeleni in tu pa tam porasteni s kako dlako, po robu pa resnati. V obrisu so jajčasti, pérnasto-nacepljeni in obsegajo steblo z dnom. Spodnji so zoženi v perotkast, nazobčan, ob dnu nekoliko širji recelj. Listne krpe so suličaste in neznatno nazobčane.
Slika 427. Močvirski osat. (Carduus palustris.)
Jajčasti koški so lepljivi, njihovi lističi jajčasto-suličasti, drug na dragega položeni in zoženi v mehko konico. Cveti so škrlatnoradeči in lasci po kodeljiei pernati.
Kocinasti osat cvete rožnika in malega srpana in raste po vlažnih travnikih in ravno takih pašnikih.
Sivi osat (Càrduus cànus) ima šopasto koreniko s ko-željasto odebeljenimi vlakni. Na njej stoji brazdasto, jedno-vito ali vejnato, s sivkasto pajčevino prevlečeno, 30—90 centimetrov (1—3 čevlje) visoko steblo. Vsaka veja nosi samo jeden košek; ako pa nima vej, okončuje se steblo v košek.
Veliki spodnji listi so podolgasto-suličasti, šobasto-nazob-čani, resnati in dlakavi, na spodnji strani pa kocinasti in se stegujejo po steblu navzdol. Ostali so ožji, in privrhni obsegajo steblo, toda ne spuščajo se po njem. Spodnji so včasi 30 centimetrov (1 čevelj) dolgi in ležijo po tleh.
Škrlatnoradeči cveti so obdani od jajčastega koška, čegar notranji lističi so spredi malce razširjeni in po robu suhi. Sploh so jajčasto-suličasti, pokrivajo v začetku drug drugega, pozneje pa odstopijo. Kodeljica ima pernate laske.
Sivi osat cvete malega in velikega srpana in raste tu pa tam po vlažnih travnikih.
Po mokrotnih gorskih senožetih se nahaja ogerski osat (Càrduus pannónieus) s poševno koreniko in nitastimi vlakni. Njegovo brazdasto, 30—45 centimetrov (1—1% čevlja) visoko steblo je brezvejnato, zgoraj brez listov, nekoliko kocinasto in se okončuje v 1—3 koške radečih cvetov.
Suličasti listi so celi, nazobčani, resnati in ostri, obsegajo steblo in se stegujejo z jedno stranjo po njem navzdol, na dragi so pa zaokroženi v ušesce. Zeleni so in nekoliko dlakavi.
Koški so jajčasti, njihovi lističi spredi zoženi, priostreni, goli in radečkasti ter naslonjeni drug na dragega. Kodeljica ima pérnate laske.
Ogerski osat cvete rožnika in malega srpana.
Vodenika (Carduus oleräeeus) je po vlažnih travnikih prav navadna rastlina. V zemlji ima kratko, močno koreniko, na kteri stoji 60—130 centimetrov (2—4 čevlje) visoko, okroglo, brazdasto steblo. Jednovito je in golo, nekako bledozeleno in sočnato. Sploh hrani Vodenika precej soka in mlada ugaja vsaki živini.
Listoy je po steblu malo; premenjema so postavljeni, brez reclja in ga objemajo do polovice. Pri tleh jih je mnogo ; ti narejajo zelò obširno rušo, zakaj včasi so nad 30 centimetrov (1 čevelj) dolgi in primerno široki. Listi so večjidel pérnasto-naeepljeni, njihove krpe jajčasto-suličaste, nazobčane, s trnastimi resami oborožene, pa vendar ne bodeče. Privrhni listi so včasi celi, včasi pa plitvo pérnasto-naeepljeni.
Konec stebla sedijo jajčasto-suličasti, nazobčani, bledi krovni listi. Za njimi na kratkih recljih so okroglasto-jajčasti koški s črtasto-suličastimi in v dolgo, mehko konico priostrenimi lističi. Cveti so vsi cevasti, rumenkasto-beli in precej daljši od koška. Iz kratke plodnice se razvije rujavkasta rožka z umazano belo kodeljico, ki je sestavljena iz precej dolgih las, po kterih visijo kratke dlačice. Ta naprava je, kakor smo že večkrat omenili, prav izvrstna in pomaga plodu, da ga veter dobi v svojo oblast in raznaša daleč na okrog. Tako je mogoče, da se razmnožuje zelišče prav hitro, ako so mu tla ugodna, in pokrije sčasoma vse površje. Nahajajo se travniki, po kterih raste Vodenika zdržema tako, da je skoro ni druge rastline med njo. Dozdeva se ti, kakor da se je dotični prostor nalašč nasejal s to rastlino. No kdor jo uporablja za presno klajo, ima izvrsten studenec, zakaj ona prav naglo raste in živina jo rada jé. Pozneje pa postane steblo trdo in nima v krmi skoro nobenega pomena.
Vodenika cvete malega in velikega srpana. Odpraviti bi jo bilo le s tem, da se tla osušijo.
Srpan, srpànec, strpànec, Vodenika ali Skrbi n k a (Càrduus Erisithales) je osatovega rodu in raste prav pogosto po mokrotnih gorskih travnikih. Njegovo 60—90 centimetrov (2—3 čevlje) visoko steblo ima samo v vrhu nekoliko vej, ktere se okončujejo v košek. Navadno je golo, včasi pa porasteno z mehkimi dlačicami, večkrat pa tudi srhko.
Listov ne nahajamo povsod, ampak samo v spodnji polovici. Pritlehni so recljati, pérnasto-naeepljeni ; njihove krpe so celorobe ah šobasto-nazobčane. Stebelni so brez reclja, šo-basto-nazobčani s trnastimi resami in obsegajo steblo. Vsi so goli ali dlakavi.
Kimasti koški so jajčasti, njihovi lističi suličasti, lepljivi in s trdo konico obrnjeni od razcvetja. Bledorumeni, včasi beli ali rudečkasto nadahnjeni cveti so za polovico daljši od koška. Kodeljiea ima pérnate kosmatinice.
Naše škodljive rastline.
42
Srpan cvete malega in velikega srpana in je trpežen. S pritlehnimi listi topi sosedno rast, sam pa daje malo slabe krme. — Sem ter tja rastejo po senožetih in pašnikih še drugi osati, toda ne narejajo mnogo škode, in zato naj molčimo o njih.
Navadni tur ek
ali navadni pes ji stric je njivskemu osatu precej podoben. On ima trdno, koželjasto, dveletno korenino, ktera globoko v zemljo sega in mnogo vlaken oddaja. Včasi je razdeljena na dve nejednaki polovici. Iz nje požene 60—90 centimetrov (2—3 čevlje) visoka, listnata, perotkasta stebla, ktera so vrh tega še trnjeva in pokrita z gostimi dlakami a).
Gosti, premenjema postavljeni listi so po-dolgasti, pernasto-nacepljeni in nosijo po robu trne; vsak rogljiček se še posebej okon-čuje v daljši in debelejši trn. Vsi so brez reclja, in njihove ploskve se stegujejo še globoko navzdol po steblu do tistega mesta, kjer so na njem pritrjeni s svojimi nožnicami. Spodnji listi ležijo po tleh in odpadejo prej kakor drugi.
Vrh stebla in konee vej stojijo posamezni, okroglasti koški, sestavljeni iz bodečih, včasi s pajčevinastimi dlakami preprečenih, luskastih lističev. Trni posamič-Slika 428. Navadni turek.	koškovih lističev SO
(Cärduus acanthoides.)	belkasti m spodnji ma-
vadno nazaj ukrivljeni. Na plodišču sedijo med ščetinastimi plevami rožnorudeči, cevasti cveti b) ; na podolgastih rožkah c) sedi kodeljica neposredno.
Navadni turek cvete od rožnika do jeseni in raste povsod po neobdelanih in pustih krajih. Najbolj škodljiv je po
pašnikih in mestoma tudi po suhih travnikih, ki ležijo blizu selišč. Ni mu priti težko do živega, ako ti je količkaj do dobrega pašnika. Rekli smo, da je dveleten, in ako porežeš letošnje cvetne koške o pravem času, ne bo ostajalo vetru ničesar, kar bi raznašal po okolici. Res, da bo letošnja korenina še spomladi pognala, ali ker ni semena, ne bo novih rastlin, in dotično ozemlje ti postane čisto.
Neka pavrsta navadnega turka je kodrasti turek (Carduus crispus), ki ima po več koškov, šopasto združenih, na kračjih recljih in širje, na spodnji strani močneje kocinaste liste. Po travnikih je navadnejši od prejšnjega.
Po jednakih krajih kakor navadni se nahaja tudi ki-masti turek, čegar cvetni reclji se nagibljejo nekoliko na stran, kakor da bi ne mogli nositi obširnih, malo da ne 3 centimetre dolgih koškov. V zemlji ima dveletno korenino, in na njej pritrjeno brazdasto in vejnato steblo je 30—90 centimetrov (1—3 čevlje) visoko, močno in trdo ter večjidel prevlečeno z rahlo, belkasto pajčevino, kakor da bi rastla volna po njem.
Ker se stegujejo listi po njem, zato je perotkasto, a te perotke so mestoma pretrgane, in tako postane steblo pre-trgano-perotkasto. Veje nosijo navadno po jeden košek, so skoro do njega krpaste in trnjevo-perotkaste.
Podolgasto-suličasti listi se stegujejo po steblu in narejajo po njem ozke, zelò bodeče robove. Zgoraj so ;	,
goli in svetli, spodi po žilah pa koci- xìW' nasti, globoko pérnasto-nacepljeni in po krpah ali zobeh napiljeno-nazobčani, s trnastimi resami okovarjeni in v močen trn zašiljeni. Dolgi so kakih 15 centimetrov (6 palcev).
Cvetni koški se nahajajo konec kocinastega reclja; navadno je samo jeden, včasi pa tudi 2—4. Njihovi lističi so rzadi jajčasti in široki, spredi pa suličasti in v močen trn priostreni. Spodnji stojijo od razcvetja, srednji so nekako navzven nalomljeni, zgornji pa obrnjeni na viš. Ysi so premre-ženi s pajčevino. Škrlatno-rudeči cveti (na desni) so cevasti
Slika 429. Kimasti turek. (Carduus nütans.)
in plodovi (na levi) ozaljšani s sedečo kodeljico brez stranskih kosmatinic.
Rimasti tur ek cvete od malega srpana skoro do jeseni in se uničuje kakor prejšnji.
Navadna màcina
je sicer popolnoma neoborožena, a po svoji zunanji postavi osatom tako podobna, da misliš v prvem hipu, da ti je prišel osat v roke. V zemlji ima močno razvito koreniko, ktera požene navadno več stebel in se plazi daleč okoli.
Njeno steblo je trdno, brazdasto in skoro čisto golo. Visoko je 30 do 90 centimetrov (1—3 čevlje), v vrhu vej nato in se okončuje kakor njegove veje in vejice v košek.
Raztreseni listi so goli, podol-gasto-sulièasti, celi ali pérnasto-nacep-ljeni, gosto nazobčani in rtasti. Spodnji so recljati, s premenjalnimi, suličastimi krpami in večjo končno krpo ; srednji so ali spodnjim jednaki, ali pa samo ob dnu krpasti in brez reclja; privrhni so neznatni, sedeči, suličasto-črtasti in plitvo nazobčani.
Koški so jajčasti ali valjasti in imajo mnogo kakor opeka v strehi položenih lističev. Zunanji so kračji, Slika 430. Navadna mačina. rtasti in včasi spredi S kratko konico (Serratala tmc ona.) oboroženi, a notranji so daljši in spredi navadno suhi. Po hrbtu so vijolično-nadahnjeni in po robu dlakavi. Drobni cveti (na levi spodi) so malo da ne pravilni, škrlatno-rudeči in popolni, včasi pa jednodomni. V tem slučaju so prašni precej večji od pestičnih. Rožke so podolgaste, stisnjene, plitve, četverorobe, gole in imajo sredi rudečkaste kodeljice lijast podaljšek. Kodeljica je sestavljena iz nejednakih, malce nazobčanih las, izmed kterih so zunanji kračji in prosti.
Navadna mačina cvete od rožnika do velikega srpana in raste marsikje po travnikih, kjer zavoljo trdega stebla ni veliko prida.
Regrat,
otavčič, smolička, števnica, žentčnje ali žolte-nica je, kakor kažejo imena, dobro znana in po slovenskih
deželah povsod navadna rastlina. Ni pa tudi travnika, niti pašnika, niti vrta, kjer bi se ne bil udomačil; ni je trate, ktere bi ne dičil s svojim rumenim cvetjem.
Regrat je tudi jako iz-premenljiv, in raznim njegovim izrodkom so dajali različna imena, kar se pa ni posebno srečno obneslo. Spomladi iščejo po tratah mladega zelišča, dokler še večjidel v zemlji tiči in nima mlečnega soka, ter ga pripravljajo v živež. Votla stebla pa nabirajo otroci, da si napravijo od njih verigo. Mi pa si ga oglejmo malo natančneje
in povejmo potem pravo Slika 431. Regrat. (Leóntodon Taraxacum.) sodbo.
Regrat ima rujavo, prav močno, koželjasto in globoko v zemlji zarito koreniko. Iz nje pride cela ruša pritlehnih, klinastih, suličastih, priostrenih ali topih, celorobih, napiljenih ali škrbinastih listov a). Vsi se položijo kolobarjasto okoli središča, iz kterega izraste navadno več okroglih, golih ali nekoliko dlakavih, votlih stebel brez listov. Dostikrat ležijo tudi stebla po tleh in privzdigujejo samo razcvetja. Okončuje se steblo v obširen košek, kterega narejata dva kroga zelenih lističev. Zunanji odstopijo nekoliko od notranjih, ali se ukrivijo celò navzdol ; ko je pa plod dozorel, obesijo se tudi notranji.
Dozdevni cvet je skupek prav mnogih cvetov, ki so vsi jezičasti in rumeni ter potaknjeni s plodnico v majhne glo-belice c), b) nam kaže tak jezičast cvet. Spodi je drobna plod-niea z nitasto čašico; sredi zadnje, toda na plodnici pritrjen, stoji jezičasti venec z razklanim vratom. Venec in vrat odpadeta pozneje, čašica se pa podaljša c) in d) in razprostre svoje nitke v kodeljico. Tako nastanejo tiste belkaste, okrogle glave, ki dajo vetru in otrokom mnogo opraviti. Kodeljice se drži spodi plodek d), ki preleti pod lahko ladjico gore in
jezera. Zdaj se pa naj še kdo čudi, ako naleti povsod na to zelišče!
Eegrat evete od pomladi do jeseni. Zatreti ga je težko, ker ima globoko koreniko. Nič ti ne pomaga, ako jo tudi odrežeš ; pozneje zopet požene. Izkopati jo moraš, potem imaš mir. Prav lahko se baje uniči, ako mu potrosiš večkrat debele soli v srce. To bi ne bil ravno predrag pomoček; poskusiti je treba.
Po travnikih ne napravlja prevelike škode, ker hitro spomladi požene in ga pozneje trave prerastejo. To velja zlasti o takih senožetih, koder ga ni preveč, in kjer trave bujno rastó. Po pašnikih in ledinah je pa bolj kvarljiv, in posebno tod ga je treba izkopati.
Tudi deteljam ne prizanaša regrat. Le oglej si njivo, ktera ni dobro zarastla. Razni pleveli, med njimi tudi regrat, naselijo se po golih prostorih in srkajo poljščini namenjeni živež in topijo njeno rast.
Navadna solnka.
Ta rastlina nima zastonj lepega imena. Rada se namreč ravna po solncu in odpira svoje rumene koške le tako dolgo, dokler sijejo njegovi žarki z nebeškega oboka. Kakor hitro se je poslovilo solnce in se skrilo za gorami, takoj se stisnejo njena obširna razcvetja in ostanejo zaprta do jutra. Ko se je pa zopet jelo voziti od vzhoda proti zahodu, odpirajo se koški zaporedoma, in kmalu je ves travnik rumen. Solnka časti to presilno moč še na drug način. Njene glavice se klanjajo solnčnina žarkom in gledajo zmirom vsaj z jednim očesom za njimi. Zenski spol pozna to rastlino najbolj spomladi, ko nabira njene prve, nežne liste in pripravlja za jed. Ko je ocve-tela, imajo z njo dosti opraviti otroci, ki razpihujejo tiste sivkaste, rahle krogle, ktere so se razvile na vsaki veji. Prvo polovico rožnika, dokler meri kosec s počasnim korakom travnik, so solnke, ki so vzrastle iz lanske korenine, že suhe s črnorujavimi zgrbančenimi listi, kteri se skoro vsi zdrobijo, kedar sušimo in spravljamo krmo domu. Od rastline ostane samo trdno steblo, ktero nima posebne vrednosti. Stebla, ki stojijo na letošnji korenini, ostanejo še precej zelena, a ker ni veliko in velikih listov, niso kakor prejšnja mnogo vredna.
Koželjasta, navadno naravnost v tleh zavrtana korenina d) trpi dve leti. Golo, okroglo in votlo steblo nosi nekaj dolgih vej, ki se okončujejo v košek a).
Dolgi, toda ozki listi so celorobi, raztreseni in goli ter objemajo steblo kakor z nožnico.
Košek sestavljajo dolgi, ozki lističi, kteri se med dozorevanjem obesijo c) in prostor razširjajočim se plodom prepustijo. Cveti so vsi jezi-časti. veliki in zlato-rumeni b).
Lasasta čašica se izpremeni v veliko kodeljieo, ki je pritrjena na reclju in lepo zvezdasto razprostrta. Druga se dotika druge, in vse napravijo malo da ne pravilno kroglo.
Pojedini lasci so zvezani s tankimi niticami, in vse je podobno kaki drobni tkanini.
Solnka cvete malega in velikega travna. Prištevati jo moramo slabim travniškim rastlinam, o kteri moremo trditi, da sosedno rast duši, ker se razvija zgodaj spomladi; vrh vsega tega daje le slabo krmo.
Izmed sorodnic najbolj navadna je velika solnka (Tra-gopógon mäjor). Ona raste tu pa tam po suhih travnikih, ki ležijo na vapneni zemlji. Njeno vejnato steblo je 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko in brazdasto. Togi listi so celorobi, suličastc-črtasti, priostreni in obsegajo steblo do polovice. Košek ima 12—16 lističev; ti so daljši kakor spredi zaokroženi zunanji cveti, kteri so povsod jednako rumeni.
Eožke so oborožene z bodljikami in navadno kračje od nitastega kljunčka. Ta je robat, na koncu kijast in pod kodeljieo gol.
Velika solnka cvete od malega travna do malega srpana.
Pegasti svinjak
ali pegasto pr as j e zelje je po travnikih, zlasti takih, ki nekoliko više lefé, prav navadna košarica. V zemlji ima kratko, poševno koreniko, obdano z mnogimi tankimi vlakni.
Slika 432. Navadna solnka. (Tragopógon praténsis.)
Listov zelišče nima mnogo, in še ti so združeni konec korenike v razširjeno, po tleh ležečo rožico. Vsi so brez reclja, podolgasti ali narobe-jajča-sti in večjidel eelorobi ali oddaljeno in plitvo nazobčani. Navadno so dlakavi in včasi z rujavimi pegami okrašeni.
Steblo, ktero se vzdiguje sredi rožice, je ravno, 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko in se ali okončuje v velik košek, ali pa rogovilasto razdeli na 2—3 veje, ktere nosijo vsaka svoj košek. Steblo je dlakavo in ima spodi samo jeden suličast listič, proti vrhu pa, koder postaja polagoma nekoliko debelejše, sedijo luskice po njem.
Veliki, zlatorumeni cveti (na levi) so postavljeni v košku, sestavljenem iz celorobih lističev; med temi so srednji spredi kocinasti in po hrbtu od majhnih ščetinie srhki. Cveti so daljši od koška in vsi jezičasti. Rožke so podaljšane v kljunček in ozaljšane s kodeljico, ki ima pernate in v jedno vrsto postavljene laske (na desni).
Pegasti svinjak cvete malega in velikega srpana. S svojimi po tleh ležečimi listi topi sosedno rast. Največja je škoda ondi, kjer kar zdržema raste, in kjer so tla malo da ne popolnoma pokrita z njegovimi listi. Povsod bi ga bilo treba izpipati in dotične prostore posejati s travo, da se ne pritepe kaka druga zel.
Slika 433. Pegasti svinjak. (Hypochoéris maculata.)
Slika 434. Trpežni svinjak. (Hypochoéris radiata.)
Trpežni svinjak ima kratko, valjasto, včasi pa tudi koželjasto koreniko, ktera se odlikuje po jako močnih in dolgih vlaknih.
Iz korenike izraste šop trdnih, precej dolgih, v kolobarju po tleh ležečih listov, ki zadušijo, kamor sežejo, vsako drugo rastlino. Podolgasto-suli-časti so, nekako v recelj zoženi, spredi zaokroženi, drugje pa šobasto-nazob-
Sani in vsled togih kocinic srhki. Kakor vsa rastlina so tudi listi temnozeleni. Iznad pritlehne rožice se vzdiguje 30—60 centimetrov (2—3 čevlje) visoko, okroglo, brazdasto steblo. Večjidel je popolnoma golo, včasi pa v spodnjih delih dlakavo. Pravih listov nima, proti vrhu pa, kjer je nekoliko debelejše, sedi nekaj neznatnih luskie. Votlo je in nosi v vrhu, kakor tudi konec vej košek rumenih cvetov.
Koške sestavljajo suličasti, pokrivajoči se lističi. Ti so po hrbtu robati in ščetinasti, po robu pa bledejši. Rumeni cveti so vsi jezičasti in stojijo za plevami (na levi). Plodovi so nekoliko podaljšani in ozaljšani s kodeljico, ktera ima po sebi pérnato razpostavljene ščetinice.
Trpežni svinjak cvete od velikega travna do malega srpana in raste najrajši po suhih travnikih in pašnikih.
Potrósnik,
popotnik, jedrik, ledrik, légvat ali cikorija ima dolgo, včasi palec debelo, koželjasto koreniko, ki je ali jedno-vita in samo s tankimi vlakni porastena, ali pa razdeljena na več debelih vej, ki so potem napošev zavrtane v tleh. Debela zunanja koža je mesnata in napolnjena z grenkim mlečnim sokom, osrednja os je pa trda in lesnata. Sploh je korenika jako močna e).
Na koreniki stoji 30 do 130 centimetrov (1 do 4 čevlje) visoko, dlakavo steblo, ktero se že pri tleh zarašča na dolge razvejene veje. Navadno je robato, vegasto in zeleno ali rudeč-kasto, ali samo rudeče progasto in lisasto.
Pritlehni, v kolobarju stoječi listi so recljati, škr-binasti in se posušijo pozneje. Oni ležijo trdno po üeh in pokrivajo inače golo Zemljo. Stebelni sedijo pre- Slika 485. Potrošnik. (Cichorium Intybus.)
menjema po steblu in vejah. Podolgasto-suličasti so in šobasto-nazobčani. Privrhni so celorobi, neznatni.
Lepi, modri, včasi beli cveti stojijo v koških bolj pri vrhu v listnih pazušieah in so združeni skoro v klas ali grozd a). Njihovi koški imajo navadno 5 zunanjih krač j ih in širjih ter 8 notranjih, daljših in ožjih, z rudečimi recljatimi žlezicami posutih lističev. Jezičastih cvetov d) je v košku sploh malo. Lepo kolesasto so razprostrti in se odlikujejo po temnejših, kakor pri košaricah v obče v cev združenih prašnikih b), izmed kterih se vzdiguje na 2 brazdi razdeljeni vrat c). Eožka nosi sicer kodeljico, toda prav kratko.
Potrošnik cvete malega in velikega srpana in raste prav navadno po travnikih, pašnikih, poljskih mejah in drugih jednakih prostorih. Ker ima zelišče malo listja, pa mnogo trdnega in žilavega steblovja, daje slabo krmo in še te ne mnogo. Mlado zelišče je seveda dobra piča, pozneje pa otrdne, pritlehni listi se posušijo in odpadejo. Tako se pokosi potem malovredno zelišče, in ko se je posušilo, vrže se na stran, kar se zgodi včasi že med košnjo. Zastonj je torej rasilo in izpodrivalo boljšo rast. Obširna rastlina pa potrebuje tudi mnogo živeža, kterega odteguje pičnim travam.
Gospodinjam prav znana je potrošnikova, do 60 centimetrov (2 čevlja) dolga korenika, ktera jim služi kot cikorija, da z njo slabijo kavo. Ni in ne more biti nam namen, govoriti tu o okusu, a toliko vendar smemo omeniti, da kave ne nadomestuje nobena stvar, in da se je ta razvada ukoreninila o Napoleonovi dobi, ko se kava ni smela uvažati. Od tistega časa je ostala cikorija in druge podobne reči v navadi, zakaj obveljalo je čudno mnenje, da je pobarvana pijača boljša od naravne. To imenujemo popačenost okusa in svetujemo vsem onim, ki so se navadili na to sicer drago pijačo, da jo vsaj uživajo tako, kakoršna je. Sicer pa kava ni posebna dobrota, zakaj vedeti je treba, da deluje kakor strup na človeško telo. Ako hočeš zdrave in ob jednem tečne kave, pripravljaj si jo sam, in sicer iz domačega žita (najboljši za to je ječmen), ali pa iz želoda. Prav izvrstno pijačo dobiš, ako vzameš vsakega polovico.
Navadni hostni regrat.
Po suhih travnikih, solnčnih gričih in kraj potov nahajamo prav pogostem majhno košarico, vredno, da se je spominjamo z nekolikimi vrstami. V zemlji ima kratko, poševno koreniko rujavkaste barve. Ona oddaja mnogo vlaknatih ko-
reninic, ktere držijo zelišče močno v tleh. Na njej je pritrjenih mnogo podolgasto-jajčastih, celorobih listov, ki so brez pravega reclja in se proti dnu samo zožujejo. Sieer se pa listi jako izpreminjajo, in težko je dobiti nekaj rastlin s popolnoma jednakimi listi. Vendar so vselej složni v tem, da poležejo po zemlji in topijo drugo rast. Porasteni so zlasti zgoraj in po robu z dolgimi, ščetinam podobnimi kocinami. Ker se pritiskajo k tlom, ne doseže jih kosa, in tako je škoda posebno tam prav očiina, kjer rastline te vrste zdržema rastejo, zakaj tudi bilk je malo ali celò nič med njimi.
Izmed listov izraste kakih 30 centimetrov (1 čevelj) visoko, okroglo steblo, ki pa včasi prav nizko ostane.
Pokrito je z dolgimi dlakami in ima tu pa tam kak luskast listič. Razun pravih stebel izraste iz korenike tudi nekoliko tankih, dlakavih pritlik, po kterih sedijo manjši, sicer pa pritlehnim jednaki listi. Te živice ležijo po tleh in se razširjajo daleč okrog. Da 436 tudi te topijo sosedno rast, ni treba regrat. (Hieräciüm pUosélfa.) še posebej poudarjati.
Vrh stebla je košek, sestavljen iz jednakih, s črnimi žlezovitimi dlačicami porastenih lističev. Spodi se nahaja krog kračjih, drugače pa jednakih lističev. Bledorumeni cveti so vsi jezičasti (na levi), zunanji na spodnji strani rudečkasti. Plo-dišče je golo in porazdeljeno na posamezne globelice, po robu malce nazobčane. Kodeljica je sestavljena iz posamičnih ostrih dlak, ki se prav lahko odkrhnejo, in sedi na brazdasti rožki.
Navadni hostni regrat cvete od rožnika skoro do jeseni in je najbolj škodljiv po travnikih, ker ne daje skoro nič krme, in ker drugo rast ovira in duši.
Navadni hostni
Resnati hostni regrat (Hieräcium auricula) ima močno, koželjasto koreniko, ktera je z mnogimi vlakni tako pritrjena v zemlji, da zelišča ni z lahka dobiti iz nje. Na njej stoji 8—30 centimetrov (3—12 palcev) visoko, okroglo in votlo steblo. To je popolnoma brez listov, ali pa sedi, kar je na-vadnejše, blizu tal jeden suličast list. Steblo je jednovito, golo, ali pa z dolgimi, redko nastavljenimi kocinami porasteno ; proti
vrhu so med njimi goste, žlezovite dlačice, kakoršne tudi po košku stojijo. Njegov vrh je kobulasto razdeljen na 3—5 koškov, ki imajo same jezičaste, ble donimene cvete.
Korenika pa ne požene samo opisanega stebla, temveč celo rušo drugih, ki ležijo po tleh in najbolj topijo sosedno rast. Ta so večjidel z dolgimi kocinami gosto prevlečena in segajo daleč okoli. Po njih sedijo suličasti ali lopatičasti, celorobi listi, ki so ali goli, kakoršne so včasi pritlike same, ali pa dlakavi in resnati. Takšni so tudi pritlehni listi, samo precej večji in temnejši.
Kesnati hostni regrat cvete od velikega travna do malega srpana in raste mestoma po travnikih, ktere včasi tako prevleče, da kosa ne dobi drugega, kakor posamezna stebla. Tu ne pomaga nič drugega kakor pridna roka, ki izdere rastlino za rastlino, predno je seme dozorelo.
Iz tega velikega rodu, ki je večjidel po gorah in visokih planinah doma, postavimo na zadnje mesto lepo rastlino, ktero marsikje tudi po vrtih gojijo, rudečkasti hostni regrat. Tudi on se drži višav in je mestoma po gorskih in planinskih senožetih prav navadno zelišče. Pa vendar ne moremo trditi, da raste samo po visokih gorah, tudi po travnikih gorskih dolin ni ravno redek in marsikje gre daleč v nižave. V tleh ima poševno koreniko z mnogimi vlakni in razpošilja včasi pritlike, včasi jih pa nima.
Steblo je 15—45 centimetrov (% do l1/* čevlja) visoko, spodi listnato, v zgornji polovici pa brez listov, v vrhu na nekoliko vejic razvejeno in z dolgimi, srhkimi ščetinami porasteno.
Pritlehni listi so podolgasti, ostali narobe-suličasti, vsi pa ob dnu zoženi, topi in lepo zeleni. Navadno so celorobi včasi pa tudi oddaljeno nazobčani in kakor vsa rastlina porastem s črnkastimi, precej trdnimi dlakami.
Koški z rudečkasto-rumenimi cveti so združeni v češuljasto razcvetje. Njihovi lističi so črtasti in nosijo po hrbtu črne žlezice in ščetinice jednake barve. Plodišče je brez plev, in iz jezičastih cvetov se raz-<5i-v a‘ì7	vijejo valjaste rožke z lasasto kodeljico.
Rudečkasti hostni regrat. Rudečkasti hostni regrat cvete rož-(Hieräcium aurantiacum.) mka in malega srpana.
Dveletni dimek.
Na travnike hodijo raznovrstne rastline na pašo. Ne-kterih izmed njih se živina ne dotakne, druge topijo s pritlehnimi, po zemlji ležečimi listi sosedno rast, in tretje nastavljajo vejnata, trdna stebla ter izsesavajo tla. Yse take prištevamo pravim travniškim plevelom. Poleg teh je pa tudi nekaj takih, ki so sieer dobra klaja, dokler so mlade, a predno se travnik pokosi, zlesenijo njihova stebla, in njih vrednost je tem manjša, čim večje so. Take lahko rastejo po tratah, ki se večkrat kosijo in kar presne pokrmijo, ne pa po senožetih, ki naj bodo odmenjene pravim travam. Zadnji vrsti prištevamo tudi dveletni dimek ali temelišček, kteri le prerad uhaja na travnike. V zemlji ima kratko, pa debelo dveletno korenino, ki se razhaja na tanše koreninice. Na njej stoji brazdasto, 30—90 centimetrov (1—3 čevlje) visoko, golo ali s ščetinami porasteno, vejnato steblo. Navadno se začnejo veje že pri tleh, in tako nastane obširen, zelnat grm, ki slabo vpliva na drugo rast.
Listi se močno izpreminjajo.
Spodnji in srednji so podolgasti, valovito nazobčani, šobasti, pérnasto-nacepljeni ali celò pernati ; včasi so tudi nepravilno razdeljeni. Višji so precej manjši in sedijo s srčastim ali pušči-častim dnom ; privrhni so neznatni in celorobi. Vsi so kakor steblo goli, ali pa imajo tu pa tam kako dlačico. Pritlehni so včasi prav veliki in ležijo po zemlji. Vsi deli imajo mnogo mlečnega soka.
Veliki koški rumenih cvetov stojijo konec rogovilasto se razhajajočih vej in imajo dvojne lističe. Košek je v začetku valjast, za razcvetanja ob sredi nekoliko preščipnjen in pozneje, ko plod zori, kopičast; zakaj njegovi notranji lističi se nagnejo drug proti drugemu in zapró vhod skoro popolnoma. Iz njega molijo bele kodeljiee, ki so samo za spoznanje daljše od njega. Ko plod dozori, odpre se čašasti košek in ga odda drugemu gospodarju, ki ga raznaša po svetu. Lističi imajo po hrbtu precej visok rob s ščetinicami. Zunanji lističi so najmanj za polovico kračji in
(Crépis biénnis.)
odstopijo od prvih; podolgasto-suličasti so in gladki. Cveti so vsi jezičasti (na desni) in imajo sedečo, snežnobelo kodeljico. Rožke (na levi) so valjaste in spredi malce zožene.
Dveleten dimek cvete od rožnika do jeseni. Ker nareja visoko zelišče s precej debelim in trdnim steblom in z jednakimi vejami mnogo semena, in ker pritlehni listi topijo sosedne trave, prišteli smo ga travniškim plevelom.
Smrdljivi dimek se nahaja prav pogosto na suhi, peščeni in prodnati zemlji. Najljubši so mu solnčni griči in nasipi, odkoder prehaja na bližnje travnike in celò na obdelano zemljo. Ker je na senožetih najbolj navaden, hočemo
izpregovoriti na tem mestu nekoliko o njem.
V zemlji ima zelò močno, ko-željasto korenino, ktera gre večjidel naravnost v tla. Zunaj je rumenkasta, znotraj pa bela. Vse zelišče smrdi po karbolovi vodi.
Na korenini je pritrjeno zelò trdo in trdno, 15—45 centimetrov (‘/2—l1/* čevlja) visoko, okroglo, brazdasto steblo. Navadno je v spodnji polovici temno-rudeče, srhko in razvejeno. Vej ni ravno mnogo, toda one molijo od stebla, in zavoljo tega je videti nekako okorno-košato.
Listi stojijo premenjema do vrha; po vejah in vejicah pa, ki se okončujejo v košek, ni listov, in ker sedi pod vsako vejo le mičken listič, videti je rastlina v razširjenem vrhu malo da ne gola. Spodnji listi so šobasti ali pérnasto-nacepljeni in rec-ljati, višji pa suličasti, ob dnu globoko zarezani in brez reclja. Vsi so srhki.
Konec vej, ki se navadno rogovilasto razhajajo, stojijo dosti veliki rumeni cveti v koških. Njihovi reclji kimajo v mladosti; kedar se pa jamejo cveti razvijati, tedaj se pa nategnejo in postanejo trdni. Plodovi s snežnobelimi kodeljicami (na levi), ki do polovice iz koška gledajo, štrlijo naravnost na viš. Notranji koškovi lističi so najmanj za polovico daljši od zunanjih, po robu dlakavi in spredi rudečkasti. Zadnji so tudi dlakavi in odstopijo pozneje nekoliko, prvi se pa stisnejo v ko-
Slika 439. Smrdljivi dimek. (Crépis foétida.)
pico. Cveti (na desni) so vsi jezičasti in zunanji po spodnji strani rudeče počrtani. Rožke imajo recljato kodeljico.
Smrdljivi dimek cvete od rožnika do velikega srpana.
