IlMŠ -+ Č5© O.OO, OOOOOO O O O ''■ O Js^ %lf Zbrani spisi \J^ Pavline Pajkov^ i II. zvezek. OOOOOOOOOOOOOOOQ.'OOOQO Zbrani spisi PAVLINE PAJKOVE Drugi zvezek. V Celji, 1895. Tiskal, izdal in založil Dragotin Hribar v Celji. 59581 Prejeto od urada za upravljanje imovine upornikov najedo. Roka in srce............... 1 Mačeha............. ... 56 Očetov tovariš............... 161 Pripovestnik v sili............. 201 *J-4r±~ ^4 er in srce. Novela. 1. ^ličejo jo gospodično Leonoro, če tudi se njenim petinpetde-setim letom ta naslov nekoliko nerodno prilega. Pa kaj je hotela? Sreča je ni seznanila s prijateljem, ki bi jej bil ime "V'"-j^ gospodične spremenil v gospč. *" : ' Ko je stopila v trideseto leto, čutila je pri tem nazivanju še nekoliko neugodnosti, ko je pa štirideseto srečno prejadrala, dala je vsem sladkim upom slovo in celo z nekakim ponosom poslušala svoj naslov: gospodična. Toda, kaj pravim sreča? Okolnosti njene so bile vedno take, da jej nikdar ni ostajalo časa misliti na-se, poslušati svojega srca. Tak6 jej je izginila mladost in z njo prilika omožitve. A nikdar še ni imela uzroka pritoževati se na svojo osamelost. V njej zares da ni uživala prijetnosti, pa tudi ni poznavala sitnob, ki so združene z zakonskim stanom. 1 ___ 2 ___ Njeno življenje bilo je priprosto, brez posebnih dogodkov in bode tudi najbrž enako ostalo. Bila je edini otrok nizkega uradnika. Uživala je najnežnejšo ljubezen svojih roditeljev. Bila je zato razvajen in trmast otrok, ali ob enem tudi hvaležna hči, ki je z enako mero povračala gorko roditeljsko ljubezen. Ves njeni svet je bila družba očeta in matere. Izkusila ni nikdar, da razven teh rodbinskih vezij še obstoje druge. Tako jej je čas potekel do njenega sedemnajstega leta. Ondaj še le so začeli prihajati prvi oblaki na do sedaj vedno jasno nebo njenega življenja. Izgubila je očeta, in akoravno je zdaj mati še z večo ljubeznijo skrbela za njo, zapazila je vendar kmalu, da mater stiskajo skrbi. Takrat se je tedaj začel spremenjati njeni značaj. Prejšnja brezskrbnost se je spremenila brž v trdno voljo. Vzboljšati stanje svojej materi bila je nje edina skrb. Z majhnim pre-žitkom, kterega je njena mati prejemala po ocetovej smrti, in z oskrbljevanjem štirih nje varstvu izročenih mladenčev ste si obe kmalu pomagale. V kratkem je Leonora postala iz razvajenega otroka resna deklica. Skrb za dečke, ktero je bila popolnoma prevzela, dajala jej je celo nekoliko ponosa. In ta ponos poviševala je še udanost, ktero so jej gojenci izkazovali. — 3 — Deset let je zadovoljno živela. Iz dečkov so postajali čvrsti mladenči, Nekteri so pod njenim varstvom ostajali do končanih šol, nekteri jo prej zapustili, a vselej so se z novimi nadomestovali. Imela je takd vedno male in velike ob enem, in ta različnost je delala njeno skrb ne samo bolj pre-nesljivo, ampak v nekem ozira cel6 zanimivo. Ali neki dan zadene Leonoro udarec, kakor-šen za devojko hujši biti ne more. Nagloma je izgubila tudi mater, in prej nego se je svoje nesreče prav zavedela, bila je sama na svetu. Druge podpore zdaj ni imela razven lastnih rok in veselja do dela. Prežitek, kterega je mati dobivala in ki njima ni bil majhna podpora, odpadel je popolnoma. Drugega pripomočka ni videla, nego da je pomnožila število gojencev. Bila je na nogah od ranega jutra do pozne noči. Uboga njena glava, in ubogi njeni ušesi, v kterih je vedno šumelo od neprestanega nemira! Se le ob osmih, ko so njeni gojenci v naročju Morfeja / utihnili, začinal je Leonori čas oddiha in miru. Ondaj je uživala nekoliko prostih uric. Pregledavala je navadno pisma, če jih je kaj med dnem prišlo, in tudi kakov časopis, katerega si je izposodila; potem se pa čez rame ogrne in skoro redno vsak večer obiskuje znane rodbine. Tukaj nekoliko poizve, kaj se godi po svetu, posluša pogovore, dela si svoje sodbe o tem in onem, veseli se z veselimi, žaluje 1* 4 — z nesrečnimi, in potem se vrača v svojo sobico, vselej zadovoljna s seboj, malo kedaj pa z vunanjim svetom, s kterim po sreči nima preveč občevati. Trudim in ubijam se res od rana do noči, rekla je večkrat Leonora sama pri sebi, ali pri tem tudi uživam zlato svobodo, mislim in delam kakor se meni samej ljubi, in kedar se v moje skromno stanovanje poniža vstopiti kakov čestit gospod župnik ali sodnik ali učen profesor in me obišče kot svojo nekdanjo gospodinjo, ondaj dospe moja sreča do vrhunca. — Bilo je zvečer nekega dne, ko je Leonora pregledovala svojo pošto. Dobila je dve pismi. Ni bilo namreč dneva, da bi pisem ne dobivala. Ljudje, to je njeni znanci in prijatelji, imajo do nje čudovito zaupanje, posebno pa ženske. Marsiktera je svetli in tolažbe iskala pri njej, ki je vendar sama tako malo izkusila v življenju. Pravijo, da je Leonora modra, da vselej pravo pogodi. Toda kje bi si ona pridobila modrosti? Gospodična Leonora je malo izkusila v življenju, bodisi dobrega, bodisi slabega, in vendar pravijo, da same izkušnje človeka izuče. A zato je ona tembolj opazovala ljudi in njih dejanja. Preudarjala je vselej z resnobnostjo stvar na vse strani, predno se je upala izreči svojo sodbo. Njena sobica je bila tako rekoč njeno svetišče, kamor je vselej pribežala v važnih trenotkih, ter se v njo — 5 — zaklepala z dvojim zapahom. Ta sobica je znala povedati o sklepih in stoterih mislih, ki so se tam rodile. Ali vse to je Leonora zamolcevala čakaje, da se stvari same od sebe razvijejo, in potem je sodila, je-li prav sklepala ali ne. Tako je ravnala, in to je bila skrivnost njene modrosti. — Začne torej pisma pregledovati. Prvo pismo jej je prineslo malovažno naročilo. Od koga je pa drugo ? Ah, vsklikne Leonora, od ljube Valerije; potem nadaljuje: Kaj mi pa zopet piše ? Ali se mi morda zopet pritožuje, da ni najti primernega ženina njenim hčeram? Ali da njeni mož Karol noče povikšati mesečnih troškov za vedno večo toaleto doraslih hčerij r —■ Stare pritožbe! Uboga Valerija, kako si bila srečna, ko si postala žena barona N.l Kako si se veselila svojih otroki Kako mi nisi mogla dopovedati svoje radosti z ljubeznivimi otročiči I A zdaj je že deseto leto, odkar ti iz te sreče naraščajo vedno veče skrbi. Obila rodbina, odgoja otrok in poleg tega cela vrsta slabih letin, ktera vedno bolj zmanjšuje letne dohodke I A zdaj še pomanjkuje ženinov za ne ravno premožne, da-si lepe in dobro odgo-jene gospodične 1 Ali le potrpi, Valerija; prikaže se ženin, kedar se bodeš najmanj nadejala. — Ali po-gledimo, kaj nam pismo novega poroča! Raztrga zavitek ter čita: — 6 — Draga Leonora! Naznanjam ti, da je moja Melita postala nevesta z markizom Konradom. Bil je sošolec mojemu Karolu. Poroka bode v šestih tednih. Ker se bo ravno do one dobe tvoj tičnik izpraznil, povabljamo te, da nas tedaj razveseliš s svojim dohodom. S pozdravi od nas vseh Tvoja Valerija. Hm, mrmrala je Leonora z glavo majaje: Melita, najmlajša hči, in ona se prva poroča? In onih treh nobena? Pa ta sošolec Melitinega očeta! — Kako čudno se to vse sklada I Melita ima osemnajst let, a ta njeni markiz najmanj svojih petdeset 1 Ali je on udovec, ali pa celo fant, bogat ali ubog? Najbrž pa bogat. In kako kratko piše Valerija, brez vsakih pojasnil, ona, ki je tudi v pismih izgovorna, ki tako rada navaja uzroke? Ne, ta stari ženin in ta mlada nevesta, ta reč mi noče iti v glavo. — II. Ko se je Leonorin tičnik izpraznil, vrgla je Leonora, kar je imela svoje najboljše oprave, v kov-čeg in je odpotovala. Potem ko se je štiri ure vozila, zagleda na holmu v zadnjih solnčnih žarkih prijazno se bliščati v starem slogu sezidani grad barona N. Obdan je bil z vrtovi, polji, vinogradi in — 7 — gospodarskimi poslopji. Ali ko Leonora iz okna že-lezničnega voza zagleda krasni holmec, kjer je skoro vsako leto nekaj srečnih tednov prebila, ni bila vesela, temveč neka otožnost se polasti njenega srca, kot da je slutila neko prihodnjo bolest. Vzdramil jo je pa kmalu iz te mimogredoče zamišljenosti sprevodnikov glas, ki je naznanjal postajo, kamor je Leonora bila namenjena. Na kolodvoru jo pričakuje Valerijina kočija. A Valerije same ni bilo, da bi jej bila dala, kakor navadno, prvo dobrodošlico; prišel je mesto nje najmlajši njeni otrok, dvanajstletni Alfonz. Zagle-davši Leonoro je veselo zaklical: Dobro, da ste prišla, gospodična Leonora; zdaj bode zopet veselo v hiši. — Alfonz je bil od nekdaj Leonorin ljubljenec, mudila se je po cele ure z njim, igrala in pripovedovala mu pravljice, odgovarjala mu na sto vprašanij, kterih mu nikdar ni manjkalo. Bila je tudi njegova priprošnjica pri očetu in materi, kedar je imel zavoljo porednosti dobiti hišni zapor, ki je bil njegova naj veča kazen. Zato je večkrat trdil, da ima Leonoro najrajši na svetu. Po vprašanjih, ali so doma vsi zdravi, kaj delajo sestre, in enakih vsedla sta se v kočijo in zdrčala naprej. — 8 — Nekako tesno je bilo Leonori pri srcu; rada bi bila kaj poizvedela glede bližnje ženitve, a čutila je, da bi bilo to oziroma na otroka nepristojno vprašanje. Med tem jej je Alfonz pripovedoval, kako je preživel čas, kar se nista videla. Pripovedoval jej je tudi o svojih študijah in igrah. Na enkrat pa prime s ponosom Leonoro za roko in reče nekako skrivnostno : Ali veste, gospodična Leonora, da v štirinajstih dneh dobim živega konjička, na kterem se bodem učil jahati ? Ali res? odgovori Leonora. Od koga pa, ako smem prašati? Najbrž si napravil šolski izpit z odliko, in oče ti hočejo to s tako lepim darom poplačati. O ne oče, ampak gospod markiz Konrad mi obeta ta dar v spomin svoje poroke. Tako? dejala je Leonora popravivši si svoj sedež. Ima-li gospod markiz lepe konjičke ? Leonora je brž sprevidela, da jej fant vse, kar ona želi izvedeti, brez vprašanja pripoveduje. Bila je vesela tega. O da ! mnogo ima konjičkov, ker je zelo bogat, odgovoril je Alfonz ves živahen ter je navdušen nadaljeval : Ima tudi dve hiši v glavnem mestu, eno grajščino s posestvom na selu, četvero konj, dva kočijaša, troje slug, oskrbnika na selu, oskrbnico v mestu, kuharja, več dekel in dve služkinji. Kaj ne, — 9 — gospodična Leonora, —■ in uprl je naivno svoje modre oči v njo — da bo Melita imenitna gospa? In mama pravijo, da mora vsako jutro in vsak večer Boga hvaliti, da dobi takega ženina. Da, da! odgovori Leonora raztresena; hvaležnost je ena najlepših lastnostij vsakega človeka, in še dostavi: In kaj ne, da je Melita prav vesela ? Vesela ni, ali mama pravijo, da nobena nevesta ni vesela. Srečna pa je gotovo; saj je dobila od gospoda markiza briljanten nakit, kterega jej je iz Pariza naročil. In sestra Lujiza, ktera je menila, da ga ona dobode od gospoda markiza, se je jokala potem celi teden. Leonora omolkne pri zadnjej novosti. Da bi jej fant bil neresničnih dogodjajev pripovedoval, tega ni mislila; pa če bi jej on tudi bil po otročje pretiraval, vsaj eno se jej je zdelo verjetno, da ta že-nitev ne teče po navadnih tirih. V tem trenotju se zasučejo konji v drevored, ki se je raztezal do širokih kamenitih stopnjic, in postoje pred vežo Leonori dobro znanega gradiča. III. V Valerijinem objemu in v njenem pogledu, ki je izraževal samo dobroto, zapustila so Leonoro vsa prejšnja premišljevanja. Kako blagodejen je tre-notek, ko po dolgej ločitvi zopet slonimo na prsih 10 — pravega prijatelja s prepričanjem, da je srce, ktero čutimo biti, ukljub daljavi, ki nas loči od njega, vselej zvesto nam ostalo. S takimi čuvstvi je Leonora o boku svoje prijateljice koracila skoz prostorno predsobo, vodečo v sprejemnico. Tja prišedši pomagala jej je Valerija snemati klobuk in plašč, potem jo pa privedla na zofo rekoč: Predno te pripeljem v tvojo znano sobico, darovati mi moraš nekoliko časa. Kje pa je tvoj soprog, kje so tvoje hčerke? segla jej je Leonora v besedo; rada bi jih že pozdravila. Posebno bi pa rada čestitala mladej nevesti. Kakor rahel mraz je pretreslo pri teh besedah Valerijo. Zdaj še le, ko je bilo minulo prvo navdušeno svidenje, zapazila je Leonora, da je Valerija v teku enega leta vidno shujšala. Nje život ni bil več tako poln, na čelu se je prikazalo nekoliko gub, naznanjajočih skrbi, in oko je kazalo, da je večkrat bilo v solzah. Valerija je štela deset let manj nego Leonora, ali ker je bila nekdaj velika lepotica, smela se je še imenovati lepa gospa. Ko jo je Leonora lani zadnjič videla, bila je še dobro ohranjena, a letos je kazala najmanj petdeset let. Leonora še ni imela dosti časa opazovati te spremembe v njenem obrazu, ko Valerija poreče nekoliko bojazljivo: — 11 — Moj soprog je z deklicami na sjjrehodu; mislim, da bode vsak čas zopet tukaj. Kar pa zadeva Melito — pri tem imenu premolkne, a kmalu s težkim glasom dostavi: Leonora, bodi mi sedaj v enem najvažnejših trenotkov mojega življenja svetovalka. Pomozi mi s svojo veljavno besedo. Izkušaj ti s svojo izgovor-nostjo v Meliti vzbuditi vsaj spoštovanje do njenega ženina! Ali ste dobro culi Leonorini ušesi, ali so dobro videli nje oči, da je njena nad vse ljubljena Valerija sedela tako obupna poleg nje ? Kakošne so to besede, mislila je Leonora pri sebi, Meliti vzbujati spoštovanje do svojega ženina ? Kje pa je ostala ljubezen, toliko potrebni pogoj vsakemu zakonu? In ta materina skrb! Ali je treba, da se Melita moži, ako nima k temu volje? Po njenej glavi je rojilo kakor v panju. Hotela je popraševati, dalje poizvedovati, a Valerijina po-bitost jej ni puščala k temu časa. A nekaj je vendar morala odvrniti; zato reče : Vsa moja pomoč ti je na razpolaganje, ako te morem tolažiti, ako morem Melito spraviti na tebi