Zeleni dimek j e jedno-, včasi tudi dveletno zelišče pretežno suhih krajev. Prodnata in peščena zemlja mu je najbolj všeč. V tleh ima koželjasto, kratko, pa jako debelo korenino, na kteri stoji ali jedno samo 30—90 centimetrov (1 do 3 čevlje) visoko steblo, ali pa, kar je bolj navadno, cel šop jednakih stebel, ki ležijo po zemlji, ali se pa vzdigujejo na viš. Razvejena so navadno že od tal, dostikrat rudečkasto nadah-njena in popolnoma gola, ali pa porastena s prav kratkimi dlačicami in robata.
Pritlehnih listov je košata ruša, ktera vzame, pomnožena s stebli in vejami, vsaki drugi rastlini prostor in jo zaduši. Listi so suličasti, pémasto-nacepljeni in goli ; pritlehni so zoženi v recelj, stebelni sedeči, objemajo steblo s puščičastim dnom in navadno globoko nazobčani. Proti vrhu postajajo prav neznatni in so večjidel celorobi.
Konec vej in vejic so pritrjeni precej drobni, zlatorumeni cveti v kratkih koških, ki napravljajo včasi grozdasto razcvetje. Notranji koškovi lističi so ozki, suličasti, spodi po hrbtu dlakavi ali ščetinasti in spredi rudeč-kasti; zunanji so jako kratki, črtasti in pritisnjeni na prejšnje. Cveti (na desni) so jezičasti in zunaj včasi rudeče počrtani. Nahajajo se pa tudi sem ter tja rastline s cevastimi cveti v sredi. Kedar zelišče ocvete, stisnejo se koškovi lističi v kopico, ktera se pozneje razprostre, da morejo rujav-kasti plodovi na dan. Ti so podolgasti, spredi nekoliko stisnjeni; kračji so od bele kodeljice in brazdasti.
Zeleni dimek cvete od rožnika do velikega srpana.
Razun opisanih dimkov nahajamo po naših travnikih še druge. Večjidel ljubijo suha tla, ali se vsaj ogibljejo vlažnega sveta. Z nekterimi bomo še seznanili prijazne čitatelje ; tukaj pa nam je govoriti o močvirskem dimku, kteremu najbolj
Slika 440. Zeleni dimek. (Crépis virens.)
ugajajo vlažni prostori po travnikih in gozdih. V tleh je pritrjen z močno, naravnost zavrtano, ali pa poševno koreniko.
Njegovo ravno, votlo steblo je robato, listnato in BO—90 centimetrov (1—3 čevlje) visoko. Navadno je golo ali le pičlo z dlačicami porasteno in samo v vrhu nekoliko vejnato.
Listi so malo da ne goli in na spodnji strani višnjelkasti. Pritlehni (na desni) so recljati, podolgasti, zoženi v recelj in šobasto-nazobčani. Zobje so ukrivljeni proti listnemu dnu. Njim prav podobni so tudi spodnji stebelni listi, ostali so pa brez reclja, podol-gasto - suličasti in obsegajo steblo s srčastim ali puščičastim dnom. Priostreni so in vzadi nazobčani.
Cvetni reclji so zgoraj nekoliko debelejši, skoro goli, rogovilasti in nosijo valjaste koške, združene v nekako češuljo. Koškovi lističi stojijo v dveh vrstah ; spredi so resnati, po hrbtu pa porasteni s črnimi ščetinieami in žle-zicami. Zunanji so rahli in 3—4krat kračji od notranjih, na cvete pritisnjenih. Rumeni cveti (na levi) so jezičasti, rožke pa valjaste in okrašene z belkasto, nežno kodeljieo.
Močvirski dimek cvete od rožnika do velikega srpana.
Slika 441. Močvirski dimek. (Crépis paludósa.)
Po suhih, ali vsaj ne prevlažnih travnikih, zlasti pa po takih, ki imajo vapnena tla, raste po nekterih krajih š Č e tiri a s t i dimek (Crépis setósa). Njegovo steblo je 30—80 centimetrov (1—2'/2 čevlja) visoko, listnato in vejnato, porasteno s ščetinami in srhko.
Pritlehni listi so šobasto-napiljeni, ostali suličasti, celo-robi ali šobasto-nazobčani. Prvi so kakih 8 cetimetrov (3 palce) dolgi, stebelni pa tem kračji, čim više so pritrjeni, kakor je to brez malih izjem navadno v rastlinstvu. Ob dnu in po hrbtu so vsi resnati, inače se pa prav radi izpreminjajo.
Njegovi bledorumeni cveti so združeni v latasto razevetje, ah ako hočemo bolj natančni biti, koški bledorumenih cvetov. Cvetni reclji in koškovi lističi so porasteni s togimi ščetinami, krovni Usti po recljih pa z resami. Zunanji koškovi lističi so suličasti, notranji kožnato obrobljeni, po hrbtu srhki in za po-
lovico daljši od prvih. Plodovi so valjasti, prav tanki in podaljšani v kljunček, kteri je v dolgosti jednak rožki.
Sčetinasti dimek cvete od rožnika do jeseni in trpi 1 ali 2 leti. Včasi ga najdemo mestoma tudi na obdelani zemlji, na pr. v vinogradih, toda tu je redek.
Jednaka zemlja ugaja tudi grozdnatemu dimku (Orépis praemórsa), toda njega vleče bolj na višave, dasi tudi po dolinskih travnikih ni redek. Te rastline ni lahko izgrešiti, zakaj po koreniki in steblu se odlikuje tako od podobnih sorodnic, da jo izmed njih takoj spoznaš. V zemlji ima kratko poševno koreniko, ki je nekako prisekana, kakor da je prišla kakemu glodalcu pod zobe.
Steblo je 30—45 centimetrov (1—l1/, čevlja) visoko, brez listov in v vrhu pravilno grozdasto razvejeno. Spodnje vejice nosijo po 2—3, zgornje po 1 košek. Razevetajo se koški od zgoraj navzdol tako, da se prvi odpre najvišji vsake vejice, za njim pa odpirajo ostali polagoma svoje glavice. Koški so valjasti, njihovi lističi črtasto^-suličasti, belo obrobljeni, s tremi žilicami počrtani, spredi brkati in s kodeljico jednake dolgosti. Cveti so rumeni, rožke s kodeljico ozaljšane in spredi neznatno zožene. Cvetni reclji stojijo za majhnimi krovnimi listi.
Popolnoma brez listja vendar naša rastlina ni. Razun omenjenih krovnih lističev ima še pritlehne, ki izvirajo neposredno iz korenike. Ti so kakor steblo porastem z mehkimi dlakami, narobe-jajčasti ali podolgasti, zoženi v recelj in oddaljeno nazobčani ali skoro celorobi.
Grozdnati dimek cvete od rožnika do velikega srpana. Kakor je gotovo že vsakdo uganil, nima na travniku nobenega drugega pomena, kakor da duši s pritlehnimi listi sosedno rast.
Jesenski jajčar.
Predno se ločimo od košaric, oglejmo si še dve rastlini, ki sta po naših travnikih in pašnikih prav navadni. Jesenski jajčar ima kratko, prisekano in okoli in okoli z vlakni po-rasteno koreniko. Na njej se vzdiguje več brazdastih, 15 do 60 centimetrov (%—2 čevlja) visokih, večjidel nekoliko dlakavih stebel, ktera so malokdaj jednovita, temveč razdeljena navadno na dve, v košek se okončujoči veji. Po vejah je videti malo dlačic in nekaj neznatnih luskic.
Pritlehni listi so podolgasto-suličasti, pérnasto-nacepljeni, goli ali tu pa tam s kako kosmatinico zaodeti in imajo črtaste,
Naše škodljive rastline.	43
(Leóntodon autumnälis.)
priostrene stranske in dolgo, celorobo končno krpo. Navadno ležijo po tleh.
Podolgasti koški stojijo na odebeljenih vejicah in imajo stisnjene, kakor opeka v strehi položene suličaste, spredi rujavkaste lističe. Rumeni cveti (na desni zgoraj) so daljši od dlakavega koška in jezičasti ; zunanji so po spodnji strani zelenkasto - rudeče ali rujavo-rudeče lisasti in daljši od notranjih. Na plodišču se nahajajo posamezne dlačice. Podolgaste rožke (na desni spodi) so brazdaste in pasaste ter zožene v kljunček. Kodeljica je rajava.
Jesenski jajčar cvete od malega srpana do jeseni. S svojimi pritlehnimi listi topi sosedno rast, stebla pa tako niso mnogo vredna.
Navadni jajčar (Leóntodon hastilis) je tako nestanovitno zelišče, da ga včasi komaj spoznaš. V koreniki je podoben prejšnjemu, njegova stebla so pa navadno le 15—BO centimetrov (*/s—1 čevelj) visoka, gola ali pa imajo tu pa tam kako luskico. Vej nimajo nikdar, temveč nosijo na odebeljenem vrhu samo jeden košek rumenih cvetov.
Pritlehni listi so precej dolgi, nazobčani ali pérnasto-nacep-Ijeni, toda njihove krpe niso črtaste, ampak trikotne in rtaste.
Navadni jajčar cvete od rožnika do vinotoka.
Trnati Mdavee. (Xànthium spinósum.)
Ta plevel se je pritepel iz prostranih ruskih planjav v naše pokrajine in se naselil na pustih, suhih tleh, ktera nam navadno služijo za pašnike. Tudi kraj potov in na dragih nerodovitnih prostorih ga ne primanjkuje. Njegovo 30—90 centimetrov (1—3 čevlje) visoko, okroglo in malo da ne golo steblo je pritrjeno na močni, koželjasti korenini. Ta je po-rastena z mnogimi drobnimi vlakni in zavrtana naravnost v tleh. Steblo je vejnato, v vrhu obširno in bledozeleno; jednake so tudi veje.
Premenjema postavljeni listi so recljati, trikrpi in njihove krpe celorobe ah oddaljeno in nepravilno nazobčane. Suličaste so in priostrene, srednja pa še jako podaljšana. Zgoraj so listi
temnozeleni, spodi pa belkasti in na jedni strani podprti z dolgim, kakor slama rumenim, tridelnim trnom.
O neznatnem cvetu omenimo le kaj malega. Cveti so jednodomni; okrogli prašni sedijo bolj po vrhovih, pestični pa niže na drugi strani zgoraj omenjenih trnov za listom. Zadnji se razvijejo v precej velike, nekoliko stisnjene, podolgasto-jajčaste plodove, kteri se okončujejo v precejšnji trn, in kteri so pokriti z dolgimi, rujavimi kljukami. Plod je jako trd in trden; v njem sta zaprti 2 semeni. On sedi skoro neposredno na veji in je nagnjen nekoliko navzdol. Kakor listi in trni, povedo ti tudi ti čudni plodovi ime tega silovitega nerodneža.
Trnati bddavec cvete malega in velikega srpana. Prvotna domovina so mu, kakor smo že omenili, ruske planjave. Od ondod se je razširil po kupčiji daleč po svetu in tudi naših dežel ni izgrešil. Največ ga je na južnem Kranjskem, pa tudi drugod se nahaja. Njegovo seme se razširja v plodu, čegar kljukice obvisijo na kaki živali. Na jug so ga prinesli ruski Kozaki, na zahod pa je prišel med raznim blagom po železnici. Po Avstriji so ga najbolj raznesle svihje. Ta nadležni plevel, ki se tudi bodič imenuje, treba je povsod odpravljati.
Gnibljišče.
Kedar kosiš travo za seno ali otavo, mahneš dostikrat po visoki rastlini, ktera se po svojih vejah in cvetih prav dobro loči od drugih. Pravimo ji grabljišče ali poljski grin-tovec. Ona stoji na močni, črni koreniki, ki je včasi glavata in požene tedaj toliko stebel, v kolikor vrhov se je razdelila.
Steblo je okroglo, 30—90 centimetrov (1—3 čevlje) visoko in ščeti-nasto. Ščetine so posebno trdne blizu tal in stojijo na rujavih žlezah, od kterih je steblo včasi popolnoma ru-javkasto. Veje so, kakor tudi listi, \ ščetinaste, nasprotne in večjidel jednako razvejene. Tako pride, da se iznad dveh listov vzdiguje steblo, na desno in levo pa veja, ki ponavlja vse to na sebi.
Listi so v svoji obliki jako nestanovitni. Pritlehni so suličasti, v recelj zoženi in šobasto - napiljeni ;
Slika 443. Gržbljišče. (Scabiósa aryénsis.)
stebelni so brez reclja, pémasto-nacepljeni z večjo, nekoliko nazobčano končno krpo, ali pa debelo narezani. Čim više ko sedijo, tem neznatnejši so.
Vrh stebla in konec vej se nahajajo koškom podobna razcvetja, kterih rožnorudeči, bledo vijolični, včasi celò beli cveti se razcvetajo tako, da je steblo prvo na vrsti in potem srednja rogovila vsake veje. Zato nahajamo na tisti rastlini zoreče plodove, cvete in popke. Vsako razcvetje ima spodi zeleno ogrinjalo (košek) suličastih lističev, kteri so postavljeni v 3 vrste, priostreni, po robu z resami, drugje pa z dlakami porasteni. Ko plod zori, postavijo se naravnost od reclja. Drobni cveti sedijo na kopičastem plodišču med belkastimi, dlakam podobnimi plevami in imajo dvojno čašico. Spodnja je robata in se okončuje v 4 zobce, zgornja pa skledičasta, in njen rob je v 6—8 res podaljšan. Obe sta dlakavi. Nepravilni venec je če-tverokrp (na desni in levi zgoraj); iz njega gledajo 4 dolgi prašniki. Zunanji cveti so navadno nekoliko večji. Plod je robata, podolgasta rožka (na desni spodi).
Grdbljišče cvete od rožnika skoro do jeseni in raste najrajši na peščeni zemlji, pa tudi druge ne zametuje. Listov je po rastlini malo, ker sedi par od para jako oddaljen ; zavoljo tega in ker je steblo debelo in trdo, nima zelišče v krmi nobene vrednosti. Pritlehni listi pa topijo sosedno rast, in ker dajó razcvetja mnogo semena, izsesava korenika tla in je tudi v tem pogledu škodljiva. Za pokončevanje tega plevela je pridna roka najboljša.
Modri grintovec, blažeč ali hudičev ogrizek prištevamo travniškim plevelom zavoljo pritlehnih listov, kteri ležijo po zemlji in topijo boljše rastline. Hudičev ogrizek pa mu pravijo zaradi tega, ker je njegova korenika prisekana, kakor da bi jo bil kdo odgriznil. Služila je ljudem pri živinskih urokih, in ker je tako kratka in prisekana, mislili so, da jo hudoba prigrizuje iz same nevoščljivosti. Korenika sama bi ne mogla kvišku držati rastline, a močna, belkasta vlakna jo na-domestujejo in pričvrstijo v zemlji.
Steblo je 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko, golo ali s kratkimi dlakami porasteno in ima jako malo listov ; mnogo pa jih izraste iz debele korenike. Ti so recljati, jajčasti ali podolgasti, celorobi, goli ali zgoraj malce dlakavi. Stebelni so nasprotni, suličasti in celorobi; včasi pa imajo tu pa tam kak zobec, kakor se vidi na naši sliki, ki nam predočuje zelò pomanjšano zelišče. K večjemu sta dva para na steblu, včasi pa samo jeden.
Vrh stebla najdemo 1—5 koš-kastih raze veti j, podprtih s suličastimi, zelenimi, v kolobarju stoječimi lističi. Za zelenimi plevami sedijo posamezni modri, redkokdaj beli ali rudeči cveti. Vsak se odlikuje po dvojni čašici in cevastem vencu, ki je spredi nacepljen na 4 zaokrožene krpice (na levi zgoraj). Iz njega molijo 4 modri prašniki in med njimi dolg pestič jednake barve. Plod je drobna rožka, ktero venča 5 čašnih ščetin (spodi).
Modri grintovec cvete od rožnika do velikega srpana in raste po vlažnih travnikih, toda ne povsod.
Slika 444. Modri grintovec.
(Scabiósa succisa.)
Goli grintovec se razločuje od modrega svojega brata najbolj po domovanju, zakaj njemu ne prijajo vlažne nižave, ampak gorske višave, kjer raste po suhih senožetih. Mestoma gre nizko v gorske dolinice, in sicer tem bolj, čim obširnejši je gorati svet. V zemlji je pritrjen z močno, dolgo, koželjasto koreniko, ki se zarije naravnost v tla. Na njej stoji 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko, okroglo in malo da ne golo steblo. V spodnji polovici je jednovito, v zgornji pa vejnato. Včasi je pa tudi popolnoma brez vej.
Nasprotni listi so porasteni z mehkimi kosmatinicami ; pritlehni so jajčasti ali podolgasti, topi, v recelj zoženi in narezani. Stebelni so pér-nasto-nacepljeni z dolgimi, suličasto-črtastimi krpicami. Sploh se listi radi izpreminjajo.
Koškasta razcvetja stojijo vrh stebla in konec vej. V začetku so od zgoraj stisnjena, pozneje pa nekoliko ponarastejo in postanejo skoro okrogla.
Koškovi lističi so črtasti, kračji kakor spodnji cveti in molijo med razeveta-njem naravnost od reelja. Ko pa plodovi zorijo, pritisnejo jih navzdol, in otovre so položeni po reclju. Cveti sedijo med majhnimi, črtastimi plevami in so navadno višnjelkasti, včasi
Slika 445. Goli grintovec. (Scabiósa columbaria.)
pa tudi beli. Zunanja čašica ima 8 podolžnih, dlakavih robov; notranje čašice rob je podaljšan v 5 dolgih, črnorujavih ščetin! Zunanji cveti (na levi zgoraj) so večji od notranjih in nekoliko nepravilni. Oevasto-lijasti so vsi in spredi razdeljeni na 5 nejednakih krpic.
Goli grintovec cvete od rožnika do jeseni. Za gorske senožeti je ravno tako plevel, kakor prejšnji za vlažne, zlasti dolinske. Sem ter tja se nahaja goli grintovec tudi po dolinskih travnikih.	_____________
Južni grintovec (Scabiósa australis) je po vlažnih travnikih prav navadna prikazen. Tudi po mokrotnih pašnikih in jednakih krajih ni redek. Ko je seno spravljeno in si je zemlja nekoliko oddahnila, začne se pripravljati za drugo košnjo. Zdajci se gane tudi južni grintovec, ki je sicer modremu prav podoben, in njegova precej dolga, toda plitvo v zemlji ležeča in spredi z najmočnejšimi, belimi vlakni obložena korenika se podaljša v golo, 30—90 centimetrov (1—3 čevlje) visoko vejnato steblo. Veje so vsekdar nasprotne in se razhajajo večjidel na 2—3 vejice, včasi pa niso razvejene. Glavni veji sta obe jednako močni, jednako dolgi in se tudi jednako razdelita.
Pritlehni listi so recljati, suličasti, celorobi in v recelj zoženi. Stebelni so sedeči, črtasto-suličasti in celorobi ; le včasi je opaziti tu pa tam kak zobec. Ob dnu je vsak toliko razširjen, da se drug drugega dotika in združi z njim. Sploh je listov zelò malo, in še ti sedijo samo pod vejami, oziroma vejicami.
Vrh stebla in konec vej ter vejic so posamezna, glavicam podobna razevetja, ktera so v začetku okroglasta, pozneje se pa nekoliko podaljšajo in postanejo jajčasta. Podprta so z jajčastimi in priostrenimi lističi, ki so vedno kračji od cvetov, v dve vrsti postavljeni in stojijo naravnost od reclja, ki jih nosi. Bledomodri cveti se razcvetajo istočasno ob dnu in v vrhu; med njimi pa ostane kolobar pozneje se razvijajočih cvetov. Pleve, za kterimi sedijo cveti, so suličaste in spredi zelene. Zunanja čašica je robata, gola in se okončuje v četverokrp rob; notranja nima nobenih ščetin in dlak. Venec je skoro pravilen in njegov rob nacepljen na 4 krpice.
Južni grintovec cvete malega in velikega srpana. Pogosto pokrijejo njegovi pritlehni listi tla tako popolnoma, da niti jedna trava ne štrli izmed njih.
Po suhih travnikih in pašnikih, pa tudi drugje po su-hotah, zlasti po hribovitih krajih, raste rumenkasti grin-
t o v e c (Scabiósa oehroleüca), kteri se mestoma pritihotapi tudi na suhe, peščene njive. Njegova zanimiva posebnost je, da se nahaja navadno v trumah, ki jih na bledem cvetju že od daleč ugledaš. S tem pa nikakor ne zanikavamo, da se pogosto nahajajo tudi posamične rastline daleč druga od druge, kakor da tudi barva v cvetju ni vedno stanovitna; zakaj dostikrat naletiš na višnjelkaste cvete. Steblo je nad 30 centimetrov (1 čevelj) visoko, vejnato, nekoliko srhko in se okončuje v ki-masta koškasta razcvetja. Nektera stebla ostanejo brez cvetja in se razločujejo tudi po listih od cvetočih. Ti so navadno podolgasti, topi in v recelj zoženi. Celorobi so ali napiljeno-nazobčani, včasi celò pérnasto-naeepljeni. Spodnji listi cvetočih stebel so pérnasto-naeepljeni in dlakavi; stebelni so porastem s sivimi dlakami, pérnasti s suličasto-črtastimi, rtastimi krpami. Razcvetja so sprva podobna sploščeni krogli, pozneje jajčasta in pritrjena na dolgih recljih. Koškovi lističi, kakor tudi pleve med cveti, so črtasti in dlakavi; pleve so kračje od cvetov. Čašica je ozaljšana s 5 dolgimi rujavimi resami. Yenec je peterokrp ; zunanji cveti so večji od notranjih.
Bumenkasti grintovee cvete od malega srpana do jeseni in je trpežen.
Navadna rešetarka,
divja ščetica ali ščet ima močno, koželjasto, dveletno korenino. Na njo postavljeno steblo izraste 60—150 centimetrov (2—5 čevljev) visoko in ostane včasi jednovito, navadno je pa vendar proti vrhu vejnato. V spodnjih delih je večkrat okroglo, v obče pa tudi tu, kakor v zgornjih delih robato in po robéh porasteno z belkastimi, trdimi, trnom podobnimi ščetinami.
Nasprotni listi so sedeči in z dnom zrastli v čolnasto globel. Pritlehni so mnogo večji od ostalih, podolgasto-jajčasti in ležijo po tleh, kjer dušijo že od prve pomladi raznovrstno rast in zvenejo pozneje. Stebelni so podolgasto-suličasti, celorobi ali napiljeni in spodi po žili ščetinasti. Take ščetine se nahajajo včasi tudi raztresene po zgornji strani in sem ter tja tudi po robu. Privrhni listi so po največ celorobi in imajo samo nekoliko ščetin blizu dna.
Steblo in veje se okončujejo v razcvetja koškom podobna, ki so podprta s črtastimi, nejednakimi in s ščetinami oboroženimi, precej dolgimi krovnimi listi. Cevasto-lijasti cveti sedijo med podolgasto-jajčastimi plevami, ktere so zožene v dolgo, ostro konico (na levi) in nekoliko daljše od cvetov. Razeve-tajo se nekako čudno, zakaj prvi se razcvete kolobar ob sredi,
potem pa zgornji in spodnji del razcvetja. Cveti so popolni in imajo svojih delov po četvero. Barve so belkaste ali viš-njelkaste, in podolgaste robate rožke tičijo med plevami, kjer
jih iščejo in luščijo po zimi nekteri ptiči. Navadno namreč zakrije druge rastline sneg, rešetarke pa vzdigujejo visoko svoje glavice in ponujajo svoj plod na prodaj.
Navadna rešetarka cvete malega in velikega srpana in raste kraj potov in na neobdelanem svetu. Med vsemi sorodnicami je najnavadnejša in škoduje posebno po pašnikih, kjer je je r mestoma prav mnogo. Pogosto opazujemo divjo ščetico tudi po takih prostorih, ki niso ne pašniki, ne travniki, koder pa človek vendar rad kosi, ali pa živino tjakaj požene, da pomuti travo. Kako se zatirajo dveletne rastline, to smo že večkrat poudarjali, in tukaj naj samo še omenimo, da je Slika 446. Navadna rešetarka. ta rešetarka večkrat nadležna tudi v (Dipsacus silvéstris.) obližju obdelane zemlje.
Po naših krajih se nahajata na jednakih prostorih še dve drugi ščetici, ki pa nista tako navadni. Prva je belkasta rešetarka (Dipsacus laeiniatus) z belkastim cvetjem in po-dolgasto-suličastimi, krpasto-pérnastimi listi. Njene pleve so črtasto-suličaste, za spoznanje daljše kakor cveti in se okon-čujejo v šiljasto konico. — Druga je dlakava rešetarka (Dipsacus pilósus) z rumenkasto-belim cvetjem in jajčastimi ali jajčasto-suličastimi, recljatimi listi, kteri so topo napiljeni in ob dnu včasi zaokroženi v ušesce. Njene narobe-jajčaste pleve so daljše od cvetov in zožene v resasto konico. Steblo je spodi dlakavo, zgoraj pa s trnastimi bodljikami porasteno.
Zdravilna špajka.
Mokri travniki so gospodarjem res velika preglavica. Skoro ves plevel, kolikor ga sploh raste po mokrotah, snide se ondi in uničuje še one trave, ki se zadovoljujejo s precejšnjo vlago. Tem moramo prištevati tudi zdravilno špajko, močno, trpežno rastlino, ki je po mokrotnih senožetih navadna prikazen. Y zemlji ima kratko, toda debelo koreniko, pokrito z mnogobrojnimi,
valjastimi, po mačji scalnici smrdečimi vlakni žgoče-grenkega okusa. Ona poganja večjidel vodoravne, kakor gosje pero debele, 10—60 centimetrov (x/4—2 čevlja) dolge živice. Eastline, ki so pognale iz semena, imajo naravnost v zemlji zavrtano, z mnogimi vlakni po-rasteno koreniko, one pa, ki nastanejo iz živie, poševno in nekako prisekano.
Prve narejajo navadno 1—5 nejednako visokih stebel, druge pa vsaj v začetku samo jedno steblo. Stoji li zelišče v kotlasti globeli, ostanejo živice kratke in napravijo gnezdu podobno skupino. Votlo steblo je okroglo in brazdasto , golo ali dlakavo in 60 do 130 centimetrov (2—4 čevlje) visoko. Veje so nasprotne; sploh jih ni mnogo.
Nasprotni listi obsegajo z nož-ničasto razširjenimi reclji steblo in so vsi pérnati. Večjidel so goli in gladki, včasi pa, zlasti po reclju, robu in žilicah dlakavi. Njihovi listki so jajčasto-suličasti, suličasti, ali črtasto-suličasti, jednostranski in napiljeno nazobčani; redkokdaj so celorobi. Spodnji listi imajo dolge reclje in prehajajo v vedno manjše s kračjimi reclji, ki naposled popolnoma izostanejo. Navadno število listkov je 7 do 11; včasi pa samo 2—5. Proti vrbu so pari jako razmaknjeni in posamezni listi dostikrat pérnasto-nacepljeni.
Drobni, beli ali rudečkasti cveti so združeni vrh stebla in konec vej v široko, grozdasto razcvetje in popolni. Na jajčasti plodnici je pritrjenih mnogo navznotraj ukrivljenih, kratkih krpic, ki se pozneje razvijejo v mično kodeljico (na levi spodi). Cvetni venec (na desni) je valjast, ob dnu na jedni strani nekoliko zbočen, spredi pa nacepljen na 5 kratkih krpic. Prašniki so 3 ; sredi njih stoji na plodnici dolg, na 3 brazde razklan vrat. Plod je rožka, ki je ali popolnoma gola, ali pa po zunanji strani porastena s kratkimi kosmatinicami. V njej je skrito samo jedno seme.
Zdravilna špajka cvete od rožnika do velikega srpana in je ondi, koder se nahaja v družbah, prav škodljiva^ zakaj njena obširna korenika jemlje prostor in živež dri trdo steblo pa nima v krmi nobene vrednosti J
Slika 447. Zdravilna špajka. (Valeriana officinalis.)
Mali kozlik,
kozelc ali koprtnikje trpežna rastlina močvirnih travnikov z močno, zelenkasto koreniko, iz ktere izrastejo stranska, ležeča ali vzdigujoča se okrogla, ali malce robata, neplodovitna stebla. Po njih stojijo recljati, jajčasti ali suličasti, celorobi nasprotni listi. Korenika sama se pa podaljša v robato, 15—45 centimetrov (%—11/2 čevlja) visoko, votlo in golo steblo. Sploh je zelišče
popolnoma golo. Spodi je v vseh delih rudečkasto, drugje pa zeleno. Po steblu se nahaja nekoliko parov sedečih, pérnasto-nacepljenih listov. Njihove krpe so celorobe, podolgaste ali suličaste; končna je največja. Malokdaj so tudi stebelni listi celi.
Izza zgornjih listov izrastejo cvetni reclji, v kakoršne se okončuje tudi steblo. Eazcvetje je nepravi kobul, kterega sestavljajo' drobni, beli ali rudečkasti cveti. Ti so nepopolni in ali prašni (na levi zgoraj), ali pa pe-stični (na desni zgoraj); rastlina je torej dvodomna. Y peterokrpem, nekoliko nepravilnem vencu so ali 3 prašniki, ali pa pestič, ki dozori v rožko s kodeljico (na levi spodi).
Mali kozlik cvete velikega travna in rožnika in raste po močvirnih senožetih in ob jarkih. Travniškim plevelom ga moramo prištevati zato, ker daje steblo slabo krmo in še te ne mnogo, in zavoljo tega, ker napravljajo njegova ležeča stebla precej obširno rušo, ki topi boljše rastline. Kakor marsikteri drug plevel, izginil bi tudi koprtnik z naših travnikov, ako bi se odpravila škodljiva vlaga in zemlja postala suha.
Slika 448. Mali kozlik. (Valeriana dioica.)
Veliki trpotec,
pripotec, potnjak, žilnjek ali mačica ima kratko, debelo , rujavo koreniko. Ob koncu je prisekana, z mnogimi vlakni porastena in poganja samo pritlehne, v krog razširjene, jajčaste liste, nasajene na dolgih, žlebastih recljib. Navadno so celorobi, včasi nazobčani, široki in prav trdni. Po njih teče 5—7 prav razločnih žil. Večjidel ležijo po tleh in zadušijo vsako drugo rast. Ako privzdigneš trpotčev list, ugledaš golo zemljo, in škoda ti postane očitna. Zelišče je golo.
Slika 449. Veliki trpotec. (Plantägo major.)
Za listi stojijo 15 — 30 centimetrov (Va—1 čevelj) visoka, okrogla, brezlistna stebla, ki nosijo dolge, valjaste, navzgor se razcvetajoče klase.
Posamezni, za krovnimi lističi sedeči drobni cveti so popolni in imajo svojih delov po četvero (na levi spodi).
Cvetni venec je bledovijolast in njegov rob zavihan navzdol. Prašniki so dolgi in vrat pritrjen na jajčasti plod-nici, ki se sčasoma izpremeni v po-dolgasto glavico.
Veliki trpotec cvete od malega srpana skoro do jeseni in raste pogosto po senožetih, pašnikih, kraj potov in stez, po kterih se ne hodi mnogo. Uničujemo pa trpotec, kakor regrat s tem, da nasujemo večkrat nànj debele soli. Ljudje rabijo njegove liste kot hladilo za mrčesji pik, in ti, prijatelj milih krilatih pevcev, nabiraš njegove betve ter jih shraniš za zimo. Ti so ti prav hvaležni za to dobroto in te glasno pozdravljajo, videč, da se bližaš ptičniku s tako hrano.
Po vsem Slovenskem raste tudi srednji trpotec, ki je prejšnjemu precej podoben, vendar ga lahko ločiš od njega. Njegova korenika je dolga in sega globoko v zemljo. Listi so ožji, porasteni s kratkimi dlakami in zoženi v recelj.
Okrogle, z ležečimi dlačicami porastene betve so 30 in več centimetrov visoke in nosijo kratke, valjaste klase. Belo-rudečkasti cveti (na desni zgoraj) imajo prav dolge prašnike.
Srednji trpotec se prične razvijati za suličastolistnim meseca velikega travna in cvete do velikega srpana.
Ni ga najti tako navadno kraj potov, temveč drži se bolj travnikov in pašnikov, kjer napravlja veliko škodo.	_
Videti je včasi tako zanemarjenih zem- glika 450 Srednji trpotec. ’~'vv da skoro ne raste nič drugega (Plantägo mèdia.)
po njih, kakor srednjega trpotca betva pri betvi. Da je na takem travniku košnja zelò slaba in na takem pašniku paša malo da ne brez vsakega pomena, ni treba še posebej poudarjati.
Travniški drdrés.
Dobra polovica tega velikega rodu si je izvolila obdelano zemljo, kjer topi in duši raznovrstno poljščino in je skoro nekako ponosna na to, da je v sorodstvu s koristno ajdo, ki zahteva obdelana tla. O teh vrstah smo že govorili in jih izročili pridni roki, ktera naj z njimi tako ravna, da jih na polju ne bo več videti. Druga polovica raste po pustih, vlažnih prostorih, in naš drdrés, kteremu tudi kačja korenina pravijo, naselil
se je na mokrih travniških tleh, zlasti na senožetih hribovitih krajev.
V zemlji ima kačja korenina močno, dolgo koreniko, ki včasi tudi po površju leži in je samo z vlakni pritrjena. Zima ugonobi zelišče do korenike ; ta pa ostane in požene spomladi 30 do 60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko, jednovito in golo steblo, ktero se okon-čuje v valjast klas.
Listi so po mestu, kjer izvirajo različni. Pritlehni so dolgorecljati, jajčasto-suličasti, ob dnu skoro ravno prisekani in se stegujejo perotkasto po reelju. Večjidel so celorobi, ali pa plitvo in valovito narezani. Spodnji stebelni so tudi recljati, a njihovi reclji so kratki; v ostalem so jim podobni, samo da nagibljejo še bolj na jajčasto. Zgornji objemajo steblo s srčastim dnom in so precej manjši. Listne nožnice so dolge, nekoliko napihnjene, brazdaste in celo-robe. Pod spodnjimi listi so cele in seveda tudi daljše od ostalih, ki so spredi navadno malce natrgane.
Rožnorudeči, včasi belkasti cveti (na desni) imajo 8 prašnikov in 3 dolge vratove. Prašniki so daljši od nežnega oboda. Plod je rožka, ktero obdaja obod.
Kačja korenina cvete rožnika in malega srpana.
Plazeča vrba
ali vrbica je po nekterih krajih na vlažnih travnikih precej navaden, nadležen in škodljiv plevel. Poznam jo že od mladih
Slika 451. Travniški drdrés. (Polygonum Bistòrta.)
nog, ko sem še bos pete brusil za očetom in ob košnji na domačem travniku videl, kako so se nad njo jezili, pipali jo iz tal in metali na stran. Tudi sosedne senožeti so bile mestoma tako preprežene z njo, da skoro nobena trava ni mogla v njeni družbi dobiti potrebnega prostora in živeža. Pozneje, ko so potoku strugo uravnali in zemljo, kolikor se je dalo, osušili, skrčilo se je njeno število precej ; mestoma pa je izginila popolnoma. To se je zgodilo ondi, kjer posestnik ni rok križem držal. To je jasen dokaz, da usahnejo rastline, ki ljubijo vlago, ako smo zemljo osušili in jim vzeli pravo podlago.
Vrbica je nizek grmiček, čegar steblo rije kakor kaka korenika plitvo v zemlji, mestoma tudi nad njo in napravlja s svojimi kratkimi, večjidel kvišku molečimi vejicami goste ruše, ki so kakih 30—90 centimetrov (1 do 3 čevlje) visoke. Steblo ima povsod vlaknate korenine, ki ga dobro pričvrstijo v tleh.
Listi stojijo na kratkih recljih raztreseni po vejah; jajčasto-suličasti ali črtasto-suličasti so, celorobi ali zelò drobno in oddaljeno nazobčani. Zgoraj so zeleni, spodi pa beli kakor srebro in svetli ali samo sivi ter se okon-čujejo v ravno ali ukrivljeno kratko konico. Prilistki so suličasti.
Cveti so združeni v mačicah in se prikažejo pred listi. Kakor pri vrbah sploh so tudi tu dvodomni. Tu sedijo za luskicami jajčaste plodnice z dvema kratkima brazdama, ki se pozneje razvijejo v glavice (na levi spodi). V njih je mnogo semena in med njim šop belkaste, volni podobne dlake. To so pestični cveti. Prašni cveti imajo za luskicami po 2 prašnika.
Vrbica cvete malega in velikega travna. Ker zaduši, kakor smo že zvedeli, skoro vsako drugo rast, zato je po travnikih jako kvarljiva in otežkoči tudi delo. Posebno grablje ne tekó rade po takih tleh, ker se zadevajo ob ležeče steblo. Tako zemljo je treba osušiti in plevel odpraviti.
Navadna kislica,
kisavec ali ajdovec je vsakemu že izza mladih nog prav dobro znana travniška rastlina. Radi gredo spomladi otroci po travnikih in trgajo mlada, sočnata stebla, da si z njimi ga-
Slika 452. Plazeča vrba. (Sàlix répens.)
sij o žejo. V svarilo otrokom je seveda nismo postavili na to mesto, zakaj našla bi bila drugega prostora. Otrokom to nedolžno veselje radi privoščimo, ali ker je po naših senožetih škodljiv plevel, moramo jo tukaj vzeti v misel.
Navadna kislica ima v zemlji močno, črnkasto koreniko, ktera požene mnogo dolgih vlaken. Zelišče je torej trpežno, in ako ti je do dobre krme, moraš odpraviti podzemeljski del b). Iz tega pride vsako leto 30 — 90 centimetrov (1 — 3 čevlje) visoko, brazdasto, v vrhu razvejeno steblo a). Dru-Slika 453. Navadna kislica, (Bumex Acetósa.) gib vej steblo nima,
pač pa nekaj celoro-bih, puščičastih listov, kterih ostri krpi sta obrnjeni navzdol. Pritlehni in spodnji stebelni listi so recljati, višji sedeči in objemajo steblo z rudečkasto, na kožnate krpice nacepljeno nožnico. čim više na steblu, tem manjši so.
Kudečkasti ali zelenkasti cveti so dvodomni in imajo iz 6 lističev sestavljen obod d). Pri pestičnem cvetu so 3 notranji lističi srčasti, zunanji precej ožji in navzdol zavihani. Prašnega cveta obod se kolesasto razprostre, ko so odpadli prašniki c), e) pestični cvet, ki je skoro dozorel v plod.
Navadna kislica cvete velikega travna in rožnika in raste povsod po travnikih in drugih travnatih prostorih. Včasi je videti ves travnik od same kislice rudečkast; na takem ni mnogo, pa tudi ne tečne krme. Kislica škoduje najprej v zemlji, ker jemlje travam prostor in živež, potem pa tudi v krmi. ker so njena stebla precej trda in lesnata.
Navadna kukavica,
dišeča mošnjiea ali kükovec začne svoje cvetke odpirati spomladi, kedar se vračajo krilati pevci iz toplejših krajev, ali pa kmalu potem. Otovre so naši travniki kaj lepi, zakaj zelenje je kakor potreseno z rudečimi barvami. To so raznovrstni cepteci, izmed kterih je dišeča mošnjiea najnavadnejša. Ako pomislimo, da je je po nekterih senožetih na stotine, da celò na tisoče; ako nadalje preudarimo, da bi na njenem mestu moglo stati morebiti 5 bilk, in če bi tudi samo jedna bila, postane nam škoda takoj očitna. Pa ne samo, da je na takem travniku manj dobrih rastlin, kukavica škoduje tudi s tem, da jemlje živež travam in jih topi. Kedar pa pride košnja, ni je nikjer — zvenela je — a spomladi se zopet šopiri na tistem mestu.
Kukavica sama na sebi ni napačna rastlina, in tudi nektere sorodnice moramo prištevati našim najlepšim cvetkam. V zemlji ima 2 skore okrogla gomolja, kterih jeden, lanski, je pognal zelišče in beli gomolj za prihodnje leto. Nad gomoljema je nekaj debelih, kratkih vlaken, ki dovajajo rastlini hrano.
Njeno jedno vito steblo je 15—30 centi- Slika 454. Navadna kukavica. (Orchis Mório.) metrov (Va—1 čevelj)
visoko, okroglo in gladko. Od podolgastih celorobih listov so spodnji nazaj zavihani, zgornji pa objemajo steblo kot zelene nožnice. Vrh zadnjega je rahel klas a) škrlatnorudečih, včasi rožnorudečih ali celò belih cvetov. Vsak cvet stoji za rudečim krovnim Ustom in je nekako podoben čeladi c) in d). Spodnji
del cveta je razmerno jako dolga., za krovnim listom stoječa, okoli svoje osi zasukana, brazdasta plodnica, ktera se pozneje izpremeni v glavico. Na njenem sprednjem koncu stoji 6 obodovih lističev. Spodnji (medeni listič) je največji, širok in nacepljen na 3 kratke krpe. Navadno je škrlatnorudeč, po sredi jasnejši in s temnejšimi lisicami ozaljšan. Navzad je podaljšan v valjasto, na koncu zaprto cev (ostrogo), v kteri se nabira med. Ostali lističi so manjši, zunanji večji od notranjih in čeladasto proti središču upognjeni. Prašnik je samo jeden; njegovi prašnici sta skriti na desni in levi v neki kožnati gubi.
V nastopnih vrstah se hočemo spominjati nekterih drugih mošnjie, ki rastejo prav navadno po naših travnikih. Ozirali se
bomo seveda le na take, o kterih mislimo, da bi jih kazalo zatirati. Prva bi bila moška kükavica s 30 do 45 centimetrov (1—1V2 čevlja) visokim steblom in mnogobrojnimi, precej velikimi, škrlatnorudečimi ali rožno-rudečimi, včasi celò belimi cveti, združenimi vrh stebla v rahel klas. Krovni listi so rudeči, skoro tako dolgi kakor plodnica in se odlikujejo po jedni žilici. Zgornji lističi v cvetu so čeladasto zbočeni, stranska pa stojita od njega kakor perotnici, ali sta zavihana nazaj. Spodnji (medeni) listič je daljši od drugih, po sredi dostikrat s kosma-tinicami porasten, ob straneh zavihan in nacepljen na 3 kratke, narezane krpice. Srednja je največja. V zemlji ima 2 jajčasta gomolja ; njeni listi so široki, včasi pegasti.
Moška kukavica cvete velikega travna in rožnika.
Po senožetih hribovitih krajev, zlasti takih, ki se ponašajo z vapneno zemljo, raste pogosto vojaška kukavica. Njeno steblo je 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko in izvira iz dveh okroglastih gomoljev. Listi se nahajajo v spodnji polovici stebla ; precej obširni so in podolgasto-jajčasti. Pod njimi in večjidel tudi nad njimi je nekoliko nožnic. Mnogobrojni cveti napravljajo gost podolgast klas in stojijo za kratkimi krovnimi listki. Spodnji obodov (medeni) listič je prav
velik, jasnejši od ostalih, v čelado stisnjenih in s škrlatnorudečimi pičicami okrašen. Navadno je nacepljen na 3 krpe (na desni); stranski sta celi, sprednja najdaljša je razklana na 2 krpici, med kterima sedi majhen zobec. Ostroga sega plodnim do polovice.
Cvete kakor prejšnja spomladi.
Drobno cvet na kukavica ima 15—30 centimetrov (1/i—1 čevelj) visoko, v vrhu z drobnimi, gostimi cveti ozaljšano steblo. Dokler se niso razcvetli, mislil bi človek, da je vrh osmojen ; zakaj popki so črnorujavi, Slika 456. Vojaška kukavica, kakor da bi bili ožgani. Zunanji obo- (Orchis militäris.) dovi lističi so temno - škrlatnorudeči, spredi črnkasti in nad majhnimi notranjimi čeladasto nagnjeni. Spodnji (medeni) listič je bel, z nekoliko temno-rudečimi lisicami poprskan in nacepljen na 4 krpice (na desni). Njegova ostroga je zelò kratka (na levi).
Ta kukavica cvete malega in velikega travna in raste po suhih senožetih. Najbolj ji ugajajo travniki, ki se razprostirajo na solnčni strani kakega griča.
- V gostem, valjastem klasu nosi svoje zelene, rujavo- in škrlatnorudeče-pegaste, prav po stenicah smrdeče cvete steničja kukavica (Orchis corióphora). Spodnji (medeni) listič visi navzdol in je nacepljen na tri skoro jednake krpe. Krovni listki so tako dolgi kakor plodnica, včasi tudi daljši. Steblo je 30 centimetrov (1 čevelj) visoko in nosi črtasto-suličaste liste.
Ta smrdljivka cvete velikega travna in rožnika.
Slika 457.
Drobnocvetna kukavica. (Orchis ustulata.)
Naše škodljive rastline.
44
Prav drobne, v gost, okroglast ali podolgast klas zbite, rožnorudeče cvete ima okrogla kukavica (Orchis globósa). Spodnji (medeni) listič je nacepljen na 3 krpice; srednja je podolgasta in širja od stranskih. Cvete spomladi in raste po gorskih travnikih.	-----------
Slika
Pegasta kukavica ima 2 nekoliko sploščena in v 2—3 prstaste izrastke podaljšana gomolja. Steblo je 30 centimetrov (1 čevelj) visoko in nikdar votlo. Listi so jajčasti ah suličasti in navadno z mnogimi rujavimi lisami ozaljšani. Več j idei jih je 10 na steblu. Vijolični cveti so združeni v gost podolgast klas. Spodnji krovni listi so daljši, zgornji pa kračji od plodnice in pre-mreženi z mnogimi žilicami. Zunanji obodovi lističi so ah vsi zavihani nazaj, ah pa samo stranska dva. Notranji so čeladasto nagnjeni proti središču. Spodnji (medeni) listič je širok, ob straneh včasi zavihan, nazobčan, nepravilno nacepljen na 3 krpe in različno hsast. Srednja krpa je manjša 458." Pegasta kukavica' °d stranskih (na levi zgoraj) Ostroga (Orchis maculata.) je kopičasta in kračja od plodnice. Pegasta kukavica cvete rožnika.
Prejšnji jako podobna širokolistna kukavica (Orchis latifóha) raste najrajši po vlažnih travnikih. Njeno steblo je votlo, listi večji in včasi brez temnejših peg; gomolja sta dlanasta. Spodnji krovni listi, včasi pa tudi vsi, so tako dolgi ah daljši kakor cveti. Ti so temnejši in manj pisani. Cvete velikega travna in rožnika.
Ja.jčastollstnl muhovnik.
Po vlažnih travnikih prav navadni jajčastolistni muhovnik nima, kakor opisane kukavice, v zemlji nikakoršnih gomoljev, ampak precej tanko, belkasto koreniko z mnogobrojnimi, dosti debelimi vlakni, ki ga trdno držijo v tleh. Njegovo jedno vito steblo je 30—45 centimetrov (1—1 */a čevlja) visoko, gladko in ima spodi 2—3 kožnate nožnice, ktere ga navadno popolnoma objemajo. Pravih listov nosi samo jeden par. Pritrjena

sta približno ob njegovi sredi, lepo zelena, široka in jajčasta. Postavljena sta tako, kakor da bi bila nasprotna, in imata več razločno izraženih, neznatno ukrivljenih, malo da ne vštrično tekočih žil. Oeloroba sta in priostrena.
Klas je dolg, rahel in se drži trdno po koncu. Cveti so drobni ; obo-dovi lističi zelenkasto-rumeni. Zunanji so včasi širji, včasi pa notranjim jednaki. Oboji so kratki in molijo od ostalih delov. Spodnji (medeni) listič prekosi najmanj dvakrat ostale v dolgosti in je nacepljen na 2 črtasti krpici (na levi). Cveti so brez ostroge.
Jajčastolistni muhovnik cvete velikega travna in rožnika.
Slika 459. Jajčastolistni muhovnik. (Listerà ovata.)
Dvollstni mnšnik.
Ze zgoraj smo omenili, da bomo izmed ceptecev le take predočevali čitatelju, kteri so po senožetih prav navadni. Tem moramo prištevati tudi dvolistni mušnik, kterega srečujemo posebno po gorskih travnikih in travnatih gričih. Y zunanji postavi je kaki kukavici precej podoben, vendar se odlikuje na drugi strani po lastnostih, kterih kukavice nimajo, in zato smo mu odkazali drugo mesto.
V zemlji ima 2 jajčasta ali skoro ko-željasta gomolja; iz jednega izraste 30—45 centimetrov (1—l1^ čevlja) visoko, brezvejnato, gladko steblo. Ob tleh ima samo 2 velika lista, kterih reelja sta pokrita z mnogimi nožnicami. Nad njima je več neznatnih, luskastih lističev.
Beli, v zelenkasto se prelivajoči' cveti so veliki, dišeči in združeni v rahel klas. Njihovi suličasti krovni listki so tako dolgi kakor plodnica.
Stranska obodova lističa se držita od cveta, ostali pa so čeladasto nagnjeni, suka 460. Dvolistni mušnik. Spodnji (medeni) listič je črtast in cel, (Platauthéra hifólia.)
nekoliko daljši od stranskih in na koncu navadno zelenkast (na levi.) Ostroga je tanka in dvakrat tako dolga kakor plodnica.
Dvolistni mušnik cvete rožnika in malege srpana.
Robati luk. (Àllium acutdngulum.)
Po vlažnih in mokrotnih travnikih, zlasti pa takih, ki imajo vapnena tla, raste ta zanimiva rastlina prav pogosto. Najbolj nas miče spodnji del, ki ne leži globoko v zemlji. To je vodoravna ali poševna, sicer kratka, toda spredi vsakokrat vsaj toliko razklana korenika rumenkasto-rujave barve, da nosi 2 stebli. Včasi se pa še bolj razveji, in tedaj nastane cel šop. Na koreniki sedijo vedno sparoma drobne, podolgasto-jajčaste čebule, ktere imajo samo na spodnji strani mnogo belih, precej dolgih vlaken.
Korenika je podaljšana v golo, četverorobo, malo da ne povsod jednako debelo, 20—50 centimetrov (8—19 palcev) visoko betvo. Na jedni strani je šop pritlehnih listov, ki so po kožnatih, belkastih luskah zvezani s steblom. Drugih listov nima naša rastlina, črtasti so in tako široki kakor steblo, toda kračji od njega. Na zgornji strani so večjidel žlebasto vdrti, na spodnji imajo pa oster rob ; nekteri so precej sploščeni in ob dnu v belo nožnico razširjeni.
Vrh stebla je obširen kobul nežnih, rožnorudečih cvetov, zagrnjenih v mladosti z dvema belkastima, jajčastima krovnima luskama. Cveti se razcvetajo polagoma in večjidel tako, da se odpirajo zunanji najprej. Cvet ima 6 podolgasto-jajčastih, vglobljenih, nežnih lističev, stoječih v dveh krogih okoli jednako dolgih prašnikov. Trije izmed zadnjih so ob dnu širji, ostali trije pa skoro nitasti. Na njih se zibljejo počez ležeče prašnice. Sredi cveta stoji triroba plodnica s kratkim vratom. Plod je glavica.
Robati luk cvete malega in velikega travna.
Progastolistni luk (Àllium carinàtum) ima drobno, z rujavkastimi luskami pokrito, jajčasto čebulo, tičečo v dobri zemlji precej globoko, v slabi pa plitvo. Iz nje izraste 30 do 60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko, okroglo, popolnoma golo steblo, ktero je skoro do polovice listnato in brez vej.
Listi izvirajo vsi iz čebule, in ker imajo dolgo, cevasto nožnico, zato je videti, kakor da bi bili pritrjeni na betvi. Črtasti so, ob dnu plitvo žlebasti, proti koncu pa sploščeni; spodi so progasti.
Vrh stebla je mnogo jajčastih, v kroglo združenih če-bulčkov, izmed kterih štrlijo cvetni reclji. Cveti so onim robatega luka prav podobni ; njihovi prašniki so nitasti in za polovico daljši od oboda. Pod kobulastim razcvetjem in omenjenimi čebulčki sedita dva krovna lista. Nejednaka sta, in daljši nadkriljuje cvetne reclje najmanj za polovico.
Progastolistni luk cvete malega in velikega srpana in raste po vlažnih travnikih in zarastlih gričih.
Rumena miiselnica. (Hemerocàllis flava.)
To zelišče ima v svoji zunanji postavi nekaj, kar nas spominja rumene perunike. Ako jo pa natančneje ogledujemo, uverimo se takoj, da je njen cvet tako stvarjen, kakor pri lilijah. V zemlji ima kratko rujavkasto koreniko, iz ktere izvira prav lepo število debelih, kratkih, na koncu gomoljasto odebeljenih vlaken. Ti gomolji so podolgasto-jajčasti, rumeni in imajo na spodnjem koncu nekaj tankih koreninic. Ves podzemeljski del je jako obširen, toda ne gre globoko.
Iz korenike izraste več prav dolgih, črtastih, celorobih in po hrbtu z ostrim robom oboroženih listov; ti objemajo v spodnjih delih okroglo steblo.
Steblo je popolnoma golo, 30—120 centimetrov (1—4 čevlje) visoko, zaokroženo-trirobo in brez vej. Listov nima; le v vrhu, kjer se razdeli na nekoliko vejic, sedijo kratki, suli-
časti krovni listi.
Veliki, dišeči cveti so po 1—3 po vejicah. Obod je spodi cevast, njegov najmanj dvakrat daljši rob pa nacepljen na 6 jednakih, suličastih krp. Prašnikov je 6; pritrjeni so ondi, kjer prehaja obodova cev v pojedine rumene krpe, in ukrivljeni. Na jajčasti plodnici stoji jako dolg, nitast vrat, okončujoč se v drobno brazdo. Plod je tripredelčasta glavica.
Rumena màselnica cvete rožnika in malega srpana in raste tu pa tam po vlažnih in močvirnatih travnikih.
Volk
ali jelenovo silje je po hribovitih krajih, marsikje pa tudi po dolinah dobro znan travniški plevel. Posebtfo kosci ne zmorejo dovolj besedij, da bi
(Närdus stricta.)
ga pokarali, kakor mu gre. To pa iz treh vzrokov. Prvič je vse zelišče prenizko, da bi se dalo lahko kositi, drugič njegovi togi listi in bili se upognejo, in kosa zdrči po njih, in tretjič je treba koso pogosto brusiti in klepati, ker prehitro izgubi ostrino.
Yolk je trpežna trava in raste v večjih in manjših šopih, dela pa tudi obširne ruše. Njegovo tanko steblo je kakih 15 do 30 centimetrov (ys—1 čevelj) visoko, okroglo in brez vej. Togo je in trdno in nosi le nekoliko okroglih, v lastnostih stebla jednakih, na viš štrlečih listov s precej dolgo, cevasto nožnico.
Vrh bilke so postavljeni jednocvetni klaski v jednostran-ski klas, v kterem sedijo v dveh vrstah. Vsak cvet (na levi) ima 2 plevi; zunanja je podaljšana v reso. Med njima so 3 prašniki in vrat z dolgo brazdo.
Trstika,
trst ali mešiček je naj večja domača trava, zakaj njeno
okroglo steblo je 2 do 5 metrov (6—15 čevljev) visoko. V zemlji ima debelo, členkovito, daleč okrog plazečo koreniko, ki poganja iz kolenec debela vlakna in nova stebla, ako so se prva porezala ali odmrla jeseni. Pokrita je z belkastimi nožnicami.
Votlo, gladko in golo, členkovito steblo je brez vej in popolnoma zaodeto z dolgimi listnimi nožnicami.
Veliki črtasti ali črtasto-suličasti listi so v mladosti zviti v cev. Celorobi so in srh ki.
Vrh stebla je velik, rujavkasto-rudeč lat a), njegovi cveti
se razcvetajo navzdol. Posamezni klaski c) imajo 3—7, pozneje z dolgimi, gostimi lasmi obdanih cvetov. Cvet b) ima dolgo, skoro v reso podaljšano zunanjo in kračjo, po robu ščetinasto notranjo plevo, 3 dolge prašnike in 2 brazdi. Plod je rožka. — Trstika cvete malega in velikega srpana in raste povsod po stoječih, plitvih vodah in kraj njih. Malo da ne povsod jednako steblo se potrebuje za marsikaj. Pri nas ga pribijajo večjidel na strope, da se potem laže omečejo, in da omet bolj drži. Po mokrotnih in vlažnih travnikih je trstika jako nadležen plevel, ki se naglo širi po zemljišču. Opazoval sem jo sem ter tja tudi po mokrotnih njivah, ki so ležale v obližju z njo pre-mreženih senožetij. Tod je treba odpraviti vsak košček korenike, da ne požene novih stebel. V krmi nima steblo nobenega pomena, ker je pretrdo. Marsikje pravijo trstiki „rorovna“.
Ostri šaš,
ostri šar ali kravinaje ostal vsakemu, ki je potegnil malo premočno z roko po njegovih listih, v dobrem ali prav za prav v slabem spominu. Vrezali so mu namreč take rane, da se je pocejala kri iz njih. človek kaj takega ne pozabi rad in postane sčasoma previdnejši. Pa tudi drugi šaši, kterih štejemo celo krdelo, morejo te raniti. Vsi so si prav podobni in se sploh težko razločujejo. Ako jih hočeš spoznati, ozirati se moraš po plodu.
Ostri šaš ima debelo, črnorujavo, plazečo koreniko, ktera napravlja rahle ruše s tem, da ne poganja samo stebel z raz-cvetji, ampak tudi listnate, pritlehne izrastke a). Ostre, tri-robe, 30—90 centimetrov (1—3 čevlje) visoke bili stojijo na viš, niso odebeljene s kolenci, pač pa gole in pri tleh z rujavimi nožnicami obdane. Vej nimajo nikakoršnih. Po njih stoji nekaj dolgih, ozkih in žlebastih listov, kteri nosijo po inače celem robu prav majhne, navzgor obrnjene zobce. Stebelni listi prehajajo v sicer jednake, pa kračje krovne liste b), kterih spodnji je najmanj tako dolg, da dosega vrh ; navadno je pa daljši.
Za krovnimi listi sedijo valjasti klasi; samo spodnji je kratkorecljat. Klasi niso vsi jednaki, zakaj spodnjih 3—5 ima le pestične, zgornji 2—4 samo prašne cvete. Posamezni cveti stojijo za rujavimi, po sredi zelenimi luskami (loputami) ; prašni e) imajo 3 prašnike, pestični d) jajčasto plodnico z dvema vratovoma. Spodnja loputa je nožničasta in objema klas. Po-dolgasti plodovi so zbočeni, rudečkasti in se okončujejo v kratko kljukico. Včasi so vstlani med prašne cvete tudi pestični ; sploh se rastlina v razcvetjih rada izpreminja.
Ostri šaš evete velikega travna in rožnika in raste povsod ob rekah in potokih, po močvirjih in mokrih travnikih. Onna-reja z drugimi svojega rodu takozvane kisle travnike, kterih krma ni za govejo živino. Nikdar naj se ne polaga kislo seno kravam, zakaj ono jim je naravnost škodljivo. Molznim kravam se bolj in bolj suši vime; mleka imajo vedno manj, in naposled se jim prisuši do kapljice. Prav žalostno je gledati goveda, ki stojijo pri polnih jaslih in stradajo kakor ona, ki so priklenjena k praznim. Odpreš li hlevna vrata, vsako te milo pogleda, kakor bi te hotelo prositi: človek, usmili se nas in daj nam užitne in tečne hrane ; ta ni niti za naše zobe, niti za naš želodec. Ti pa se morebiti jeziš, ker se ti živina ne le ne redi, temveč vedno bolj hujša. Konji so seveda drugi junaki!
Da ti bo dajal travnik boljšega blaga, treba je skrb obračati v prvi vrsti na to, da odpraviš mnogovrstne šaše in ne-ktere sorodne rastline. Vsem je poglavitni pogoj mokra zemlja. Tu moraš začeti; vse drugo bi bilo brezuspešno. Travnike moraš osušiti; z vlago izginejo sčasoma šaši, in na njihovo mesto stopijo dobre, tečne trave.
Šašev poznamo celo krdelo. Dobra tretjina jih raste po vlažnih in mokrih senožetih, kjer nam dajejo, kakor že vemo, kislo krmo. Za take prostore so malo da ne povsod značilne rastline, kterim se navadno pridružijo še drugi, vlago ljubeči pleveli, in ako gospodar roke križem drži, nima govedom polagati dobre krme. Podobni so si res tako, da ne boš lahko izgrešil rodu, ako dobro poznaš jedno vrsto. To bi zadostovalo marsikomu
za vsakdanje razmere, a mnogo je gotovo tudi takih čitateljev, ki bi se radi natančneje poučili o teh zeleh. Da jim ustrežemo, dajmo tukaj nekoliko prostora navadnejšim šašem, kar bo tem večje vrednosti, ker se nam bo na ta način precej razširilo znanje teh malopridnežev.
Dlakavi šaš ima poševno, plazečo koreniko, ktera poganja spredi vodoravne pritlike in slabo, 30—60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko, ravno, trirobo steblo. Vsa rastlina razun loput v pestičnih cvetih in prašnikov je porastena z belkastimi kosmatinicami.
Listi so črtasti, ploščnati in ostri ; spodi imajo po hrbtu vzvišen rob in sedijo na nožnici. Po njih tekó 3 žile.
Steblo se okončuje v 2—3 klaske prašnih cvetov. Ti klaski so primaknjeni, črtasti in imajo rudečkaste lopute. Pod njimi se nahajajo 2 do 3 podolgasto-valjasti, kvišku štrleči, razmaknjeni klaski pestičnih cvetov.
Spodnji ali spodnja dva sta očitno recljata. Njihove lopute so bledo-zelene z zelenim, v reso podaljšanim hrbtom (na levi). Plodnica ima 3 brazde. Iz nje se razvije jajčast, z žilicami premrežen plod (na desni zgoraj), kteri je spredi raztegnjen v kratek, z dvema konicama oborožen kljunček. Porasten je s kratkimi šče-tinastimi dlačicami in daljši od loput.
Lopute prašnih cvetov so podaljšane v kratko konico (na desni spodi).
Dlakavi šaš cvete velikega travna in rožnika in ne raste samo po vlažnih, peščenih travnikih, temveč tudi po suhih, ako ležijo blizu kake vode.
Močvirski šaš ima vodoravno koreniko, na kteri stojijo ravna, toga, triroba stebla. Visoka so 45—90 centimetrov (1 Va—3 čevlje) in zlasti proti vrhu ostra in srhka.
Listi so široki, črtasti in sivozeleni. Dolgi so skoro kakor steblo in v nožnico zaokroženi, spodnji pa mrežasto razcepljeni. Krovni listi stojijo na kratkih nožnicah in so daljši od dotičnega razcvetja.
Klaski prašnih cvetov so primaknjeni in nejednaki. Zgornji je največji, ob sredi debelejši, spodi priostren in „pokrit s topimi loputami. Cveti na sredi se razcvetejo prvi, za njimi pridejo ostali na vrsto. Ob dnu ima včasi nekaj pestičnih cvetov. Lopute spodnjih cvetov so svetlorujave in se odlikujejo po zeleni srednji žili (na levi spodi). Navadno se jih nahaja 2—5. Klaski pestičnih cvetov so kratkorec-ljati, skoro sedeči, spredi zoženim tukaj večkrat s prašnimi cveti namešani. Njihove črnkaste lopute so rtaste, in njihova modrozelena srednja žila je včasi v ostro reso podaljšana (na levi zgoraj). Jajčasta plodnica ima 3 srhke brazde (na desni in levi). Plodovi so jajčasti, goli, nekoliko pritisnjeni na 3 ogle in podaljšani v kratek kljunček z neznatnimi zobci, ki so obrnjeni drug od drugega.
Močvirski šaš cvete malega travna in rožnika.
Slika 465. Močvirski šaš. (Càrex paludósa.)
Razmaknjenoklasnati šaš ima vlaknato koreniko, ki nareja cele ruše, ker izvira iz nje po več kvišku stoječih, trirobih, gladkih stebel. Navadno so listnata in 15—45 centimetrov (!/2—11/2 čevlja) visoka.
Listi so suličasto - črtasti in po robu ostri ; vselej so mnogo kračji od stebla. Njim podobni so tudi krovni listi pod razmaknjenimi klaski, in sicer so spodnji najmanj za polovico daljši od razcvetja, ostali pa kračji od njega. Navzdol obsegajo steblo z nožnico.
Bilka se okončuje v podolgast klasek prašnih cvetov; včasi se nahajata tudi po dva. Pod njim so navadno 3 jajčasto-podolgasti, drug od drugega precej oddaljeni klaski pestičnih cvetov. Vsi so recljati, zlasti spodnji stoji na dolgem reclju, a to Razmaknjenoklasnati šaš. se na prvi pogled nikakor opaziti ne (Càrex distans.) more, ker tičijo reclji v dolgi nožnici
krovnih listov. Včasi sta samo 1 ali 2 klaska pestičnih cvetov ; njihova jajčasta plodnica nosi 3 brazde (na levi). Jajčaste lopute so rjaste z zelenim hrbtom; podaljšane so v mehko konico in prevlečene s tremi podolžnimi žilicami. Jajčasti plodovi so prikrojeni na 3 tope robove, in njihove stranske žilice so močnejše od ostalih. Zeleni so in večjidel rudečkasto nadahnjeni ter priostreni v kratek, robat kljunček, čegar 2 ravna zobca sta na notranji strani porastena z mičkenimi ščetinicami.
Eazmaknjenoklasnati čaš cvete od malega travna do rožnika. Ta šaš se zelò izpreminja v reelju spodnjega cveta in v žilicah po plodu. Zatorej razločujejo učenjaki več pavrst, kterih pa mi tukaj ne bomo naštevali. Na desni vidimo njegov prašni cvet.
Rumenkasti šaš je nizka, komaj 15—30 centimetrov ( 1/2—1 čevelj) visoka rastlina z vlaknato koreniko, na kteri stoji ravno, trirobo, gladko steblo.
Listi so črtasti, ostri, imajo spodi vzvišen rob in prehajajo v krovne liste, ki štrlijo naposled od bilke, ali so celò upognjeni. Njihova nožnica je neznatna.
Podolgasto-valjasti klasek v vrhu ima prašne cvete, ostala dva ali trije pa pestične. Ti so okroglasto-jaj časti ; prvi navadno prav blizu prašnega in sedeč, ostala pa recljata. Lopute so jajčasto-suličaste (na levi spoeti), priostrene in daljše kakor plod. Rumenkaste so z zelenkastim hrbtom in belkastim robom. Plodovi (na levi zgoraj) so jajčasti, nekako napihnjeni in podaljšani v usločen kljunček z dvema	,
ravnima zobcema. Rumenkasto-zeleni sbka ^öäreÄ“) so, kljunček pa rujavkast.
Rumenkasti šaš cvete velikega travna in rožnika.
Sivkasti šaš ima plazečo koreniko, iz ktere izvira navadno po več trirobih, večjidel gladkih stebel. Daljša so od širokih, priostrenih listov in 20—45 centimetrov (8—17 palcev) visoka. Včasi so v zgornjih delih ostra in klaski v tem slučaju klinasti.
Listi so sivozeleni, suličasti, po hrbtu vzvišeni in ostri. Krovni listi so ostalim podobni; nataknjeni so na kratki nožnici in okrašeni z dvema ru-javima, belo obrobljenima ušescema. Spodnji sega steblu malo da ne do vrha.
V vrhu so črtasto-suličasti klaski prašnih cvetov. Navadno sta 2 ali 3 ; včasi jih je celò 5. Nahajajo se pa tudi rastline brez teh klaskov. Klaski pestičnih cvetov so precej razmaknjeni, valjasti in recljati. Njih število je nestanovitno ; včasi sta 2, včasi pa 3 ali 4. Zgornji imajo spredi navadno prašne cvete in štrlijo v začetku naravnost na viš, pozneje se pa obesijo. V klaskih so drobni cveti prav gosto zbiti, vendar nekoliko ožji in rahlejši. Lopute so sprva škrlatnorudeče z zeleno hrbtno žilo, okončujočo se v kratko, neznatno konico, nazadnje so črnkaste z rumenkastim hrbtom in belim robom. Na podolgasti plodnici stojijo 3 brazde. Plodovi (na desni) so skoro jajčasti, sicer goli, pa posuti z mičkenimi bradavicami in brez žilic. V začetku so rudečkasto-zeleni in daljši od loput, pozneje pa čmkasti in kračji kakor lopute.
Sivkasti šaš cvete velikega travna in rožnika. Najljubši so mu vlažni travniki z ilovnato ali lapornato zemljo.
Slika 468. Sivkasti šaš. (Càrex glauca.)
Slika 469. Goli šaš. (Càrex panicea.)
Goli šaš stoji na plazeči koreniki, ki poganja več gladkih, brazdastih, spodi listnatih stebel. Triroba so in kakih 30 centimetrov (1 čevelj) visoka.
Listi so črtasti, priostreni in po robu ostri. Spodi so vzvišeni, zgoraj vdrti, goli in modrozeleni. Kračji so kakor bilka, črtasti krovni listi sedijo na dolgih nožnicah in so daljši kakor dotični klaski, ali pa z njimi jednake dolgosti.
Podolgasto-valjasti končni klasek je sestavljen iz prašnih cvetov. Ostala
sta podolgasta, oddaljena in imata same pestične cvete; ti so precej rahlo nastavljeni. Oba sta recljata, toda recelj zgornjega je skrit v krovnem listu. Jajčaste lopute so rujave z zelenim hrbtom in ozkim belim robom. Plodnica je ozaljšana s tremi brazdami (na levi zgoraj). Jajčasti plodovi so goli, napihnjeni in priostreni v kratek kljunček z napošev prirezanim, plitvo izrobljenim koncem. Daljši so od loput (na desni) in zelenkasto rumeni.
Goli šaš cvete velikega travna in rožnika.
Eesnati šaš (Oàrex pilósa) ima kakor marsiktera druga vrsta tega rodu poleg pravih, skoro gladkih in samo z nožnicami pokritih, brazdastih stebel na koreniki še kraèje, zelò listnate poganjke. Njihovi listi so daljši kakor 30—45 centimetrov (1—l1/^ čevlja) visoke, v klasek prašnih cvetov se okon-čujoče bilke, črtasti, po robu in hrbtu resnati in ostri. Po njih tečejo močne žile, med kterimi so posebno 3 kaj dobro razvite. Ti listi so navadno 60 centimetrov (2 čevlja) dolgi. Krovni listi stojijo na jako dolgi nožnici in so zoženi v črtasto, kakemu listu podobno konico. Ko so plodovi dozoreli, tedaj so krovni listi kračji od dotičnih klasov.
Klaski štrlijo vsi na viš, nazadnje pa kimajo. Podolgasti, ob dnu zoženi končni klasek je sestavljen, kakor smo že omenili, iz prašnih cvetov; ostali (2—4) so črtasti, drug od drugega oddaljeni in pestični. Bazločno so recljati in cveti po vretencu prav rahlo nastavljeni. Lopute so zelenorujave z zelenim hrbtom in belkastim robom ter premrežene z žilicami. Narobe-jajčasti, gob plodovi so malo da ne trirobi in podaljšani v ukrivljen, spredi plitvo izrobljen kljunček ter daljši od jajčastih, v konico zašiljenih loput.