zaželjeni pot. Ali, ljuba moja, predno se lotim tak6 težkega posla, kterega vzamem samo iz ljubezni do tebe in tvoje rodbine na-se, morala bi natanko poznati okolščine. — 12 — Valerija je povzdignila pri teh besedah glavo, ali v njenem obrazu je bil izražen hud notranji boj. Pogladila si je z levico mračno čelo, kakor da bi si je hotela razvedriti, desnico je pa dela na srce, kakor bi je hotela upokojiti, in začela z resnim glasom : Ah Leonora, kako se vsaka nepremišljenost v življenju maščuje 1 Kako so bridki nje nasledki, posebno kedar zadenejo nedolžne osebe 1 Ti poznaš izvrstni značaj mojega Karola. On je dober soprog, skrben oče, priden in vesten gospodar. Strasti so njemu popolnoma neznane. A kakor ni nič popolnega pod solcem, tako ima tudi moj Karol jako nevarno slabost: on je včasih nepremišljen. Zdaj bode leto, nadaljuje, kar je bil v glavnem mestu po opravkih. Tam se je nekterim prijateljim pritoževal o vedno manjših dohodkih vsled slabih letin in o vedno večih stroških. Prijatelji so mu svetovali, naj poizkusi srečo na borsi, češ, da je že mnogim sreča bila prijazna. Ne da bi se bil s kom prej dobro posvetoval, začel je staviti in — tu si je Valerija zakrila oči — v kratkem času izgubil je petdeset tisoč goldinarjev! Usmiljeni Bog! je na tihem vzdihnila Leonora. Valerija pa zopet nadaljuje: Leonora, kakošni so bili naši dnevi po takšnej izgubi 1 Naše premoženje je veliko, ali na razpolaganje imamo samo njegove dohodke ; premoženja se ne smemo dotakniti, ker je — 13 — ono, kakor veš, fideikomis. Kaj je bilo storiti? Svota je morala biti v teku enega meseca povrnena, ali pa Karola je čakalo gorje. Oj Bog, in on je oče peterih otrok! Glej mojo glavo posuto s sivimi lasmi; to so nasledki in spomini onih grozovitih dnij. Ali Bog, ki ni hotel, da bi se bili v obupu pogubili, bil nam je vsaj za trenotek miiostljiv. Med najboljšimi Karolovimi prijatelji bil je vedno tudi markiz Konrad, in ko je naju v nesreči zapustil ves svet, dobi Karol od markiza pismo, v kterem mu je na posodo ponujal onih petdeset tisoč goldinarjev. Povrne pa mu jih Karol naj v desetih letih. Markizova postrežljivost je nama bila v veliko pomoč, ali le v pomoč, v kakoršno je nevarnemu bolniku zdravilo, ktero mu podaljša življenje za nekoliko trenotkov, a zavarovati ga ne more. Sprejela sva hvaležno to ponudbo, pa misel, da imava sedaj velik dolg, kterega poplačati nam bo v določenem času težko da mogoče, spremljevala naju je noč in dan. Karol je bil po tej nezgodi vedno obupen. V svojej velikej nesreči je skoro pozabil, da je soprog, da je oče nepreskrbljenim otrokom. Kaj pa jaz? — Po dnevi sem kakor senca hodila po sobah, solze zakrivaje, ter se mirno kazala družini in otrokom, kterim je naša nesreča še do danes neznana. Oj — 14 — človeški obraz je prava krinka, pod ktero smo dostikrat prisiljeni zakrivati svoje najsilovitejše občutke. Noči pa sem prebila v molitvi in joku, a bile so tudi take noči, ko niti moliti nisem več mogla, oči pa so ostale suhe. — Leonora se je komaj solz vzdrževala, ko je slišala Valerijino pripoved. Zakaj mi nisi o tem nikdar besedice pisala ? jej očita potem ljubeznivo. Saj je zaupanje že samo na sebi trpečemu človeku v tolažbo. — A zdelo se jej je, kakor da bi Valerija ne cula njenih besed, ker je vedno zrla nemo pred se. Leonora je torej iz spoštovanja do njene toznosti takoj omolknila, a Valerija nadaljuje : Približeval se je čas, ko bi se imela prva svota markizu povrniti. Pred tem pa pride pismo od markiza. Pismo nam je naznanjalo, da se misli ženiti, da bi mogel svojo hišo na dostojen način gostom odpirati, ker je ravno za deželnega predsednika izbran. Ker pa ima Karol četvero hčerij, naj mu eno v zakon da, ako bode ktera privolila. Glede dolga se bodeta potem poravnala. Karol je bil po tej vesti prijetno iznenadjen. Od veselja mu je prvikrat po dolgem času zopet zasvetilo oko. Zdelo se mu je, da mu neko težko breme pada s srca. Poleg tega ga je tudi vzradostila misel, da lahko ena njegovih hčerij postane soproga bogatemu markizu, možu starega spoštovanega imena in znanega ; — 15 — vrlega značaja. Njegovo veselje in moje upanje, dri zopet enkrat vedro vidim čelo moževo in prejšnji zadovoljni njegov obraz, okrepčalo je tudi mene. Misel, da bi ena mojih hčerij markizu podala roko v zakon, bila je popolnoma po mojem ukusu. Markiza sem spoštovala že od nekdaj. Vselej kedar je v prejšnjih časih k nam zahajal, puščal je v meni utis svojih lepih lastnosti). Bil je Karolov sošolec, to je res, a bil je vendar celih pet let mlajši od njega. Da pa ni že prej mislil na ženitev, bile so tega njegove rodbinske ra bodem pa izpustila in s tem jej dovolj pokažem, da vem, da je sedaj gospa udova. Elza, Elza, rekel je dekan vznemirjen, ljubi in spoštuj Evfemijo, ker ona je tega vredna in to v prav obilnej meri! Nikdar ne pozabi, da ti je prvič to dolžnost naložil tvoj umirajoči oče, in drugič, da hvaležnost, ker ti že Evfemija deset let nadomestuje mater in ti tudi bode, dokler živi, zahteva od tebe, da si jej iskreno udana! Kdo pravi, da jo ne spoštujem, rekla je Elza nevoljna. Spoštovala sem jo prej, ko sem jej rekala »gospodična Evfemija » in spoštovala jo bodem odslej, ko jo bodem zvala samo po imenu Evfemna. Pridevek «mati» bi pač nič ne uplival na moje čuv- — 74 — stvovanje. In tako govoreč je zopet brisala prst, na kterem je še bila neka senca črnila. Bog te čuvaj, Elza, reče hitro dekan, meni se mudi. Vedi, da grem prav pobit od tod in obžalujem, da je Bog prehitro poklical k sebi tvojega očeta. Z Bogom strijc, srečen pot, rekla je Elza, lahno poklonivši se ter delala čemeren obraz. Prav kmalu vas hočeve Evfemija in jaz. obiskati. In ko dekan odide, usede se zopet k mizici in namočivši pero, da bi zopet nadaljevala zaostalo pisanje, reče polu-glasno: Ubogi strijc, kako je neveden 1 Je pač star in živi na kmetih; ni mu tedaj zameriti, ako ne ve, kako se je mestnej gospodični obnašati v takih slučajih. III. Leto je preteklo po inšpektorjevej smrti. Slutnja njegova se je izpolnila; menil je namreč, da je Ev-femiji in Elzi, ker se med seboj cenite, pri njunih ugodnih gmotnih razmerah zagotovljeno zadovoljno življenje. Mirno so jima tekli dnevi. Ker je Evfemija žalovala po soprogu, Elza pa po očetu, prebili ste celo leto oddaljeni od posvetnega hrupa, za-se živeč, samb občevaje z bolj domačimi znanci. Zat6 pa ste se bolj druga druge oklenili, in prejšnje njuno prijateljstvo je črez leto še ože postalo. — 75 — Evfemija je ostala Elzi to, kar je prej bila. Niti v besedah niti v dejanjih jej nikdar ni kazala, da ima kakošno oblast do nje. Bila je srečna, da jej je Elza udana, in da se da kakor prej od nje voditi. Več ni zahtevala. Elza jo je klicala «Evfemijo» kakor prej, izpu-stivši naslov «gospodična» in samč kedar je želela od Evfemije kaj posebnega, imenovala jo je ljubko-vaje moja mlada mama. Dekan ni nehal Boga zahvaljevati, da so razmere tako ugodne med Evfemijo in njegovo vnukinjo. Sprevidel je bil tudi, da misel rajnega brata, poročiti se na smrtnej postelji z Evfemijo, ni bila baš tako napačna, kakor se mu je dozdevalo v prvem trenotkti. — Bil je prijazen poletenski dan. Evfemija in Elza ste slekli prvikrat črno obleko in jo zamenili s siv-kasto, kar je značilo, da njuno žalovanje še ni nehalo. Elza sedi pri mizi in hlastno premetuje nekaj v miznici med svojimi neurejenimi papirji. Evfemija stoji pri oknu in nemirno gleda na visoki zvonik cerkve, ki jej stoji nasproti, a njeno oko se pri tem večkrat ustavlja na kazalcu zvonike ure. Evfemija je bila simpatična oseba. Ne da bi bila kdaj veljala za lepotico, delala je vendar na vsakega, ki jo je poznal, nepozabljiv ter ugoden — 76 — utis. In tudi zdaj, ko je že imela za seboj mladostni cvet, kajti dopolnila je ravno svoje trideseto leto. ni je še zapustila nekdanja mikavnost. Visoka rast, plemeniti izraz njenega obraza, resno-nežno nje obnašanje, to so bile glavne lastnosti njene osebe. A nje največi čar je bil globoki nje pogled. Njeno temno-modro oko gledalo je tako otožno-milo izpod dolgih trepalnic, da kdor je enkrat občutil milobo teh očij, moral se je nehote vprašati: Kak6 je mogoče, da je Evfemija do zdaj samica. In sklenil bi bil svoje vprašanje s tajno mislijo, da je Evfemijino srce gotovo gomila kakšne za njo usodepolne skrivnosti. Evfemija potegne iz žepa pismo in poreče nekako boječa: Elza, danes dobive obisk, ali prav za prav ti ga dobiš, ker je tebi namenjen. Elza privzdigne takoj glavo in pravi malomarno: Jaz obisk? —- Od koga neki? — Pa kakor vidim, imate tu neko pismo. Ali je menda v njem poročilo o mojem obisku? — In poudarjajoč zadnjo besedo gledala je na pismo, ktero je obračala Evfemija v roki. Ali moreš uganiti, čegavo je to pismo? reče Evfemija nekoliko v zadregi. Ali menite, da me je sveti duh razsvetlil, da bi to vedela? reče Elza s posmehom. Inženir Piber ima s teboj nekaj važnega govoriti, pravi Evfemija resno. Prosil me je pismeno — 77 — dovoljenja, da sme danes zopet priti, ter mi je naznanil svoj prihod ob ednajstej uri. Rekši pogleda zopet na uro, ktera je kazala četrt na ednajst. Ta dolgočasnež! reče Elza ošabno. Kaj hoče od mene? — Jaz ne morem razumeti, nadaljuje prevzetno, kako se more pameten mož toliko usilje-vati devojki, ktera mu je že večkrat na razne načine pokazala, da zanj ne mara. Že vidim, da nimam prej mini, dokler mu tega prav z žarkimi besedami enkrat za vselej ne povem. Pa zakaj ga ne maraš, Elza, reče Evfemija prijazno. On je blag, pameten mož; njegov značaj je brez madeža; tudi ima lepo, častno službo. Visok je kot kol, reče porogljivo Elza. Ali hočeš svojega bodočega ženina meriti z vatlom, Elza? — Rudečelas je. Ni res, samo rumenolas. A se ve, ako primerjaš svojo črnolaso glavo z njegovo svitlolaso, vidi se, kakor da ima rudečkaste lase. In tudi jeclja. Elza, kako hitro postane človek kritičen o tem, kar je njegovo ali pa lahko njegovo postane, reče Evfemija svarilno. Ubogi mladeneč, ker je plašen v tvojem društvu, ker predobro čuti, da za-nj ne maraš, govori pogostoma v pretrganih stavkih, a ti potem praviš, da jeclja. — 78 — Hitro in kratko povejte, Evfemija, kaj hoče ta človek danes od mene, reče nevoljno Elza. Kaj neki? Tvoje srce in tvojo roko hoče izprositi, predno odpotuje, kakor mi piše, v Belgrad, kjer je prevzel vodstvo pri gradjenju neke nove železnice. Ali nima druge potne robe seboj vzeti, nego mojo roko in srce? reče porogljivo Elza. Elza, ne prijaš mi, kedar govoriš s tem glasom. Tudi ne pristoji tako govorjenje izobraženej gospodični, posvari jo Evfemija. Elza maje malomarno z ramami, a ne odgovori nič. Z inženirjem Pibrom, nadaljuje Evfemija po kratkem premolku, poznata se že iz otročjih let. Tvoj rajni oče se je vedno obnašal, kakor da bi bila ti in on zaročenca. Vedno je gojil željo videti te enkrat kot soprogo njegovo. In tudi ti si mu bila vedno dobra in prijazna, dokler se ni začel resno zanimati za-te. Potem pa si naenkrat postala proti njemu bolj hladna. Kaj bi bilo v tem čudnega, ko bi po vajinem iskrenem prijateljstvu postala za celo življenje srečen par? Jaz preveč ljubim svojo svobodo, da bi mislila na možitev, reče Elza kratko. Kaj misliš s tem reči? poprašuje Evfemija vsa začudjena. — 79 — Prosim vas, Evfemija, ne delajte se vendar tako nevedno! Saj vam je znano moje najnovejše nag-nenje do pisateljstva, moje —. Evfemijo posili smeh, kterega pa iz rahločutnosti do Elze vendar premaga, da jej s prejšnjo resnobnostjo seže v besedo: No, kaj ima opraviti tvoje nagnenje ali prav za prav tvoje začasno veselje do pisateljstva z možitvijo ? — Ali res misliš, da bode ono tvoje veselje stanovitno ? — Sedaj se ve, ko si mlada, polna fantazije, ktero je tvoj oče še navduševal s tem, da te je seznanjal z raznimi literaturami, sedaj ko ti je bil večkrat dolg čas, ker nisi smela celo leto hoditi k zabavam, je čisto razumljivo, da si nenadoma dobila veselje do tistega delovanja. Ali veruj mi, ko boš zopet v družbo zahajala, ko bo tvoj duh napojen veselic, ondaj bo tudi tvoje pero kmalu usahnilo. In to bode tudi prav. Začasno veselje imenujete moj prirojeni talent, kteremu se ni mogel oče dovolj načuditi ? poreče Elza vidno razžaljena in potisne nevoljna z mize nekaj drobnih stvarij. Tvoj značaj je preveč nemiren, ljuba Elza, povzame Evfemija zopet besedo in govori bolj ko mogoče prijazno, da bi Elze ne dražila. Tvoj značaj hrepeni po spremembah, po vedno novih utisih, on ni dovolj globok, da bi ostal stanoviten pri tako težavnem in resnem delovanju, kakor je pisatelje- — 80 — vanje. Z eno besedo, ti nisi ustvarjena za pisateljico. Moj svet je torej, da sprejmeš ponudbo izvrstnega gospoda Pibra in takb njega in sebe osrečiš. Ali res mislite, Evfemija, da je moje navdušenje do pisateljstva sama trma, ker tak6 zanicljivo govorite o njem ? reče Elza trdo in dela čemeren obraz. Vidim, da ste tudi vi, kakor večina žensk, nevošljiva. Nočete mi priznavati zmožnostij, kterih gotovo imam. Čas bode o tem pa vendar najboljši sodnik. Iz hiše bi me radi spravili; saj vem, da me davno več ne ljubite, kakor nekdaj. — Zakaj bi ravno tega Pibra vzela, ki nima na sebi čisto nič poetičnega ? — Inženir I Ba ! kako prozaično to doni. Nikakor ne! Ako postanem kdaj žena, bode moj bodoči mož literat ali vsaj kak znamenitnik. Nedavno sem čitala, da je le v tem zagotovljena zakonska sreča, ako sta si zakonca tudi po duhu sorodna. Moj duh in pa Pibrov! — Bog, kakšen razloček je med njima! Odkritosrčno vam povem, Evfemija, da bi se vse večne dni sramovala stopati na strani tak6 priprostega človeka, kakor je ta Piber. Prosim vas torej, da mi o njem v tem smislu nikdar več ne govorite; kajti s tem bi le porušili najino do sedaj vedno srečno prijateljstvo. Evfemija se je bila usedla, ko je Elza govorila, in po njenem licu se je razprostirala bledoba. Videlo se je, da jo močno v srce pečejo zbadljive — 81 — Elzine besede. Ko neha Elza govoriti, vstane Evfe-mija in s trepetajočim glasom, ki ga je zastonj iz-kušala prekriti, pristavi: Ednajsta ura je kmalu. Inženir utegne priti vsak trenotek. Upam, da bodeš toliko uljudna in mu ne odrečeš četrt ure trajajočega pogovora in mu tudi še pokažeš, da imaš do njega nekaj čuvstva od vajinega dolgoletnega prijateljstva. Varuj se osobito, da ga razjarjena, kakor si, ne žališ. Ako bi gospod Piber za-me popraševal, bodi prijazna in pripelji ga k meni v mojo sobo. — Po zadnjih besedah odide. Ko je bila Elza sama, pospravila je nekoliko po mizi, potem pa šla k zrcalu in popravljajoč si kodre, ki so jej viseli v čelo, govorila poluglasno: Gospod inženir ne bo tako hitro pozabil svojega današnjega obiska. Zadnji up, kterega še goji do mene, hočem mu zatreti. Zares, velik greh bi bil, da bi jaz s svojimi obilimi zmožnostmi postala soproga neduhovitega moža. Kako bi mogla potem še napredovati v svojem poklicu? — Saj mi ni zopern, nikakor ne! Za prijatelja je celo dober, ker je neskončno postrezljiv, in ga prav lahko še večkrat za marsiktero uslugo porabim, ali za soproga — brrrr — — — 1 Stresla se je po vsem životu, nataknila si dvoočnik, vzela neko knjigo v roke ter koketno naslonivši se na zofo začela citati. 