Eesnati šaš cvete malega in velikega travna.
Prstasti šaš stoji na poševni, vlaknati koreniki, ki poganja gosto, toda nizko rušo, iznad ktere se vzdigujejo 8—20 centimetrov (3—8 palcev) visoka, okrogla in gladka, proti vrhu ostra stebla. Pravih listov nimajo, le škrlatno-rudeče nožnice jih pokrivajo. Sprva molijo na viš, pozneje pa ležijo večjidel po tleh. Pritlehni listi in oni jalovih poganjkov so včasi daljši, včasi kračji od stebel, suličasto-črtasti in spredi zoženi. Splo-ščeni so in proti koncu po robu in hrbtu ostri. Krovni listi so s početka škrlatno-rudeči, pozneje do roba zeleni in tulcem podobni; v teh tičijo reclji posameznih klaskov, ki se pa sčasoma prikažejo iz njih.
Slika 470. Prstasti šaš. (Càrex ornithópoda.)
Končni klasek ima prašne cvete ; potisnjen je na stran od najvišjega pestičnega klaska, ki ga presega v visokosti. Odtod pride, da je videti brez reclja. On je valjast in raven, ostali (2—4) so tudi valjasti, pa usločeni kakor ptičji kremplji in bledi. Za razevetanja so primaknjeni, pozneje oddaljeni in njihovi cveti rahli. Lopute (na desni in levi spodi) so v začetku bledorudeče, naposled rujavkasto-rumene z zelenim hrbtom in izrabljenim, drobno napiljenim robom. Spodnje so dostikrat prisekane, zgornje malce priostrene. Narobe-jajčasti plodovi (na desni zgoraj) so trirobi s kratkim, prav neznatno izrabljenim kljunčkom, dlakavi in približno tako dolgi kakor lopute.
Prstasti šaš cvete malega travna in rožnika.
Pomladanski šaš ljubi peščeno zemljo, v kteri se obnavlja njegova korenika vsako leto s tem, da nareja v tleh vodoravne poganjke, ki stvarijo šop pritlehnih listov in prihodnjega leta cvetejo, stara korenika pa pogine. V tem oziru so mu podobni skoro vsi oni šaši, ki se odlikujejo po podzemeljskih poganjkih. Njegovo nizko, komaj 8—30 centimetrov (3—12 palcev) visoko steblo je gladko, precej trdno in trirobo. Dokler cvete, nosi svoje glavice po koncu, kedar pa nosi plodove, nagnjeno je k tlom.
Listi so ozki in črtasti, ostri in prav plitvo žlebasti ; spodi so privzdignjeni v hrbet. Kračji so od bilke in priostreni. Krovni Usti so suličasti, šiljasto-zoženi in obsegajo steblo ; njihov rob je kožnat. Spodnji so večji-del nožničasti, v mladosti zeleni, pozneje rujavi.
Klasek vrh bili je klinast in se-
Slika 471. Pomladanski šaš. stavljen iz prašnih cvetov, ostali (2—3) (Càrex vérna.)	so podolgasti, pestičm m sedeči ; spod-
nji je navadno recljat. Lopute (na desni in levi) so rujavkasto-rudeče z zeleno, v kratko konico priostreno hrbtno žilo. Jajčasta plodnica ima 3 brazde. Iz nje se razvije jajčast, trirob plod s kratkim, spredi izrobljenim kljunčkom. Porasten je s prav kratkimi dlačicami in dosega jajčasto loputo.
Pomladanski šaš cvete sušca in malega travna.
Okrogli šaš napravlja s svojo vlaknato koreniko precej obširne ruše, iznad kterih se vzdigujejo triroba, spodi gladka, zgoraj pa ostra, kakih 30 centimetrov (1 čevelj) visoka stebla, ki se pobesijo med dozorevanjem in nazadnje ležijo po tleh.
Listi so črtasti, ostri in spodi v hrbet vzvišeni. Krovni list spodnjega | klaska je zelen, iz suličastega dna šiljasto podaljšan, po hrbtu srhek in ali tako dolg kakor klasek, ali pa za polovico daljši. Ostali so kračji, vsi pa brez nožnice.
Podolgasti klasek v vrhu je sestavljen iz prašnih cvetov ; ostali (večji-del 3) so okroglasti, sedeči, približani in pestični. Lopute prvega so suličaste, rujavkaste z bledim hrbtom in robom, zadnjih jajčaste, priostrene, rujavkaste z zelenim hrbtom in belim ozkim robom (na levi zgoraj in spodi).
Okrogla, jajčasta plodnica ima 3 dolge brazde. Rumenkasti plodovi so pritisnjeni nekoliko na 3 strani in porasteni s kratkimi, ležečimi ščetinicami (na desni), kratek in na 2 zobca razklan.
Okrogli šaš cvete malega in velikega travna.
Slika 472. Okrogli šaš. (Càrex pilulifera.)
Kljunček je zelò
Njemu prav podoben je kosmati šaš (Càrex tomentósa), čegar plodovi so porasteni z belkastimi, gostimi kocinami in nimajo razločnih žilic. Tudi stoji krovni list pod spodnjim klaskom na kratki nožnici. V drugih lastnostih se strinja s prejšnjim in cvete tudi istočasno. Skoro bi rekli, da je to neznatno izpremenjen okrogli šaš, ki se je naselil na vlažnih gozdnih travnikih. Najbolj mu ugajajo peščena tla.
Navadni šaš (Càrex vulgàris) nima zastonj svojega imena. Menda ga ni izmed tega rodü, ki bi bil tako razširjen.
kakor naša rastina, in bi se ob jednem tudi tako izpreminjal kakor navadni. Opisali bomo zelišče, kakoršno je navadno; zakaj na mnogobrojne pavrste ne moremo jemati tukaj ozira! Njegova korenika dela goste ruše in nareja dolge podzemeljske poganjke, ki ustanavljajo nove ruše. Iznad teh se vzdigujejo triroba, ob dnu listnata, proti vrhu ostra, včasi 45 centimetrov (1 Va čevelj) visoka, večjidel pa nižja stebla. Bodisi da so gladka ali ostra, med klaski se odlikujejo vedno po zadnji lastnosti.
Listi so črtasti, precej togi, proti koncu ostri in stojijo na nožnicah, ki se ne raztrgajo na posamezna vlakna. Med razcvetanjem so z bilkami jednake visokosti, pozneje pa kračji.
Vrh stebla je črtast ali podolgast klasek prašnih cvetov, včasi sta tudi 2; navadno pa drugega nadomestuje najvišji klasek pestičnih cvetov, ki nosi na sprednjem koncu prašne cvete. Pestični klaski (2—3) so drug od drugega oddaljeni, na viš moleči, okroglasto-jajčasti ali valjasto-črtasti ; spodnji je kratkorecljat in podprt s krovnim listom, kteri objema vretence z dvema rujavima ušescema do polovice, in kteri sega večjidel do najvišjega klaska. Jajčaste lopute so tope, redkokdaj v konico priostrene in kračje od lečastih plodov. Ti pokrivajo drug drugega in so po hrbtu prepreženi s 3—7 žilicami. Kljunčka skoro nimajo, Rumenkasto-zeleni so in se kaj dobro razločujejo od škrlatnočrnih loput z zeleno hrbtno žilico in gladkim robom. Ker so manjše od jasnejših plodov, gledajo ti povsod z robom iz njih. Dokler klaski cvetejo, tedaj so na koncih zoženi, pozneje pa topi, in ker so plodovi pretežki, poležejo stebla po tleh, in sicer navadno v krogu okoli ruše.
Navadni šaš cvete velikega travna in rožnika.
Najbližnji njegov sorodnik je togi šaš (Cärex strieta), o kterem velja brez malih izjem malo da ne vse, kar smo povedali o navadnem. Njegovo steblo je vendar mnogo višje, zakaj navadno meri 45—90 centimetrov (1V2—3 čevlje) v visokost; brazdasto je, trdno in togo ter se drži mogočno po koncu. Listne nožnice so vse, ali vsaj one spodnjih listov razcepljene in med seboj zvezane. Krovni listi nimajo nožnic, spodnji pa obsega steblo z dvema ušescema. Vrhni klasek ima prašne cvete ; včasi stoji pod njim še drug s prašnimi cveti ; ako ga pa ni, razvijeta se dva najbližnja klaska tako, da sta sestavljena spodi iz pestičnih, zgoraj pa iz prašnih cvetov. Plodovi so nekoliko stisnjeni, goli, večjidel s 6 žilicami premre-ženi in brez kljunčka.
Togi šaš cvete že meseca malega travna.
Belkasti šaš ima ravna, triroba in brazdasta stebla, ktera so spodi gladka, med klaski pa ostra, 30—45 centimetrov (1—1 V» čevlja) visoka in pritrjena na vlaknati koreniki.
Listi so ozki in črtasti, ostri in imajo spodi vzvišen rob. Skoro tako dolgi so, kakor vitko steblo in viš-njelkasto-zeleni.
Vrh bilke je 5—7 podolgasto-jajčastih, v podaljšan in pretrgan klas postavljenih klaskov, ki imajo spodi prašne, zgoraj pa pestične cvete (na levi zgoraj in spodi). Klaski so ze-lenkastosivi, naposled rujavkasti in vtaknjeni za jajčast krovni listič, kteri je kračji od klaska. Jajčaste lopute so zelenkaste in belkasto obrobljene.
Plodnica ima samo 2 brazdi. Plodovi so jajčasti, stisnjeni, po hrbtu zbočeni in podaljšani v izrobljen kljunček. Na desni je klasek, na kterem vidiš spodi prašnike, zgoraj pa brazde, ki molijo izza loput.
Belkasti šaš cvete velikega travna in rožnika.
Slika 473. Belkasti šaš. (Càrex canéscens.)
Nogasti šaš se odlikuje po togih, trirobih in brazdastih steblih, ki so v spodnji polovici listnata, v zgornji brez listov in ostra ter pritrjena na vlaknati koreniki. Visoka so 15 do 30 centimetrov (Vs—1 čevelj) in trdna.
Listi so ozki, skoro suličasti, večjidel togi, ostri in kračji od bilke. Navadno so nekoliko ukrivljeni in vdrti. \ Klaskov je 5—9 (navadno 6); \ spodi imajo prašne, zgoraj pestične cvete in so združeni v podolgast klas, ki je zajčji nogi prav podoben. Klaski so rujavkasti, spodnji od zgornjih oddaljeni; vsi sedijo za jajčastim in priostrenim, po robu rujavim, po hrbtu pa zelenim krovnim listom. Ta je kračji od dotičnega klaska in premrežen Naše škodljive rastline.
Slika 474. Nogasti šaš. (Càrex leporina.)
s 3 žilicami. Podoben je jajčastim, rujavkastim loputam, ktere so včasi kračje od plodu in obrobljene s tanko prosojno kožico, po hrbtu pa okrašene z zeleno žilo. Jajčasta plodnica ima 2 brazdi (na levi). Plodovi imajo perotkast, neznatno nazobčan rob in kratek, dvozob kljunček ter so premreženi s tankimi žilicami.
Nogasti šaš cvete velikega travna in rožnika.
(Cärex stelluläta.)
(Cärex paniculäta.)
Zvezdasti šaš nareja goste ruše, iznad kterih se vzdigujejo triroba, brazdasta, gladka stebla. Visoka so 15—30 centimetrov (%—1 čevelj), toga, v vrhu med klaski ostra in daljša od črtastih listov.
Sedeči klaski so drug od drugega nekoliko oddaljeni, jajčasto-okroglasti in združeni v podolgast, pretrgan klas. Spodi imajo prašne, zgoraj pestične cvete; prvih je zelò malo. Klaski so zeleno in ruj avo pisani ter sedijo za majhnimi, jajčastimi in v šiljasto konico se okončujočimi krovnimi listi. Lopute so rujavkaste, po robu belkaste, po hrbtni žili pa bledozelene. Jajčasta plodnica ima 2 brazdi (na levi). Iz nje se razvije jajčast plod z dolgim, dvozobim in srhkim kljunčkom. Plodovi so po klasku lepo zvezdasto razprostrti in stojijo od vretenca.
Zvezdasti šaš cvete velikega travna in rožnika.
Latasti šaš izvira iz vlaknate korenike v šopih in napravlja manjše in obširnejše ruše po vlažnih travnikih in drugih jednakih prostorih. Njegovo močno steblo stoji naravnost na viš; trirobo je, jako ostro in v vrhu malce razvejeno. Visoko je 30 do 90 centimetrov (1—3 čevlje) in ob dnu brez rujavih nožnic.
Trdi in široki listi so črtasti in po robu ostri. Da so spodi vzvišeni v hrbet, zgoraj pa vdrti v žlebič, ni
treba posebej naglašati, zakaj v tej lastnosti se strinjajo malo da ne vsi šaši.
Klaski imajo zgoraj prašne, spodi pestične cvete. Na levi zgoraj vidimo podolgasto-jajčast, trirob klasek, na kterem se dobro razločujejo prašniki, ki po 3 gledajo izza jajčastih, plitvo izrabljenih loput (na levi spodi), in pa brazde, kterih stojita po 2 na plodnici za loputami. Klaski za kratkimi krovnimi listi so združeni v podolgast klas in narejajo ozek, tog, spodi rahlejši lat, kteri pozneje kima. Rujavkaste lopute so svetle, po robu belkaste, po hrbtu zelene. Jajčasti plod je samo ob dnu premrežen z nekolikimi žilicami, po robu ščetinasto napiljen in zožen v kratek, dvozob kljunček (na desni). Dolg je kakor njegova loputa.
Latasti šaš cvete velikega travna in rožnika.
Okroglasti šaš (Cärex teretiüscula) stoji na poševni vlaknati koreniki, ki je videti zavoljo podzemeljskih poganjkov vodoravna. Steblo je 15—45 centimetrov (%—V/2 čevlja) visoko, trirobo in po robéh ostro. Spodi je listnato in pri tleh pokrito z nožnicami.
Listi so ozki, črtasti in zgubani.
Podolgasto-jajčasti klaski imajo zgoraj prašne, spodi pe-stične cvete. Stisnjeni so na 3 ogle in združeni v podolgast, valjast, ob dnu večkrat pretrgan klas ali gost lat. Spodnji krovni list je šiljast in komaj tako dolg, kakor njegov klasek. Jajčaste lopute so rujavkaste z zelenim hrhtom in belim prosojnim robom. Goli, svetli plodovi so jajčasti, brez žilic in podaljšani v kratek, po straneh nazobčan dvozob kljunček ter daljši, kakor dotične lopute.
Okroglasti šaš cvete velikega travna in rožnika.
Bodljikavega šaša ravno, trirobo steblo je brazdasto in ostro ter stoji na vlaknati koreniki. Visoko je 30—60 centimetrov (1—2 čevlja).
Listi so črtasti, ostri. Njihove nožnice so po robu zelò tanke in se ondi naposled raztrgajo.
Jajčasti klaski so združeni v podolgast, spodi večjidel pretrgan klas. Zgoraj imajo prašne, spodi pestične cvete. Jajčaste lopute so kračje od plodov in se okončujejo v poševno bod-ljiko. Po hrbtu so zelene, in njihova hrbtna žilica je včasi bela; po stranéh so rujavkaste in bledo obrobljene. Večkrat so lopute popolnoma bledozelene in belkasto prosojne. Včasi je spodnji krovni list daljši od svojega klaska, navadno pa kračji
od ostalih. Plodovi so gosto zbiti in skoro navpik postavljeni. Jajčasti so in priostreni v nazobčan kljunček z dvema konicama. Včasi so brez žilic, dostikrat pa premreženi s 3—5 neznatnimi žilicami. Na levi vidiš prašni in pestični cvet; zadnji ima 2 brazdi.
Bodljikavi šaš cvete vel. travna in rožnika in raste po peščeni zemlji, kjer ne primanjkuje potrebne vlage.
Srednji šaš (Càrex intermedia) ima ravno, trirobo, 30 do 60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko in na plazeči koreniki pritrjeno steblo.
Listi so črtasto-šiljasti, ostri. Krovni so jajčasti, priostreni in navadno kračji, kakor dotični klaski.
Vrh bilke je mnogo jajčastih, v podolgast klas združenih klaskov. Višji pokrivajo drug drugega, nižji so pa razmaknjeni. Privrhni in spodnji imajo pestične, srednji pa prašne cvete. To je splošno pravilo, toda ne brez izjem; zakaj včasi so v vrhu 2—3 pestični klaski, včasi pa ni nobenega, in raz-cvetje se začenja s prašnimi klaski. Spodnji pestični klaski so spredi mnogokrat pomešani s prašnimi cveti in stojijo od bilke. Med razevetanjem so klaski približani, pozneje pa odstopijo. Podolgasto-jajčaste lopute so rujavkaste z zelenim hrbtom in prosojnim robom. Plodovi so jajčasti in premreženi z mnogo-brojnimi žilicami. Zoženi so v nazobčan, v 2 nejednaka zobca se okončujoč kljunček in daljši od loput.
Srednji šaš cvete velikega travna in rožnika.
Marsikomu utegnejo šaši že presedati. Kdo bi se mu čudil, zakaj res lepa vrsta jih je. Tudi so si zelò podobni in vrh tega vsi travniški pleveli. Radi bi že predočili čitatelju kako drugo podobo, ali dveh se naj še spominjamo, da bo njihovo število nekoliko popolnejše.
Ozkolistni šaš (Càrex stenophflla) ima plazečo koreniko. Na njej so pričvrščena brazdasta in gladka, proti vrhu srhka, 8—20 centimetrov (3—8 palcev) visoka stebla. Jalova so precej močnejša in kakor rodovitna triroba ter dolga kakor ostri, črtasti, jako ozki listi.
Klaski so združeni v okroglasto ali podolgasto-jajčasto razcvetje, ktero nosi zgoraj prašne, spodi pa pestične cvete. Pod klaski je neznaten, jajčast krovni list. Jajčaste lopute so rujavkaste z bledejšim in prosojnim robom ter kračje kakor plodovi. Ti so stisnjeni, z žilicami premreženi, po robu drobno napiljeni in spredi dvozobi. Razločnega kljunčka nimajo.
Ozkolistni šaš cvete malega in velikega travna ter raste po suhih, peščenih travnikih.
Na zadnje mesto postavimo ostričasti šaš (Cärex cy-peroides), ker je po svoji zunanji postavi skoro bolj kaki ostrici, kakor kakemu šašu podoben. Njegovo trirobo, brazdasto in gladko steblo je lepo zeleno in kakih 20 centimetrov (8 palcev) visoko.
Listi so črtasti, ostri.
Mnogobrojni, podolgasto-jajčasti klaski napravljajo okrog-glasto glavico, podprto s prav dolgimi listi, pod kterimi je steblo nekako prevezano. Zgoraj imajo pestične, spodi prašne cvete. Lopute so suličaste, priostrene, resnate in ostre. Cvetov v klaskih ni mnogo. Plodovi so suličasti in zoženi v dvozob kljunček.
Ostričasti šaš cvete od rožnika do kimovca in raste po vlažnih, peščenih senožetih.
Ozkolistni munec.
Dolga je bila vrsta šašov, a vendar smo jih pregledali in se seznanili z njimi. Ne moremo sicer trditi, da so to vsi, kolikor jih raste po naši slovenski domovini, ali toliko pa smemo reči, da so opisani baš taki, ki nam napravljajo po vlažnih travnikih največ škode. Zdaj se pa obrnimo k drugim kvar-Ijivkam, ki mnogobrojno sosedujejo šašem ter v njihovi in v družbi drugih močvirskih rastlin tvorijo rastje kislih travnikov. To so munci, mavčki, suhopérniki ali čebulnjeki, ki so sicer po svoji postavi šašem precej podobni, pa se razlikujejo od njih po nekem svojstvu, kterega bi pri šaših iskali zastonj. Lahko jih spoznamo namreč po tem, da iz njihovih razcvetij izrastejo tanka, mehka in volni podobna vlakenca bele barve, ki napravljajo mične, obširne čopiče. Zlasti dva rasteta skoro povsod po vlažnih travnikih, namreč ozko- in širokolistni munec, in ta dva hočemo prijaznim čitateljem posebno priporočiti — seveda v zatór.
Ozkolistni munec ima močno, črno koreniko z dolgimi vlakni. Iz nje poganja 30—45 centimetrov (1—11/a čevlja)
visoko, ob dnu z mnogimi rujavimi nožnicami obdano, skoz in skoz golo steblo. Povsod je skoro popolnoma okroglo, samo proti vrhu je zaokroženo-trirobo in brez vej. Po njem sedijo ozki listi, kteri ga obsegajo z dolgo, cevasto nožnico. Ob koncu so vsi rtasti in priostreni na 3 robove, v drugje pa žlebasto vdrti in celorobi. čim više ko sedijo, tem manjši so; vrh stebla je nekoliko nejednakih krovnih listov.
Med krovnimi listi stojijo, kakor v kobulastem razcvetju, raznodolgi reclji z jajčastimi klaski ob koncih. Klasek je pokrit z rujavkastimi loputami in ima za njimi posamične cvete (na desni spodi). Ti so sestavljeni iz 3 prašnikov in jajčaste plodnice, po-(Erióphorum"angustifólium.”)' daljšane v tanek vrat, na kterem so
nastavljene 3 nitaste brazde. Izpod plodnice izrastejo že omenjena bela vlakenca, ki se pozneje podaljšajo in trirobo rožko (na desni zgoraj) v belo volno zavijejo (na levi). Med razcvetanjem štrlijo klaski na viš, pozneje se pa nagnejo in gledajo proti tlom.
Ozkolistni munec cvete malega in velikega travna. Iz tal ga ni lahko dobiti, zakaj navadno se odtrga steblo od korenike, ki spomladi zopet poganja. Treba ga je torej v živo prijeti s tem, da se mu odtegne glavni pogoj, namreč vlaga v zemlji, kakor smo to nasvetovali tudi z ozirom na šaše in druge jednake plevele.
Munčeva krma je jako slaba, in živina se je ogiblje, kolikor le more. Zavoljo primešane volne od plodov je posebno ovcam škodljiva; pa tudi druge živali je ne marajo. Volna se hitro pokaže, ko je rastlina ocvetla.
O širokolistnem muncu (Erióphorum latifólium) nimamo mnogo poročati. V vseh delih je podoben prejšnjemu, steblo njegovo je pa trirobo, in po tem ga lahko ločiš od ozkolistnega, ki se odlikuje po okrogli bilki. Njegovi listi so sicer širji, vendar ga spoznaš po njih od prejšnjega samo tedaj lahko, ako ležita rastlini pred teboj. Spredi so stisnjeni na 3 ogle, drugje pa ploščnati. Naposled je treba tudi raz-cvetje dobro ogledati. Njegovi reclji namreč so srhki in včasi
eeló razvejeni, in vlakenca okoli ploda so komaj dvakrat tako dolga kakor klasek, ožkolistnega pa najmanj dvakrat, včasi celò trikratv daljša od klaska.
Sirokolistni suhopčrnik cvete tudi malega in velikega travna in je navadnejši od prejšnjega.
Grozdna srpica.
To obširno zelišče je po svoji zunanji postavi najbolj podobno kaki ostrici, ktere tudi rade rastejo po vlažnih travnikih, kjer pa navadno ne delajo imena vredne škode. Po imenu bi bilo soditi, da se nahaja morebiti brez malih izjem večjidel le po gozdnih močvirjih in jednakih prostorih po lesovih, kjer je dovolj vlage. Žal, da temu ni tako! Izmed vseh sorodnic — in teh ni ravno malo — sili s svojo stisnjeno sestrično najbolj na vlažne senožeti, in težko najdeš brez te kvarljivke travnik, ki se razprostira ob kaki vodi, ali ki ima z vodo preveč napojena tla.
V zemlji ima naša srpica ali bica močno koreniko, na kteri stoji 30—90 centimetrov (1—3 čevlje) visoko, popolnoma golo, gladko, trirobo steblo. Dobro poglej našo sliko ondi, kjer je steblo odrezano, in takoj opaziš, daje stisnjeno od treh stranij. Listnato je in jednovito do vrha.
Črtasto-suličasti, zelò dolgi listi sedijo na visokih nožnicah, ktere so preobražene v popolne cevi, in ktere segajo do polovične dolgosti med dvema listoma. List ima po sredi širok in globok žleb, spodi pa oster rob, po kterem so postavljeni mičkeni zobci, ki te morejo do dobrega raniti, ako potegneš z roko navzdol. Takšni zobci so tudi po robu.
Vrh stebla je več nejednakih, Slika 479. Gozdna srpica. stebelnim podobnih, toda kračjih (Scirpus silväticus.) krovnih listov, izmed kterih molijo
šopasto nakopičena, nepravemu kobulu podobna razcvetja na raznodolgih recljih. Na njih sedijo in stojijo drobni jajčasti klaski temnozelene ali črnkaste barve, in sicer po 2—5. Po omenjeni barvi se odlikujejo namreč lopute, za kterimi so pritrjeni drobni cveti. Na levi spodi vidiš jajčast klasek, na desni
pa cvet, ki je popoln in sestavljen iz 3 prašnikov in jajčasto-okrogle plodnice z nitastim vratom, na kterem stojijo 3 brazde. Okoli plodnice se nahaja 4—6 s kaveljčki oboroženih resic. Plod je drobna rožka (na levi zgoraj).
Gozdna srpica cvete rožnika in malega srpana ter raste, kakor smo že povedali, po vlažnih travnikih, ob potokih in močvirjih. Presna je slaba klaja za konje in svinje, suha pa prav nič ne velja. Posušeno mečejo ljudje navadno na stran. Ko bi to storili le o pravem času, dokler plodovi še niso dozoreli ! Goveda je ne okusijo. Isto velja o sorodnicah, ki so se morebiti slučajno primešale krmi. Srpice izginejo kakor šaši, ako so se tla osušila.
Stisnjena srpica, ktero smo že prej vzeli v misli, ni prejšnji prav nič podobna, ampak nas spominja šašev, kterim jo nekteri tudi prištevajo. To nas seveda malo briga; nam zadostuje, ako vemo, da je travniška zel, ktero je treba zatirati. Sieer je pa naša rastlinica prav neznatna, zakaj od korenike do vrha meri samo 15—20 centimetrov (6—8 palcev) in nam more škodovati le ondi, kjer se je tako namnožila, da zavoljo nje usihajo in ginejo dobre trave. V krmi je zmirom odveč, in že zaradi tega moramo seznaniti čitatelje z njo.
V zemlji ima plazečo koreniko, iz ktere izrastejo okrogla, nekoliko stisnjena, spodi listnata, zgoraj brezlistna in skoro triroba stebla. V vrhu so ostra.
Listi imajo spodi vzvišen hrbet ; po robu so ostri in kračji od stebla. Navadno sta samo 2 popolnoma razvita, ostali so pa nepopolni. Po njih teče plitev žlebič, ki prehaja spodi v okroglo nožnico.
Sedeči klaski so združeni v po-dolgast, stisnjen klas, podprt s širokim, rujavim krovnim listom. V klasku (na levi zgoraj) je navadno 8 popolnih cvetov, nameščenih za suličastimi, s 5 žilicami premreženimi loputami. Te so ruj ave, po hrbtu pa zelene. Za spodnjimi včasi ni cveta. Ta ima 3 prašnike in med njimi jajčasto plodnico z dolgim vratom, nacepljenim na 2 brazdi (na levi spodi). Okoli plodnice stoji
Slika 480. Stisnjena srp: (Scirpus compréssus.)
3—6 s kaveljčki oboroženih ščetinic. Plod je zašiljen v dolg vrat (na desni).
Stisnjena srpica cvete od rožnika do velikega srpana.
Močvirska sita.
Po močvirjih, vlažnih in mokrotnih travnikih in sem ter tja tudi drugje nahajamo rahle ruše, ki nas nekoliko spominjajo šašev, akoravno si rastline niso nič kaj podobne. Te ruše napravljajo razne site, izmed kterih se najdeta po naših senožetih dve v večjem številu.
Močvirska sita ima v zemlji ru-javo koreniko z vlaknatimi koreninicami. Iz nje izraste mnogo okroglih, jednovitih bilij, obdanih ob dnu s cevastimi nožnicami. Listov nimajo nikakoršnih in se okončujejo v valjast klas ; nektere še pa tega nimajo.
Za temnorujavimi loputami sedijo posamezni cveti, ozaljšani ob dnu s 4 napiljenimi ščetinicami (na levi spodi). Cvet ima 3 prašnike in ob sredi preščipnjeno plodnico z dvema vratovoma. Vsa rastlina je gola in različne visokosti, zakaj najmanjše so komaj kakih 10, največje pa 45 centimetrov (1V2 čevlja) visoke.
Močvirska sita cvete od velikega travna do malega srpana in daje prav slabo krmo, ktera niti konjem ne ugaja.	.
Slika 481. Močvirska sita. (Heleócharis palustris.)
Prav podobna ji je jajčasta sita (Heleócharis ovata) z vlaknato korenino in mnogobrojnimi nežnimi stebli. Drobni klaski so okrogli ali jajčasti, njihove lopute široke, zaokrožene in rujave; po hrbtu so zelene, po robu pa belkaste. Bumen-kasti plod ima ostre robove in 6 ščetinic.
Jajčasta sita cvete malega in velikega srpana.
Dolgorecljati loč.
Dragi čitatelj, oglej si tó-le sliko! Kaj ne, znana ti je izza mladih nog. Ni čuda, ako je tako, ker si bil in morebiti si še zdaj v tesni zvezi z lepo prirodo. Z otožnimi mislimi se spominjaš onega preprijetnega časa, ko te je razveselila
vsaka stvar, ko si z vrstniki igral na domačem vrtu ali pod vaško lipo. Ko si nekoliko odrastel, šel si za kako mlako ali kak potoček ter opazoval ondotno življenje. A kakor mladini sploh ne ugajajo resnobne misli in se jih le prehitro naveliča, tako nekako se je tudi tebi godilo, in ni ti žal. Ondi ob potoku ali na kakem vlažnem travniku ali pašniku si natrgal tankih bilij, ki šobile ali od naslikane rastline ali pa od kake sorodnice, in si jih nesel domü. Tu so te naučili mati plesti
»ladjice*, in tvoje veselje je bilo nepopisno, ko si stopal za prvo kraj vode. Tu je bilo krika, smeha in joka! Vidiš, vse to je pri kraju, zdaj pa z menoj, kteremu se je jednako godilo, gledaš nekdanjo ljubljenko z drugim očesom. V njej spoznavaš neprijateljico svojega travnika ali pašnika, ker izpodriva sosedno rast in ti ni v nobeno korist. Oglejva si to rastlino bliže, da jo bova sodila po njeni pravi vrednosti.
Dolgorecljati loč ima rujavo, z mnogimi zelò močnimi vlakni v zemlji pritrjeno koreniko d). Na njej stoji mnogo cvetočih in jalovih, 45—90 eentime-Slika 482. Dolgorecljati loč.	trov ni/—3 čevlje) vi-
( uncus e usus.)	šokih, jednovitih stebel.
Spodi je vsako obdano z rujavkastimi, precej širokimi, iz korenike izvirajočimi nožnicami. Steblo je sicer tanko, pa vendar prav močno, okroglo in brazdasto. Golo je popolnoma, z belim strženom napolnjeno in se okončuje v rujavkasto konico.
Nekoliko pod vrhom izraste iz stebla lat drobnih, popolnih cvetov a), nasajenih na raznodolgih recljih. Vsak cvet ima za obod 6 suličastih lističev, potem 3 prašnike in sredi
njih plodnico z dolgim vratom, ktera se razveji na 3 dlakave brazde b). Plod je narobe-jajčasta, spredi malce vdrta glavica c).
Dolgorecljati loč cvete rožnika in malega srpana in raste povsod po vlažnih jarkih, močvirjih, pašnikih in travnikih, na kterih rada voda zastaja. V obče rastejo loči, ktere tudi ločje, bi c, bik, biček in bič j e imenujejo, družno v šopih, in o njih trdijo, da so najnavadnejše znamenje mokrotnih, z zeleno rušo obrastenih zemljišč. Tega ne more nikdo zanikavati, kdor se sploh ozira po svetu, in „c é g el j e“ — tako se navadno imenujejo ločnice v Savinjski dolini — sreča ga povsod, kakor hitro stopi na vlažna tla. Ločnice so slaba piča, ker so trde in žilave, in živina jih pomuli na paši le tako dolgo, dokler so mlade. Navadno se ne zmeni zanje, vsaj tako dolgo ne, dokler je ugrizniti kaj boljšega. In tako je mogoče, da se šopiri ničvredni plevel čim dalje tem bolj in si osvaja vedno več površja. Prištevati jih moramo kakor šaše najneprijetnej-šim plevelom, poleg kterih se ne more ukoreniniti nobena trava, in s kterimi kmetovalec ne sme živeti v miru. Napovedati jim mora hud boj ; boj, čegar ost se mora obračati do kakovosti zemlje. Le tako bo zmagal in se veselil obilnega pridelka.
Kje se pa naselijo ločnice? Gotovo ne na travniku, ki je jednakomerno zarasten s travami, in čegar lastnik skrbi za to, da ni vlage v tleh. Ondi pa, kjer se je na senožetih in pašnikih ruša poškodovala, kjer so napravili vozovi globoke tire, živina luknje, ali kjer se razorana ruša ne obseje, ondi so ugodni prostori za naše rastline, ondi jih najdemo kmalu. Prikažejo se pa tudi na travnikih, ktere smo gnojili s pepelom od rujavega premoga, ki dobre trave zaduši, trdim ločnicam pa ugaja. Ker jih živina ne popase, naredijo se privzdignjeni šopi, vsled kterih izgine gladko površje. Med takimi šopi se uglablja zemlja bolj in bolj, in nasledek so vdrtine, ki se sčasoma z vodo napolnijo. Takovdobijo te rastline potrebne vlage, v kteri izvrstno napredujejo. Skoda je torej očitna, in ni nam treba še posebej poudarjati, da jih moramo zatirati povsod, kjer so se ugnezdile.___________________
Sivi loč (Jüncus glaucus) ni tako navaden kakor prejšnji, vendar ga je najti marsikje na vlažnih travnikih, kjer se rajši naseli, kakor dolgorecljati njegov sorodnik. Njegova korenika je precej močna in poganja na sprednjem koncu več stebel, obdanih ob dnu z rujavimi ali škrlatnorudečimi nožnicami, ki ostanejo kratke in se nikdar ne podaljšajo v listno ploskev. Steblo je golo, okroglo, brazdasto, sivo ali sivozeleno ter kakih
60 centimetrov (2 čevlja) visoko. Listov nima. Njegova posebnost je to, da je trdo in togo in njegov stržen na predóle ločen.
Rumenkasti lat štrli na viš in je jako razdeljen. Veliki cveti imajo suličaste lističe, ki so skoro daljši od glavice. Ta je rujava, spredi zaokrožena in priostrena.
Sivi loč cvete od rožnika do velikega srpana.
Slika 483. Nitasti loč. (Juneus filifórmis.)
Slika 484. Členkoviti loč. (Jüncus articulätus.)
Nitasti loč ima vodoravno plazečo koreniko, iz ktere izraste več tankih nitastih stebel. Kakor vidimo na poleg stoječi sliki, so malo da ne gola in samo blizu korenike pokrita z nožnicami. Gladka so, bledozelena in kakih 30 centimetrov (1 čevelj) visoka. Z vrhom so navadno nagnjena na stran. V tem, da nimajo listov, strinjajo se s prejšnjima dvema, in tudi v drugih lastnostih jima je nitasti loč precej jednak.