6 82 — IV. Pol ure pozneje sedela je Elza še vedno na zofi. Ni več prebirala knjige, ktero je še v roki držala, temveč rudeča v licih, kakor človek, ki je že mnogo govoril, gledala je v zadregi enomer v naslov knjige, kterega je v teku one pol ure gotovo že dvajsetkrat prečitala. Ni bila več sama. Njej nasproti sedi gospod, tridesetleten. Jako visoka njegova postava, svitloru-meni njegov podbradek in enakobarvni lasje nam kmalu povedd, da se z njo pogovarja inženir Piber. Pibrov obraz, ki je bil mlečnate barve in polen peg, ni bil nikakor lep. A nekaj prijaznega je sijalo iz njegovih sivih očij, kar je kmalu popravilo oni neugodni utis, kterega je pouzročil nelepi njegov obraz. — Oblečen je bil dobro, pa neukusno. Lice in roke je imel tak6 od solnca rujave, da se je takoj pri prvem pogledu spoznalo, da Piber ni salonski mož. V tem času, ko se je Piber pogovarjal z Elzo, prosil jo je že tretjikrat, naj postane njegova soproga. Porabil je vso svojo izgovornost, da bi jej dokazal, kakč se bo dalo poleg njega dobro živeti pri tisoč osemsto gold. plače brez doklad, ktere pa se bodo v kratkem še povišale. Naznanil jej je, da bodo obresti, ktere ona dobiva od svojega kapitala, za naprej — 83 — tudi njej ostajali; da jih sme, ako želi, prilagati h kapitalu, tako da bi ta leto za letom naraščal. Na zadnje pa jej je še obljubil večno ljubezen, zvestobo, udanost, vse, kar se le more obetati. Toda bilo je zastonj, Elza je ostala pri svojem prvem odgovoru, da se namreč še noče omožiti, češ, da je premlada in tudi, ker dovolj za-nj ne čuti, da bi mu postala družica. Nekaj kakor solza je trepetalo v njegovem resnem očesu, da ves pobit poreče: Obljubite mi vsaj, Elza, da boste poizkusili me nekoliko ljubiti; saj vam časa za to pripuščam, kolikor vam drago. Obetati je lahko, ali ko bi vas vendar nikdar ne mogla ljubiti, kak6 naj vam potem naznanim to hudo vest? reče Elza vidno utrujena od vednega ugovarjanja in si tiho misli: Revež, vse je zastonj, čutim, da mi ne bodeš nikdar ljub. Tega mi ne bode treba naznanjati, pravi žalostno inženir, spoznal bodem sam. Kako to, gospod Piber, — poreče zdaj nekoliko prijazneje Elza, ker je začela čutiti usmiljenje z njegovim pobitim srcem, — da ste me danes tako nenadoma napadli s tem vprašanjem ? Zakaj mi niste že prej nekoliko odkrili svojega namena, da bi se bila vsaj pripravila na važni ta odgovor? reče ob-otavljaje se Elza, kajti vest jej je očitala lahkomi- 6* — 84 — selno laž, da bi ne bila že prej slutila Pibrovega resnega nagnenja do nje. Ali sem mogel kdaj to storiti? odvrne naglo Piber. Vselej, ko sem začel o tej stvari govoriti, smejala ste se poredno, in jaz sem po tem takoj umolknil. Saj poznate mojo slabost, pravi Elza smeje' se, da se namreč smejim za vsako malenkost. Za Boga, ne smejite se vsaj zdaj več, reče inženir ves obupen. Predobro vem, da je vam moje snubljenje le igrača, meni pa sveta stvar, in jaz trpim pri tem neizmerno. Elza pogleda na uro, kakor da hoče preraču-niti, kako dolgo že traja to neugodno besedovanje med njima, in kdaj da bi utegnil Piber oditi, potem pa pravi vzdihnivši: Moj Bog, saj se ne smejim! Pibev je uganil njeno misel in vstane, vzame klobuk in rokavice ter gledajoč v tla mrmra polu-glasno: Že vem, zakaj nočete postati moja ženica. Jaz sem vam pregrd, preubog! Vi ste lepa in ljubezniva 1 — Na enkrat omolkne, a kmalu potem ponižno in popolnoma pobit dostavi: Predobro vem, da zaslužite boljšega soproga, nego bi bil jaz. — Pač res, misli si Elsa; veseli me, da to sam previdi. In ker so jej njegove besede laskale in je upala, da je zdaj pri koncu s svojim snubljenjem, poreče prijazneje, da bi ga nekoliko upokojila: Vi- — 85 — dite, gospod Piber, ker vas smatram za svojega naj-večega in najboljšega prijatelja in vam kot prijateljica najboljše želim, ravno zato nočem postati vaša soproga. Eden žarek sreče je pri teh besedah razsvetli klaverno inženirjevo lice. Njegovo srce je zopet začelo upati. Odložil je hitro klobuk in rokavice, prijel rahlo Elzino roko, in med tem ko so se mu pogla-dile gube na čelu, dejal je ves radosten: Ali res, Elza, da mi najboljše želite? O, potem pa bodite moja! Kajti le z vami imam vso srečo, vso blagost. Elza poizkuša odtegniti mu roko ter gleda čemerna v stran, da ne bi njene oči srečale njegovega prosečega pogleda. Na tihem se pa jezi, da mu je s svojo neprevidnostjo zopet podala nekaj upanja. — Ali, gospod Piber, — reče potem nevoljna in skrije hitro roke, ktere mu je srečno odtegnila, v žepa svoje obleke, da bi zopet ne segel po nje, — ako bi jaz postala vaša soproga, bili bi vi potem najnesrečnejši človek na svetu. Le poprašajte ljudi, ki so prisiljeni z menoj živeti, kak6 jih znam trpinčiti I Ubogemu rajnemu očetu sem delala skrbij, odkar sem prišla k zavesti; Evfemija pa naj vam le pove, kakšen križ sem jej jaz! Nehajte biti nje križ in postanite moj križ, poreče Piber z resnim obrazom. Evfemijo že križate — 86 — ednajst let; osvobodite jo in križajte mene za naprej, Elza! Kesali bi se takoj prvi dan. Moje trme segajo črez vse mere, reče Elza živahno, in si izmisli po mogočnosti sebe očrniti, upajoč, da mu s tem ohladi ljubezen do nje. Kak6 bi potem mislil in čutil, odgovori Piber mehko, ne bode nihče zvedel, tudi vi sami ne. To je pa gotovo, da vas bodem ljubil vedno in enako. Ali pomislite, gospod Piber, da sem jaz tudi lena. Jaz nočem vedeti za nobeno delo. Postala bi s časoma vam in vašej hiši neprenesljiva kazen. Imel bodem kuharico in služkinjo; vam ne bode treba nič delati. Ali ne veste, da sem jaz tudi pisateljica in hočem tudi ostati? Ali vas ni strah take pošasti? — Jaz potrebujem mnogo knjig, da se dalje izobražujem, mnogo papirja in črnila, neizmerno mnogo peres in svinčnikov, da koncipiram, poleg tega pa v hiši nič delati! Ali ne znate preračuniti, kaj vse to stane ? Za vas bi se rad trudil in ubijal, ko bi bila sila, reče inženir ves bled z otlim glasom, ter gleda Elzo z neizmerno ljubeznijo in bolestjo, z onim globokim zadnjim pogledom, s kterim opazujemo pri slovesu drago nam osebo, ker ne vemo, ali jo bo-demo še kdaj srečali v življenju. — Z Bogom, go- — 87 — spodična Elza, bodite srečna! reče potem bolj krepko in seže po klobuk. Ali mi hočete kdaj pisati? Kako dolgo boste izostali? poprašuje Elza z glasom, ki je kazal, da želi, da bi delj ko mogoče izostal. Najmanje eno leto. Ali mi bodete kdaj pisali? Ali — da — jaz ne vem — morda — bojim se, da vam ne bodem imela kaj pisati, pravi nazadnje Elza. Ali ne veste prijatelju kaj pisati? poreče Piber bridko in si pogladi podbradek s tako nevoljo, da se je Elza zbala, da bi mu v roki ne ostal. — A kmalu mehko pristavi: Storite, Elza, kakor vam srce veli. Jaz sem vaš prijatelj in čutim, da tudi ostanem do svojega zadnjega vzdihljaja. — To rekši naglo zapusti sobo. Elza gleda nekaj časa za njim. Zdela se je sebi klaverna in zamišljena. Pibrova zvesta udanost jo je za trenotek ganila. A kmalu se predrami in reče malomarno: Nič, nič! domišljijo ima vročo, to je vse ! On ni za-me ustvarjen, jaz pa ne za-nj! Pa kak6 priproste črevlje je imel 1 Jaz mislim, da so menda cel6 iz svinjskega usnja I Se ve, vedno mora plaziti po hribih in blatu. Inženirski stan je pač priprosti stan! — O, kako dolgočasno je bilo najino govoričenje 1 Škoda zlatega časa, kterega sem — 88 — s tem potratila! Koliko bi bila v tej uri napisala! Moj duh je bil danes takč veder, moja fantazija tak6 živahna. Celo poglavje svoje novele bi bila lahko dogotovila I Ljubezen — zakon 1 Kak6 prozaično se to glasi v mojej tak6 vzvišeno čutečej duši! t V. Preteklo je nekoliko mesecev. Inženir Piber je v Belgradu zastonj čakal dan za dnevom, da bi mu Elza pisala. Na pisma, ktera jej je pisal, dobival je vselej prijazen, toda kratek odgovor samč od Evfe-mije. S strahom se je vedno bolj in bolj prepričeval, da so vse nade, da si še pridobi Elzo, brezuspešne. Postajal je zato vedno bolj tih in zamišljen ter se izogibal vsake družbe. Evfemija je imela kaj opraviti, da pregovori Elzo, da bi odgovarjala na Pibrova pisma. Prijatelju bodeš vendar pisala nekaj prijaznih vrstic, ki mu olajšajo samotarno življenje na tujem, rekla je večkrat Elzi. Če si mu tudi odbila njegovo snubljenje, vendar ne vidim v tem nobenega uzroka, da bi mu tudi še odtegnila svoje dolgoletno prijateljstvo. Po takem in enakem prigovarjanju pripravljala se je potem Elza najmanj že desetkrat, da bi pisala Pibru. A nikdar ni dalje prišla s svojim pismom nego do naslova. — 89 — Med tem pa so nastale druge okolščine, ki so zakrivile, da Elza ni samo Pibru ne pisala, temveč celo pozabila, da živi sploh človek tega imena. Nepričakovano je dobila nekega dne vabilo, da bi spremila v toplice vdovo nekega svetnika, ktera je v istej hiši stanovala s svojo hčerjo. Elza je radostno sprejela to ponudbo ter z njima na štiri tedne odpotovala. Elza je sprva Evfemiji pridno dopisovala, nenadoma pa je Evfemija zapazila, da postajajo njena pisma resnejša in bolj ko mogoče ljubezniva. Ona lahkomiselnost, ona zbadljivost, ki je bila lastna Elzi-nemu značaju in ktera se je tudi v njenih pismih vselej pokazovala, izginila je popolnoma. Evfemija se ni mogla načuditi tej naglej spremembi ; ker pa je Elzo tako dobro poznala, kakor samo sebe, sodila je, da se ima ta prememba pripisovati le kakemu prijetnemu, za Elzo važnemu slučaju, kterega pa jej je Elza iz kakšnega si bodi uzroka še zamolčala. Evfemija se ni motila v svojej slutnji. Kmalu dobi pismo od Elze, v kterem jej ta s sladkimi besedami in radostnimi vzklici naznanja, da ljubi in je ljubljena od najlepšega, najmodrejšega, najduhovitej-šega moža. Se le proti koncu pisma jej tudi pove, da je nje izvoljenec tamošnji imenitni topliški zdravnik, mož kakih petintrideset let, ki redno dvakrat — 90 — na dan bolno gosp6 svetnikovo obiskuje, in da je tudi o tej priliki nastalo njuno znanje. Kaj bi vi rekli, zlata moja Evfemija, rekla je Elza na koncu svojega pisma, ko bi vas prihodnjič objela kot nevesta? — Gospa svetnikova namreč pravi, da se morajo zaročbe vselej hitro sklepati, zakaj možki so lahkomiselni in se kmalu spremenijo. Posebno tukaj bi bilo jako nevarno čakati, ker je devojk, lepih in premožnih, na izbiro. Ali nimate nič proti temu, da se po nasvetu modre gospe svetnikove z njim zaročim, še predno zapustim toplice ? Na vsak način pa vas prosim, da si klaverno podobo gospoda Pibra izbijete iz glave, kteremu bi tako radi tašča postali. Slovesno vam povem, da ne bo ta Piber nikdar moj soprog. Moj skorajšnji -ženin vam pa bode na vsak način častnejši zet, ker je stokrat vrednejši od inženirja ; le njemu torej darujte odslej naprej svoje nagnenje. Evfemija se ni mogla smeha vzdržati, ko je dočitala to pismo. Moja Elza, rekla je srčno-mehko, naznanja mi, da je skoro nevesta, našteva mi lastnosti in vrednosti moža, kterega ljubi; nazadnje mi prigovarja, naj ga sprejmem za zeta, a najimenitnejše, to je ime tega mojega bodočega zeta, pozabila je vendar, najbrž vsled prevelikega veselja, pristaviti. Ta čin mi zopet kaže mojo Elzo v pravej podobi. — 91 — Takoj drugi dan je Evfemija Elzi odgovorila. Dragi moj srček, pisala jej je med drugim, videti tebe srečno, bila je moja naj veča slast že od nekdaj. Vendar se mi zdi, da nekoliko preveč siliš s svojo zaroko. Rada bi bila tvojega izvoljenega še osebno spoznala, predno privolim v tako zvezo. Vendar ker si že od nekdaj vajena, da ti ničesar ne odrekam in bi te zdaj ena sama izjema preveč užalostila, prisiljena sem v to zvezo privoliti. — Sicer pa upam, da si svoje srce v vseh zadevah izprašala — saj nisi več otrok — ter da hočeš postati nevesta s popolnim prepričanjem, da bodeš enkrat kot soproga svojega moža osrečevala. Ker pa mi tudi častita gospa svetnikova piše, da je zdravnik skozi in skozi izvrsten mož, sprejmita torej moje privoljenje in moja