Latasto razcvetje je pritrjeno skoro sredi stebla. Neznatno je in ima malo cvetov. Obodovi lističi so suličasti, rtasti in nekoliko kračji od okrog-lasto-podolgaste, v kratko konico zožene, bledo-rujave glavice. Ako naposled še omenimo, da so rujave nožnice včasi podaljšane v kratek Ust, ločili smo ga dovolj od drugih.
Nitasti loč cvete od rožnika do velikega srpana.
členkoviti loč zaduši včasi na vlažnih travnikih druge rastline tako, da ob košnji skoro ni drugega videti, kakor loč pri loču. Ta prevrat se je vršil polagoma na veliko škodo posestnikovo. V visokosti in v postavi sploh se ta rastlina zelò izpre-minja, po listih jo pa spoznaš na prvi pogled.
V zemlji ima členkoviti loč vodoravno, z belkastimi vlakni pokrito koreniko. Ta jo držijo močno v tleh.
f
Iz nje izraste več golih, neznatno stisnjenih, nad 60 centimetrov (2 čevlja) visokih, jednovitih stebel, ktera se odlikujejo po koleneih. V obče jih nimajo mnogo.
Na omenjenih koleneih stojijo goli listi, ki se z nožnico oprijemljejo stebla. Ti listi so bolj vejam kakor listom podobni, ker so popolnoma okrogli ali le malo stisnjeni in votli. Pogledaš li tak list proti luči, opaziš neke poprečne stene, ki ga delijo na pojedine predelčke. Ako ga prerežeš ali razcepiš podolgoma, uveriš se o tem do dobrega. Tudi slika kaže to prav dobro, zlasti na desni zgoraj, kjer vidimo kos lista s predelci.
Druga posebnost tega loča je razevetje, ki ne sili kje iz stebla na dan, ampak se nahaja vrh njega. Drobni cveti stojijo po 3—10 ali tudi po več v manjhnih šopih, združenih v več ali manj sestavljen lat. Posamezni cvet je podprt z neznatnimi luskicami, ima v obodu 6 lističev, nadalje 6 prašnikov in vrat s 3 brazdami (na desni spodi). Eujavkasta glavica (na levi) je včasi daljša, včasi pa kračja od oboda.
členkoviti loč cvete rožnika in malega srpana. Senožet, na kteri je mnogo tega plevela, videti je ob košnji nekako temna, kar prihaja od rujavkastih cvetnih delov.
Med mnogobrojnimi loči prvakuje stisnjeni loč skoro povsod po vlažnih travnikih in pašnikih, kterih tla nagibljejo bolj na peščeno stran. Tudi kraj potokov, mlakuž itd. je navadna rastlina.
Na plazeči koreniki stoji 15—45 centimetrov (l/2—1 V» čevlja) visoko, stisnjeno steblo, ktero ima ob dnu 1—2 malo da ne pritlehna lista, ki mu ne segata do vrha. Približno ob stebelni polovici sedi posamičen, črtast, žlebasto vdrt list; taki so tudi pritlehni. Na desni zgoraj je kos lista, da se vidi globoki žlebič.
Posamezni, včasi pa tudi v šope združeni cveti stojijo vrh stebla v rahlem latu, čegar vejice kvišku molijo in se na koncu nekoliko razvejijo. Obodovi lističi (na levi) so jednaki, jajčasto-podolgasti, zelò topi in svetlorujavi.
Po hrbtu imajo zeleno progo, po robu	Slika 485. Stisnjeni loč.
so pa belkasti in skoro za polovico (Jùncus compréssus.)
kračji kakor zrela, okroglasta, v kratko ost se okončujoča glavica. Vrat je kraéji od plodnice.
Stisnjeni loč cvete od rožnika do velikega srpana.
Močvirski loč (Juncus supinus) se vzdiguje iznad nitaste, plazeče, tu pa tam skoro v gomolje odebeljene korenike ali naravnost na viš, ali pa leži po tleh. Njegovo steblo je tanko in listnato; listi so nitasti in spredi plitvo vdrti. La-tasto razcvetje se nahaja vrh stebla in ima glavičasto združene cvete rujave ali črne barve. Suličasti obodovi lističi so jednako dolgi; zunanji so rtasti, notranji topi in kračji od podolgaste, tope in v kratko konico se okončujoče glavice. Prašniki so samo trije; za polovico so kračji od oboda.
Močvirski loč cvete od rožnika do velikega srpana.
Močvirska preslica
ali ràba soseduje drugim malovrednim rastlinam, ktere se razprostirajo po vlažnih in mokrih travnikih. V zemlji ima dolgo, razvejeno, črno koreniko, ktera poganja 15—60 centimetrov (Vg—2 čevlja) visoka, brazdasta, gola stebla. Ta so votla, zelena in élenkovita. V njih se seseda mnogo trdega kremena, vsled kterega se skrhajo kose, kedar jim začnejo kosci rezati glavice. Iz kolenec izrastejo cevaste nožnice, ki se razcepijo na ostre, belo obrobljene zobce. Pod omenjenimi nožnicami stoji kolobar tankih, dolgih vej, ktere daleč od stebla molijo in so njemu jednako stvar-jene. čim više, tem kračje so; v vrhu pa jih ni. Pravih listov rastlina nima.
Vrh stebla in večjidel tudi konec vej se naredijo valjasti klaski z mnogo-brojnimi kličnimi zrni ali trosjem. To in druge podrobnosti smo razložili, ko smo govorili o njivski preslici. Dvojnih stebel pa močvirska preslica nima, ampak na zelenem steblu se napravi trosje, ktero v vlažnih tleh rado klije in novo rastlino Slika 486. Močvirska ustanovi.
preslica. (Equisétum	Preslice so druga drugi precej popa ustre.)	dobne. Eazun močvirske in njivske rastejo
po mokrotnih travnikih sem ter tja tudi še nektere druge. O vseh veljajo nastopne besede. Dokler ostane travnik močviren,

ni jih mogoče popolnoma zatreti; kedar pa izgine preobilna vlaga in se je zemljišče dobro osušilo, izginejo z drugimi pleveli tudi preslice.
Mahovi.
Na vlažnih travnikih, zlasti takih, kteri nimajo zravnanih tal, kjer torej v večjih ali manjših jamah mokrota zaostaja, naselijo se prav navadno raznovrstni mahovi. Y vodi sicer ne živijo, ali vendar jim je vlaga neobhodno potrebna. Kjer najdejo ugodne podlage, namnožijo se hitro in izpodrivajo dobre, sladke trave. Te ginejo vedno bolj in bolj, na njihovem mestu se pa širijo kisle, in poprej dobra, toda neoskrbovana senožet se polagoma izpremeni v slab travnik. V prvi vrsti moremo skrbeti za to, da osušimo dotično zemljišče. O tem smo že poročali, tu pa hočemo gospodarjem le povedati, kako naj odpravljajo mah s travnika.
Kakor hitro skopni sneg in se zemlja po vrhu malo otaja, moramo z mahom zarastene travnike z železno brano dobro prevleči. Ta izruje iz zemlje mnogo mahd, kteri se potem spravi na kup in sežge. Ako ponavljamo to delo vsako pomlad, izginil bo mah v nekolikih letih popolnoma z naših se-nožetij. Kdor ga pa hoče v dveh letih iztrebiti s svojega travnika, naj ga potrese spomladi z neugašenim, v moko zdrobljenim vapnom, dobro prevleče z železno brano in nabrani mah sežge. Prav dobro stori, kdor travnik potem z gnojnico zalije. Namesto vapna je dober tudi gips. Da po travnikih, ki so zarasteni z mahom, ne raste rada trava, to vé vsak kmetovalec. Taki so navadno mokri, in prav zato jim posebno ugajata vapno in gips.
Železna brana pa še tudi drugače izvrstno služi travnikom. Prvič poravnà vse krtine, ktere moramo sicer poravnati z grabljami; drugič raztrga rastlinam korenine, vsled česar se spomladi bolj razrastejo, in tretjič zrahlja travniku tla.
Travniške rastline zahtevajo, ako naj dobro rastó, zraka, toplote in vlage. Zrak prihaja h koreninam samo tedaj, ako je zemlja zrahljana. Toplota je potrebna za vsako življenje; zemlja se pa tem bolj segreje, čim hitreje izpuhti nepotrebna voda iz nje. Vlaga je zemlji zato potrebna, da se raztopijo redilne snovi. Trda travniška tla ostanejo dolgo mokra^ in mrzla, a kedar se posušijo, postanejo pa le težko zopet vlažna. Na povlečenih travniških tleh je pa drugače, ker morejo vsak čas sprejemati vlago.
Zrak, toplota in vlaga pa morejo vplivati tudi združeni prav dobro na travnik, če imajo pristop v tla, ker največ po-morejo, da razpadejo rudnine, in da se raztopijo rudninske redilne snovi.
Povlačevati pa moramo o pravem času, t. j. tedaj, kedar so travniška tla konec zime toliko mehka, da se morejo klini od brane zadirati v zemljo. Prevlečeni travnik mora biti dobro razpraskan na vse strani, kar z navadno našo brano ni mogoče. Naredili so posebne travniške brane, ki so dosti težke in sestavljene iz mnogih majhnih železnih členov. Ker se s tako brano na dan mnogo opravi, in ker je večjidel za posameznike predraga, priporočamo našim kmetovalcem, da si jo omislijo z združenimi močmi, na pr. za vsako vas po jedno.
Tudi senea ugaja mahovom, o čemur se lahko prepričamo, ako pogledamo na kak Sadovnik, kjer je drevje pregosto. Sčasoma izgine trava skoro popolnoma. Kedar torej zasajamo nov Sadovnik, treba je že od začetka misliti na to, da se drevje močno razrašča, torej mnogo prostora potrebuje.
Dohodke travnikov moremo izdatno povišati, ako poravnamo njihova tla. Na neravnem travniku nahajamo namreč griče in jame. Griči so navadno podvrženi suši, po jamah pa zastaja voda, ktera jih dela močvirne. Na taki senožeti ne dobivamo povsod jednake krme, in marsikteri prostor ostane gol ali pa pičlo obrasten. Zatorej priporočamo, naj vsak gospodar poravna svoje travnike, zakaj delo ni težko in vendar zelò koristno. Najprej izpodrežemo rušo po onih prostorih, ki jih je treba ali znižati ali napolniti. Potem spravimo pod rušo ležečo zgornjo zemljo na stran in jo potem, ko se ruše z nova pokladajo, podmetavamo pod nje. Griči se odnesejo, jame pa zamečejo z zemljo. Ako se nahaja na senožeti kaka velika jama, lahko navozimo od drugod prsti ali peska v njo in potem jo zakrijemo z dobro zemljo. Ko je poravnano površje, namečemo shranjeno dobro zemljo povsod jednakomemo in na njo položimo ruše. Na takem travniku je trava povsod jednaka in delo ni tako zamudno.
Travna rja (Dilophóspora gräminis).
Trave po naših senožetih trpijo mnogo od travne rje, vendar smo še na boljšem, kakor Francozi in Angleži, kterim uničuje rž in pšenico. Ali kar še danes ni mogoče, to je mogoče jutri, in tako se lahko dogodi, da se nam nekega dne že itak ogromno število zajedavk na naši poljščini pomnoži za jedno. Kako škodo more napraviti ta zajedavka, razvidno je
iz tega-le. Na Angleškem so opazovali, da na močno napadeni njivi četrti del klasja ni imel nobenega zrna, in da so našteli na najboljših klasih komaj po 2—3 zrna. Večjidel je bil klas izpremenjen v neko belo, mesnato tvarino, v kteri je bilo videti mnogo svetlih črnih pik.
Na raznih travah, na pr. na šopulji, pesji travi, bilnici in lisičjem repu opazimo na listnih nožnicah, ko še včasi raz-evetje zakrivajo, rumenkaste, pozneje črne in rumenkasto obrobljene lise. Ako se je razcvetje izmotalo iz nožnice, pokažejo se jednake lise na steblu in včasi tudi na cvetu. Pod lisami se razprostira med stanicami podgobje, iznad kterega se vzdigne na kratkih trosonosih jajčasto trosje, s šopkom kratkih nitic na koncu. Nekoliko pozneje počrni napadeno mesto popolnoma in se prestvari v neko gosto tvarino, v kteri je vstla-nih veliko okroglih, črnih posodic. V teh je mnogo trosja, ki tudi nosi mičkeno kodeljico. To trosje povzročuje spomladi škodljivo rjo.
Dokler zajedavka prizanaša žitu, ni škoda tako občutljiva, dasi tudi ni majhna. Na travniku se ne dà mnogo storiti; jedino, kar bi priporočali, bilo bi to, da se pokosijo obolele rastline. Sploh pa bi imelo to le tedaj nekaj uspeha, ako se takoj zgodi, ko se pokaže bolezen.
Naše škodljive rastline.
46
Rastline škodljive gozdom.
V naših krajih si brez gozda skoro ne moremo misliti umnega kmetijskega gospodarstva. Iz njega dobivamo potrebnih drv; on nam daje les za stavbe in za izdelovanje mnogovrstnega orodja, pohištva in drugih potrebnih rečij. Lepa vrsta rokodelcev si služi svoj kruh s pripravljanjem in izdelovanjem razne lesnine ; lastnik pa ima od gozda tudi še postranskih dohodkov. Najbolj čutijo vrednost njegovo ljudje po takih krajih, kjer so ga nekdaj imeli, pa ga sčasoma zatrli. Ne moremo si misliti žalostnejšega in ubožnejšega kraja, kakor so široke planjave brez gozdov, kjer niti toliko lesa ne izraste, da bi si človek enkrat pošteno zakuril!
Moti se, kdor misli, da gozd samo tedaj koristi, ko je posekan. Posameznik seveda gleda navadno le na to, koliko dobička mu more dati gozd, ako ga izpremeni v malovredno goščo. On ne pomisli, kako potreben in imeniten je, dokler še stoji. Zato naj na kratko izpregovorimo o njegovi koristi, mogoče, da naš glas ne ostane „glas vpijočega v puščavi“.
Vsakemu je dobro znano, da v gozdu veter nima toliko moči, kakor na planem. Koder so po gorah opustošili gozde, vzeli so dolinam zavetje, zakaj vetrovi dobivajo po njih večjo moč, one postajajo hladne in izgubljajo prejšnjo rodovitnost. Največ trpi sadno drevje, ker mu mrzli vetrovi spomladi cvetje popalijo. Prej malo da ne nepoznane prikazni so zdaj na dnevnem redu. Suša, močni nalivi, grozni viharji in toča si zdaj roko podajajo. Nikdo nam ne more očitati, da je to vse pretirano; zakaj v tem se strinjajo poročila iz vseh krajev, kjer so z gozdom slabo ravnali.
Nadalje je gozd preimenitne važnosti zato, ker hladi po letu zrak in zmanjšuje vročino. Ne samo iz vsakega drevesa, temveč tudi iz vsakega lista hlapi vodna para; njegova tla so vedno kolikor toliko vlažna, in iz njih se vzdiguje istotako omenjena para. Da se pa more to vršiti, potrebuje gorkote, ktera se nahaja v gozdnem zraku. Zavoljo tega je ta v lesu hladnejši, kakor na planem. Seveda moramo v poštev jemati tudi to, da se zrak pod košatim vejevjem v gozdu ne more nikdar toliko ugreti, kakor na planem. Zato pihlja zjutraj hladen veter iz gozda, ker si želi hladnejši gozdni zrak izjednačiti toploto z zunanjim gorkejšim. Ysak dobro vé, da se
r ■
pomnoži gorkota zemeljskih tal po dnevu od solnčnih žarkov, po noči pa zmanjša. Na gozdna tla navadno ne padajo solnčni žarki, ker jim to brani zelena streha ; zato se ne morejo po dnevu toliko ugreti, po noči pa ne toliko ohladiti. Iz tega pa sledi, da je zvečer zrak v gozdu toplejši kakor zunanji, in zato veje zdaj hladna sapica proti gozdu. To je velikega pomena zlasti spomladi in jeseni, ko mnogim rastlinam preti slana in mraz.
Ljudje, ktere kličejo vsakdanji opravki pod milo nebo, so trdnejši in zdravejši od mestnih prebivalcev in takih, ki živijo večjidel med 4 stenami. Po velikih mestih namreč je zrak onečiščen po človeškem in živalskem dihanju in po izpari vanju mnogovrstnih smrdljivih stvarij. Ta izprijeni zrak diha drevje v svoje zelene dele, izpreminja ga ondi in nam ga zopet vrača čistega. Kdo ne ve, kako ugodno oživlja človeka zrak na planem, posebno v solnčnem gozdu! Ni treba dolgo iskati vzrokov, zakaj prihajajo meščanje po letu na deželo, zakaj se radi zbirajo po toplicah in se preselijo vsaj za nekoliko tednov na kmete, čisti, zdravi zrak jih vabi tjakaj ! človeku vendar ne ugaja suhi zrak, ker draži dihala. V gozdih pa in v njihovem obližju je zrak vedno nekoliko vlažen, in to zaradi tega, ker iz drevja in gozdnih tal neprenehoma hlapi vodna para. Iz navedenih vzrokov pa tudi po krajih z obširnimi gozdi precej pogosto dežuje, in poletni dež prav prijetno ublažuje hudo vročino; kjer pa ni gozda, ondi je dež jako redka in nenavadna prikazen. Tudi se ne da tajiti, da so nasledki deža v gozdu drugačni, kakor po goličavah in brezdrevesnih ravninah. Bodi si, da suje še tako silna ploha izpod neba, gozdu to navadno prav nič ne škoduje ; zakaj na vejah in na listju se razbijajo vodeni curki in padajo večjidel v pohlevnih kapljicah na zeleni mah, s kterim so preprežena tla. Ta se nasrkajo vode do sitega, razne nižje rastline, na pr. mahovi, lišaji itd., ter suho listje se je napijejo kolikor največ mogoče, ostala se pa počasi odteka v dolino, kamor pride še le tedaj, ko po dolinskem nalivu skoro ni več ne sledu, ne tira. Počasi in polagoma lezejo kapljice druga za drugo v tla, pridejo do najnežnejših koreninic, v ktere jih nekaj vstopi, druge se pa spuščajo niže in niže ter se zbirajo v podzemeljskih tokih in žilah. Iz njih zajemajo vrelci in potoki, kterim navadno vse leto vode ne primanjkuje, in kteri tudi o dolgotrajni suši popolnoma ne usahnejo.
Popolnoma drugačni so nasledki hudih nalivov po gorah, kjer so posekali gozde. Komaj so spravili les z gore, začnejo se umikati mahovi, ker so izgubili svoje zavetje. Naposled
izgine tudi rodovitna zemlja, in pokažejo se kamenita tla. Zdaj se nimajo vodeni curki kje razbijati, in v strašnih hudournikih dere voda v dolino, valeč s seboj kamenje in pesek. Strašno je grešil človek zoper ravnotežje v prirodi, in strašni so temu nasledki! Z velikansko močjo prihrumi voda v nižave in pokazuje prebivalcem svojo silo s tem, da podira mostove in jezove, da zaliva in razdira hiše, vasi in mesta. Povodenj nič ne izbira! Tu poplavi rodovitne njive, ondi zelene travnike in nasuje včasi na nje proda in peska, da je joj. Tu odnaša rodovitno zemljo, niže kje pa pretvarja cvetočo ravnino v nezdravo in pusto močvirje. Daleč, daleč po dolinah čutijo kmetovalci škodo, ako niso po gorah prav ravnali z gozdom.
Pametni gorjanci pa varujejo svoje gozde tudi zaradi tega, ker jim ustavljajo snežene plazove in jih branijo gorskih usadov. Ob južnem vremenu namreč se udira večkrat sneg s strmin in golih vrhov. Gruda je v začetku sicer majhna, a narašča zmirom bolj in bolj, in vedno hitreje se pomika plaz v dolino ter jo zasuje s snegom. Njegovi presilni moči se ne more ustavljati niti hišica, niti trdno poslopje, temveč zropoče z njim v nižavo in pokoplje ljudi in živino.
V prejšnjih časih niso bile pomladanske povodnji tako navadne, kakor dandanašnji. To je popolnoma naravno. Dokler je bila gora zarastena z lesom, tajal se je sneg spomladi po gozdu počasi, in snežnica je tudi počasi odtekala. Ko je pa izginil gozd, postalo je tudi to drugače. Sneg se topi po golih rebrih naglo, vode hitro naraščajo in stopajo po dolinah Irez bregove, človek je torej največji pokončevalec gozda, njegov najsilnejši neprijatelj, s kterim se noben drug kvar-ljivec meriti ne more. V gozdu ni kakor napolju; nižje rastline so tukaj potrebne, da vzdržujejo vlago v tleh. Najbolj nepotrebno je v gozdu razno grmovje, ker jemlje drevju prostor in otežkoči raznovrstno delo. Nekaj smo ga spoznavali že v prvem poglavju, nekaj ga bomo pa opisali tukaj. Kakor drugje so tudi v gozdu najškodljivejše nektere glivice, in o teh hočemo poročati na zadnjem mestu.
Črni trn.
Ko se je začela oglašati kukavica v drevesnih vršičkih, osule so se meje, pašniki in slabo zarastli prostori po gozdih z belim cvetjem tako obilno, da bi človek skoro mislil na sneg. V polnem cvetju stoji črni trn ali trnoliea, ki nam na-reja precej skrbi zaradi tega, ker mu ni lahko odkazati pravega prostora. Nikjer ga ni nič prida, nikjer ni človeku na
korist. Da smo ga postavili le sem, zgodilo se je zavoljo tega, ker ga je kraj gozdov in goščav vendarle največ.
Kakor vsi grmi je tudi trnolica lesnata rastlina, ki se takoj ob tleh razraste na mnogo krev-ljastih vej z dolgimi in ostrimi trni a) in b).
Listi se pokažejo kmalu za cvetjem; majhni so, suličasti in napiljeni.
Cveti so češpljevim dosti podobni in ne delajo raz-cvetja; navadno stojijo posamezno, po 2, pa tudi po 3 po vejicah. c) nam kaže mnogoštevilne prašnike s čaš-nimi roglji, kteri so spodi zrastli v skledico ; sredi nje stoji zelena plodnica.
J1® ® razvije V okrogel, Slika 487. Črni trn. (Prunus spinósa.) kosčičast plod, kterega
nam predočuje d) podolgoma, e) poprek prerezanega. Plod — traina — je višnjev, slivasto nadahnjen, droben in jako trpek.
Trnolica cvete malega in velikega travna in dozori pozno v jeseni. Plod ni za nobeno rabo in postane sploh užiten, ako ga je močna slana poparila; pa tudi zdaj se ne iznebiš dolgo trpkega okusa. Iz cvetja kuhajo čaj, in les daje močne gorjače, pa vse to dobimo tudi od drugih rastlin; brez nje bi se torej lahko prebilo.
Koder raste trnolica, zaostaja druga rast, ker ji jemlje živež in prostor, in ker jo topi. Koliko lepega drevja bi lahko rastlo po prostorih, kjer se šopiri to ničvredno grmovje! Koliko lepe trave bi zrastlo po pašnikih, da niso zarasteni s tem grmom ! S pašniki stojimo najslabše ondi, kjer so občinska last. Tudi za žive meje, zlasti okoli sadnega vrta, ne moremo trnolice priporočati; zakaj na njej živi precejšnje število škodljive golazni, ktera se potem razhaja in razleze po sadnem drevju in ga oklesti do dobrega. Torej proč s kvarljivko, in
porabi rajši glog ali beli trn, ki je najboljši za meje. Ugovarjati moramo še z druge strani! Široko razvejena trnolica je najljubše skrivališče požrešnim srakoperjem. Tu je njihova mesnica, kjer nabadajo in mesarijo raznovrstne večje žuželke in druge živalice. Za to bi jim bil človek hvaležen, ko bi le drobne ptičke pustili na miru. Ali kjer srakoperji gospodarijo, tam ni krilatih pevcev, ki bi pobirali mrčesjo zalego po drevju, tam je vse pusto in zapuščeno, in namesto pevcev se širijo po drevju požrešne gosenice, ki oglojejo listje in cvetje, tebi pa pustijo prazne veje.
Navadni glog
ali beli trn je sploh znan trnat grm ali nizko drevo, ki se prav močno razveji in mnogo prostora potrebuje. Z jedne
strani otežkoči torej delo in prostovoljno gibanje v gozdu, z druge pa duši sosedno rast. V lesu ga zatorej ni treba.
Njegovi listi so v podobi in velikosti zelò nestanovitni, in težko jih je najti več, ki bi bili popolnoma jednaki. Navadno so narobe-jajčasti, bolj ali manj globoko zarezani in goli a).
Drobni, beli cveti b) stojijo konec vej in vejievčešuljah, c) prerezan cvet,
d)	cvet brez venčevih lističev. Ti in pa mnogobrojni prašniki stojijo na čašnem robu in odpadejo pozneje. Okrogli, rudeči plodovi e)—gloginj e,
medvedove hruške — so sicer užitni, pa ne posebno cenjeni. Na desni zraven e) vidimo poprek prerezan plod.
Slika 488.
Navadni glog. (Crataégus Oxyacäntha.)
Navadni glog cvete velikega travna in rožnika in se prav krasno osuje z belim cvetjem. Najbolj ga porabiš, ako nànj cepiš nešplje. Tudi za žive meje je izmed domačih trnov najboljši.
Kot posebna vrsta se od navadnega gloga lahko odcepi jednovratni glog (Crataegus monogena), ki ima večjidel samo 1 vrat na plodnici. Njegove veje so gole, listi spodi navadno sinji. Cvetni reclji so prav navadno kocinasti, in njegovo cvetje se razvije 14 dnij pozneje.
Navadna robida,
postružnica ali kopinjek ima ležeča, navadno več metrov dolga, robata stebla, ktera so ali popolnoma zelena ali temno-rudeča, ali pa samo spodi zelena in zgoraj rudečkasta. Vejnata so in imajo po sebi dolge, ravne ali ukrivljene, trdne bodljike. Nektere mladike se pripognejo s koncem k tlom, postanejo tu nekoliko debelejše, izgubijo liste, dobijo korenine in ustanovijo na ta način novo rastlino. Tako in pa po semenu se zaplodijo robide po gozdih in kraj lesov mestoma tako silno, da goščave dostikrat ni pregaziti mogoče.
Baztreseni listi so dolgorecljati in peternati ali trojnati z jajčastimi, večjidel nejednakim! listki. Glavni recelj, posamezni receljčki in glavna žila na spodnji strani se odlikujejo po jednakih bodljikah kakor steblo. Listi so zgoraj
Cveti so združeni v nepravih kobulih. Njihova čašica je zavihana nazaj, beli ali rožnorudeči venec pa razširjen in obdaja
Slika 489. Navadna robida. (Rubus fruticósus.)
temnozeleni, spodi sinji in nazobčani.
mnogo prašnikov in pestičev (spodi na levi). Plod — robidnice, postružnice ali kopinje — je črn, včasi rudečkast in užiten.
Robida cvete malega in velikega srpana in dozori konec poletja. Gozdom je jako škodljiva, ker topi mlado rast in vleče veje k tlom. Tudi moti delavca in otežkoči vsako delo. Ako te utegne kdo vprašati, čemu je ta grm v gozdu, ne vedel bi mu dati nobenega odgovora; torej sam ne veš, čemu se razprostira po tvojem zemljišču. Ne dà ti ne drv, ne stelje, pač pa ti zapira pot in te prisili, da jo kreneš na desno ali na levo. Iz gozda torej z robido, in ustreženo bo ne samo gozdnim rastlinam, temveč tudi tebi, ki si njegov lastnik. Gotovo se ne boš izgovarjal na robidnice, češ, otroci jih radi zobljejo. Ako jim nisi pripravil boljšega sadi, bolje, da nimajo nobenega. Zatareš pa robido tako-le: Malega ali velikega srpana poreži njena stebla prav pri tleh ; kolikor jih utegne še pognati, poreži jih prihodnjega leta.
Malin jak.
Po kamenitih gorskih gozdih, zlasti ondi, kjer se je posekal les, raste pogosto po prisojah malinjak v velikih družbah in napravlja goščave, ki so včasi komaj pristopne. Res da naberemo ondi dišečih malin, ktere lahko spravimo v denar, a ta dohodek ni v nobeni razmeri s škodo, ki jo trpi gozd in posredno tudi njegov lastnik. Kjer se je malinjak tako zaplodil in razširil, da stoji grm poleg grma, ne smeš pričakovati drevja, dokler nisi odpravil dušečega plevela. Ako pa hočeš imeti za domačo uporabo malin, zasadi si nekoliko rastlin Slika 490. Malinjak. (Elibus idaéus.) na vrt in zadovoljen boš.
r
Malinjak ima kratko, pa debelo podzemeljsko steblo, ktero poganja posamezne, kvišku moleče ali ležeče, okrogle veje. Te trajajo samo 2 leti, podzemeljski del je pa trpežen. Veje so porastene z rudečkastimi bodljikami, ki pa niso nikoli tako obširne in trde, kakor od robide.
Mladika požene prvo leto samo liste. Ti so pérnali in imajo 5—7 jajčastih ali okroglasto-jajčastih, nejednako napiljenih, spodi kosmatih listkov. Privrhni listi so včasi trojnati. Listki so spredi priostreni in ob dnu včasi srčasto izrabljeni. To velja posebno o brezparnih, ki so navadno najobširnejši b). Listi so recljati, po vejah raztreseni in podprti s suličasto-šilja-stimi prilistki. Druge pomladi se pokažejo beli cveti v stranskih, nepravih kobulih a); tudi konec vej jih je mnogo. Posamezni cveti so večjidel viseči in imajo 5 zavihanih čašnih rogljev in 5 ozkih jajčastih venčevih lističev, stoječih po koncu c). Nadalje je v cvetu mnogo prašnikov in plodnic z nitastimi vratovi. Plodnice sedijo na vzvišenem plodišču in se razvijejo v rudečo, dišečo malino d) in e), ktero prištevamo nepravim plodom, zakaj ona je sestavljena iz mnogih majhnih koščičastih plodičev, ktere lahko privzdigneš iznad plodišča.
Malinjak cvete velikega travna in rožnika.
Šipek
ali divja roža je vsakega cvetličarja in vrtnarja, kteri se peča z lepimi in dišečimi vrtnicami na veliko, pravo veselje. Da vsakega ne pobere in rabiti ne more, to je gotovo ; njemu po volji so samo mlada, ravna stebla. Taka presaja na svoj vrt in jih požlahtni o pravem času.
Pustimo mu to veselje, njemu je na korist; mi pa
Slika 491. Šipek. (Bosa oanina.)
si oglejmo rastlino z druge strani. Sipek je grm kratkega, precej debelega debla. Dokler je rastlina mlada, pokrita je z gladkim, zelenim lubom, na starih se pa ta razpoka in porujavi. Po njem sedijo trdne, ukrivljene in precej jednake bodljike, kakoršnih tudi po listnem reclju ne primanjkuje, samo da so tu manjše.
Eaztreseni, pérnati listi imajo 5—7 jajčastih, ostro napiljenih, zgoraj temnozelenih, spodi bledejših listkov, podprtih s prilistki a).
Veliki beli ali rudečkasti cveti izrastejo posamezno, ali po dva in dva. čašica ima jajčasto cev in pérnasto-nacep-ljene, zavihane roglje b) ; venčevi lističi so spredi srčasto iz-robljeni in kolesasto razprostrti. Po čašnem robu stoji mnogo prašnikov, iz njene votline pa štrlijo vratovi, pritrjeni na pojedine plodove. Nepravi plodovi (šipečje jagode) so škrlatno-rudeči in sestavljeni iz omesenéle čašne cevi in iz mnogobrojnih, z lasci obdanih, trdih rožek c). Spredi ima plod luknjo, skoz ktero molijo vratovi d).
Šipek cvete rožnika in malega srpana in raste pogosto kraj gozdov in po lesovih hribovitih krajev. Sploh ga ne primanjkuje nikjer, vendar mu najbolj ugajajo prisojne (solnčne) strani suhih, kamenitih prostorov. Marsikje ga je toliko po gozdu, da ti onemogoči skoro vsako gibanje. Da je to drevju na kvar, ni treba poudarjati, in zato moramo svetovati gospodarjem, da ga zatró. Plodovi so sicer užitni, a naš kmet nima od njih nobenega dobička. — Druge divje rože rastejo mestoma po njivah in poljskih mejah ; povsod jih je treba odpraviti.
Česmin
ali babkovina nam je po imenu že znan, zakaj imeli smo opraviti z njim, ko smo govorili o žitnih zajedavkah (str. 515). Ker omogočijo njegovi listi razmnožitev in prehajanje škodljivih glivic na žito, priporočali smo ondi kmetovalcem, naj ga ugonobijo v obližju njiv. Tu pa nam je treba zopet poročati o njem, ker jemlje drugim važnim rastlinam prostor in dotično zemljišče prav za prav krči in zmanjšuje. On nareja namreč prav obširne, 1—3 metre (3—9 čevljev) visoke grme, ki niso kmetu za nobeno rabo.
Košati grm ima jako močne in dolge korenine, ki poženejo že pri tleh razrastla stebla z mnogimi dolgimi in visečimi vejami. Yes grm je sivkasto-rujav in trnjev. Kratko-recljati jajčasti listi stojijo v šopih ; drobno napiljeni so in goli. Pod vsakim šopom se nahaja jednovit ali tridelen trn, ki se napravi namesto spodnjega lista a).

Iz šopove srede pridejo dolgi, viseči grozdi rumenih cvetov, s kterimi se osuje rastlina meseca velikega travna in rožnika. Cveti imajo vseh delov po šestero c), samo pestič je jeden. Venčevi lističi imajo ob dnu 2 temnejši žlezici, vkterih se nabira med. Zanimivi so gibčni prašniki, ki takoj skočijo proti pestiču, ako si se jih dotaknil spodi s kako ostjo d). Plod je po-dolgasta rudeča jagoda b) ; vse ostanejo dolgo po zimi na visečih grozdih, po kterih se ovadi česmin. Korenina, česminovina in plodovi se morejo sicer porabiti, ali posestniku navadno noben del ne na razpolaganje.
česmin raste prav navadno po suhih pašnikih, kraj gozdov in travnikov; tudi v mejah ga je mnogo. Ugonobiti se more samo s tem, da se izrujejo korenine iz zemlje.
Slika 492. Česmin. (Bérberis vulgàris.)
služi, ker ima večjidel kaj boljšega
Rumena ramšela (Polagala Chamaebüxus).
Po suhih gorskih gozdih, ki nimajo preveč sence, raste lepa rumena ramšela, ki je v cvetu kakemu lakotniku precej podobna. Njeno lesnato steblo je razkrečeno po tleh in kakih 20 centimetrov (8 palcev) dolgo. Suličasti ali črtasto-podol-gasti listi ostanejo tudi po zimi na rastlini; trdni so kakor usnje in zgoraj svetli. Cvetni reclji nosijo navadno po 2 rumena cveta. Od lakotnikov se razločuje po tem, da imajo cveti po 8 prašnikov, in po plodu, ki je glavica. V cvetu se strinja z navadno ramšelo, o kteri smo že govorili.
Kumena ramšela cvete malega in velikega travna.
Klokec,
k lo è ek ali divji srešček (Staphyléa pinnäta) je po naši domovini precej razširjena lesnata rastlina, vendar je je najti redkokje v velikih skupinah. Navadno samotari po listnatih gozdih ; kraj njih in po krčevinah pa živi marsikje v družbah. Mogoče, da se spomni marsikdo tega 3—6 metrov (9—18 čevljev) visokega grma, ako mu povemo, da je trgal svoje dni z njega belkaste, precej obsežne mehurčke in jemal iz njih jako trda semena. Z njimi igrajo po nekterih ' krajih dečki, ugibajoč, ali jih je „liho ali neliho“ število v zaprti pesti.