najsrečnejša voščila k vajinej zaroki! Prosim pa, Elza, da mi v prihodnjem svojem pismu ne pozabiš povedati imena in priimka svojega ženina, da morem to naznaniti strijcu, gospodu dekanu, in drugim našim znancem. Bodi previdna, ljubka, v govorjenju, dostojna v obnašanju s svojim ženinom kakor z vsakim drugim. Naj vajina ljubezen ne bodi meteor, ki naglo prisveti in naglo izgine, temveč cuvstvo, ktero se ima ukoreniniti in naraščati v mejusobno spoštovanje. — Jaz začnem takoj skrbeti za tvojo balo. — 92 — Evfemija je odposlala pismo ter proračunila ure in dneve, ki še morejo preiti, da dobi novo Elzino pismo z novostjo, da je nevesta in kako je ime njenemu ženinu. VI. Bilk je lepa poletenska noč. Bleda luna je razsvitljevala visoke hiše in prazne ulice glavnega mesta N. Tihota je vladala okrog, le zdaj pa zdaj so na kamnenem uličnem tlaku zaškripali brzi koraki človeka, ki se je podvizal domii. Hišna okna so že bila vsa zaprta in zagrajena, tema jih je obdajala; le redko kje je še slaba luč brlela iz njih. Kavarne in krčme so se zaporedoma zapirale •, sam6 nekoje gostilne so še bile odprte, ker so čakali zadnjih gostov nočnega vlaka. V tihej noči se začuje zdaj hripavo žvižganje in ropotanje prihajajočega vlaka. Kmalu za tem privre iz kolodvorskega vhoda truma tujcev, kterim gre nasproti nekaj zaspanih postrežčekov, a vozniki glasno ponujajo svoje vozove. Med prišleci je videti tudi mlada gospica, ki je nosila potno torbo v enej, dežnik in velik zavitek v drugej roki, ter stopala s hitrimi koraki k prvemu vozu, ki ga je bila zapazila. Urno potem stopivši v voz zakliče vozniku: Gospodska ulica hišna št. 19. — 93 — Ni še trajalo dobrih deset minut, in voz se že ustavi pred hišo omenjene številke. Gospica hitro izstopi, in postavivsi torbico na tla pred zaprta vrata plača voznika, potem pa z vso močjo potegne za zvonilo. A morala je še dvakrat potegniti, predno so se začule počasne stopinje bosonogega hišnega dvor-nika, ki je prišel odklepat vrata. Podvizajte se vendar, Marko, klicala je Elza skozi kljucalnico, kajti došla gospica ni bil nihče drug nego Elza, naša znanka; mene je strah samo stati na ulici. O, prosim odpuščenja, gospodična, da sem vas pustil tako dolgo čakati, izgovarja se Marko in spusti Elzo v vežo; toda kdo bi si bil mogel misliti, da ste vi ta pozni gost ? Elza mu stisne majhen dar v roko, pobere svoje reči ter hiti urno kot srna po stopnicah v drugo nastropje. Na vrata Evfemijine spalnice je potrkala večkrat zaporedoma, ker pa nihče ni dal odgovora, odprb se vrata in v sobo stopi Elza z lučjo v roki. Približa se Evfemijinej postelji, a ker Evfemija trdo spi, strese jo Elza rahlo za ramo in kliče: Evfemija, vzbudite se vendar; Elza je tu. Evfemija globoko vzdehne, mane si oči in deje na pol še speča: Kdo je? — Kaj se je zgodilo: — Zakaj me budite? — 94 — Elza se smeji Evfemijinej zaspanosti in hitro pristavi: Jaz sem, kaj me ne poznate? - Ne da bi vam pisala, da sem nevesta, hotela sem vas iznena-diti in vam to osebno naznaniti. — Pri teh besedah je nje lice zažarelo v brezkončnej radosti. Ah da, ti si torej že nevesta ? odgovori Evfe-mija, ki se je vedno bolj zavedala drže roko pred očmi, ker jej luč preveč blišči va-nje. Ali kako to, da si ravno po noči tako nenadoma prišla ? Kako si me prestrašila! Objamite me vendar, Evfemija, in čestitajte mi, reče Elza že nekoliko nevoljna, ker je za svoje osupnenje pričakovala boljšega sprejema in večega veselja od Evfemije; vedite, da imate pred saboj najsrečnejšo žensko sveta! In ti, Elza, odvrne Evfemija smeje se, vedi, da imaš v tem trenotku pred saboj najbolj zaspano žensko sveta\ — Potem pa jo potegne k sebi ter jo srčno objame. Evfemija se usede v postelji ter si poravnava z obema rokama obile lasi, ki so jej v neredu padali črez rami, a Elza jej med tem vsa navdušena pripoveduje o svojem ženinu. Ker se bo itak, tako končuje svoje pripovedovanje, gospa svetnikova v nekolikih dneh vrnila v mesto, in ker ste mi pisali, da že hočete skrbeti za mojo balo, menila sem takoj odpotovati, da bodem tudi jaz pričujoča, ko bodete — 95 — nakupovali, kajti vedite, rekla je vzneseno, in nje obraz je razsvetil presrečni nasmeh, moj Arnold je vreden, da si njegova nevesta nakupi balo, kar ima mesto najlepšega v tej stroki! Tvoj Arnold ? vzklikne Evfemija prestrašena, in nje oči se ustavijo plašno nad Elzo. Da, Evfemija, tako je ime mojemu ženinu: Arnold Bodanski, ktero ime sem pa vselej od prevelikega veselja pozabila v pismih dostaviti. — In primaknila je svoje od nočne sape ohlajeno lice na Evfemijino in je ljubkovala. A Evfemija je ni poljubila, kakor je to sicer navadno storila. Bleda kakor stena prizadevala si je Elzi zakrivati hudi boj, kojega je v njej vzbudilo imenovanje ženina. A Elza je vendar zapazila, da Evfemija trepeče po vsem životu. Povzdignila je glavo, začudjena zrla v nje medli obraz in v skrbeh dejala: Moj Bog, Evfemija, vam je hudo postalo, ker ste tako zable-deli in trepečete, kakor da bi mrzlico imeli. Evfemija, ki je že premogla prvi grozoviti utis onega imena, obrisala si je mrzli pot, kterega je začutila na čelu, ter dejala z o tli m glasom: Hvala, Elza, zdaj mi je že bolje. Črno mi je postalo nenadoma pred očmi, druzega nič. Prestrašila sem se menda tvojega nepričakovanega prihoda. Prebudila si me najbrž prenaglo iz prvega spanja. — 96 — Tako se je izgovarjala umikaje svoje oči Elzinim pazljivim pogledom. Zdaj ko sem jaz nevesta, ne smete mi zboleti, Evfemija, reče Elza skrbljivo in jo bojazljivo opazuje. Potem pa, kakor da bi jo nenadoma obhajala srečna misel, ponosno dostavi: Ako vam ne bode do jutra bolje, pisati hočem Arnoldu, da naj me pojutranjem, v petek, že obišče namesto v soboto. Po sobotah me bode Arnold redno obiskoval, veste Evfemija, dostavila je zopet vsa vesela. A kmalu postane resnejša in pravi: Arnold je sloveč zdravnik ; on bi vam gotovo takoj odvrnil vsako pretečo bolezen. Ne, ne! — hvala — jaz nisem bolna — motiš se — hitela je odgovarjajoč Evfemija, in prejšnja ble-doba jo zopet obide. Elza, idi spat, pozno je že, dostavila je še proseče. Tudi jaz si želim prejšnjega miru. Ali, Evfemija, jaz vas ne poznam več; tak6 močno ste se spremenili, odkar sem vas zapustila, reče Elza pol žalostna, pol razžaljena. Tako čudnega obnašanja proti meni še nisem pri vas videla, odkar vas poznam. Ali ste menda nevošljivi mojej sreči? nadaljevala je jokaje in s sumljivim obrazom. — Da bi z vami tem preje delila svojo radost, odrekla sem se veselju, bivati še osem dnij v toplicah v bližini svojega ženina, ter sem hitela vam v naročje, a od vas dobivam takč hladen sprejem ! Vzela je iz žepa prtič in brišoč si solze, ktere so jej trepetale v očesu, — 97 — dostavila je vzdihnivši: OI ko bi moja prava mama zdaj živela, kak6 bi se ona veselila moje mlade sreče ! Vzela je luč z mize, kratko voščila lahko noč ter zapustila sobo. Evfemija je stezala roki proti Elzi, kakor da jo hoče ustaviti, ter skoro obupno klicala za njo: Elza, moj biser, moje veselje, pojdi sem, saj te ljubim, saj te . . . Dalje ni mogla besede izreči; zgrudila se je omotice v postelj nazaj. VIL Evfemija je bila hči premožnega in izobraženega trgovca. Ker je bila edini otrok, obračali so roditelji vso skrb na njo in jej dajali izborno odgojo. Po nesrečnih špekulacijah je oče napravil krido. Bil ie zavoljo tega na zapor obsojen. Na to je oče, ki je živel samo za svojo rodbino, ktera je obstajala iz soproge in edinega otroka, takrat petnajstletne hčerke Evfemije, pobegnil iz domovine in se naselil nekje na Ogerskem. Da bi mu pa ne prišli na sled, živel je sam za-se pod tujim imenom. Kedar je noč nastala, ondaj je še le napočil ubogim beguncem svitli dan. Oče je namreč ženo in hčer redno po noči obiskoval in predno je zarja vstajala, zapuščal ju zopet. — 7 — 98 — Živeli so tako tretje leto v slabih denarnih razmerah. Njih dohodki bili so jako skromni. Oče je služil za kupčijskega mešetarja, mati in hči pa ste izdelovali ročna dela. Okno sobe, v kojej ste stanovali Evfemija in nje mati, gledalo je na ozko dvorišče. Temu nasproti pa je bilo drugo okno, ki je spadalo k sobici ne^ kega visokošolca, kojemu je bilo ime Arnold Bo-danski. Ker je bila soba materina in hčerina zelo temna in ker je Evfemija za dobro vezenje potrebovala dobre svitlobe, sedela je blizu okna celi dan pri delu. Ni tedaj čudo, da se je nje mladi nasprotnik kmalu zamaknil v marljivo zlatolaso devojko. Ubogej Evfemiji, ki ni na tujem nikogar poznala niti imela nikake spremembe v svojem enakomernem življenju, bilo je nasprotno stanovanje z njega črnookim gospodarjem edini predmet, na kterem so si izpoči-vale trenotkoma njene od neprestanega dela utrujene oči. S prva je v tem počitku nahajala le dobrodejno spremembico, toda kmalu ni samo nje ok6 našlo v tem ugodnost, temveč tudi njeno srce. Ko jo pa neki dan resni nje občudovalec bojazljivo pozdravi, jelo jej je srce močno biti, tako da mu je zmočena prav ljubeznivo odzdravila. — 99 — Drugi dan pa jej prinese pismonoša drobno pisemce od Bodanskega, v kterem jo prosi dovoljenja, njo in nje mater obiskati. Evfemijina mati, ki je tudi včasih za oknom opazovala Bodanskega in sodila, da je pameten mla-deneč, ni se temu zoperstavljala. V kratkem je medicinski slušatelj Arnold Bodan-ski bil vsakdanji obiskovalec zapuščenih dveh žensk. Najsrečnejše dneve prebila sta Evfemija in Arnold v tem revnem stanovanju. Arnold je vedno bolj spoštoval blago, razumno devojko, ktero je menil črez nekaj let vzeti za ženo, kedar bi namreč dosegel cilj svojih študij. Evfemija in nje mati ste prijatelju iz raznih uzrokov zamolčali svoje družbinske razmere. Mati se je imenovala udovo nekdaj bogatega, a potem ubo-žanega trgovca. Arnold jima je rad verjel, posebno ker se je dan za dnevom bolj prepričeval, da ste obedve izobraženi, in imenoval se je srečnega, da bode enkrat z ženitvijo spravil Evfemijo v razmere, ki bodo prejšnjemu nje stanu primerne. Vendar kakor ni nobena sreča na tem svetu popolna, tako tudi Bodanskemu ni bila usojena. Njemu namreč ni bilo razumljivo, zakaj mu ni dovoljeno tudi po večerih prebiti v družbi na pol mu že obljubljene Evfemije. Opazil je bil, da postajati-Evfemija in nje mati vselej, ko se začenja mračiti, 7* — 100 — nemirni in ga silite, da ju zapusti, Ker je Evfemijo resnično ljubil in je bil kot mladeneč burne krvi, začel je postajati ljubosumen in to vedno bolj, tako da je že dvomil o Evfemijinej zvestobi. V svojej največej zdražbi je bil tudi zapazil, da je Evfemijina soba pozno v noč vselej razsvetljena. Zakaj ne greste spat ona in mati ? — Čemu še pri njima tako pozno gori luč? — S takimi vprašanji je sebe mučil in pri tem neskončno trpel. Ker pa je bil rahločuten in dostojen, ni si upal vprašati razjasnila. A čutil je, da ne sme dalje ostati v tem razdraženem duševnem stanju, in da mora priti do gotovosti, ko bi ga tudi bridka resnica menda stala hud udarec: da bi izgubil za vselej Evfemijo. Ko ga neki večer kakor navadno Evfemijina mati opozori, da je čas ju zapustiti, čuti se Arnold razžaljenega kakor še nikdar poprej. Vendar pa ni pokazal svoje nevolje, temveč prijazno kakor vedno se je poslovil. A ni šel domii kakor druge večere. Po kam-nenem tlaku hiše, kjer ste stanovali njegovi znanki, hodil je nemirno gor in dol, da bi se prepričal, ali menda kdo obiskuje rodbino njegove neveste. Celo uro je tako hodil ves razburjen, ko zapazi okoli desete ure visoko podobo moža v plašč zavitega, s klobukom globoko v oči pomaknenim I — 101 — ustaviti se pred vrati predobro mu znane hiše. Arnold še ni utegnil opazovati tujega moža, ko v svojem najvecem strahu in v bolesti zapazi, da se vrata naglo odpro. Da-si je bila oseba, ki je odprla vrata, brez luči, vendar je videl Arnold, da je bila neka ženska. Kri mu je začela kipeti, ko še s strmečim očesom opazuje, da podaje ona prišlecu roko v pozdrav. S slutnjo, ki je lastna zaljubljencem, uganil je takoj, da je ona ženska Evfemija. Hotel je kakor besen planiti na svojega tekmeca, a predno je dospel do vrat, so se ta že zaklenila. Bodanski si ni več dolgo pomišljeval. Takoj drugi dan zapusti svoje stanovanje in se preseli v drugo, Evfemija pa dobi od njega pismo, v kterem jej razjarjen pove', kaj je videl, očitajoč jej najzvijač-nejšo nezvestobo. Leto dni pozneje je Bodanski po časopisih izvedel, da je v istem mestu, kjer je preje študiral, v največej revščini umrl nekdanji bogati trgovec N., cela tri leta toliko iskani begunec, kteri je tukaj živel z rodbino, a ločen stanoval od nje. Potem ko je prečital tudi beguncev životopis, kteri se je popolnoma ujemal z Evfemijino preteklostjo, ni več dvomil, da omenjeni trgovec ni bil nikdo drug nego Evfemijin oče. — 102 — Kakor blisek mu je šinilo v glavo, da je bil tuji mož, kterega je v onej za-nj tako usodepolnej noči Evfemija sprejela v hišo, najbrž nje lastni oče. Kes in bolest ga obideta, da brž hiti v ono mesto v nekdanje drago mu stanovanje, nadejaje se, da še tam najde rodbino. A namestil te našel je tuje ljudi. Sosedje mu niso vedeli o obeh ženskah druzega povedati, nego da je črez dva meseca pri njima stanoval star, bolehen mož, kteri je tudi pri njima umrl. Kmalu potem je nenadoma tudi mati umrla, in Evfemija je potem izginila, da nihče ni vedel kam. Po teh novostih Bodanski ni več dvomil o Evfemijinej zvestobi. Obhodil je potem celo mesto, plačeval ljudi, da mu pomagajo iskati jo, dajal vesti v časopise, rabil vsa mogoča sredstva, da bi prišel Evfemiji na sled, toda vse zastonj. O njej ni bilo duha ne sluha. Ta dogodba njegove prve ljubezni, kes in očitanje samemu sebi napravila so na-nj jako globok utis. Navdajala ga je odslej vedno neskončna otož-nost, tako da ga je večkrat prešinila misel samo-uniora. A ker je Bodanski v prvej mladosti prejel dobro odgojo in to pod vodstvom blage matere, hranil je še v prsih kot drago svetinjo od nje sprejete bo-gaboječe nauke. Ti pa so se z vso silo v njem oglašali, kedar je blodil o tako nesrečnej misli. — 103 — Čas je najboljši lek srčnim ranam, in tudi Bo-danski se je z leti pomiril. Živel je samo svojemu poklicu, postal izvrsten zdravnik in vedno občujoč s trpečim človeštvom pozabil je pri tujih bolečinah svoje lastno gorje. Tako ga na enkrat po preteklih dvanajstih letih zopet srečamo kot zdravnika v toplicah, kamor je Elza spremila gospo svetnikovo. Mična Elzina prikazen je bila prva za Evfemijo, ki je na Bodanskega napravila utis. In čudo! on resen, zamišljen mož, zamaknil se je ravno v nje živahnost! Njena trmavost in porednost, o kterih pa je Bodanski kmalo spoznal, da ne izvirate iz popa-čenosti, temveč da ste le sad premehke odgoje, zanimali ste ga. Vedel je, da ko bi se Elza vd.