Klokec je grm rujavkastega, večjidel gladkega luba; včasi doraste celò v nizko drevo. Njegovo deblo ne postane nikdar posebno debelo; veje molijo na viš. Iz popkov se razvijejo spomladi, navadno malega travna, pčrnati listi z 2—4 pari jajčastih, golih, napiljenih stranskih in z jednakim končnim listkom. Listi so nasprotni, in ker izrastejo iz njihovih pazušic veje, so tudi te nasprotne.
Med listi se pokažejo velikega travna ali rožnika dolgo-recljata grozdasta razcvetja z rudečkasto-belimi cveti. Cvetni deli so nastavljeni po številu 5. čašica se razprostre kolesasto, venec pa le toliko odstopi, da moreš sešteti prašnike. Vse to dela cvet prav lep. Sredi njega stoji plodniea, ki se razvije v obširno mehurjasto glavico z nekolikimi bledimi semeni, ki použita povzročujejo nepresilno drisko.
Za kmeta nima klokec nobenega pomena. Res da rabi trdni les strugarjem, ali ti pridejo navadno po ovinkih do njega. Na drugo roko pa jemlje prostor drevesom, ki bi se naj košatila na njegovem mestu. Kedar snažiš gozd, tudi klokcu ne prizanašaj.
Zajčji läkotnik.
Sem ter tja po naših gozdih, zlasti na nerodovitni peščeni zemlji, raste zajčji làkotnik, 1—2 metra (3—6 čevljev) visok, zelen grm, mestoma v družbah, mestoma pa posamezno. Njegove veje so precej dolge, tanke in robate; starejše so gole, letošnje pa dlakave.
Majhni listi so jednoviti ali trojnati s po'dolgastimi, kratko-recljatimi in z mehkimi dlačicami porastenimi listki. Lista je z ozirom na veje zelò malo.
Veliki, dišeči cveti stojijo v listnih pazušicah. Njihova čašica je zvonasta in nacepljena na 2 ustnici. Zgornja ima 2, spodnja 3 nekoliko večje zobce. Lepi, rumeni venec je
sestavljen iz 5 velikih lističev. Zgornji je največji, srčasto-okroglast, ob robu zavihan, v sredi pa vdrt ; stranska sta podolgasta in spredi topa, spodnja pa izpremenjena v ladjico in ob dnu neznatno namehurjena. Vsi so žebičasti.
Prašnikov je 10; spodi so zrastli v cev. Plod je podolgast, stisnjen strok. Jeseni o suhem vremenu se raz-prezava, in loputi se zasučeta navzven.
Zajčji läkotnik cvete velikega travna in rožnika in je ondi, kjer raste v skupinah, nadležen gozdni plevel.
Ako hočeš zasaditi nov gozd, pusti ga v začetku, glej pa toliko, da ti ne uduši sajenic. Dobro jih brani solnca in vetra. Pozneje seveda ga ne boš trpel v gozdu.
Lakotnikov se nahaja po naših Skoro vsem ugajajo nerodovitni peščeni in skaloviti prostori, kjer nam ne delajo mnogo škode. Ako jih pa imaš v pravem gozdu, iztrebi jih popolnoma.
Navadna kosmulja
ali agras je 45—90 centimetrov (U/g—3 čevlje) visok, košat grm z visečimi, belkastimi in gladkimi vejami. Po njih stojijo močni tridelni trni jednake barve. To so listi, ki so se tako čudno preobrazili. Srednja, največja ost stoji namesto pravega lista, stranski pa namesto prilistkov. Da je to istina, poučijo te popki, ki se naredijo jeseni nad trni ; zakaj znano nam je, da sedijo drugod v listnih pazušicah. Omenjeni popki se polagoma podaljšajo v kratke vejice, ktere nosijo majhne, okroglaste, tri—peterokrpe recljate liste a). Ti so navadno debelo napiljeni in dlakavi. Malokdaj se najdejo grmi z golimi listi.
Izmed listov izrastejo na vsaki vejici ali vsaj na zgornjih kratki reclji, kteri se ali okončujejo v cvet, ali pa razdelijo na rogovili, kterih vsaka nosi po jeden cvet. Bodi si tako ali tako, pod cvetom je vselej mičkena zelena luskica, ktera kaže mesto, kjer se recelj deli. Včasi so tudi trije cveti na jednem reclju. Dlakavi cvet sedi na jajčasti plodnici in se odlikuje po svoji zvonasti čašici, ktere rob je nacepljen na 5 nazaj zavihanih, rujavkastih ali rudečkastih rogljev. Med njimi
(Sarothämnus vulgaris.) gorskih gozdih več vrst.
stojijo beli, neznatni venéevi lističi in med temi prašniki. Število venčevih lističev in prašnikov se ravna po čašnih rogljih, kterih je navadno 5, včasi pa so tudi samo 4 b). Na plodniei stojijo 2—4 dlakavi vratovi, ki segajo čašici do polovice in ostanejo tudi na zreli jagodi c). Te so precej debele, okrog-laste ali podolgaste in umazano-rumene, bledozelene ali temnorudeče in včasi posute s kratkimi ščetinicami. Ker so užitne, sadijo kosmuljo prav radi na vrte in ji dajejo obliko majhnega drevesca.
Navadna kosmulja cvete malega in velikega travna in raste po gorskih gozdih. Tod je gozdni plevel in zaraste krčevine tako, da stoji grm pri grmu, in da ni mogoče naprej.
Slika 494.
Navadna kosmulja. (Ribes Grossulària.)
Sem ter tja raste kraj gozdov planinska kosmulja (Ribes alpinum), ktera navadno ne gre globoko v les. Od prejšnje in drugih sorodnic se prav lahko razločuje po grozdih, ki štrlijo na vil, in po tem, da so cveti večjidel dvodomni. Njene drobne jagode so rudeče in osladnega okusa. Cvete velikega travna in rožnika.
Meduljevina,
medulovina, metrika, hudotovina, hudobika, dobroletovina, brovnika ah nedeljni les je dosti navaden nizek grm naših gozdov, kterih se bolj ob robu drži, in
sili navadno samo ondi v nje, kjer so nastale velike krčevine. Posebnih hudobij ji ne moremo očitati, a to pa vendar lahko trdimo, da je brez vsake koristi v gozdu, in da jemlje prostor in živež drugi rasti.
Njene nasprotne veje so sivo-rujave, v mladosti porastene s sivimi dlakami in rastejo počasi. Veliki listi so tudi nasprotni in stojijo na kratkih recljih. Jajčasti so, ob dnu srčasto izrobljeni in napiljeni ah napiljeno-nazobčani. Zgoraj so temni, spodi pa kocinasti, kakor da bi bili z volno pokriti.
Konec vej so obširni nepravi kobuli belih, cvetov z neznatno čašico in peterokrpim cvetnim vencem, na čegar dnu je pritrjenih 5 prašnikov. Zelena plodnica dozori v rudečo, nazadnje črno jagodo, ki služi po zimi raznim pticam v živež.
Meduljevina cvete velikega travna in rožnika.
Navadni vresek
ali žrnovec je nizek, vedno zelen grm ležečega debelca, iz kterega izrastejo zelò razvejene, kvišku moleče, 30—90 centimetrov (1—3 čevlje) dolge, šibaste veje. Barve so ruj ave, mladike so pa zelene. Po njih stojijo v 4 vrstah prav majhni, črtasti, skoro pokrivajoči se listi. Vsaka vejica je podprta z nekoliko večjim, spodi na 2 konici nacepljenim listom a).
Svetli, bledorudeči cveti stojijo konec vej v precej dolgih, večjidel jednostranskih grozdih.
Pod vsakim cvetom se nahajajo 4 zeleni lističi v križu, h) cvet
Slika 495. Meduljevina. (Viburnum Lantäna.)
Slika 496. Navadni vresek. (Calliina vulgaris.)
od strani, c) od spodi, da se vidijo njegovi zunanji deli. Čašica je suha, kožnata, večja od venca in razdeljena na 4 roglje ; po barvi je ni mogoče ločiti od zvonastega venca. Kljukastih prašnikov je 8 ; njihove prašnice so škrlatnorudeče, in vsaka se odlikuje po 2 nitastih podaljških d). e) prerezana plodnica z vratom in dvema prašnikoma. Plod je glavica.
Navadni vresek cvete malega in velikega srpana in napravlja po nekterih krajih razsežna vresišča, ki so ondotnim Stanovnikom prava dobrota. Pri nas vresek nima tega pomena, in dasiravno je mnogo suhega in nerodovitnega prostora z njim pokritega, koristi vendar le nekoliko s tem, da zakriva goličave in pripravlja zemljo za druge rastline sposobno. V borovju ne dela škode; ondi celò pospešuje mlado rast. Drugače pa ondi, kjer hočeš zasaditi smrekov ali jelov gozd. Tu se mora vresek poprej odpraviti, kar pa ni tako lahko; zakaj najmanjša zaostala korenina poganja z nova in prepreže tla. Zato prištevajo gospodarji vresek najnadležnejšim lesnim plevelom. Kako hrepeni vresek po svetlobi, vidi se najbolj tam, kjer se pokažejo v gozdu krčevine. Med tem ko je v temi komaj životaril, postane na planem hitro dosti visok. Kjer ležijo travniki ob gozdih, naseli se dostikrat tudi na njih in zaduši sčasoma vso travo. Tu ga moraš v začetku v živo prijeti, da ne more segati dalje.
Slika 497. Rudeča resa. (Erica carnea.)
Rudeea resa,
res ali vres je lep, nizek grmiček gorskih krajev, kteremu najbolj ugajajo vapnena tla. Navadno raste družno in pokrije včasi zemljo daleč okrog. Spomladi, ko se je osula z lepim, rudečim cvetjem, lepša in krasi nerodovitna tla in pripomore, da dotična okolica ni še pustejša. Pogosto jo nahajamo tudi po suhih jelovih gozdih, kjer jo je treba ugonobiti, ker jemlje drevju že itak pičlo hrano. Y tem pomenu je gozdni plevel, in ker duši mlado rast in brani, da ne more seme poganjati, zato je tem škodljivejša, čim bliže stojijo posamični grmički. Korist, ki jo ima človek od nje, je celò neznatna; zakaj za steljo ni kaj posebnega, na drugo stran nam pa ne daje ničesar.
Njeno steblo se drži tal, gole veje pa gredo na viš; visoke so 15—60 centimetrov (J/2—2 čevlja) in do vrha listnate. Neznatni listi stojijo po 4, včasi tudi po 3 v vretencih. Črtasti so in zgoraj malo da ne ploščnati, spodi pa zbočeni in po sredi vdrti v plitev žlebič. Celorobi so in goli, mlajši pa po robu včasi priostreni. Spredi so topi.
Konec vej in vejic stojijo za lističi drobni cveti v jedno-stranskih grozdih. Rudečkasta čašica ima črtasto-suličaste roglje, kteri obdajajo podolgasti cvetni venec (na desni spodi). Ta ima 4 tope zobce in zakriva 8 prašnikov. Njihove črnkaste prašnice nimajo nikakoršnih izrastkov. Pod cvetom sta 2, včasi 3 krovni lističi. Jajčasta plodnica ima 4, z mnogimi semeni napolnjena predelca. Cveti se razvijejo že jeseni kot zeleni popki.
Da cvete mali grmiček spomladi, bilo je že omenjeno.
črnica ali črna jagoda je po gozdih hribovitih krajev skoro povsod navaden, nizek grmiček, ki doseže kakih 15—45 centimetrov (Va — IVa čevlja) visokosti. Navadno je zelò vejnata in ima zelene, robate veje, starejši njeni deli so pa rajav-kasti in okrogli. Po naših krajih se za pritlikavko večjidel nihče ne zmeni; le kedar so jagode dozorele, hodijo jih otroci nabirat, in to večinoma taki, kterim oče ni preskrbel boljšega sadu.
Majhni, jajčasti listi so raztreseni po letošnjih mladikah in prav kratkorecljati. Po robu so drobno napiljeni in odpadejo jeseni. a) nam predočuje
Naše škodljive rastline.
Borovnica,
Slika 498. Borovnica. (Vaceininm Myrtfllus.)
47
pomanjšano rastlino, na kteri vidimo tudi viseče cvete v listnih pazušicah. b) je posamezen cvet, čegar čašica je samo zelen rob, pritrjen na plodnici. Venec je vrčast, skoro okrogel, bledo-zelen in rudečkast. Njegov rob je spredi nacepljen na 5 mičkenih ukrivljenih krpic. Tu gleda iz cveta vrat, stoječ na plodnici, na kteri se nahaja belkasta, nazobčana ploščica in okoli nje 8 prašnikov. Okrogle, črne in slivasto nadahnjene jagode so za grah debele in užitne, c) jagode na vejici, d) prerezana jagoda.
Borovnica cvete velikega travna in rožnika. Gozdu je ta neznatni grmiček jako škodljiv, in to tem bolj, čim večjo goščo je napravil. Le poglej tak gozd ! Skoro gotovo ne najdeš mladega drevesa v njem, zakaj gosto grmičje zaduši malo da ne vsako drugo rast in izsesava zemljo, da postane popolnoma nerodovitna. To se najbolj videva po borovju in smrečju, kjer je zemlja že sama ob sebi slaba. Ker je in ostane borovnica najškodljivejši gozdni plevel, dalo bi se morebiti pomagati s tem, da ga izkopljemo in potem pustimo na mestu za gnoj. Ne smemo pa prezirati, da je to po strminah zelò težavno in ondi celò nemogoče, kjer je zemlja rahla. Ako pa vendar želiš zboljšati tak gozd, moraš ugonobiti borovnico in preprečiti na drug način škodljive usade.
Rumena omela. (Lorànthus europaeus.)
Kakor belo omelo, imenuje ljudstvo tudi rumeno „lim“. Po naši domovini ni preveč razširjena, ali kjer se je naselila, ni v gozdu skoro dobiti drevesa, ktero bi ne kazalo vsaj nekaj grmov te zajedavke. Tudi je bolj izbirčna kakor bela, zakaj ugajajo ji samo hrasti, na druga drevesa ne gre nikoli. Na hrastih nareja precej obširne grme, ki sedijo po vejah, slabijo jih in sčasoma popolnoma uničijo. Njene krhke veje so okrogle, popolnoma gole in rogovilasto razvejene. Ysaka je na debelejši s členom pritrjena in ima na zgornjem koncu dva poševna člena, na kterih sedita rogovili. Razun rogovil se nahajajo tudi manjše stranske veje, ki so rogovilam v vsem podobne, in ki se tudi jednako razvejavajo, pa nasprotno stojijo.
Majhni, nasprotni listi so temnozeleni, kratkorecljati, mehki, narobe-suličasti ali podolgasto-jajčasti, topi, celorobi in zoženi v recelj. Po zimi odpadejo, in goli grm je potem kaki široki metli podoben.
Konec mladik stojijo grozdi drobnih, zelenkastih cvetov. Ti so navadno dvodvomni, včasi pa tudi popolni in podprti z 1—3 lističi. Cevasta čašica ima 6 kratkih zobcev, venec pa
4—8 črtastih lističev, na kterih so ob dnu postavljeni prašniki. Iz plodnice se razvije sočnata, rumena jagoda z jednim semenom.
Rumena omela cvete malega in velikega travna. Kar smo povedali o beli omeli, velja tudi o rumeni.
Leska.
„Po zimi cveti, po letu zeleni, jeseni rodi“, je znana uganka med slovenskim ljudstvom in se nanaša na lesko, ktero neubogljivi in srboriti otroci navadno zgodaj v mladosti spoznavajo. V sedanjem času, ko vsaka stvar le toliko velja, kolikor plača, izgublja tudi leska zmirom bolj svojo veljavo, in nekteri gozdarji jo prištevajo kar naravnost gozdnim plevelom. Za naše kraje nima posebnega pomena, zakaj lešniki nam niso vrgli nikdar in nam še dandanašnji ne vržejo beliča; pač pa služijo lepi, okrogli poganjki še vedno za obroče na različnih posodah, ali tudi nje izpodriva železo zmirom bolj in bolj. Nov sod se nabije rajši z železnim obročem; zakaj to ne ugaja samo očesu, temveč tudi Slika 499. Leska. (Córylus Avellana.) bolj trpi in nas ne
spravi tako hitro v kako zadrego. Važna je leska le za take kraje, kjer je na pr. rešetarstvo ah kaka druga jednaka obrt doma. No tu se naj goji, drugod pa vsaj iz gozda odpravi, zakaj dosti je še drugih prostorov, ki ne ugajajo boljši rasti. — Mislimo si na pr. posekan gozd, kjer se je zasadilo leščevje. Ali bo to vrglo gospodarju toliko, da si more kupiti drv in drugega lesa? Gotovo ne! Ker se leska prav rada naseli na
goljavah, treba jo je odpraviti in že od začetka gledati na to, da tak prostor zasadimo s koristnim drevjem.
Leska je navadno grmasta, včasi pa tudi majhno drevo. Že jeseni se naredijo na kratkih vejicah valjasta razcvetja, ki prezimijo in se zgodaj spomladi — večjidel že svečana ali sušca — razvijejo. Zdajci se precej podaljšajo in visijo navzdol, kakor nam kaže naša slika, kjer vidimo 3 take mà-čice a). Na mehkem redju je vse polno majhnih lusk, in vsaka taka luska je cvet svoje vrste, h) nam predočuje tako lusko povečano. Na notranji strani opazimo še 2 manjši luskici in na vsaki 4 prašnike. To je prašni cvet, ki odpade pozneje. Na debelejših vejicah izrastejo v pazušicah z luskami dobro oko-varjeni popki, izmed kterih so nekteri pestični cveti, ki se spoznajo najlaže po tem, da gledajo iz njih rudeče niti (naj-višji popek na sliki), c) je tak pestični cvet, iz kterega se razvije velikega srpana lešnik d). Prašni in pestični cveti so sicer na tisti rastlini, a vendar ločeni drugi od drugih, in zato imenujemo lesko jednodomno.
Mladike so porastene s trdnimi dlakami, ki v drugem letu odpadejo. Po njih stojijo na kratkih recljih veliki srčasti, nejednako napiljeni in spodi dlakavi listi. Ti se razvijajo iz jednakih popkov, kakor pestični cveti, toda pozneje.
Leskove šibice so „imenitne“ tudi zavoljo tega, ker služijo v mnogovrstnih vražah, zakaj brez njih niti v „ris“ ne moreš iti.
Navadna brina.
Po nerodovitnih pustinah dela navadna brina komaj pristopne goščave. Tod nabirajo ubožni ljudje njene jagode, iz kterih se kuha brinovec, in ktere se porabljajo tudi na druge načine. Vendar pa kajenje z brinjem ni kaj posebnega, in dasi tudi dim dobro diši, slabega zraka v stanovanju ti vendar ne more zboljšati. Tu je treba zračiti, da se razkadi okužena sapa in nadomesti z zdravim, svežim zrakom. Požirek pravega bri-novca pa želodcu dobro de, in trpežni les služi strugarjem. Od brine imamo marsikaj, vendar smo jo uvrstili med naše škodljive rastline; zakaj v gozdu in kraj lesov ni samo nadležna, temveč naravnost kvarljiva, ker jemlje drevju prostor in živež ter topi gozdne zasade.
Brina je navadno grm, včasi pa tudi nizko drevo z razkrečenimi, na vse strani visečimi ali kvišku molečimi vejami. One pravilnosti, ki jo opazujemo pri drugih storžnjakih, iskali bi na njej zastonj. Sinji listi stojijo vedno po trije na jednaki
visokosti ; podobni so šiljastim, krepkim, jako rtastim iglam.
Po starejših vejah in po deblu odpadejo sčasoma, in zaradi tega nastane neka nepravilnost.
Brina je dvodomna; njeni drobni cveti izr aste j o v prav majhnih mačicah iz listnih pazušic. a) veja s prašnimi, d) s pestičnimi cveti in plodovi. Istotako nam kaže b) mačico prašnih, c) pa pe-stičnih cvetov ; v njihove podrobnosti se tukaj ne moremo spuščati. Plodna mačica se preobrazi v drobno jagodo s tem, da se mesnate krovne Slika 500. Navadna brina. (Juniperus communis, luske zrastejo v celoto, kakor to vidimo na črnkastem plodu e), ki ima spredi 3 plitve zareze.
Navadna brina cvete meseca malega travna, in njene sterzaste jagode dozorijo še le jeseni drugega leta. Lahko jo priporočamo za žive meje, ker se dà lepo prirezati, ker na njej ne živi mnogo mrčesa, ki utegne uhajati na sadno drevje, in slednjič tudi zato, ker dolgo trpi, in ker njene igle odvračajo večje živali in nepoklicane goste od sadnega vrta. Ozirati se je pa treba na to, kar smo povedali o brinah, ko smo govorüi o kvarljivkah na sadnem drevju.
Vranji grmiček na jelkah. (Aeeidium elatinum.)
Tako sem večkrat slišal imenovati one čudne nestvore na jelkah ali hojkah, ki se na tem spoznajo, da je mnogo kratkih jelkinih vejic v nekako metlo zamotanih. Vzrok te prikazni je majhna gliviea, ktero prištevamo rjam. Vsled nje nastane včasi velika škoda v gozdu, zakaj napadena drevesa veter prav lahko
polomi. Spoznaš pa to bolezen na oteklinah sicer zdravega drevesa, ktero postane ondi dvakrat tako debelo kakor drugod, in ktero je na takih mestih pokrito z debelo, globoko razpokano skorjo. Letni prirastki lesä na oteklinah niso jednako-merni, toda večjidel zelò razviti; včasi ni mestoma na njih prav nič lesa, tem več pa luba, Dokler je les z lubom pokrit, tedaj je trden, kakor zdravi les; ko pa lub odpade, sprhni les prav naglo, in sicer ne samo na rani, temveč daleč okoli, in deblo postane ondi slabo ter se ne more vetru dolgo ustavljati.
V	lubu takih oteklin najdemo glivino podgobje, ktero je jako silno razvito, in ktero sega celò v les. Ne zadovoljuje se s tem, da premreže sčasoma vse staničje dotičnega mesta, ampak si prisvoji vsebino stanic počasi s tem, da zavrta vanje posebne sesalke.
To zajedajoče podgobje nareja na iglah in mladikah mnogoštevilne čašice in je pravi vzrok že omenjenim vražjim grmičkom, ki izrastejo iz majhnih, navadno odprtih oteklin.
V	njih more podgobje celò nad 50 let životariti, in ako dospe v kak mlad popek, pritiska nanj in ga prisili, da začne poganjati bolehave mladike, ki naredijo grmiček. Včasi izrastejo iz takih oteklin speči ali na novo nastavljeni popki in napravijo grmiček, na čegar poganjkih stojijo kračje in bolj mesnate igle, ki niti leta ne učakajo. Ko namreč zima v deželo pogleda, tedaj so take igle že rumene in popadajo počasi na tla.
V	nekolikih letih pogine tudi grmiček. To povzročuje podgobje, ktero se že v mladih iglah naseli, in ko so dorastle, razvija v njih svoje podgobje tem laže, čim bolj so se izpremenile po zajedavki.
Glivica obrodi dvojno trosje. Kar pod kožico zgornje igline strani nastavi kopičaste posodice, ki prederò kožico in spravijo okroglo trosje na dan. Precej globoko v staničju ležijo čašaste posodice, ki zagledajo pozneje kot rumenkaste blazinice na spodnji strani igle ob srednji žili beh dan. Napolnjene so s podolgastim trosjem. To lahko kali in služi gotovo glivinemu razmnoževanju. Kako pa se zadnje vrši, dandanes še ni znano; zakaj dokazano je, da se kali ne zavrtajo v jelko. Najbrž potrebuje zajedavka kake druge rastline, kjer dozori ozimno trosje. Ker nam pa ta zdaj še ni znana, in ker torej ne moremo po-končevati ozimnega trosja, ne moremo storiti drugega, kakor odpravljati vražje grmičke in otekline z debel.
Mecesnov skledičar. (Peziza Willkómii.)
Mecesnov skledičar napada mecesne tem bolj, čim niže jih je preselil človek iz prvotne domovine. Bolezen se ovaja s tem, da se naredijo na starejših delih obširni, vdrti prostori
v lubu, pod kterimi je les ustavil svojo rast in razvijanje. Ker se to ne dogaja tudi drugod, spači se deblo ali veja tako, da postane nekako jednostranska in trakasta. Navadno leži sredi .akih vdrtin grča kake veje, kar je napotilo gozdarje do mnenja, da se bolezen začne ob odkrušenih vejah. Na mrtvem lesu ostane suhi lub, na kterem sedijo ondi, kjer prehaja v zdrave dele, majhne, belkaste skledice z rudečim dnom. Bolezni najbolj podvržena so drevesa do 15. leta, in sicer večinoma tam, kjer rastejo po dolinah in nižjih vznožjih gorà v vlažni zemlji. Cist mecesnov gozd navadno bolj boluje kakor mešan.
Prvo znamenje bolezni, ktero opazimo včasi že spomladi, včasi pa še le po letu, je to, da pričnejo igle posameznih vej, ali pa tudi vsega vrha rumeneti in veneti. Navadno najdemo ondi, kjer se začnejo igle izpreminjati, lub nerazmerno odebeljen in razpokan; iz teh razpoklin se poceja smola. Napadene veje se sušijo hitro, počenši na koncu. Včasi so pa veje videti zdrave; ne oteklin, ne smole ne moremo opaziti na njih, a vendar se igle sušijo. V takih slučajih sedi bolezen niže blizu debla, kjer je lub nekako mehek in vel. Pozneje oteče tudi tu. Kolikor bolj umirajo veje, toliko več igel izraste iz debla. A te so jako dolge in slabe. Predno usahne drevesu zadnja moč, požene še posamezne nitaste, viseče mladike s tankimi iglami, ki se posušijo, predno je letošnja rast končana. Potem prestane drevo.
Tako hira drevo počasi in usahne včasi še le črez 7 let. Mestoma se pa bolezen hitreje razvija. Vse igle zvenejo takoj spomladi, in drevo pogine še pred jesenijo. Na 4—51etnih drevescih opazujemo spodi ob deblu odebeljen, razrahljan lub, iz kterega teče smola. Tu se začne oteklina kot vdrta lisa z gladkim površjem in nagubanim robom. Tu poči lub, in smola se jame cediti iz rane. Mladi les se posuši in počrni, med tem ko bolezen ob robu zmirom napreduje in rano razširja. Ako stoji veja nad tako rano, ondi se naglo posuši. Na nasprotni strani pa raste deblo v les, in tako nastane jednostranska oteklina.
Na mladih oteklinah ob zabuhlem robu izrastejo majhne, bele bradavice, ki se pozneje izpremenijo v plitve, zunaj belkaste, znotraj rumenkaste, gladke skledice. Vsaka je pritrjena na kratkem, debelem reclju. Te skledice izvirajo iz podgobja, ktero se v bolnem, s smolo močno zalitem lubu razrašča. Ker se vsled tega stanice pretrgajo, nastanejo mnogobrojne votline, ki so večjidel napolnjene s podgobjem. Posamične nitke podgobja rijejo v začetku le po medstaničnih prohodih naprej,
pozneje se pa zavrtajo tudi v stanice in jih uničijo. V skledici je prav mnogo tankih vrečic; v vsaki se nahaja po 8 trosov.
Mecesnov skledičar se nastani samo na takih drevesih, ktera imajo kako rano, kjer se je lub precej izpremenil. Cepljenje zdravega drevesa s skledičarjevim podgobjem je ne-ovržno dokazalo, da se glivica, ako je prišla v rano, ondi v lubu razrašča in ga sčasoma pokonča, ako so ji okolnosti ugodne. Rane nastajajo na gozdnem drevju na več načinov, na pr. vsled hude toče, škodljivih žužkov in presilnega snega; največ jih pa napravi hudi mraz. Kolikor niže namreč sadimo mecesen, toliko bolj občutljiv je za mraz, ker se jame drevo nepravilno razvijati. Po višjih legah nastopi pomlad pozneje, pa toliko silneje, po nižavah se pa vzbudi priroda zgodaj, a ker še večkrat mrazovi potegnejo, pretaka se sok po drevju le počasi. Jeseni imamo včasi prav tople dneve, ki vzbudijo rast. Nasledek je tankostenati les, kteri ne more zmagati zimskega mraza. V nižavah, v obližju velikih vod, v gostem gozdu itd. ostane les nekako mehek, t. j. ne dozori popolnoma, in takemu mraz najbolj škoduje. Iz tega pa sledi, da naj sadimo mecesen samo ondi, kjer more les dozoreti; naj po nižavah ne za-sajamo čistih mecesnovih gozdov, ampak naj jih mešamo z drugim drevjem in naj se ogibljemo kolikor mogoče vlažnih dolin, do kterih veter ne more.
Ukrivljenost borovih rej. (Caeóma pinitórquum.)
Ta bolezen, ki se je pred desetletji navadno samo tu pa tam prikazovala, razširja se po novejših preiskovanjih vedno bolj in more celò prav nevarna postati. Povzročuje jo neka majhna glivica, ki napada mlade, komaj nekaj tednov stare borove semenice na zgornjih delih, posebno kalice in popek med njimi. Pozneje, ko so rastlinice nekoliko odrastle, ne napada zajedavka listov, ampak le mlade vejice, in s tem je prava nevarnost za rastlino minila. Največ trpijo borovci med prvim in desetim letom. Ako se je bolezen v kakem kraju ugnezdila, ne poneha nikdar popolnoma.
Zunanja znamenja te bolezni so belkaste lise na mladem lubu, ktere nastanejo v prvih dneh meseca rožnika, ko so nove igle komaj izmed nožnic prigledale. Na belkastih, pozneje rumenih lisah se kožica privzdigne kopičasto in dobi ondi luknjico, iz ktere izstopi drobno trosje. To se je naredilo na podgobju, ki živi v staničju; tu je zelò razvejeno in zavrta svoje klinaste sesalke v pojedine stanice.
Ko je trosjičje razpršeno, pričnejo se nastavljati na pod-gobju, in sicer precej globoko v iglah čašaste posodice. Na njihovem dnu stojijo goste nitke, ktere nosijo verigasto nanizane trosove. Ker se posamezni tros odebeli, in ker se na trosonosih vedno nove oblice nastavljajo, postaja jim prostor pretesen, in zaradi tega se raztrga zunanja kožica na igli. Tako pride čašica s svojo vsebino na dan, in trosje, s prva z neko slizavo tekočino zvezano, izpremeni se v suh, rumenkast prah in izgine iz posodice.
Kakor hitro se je to zgodilo, odmrjejo napadeni borovi deli povsod tam, kjer jih je podgobje prepreglo. Navadno pogine tudi podgobje samo, vendar more v lubu životariti celò več let. Mlada, močno napadena rastlina lahko pogine, na starejših pa zvenejo večjidelv napadene mladike, in na njihovem mestu nastanejo druge. Škoda je največja ondi, kjer so mladike napadene samo na jedni strani, Ker se tu ne morejo več podaljšati, na nasprotni strani pa rastejo, ukrivijo se nekako sabljasto. Pri starejšem drevju se ve da ne moremo dosti gledati na tako spakedrano vejevje, a drugače je, ako si hočemo vzgojiti borov gozd, čegar sadike so napadene v vrhu. Take je treba nemudoma odpraviti, in gozdič večkrat skrbno pregledati. V novejšem času se je celò opazovalo, da trosje iz čašic prehaja na trepetliko, razvija se na njej in potem najbrž okuži borovce. Ker trepetlika kot gozdno drevo nima nobene posebne veljave, bilo bi dobro, da je ne trpimo vsaj v mladem borovem gozdu.
ßja na smrekovih iglah. (Chrysomyxa abietis.)
Konec meseca malega ali v začetku velikega travna se prikaže na spodnji strani dveletnih igel naše navadne smreke ozimno trosje v podobi podolgastih, rumenih blazinic. Te so zaodete samo z zunanjo kožico, in ko so to pretrgale in nekoliko potemnele, izginejo konec zadnjega meseca. Preveč bi bilo, ako bi hoteli na drobno opisati, kako se to trosje dalje razvija; samo toliko naj omenimo, da pogine podgobje v igli in navadno tudi igla sama, ko je izginilo trosje iz blazinic. Vse to traja 2—3 tedne in se ravna po kraju. To ozimno trosje takoj kali in se zavrta v mlade igle. Ker oboli tem več letošnjih igel, čim več je opazovati blazinic na starejših iglah tistega drevesa, in ker je trosje na teh ravno dozorelo, ko se razvijajo mlade igle, moramo sklepati, da se bolezen neposredno prenaša s starejših na razvijajoče se mlade igle. To je tem verjetnejše, ker ni najti niti v mladih vejicah, niti ob spodnjem
koncu igle nobenega podgobja. Nemogoče je torej, da pod-gobje leze iz starejših vej v mlajše.
Mlade igle obolijo, kakor smo zvedeli, kmalu ko je dozorelo trosje v blazinicah, in se ovadijo sredi rožnika s tem, da se pokažejo na njih nevšečne lise. Te so podolgaste, v začetku belkasto-rumene, malega srpana rumene, konec velikega srpana pa se naredijo na njih rujave podolgaste proge, ktere se do zime izpremenijo v rujavkaste blazinice. Tako ostanejo do pomladi, ko se napihnejo in podolgoma pretrgajo. To po-vzročuje dozorelo ozimno trosje, ki pride zdaj v podobi rumenega prahu na dan.
Gosto, zelò razvejeno podgobje se odlikuje po rumenih kapljicah, prepreže posamične stanice v iglah in pošilja vanje kratke sesalke, ki mu skrbijo za potrebni živež.
Brez dvoma je škoda, ki jo napravlja ta rja, jako velika in gotovo tem večja, čim bolj so igle napadene. Zatorej je umestno, da gledamo kolikor največ mogoče priti do živega tej zajedavki. Ker se bolezen posebno ondi najbolj razširja, kjer so tla vlažna, in kjer nima prepih dovolj moči, opušča se naj smreka na takih krajih, in namesto nje naj se sadi jelka. Ako pa hočeš po vsej sili imeti smrekov gozd, dobro; toda osuši dotično zemljišče, in kedar je drevje nekoliko dorastlo, omogoči vetru pristop. To pa dosežeš, ako presekaš gozd. Kjer rja napada le posamične veje, odpravi jih, in ako je treba, tudi napadeno drevo. Ako pa v smrekovem gozdu ni zdravega drevesa, tedaj je seveda križ. Tu najbolje storiš, ako ga presekaš in najbolj bolehavo drevje posekaš. Posekana drevesa ne smejo ostati v gozdu, ker bi pospeševala zajedavko.
Borova mehurka. (Peridérmium pini.)
Na raznih vrstah „grintovih“, ki rastejo po gozdih ali v njihovi bližini, opazujemo prav navadno na listih in steblih rumene lise in pege, ki včasi prehajajo v rudečkasto. Mestoma je kaka rastlina popolnoma pokrita z rumeno prevlako, da je videti, kakor da bi bila debelo namazana. To je ozimno trosje, o kterem bi tu ne govorili, ako ne bi prehajalo na bore in tu ne povzročevalo borove mehurke. Ta zajedavka ima na borih dvojno obliko; na vejah namreč nareja velike rumene mehurje, na iglah pa drobne mehurčke. V njih dozori poletno trosje, ktero, prišedši na grint, ustanovi na njem že imenovane rumene ali rudečkaste lise in pege. Tako je dokazano, da sta zajedavki le jedna glivica, ki potrebuje dveh čisto različnih

rastlin, da se more popolnoma razviti. Kdaj in kako se zavrta grintovo ozimno trosje v borove veje in igle, še ni znano.