-nj zaljubila, spremenil bi jo kmalu brez vsakoršne težave. Ni dolgo trajalo, in sprevidel je, da mu je Elza srčno udana. Poleg tega je našel v Elzi hčer svojega nekdanjega, od njega jako spoštovanega profesorja. Ta slučaj ga je še bolj nagibal k Elzi. In ker je ona bila sirota in je bil on le površnč poizvedel, da živi Elza z mačeho, menil je, da stori dobro delo, ako jo čem preje reši mačehine oblasti, pod ktero Elza, kakor je sodil, gotovo nič prijetnega ne uživa. In tako je usoda nanesla, da se je zdravnik Arnold Bodanski nepričakovano zaročil z Elzo in to največ iz sočutja in pomilovanja. — 104 — VIII. Ko se je Evfemija v onej za njo tako strašnej noči, v kterej je izvedela ime Elzinega ženina, iz omedlevice vzdramila, imela je do druzega dne dovolj časa premišljevati neugodni svoj položaj; a ker je v svojem življenju že več hudih udarcev prebolela, bila je že nekoliko utrjena proti nezgodam. Napenjala je vse svoje moči, da zadobi potrebno krepost, boriti se proti novej nevihti. Le njeno bledejše lice in črni obroč pod očmi ovajal je ponočne nje boje. Mirno in ljubeznivo se je obnašala tudi potem proti Elzi, in ta je v lastno srečo zamaknena kmalu pozabila majhni razpor, ki ga je imela ono noč z Evfemijo; Evfemija pa je upala z gotovostjo, da se bode znala tudi v Bodan-skega prisotnosti krepko premagovati. Samo nečesa se je neizrekljivo bala, prvega snidenja z njim. To pa ne zavoljo sebe, kajti ona je bila na to že pripravljena in oborožena, temveč za Bodanskega je bila v skrbeh. Da-si je upala, da on ljubi Elzo, slutila je vendar, da se bode prestrašil, morda celo nevoljen postal, ko bode zagledal nje grobno prikazen poleg svoje cvetoče neveste. In ko bi se on potem v prvej iznenadjenosti in zadregi morda čudno obnašal proti njej, ali bi Evfemija potem ne bila prisiljena — 105 — Elzi odkriti svojo nekdanjo zvezo z Bodanskim ? — Kako bi si Elza potem tolmačila njuno preteklost in kaj bi celo storila? — Ne, Elza mora srečna biti, sklenila je Evfemija svoje premišljevanje, naj mi pri tem tudi srce poči! Hotela je na to Bodanskemu pisati in ga prositi, naj se proti njej obnaša kakor tujec ter da naj Elzi nje preteklost zamolči, a ker je bil isti dan že četrtek in je imel v soboto priti Bodanski, bala se je, da bi ga pismo ne našlo več doma. Zato pa je menila vsaj prizadevati si, da ne bode Elza prisotna, ko se jej bode Bodanski predstavljal. — Bila je sobota, za Elzo in Evfemijo važen dan. Elza od prevelikega veselja, da jo ženin prvikrat na nje domu obišče, celo prejšnjo noč ni mogla zatis-niti očesa. Tudi Evfemija ni mogla ono noč zaspati, toda iz nasprotnega uzroka. Nje duh je bil ves razburjen. Zdaj je mislila, da sliši bližajoče se njegove, od nekdaj jej znane stopinje, zdaj jej je prešinil srce njegov prijazno doneči glas, zdaj je menila, da stoji on v vsej svojej možki lepoti pred njo, kakor v presrečnih davno že minulih dneh, in strepetala je po vsem životu vsled raznih v njej glasečih se občutkov. Začela se je že bati, da jo ravno tedaj zapusti pogum, kedar ga bode največ potrebovala. — 106 — V jutro istega dne imela je Elza dokaj opravljati z izbiranjem svoje toalete, da bi bolj ko mogoče Arnoldu ugajala. Okoli poldneva pa prisopiha po stopnjicah vsa prestrašena kakor človek, ktevemu se je ravno pripetila nesreča, in sicer iz majhnega vrta, kamor si je šla po rudečo vrtnico, da si jo vtakne v lasi. Prtič drže si na lice in na pol jokaje stopi v Evfemijino sobo in reče: Oh, Evfemija, glejte nesrečo! Piknil me je komar, kteri je bil skrit med peresci vrtnice. Ravno danes, Evfemija, ravno danes, ko ima priti moj Arnold ! Moj Bog, kaka li bodemr Gotovo sem že močno otekla; kakšna nesreča! Poglejte vendar, Evfemija! — In tako govoreč vzela je prtič z lica, in prikaže se majhen znak, okoli kterega se je vzdigovala lahna oteklina. Evfemija jo tolaži in zagotavlja, da se bode rana do večera že zacelila, ter jej hladi oteklino z namočenim prtičem. A Elza še vendar žaluje ter si želi, da bi danes nje ženin zamudil vlak in jo še le jutre obiskal, rajši nego da bi jo videl s takim licem. Evfemija se je nehote zasmejala. Potem pa vzame iz miznice kos črnega obliža, odreže od njega malo oblico ter jo prilepi Elzi na lice. Tak6, reče skončavši svoje delo, zdaj se poglej v zrcalo in povej mi, ali ti oni majhni črni pri-lepek ne stoji ljubko? — 107 — Elza pa zakliče veselo: Oh, draga moja Evfe-mija, kak6 ste iznajdljiva! Res, sama bi kmalu dvomila, da je ta madež košček obliža; videti je kot ljubezniva bradavičica. In kako mi stoji 1 To je bilo zopet eno vaših mojsterskih del! In vsa navdušena poljubuje zaporedoma Evfemijo. Evfemija se zastonj sili, pridružiti se Elzinej veselosti. Smeh, ki jej zaigra na bledih ustnicah, postaje bolesten sproti otožnemu izrazu njenega kalnega očesa. Toda Elza se čuti presrečno, da bi to zapazila. Vedno še ima pred zrcalom nekaj opravljati. Ah, Evfemija, pravi med tem na pol resno, na pol šaljivo, zakaj me ni Bog lepšo ustvaril, da bi bila bolj vredna svojega Arnolda? On je tako lep mož, dostavi vsa zamaknena. Ali res misliš, da je ženski treba biti lepej, da ugaja ? odvrne Evfemija in hitro nekaj para. Jaz ne vem, odgovori Elza površno. To pa dobro vem, da meni dopadajo lepi možje. Tedaj, pristavi Evfemija z neko bridkostjo, ti ljubiš Bodanskega samo zat6, ker je lep mož? Morda bi se ne bila va-nj zaljubila, ko bi bil grd, odgovori Elza zamišljena; a zdaj ko ga že ljubim, ljubila bi ga vedno, ko bi tudi bil grji od Pibra. Ubogi Piber, vzdihne Evfemija, kaj bode rekel, ko izve tvojo zaroko? — 108 — Naj reče, kar hoče, pravi Elza maločutno; zakaj je tak telebanec ? Prosim vas, Evfemija, Piber se še dobro pogovarjati ne zna! Ko sem bila sama z njim, ni bil drugega kakor sam «ah!» in «ohl» Drugega ni znal povedati, nego hvalil me je neprestano. Za-nj sem imela najlepše lastnosti in čednosti, kterih si more človek le izmišljati, kterih si pa jaz nikdar niti v sanjah nisem prisvojila. Kako je dolgočasen ! Prava ljubezen je domišljava in prizanesljiva, reče resno Evfemija, in gorje', ko bi taka ne hila! Kaj še, odvrne Elza nekoliko ošabno; moj Arnold me gotovo ljubi, saj me je izvolil za nevesto, a dozdaj me še nikdar ni hvalil. Kako resen je v pogovorih, kako dostojen v obnašanju! In ravno to je, kar me tako zanima na njem. Ali bi verjeli, Evfemija, rekla je Elza sramežljivo po kratkem pre-molku, in ljubezniva rudečica jo oblije, da me Arnold dozdaj še ni — še ni objel ne poljubil ? Na Evfemijinem licu so se menjale barve, prsi so se jej vzdigovale, in škarje, s kterimi je parala, padle so jej iz roke na tla. Zdaj vstane, približa se Elzi, prime jo za roki in stiskaje ju reče, z uprtimi očmi jo gledajoč, z na pol prosecim, z na pol*pretečim glasom: Ali res ljubiš Bodanskega? — Ali ga pa tudi spoštuješ? — Ali ga bodeš vedno in brez preneha osrečevala i — 100 Elza jej skoro prestrašena odtegne roki ter jo vsa začudjena pogleda, kmalu pa se srčno nasmeje in pravi: Kako ste čudna, Evfemija; seveda ga ljubimi Osrečevala ga pa tudi bodem, ker ga resnično ljubim in ga hočem brez preneha ljubiti. Spoštovala pa vendar bodem moža, čegar ime bodem nosila! Evfemija se zopet usede in nadaljuje prejšnje delo. Videti je bilo, kakor da bi bila v zadregi. Najbrž je obžalovala svoja čudna, s tako burnostjo stavljena vprašanja. Nekaj časa molčite obe. — Veste, Evfemija, pretrga na enkrat Elza tihoto, kaj sem iznašla, odkar ljubim Arnolda ? — Da je ženskemu srcu slaje ljubiti nego biti ljubljenemu. Kedar je ženska ljubljena, mora gledati proti tlom, kajti v takih slučajih kleči nje čestitelj gotovo pred njo ; kedar pa ženska ijubi, ondaj gleda ona navzgor, ker je nje uzor navadno visi od nje. — To misel, kaj ne, gotovo izvirno, sem sama iznašla in jo hočem tudi razplesti v svojej noveli, od ktere si pričakujem najboljšega uspeha. Ali ve tvoj ženin, poprašuje Evfemija mirno, dobivši prejšnje dušno ravnotežje, da pišeš novele? Ne, odvrne Elza, in mu tudi nočem povedati, dokler ne bode delo tiskano v nekem tukajšnjem lepoznanskem časopisu. Z urednikom sem te dni v toplicah že govorila. — 110 — Kolikor jaz Bodanskega poznam, pravi Evfe-mija raztresena, on ne čisla posebno spisovanja novel. Kako? vi poznate Bodanskega? ponavlja Elza začudjena. Evfemija zarudi, a takoj obledi zopet in pravi v zadregi: To je, kolikor ga poznani po tvojem popisu in iz tvojih pisem. Jako se motite, deje Elza s porogljivim nasmehom, on, imeniten mož, bode neizmerno vesel, da ima za ženo duhovito gospo. Učeni možje, odvrne Evfemija z neko gotovostjo, iščejo si navadno za družico mirnih, pridnih, prostih ženic. Kako to? poprašuje Elza radovedna. Zat6, odgovori Evfemija, da bi žena imela potem popolnoma v svojih rokah vodstvo hiše in rodbine, ker je njih čas predrag, da bi se brigali za dom. — To je že res, vzdihne Elza pomilovalno, da jaz čisto nič gospodinjstva ne urnem, naj si bode ono še tako majhno, a iz ljubezni do Arnolda hočem takoj začeti pod vašim vodstvom učiti se ga. Po dnevu bom opravljala z vami hišna dela, po noči bodem pa pisarila. Ljuba Elza, pravi nežno Evfemija, odpusti mi. ako sem iz ljubezni do tebe, še predno se osmešiš pred svetom in — in bi nastal zavoljo tega menda — 111 — še razpor med taboj in Bodanskim, ako sem prisiljena razžaliti te. Ko si bila v toplicah, nadaljevala je resno, čitala sem tvojo pričeto novelo in našla sem, da je kar pišeš, — oprosti mi! — pretiranost skozi in skozi! Kakšna drznost I pretrga jej Elza besedo, srda vsa ognjena v licih. To je, popravi hitro Evfemija obžaluje, ker je sprevidela, da je nehote rabila razzaljiv izraz, zdi se mi, da si še premlada, da bi že pisala novele. Ti še življenja nič ne poznaš in ga že hočeš nasli-kovati! To ne gre. Pusti za zdaj vsakoršno pisarijo in posveti se svojemu ženinu, skoranjemu svojemu soprogu. Pozneje, ko bodeš starejša, primi znovič za pero, ako še bodeš k temu veselja čutila in k temu imela dovolj časa. Ko bi moj Arnold rekel: Ne piši, vzela bi v trenotju vse svoje pisarije s pisalno mizo vred in bi je vrgla na ogenj; za-nj vse rada storim. Ukljubi vašej zavidnosti pa hočem, če ste že tudi vsa bleda in posušena, nadaljevati svojo novelo, in še nocoj bodem Arnoldu čitala prva tri poglavja, pravi Elza vsa togotna in pogleduje Evfemijo posmehovalno po strani. Jaz tebi zavidna? odvrne Evfemija s trepetajočim glasom in zareže s škarjami v obleko, ktero je parala. Čemu bi bila zavidna in zavoljo česa ? — 112 — Kaj jaz vem? deje Elza nevoljno. Menda iz edinega uzroka, ker ste mi mačeha. Sicer pa, nadaljevala je s hudobnim nasmehom, prav rada vam verjamem, da se vam zdi moj Arnold privabljivejši ženin, nego vam je bil moj ubogi oče, ali pa nego je Piber. Rekši se obrne in gre iz sobe na vrt. Mačeha, Mačeha! mrmra kakor v sanjah Evte-mija in zre v vrata, skozi ktera je Elza izginila. Ko bi le vedela lahkovidna in trdočutna deklica, kaj jej žrtvujem samo zat6, ker nosim to grenko ime ! — Zakrila si je z rokama lici in se zamislila, črez nekaj časa pa jo predrami močen glas veznega zvončka. Prestrašena se vzravna po koncu in podpi-raje se z roko na stol, ker se jej je v glavi vrtelo, šepeče v posameznih stavkih: On je že tii 1 To je način njegovega zvonjenja. — Pomozi mi Bog; Arnold je prišel! IX. Nekaj trenotkov pozneje izročila je kuharica Evfemiji listek, na kterem je ta hitro in površno čitala: «Dr. Arnold Bodanski, zdravnik.* Evfemija reče popolnoma mirno : Naznanite gospodu doktorju moj spoštljivi sprejem! — 113 — Ko kuharica odide, izpije hitro nekoliko po-žirkov vode, a še predno odloži kozarec, vstopi Bodanski. — Arnold Bodanski je bil lepa moška prikazen. Primeroma visoke postave, ne suh, ne debel, raven kot sveča, natančen in ukusen v opravi, kakor so mestni zdravniki sploh, napravil je takoj na prvi pogled najboljši utis. Tudi njegova glava je bila s telesom v lepem razmerju. Obili temno-kostanjevi lasje, nazaj počesani, odkrivali so gladko, misleče čelo v vsej svoje] visokosti. Pod tem čelom pa so lesketale velike, temne, polnočutne oči. Imel je lepo, polno brado in brke, sredi njih pa so se na pol skrite kazale polne rudeče ustnice. Nosil je naočnike v zlatem okovu, ki so dajali celemu obrazu popolnejši moški izraz. Ko vstopi Bodanski, zdregeče Evfemija, a potem mu gre z vso dostojnostjo nasproti ter ga bolj tiho, a vendar dovolj krepko pozdravi z besedami: Dobro došel v našej hiši kot Elzin ženin, gospod doktor! — Bodanski, ki je pri svojem vstopu Evfemijo le površno pogledal, zgane se, ko zasliši Evfemijin glas. Začudivši se potem pogleda ponosno gospo, ktera mu je stala nasproti ter ga tak6 ljubeznivo sprejemala. A še predno je nehala Evfemija govoriti, zna-čilo je hitro obledenje njegovega lica in zavzeti po- 8 — 114 — gled, s kterim jo je opazoval, da je v njej spoznal Evfemijo. — Evfemija, zakliče iz globočine duše ter stegne roki proti njej, ali ste vi ali pa se motim? Evfemija stopi nekoliko korakov nazaj in za-dušivši močni utis, ki ga je v njej napravil ginljivi glas, s kterim je Bodanski klical njeno ime, vzravna se po koncu in reče s poudarkom: Da! jaz sem Evfemija, a sedaj inšpektorjeva udova in Elzina druga mati. Vi ste Elzina mati? vzklikne Bodanski skoro prestrašen. A zadet po mrzlem nje obnašanju in po trdnem glasu, s kterim je to izrekla, pokloni se jej potem zopet nemo. Blagovolite se usesti, pravi Evfemija in mu ponudi stol, a ona se usede na sofo njemu nasproti. Bodanski jo mehanično posluša. — Zdaj nastane tihota, njima obema neugodna, kakor se je poznalo. Evfemija še ni bila Bodanskemu prav pogledala v obraz. Ves čas, ko je z njim govorila, izogibala se je njegovih očij, kakor da bi se bala srečati se z njegovim pogledom. Tudi Bodanski je do zdaj bolj čutil Evfemijino navzočnost nego pa videl. Gospod doktor, reče naenkrat Evfemija z negotovim glasom, ker je nama obema nemogoče, da — 115 — bi se drug drugemu zatajevala, menim da bode naj bolje, da se pozdraviva kot stara znanca in da ostaneva za naprej dobra prijatelja, oziroma sorodnika, popolnoma pozabivši preteklost! — Rekši obrne počasi prvikrat v njega svoj polni pogled, nemirno čakajoč odgovora. Bodanski pa je ni pogledal. Z očmi uprtimi na živahno-barvne cvetice široke pletenice, ki se mu ie razprostirala pod nogami, odgovori zamolklo : Kakor je vaša želja, gospa inšpektorica! Ko vidi Evfemija, da on gleda proč, opazuje z otožno ugodnostjo dovršeno lepi obraz svojega nekdanjega čestilca in si misli pri tem vzdihujoč: Zdaj mi je razumljivo, zakaj mu je Elza tako udana. Nje rahli ušedši jej vzdih predrami Bodanskega, kteri se takoj na-njo ozre, in kri mu močno posili v lice. Njune oči se srečajo, in obadva se za eden trenotek na ravnost pogledata. Na enkrat pa zamenjata barve na licih. Evfemija prej bleda silno zarudi, a Bodanski, v licih prej ves žarek, obledi. Evfemija, reče naposled Bodanski s čutljivim glasom : Ali mi morete odpustiti, kar sem proti vam zakrivil? Kaznjen sem dovolj za svojo ljubosumnost in nezaupnost do vas, ki ste bila najblaza. Izvedel sem, izvedel, ali oh prepozno! da je bil oni mož, kterega ste v onej za najino bodočnost tako usode- 8* 116 — polnej noči sprejeli v hišo, vaš oče. Odpustite mi, reče s prijateljskim glasom in jej hoče prijeti roko. Evfemija pa mu to zabrani ter mu pretrga besedo z resno besedo: Stojte! Bodanski se prestraši nje temnega obraza in kakor v omotici usede na prejšnje mesto. Cemii ti razdraženi prizori, gospod doktor, povzame Evfemija zopet besedo na videz mirna, a vsaka poteza njenega obraza in krčevito gibanje prstov, ki jej leže onemogli v naročju, ovajajo razburjenost nje duše. — Ali vam nisem povedala, da med nama ni več nobene zveze, ter da hočeva Elzi na ljubav biti za naprej samo dobra prijatelja? Elzi na ljubav, ponavlja Bodanski bridko, samd Elzi na ljubo ? mrmra še enkrat med zobmi. Gospod doktor, nadaljuje Evfemija, ktere obraz je v tem kratkem času, kar je z Bodanskim govorila, postal mnogo let starejši, ali mi hočete za vse, kar vam je sveto, obetati, da ne bodete Elzi nikdar odkrili najinega nekdanjega znanstva, tudi ko bode ona že vaša soproga? Kakor je vaša volja, gospa, odvrne Bodanski, kakor da bi govoril v sanjah. Hvala! pravi na to Evfemija bolj tiho in kakor da se je iznebila težke skrbi, lahno vzdihne. Čas je, da naznanim Elzi vaš prihod. In govore' prime za zvonček, da bi pozvonila. — 117 — Eden trenotek se počakajte, pravi Bodanski in jej hoče zabraniti. Ne enega trenotka več, gospod doktor, reče Evfemija preplašena in močno pozvoni. Potem pa hitro vstane in nadaljuje ne gledajoč na-nj: Dali ste mi že svojo besedo, Arnold Bodanski! Le pod tem pogojem, da jo izpolnite, odpuščam vam hudo bol, ktero ste mi nekdaj učinili. Zdaj se ona obrne proti kuharici, ki se je na zvončkov glas prikazala, ter ukaže: Stopite na vrt in naznanite gospodični Elzi, da jo nekdo tli pričakuje. Kuharica posluhne, in Evfemija pripravljajoč se na odhod dostavlja Bodanskemu skoro proseč: Ne kalite Elzi čiste sreče; ne otrujte po nepotrebi še drugega mladega življenja in — svojega! — Nje dolga obleka je še šumela med vrati, ko se iz nasprotne strani prikaže cvetoča Elzina prikazen, ktera hiti z veselim vzklikom svojemu ženinu nasproti. X. Bodanski je bil razumen in značajen mož. Tudi brez prošnje Evfemijine, naj bi zamolčal Elzi svojo nekdanjo zvezo, bi jej on te ne bil iz dveh vzrokov odkril. Prvi je bil, ker mu je bil spomin na svojo prvo ljubezen tako svet, da je menil oskruniti ga, 118 — ako bi ga komu ovadil. Drugi uzrok pa je bil še važnejši. Našel je Evfemijo tako močno spremenjeno proti sebi, da je sodil, da ga ona nikdar ni mogla tako iskreno ljubiti, kakor je nekdaj mislil. In to je sumil vsled tega, ker je bilo njeno obnašanje proti njemu še vedno tako mrzlo, da-si jej je bil svoj pre-grešek priznal ter jo prosil odpuščenja. Ko bi nje soprog še živel, sklepal je Bodanski čestokrat svojo sodbo, in pogled mu je pri tem postajal mračen, še pohvalil bi njeno strogo postopanje z menoj. Ali zdaj ko je že poldrugo leto udova, čemu to njeno vedno izogibanje, ta maločutnost v pogovorih z menoj r — Zato se mu je zdelo nepotrebno, da bi kalil Elzi mir s samimi sencami že davne, davne preteklosti. Potem ko je Bodanski zopet našel Evfemijo, ktere podoba mu je skozi celih dvanajst let edina pojila fantazijo in mu krepčala pobito srce, občutil ni več za Elzo niti polovice onega zanimanja, ktero je s početka gojil za-njo. Da-si bi bil zdaj najraji pretrgal vsakoršno zvezo z njo ter živel zopet v spominih na svojo iz-beglo srečo, vendar je bil toliko mož, da ni nikdar niti mislil prelomiti dane jej besede. Hotel je postati Elzin soprog, samo odlagal je to vedno na dališi čas. — 119 — V toplicah je bil z Elzo sklenil, da bode nju poroka na jesen. Ko je pa jjrišla jesen za Elzo s prepočasnimi, za Bodanskega pa s preurnimi koraki, odložil je ženitev iz malenkostnih uzrokov na prihodnji pust. Prihajal je redoma vsako soboto obiskavat svojo nevesto ■ mudil se je na nje domu po poldrugi dan in ta čas je večidel prebil le s svojo nevesto, a vsakikrat je odhajal bolj pobit in sam s seboj bolj nezadovoljen, nego je bil preje. Evfemija se ga je kolikor mogoče izogibala. Po prvem svojem pogovoru se nista več sama sešla v družbi. Silila je celo, da bi se poroka čem preje izvršila. Bodanski je občudoval veliko skrbnost in ljubezen, ktero je Evfemija pri vsakej priliki izkazovala Elzi, čude' se, kako more Elza tako malocutna biti proti tolikej nesebičnej udanosti. Elza je namreč po zadnjem besedičenju z Evfemijo postala proti njej uprav neuljudna ter jo bolj ko mogoče prezirala., Bodanski je hotel Elzi očitati to nedostojno odnašanje, a bal se je, da bi se pri tem ne izdal. Kajti že ako je slišal Evfemijino ime' ali pa le čul o njej govoriti, razvnelo ga je tak6, da je bil potem nekaj časa v neprijetnej zadregi. Zastonj se je boril proti temu mogočnemu čuvstvu, ki ga je čem delj tem bolj zasledovalo; 120 — vendar pa s tem ni nič drugega dosegel, nego da je začelo njegovo zdravje hujšati. Njegovo lice. prej zdravobarvno, postajalo je rumeno in upalo; oči prej bistro-gibčne, gledale so zdaj medlo, ter nemirni vedno iskale nekoga. Ko zopet sedi nekega dne poleg svoje neveste in ga ta z vprašanji osipava ter zahteva nasvetov, kak6 naj bi uredila sobe svojega bodočega stano-' vanja, kakšne barve njemu najbolj prijajo, in je bil on pri tem malobeseden in raztresen, očita mu Elza občutljivo pa ljubeznivo: Ljubi Arnold, vi se pač preveč trudite v svojem poklicu. Vi ste gotovo bolni, kajti že nekaj časa opazujem, kako upada vaše lice. Ko bodem vaša soproga, ne bodem dovoljevala, da bi brez počitka noč in dan letali k bolnikom. In ko je takb govorila, obrnila je svoje ljubezni oživljene oči sramežljivo v tla, in rudečica, ki jo je pri tem naglo in močno oblila, pristajala jej je ljubko. Izpolnovati svoje dolžnosti je vsakemu človeku prva dolžnost, resno odvrne Bodanski, ki je predobro vedel, kje tiči uzrok njegove telesne slabosti. Kak6 bi mogel po noči mirno spavati, vede, da me potrebuje bolnik, da mu s svojo pričujočnostjo polajšam bolečine ali morda celo rešim življenje ? Kako ste blagi, pravi na to Elza mehko in, kakor se je videlo, vsa va-nj zamaknena. Kako rada —- 121 bi tudi jaz kaj posebnega storila za vas, da bi vam izkazala, kako vas častim 1 — Ali me ne ljubite že dovolj, Elzar reče Bodanski ginen in z negotovim glasom, ter prime njeno roko, ktero mu je bila govore dela na ramo, nežno jo božaje. Uboga devojka, mislil si je pri tem, kako si mi udana, ali jaz te vendar pri vsej svojej naj-boljšej volji ne morem več ljubiti! — Ah, to ni nič, Arnold; vas ljubiti je največa sladkost, deje Elza prijetno strepetavši utisov njegovega ljubkovanja. Jaz bi bila želela, da bi mi bili branili pisariti, kakor me je vedno strašila Evfemija, da mi bodete. Potem bi vam bila vsaj že nekaj žrtvovala. Evfemija? - Kaj je dejala gospa Evfemija, seže jej Bodanski nestrpljivo v besedo in izpusti kakor prestrašen nje roko. Elza mu je bila takoj prvi dan, ko jo je bil Bodanski obiskal, odkrila, da pisari in mu je tudi čitala nekaj izdelkov svojega peresa. Toda Bt>danski, takrat še ves omamljen od občutkov svojega snidenja z Evfemijo, je še poslušal ni, kar mu je čitala, še manj pa da bi mu bilo prišlo na misel braniti jej to. In tudi pozneje so se njegove misli premalo pečale z njegovo nevesto, da bi se bil zanimal za njeno delovanje. Njegov duh je vedno z neko trmo zrl le v preteklost, v dobo svoje prve ljubezni i. 122 __ Evfemijo, od tod pa se zopet povracal k Evfemiji kot udovi; samč na njenem kretanju in govorjenju visela je njegova duša. O, nič kaj posebno važnega, odgovori Elza na njegovo vprašanje s sladkim nasmehom. Kar je Ev-femija večkrat trdila, to je bil zopet majhen dokaz njene neizmerne zavidnosti. Rekla je namreč, — nadaljevala je zadovoljna in gledala hvaležno Bodan-skega, — da mi ne bodete nikdar dovolili, da bi bila pisateljica, ker vi znameniti možje ljubite pri-proste in samo za dom živeče ženske. Tako je trdila gospa inšpektorica ? poprašuje s poudarkom Bodanski in se zamisli. Da, tako nespametno je govorila ona, ki je nekdaj bila moja odgojiteljica. Vaša odgojiteljica ? ponovi on hitro in se za-čuduje. Nikdar mi niste o tem kaj pravila, Elza! Kaj še res niste vedeli, da je bila Evfemija moja odgojiteljica skozi celih deset let? odgovori Elza z neko ugodnostjo, ker jo je veselilo kaj neprijetnega povedati o Evfemiji ter tako že dolgo nabirani žolč izliti nad njo. Poldrugo leto je še le, kar nosi častno ime' gospe inšpektorice. Poldrugo leto še le? zakliče Bodanski prijetno iznenadjen in postaja pazljiv. Ne, ni mogoče, dostavi potem naglo s prejšnjo resnobnostjo; saj toliko je ravno, kar je vaš oče, gospod inšpektor, umrl. — 123 — Elza se smeji iz celega srca, da jej skoro solze stopajo v oči in reče mej smehom: Kaj ne, Arnold, to je moral biti ljubezniv ženin, moj ubogi oče, ki je že na smrt se pripravljaje svojo roko podal gospodični Evfemiji v zakon ? — Skratka vam hočem povedati ta zanimivi roman naše rodbine. Kakor veste, — nadaljevala je živahno češljaje majhnega mačka, ki jej je bil skočil na krilo — moj dobri oče je bil bolehen skozi celih deset let. Ker sem bila njegov edini otrok in po smrti svoje matere, ktero sem že v zibeli izgubila, njegov edini biser, ljubil me je nad vse. Zato sem bila tudi vedno trmasta, nahajaje vedno le v tem svoje največe veselje, da sem delala ravno nasproti temu, kar se mi je ukazavalo. In kakoršna sem bila kot otrok, takošna sem vzrastla kot devojka, in takošna bodem tudi ostala kot žena 1 Besedo «žena» naglasivši nagnila je svojo glavico na Bodanskega. Da pridem h koncu, nadaljuje glavo privzdig-nivši, ker je oče slutil, da se njegovo življenje na-giblje h koncu, bil je zavoljo mene v vednih skrbe'h. Menil je, da bodem, kedar postanem sirota, menda celemu svetu v nadlego. Zato je prosil Evfemijo za nje roko, da bi jaz izgubivši očeta pridobila mater, ki bi me imela na vajetih. Evfemija, se ve da, ni bila preveč vesela takega ženina, ali revica, kaj je — 124 — hotela? Mislila je na svojo prihodnjost, slute, da je jaz po očetovej smrti ne bodem več pri sebi trpela, ker sem bila že sedemnajstletna, in ker se je najbrž tudi bala svoje bodočnosti, privolila je rajši v poroko z mojim umirajočim očetom. In kako dolgo je potem vaš oče še živel ? vpraša hlastno Bodanski. Samo pet ali šest ur je Evfemija bila srečna soproga, reče smehljaje Elza, a ko bi bila mogla takrat pogledati v Bodanskega notranjost, nje posmeh bi se bil spremenil v bridko jokanje. — Upliv njenega pripovedovanja na Bodanskega bil je neizmeren. Sedel je kot okamenel. Samo prsi so se mu hitreje dvigale in ustne so mu trepetale pod gostimi brki. Zakaj govorite tako zaničljivo o svojej materi, Elza? reče potem površno, samo da bi nekaj rekel in s tem zakril svojo zmočenost. Ali vam že nisem povedala, Arnold, da mi je ona do smrti nevošljiva vsega, kar imam in znam ? pravi Elza nekoliko nevoljna, da jo Bodanski svari. Jaz še do zdaj nisem tega zapazil, pač sem že mnogokrat občudoval njeno potrpljivost z vami, njeno požrtvovalnost . . . Hinavščina, druzega nič, pretrga mu Elza besedo, nestrpljivo z roko mahaje. Ali ne vidite, kako je že — 125 — ostarela in grda postala, odkar imam v vas tako vrlega ženina ? Bodanskemu naenkrat zastane sapa. Srce mu neha za trenotek biti, a potem je kot s kladivom tem močneje udarjalo. Evfemija me še ljubi, navda ga na enkrat slutnja, in ok6 mu zasveti vznesenosti, kot da bi bil v vročici. Evfemija grda? mrmra potem, kot da bi govoril sam pri sebi. Nekoliko trpeča je videti, to je res; toda gospa inšpektorica je vendar najzanimivejša ženska, kolikor sem jih kdaj poznal. Ženska, ki je že v letih, ne more več biti zanimiva, pravi Elza, slabo premagajoč svojo nenavii!