Borova mehurka škoduje najbolj vejam, ker jim uniči lub. Špranje in pokline, ki nastanejo v njem, ko sili trosje na dan, to so oni prostori, kjer se jame poeejati smola iz drevesa. Najbolj kvarljiva je mladim borovcem, ako se nastani na njih prav obilno; zakaj njihove igle so tedaj kar obložene z glivico. Podgobje se plazi v lubu med stanieami in pošilja vanje sesalke ter se porniče počasi naprej. Na starejših deblih se ugnezdi včasi tudi v vrhu in ga kmalu tako poškoduje, da gre pod nič. Po strženovih stremenih zajde podgobje tudi v les in njegove smolnike, ktere tako razjé, da izgubijo svojo vsebino. Neverjetno ni, da pride zajedavka po kaki rani v zeleni lub.
Da se obvaruješ večje škode, odpravi vsako napadeno drevo in skrbi pri mladem gozdu za to, da more veter vanj. Da je treba pokončavati tudi razne grinte, razumeva se samo ob sebi.
Morilka drevesnih sémenic. (Peronospora ommvora.)
Razne rastline so podvržene v nežni mladosti neki bolezni, ktero povzročuje sorodnica krompirjeve plesni, in kteri smo dali ime „morilka drevesnih semenic“ zato, ker je gozdnemu drevju najbolj škodljiva. Napada pa razun bukve in javorov tudi sémenice storžnjakov, kakor smreke, jelke, mecesna in bora. Na bukvah se prikaže zajedavka vsakokrat, kedar je bukvica zelò obrodila in mlade rastlinice poganjajo v gostih tolpah iz tal. Tem preti tem večja nevarnost, čim več deža je padlo v mesecih velikega travna in rožnika.
Na bukovih semenicah se pojavi bolezen s tem, da počrnijo že v tleh, počenši na koreninici, ali pa da dobijo pozneje, ko sta se kalici že razvili, mestoma nevšečne lise. Ako je vreme toplo, pri tem pa dolgo vlažno, in ako stojijo rastlinice v gosti senci, razpadejo kmalu v nič; o suhem vremenu pa postanejo rujavkaste in se posušijo. Javorove sémenice, na kterih se dostikrat opazujejo pod in nad kalicama črne črte na stebelcu, morejo bolezen sicer prestati, ako so samo v vrhu napadene ; ako je pa napaden tudi spodnji del, gredo navadno pod nič. Najbolj nevarna je bolezen zavoljo tega, ker se od kakega središča prav naglo in lahko razprostira v kolobarjih na vse strani. Tudi ob kakem potu, kjer se mnogo hodi, leze hitro naprej. Ako se je ugnezdila na kakem prostoru, pritiska z vsakim letom silneje.
Trosje, ki je v zemlji prezimilo, napada rastlinice, na kterih se nastani v kalicah navadno med stanicami in pošilja kratke, okrogle sesalke \ànje. Zavoljo tega hirajo rastlinice in poginejo naposled. Iz podgobja izrastejo trosonosi, ki prederejo zunanjo kožico. Trosonosi otečejo na koncu v jajčasto nabreklino, iz ktere izstopijo roječe troske, ki že v 3—4 dneh naredijo jednake troske na napadenih rastlinah, in na ta način razširjajo bolezen od velikega travna do malega srpana. Ko je troska odpadla, podaljša se trosonos in nastavlja novo trosje. Tudi je mogoče, da se troska takoj odščipne in v kalico zavrta, kjer ustanovi novo podgobje.
V Ustnih stanicah rodi podgobje na kratkih nitkah drugo trosje, kakoršno uahajamo tudi v koreninicah jelovih sémenic. To je ozimno trosje, ktero v zemlji pomladi pričakuje in se v vodi v roječe troske razdrobi.
Ker se drži glivica tistega prostora več let, ne smemo ga porabiti tako hitro za semenice; pač pa se ondi lahko vzgo-jujejo sajenice. Kjer se je pokazala bolezen, moramo skrbeti najprej za to, da odpravimo vsako senco. Nadalje moramo napadene ali že odmrle rastlinice takoj spraviti iz gozda in mladi zasad vsak dan dobro pregledati. Nekaj posebnega za to glivico pa je, da, ak ravno ni z ozirom na rastline nič kaj izbirljiva, vendar ne napravlja na vseh ozimnega trosja, temveč le na nekterih. Tudi so dokazale poskušnje, da se roječe troske ozimnega trosja ne morejo zavrtati v razvito listje, ampak le v nežne dele semenic.
Da mnogovrstni mahovi in lišaji, ki se obešajo po gozdnem drevju in mu preraščajo lub, ne morejo biti rastlinam na korist, to je gotovo. Na drugi strani jih pa tudi ne oškodujejo preveč, in zato ne bomo o njih govorili posebej. Za to imamo tudi drugih vzrokov, zakaj gozd ni sadunosnik, kjer stojijo drevesa drugo od drugega oddaljena.
Kratek pregled
v knjigi opisanih cvetočih rastlin
Zaradi pomanjkanja prostora za „ključ“ podajamo blagovoljnim čitateljem samo kratek pregled v knjigi opisanih, cvetočih rastlin. Kedar izidejo tudi „naše koristne rastline“, utegnemo sestaviti popoln ključ za obe knjigi in ga spraviti na ta ali oni način na beli dan. Mesto v knjigi, kjer so opisane v sledečem pregledu navedene rastline, najdeš v pridejanem imeniku.
I.	Popolni cveti z jednim prašnikom: hribja resa.
II.	Popolni cveti z dvema prašnikoma: navadni glen, jetičnik, kadulja, jagodičar.
III.	Popolni cveti s tremi prašniki : kozlik, špajka, motovilec, vrholika, perunika, volk, pirika, ljuljka, jesenka, kostreba, metälica, muhvič, pesji rep, šopulja, oves, latovka, trstika, stóklasa, sita, srpiea, munec.
IV.	Popolni cveti s štirimi prašniki jednake dolgosti: grabljišče, rešetarka, grintovec, trpotec, njivska perla, smolénec, poljska perla, straš-nica, predenica, ležeči kolenec, pritlični lan.
V.	Popolni cveti s petimi prostimi prašniki : volovski jezik, črni koren, gadovee, ptičje proso, očnica, pesji jezik, zavrätnica, mlečec, kokorik,
i slakar, kurja črešnjica, slak, svinjska dušica, zobnik, bunika, duhan, zajka, zvončica, svedrec, volčja črešnja, volčje jabelko, podzemljica, razhudnik, pasjica, vijolica, mačeha, metla, kokoševec, ščitka, stoglavež, zali kobulček,
- zajčje uho, regačica, kumin, janež, trobelika, srpnjek, potočnik, steničjek, dežen, rebrinec, silj, ognjenec, navadni koren, divja krebulica, česlika, mišjek, velika krebulica, sovec, trebelje, solzno zelce, gozdni koren, jedno-pérka, rosika, krhlika, kozja črešnja, trdoleska, pesikovina, kosmulja, bršljan, brogovita, meduljevina, bezeg, klokee, ruj, mučenica.
VI.	Popolni cveti s šestimi prostimi prašniki : rumena omela, kislica, česmin, zvonček, norica, medenka, tulipan, logariea, cesarski tulipan, morska čebula, hijacint, šmarnica, hruščica, čebula (luk), ptičje mleko, čemerika, belo ptičje mleko, podlesek, porečnik, loč, biček.
VIII. Popolni cveti z osmimi prostimi prašniki: vresek, resa, borovnica, drdrés (dresen), podpónec, volčin, volčja jagoda.
X.	Popolni cveti z desetimi prostimi prašniki : dragomastnik, kameno-kreč, vapnenček, klinček, milnica, klobček, pokalica, rudeči kolenec, peskovec, zvezdnica, njivski kolenec, smiljka, kukovičja roža, smolnica, kokalj, homu-lica, zajčja deteljica.
XI.	Popolni cveti z 12—18timi prostimi prašniki: kopitnik, čibrije.
XII.	Popolni cveti z 20—BO timi prostimi, na čašici pritrjenimi prašniki: oslad, repik, gosja trava, čemž, črni trn, lavorikasta črešnja, glog, šipek, robida, malinjak, ostrožnica.
XIII.	Popolni cveti z mnogimi prostimi, ne na čašici pritrjenimi prašniki: mak, krvavi mlečnik, habuliea, ostrožnik, potonika, lisjak, riga, konj, zlatica, pogačica, teloh, kalužnica, zajčji mak, črnuha, velikonočnica kosmatinec, veternica, srobot, srobotina, solj.
XIV.	Popolni cveti z dvema daljšima in dvema kračjima prašnikoma: pivka, črnoglavka, polàj, meta, grenkuljica, pópovec, zébrat, čišljak, materna dušica, betonika, dobra misel, vimčič, naprstee, odolin, ušivka, madronšiea, laziea, poletni koren, smetlika, skrobotec, črnilec.
XV.	Popolni cveti s štirimi daljšimi in dvema kračjima prašnikoma: plešee, kurje zdravje, kobuljica, hren, hrenček, lušček, dihnik, redkev, gorčica, repa (répiea), kreša, ognjica, penuša, Sv. Barbare roža, riček, kämnica, draguša.
XVI.	Popolni cveti, kterih prašne niti so združene v jeden čopič: iglica, babji zob, óslez.
XVII.	Popolni cveti, kterih prašne niti so združene v dva čopiča: rosnica, ramšela, lakotnik, gladež, zajčja noga, svinjska resa, grašica, čistnik, šmarna detelja, negnoj, mehurka, zajčji lakotnik.
XVIII.	Popolni cveti, kterih prašniki so združeni v tri čopiče: Sv. Janeza roža.
XIX.	Popolni cveti s petimi prašniki, kterih prašnice so združene v cevko : regrat, sólnka, svinjak, potrošnik, hostni regrat, dimek, ovčja paša, škrbinka, ločika, osat, turek, Vodenika, kompàva, repinec, vratič, božja strešica, majniea, predivno zelišče, ptičica, hlapček, ivanjščica, kolenček, pitanka, skrka, métlica, mačina, jajčar, rman, prava kamilica, divja kamilica, smrdelika, rogovilček, uročnik, lapuh, masleni grint, kresnica, bolšnik, brdnja, volovec, modrica, véternik (glavinee), ušivee.
XX.	Popolni cveti, kterih prašniki so pritrjeni na pestiču: podražee in razne kukavice.
XXI.	Cveti nepopolni, jednodomni: mleček, ščir, kopriva, badavec, leska, bukev, kačnik, kaćunka, šaš.
XXII. Cveti nepopolni, dvodomni: bela omela, konoplja, kmelj, govšec, bluščec, tisa, brina.
Imenik
naših škodljivih rastlin
v slovenskem in nemškem jeziku.
Stran
Agras, glej kosmulja.
Ajdovec, glej navadna kislica. Ancelj, glej modrica.
Anzelj, glej modrica.
Anzeljček, glej modrica.
Ardéselj, glej släkasti dresen. Arnika, glej brdnja.
Aselnica, glej krvavi mlečnik.
Babji zob, drobnolistni (fein-
theiligerStorcbscbnabel) 329
—	gozdni (Wald-Storchschnabel) ....................591
—	mehki (weicher Storchschnabel) ....................326
—	močvirski (Sumpf-
Storchschnabel)	.	.	.	590
—	okroglolistni (rundblättriger Storchsehnabel) . 327
—	pirenejski (pyrenäischer
Storchschnabel)	.	.	.	592
—	pritlični (kleiner Storchschnabel) ....................325
—	rudečerujavi (braunblühender Storchschnabel) 592
—	travniški (Wiesen-
Storchsehnabel)	.	.	.	590
— zarezanolistni (geschlitztblättriger Storchschnabel) 328 Babkovina, glej česmin.
Bädavec, trnati (dornige Spitzklette) .....................674
Bakterije....................250
Bedenica, glej medénka.
Bela bramurka, glej šmarnica.
Beli koren, glej šmarnica.
Beli narcis, glej medenica.
Beli trn, glej glog.
Stran
Bezeg, črni (gemeiner Holunder) 158
—	divji (traubiger „	) 160
—	smrdljivi (Zwerg- „	) 159
Brdnja (Berg-Wohlverleij . . 643 Bršč, glej dežen.
Bršček, glej bršljan.
Bršljan (Epheu)..................115
Bršljin, glej bršljan.
Brstran, glej bršljan.
Brštan, glej bršljan.
Bica, glej srpiea.
Biček, žabji (Kröten-Simse) . 483 Bilušen, glej bluščee.
Bingeljc, glej norica.
Blažeč, glej grintovec.
Blen, glej zobnik.
’ Bluščee, črno-jagodasti (schwarz-
früehtige Zaunrübe) . 174
—	rudeče-jagodasti (zwei-
häusige Zaunrübe) .	.	171
Bobjäk, glej kadulja.
Bodič, glej kompäva.
Bogov korček, glej kokorik.
Bogova žlica, glej kokorik.
Bojka, rumena (gelber Wau) . 350 Bolhača, glej bolšnik.
Bolšnik (Ruhr-Blohkraut) .	.	645
Bolšnjak, glej bolšnik.
Boréd, glej pirika.
Borovnica (gemeine Heidelbeere) ..........................737
Borova mehurka (Kiefern-
blasenrost) ..................746
Božja milost, glej glen.
Božja roka, glej klošček.
Božja strešica (Schlamm-Ruhrkraut) ..........................412
Bradavičnik, glej zlatica.
Bradavičnjak, glej homulica.
Brina, navadna (gemeiner
Wacholder)	....	740
— smrdljiva (Sade-Wa-
cholder).............211
Brogovita (gemeiner Sehnee-
hall)....................161
Brovnika, glej meduljevina. Bučenica, grozdnata (Trauben-
Gamander)................396
Bukev (gemeine Buche)	.	.	185
Bulida, glej srobot.
Bünika (tollkrautähnliche Sko-poline).....................124
Cedólika, glej zlatica.
Cediiljka, glej krvavi mlečnik. Cikorija, glej potrošnik.
čebula, obličasta (kugelköpfi-ger Lauch) ....
—	vinogradska (Weingarten-Lauch) .	.	.
Cebulnjek, glej munec. Čemerika, bela (weißer Gerber)
—	črna (schwarzer „	)
Čemž (Traubenkirsche) .	. .
Česlika (kammformiger Nadel-
lcerbel)...................
Ceslikovina, glej česlika. Česmin (gemeiner Sauerdorn) češuljek, glej bezeg.
Črlenka, glej päsjica. črna bil, glej volčja jagoda, črna jagoda, glej borovnica, črna rosa (zvezdasta) na vrtnicah
(Sternrußthau der Bosen) . 545 Črna rosa, rastlinska (Bußthau
des Hopfens)...........539
Črnica, glej borovnica.
Črni koren (gemeine Beinwurz) 377 čmilee, njivski (Acker-Wachtelweizen) ......	403
—	travniški (Wiesen-
Wachtelweizen)	.	.	.	616
—	zobati (kammähriger
Wachtelweizen)	.	.	.	616
Čmi trn (Schlehen-Pflaume) . 724 črnoglavka, bela (weiße Brunelle) ........................623
—	navadna (gemeine Brunelle) .....................621
480
4S0
228
231
106
368
730
Črnoglavka, velikocvetna (groß-blüthige Brunelle) . . . 622 Črmiha, njivska (Acker-Schwarzkümmel) .... 351 Črvivec, glej brdnja.
Črvivnik, glej kurja črešnjica. Čibrije, navadno (gemeiner
Weiderich).....................601
Čimž, glej čemž.
Čistič, glej čišljak.
Čistnik, beli (gebaute Platterbse) ...................365
—	brezlistni (rothblumige
Platterbse)...............363
—	gomoljasti (knollige
Platterbse)...............362
—	gozdni (wilde Platterbse) 365
—	robati (eekigsamige
Platterbse)...............364
—	rumeni (gelbblumige
Platterbse)...............363
Čišljak, jednoletni (jähriger
Ziest)....................392
—	močvirski (Sumpf-Ziest) 391
—	poljski (Acker-Ziest) . 392 Čober, poljski, glej đraguša. čremen, glej čemž.
Črems, glej čemž.
Črernsa, glej čemž.
Črensa, glej čemž. črešnja, lavorikasta (Lorbeerkirsche) .........................107
Debeli bob, glej podzemljiea. Deteljna morilka (Wurzeltödter
der Luzerne)...............521
Device Marije lasje, gl. lätovka.
Device Marije plašček, glej hribja resa.
Dežen, navadni (gemeines
Heilkraut)....................90
Drdrés, glej drèsen.	#
—	travniški (Nattem-
Knöterieh)................684
Dmóselj, glej drèsen.
Drvojedka (Hausschwamm) . 306 Dihnik, navadni (Thai’s Gänsekraut) .........................335
—	rumenkasti (Bauke) . 336 Dimek, dveletni (zweijähriger
Pippau) ...... 669
—	grozdnati (abgebissener
Pippau)...................673
Dimek, močvirski (Sumpf-
Pippau) ...... 671
—	navadni (Dächer-Pippau) 436
—	smrdljivi (stinkender
Pippau).................670
—	ščetinasti (borstlicher
Pippau).................672
—	zeleni (schlitzblättriger
Pippau).................671
Dišeča mošnjica, gl. kukavica.
Divja ärnika, glej volovec.
Divja buča, glej bluščec.
Divjak, glej divji oves.
Divja krebulica, mrkvasta
(möhrenförmige Haftdolde) 368 Divja krebulica, ozkolistna (schmalblättrige Haftdolde) 369 Divja roža, glej šipek.
Divja ščetica, glej rešetarka.
Divji bulnjek, glej svinjska dušica.
Divji janež, navadni (gemeine
Biebernelle) . . 577 —•	veliki (große
Biebernelle) . . 576 Divji luk, glej podlesek.
Divji poper, glej volčin.
Divji srešček, glej klokec.
Dlakosek (Haarpiìz) .... 248 Dobra misel (gemeiner Dosten) 627 Dobroletovina, gl. meduljevina.
I Dragomastnik, dlakavi (rauh-
haarige Alpenrose) . . 165
—	pritlični (Zwerg-Alpenrose) .........................167
—	ruj avi (rostfarbne Alpenrose) .........................166
Draguša, poljska (Feld-Kresse) 347 Draka, glej kozja črešnja.
Draznica, glej krvavi mlečnik. Draznica, rumena, glej krvavi mlečnik.
Dremavčica, glej podlesek. Drémavka, glej zvonček.
Drèsen, navadni (Flöh-Knöte-
rieh).....................461
—	njivski (ampferblättriger
Knöterich).................460
—	slakasti (windender
Knöterich)................459
—	žgoči (pfefferartiger
Knöterich).................184
Drétrh, glej modrica.
Naše škodljive rastline.
Duhan, navadni (gemeiner
Tabak).....................
Farške kape, glej trdoleska.
Gabez, zdravilni, gl. črni koren.
Gadov les, glej krhlika.
Gadovec, navadni (gemeiner
Natterkopf)................
Gladež, navadni (dorniger
Hauhechel) ....
—	gazeči (kriechender Hauhechel) ....
Glavinec, bleđorumeni (Som-mer-Flockpnblume). .
—	črni (schwarze Flockenblume) ...................
—	navadni (gemeine Flockenblume) . . .
—	poljski (skabiosenartige Flockenblume) . . .
Gien, navadni (gemeines
Gnadenkraut)...............
Glistnik, glej stóklasa.
Glog, jednovratni (einsamiger Weißdorn).....................
—	navadni (gemeiner
Weißdorn).............
Golobnjak, glej podlesek.
Gorčica, črna (schwarzer Senf)
—	njivska (Acker-Senf) .
Gosja trava (Gänse-Fingerkraut)
Gospodična, glej ptičica.
Gospodičnica, glej mak.
: Govšec, jajčastolistni (eirundblättriges Bingelkraut)
—	jednoletni (jähriges Bingelkraut) ....
—	trpežni (ausdauerndes Bingelkraut) ....
Gozdni koren (wilde Engelwurz) ........................
Grabljišče (Acker-Knautie) .
Grana, glej pirika.
Grašiča, četverosemna (vier-samige Wicke) . . .
—	dimasta (großblüthige
Wicke)................
—	dlakava (behaartfrüch-tige Wicke) ....
—	kocinasta (zottige
Wicke)................
—	navadna (Futterwicke).
48
Stran
125
380
608
609
426
650
650
425
151
727
726
334
332
604
188
188
186
582
675
361
359
360
356
357
Grašiča, ogerska (ungarische Wicke)........................
—	ozkolistna (schmalblättrige Wicke) ....
—	ptičja (Vogelwicke) . .
—	tuja (fremde Wicke) .
—	žitna (Getreidewicke) .
Grebénec, glej zlatica njivska. Grehenlca, glej česlika. Grenica, glej krvavi mlečnik. Grenkoslad, glej razhudnik. Grenkuljiea (Gundelrebe) .	.
Grint, glej predenica.
Grinta, glej predenica. Grintavost sadja (Grind des
Obstes).....................
Grintovec, goli (Tauben-Ska-• biose) ......................
—	južni (südlicher Teufelsabbiss) ...................
—	modri (blauer Teufelsabbiss) ...................
—	poljski, glej grabljišče.
—	rumenkasti (gelblich-
weiße Skabiose) .	.	.
Griževec, glej majnica. Grozdek (steifblättrige Muskat-
hyaeinthe)..................
Grozdnati hijacint, gl. hruščica. Gumbelica, glej šmarnica.
360
358 357
359 359
394
538
677
678 676
678
483
Habät glej bezeg.
Habulica (ährenförmiges
Christofskraut)................62
Hadžun, glej podlesek.
Hebiit, glej bezeg.
Hijacint, vrtni (Garten-Hya-
cinthe)........................226
Hlipavnik, glej perunika.
Hmelj (gemeiner Hopfen) . . 179 Homulica, ostra (scharfe Fetthenne) ..........................108
Hostni regrat, navadni (gemeines Habichtskraut) 666 — resnati (Aurikel-
Habichtskraut). . 667
— rudečkasti (rothbliihen-
des Habichtskraut) 668 Hren, navadni (Meerrettig) . 347 Hrenček, poljski (kurztraubige
Senebiere).................349
Hribja resa, njivska (Acker-
Löwenfuß) .................354
Hribovski primoški, gl. brdnja.
Hruščica, grozdnata (traubige Muskathyacinthe) . .
—	velika (schopfige Muškat'
hyacinthe).............
Hudičev bič, glej predenica.
Hudičev ogrizek, gl. grintovec.
Hudobika, glej meduljevina.
Hudobilnik, gl. svinjska dušica.
Hudoletnica, navadna, gl. uročni
Hudotovina, glej meduljevina.
Iglica (scbierlingsblättriger Reiherschnabel) .	. .	.
Ilka, glej lisjak.
Iskrica, glej ptičica.
Ivanjščica, češuljasta (dolden-traubige Wucherblume)
—	navadna (weiße Wucherblume) ....................
Izvin, glej volčin.
Jabolčnik, glej podražec.
Jagodičar, šibasti (seitenblüthi-ger Erdbeerspinat) .	.	.
Jajčar, jesenski (Herbst-Löwenzahn) .......................
—	navadni (gemeiner
Löwenzahn) .	.	.	.
Jajčasta plesen [trtna] (Mehl-thau des Weinstockes) .	.
Jälovka, glej medénka.
Jamica, jednoletna, gl. latovka.
Jednopérka (Sumpf-Studenten-röschen) .....................
Jedrik, glej potrošnik.
Jeglič, brezstebelni (stengellose Schlüsselblume) .	.	.
—	visoki (hohe Schlüsselblume) ....................
Jelenovo silje, glej volk.
Jermanec, glej rman.
Jesénka, gola (wehrloses
Fingergras) .	.	.	.
—	kurja, glej kostréba.
—	navadna (Blut - Fingergras) .....................
Jetičnik, bršljanolistni (epheu-blättriger Ehrenpreis) .
—	jajčastolistni (thymianblättriger Ehrenpreis) .
—	nitasti (Buxbaum-Ehrer
preis)................
481
482
k.
324
641
640
454
673
674 551
589
612
611
485
484
406
409
Jetičnik, njivski (Acker-Ehrenpreis) .......................
—	poljski (Feld-Ehrenpreis)
—	pomladanski (Frühlings-Ehrenpreis) ....
—	trikrpi (đreitheiliger Ehrenpreis) ....
Ježavka, glej poletni koren.
Jurijevka, gl. perunika, medčnka.
Jurjevka, glej kalužniea.
Kačja korenina, glej drdrés.
Kačjak, glej mleček.
Kačji les, glej brogovita, pe-
sikovina.
f Kačnik, laški (südlicher Aron)
—	pikasti (gefleckter „ )
^ — visoki (hoher „ )
Kačunka (Sumpf-Drachen wurz)
Kadulja, travniška (Wiesen-Salbei).......................
—	vretenčasta (quirlige
Salbei)................
Kalina, glej brogovita.
Kalužniea (Sumpf-Dotterblume)
Kamenokreč, gomoljasti (körniger Steinbrech) . .
—	triprsti (đreifingriger Steinbrech) ....
Kamilica, barvarska (Färber-Afterkamille) ....
—	divja (Acker-Afterkamille) ..................
—	nedišeča (geruchlose
Kamille)...............
—	prava (gemeine Kamille)
Kamnica, navadna (kelch-
früehtiges Steinkraut).
—	siva (graues „	).
Känjec, glej kadulja.
Kapčevje, glej trdoleska.
Kartavžar (Karthäuser Nelke)
Kašica, glej plešec.
Kaška sv. Ivana, glej oslad.
Krčna zel, navadna, glej Sv. Janeza roža.
—	pritlična, glej Sv. Janeza roža.
Krhličevje, glej krhlika.
Krhlika (Faulbaum) ....
Krhlikovec, glej krhlika.
Krhlikovina, glej krhlika.
Krsika, glej krhlika.
Krsikovina, glej krhlika.
Krsnik, glej potonika.
Krtični strah, glej klošček.
Krvavi lisec, glej kokorik.
- Krvavi mlečnik (gemeines Schöllkraut) ........................99
Krvnik, glej krvavi mlečnik. Krvomočnica, glej krvavi mlečnik.
— pritlična, glej babji zob. Kržeč, glej kokorik.
Kržič, glej kokorik.
Kihavka, glej teloh.
Kilovnik, dlakavi (kahles Bruch-
kraut) .......................446
Kisavec, glej kislica.
Kislica, kodrasta (krauser
Ampfer)...................457
—	mala (kleiner Ampfer) 457
—	navadna (gemeiner
Ampfer)...................685
—	topolistna (stumpfblättriger Ampfer) . . 183
Kleg, glej smolnica.
Hinček, brkati (Bart-Nelke) . 599
—	lisasti (deltafleckige
Nelke)....................599
—	srbki (Büschel-Nelke) . 598 Klobček, jednoletni (jähriger
Knäuel).......................447
Hokec (gemeine Pimpernuss) 732 'Klošček (Wunderbaum) . . 189
—	glej klokec.
Kneginja, glej modrica.
Kober, glej teloh.
Kobuljiea, nizka (durchwachsenes Täsehelkraut) 344
—	poljska (Acker-Täschel-
kraut)....................344
‘ Kočka, bleda (bleiche Osterluzei) ............................208
—	okroglolistna (runde
Osterluzei)...............207
Kodrasti osat, glej stoglavež.
Kodravost breskovega listja (Kräuselkrankheit der Pfirsichblätter) ......................537
Kokalj (gemeine Kornrade) . 313 1 Kokorik (europäische Erdseheibe) ..........................155
—	glej šmarnica.
Kokoäevec (gemeine Schwalbenwurz) .........................170
Stran
404
408
407
406
221
219
221
221
618
619
41
588
372
420
418
417
416
343
343
599
112
Kokošnica, glej kurje zdravje. Kokovičnik, glej brdnja.
Kolenček, navadni (gemeiner
Rainkohl).....................431
Kolenec, ležeči (niedergestrecktes
Mastkraut)...............318
—	njivski (Acker-Spark) .	316
—	rudeči (rothe Salzmiere) 317 Kolesnik, glej lisjak.
Kolésnik (mandelblättrige
Wolfsmilch)...................197
Kompäva, brezstebelna
(stengellose Eberwurz) 652
—	navadna (gemeine Eberwurz) .......................653
Konj, navadni (gemeine Akelei) 68 .iKonoplja (gebauter Hanf) . . 182 Kopačica, glej lapuh.
Koprtnik, glej mali kozlik. Kopinjek, glej robida.
Kopitnik (europäische Haselwurz) ............................205
Kopriva, mala (kleine Nessel) 181
—	velika (große Nessel) . 462
Korenje, glej navadni koren. Koreninoses, trtni (Wurzelpilz des Weinstockes) .	. 560
Koreninska oteklina, kapusova 1 (Hernie der Kohlpflanzen) . 526 Korun, glej podzemljica. Kosmatinec, gorski (Berg-Windblume) ............................36
—	planinski (Alpen-Wind-
blume)....................37
—	travniški (Wiesen-Wind-
blume)....................36
Kosmulja, navadna (gemeine
Stachelbeere) .... 733
—	planinska (Alpen-Stachel-
beere)...................734
Kosteličevje, glej pesikovina. Kostenika, glej volčin.
Kostréba (Hühner-Stachelgras) 485 Koščica, glej potočnik.
Kozelc, glej mali kozlik.
Kozja črešnja (gemeiner Wegdorn) ...........................114
Kozja noga, glej regdčica.
Kozja pogačica, glej brogovita. Kozja potica, glej päsjica.
Kozja repica, glej kokorik.
Kozje zdravje, glej kurja čreš-njiea.
Kozji presnee, glej trdoleska.
Kozji rep, beli, glej metla.
Kozji rep, mnogosemni, glej metla.
Kozji rep, nepravi, glej metla. Kozji rep, smrdljivi, glej metla. Krastovec, jabelčni (Rostflecke der Äpfel und Birnen) . . 544 Kraščevec, glej kadulja.
Kravina, glej šaš.
Kravje zelišče, glej krvavi mlečnik.
Krebulica, velika (großes Kerbelkraut) ......................580
Kresnica (Jakobs-Kreuzkraut) 647 Kreša, navadna (wilde Brunnenkresse) ........................337
— vodna (gemeine Brimnen-
kresse)...................338
Krešec, glej kokorik.
Kristavec, glej svinjska dušica. Krivljek, glej krvavi mlečnik. Križec, glej mak.
Križič, glej kokorik.
Krompir, glej podzemljica.
Kroš, glej kokorik.
Krošee, glej kokorik.
Kiijaniea, glei teloh, zvonček. Kukavica, drobnocvetna (ange-
branntes Knabenkraut) 688 —• moška (rotgesprenkeltes
Knabenkraut) .... 688
—	navadna (Triften-Knabenkraut) .... 687
—	okrogla (kugelähriges
Knabenkraut) .	. . 690
—	pegasta (geflecktes
Knabenkraut) ....	690
—	smrdljiva (bockartige
Riemenzunge) . .	. 477
—	steničja (stinkendes Knabenkraut).... 689
—	širokolistna (breitblättriges Knabenkraut) 690
—	vojaška (Soldaten-Knabenkraut) .... 688
Kukavičja roža (Kukuks-Lichtnelke) .......................596
Kukovec, glej kukavica.
Kümena, glej kumin.
Kumin, navadni (gemeiner
Kümmel)....................575
Kdrešnica, glej kalužnica.
Kürice, glej teloh.
Kurja črešnjica, modra (blauer
Gauchheil)............157
—• rudeča (Acker-Gauchheil) .....................156
Kurja čreva, glej zvezdnica.
Kurje zdravje (Frühlings-Hungerblümchen) .... 340 Kuroslék, glej zlatica.
Kuželjič, glej svinjska dušica. Kužnica, glej volčja jagoda.
Lajnež, glej mišjek.
Lakota, barska (Schlamm-
Labkraut) .............
—	močvirska (Sumpf-Labkraut) .....................
Lakotnik, barvarski (Färber-
Ginster) ...................
Lapuh (gemeiner Huflattig) . Lapušček, glej lapuh.
Lastovičica, glej krvavi mlečnik. Laška repa, glej podzemljica. Lätovka, jednoletna (jähriges
Eispengras).................
Latvička, glej šmarnica.
Laziča (liegendes Leinkraut) . Ledrik, glej potrošnik.
Lćgvat, glej potrošnik.
Lepiš, glej lapuh.
Lepotica, glej šmarnica, gadovec. Lepuš, glej porečnik.
Leska (gemeine Haselnuss) . Leskótee, glej skrobotec.
Leskov koren, glej kopitnik. Leskova korenina, glej kopitnik.
Lčza, glej srobot.
Lisičja smrt, glej riga.
Lisičjek, navadni (keulenförmiger Bärlapp) . . . Lisičji rep, njivski, glej metilica.
Lfsjäk, navadni (wahrer Eisenhut) 71 l^filjka, njivska (Acker-Lolch) 497
—	e omotna (betäubender
Lolch).................
Loč, čleukoviti (Glieder-Simse)
—	dolgorecijati (ausge-
breitete Simse) .	.	.
—	močvirski (kleine Simse)
—	nitasti (fädliche „	)
—	sivi (seegrüne „	)
—	stisnjeni (zusammen-
gedrüekte Simse) .	.	717
638
638
609
409
491
399
738
241
239
716
713
718
716
715
Ločika, pripotna (wilder Lattig) 168 g — strupena (giftiger
Lattig).................169
Lödra, navadna, glej riček.
Lógariea (gemeine Schachblume) ........................223
Lopatica, glej zlatica.
Lošec, glej skrobotec.
Lošič, glej skrobotec.
Lučka, glej hruščica.
Lugovčji cvet, glej lógariea.
Luk, obličasti, glej čebula.
— okrogli (rundköpfiger
Lauch)................481
—	progastolistni (gekielter
Lauch)................692
—	robati (spitzkantiger
Lauch)................692
Lunež, glej skrobotec.
Lupinec, glej lapuh.
Lušček, latasti (rispiger
Knöpfleindotter)	.	.	.	346
—	pikasti (senfblättrige
Zackenschote)	.	.	.	345
Mačeha (dreifarbiges Stiefmütterchen) ..................352
Mačica, glej trpotec.
Mačina, navadna (Färber-
Scharte) .....................660
Mačja noga, glej kurja črešnjica. Mačje oči, njivske, glej očnica. Madronšica, mala (kleines Leinkraut) ..........................398
—	navadna (gemeines
Leinkraut)...............397
—	okroglolistna (unechtes
Leinkraut)...............399
Mahovi (Moose)...................719
Mäjnica (zweihäusiges Ruhrkraut) .......................642
Mak, divji (Feldmohn) ...	98
—	poljski, glej mak divji.
—	vrtni (Gartenmohn) .	94
Mali kozlik (kleiner Baldrian) 682 Mali lisjak, glej krvavi mlečnik. Malinjak (Himbeere) . . . 728 Marjetica, glej ptičica.
Mäselnica, rumena (gelbe Tagblume) ..........................693
Mäselnik, glej skrečnik.
Masleni grint, dolgolistni (langblättriges Kreuzkraut) .	.	647
Masleni grint, klinastolistni (keulenblättriges Kreuz-
kraut) ...............646
—• navadni (gemeines
Kreuzkraut) .... 422 — povodni (Wasser-Kreuzkraut) ...................647
Materinski koren, glej brdnja.
Materna dušica (Feld-Thymian) 620 Mavček, glej munec.
Mavka, glej kosmatinec.
Meeesnov skledičar (Lärchenbrand) .......................742
Mešiček, glej trstika.
Medena slana, rastlinska (gemeiner Mehlthau) . . 519
—	travna (Getreide-Mehl-
thau)....................521
i Medénka, bela (Dichter -Nar-
cisse)...................218
—	navadna (gemeine Nar-
cisse)...................218
Medvedov rep, glej gädovec. Medvedovo latje, glej oslad. Meduljevina Drolliger Schneeball) ...........................734
Medulovina, glej meduljevina. Mehürka (baumartiger Blasenstrauch) ........................118
Mesec, glej plešec.
Meta, gozdna (Wald-Münze) . 623
—	poljska (Acker - Münze) 393
— povodna (Wasser-Münze) 623 Metälica, njivska (Acker-Fuchs-
schwanz) ....................488
Metla, bela (weißer Gänsefuß) 449
—	mnogosemna (vielsamiger
Gänsefuß)................450
—	neprava (Bastard-Gänsefuß) .........................451
—	siva (seegrüner Gänsefuß) 452
—	smrdljiva (flaumiger
Gänsefuß)................454
—	trpežna (guter Heinrich
Gänsefuß)................453
—	zelena (grüner Gänsefuß) .........................450
Metlica, ločasta (binsenartiger
Knorpelsalat)................435
Metrika, glej meduljevina.
Metuljeve jagode, glej kozja
črešnja.
Mrkva, glej navadni koren.
Mrkvica, glej navadni koren.
Mrtva kopriva, rudeča, glej pivka.
Milnica, jednoletna (Kuh-
Seifenkraut) .... 324
—	trpežna (gemeines Seifenkraut) .......................323
Mišje zelce, glej mišjek.
? Mišjek pikasti (gefleckter
Schierling)................82
Mišnik, glej mišjek.
Mlečec, mali (kleine Wachsblume) ......................384
Mleček, bledi (glänzende Wolfsmilch) ...........................198
—- bradavičnati (warzige
Wolfsmilch) .... 203 -—a garjevi (Cypressen-* Wolfsmilch) .... 190
—	gladki (glatte Wolfsmilch) .......................199
—	jagodasti (erdbeerartige Wolfsmilch) .... 199
—	kranjski (krainische Wolfsmilch) .... 201
—	močvirski (Sumpf-Wolfsmilch) .......................204
—	nasprotnolistni (gegenblättrige Wolfsmilch) . 204
—	navadni (gemeine
Wolfsmilch) .... 195
—	nizki (kleine Wolfsmilch) 196
—	robati (kantige Wolfsmilch) .......................204
—	rumeni (rothfrüchtige
Wolfsmilch) .	. .	.	200
—	srpasti (sichelförmige
Wolfsmilch) ....	194
—	sivozeleni (Gerard’s Wolfsmilch) .... 196
—• skalni (Felsen-Wolfsmilch) .......................198
—	sladki (süße Wolfsmilch) .......................201
—	šibasti (ruthenförmige Wolfsmilch) .... 195
—	širokolistni (flach-blättrige Wolfsmilch) . 202
—	togi (schlanke Wolfsmilch) .......................202
—	visoki (hohe Wolfsmilch) 203
—	žitni (Acker Wolfsmilch) .......................198
Močiinec, glej podlesek. Močvirska detelj a (dreiblättrige
Zottenblume)................
Modrdsovec, glej volčin. Modrica (Kornblume) .	.	.
Medriš, glej modrica.
Moljäva, glej plahutiea. Molova roža, glej božja strešica. Móravka, glej brdnja.
Morilka drevesnih semenic (Baumsämlingstödter . . Morilka kapusovih semenic (Kohlsämlingstödler) .	.	.
« Morska čebula (gemeine Meerzwiebel) .......................
Mošnjičnik, glej volčje jabelko. Motika, glej zlatica.
Motikiea, glej ostrožnik. Motovilec, navadni (gemeiner Feldsalat)....................
—	robati (gekielter Feldsalat) ....................
—	šiljasti (stachliger Feldsalat) ....................
—	uhati (ohrförmiger
Feldsalat).............
—	zobati (gezähnter Feldsalat) ....................
Mračniea, navadna (gemeine
Kugelblume).................
Muhovnik, jajčastolistni (rundblättriges Zweiblatt) .	. .
Muhvič, rumeni (gelbliches Borstengras) ....
—	vretenčasti (quirliges Borstengras) ....
—	zeleni (grünes Borstengras) .....................
Munec, ozkolistni (schmalblättriges Wollgras) .
—	äirokolistni (breitblättriges Wollgras) .
Mušč, glej kostréba.
I Mušnica, belopikasta (gefleckter Fliegenschwamm) .... Muänik, dvolistni (zweiblättrige Stendelwurz)....................
Nagnojev les, glej krhlika. Nagnojevina, glej krhlika. Nalip, glej lisjak.
Naprstec, gladki (glatter Fingerhut)....................
Stran
Naprstec, navadni (gelber
Fingerhut)............149
—	j rjasti (rostfarbener
Fingerhut) .... 150
—	i rudeči (rother Fingerhut) 147 Navadni koren (gemeine
Möhre).....................579
i Negnoj (gemeiner Bohnenbaum) 117 Njivska detelja, -glej zajčja noga.
— robida, glej ostrožniea. Njivski kuroslép, glej kurja črešnjica.
Nolika, glej podlesek.
Norica, poletna (Sommer-
Knotenblume) .	.	. 217
—	pomladanska (Frühlings-Knotenblume) ... 235
O cvetu...........................16
O korenini........................ 7
O listu...........................10
O plodu...........................21
O steblu.......................... 8
Očec, glej smetlika.
Očnica, kaveljčasta (dorniges
Vergissmeinnicht) .	.	383
—	njivska (Acker-Vergissmeinnicht) .... 382
—	toga (steifes Vergissmeinnicht) .... 383
Očum, glej podlesek.
Očur, glej podlesek.
Odolin, njivski (Feld-Löwenmaul) ..........................400
Ogrščica, glej répiea.
—	jutrovska (südlicher
Kohl)  ................334
Ognjénec (Berg-Haarstrang) .	583
Ognjica, smrdljiva (mauerständiger Doppelsame) .	.	336
t Oleander (Oleander) .... 164 Oméj, glej lisjak.
—	modri (Störk’s-Eisenhut) 74
—	pisani (bunter „	)	75
Omela, bela (weiße Mistei) . 529
—	rumena (europäische
Riemenblume) .	.	.	738
Omelišje, glej lisičjek.
Opih, glej zlatica.
Oplétanec, glej slak.
Orlica, glej konj.
Stran
634
423
747
506
225
440
442
442
441
441
617
690
487
486
488
709
710
245
691
151
Ornica, glej kokoševec.
Osat, kocinasti (Baeh-Distel). 655
—	močvirski (Sumpf-
Distel) .................654
—	njivski (Acker-Distel) . 426
—	ogerski (ungarische Distel) 656
—	sivi (graue Distel) .	.	656
Osec, glej osat.
Oslad, gomoljasti (knollige
Spierstaude) .... 602
—	močvirski, glej travniški.
—	travniški (Sumpf-Spier-
staude)..................603
Ošlak, glej slak.
Oslez, njivski (Stunden-Ibisch) 349 Oslova stopinja, glej lapuh. Ostrožnica (bereifte Brombeere) 355 Ostrožnik, poljski (Feld-Ritter-
sporn).................69
—	vrtni (Garten-Rittersporn) ................70
—	visoki [planinski] (hoher
Rittersporn) ....	70
Otavčič, glej regrat.
Ovčee, glej podražec.
Ovčica, glej jeglič.
Ovčja leča, glej mehurka.
Ovčja paša (kleiner Lämmersalat) ........................430
Ovčji prijatelj, glej repinec.
Oves, divji (wilder Hafer) .	490
Paludnica, glej kalužnica.
Pasje mleko (Garten-Wolfsmilch) ........................193
Pasje zelišče, glej päsjica.
Päsjica (gemeiner Nachtschatten) ........................134
—	kocinasta (zottiger
Nachtschatten) . .	. 136
Pasji stric, navadni, glej turek. Paskviea, glej volčja črešnja. Pastorka, glej teloh.
Patonija, glej potonika. Pegavost fižolovega stročja.
( Fleck enhrankheit grüner
Bohnenhülsen)................525
Pegavost jagodnjekovega listja (Fleckenkrankheit der Erdbeerblätter) ...................541
Pegavost murbnega listja (Fleckenkrankheit der Maulbeerblätter) ................542
Pegavost hruškovih semenic (Blattbräune der Birnen) .
Pege [rudeöe] na češpljevem li-dju (rothe Fleischflecke der Pflaumenblätter) ....
Penuša, dlakava (behaartes Schaumkraut)	. . .
—	travniška (Wiesenschaumkraut)	. . .
Perla, njivska (Acker-
Scherardie) ....
—	poljska (Acker-Waldmeister) ..................
Perunika, modra (deutsche Schwertlilie) ....
—	rumena (Wasser-Schwertlilie) ....
—	travniška (sibirische Schwertlilie) ....
Prstnič, glej smrdelika.
Pesikovina, navadna (gemeine Heckenkirsche) . .	.
—	planinska (Alpen-Hecken
kirsche)...............
Pesja smrt, glej lisjak.
Pesja trava (gemeines Knäuelgras) ........................
Pesje grozdje, glej krhlika.
Pesje zelje, glej lisjak.
Pesji jezik, zdravilni (gemeine Hundszunge)...................
Pesji peteršilj, glej steničjek.
Pesji rep (gemeines Kammgras) 493
Peskovec, rogovilasti (quendelblättriges Sandkraut) .	.
Petelinov rep, glej perunika.
Petoprstnik, srebrasti (silberweißes Fingerkraut)
—	veliki (kriechendes Fingerkraut) ....
Peträk, glej teloh.
Petrik, gle) teloh.
Pijanka, glej ljuljka.
Pikee, trtni (schwarzer Brenner) 552
Pirika (Quecke)................
Pirnica, glej pirika.
Pitanka, nacepljenolistna (geschlitztblättrige Schwarzwurz) ........................
Pivka, bela (weiße Taubnessel)
—	nacepljenolistna (ge-
schlitzt blättrige Taubnessel) ...............
543
546
338
593
439
439
213
214
215
162
163
515
382
322
606
605
495
432
387
Stran
Pivka, rudeča (purpurrothe Taubnessel) ......................385
—	stebloobjemajoča (stengel-umfassende Taubnessel) 386
Plahuta, glej plahutica.
Plahutica (gemeine Spiegelglocke) ..........................444
Planinska roža, glej drago-mastnik.
Planinska vijolica, glej kokorik. Plaveš, glej modrica.
Plavica, glej modrica.
Plazeči rogljiček (gemeiner
Afterquendel)................375
Plesen, batasta (Kolbenschimmel) ................304
—	glavičasta (gemeiner
Kopfschimmel) . .	. 305
—	krompirj eva (Kraut- oder Zellenfaule der Kartoffeln) 501
—	makova (Mehlthau-schimmel des Mohns). 505
—	ščetasta (Pinselschimmel) 303
—	vretenčasta (Spindelschimmel) ....................306
Plesni (Schimmelpilze) .	.	. 303
Plešec (gemeines Hirtentäschel) 342 Plévelka, glej plešec.
Ploščnati grah, glej čistnik.
Plotnik, glej perunika.
Plutnik, glej perunika.
Podbel, glej lapuh.
Podlesek, jesenski (gemeine
Herbstzeitlose)..............233
Podpónec (Vogel Knöterich) . 458 Podražee, navadni (gemeine
Osterluzei)..................207
Podzemeljske hruške, glej kokorik.
Podzemeljski oreh, glej čistnik. Podzemljica (Kartoffel) .	.	.	136
Pogačica (europäische Trollblume) ........................61
Pojälnik, glej poletni koren.
—	vej nati (ästige Sommerwurz) ........................465
Pokalica, glej mehurka.
Pokalica, francoska (französisches Leimkraut) .	320
—	navadna (aufgeblasenes Leimkraut) .... 595
—	ponočna (nachtblühendes
Leimkraut) .	.	.	. 321
Pokalica, prevezana (Bing-Leim kraut).....................
—	vrtna (Garten-Leimkraut) ....................
Pokalln, glej volčje jabelko.
Poläj (Polei-Münze) ....
Poletni koren, deteljni (kleine Sommerwurz) . . .
—	rudečkasti (röthliche Sommerwurz) . . .
Poljski kopinjek, glej ostrožnica.
Poljski mleč, glej škrbinka.
Popénec, glej grenkuljica.
Popotnik, glej potrošnik.
Pópovec, njivski (kleinblüthiger
Bergthymian)...............
'Porečnik, navadni (gemeiner Froschlöffel) ....
—	plavajoči (schwimmende] Froschlöffel) . . . .
Postružnica, glej ostrožnica,
robida.
Pošl, glej podlesek.
Potlehni bršljln, glej grenkuljica
Potnjak, glej trpotec.
Potočnica, njivska, glej očnica.
Potočnik, ozkolistni (schmalblättriger Wassermerk)
—	širokolistni (breitblättriger Wassermerk)
Potonika (Pfingstrose) . .	.
Potrošnik (gemeine Wegwarte)
Povijač, glej slak.
Povltec, glej slak.
Povoj, glej lisičjek.
Povojček, glej grenkuljica.
Pozémica, glej podzemljica.
Praprot, orlova (Adler-Saumfarn
Prasje zelje, pegasto, glej
svinjak.
Predenica, deteljna (Klee-
Flachsseide) ....
—	materne dušice (kleine Flachsseide) ....
—	prava (wahre Flachsseide) ....................
Predivno zelišče, nemško
(deutsches Fadenkraut)
—	njivsko (Acker-Fadenkraut) ....................
Preobjéda, prava, glej lisjak.
Preslica, močvirska (Sumpf-
Schaehtelhalm).............
Stran
321
322 625
463
464
394
237
238
89
88
63
665
498
466
475
476 413 413
Preslica, njivska (Acker-
Schachtelhalm).............499
Prevezanka (geflügelter Ginster) 610 Pripotec, glej trpotec.
Pripotnik, glej trpotec.
Prisadnik, glej govšec.
Pritlični lan (tausendkörniger ;
Zwergflachs)...............374
Ptičica (ausdauerndes Mass-
liebchen)..................639
Ptičje mleko, belo (dolden-
blüthiger Milchstern) . 479
—	njivsko (Acker-Gelbstern) 478
—	pirenejsko (pyrenäischer Milchstern) .... 480
—	travniško (dreizwiebliger
Gelbstern).............477
Ptičje proso, njivsko (Acker-
Steinsame).................376
Ptičje zelišče, glej kurja črešnjica. Ptičji kljunček, jednoletni (jähriger Vogelkopf) . . . 461 Pumpala, glej mak.
Punčica, rudeča, glej volčje jabelko.
Punčice, glej volčje jabelko. Purpela, glej mak.
Purpelica, glej mak.
Putpelica, glej mak.
Raba, glej preslica.
Rabuš, glej gladež.
Ramšela, navadna (gemeine
Kreuzblume) .... 600 — rumena (buxbaum-
blättrige Kreuzblume). 731 Räva, glaj pirika.
Ravš, dlakavi, glej đragomastnik. ÌRazhudnik, grenkosladki (bitter-
süßer Nachtschatten) . . 131 Rebrinee (gemeiner Pastinak) 578 Redésen, glej dresen.
Redkev, njivska (Acker-
Hederich) ...................329
Regačica (gemeiner Geißfuß) 371 Regrat (gemeines Pfaffen-
röhrlein)....................660
Repa (Rüben-Kohl) ....	331
Repica (Reps-Kohl) .... 332 Repik, navadni (gemeiner
Odermennig)..................607
Repilj, glej repinec.
Repinec (gemeine Klette) .	.	648
Repüh, glej repinec.
Repušč, betoničinolistni
(längliehblättrige Rapunzel) 637 Res, glej resa.
Resa, rudeča (fleischfarbige
Heide).....................,	736
Rešek (rauhe Gänsedistel) . 434 Rešetarka, belkasta (fieder-
spaltige Karde) . . . 680
—	dlakava (behaarte Karde) 680
—	navadna (wilde Karde) 679
Rja, češpljeva (Pflaumenblätterrost) ............................535
—	črna (Blak-Rot) . . . 564
—	hruškova (Gitterrost der Birnbäume) .... 532
—	kosmuljina (Becherrost der Stachel- und Johannisbeeren) .... 535
—	kronasta [Getreiderost] (Kronenrost) .... 516
—	na pésìnem listju (Rost
der Runkelrübenblätter) 517
—	na smrekovih iglah (Pichtennadelrost) . . 745
—	pegasta (Getreiderost
[Strohrost]) ....	516
—	progasta (Getreiderost
[Grasrostl)...............511
—	recljata (Rost der Hülsenfrüchte) ......................518
—	travna (Pederbuschspore
der Gräser) .... 720 Rman (gemeine Schafgarbe) . 415 Rženi rožiček (Mutterkorn) 242in 522 Riček navadni (ganzblättriger
Leindotter).................341
‘Riga (Wolfs-Eisenhut) ...	75
Rigljec, glej ptičica.
Rižnica, glej plešec.
Robida, navadna (gemeine
Brombeere)..................727
Ročnik, glej klošček.
Rogačica, glej regačica.
Rogovilček, amerikanski (amerikanische Galinsoge) . . 421 Rokavec, glej pokalica.
Rosa, pésina (Mehlthauschimmel der Runkelrübe) .... 505 Rosika, dolgolistna (langblättriger Sonnenthau) 106
—	okroglolistna (rundblättriger Sonnenthau) 104
,	Stran
Rosika, srednja (mittlerer
Sonnenthau)..................106
Rosniea, navadna (gemeiner
Erdrauch).....................373
Rósopas, njivski, glej metaliea. roštalica, glej mak.
Rožičevec (Taschenkrankheit
der Pflaumen).................536
Rudeči mleček, glej mlečnik.
Ruj strupeni (Giftbaum) . . 208 Ruja, glej rman.
Sablja, glej perunika.
Samojéd, glej zlatica.
Samosévec, glej divji oves.
Scalnik, glej volčje jahelko. Senodólka, glej krvavi mlečnik. Srpan (klebrige Distel) .	.	.	657
Srpänee, glej srpan.
Srpica, gozdna (Wald-Binse) . 711
—	stisnjena (zusammen-gedriickte Binse) . . 712
Srpnjek (gemeine Sicheldolde) 370 Silj, kuminolistni (kümmel-
blättriger Haarstrang) . 585 —• močvirski (Sumpf-Haar-
strang)..................582
—	togi (hirschwurzartiger Haarstrang) .... 584
—■ travniški (Wiesen-Haar-
strang)...................585
—	zdravilni (gemeiner Haarstrang) .... 584
Sita jajčasta (eiförmige Binse) 713
—	močvirska (Sumpf-Binse) 713 Škrka, srhkolistna (natterkopfblättriges Bitterkraut) . . 435
Skledićar, deteljni (Kleekrebs) 519 Skorjevec (Wabenkopfgrindpilz) 249 Skorócel, glej rman.
Skrada, glej pirika.
Skrečnik, dlakavi ( Berg-Günsel) 626
—	plazeči (kriechender
Günsel)..................625
—	rumeni, glej vimčič.
Skróbla, glej krvavi mlečnik. Skrobotec, mali (kleiner
Klappertopf) .... 614
—	njivski (Acker-Klapper-
topf)....................402
—	veliki (großer Klappertopf) .......................615
Slak, njivski (Acker-Winde) .	444
Stran
Slak, plotni (Zaun-Winde) . . 167
—	svinjski, glej plotni slak.
Slakar (kriechendes Pfennigkraut) ......................613
Slanóvrat, glej zlatica.
Sleč, glej dragomastnik.
Slepice, glej teloh.
Slipovka, glej smolénee.
Smetlika, navadna (gemeiner
Augentrost) .... 613
—	rudeča (rother Augentrost) .......................401
Smrdel, glej krhlika.
Smrdelika (stinkende Afterkamille) ........................419
Smrdljivec, glej trobelika, mišjek. Smrdljivi hlapček (mutter-
krautartige Wucherblume) . 420 Smrdljivi koren, glej mišjek. Smrtnica, glej teloh.
Smrtnjak, glej podlesek.
Smilka, navadna (gemeines
Hornkraut)...................315
Smod, črni (Rauchbrand) . . 554 Smoleč, glej smolénee.
Smolénee, kljukasti (dreihörniges
Labkraut)................438
—	plezajoči (klimmendes
Labkraut)................437
Smolička, glej regrat.
Smolika, glej smolénee.
Smolj, glej smolénee.
Smolnica (klebrige Lichtnelke) 597 Snet, ržčnih bilk (Roggenstengel-
hrand)...................510
—	prašnati (Staubbrand
des Getreides) . . . 507
—	proséni (Hirsebrand) . 509
—	smrdljivi (Steinbrand
des Weizens) .... 510 —• turščični (Maisbrand) . 509 Soldatki, glej kokorik.
*Solj (gelbe Wiesenraute) . .	65
Solnčica, glej medénka.
Solnčna roža, glej brdnja.
Solnka, navadna (Wiesen-
Bocksbart) ....	662
—	velika (großer Bocksbart) 663 Solzica, glej lätovka.
Solzno zelce, nasprotnolistno (gegenblättriges Milzkraut) 94 Solzno zelce, navadno (wechselblättriges Milzkraut) ...	93
Stran
Sovec, navadni (rührige Rebendolde) .......................85
—	povodni (Wasserfenchel) 87
—	siljastolistni (silaus-blättrige Rebendolde) . 586
Sprž, glej teloh.
Sračica, glej oslad.
Sräkona, sräkonoga, glej jesenka. Sramsa, glej čemž.
Srehotina, glej bluščec.
Srebotka, glej srobot.
Srékona, glej jesenka.
; Srobot, navadni (gemeine
Waldrebe)..................65
—	pereči (scharfe Waldrebe) .........................66
—	togi (steife Waldrebe).	67
Srobotina (gemeine Alpenrebe)	67
Starec, glej kadulja.
Stéklasa, glej stóklasa.
-iSteničjek (Garten-Gleiße) . .	80
Stéznik (blutwurzliges Fingerkraut) .....................605
Strklasa, glej stóklasa.
Strpanee, glej srpan.
Stipor, glej lapuh.
Stoglavež, poljski (Feld-
Mannstreue)....................587
Stóklasa, jalova (taube Trespe) 495 ■—	mehka (weiche „	)	493
—	njivska (Acker- „	)	494
—	žitna (Roggen- „	)	494
Stražnica, navadna (gemeiner
Wiesenknopf)...................607
Strupena rosa (Mehlthau-scbimmel des Weinstockes) 555 Subopérnik, glej munec.
Svedrec, grenki (bitterer Enzian) 629
—	močvirski (Wiesen- „	) 628
—	poljski (Feld- „ ) 630
—	pomladanski (Frühlings-
Enzian) ..................631
Sv. Barbare roža (gemeines
Barbenkraut)...................339
Sv. Antona roža, glej brdnja.
Sv. Janeza roža, brkata (bärtiges
Hartheu)..................595
—	navadna (gemeines
Hartheu)..................594
—	pritlična (niedergestrecktes Hartheu) . 353
Sv. Petra ključ, navadni, glej
c T,	.	Stran
Sv. Petra ključ, obloplodi (Vaillant’s-Erdrauch) .	.	.	374
Svilniea, sirska (sirische Seidenpflanze) .........................171
Svinjak, pegasti (gefleckter
Ferkel-alat) .... 663
—	trpežni (starkwurzliger Ferkelsalat) .... 664
Svinjariea, glej lapuh.
Svinjska dušica (gemeiner
Stechapfel)....................139
Svinjska repa, glej bluščee.
Svinjska resa (hnpfenartiger
Schneckenklee).................366
Svinjski kruh, glej kokorik.
Svišč, meburni (bauchiger
Enzian)........................631
-— močvirski, glej svedrec.
—	nemški (deutscher Enzian) 630
Šar, ostri, glej šaš.
Saš, belkasti (grauliches Riedgras) ....... 705
—	bodljikavi (sparriges
Riedgras).................707
—	dlakavi (kurzhaariges
Riedgras).................697
—	goli (fennigartiges Riedgras) .........................700
-— kosmati (filzfrüchtiges
Riedgras).................703
—	latasti (rispiges Riedgras) 706
—	močvirski (Sumpf-Riedgras) .........................697
—	navadni (gemeines Riedgras) .........................703
—	nogasti (Hasen-Riedgras) 705
—	okruglasti (slielrund-
licbes Riedgras) . .	. 707
—	okrogli (pillentragendes
Riedgras).................703
-— ostri (spitzes Riedgras) 695 ■— ostričasti (cypergras-
artiges Riedgras) . . 709
—	ozkolistni (schmalblättriges Riedgras . . 708
—	pomladanski (Frühlings-
Riedgras) ................702
—	prstasti (vogelfußförmiges
Riedgras).................701
—	razmaknjenoklasnati
(entferntähriges Riedgras) ....................698
Šaš, resnati (behaartes Riedgras) ....................701
—	rumenkasti (gelbes
Riedgras).................699
—	srednji (mittleres Riedgras) .........................708
—	sivkasti (seegrünes Riedgras) .........................699
—	togi (steifes Riedgras . 704
—	zvezdasti (sterniges
Riedgras).................706
Ščet, glei rešetarka.
Šćir, divji (gemeiner Amarant) 448
—	ležeči(niedergestreekter
Amarant)..................449
—	navadni (wilder Amarant) 449
—	srhki (rauher Amarant) 448 Ščirjevec, glej kopitnik.
Ščitka, navadna (gemeiner
Wassernabel)....................93
Šebojka, glej norica.
Šenčurka, glej kalužnica.
Šipek (gemeine Hundsrose) . 729 Škatla, glej pogačica.
Škrbec, glej pokalica.
Škrbinka, navadna (gemeine
Gänsedistel) .... 433
—	njivska (Acker-Gänse-
distel) ..................434
Škripec, glej pokalica.
Škofova kapica, glej plešec.
Škoreca, glej rman.
Škrotovec, glej rman.
. Šmarna detelja, pisana (bunte
Kronwicke)	.	.	.	.	116
— rumena (jährige Kronwicke) .......................367
Šmarnica, bela (weißwurzliges
Maiblümchen)..............227
Šopiilja, dolgoresnata (weitschweifiger Windhalm)	.	.	489
Špajka, zdravilna (gebräuchlicher
Baldrian).................680
Števnica, glej regrat.
Štrkat, glej kačnik.
Štrkavica (gemeine Springgurke) 174 Štrkovec, glej kačnik.
Štir, glej govšec.
Talač, glej teloh. Talin, glej solj. Talog, glej teloh. Talov, glej teloh.
Stran
Talovin, glej teloh.
Talovna trava, glej teloh.
Talovnik, glej teloh.
Tavžentroža, glej zlati grmiček. Telek, glej teloh.
Televnik, glej teloh.
Teloh, črni (schwarze Nieß-wurz)........................
—	divji, glej habülica.
—	smrdljivi (stinkende
Nießwurz)..............
—	zeleni (grüne Nießwurz) Telovje, glej teloh.
Temelišček, glej dimek.
Trdoleska, bradavičnata (warziger
27
32
31
Spindelbaum)
—	navadna (gemeiner
Spindelbaum) .	.	.	.
—	širokolistna (breitblättriger Spindelbaum)
Trnoeélj, glej čišljak.
Trnolica, glej črni trn.
Trpotec, srednji (mittlerer
Wegetritt).............
—	suličastolistni (lanzett-blättriger Wegetritt) .
—	veliki (großer Wegetritt) ....................
Trpotnik, glej trpotec.
Trst, glej trstika,
Trstika (gemeines Schilfrohr)
Trtorina, glej srobot.
Tis, glej tisa.
Tisa (gemeiner Eibenbaum) .
Tolač, glej teloh.
Trakovje, navadno, glej lisičjek.
Tratinščica, glej ptičica.
Travnica, glej kosmatinec.
Trebelje, dišeče (gewürzhafter Kälberkropf) . . . .
—	opojno (berauschender Kälberkropf) . . . .
—	srhko (rauhhaariger Kälberkropf) ....
Trenek, glej glen.
Trica, glej smolénec. š Trobelika, mala, glej steničjek.
—	velika (giftiger Wasserschierling) ...............
Truskavec, glej podpónec.
Truterica, glej norica.
Tulipan, cesarski (Kaiserkrone)
—	divji (wilde Tulpe) .	.
112
111
112
683
445
682
694
209
581
87
581
76
222
225
Stran
Tulipan, močvirski, glej logarioa.
—	vrtni (Garten-Tulpe) . 224
Turek, kimasti (nickende Distel) 659
—	kodrasti (gekrauste
Distel)...................659
—	navadni (vieldornige
Distel)...................658
Turška leča, glej mehurka.
Ukrivljenost borovih vej (Dreh-rost der Kiefer) .... 744
Uljesa, glej zlatica.
Uränjica, glej zlatica.
Uranjščica, glej zlatica.
Uročnik, kanaški (gemeines
Berufkraut) .... 411
—	navadni (scharfes Berufkraut) .... 641
Ustna gobica (Mundschwämmchen) ................249
Ušivec, močvirski, glej ušivka.
—	tridelni (dreitheiliger
Zweizahn).................414
Ušivka, glej podlesek.
—	gozdna (Wald-Lausekraut) .......................154
—	močvirska (Sumpf-Läuse-
kraut)....................153
Ušjak, glej riga.
Valjävica, glej kokorik.
Vapnenček njivski (Mauer-Gipskraut) ..................319
Velikonočnica (gemeine Wind-blume)........................33
Veternica, hostna (wilde Wind-
blume).....................39
—	podlesna (Busch-Windblume) ........................37
—	trilistna (dreiblättrige
Windblume) ....	39
—	zlatiöasta (hahnenfußartige Windblume) .	.	40
V eternik, bohinj ski (schwärzliche
Flockenblume) . . . 651
—	latasti (rispenästige
Flockenblume) . .	.	652
—	navadni, glej glavinec.
Vezèla, glej srobot.
Vrba, plazeča (kriechende Weide) 684
Vrbica, glej vrba.
Vrbovec, močvirski (Sumpf-
Weidenröschen) .... 601
Vrdik, glej kokoševec.
Vrhólika (doldige Spurre) . . 318 Vijolica, dišeča (wohlriechendes
Veilchen)..................100
—	pesja (Hunds-Veilchen) 103 Vimčič, glej skrečnik.
—	“ rumeni (Acker-Günsel) 396 Virh, glej kopitnik.
Vlastovičnik, glej kokoševec. Vodenika (bleiche Distel) . . 656 Vodenika, glej srpan.
Vodni trpotec, glej poréénik.
Volčič, glej bunika.
Volčin, Blagajev (Blagayscher
Seidelbast)................178
—	dišeči (wohlriechender
Seidelbast)................178
—	lavorikasti (lorbeerblättriger Seidelbast) . 178
—	navadni (gemeiner Seidelbast) .... 175
isani (geriefter eidelbast)...............179
—	planinski (Alpen-
Seidelbast)................178
Volčja črešnja (gemeine Tollkirsche) .........................119
—	črešnja, glej pesikovina. Volčja jagoda (vierblättrige
Einbeere)......................231
Volčje jabelko (gemeine
Schlutte)..................138
—	jabelko, glej kokorik.
Volčnik, glej volčin.
Volk (steifes Borstengras). . 693 Vólovec (weidenblättriges
Rindsauge) ...... 644
Volovski jezik (gemeine
Ochsenzunge)...................378
Voz Elijev, glej ostrožnik.
Vozlika, glej glavinec.
Vrajnica, glej lisjak.
Vranica, glej kokoševec.
Vränka, glej zlatica.
Vratič navadni (gemeiner
Rainfarn)....................645
Vražji grmiček (Hexenbesen der
Weißtanne)...................741
Vrednjak, glej grenkuljica.
Vres, glej resa.
Vresek, navadni (gemeine Besenheide)..................735
Zajček, glej kokorik.
.j Zajčja deteljica, (gemeiner
Sauerklee)..............110
— jednoletna (gehörnter
Sauerklee)..............375
—	toga (steifer Sauerklee) 374
Zajčja noga (Acker-Klee) .	.	366
Zajčje nožice, glej màjniea.
Zajčje uho, okroglolistno (rundblättriges Hasenohr) . 370
—	resnato (begranntes
Hasenohr).................371
—	rogovilasto (ausge-breitetes Hasenohr). . 371
Zajčjilakotnik (gemeiner Besenstrauch) .....................732
Zajčji mak, jesenski (Herbst-
Marienröschen) ...	64
—	poletni (Sommer-Marien-
rösehen)...................64
Zajka (rapunzelartige Glockenblume) .......................443
Zali kobulček, veliki (großer
Thalstern).....................92
Zaspanček, glej svedrec.
Zaspanka, glej velikonočnica. Zavlačni koren, glej teloh. Zavrätnica, njivska (Aeker-
Krummhalsj..................379
Zébrat, bodeči (stechender
Hohlzahn)...............387
—	izrobljeni (ausgezackter
Hohlzahn)...............388
—	mehkodlakavi (flaumiger
Hohlzahn)...............389
—	njivski (Acker-Hohlzahn) .......................389
—	pisani (bunter Hohlzahn) .......................389
—	rumenkastobeli (gelblichweißer Hohlzahn) .	.	390
Zelenec, glej madronšiea.
Zeleni klobuk (sonnenwendige
Wolfsmilch).................199
Zlaténica, glej brdnja.
Zlati grmiček (gemeines
Tausendgüldenkraut) . 632
—	nizki (ästiges Tausendgüldenkraut) .... 633
Zlatica, bradaviönata (feigwurzliger Hahnenfuß) .	47
—	dlanastolistna (eisenhutblättriger (Hahnenfuß) 60
Stran
Zlatica, drobnocvetna (kleinblumiger (Hahnenfuß).
—	gomoljasta (zwiebelwurzliger Hahnenfuß) .
—	rigorska (Berg - Hahnen-
'fuß).................
—	kljunasta (geschnäbelter Hahnenfuß) ....
—	kocinasta (rauhhaariger Hahnenfuß) ....
—	kosmata (wolliger Hahnenfuß) ....
—	lozna (Hain-Hahnenfuß)
—	mehurna (sellerieblättriger Hahnenfuß) .
—	mnogocvetna (viel-blüthiger Hahnenfuß) .
—	njivska (Acker-Hahnenfuß) ....
—	planinska (Alpen-Hahnenfuß) ....
—	plavajoča (fluthender Hahnenfuß) ....
—	plazeča (kriechender Hahnenfuß) ....
—	-popačena (Bastard-
Hahnenfuß) ....
—	povodna (Wasser-Hahnenfuß) ....
—	razprostrta (ausgesperrter Hahnenfuß) ....
—	Segverjeva (Seguiers-Hahnenfuß) ....
—	strupena (giftiger Hahnenfuß) ....
—	Travenfelnerjeva (Traun-fellners-Hahnenfuß)
—	travniška (scharfer Hahnenfuß) ....
—	velika (großer Hahnenfuß)
—	Vilarsova (Villar’s-Hahnenfuß) ....
—	vodna, glej kalužnica.
—	zlatorumena (goldgelber Hahnenfuß) ....
—	žgoča (brennender Hahnenfuß) ....
Zlatičnica, glej zlatica.
Zobnik (schwarzes Bilsenkraut) Zvezdnica navadna (gemeine
Stermiere)................
Zvonček (gemeines Schneeglöckchen) ..................
56
51
45
54
57
46 53
55 53 53 59
58
52 50
59
59
60
50
60
43
49
46
45
48
142
314
Stran
Zvončica, gadovčevolistna (natterkopfblättrige Glockenblume) .......................635
—	klobčasta (geknäulte Glockenblume) . . . 635
—	navadna (ausgebreitete Glockenblume) . . . 636
—• okroglolistna (rundblättrige Glockenblume) 637
Žabinee, glej zlatica.
Žabnik, glej smrdelika.
Žabri, glej madronšica. Žagovnica, glej kopriva. Žentenje, glej regrat.
Žrnovee, glej vresek.
Žiljak, glej trpotec.
Žilnjek, glej trpotec.
Žitnica, glej modrica. Žiženpanj, glej đragomastnik. Žličnik, glej porččnik. Zolténica, glej regrat.