-nost, in vidi se jej, kakor da se hoče zajokati. Kaj v letih! ognjeno odvrne Bodanski; kaj se vam ženskam vse vidi? Nihče bi gospe Evfemiji več let ne prisojal nego kakih petindvajset! A potem kakor da bi mu bilo žal, da se je ogrel za Evfemijo, dostavi brž in nekako trdo: Ako pa sem rekel, da je vaša mačeha lepa, s tem nisem menil, da bi vi, Elza, ne bila ljubezniva. O ukusih je težko se prepirati, pravi Elza vidno razžaljena, in po njenem obrazu, ki je bil pred nekolikimi trenotki še tako veder, razprostirala se je mračna senca. Potem še hoče nekaj dostaviti, a tako omolkne, Jter je Evfemija stopila v sobo. — 126 — Odpustita, da vaju motim, pravi Evfemija vsto-pivši; potem pa dostavi proti Elzi obrnena: Naša sosedinja, gospa svetnica, te daje prositi, ali bi utegnila k njej priti za nekoliko trenotkov. Ravno zdaj, ko je Arnold tiir reče Elza ne-voljno. Potem pa si premisli in reče: Ne, vendar jej ne smem odrekati tegal Obetala mi je dragocen nevestin dar; lahko bi ga izgubila, ko bi jej te lju-bavi ne storila. Jako je občutljiva in se kmalu čuti razžaljeno. , Rekši dene ljubkuje svojo roko Bodanskemu okoli vratu in zašepeče: Naj vam ne bo mej tem dolg čas, moj dragi; v desetih minutah, upam, da pridem nazaj. Bodanski se zgane, ko ga Elza tako nenadoma objame ter se jej temnega obraza in v zadregi umakne. Evfemija pa se obrne, to zagledavši, v stran, in mrtvaška bledoba jej pokrije lice. Elza v svojej naglici ničesar ne zapazi in pohiti h gospe svetnici, da bi se tem preje vrnila. Ko Elza črez kakih pet do deset minut pride nazaj, prevračala je Evfemija pri malej mizici v kotu sobe stari album, Bodanski pa je bobnal po steklu okna. — Obadva sta kakor osvobodjena vzdehnila, ko vstopi Elza. — 127 — Elza vsa pobita pove, da želi gospa svetnica, da bi se z njo na sprehod peljala, kakor je že večkrat storila, odkar je ona omožila svojo hčer. Pojdem pa jaz namestu tebe, Elza, ponuja se Evfemija z nekim nemirom. Saj veste, pravi Elza zbadljivo, da ne ljubi gospa svetnica preveč vašega društva, ker se jej zdite nekoliko dolgočasna. Za enkrat bode menda prestala, pravi Evfemija vsa zarudela. Prizadevati si hočem, da jo po možnosti kratkočasim, in se hoče hitro oddaljiti. Ne, nikakor ne, zoperstavlja se Elza, kterej je ugajalo poniževati jo v Bodanskega očeh, koji jo je preje toliko pohvalil. Meni se dobra gospa preveč smili, da bi jej niti ene urice ne žrtvovala. Vi pa, Arnold, idite mej tem na sprehod, da se ne bodete doma dolgočasili, dostavi še, Evfemijo neprijazno po strani pogledavši, in ponudi Bodanskemu roko v pozdrav. Bodanski se njene roke komaj dotakne, vzame klobuk in poklonivši se Evfemiji odide za Elzo. XI. Ko se je Evfemija prepričala, da je Bodanski že zapustil stanovanje in je začula odhajajoči voz, gledala je nekaj časa zamišljena pred se, potem pa se nenadoma bridko zajoče. — 128 — Borbe, ktere prestaje, odkar je Elza nevesta, in odkar Bodanski zahaja v hišo, so tako silne in mučne, da jej že pešajo moči. Z vsem naporom duše si je prizadevala, da bi tešila čuvstva, ktera je za Bodanskega še od prejšnjih časov gojila, toda vse zastonj. Svoje ljubezni do Bodanskega ni mogla zamoriti, tudi pri vsem svojem neizmernem trudu ne. Sredstva pa, ktera je rabila, da bi čem preje v sebi in v njem zatrla nekdanje nagnenje, napravila so pri obeh ravno nasprotni učinek. Evfemija je dobro videla, kako globoko rani Bodanskega strogo njeno postopanje z njim; čutila je, da on vsled tega neskončno trpi, da je nesrečen. A ravno to sočutje je pomnoževalo njena prejšnja čuvstva za-nj. A če je Bodanski trpel, meneč da je Evfemi-jina strogost iskrena, trpela je Evfemija še mnogo več. Ona je s strahom previdela, da nje odpove-danje Bodanskemu ne obeta sadu. Kajti Bodanski, ne da bi bil Elzi bolj udan prepričavši se, da ga Evfemija ne mara, postajal je le proti njej hladnejši. Elza pa, ker si je napačno tolmačila Evfemijino obnašanje proti njenemu ženinu, jo ni več spoštovala kakor nekdaj, še manj pa ljubila. Bila sta to dva velika udarca občutljivemu Evfemijinemu srcu: moralna izguba Bodanskega in Elze ob enem. Ni bilo dovolj, da je ona bila pri tem nesrečna, vedela je, — 129 — da je tudi on nesrečen, ter slutila, da bode tudi Elza imela z njim enkrat neprijetno življenje. To prepričanje jo je danes zopet vznemirjalo. Zato je na samem dala na enkrat prostost dolgo zaprtim solzam. Ko se zajoče, prime se za vroče čelo in šepeče: Kakšen konec bode-li imela ta že-nitev ? — Bog 1 vzdihnila je iz globočine svoje duše in s sklenenima rokama, pozabi mene in daj njemu, njej, obema skupaj uživati največo blagost! Nekdo je potrkal na vrata. Evfemija se prestraši in si brž obriše solze, ki so jej visele z dolgih trepalnic. Ker ni nikogar pričakovala, menila je, da se je zmotila, in zato se noče oglasiti. Trkanje se ponovi. Najbrž je šla kuharica k sosedi ter pustila vezna vrata odprta; morebiti je kakšen reven potovalec, ki prosi miloščine, mislila si je, in seže v žep po drobiž ter gre med tem k vratom pogledat. A kako se zavzame, ko zagleda pred saboj namestu reveža — Bodanskega. Vi tukaj ? reče Evfemija osupla in se v zadregi postavi med vrata; menila sem, da ste šli na mestni vrt godbo poslušat. Ali vam je moja družba tak6 zoprna, Evfemija, odvrne Bodanski trdo, ker mi hočete, kakor vidim, vhod zabranitir — To rekši stopi določno v sobo, odloži klobuk, sleče vrhnjo suknjo ter z velikimi ko- 9 ~ 130 — raki hodi gor in dol po sobi, kakor dela človek v lastnem stanovanju. Evfemija, ktero je Bodanski dozdaj sploh klical gospo inšpektorico, zdregeta po vsem životu, ko jo nenadoma pokliče z imenom, ko pa še vidi povrh njegovo določno obnašanje, bala se je kakega neugodnega prizora. Zato začne po sobi pospravljati, kakor da mu hoče s tem pokazati, da nima časa muditi se z njim. Pri tem mu še nekako plašno pripoveduje: Letos imamo izvrstno vojaško godbo grofa Thun-Hohensteinovega pešpolka. Kako bi me ■ radi spravili iz doma! povzame Bodanski porogljivo besedo. Ali vedite, da sem se navlašč vrnil, ker vem, da ste sedaj sami doma, in ker hočem na vsak način enkrat brez prič govoriti z vami. Jaz ne bi vedela, kaj mi imate povedati, gospod doktor, da se ne bi dalo tudi v pričo Elze reči? odvrne Evfemija malomarno, a znalo se jej je, kako zelo je prestrašena. Vedno imate to ime na ustih; vedno mi to devojko postavljate kot neko strašilo pred oči! odvrne Bodanski nestrpno in temnega obraza. Elzo, svojo nevesto, ktero popeljete v kratkem pred oltar, imenujete devojko, strašilo? odvrne mu Evfemija zavzeta. — 131 — Mojo nevesto? ponavlja bridko Bodanski in gleda v tla. Da, da res I nekdaj je bila —. Kaj, za Boga, menite s tem ? pretrga mu Evfe-mija jezno govor in mu pogleda na ravnost v oči. Vi ste mož in kot tak bodete držali svojo besedo! Ako je od prve dane besede odvisno, potem ste vi, Evfemija, moja nevesta; kajti vam sem najprej dal svojo besedo, ktero sem pripravljen vsak hip izpolniti, deje burno Bodanski in se približa Evfemiji. Nikdar! zakliče Evfemija upalega lica ter se mu umakne. Čemu se jezite, Evfemija? reče Bodanski nekoliko poredno; saj me s tem vender ne bodete prepričali, kar se že tako dolgo zastonj trudite dokazati mi, da bi me več ne ljubili! Jaz sem zdravnik, nadaljuje mehkeje, in kot tak vem soditi, od kod izvira vaša bolehnost, vaša preobčutljivost, ki spremlja vsako vašo besedo in vsak vaš pokret. Tudi sem zvedel danes, zakaj ste dovolili postati inšpektorjeva udova. Vi ste pri tem činu poslušali samo svoj nesebični blagodušni čut, ki dela dobrote svojemu bližnjiku, a seka skrivne rane samemu sebi. Vem, Evfemija, prav dobro vem, da niste gospoda inšpektorja nikdar ljubili in tedaj —. Evfemija, ki je stala ves čas, kar je Bodanski govoril, na pol od njega obrnena in mu z roko ve- 9* ■■■ — 132 — levala, naj utihne, a na njenem obrazu so se barve menjale, obrne se pri zadnjej njegovej besedi nenadoma proti njemu ter mu ponosno seže v besedo rek6č: Kdo vam daje pravico, gospod doktor, soditi o mojem čuvstvovanju za rajnega mojega soproga? Bodanski prebledi. Prejšnji zmagonosni izraz njegovega obraza izginil je mahoma. V zadregi pogleda nemo pred se, okoli ust pa se mu je zibal bolestni nasmeh. Nepričakovano, a burno prime Evfemijo za roki, upre z obupno določnostjo v njo svoj pogled ter pravi hitro in trdo: Recite, Evfemija, recite odločno, da me ne ljubite, da me že davno več ne ljubite, in ne bom vas nikdar več nadlegoval! Evfemija, ki si je zastonj prizadevala odtegniti mu roki, zašepeče vsa omamljena v pretrganih besedah : Gospod doktor, — jaz — jaz vas — jaz vas nič —. Dalje ni mogla govoriti; kajti Bodanski, ki je z mrtvaškim strahom čakal osodepolnega nje odgovora in je zat6 skoro brez sape pazil na vsako pre-membo njenega obraza, a videč na njem izraženo grozno bridkobo in prepalost, izvedel je dovolj. Neizrekljiva radost ga prešine, in pozabivši se poob-jame Evfemijo ter jo ognjeno pritisne na srce. Evfemija izpusti za trenotek omočena glavo na njegovo ramo, a zavedevši se iztrga se mu urno in — 133 — pravi hitro z negotovim glasom: Izpustite me! — Kaj vse to pomenja? —■ Kaj to pomenja? odgovori Bodanski radosten. Pomenja, da sva obadva ustvarjena, da drug drugega osrečujeva z mejusebno ljubeznijo, da hočejo nebesa naju videti zopet združena, potem ko sva samo vsled neprijetnega slučaja bila tako dolgo ločena! Ne igrajte nepotrebnih ulog, ki vam ne delajo časti, meni pa se ne pristajajo, pravi Evfemija resno in popolnoma mirna. Vi ste Elzin ženin in le kot takemu sem prisiljena biti vam prijaznejša, kar bi sicer z vami nikdar več ne bila. Ako pa nadaljujete svoje postopanje proti meni, ne bodeva se, gospod doktor, od danes naprej več videla, dokler ni Elza vaša soproga. Gospa inšpektorica, reče Bodanski ves prepa-den z otlim glasom in se mrzlo pokloni pred njo ; obetam vam, da postane Elza v kratkem moja soproga, a obetam vam ob enem tudi, nadaljuje slovesno, kakor bi prisegal, da bode ona potem namestil srečna le pomilovanja vredna stvar. Kaj jej hočete potem storiti ? zakliče Evfemija preplašena. Kaj vas to briga, odgovori Bodanski temno. Ali jaz sem Elzina varuhinja, jaz moram skrbeti, da bode ona srečna, reče Evfemija skrbljiva. — 134 — Jaz pa bodem nje soprog in tedaj odpade vaša oblast in skrb za njo, odvrne Bodanski z moškim poudarkom. Evfemija se uspehana usede na stol in si zakrije z rokama obraz. Strah jo je za trenotek premogel. Po kratkem neugodnem molku vstane zopet in reče mirneje ter z neko gotovostjo : Vi jej ne bo-dete ničesar hudega storili; zato imate preblago srce. Imel sem je nekdaj, mrmra Bodanski med zobmi, a vi ste je popačili. Tudi to se mi očita, misli si Evfemija z bolestjo, a ne pokaže svoje bridkosti, temveč približa se Bodanskemu, de"ne svojo roko rahlo na njegovo ramo, povzdigne va-nj svoje mokre oči in reče slovesno : Prava blagost se nikdar ne popači! In vašo smatram kot tako, ker vam je prirojena, ker —. Bodanski se zgane, ko se ga dotakne Evfemija. Ko se pa še njegov pogled vjame z njenim otožnim, prosečim pogledom, obrne se neprijazno od nje in jej hitro preseka govor huduje se: Čemu se mi laskate? Kaj mislite s tem doseči? — Ko pa še vedno čuti na rami lahno tego Evfemijine roke, strese jo neuljudno od sebe in še dostavi razburjen: Zakaj tii stojite in me na smrt mučite? Pojdite, poj-vite vendar proč! In kakor brez uma izgovorivsi te besede obrne obraz od nje. — 135 — Evfemija ni čakala, da bi jej on še enkrat ukazal, naj odide. Pogleda ga samo pomilovalno s preplašenimi očmi in ničesar odgovorivši odide vsa vznemirjena iz sobe. Upalega lica in razburjen gleda Bodanski za njo in koraka po sobi. Na enkrat se ustavi in iz njegovih prs se vzdigne globok vzdih spremljan od besed: Izgubil sem jo ! — In ko takč tii stoji podoba obupa, zagleda na tleh majhno cvetico, ktero je prej Evfemija nosila na prsih. Hitro -seže po njo in jo stisne krčevito v pest, kakor bi se bal, da bi še tudi nje ne izgubil. Skoz odprto okno pa prinaša vetriček posamne glasove nekega starega nape'va, kterega je piskala potrupana lajna na sosednjem dvorišču. Ta otožna godba se je skladala z Bodanskega potrto notranjostjo. Bodanski se nasloni na okno in željno posluša medle glasove one podrtije. Zdaj odpre pest in iz nje vzame cvetico, ki je bila vsa pomandrana. Počasi jej potrga posamna peresca in eno za drugim prepušča sapi, da jih odnaša. Mirno gleda za njimi, kako so po zraku plesala, dokler se niso izgubila v cestnem prahu. Ko pa z zadnjim perescem stori isto, stegne hitro kakor prestrašen svojo roko, da je ulovi. In ko se mu to posreči, odpre medaljon, kterega je nosil pripetega k urnej verižici in položi z neko pobožnostjo ono — 136 — peresce poleg majhne sličice, ki je kazala Evfemijo kot osemnajstletno devojko. XII. Elzina poroka z Bodanskim je bila do trda določena na drugi velikonočni praznik. Do tedaj je še manjkalo mesec dnij. Bodanski si je sam izbral ta obrok in sicer že takoj drugi dan po svojem burnem pogovoru z Evfemijo. Skrbel je tudi sam za vse priprave. Poroka pa se je po njegovej želji imela vršiti čisto na tihem. Bodanski ni več zahajal, kakor nekdaj, vsak teden k svojej nevesti, temveč po vsak drugi, tretji teden. Izgovarjal se je, da ima spomladi mnogo bolnikov, kterih mu vest ne dovoljuje vsak teden zapuščati. Potem ko Bodanski skoz tri cele tedne ni videl svoje neveste, sedel je zopet v njenej bližini ter jej maločutno naznanil, da je odslej ne bode več obiskal do dne njune poroke. Elza, ki mu je bila ravno pokazala krasen nevestni pajčolan in mirtni venec, dar neke svoje so-rodnice, delala je to začuvši čemeren obraz. Plašno pogleda Bodanskega s svojim bistrim očesom in reče žalostno : Jaz sem takoj, Arnold, ko ste mi željo izrekli, da bi se s pisanjem več ne bavila, sežgala vse svoje spise, a vi ste mi vendar še vedno neprijazni! — 137 — Jaz neprijazen ? pravi Bodanski raztresen, a ne da bi ga le količkaj ganila Elzina pobitost. Po čem pa sodite to ? — Ker ste zdaj na enkrat tri tedne izostali, ker so zdaj vaša pisma redkejša in silno kratka, in ker me hočete zopet za celi mesec zapustiti, pritožuje se Elza z jokajočim glasom. Ali vam nisem povedal in tudi že pisal, da me moj obili posel zadržuje v toplicah? Ako pa bivam hotel češče pisati, utegnil bi to storiti samo v onih par uricah, ktere sem po noči prost, da si izpočijem. Na to obadva nekaj časa molčita. Bodanskemu se je znalo, kak6 mu je neugodno to dokazovanje in kakč ga draži Elzina čemernost. Elza pa je molče pospravila pajčolan ter ga dejala v škatljo poleg drugega nakita. Pa še hvala mi niste rekli, Arnold, zato, da sem se vam na ljubo za vselej odpovedala pisateljevanju, oglasi se zopet Elza z očitajočim glasom, ki pa je dovolj kazal, kak6 si ona zopet želi sprave s svojim ženinom. Kaj bi se vam zato zahvaljeval ? odvrne Bodanski s tiho ugodnostjo, ker je sedaj vedno čutil veselje, Elzo žalostiti; saj ste storili sam6 svojo dolžnost, kajti odslej naprej vas čakajo druge skrbi, ne pa da bi tratili čas s pisateljskimi poizkusi. — 138 — A prvi čas najine zaroke vendar niste nič ugovarjali, pravi Elza zopet vsa vesela, in iz njenega lica žari nenadoma sama radost; tak6 prijetno jo je namreč iznenadilo, da jo ženin že spominja njenih skoranjih novih skrbij. Da! takrat, takrat je bilo vse drugače, sporeklo se je Bodanskemu, pri čem komaj premaguje majhni dreget, ki ga je pri tem obhajal. Bodi, kakor vi želite, Arnold, pravi Elza iskreno in se rahlo na-nj prisloni. Kdo bode tako mehak, Elza? odvrne z nemirnostjo Bodanski in se jej hitro umakne. Mehkoba ni zdrava za živce! A potem naglo dostavi: Ali ste že poskrbeli družico? Ja3 že imam tovariša. Vse je preskrbljeno, Arnold, odvrne Elza živahno ; ali pa že tudi veste novost, da mora Evfe-mija zavoljo bolehnosti takoj prihodnji teden oditi na deželo r Kaj to meni mar ? pravi burno Bodanski in temna rudečica zalije njegov upali obraz. Poroka se lahko vrši tudi brez nje 1 Vem, da vam Evfemija ni simpatična, reče Elza z neko ugodnostjo; saj je tudi jaz že davno kot nekdaj več ne ljubim. Ali vendar se mi smili, da je tako slaba, kakor mi je povedal zdravnik. Morda jej bo zrak na kmetih hasnil. Kaj menite, Arnold ? K strijcu, gospodu dekanu, misli iti, kakor — 139 — mi je pravila. Jaz pa bodem med tem do najine poroke stanovala pri gospe svetnici, končala je ljubko, in rudečica jo oblije. Tako? pravi mehanično Bodanski, ki jo je samo površno poslušal, v resnici pa so bile njegove misli zel6 raztresene, ter je gledal skoz okno v daljavo. Kuharica, ki je v sobo prišla, pretrga nju pogovor : Gospodična Elza, gospod Piber so tu, naznanila je. Kaj, Piber? zakliče Elza prestrašena. Peljite ga h gospe inšpektorici! ukaže kuharici. Gospa so danes slabi; zato ne morejo nikogar sprejemati, ugovarja kuharica. Moj Bog ! kako je to neprijetno in sitno, jezi se Elza. Kdo je ta gospod Piber? poprašuje Bodanski brez zanimanja. Elza se s prva obotavlja povedati mu, na zadnje pa vendar reče, a ne brez zadrege: Neki hišni prijatelj, ali prav za prav neki znanec. Potem pa bode dobro došel, odvrne hitro Bodanski, ki je bil vesel, da ga nekdo vsaj za nekoliko časa reši dolgočasnega pogovora z nevesto. Ko odide kuharica po inženirja, izgovarja se Elza boječe: Prosim vas, Arnold, ne dajajte nobe- — 140 — nega pomena besedam gospoda Pibra! Ne gledite na njegovo čudno obnašanje; on, on je —. Kaj mislite reči ? seže jej Bodanski neprijazno v besedo. A potem popraša, kakor da bi mu nekaj v glavo šinilo, poredno: Ali se bojite menda, da ne bi postal ljubosumen? In ko Elza molče in zel6 zarudevši to potrdi, dostavi še Bodanski, bridko smeje se: Ne bojte se I Mene ne bo nihče ljubosumnega delal! Vi ste mi varni od te pošasti. In da vam to tudi dejanjski do-kazem, pustim vas samo z gospodom Pibrom, dokler vas ne bode volja poklicati me. In še predno je utegnila Elza kaj odvrniti, odide Bodanski skoz stranska vrata. — Vi tukaj ? pa tako nepričakovano ste prišli ? S temi neprijaznimi besedami je Elza takoj potem sprejela Pibra, ki se jej je ves ponižen približeval, kajti ona se ni ganila, da bi mu šla nasproti. Elza, gospodična Elza, kak6 ste lepa, kako ste se pomladili, odkar vas nisem videl I reče Piber ves ginen, ko stoji Elzi nasproti in jej bojazljivo ponuja roko v pozdrav. Kaj ne, odvrne Elza komaj dotaknivši se po-nujane roke, da izgledam bolj cvetoča nego pred enim letom ? — A vi, gospod Piber, vi pa ste med tem silno zastareli, dostavi odkritosrčno. — 141 — Kaj res? pravi Piber obžaluje in pogleda nehote v nasproti mu viseče zrcalo, ki je kazalo njegov nelepi obraz nekoliko po strani in bolj bled, nego je bil v resnici. — Trpel sem mnogo v tem letu, dostavil je potem vzdihujoč. Ali res? pomiluje ga Elza. Tedaj ste bili najini osodi v tem letu čisto nasprotni: kajti jaz sem med tem časom toliko prijetnega užila, rekla je skrivnostno. Potem pač niste nič na-me mislili, Elza, pravi Piber otožno in se trudi, da bi le eden sam prijazni nje pogled ulovil. Niti enkrat mi niste pisali, očita jej dobrohotno. Kako bi vam bila utegnila pisati, odvrne Elza veselo ; sedaj imam toliko opravila, da ne vem kam z glavo. Ali ste zopet kaj lepega napisali ? povprašuje Piber s poštljivo radovednostjo. Kaj še 1 zdaj naj bi se bavila s pisanjem! odvrne Elza z majhno nevoljo v glasu. Jaz živini sedaj samo svojemu Arnoldu 1 Arnoldu? — Kdo je ta Arnold? reče Piber obledevsi, ker mu na enkrat temna slutnja nastane v prsih. Kaj vam še ni Evfemija pisala o njem ? začudi se Elza. — 142 — Ne ene besedice, deje Piber zamolklo, in po žilah se mu ogenj pretaka namestu krvi, tak6 je, nemiren. Dobro, nadaljuje Elza določno; tedaj vedite, da sem že pol leta srečna nevesta in da imam v štirih tednih poroko 1 Piber na to nič ne odgovori. Na kolena nasloni komolce in med rokama zagrebe svoj obraz. Ni jokal, ni vzdihoval, a njegovo suho, udrto ok6, njegovo na enkrat upalo lice in krčevito povzdigovanje prs, vse to je kazalo pravo moško b6l v vsej njenej neizmernosti. To nemo bridkost je bilo huje gledati nego najglasnejše tugovanje. Elza ga nekaj časa pogleduje v zadregi, potem pa se mu približa in ga tolaži z besedami: Ali, gospod Piber, bodite vendar pogumni! KakO je vzvišeno, trpeti za svojega prijatelja! In da ste vi moj prijatelj, trdili ste mi že večkrat. Lahko je komu prigovarjati pogumnemu biti, reče Piber bridko in privzdigne glavo. Vem, da srčen mož sprejme brez pritožbe smrtno obsodbo \ da pa pod tego takega udarca postane za nekaj trenot-kov ves omamljen, tega, mislim, bi mu nihče ne zameril. Kak6 me veseli, da tako razumno govorite, pravi Elza s pohvalnim glasom, mene, da ga tak6 najbolj ohrabri. Pa veste, da mi ne smete zavoljo — 143 — tega zameriti. Ni pač bilo določeno, da bi se midva bila vzela! A prijatelja ostaneva pri vsem tem tudi za naprej, kaj ne? Kaj vam hočem zameriti? pravi Piber mehko, a na obrazu se mu je brala globoka žalost in tožna udanost. Kaj morete vi zat6, da imajo tudi drugi ljudje oči za vas ? Ali pa bi vam naj cel6 očital, ker ste se zagledali v moža, ki je gotovo vrednejši od mene? Verujte mi, gospod Piber, da ko bi zdaj ne bila nevesta doktorja Bodanskega, postala bi ta hip vaša nevesta, zagotavlja Elza ginena vsled njegove blagosti in tudi zato, ker je vedela, da se to ne bode zgodilo. Hvala! odvrne Piber mrzlo. Ali res mislite, da sem jaz manj blagodušen, nego mi hočete dokazati, da bi vi bili radi z menoj ? — Ko bi vi zdaj tudi prosti bili, ne hotel bi več postati vaš ženin iz tega samega vzroka, ker sem prepričan, da me ne ljubite in bi torej tudi ne mogli z menoj biti srečni. Elza ni vedela nato kaj odgovoriti. Pibrove besede so jo zbodle in spravile v zadrego. Tudi je danes prvikrat spoznala, kako je on blag in kako vrl je njegov značaj. Elza, reče zdaj Piber na enkrat ognjeno in jo tako reši neugodnega položaja. Ali močn6 ljubite svojega — tega doktorja? — 144 — Jako, odgovori Elza s poudarkom. Piber je bil prepričan, da ona govori resnico. Ali vas on tudi jako ljubi? poprašuje Piber dalje, poudarjaje besedo jako, in kri mu stopa močno v lice. — Jaz mislim, da! reče Elza bolj tiho in se jezi, da jej je stavil takošno vprašanje. Potem pa z Bogom, Elza! pravi hitro na to Piber, a ne poda jej po svojej navadi roke v slovo. Najina pota se zdaj ločita. Ali vam bodem smel pokloniti majhen ženitbenski dar? Zakaj ne? Veselilo me bode od vas imeti spomin, odgovori Elza zamišljena. Bodite srečna, Elza, srečna, kakor bodem jaz brez vas nesrečen! nadaljuje Piber z negotovim glasom, in rosna megla mu zatemnjuje vid. Ko pa se počutim dovolj krepkega, da pogledam brez bridkosti v obraz vašemu bodočemu soprogu, hočem vas obiskati na vašem novem domu, ako dovolite! Pri zadnjih besedah vstane šiloma in z životom omahujčč, kakor bi ga obhajala omotica, zapusti sobo. Elzi je bilo tesno pri srcu, ko so se vrata zaprla za Pibrom. Čutila se je na jok razpoloženo, a vzroka ni vedela. Skoro nevedoma vzdihne potem: Ah, ko bi me Arnold le četrti del tega ljubil, kakor — 145 — me ljubi Piber! Jn pri teh besedah ste jej kanili dve debeli solzi iz očij. XIII. Bil je topel pomladanski popoldan. Pred vrati na dvorišču nam že znanega farovža postal je poštni voz. Iz njega stopi še mlada, ukusno opravljena gospa, a kakor se je dalo soditi iz njenega boleh-nega obličja in počasne hoje, jako slabega zdravja. Med drevjem na dvorišču hodi gor in dol z brevirjem v roki mladi kaplan, ki pa je tako za-maknen v knjigo, da ne vidi niti ne čuje, kaj se pri vhodnih vratih godi. Oprostite, da vas motim, duhovni gospod, ogovori ga nenadoma slaboten ženski glas ; ali so gospod dekan doma? Kaplan se prestraši, ko čuje neznani glas, in po svoji navadi ves zarudi, zagledavši pred seboj tujo gospo. Še vedno v knjigo gledajoč odgovori v zadre'gi: Mislim, da so doma. Tam, skozi tista vrata na levo izvolite, kazal je s prostrto roko, potem pa po stop-njicah na ravnost gori in tam potrkajte na prva vrata na desno. A, zakliče na enkrat veselo, ravno tam gre kuharica! Katra, Katra! klical je na vse grlo, tu je nekdo, ki poprašuje po gospodu dekanu. 10 — 146 — Tako, zdaj pa blagovolite s kuharico iti, reče potem obrnivši se proti tujej gospe. Jaz se priporočam, dostavil je še poklonivsi se in takoj s širokimi koraki nadaljeval svoj sprehod in svoje berilo. Deset minut pozneje prikaže se na dvorišču čestita podoba dekana z visokimi črevlji polnimi blata, z debelo gorjačo v roki, v starej oguljenej suknji, vračajočega se od vinograda, kamor je bil šel gledat, kak6 kaj delo napreduje pri trtah. Gospod dekan, kliče mu kaplan nasproti; neka tuja gospa je za vas prašala in zdaj v farovžu čaka na vas. Tuja gospa? začudi se dekan in se ves v skrbeh ozre na svojo nečedno opravo ter si nehote z roko potegne po neobritem licu. A na enkrat se mu zjasni obraz, da poprašuje z radovednostjo: Kakšna pa je bila ta gospa? mlada ali stara? Ne vem, gospod dekan, odgovori kaplan ne brez zadrege; nisem jej prav pogledal v lice. Ali ni velika in bolj šibka, pa še mlada, kostanjevih lasij? Nič ne vem, gospod dekan, pretrga mu kaplan besedo ; samo toliko sem videl, da ni bila priprosto oblečena, temveč gospodski. Ko bi bila morda Evfemija, reče dekan sam pri sebi in se napoti v farovž. Ona mi je pisala, — 147 — da me obišče, a menil sem, da še le po Elzinej poroki. Zvečer istega dne sedi Evfemija, ko so se vsi drugi v farovžu že ulegli k počitku, sama v enej najboljših sob farovža. Hvala Bogu, da sem tii 1 reče Evfemija vzdihujoč in zre zadovoljno po priprostej, a snažno opravljenej sobi. Tukaj upam zopet okrevati, v lepej božjej prirodi, v društvu blagih ljudij, daleč od njega in tudi od nje, vsaj do njune poroke. Božji hram imam tudi blizu; moliti hočem, iskreno moliti; to bo v zdravilo mojej duši, in ko ta ozdravi, ozdravelo bode tudi moje telo. Vstane in si ogleduje slike, ki so visele po stenah. Vse so bile starinske, nekoje na platno namalane, toda že močno oguljene. Razve nove, v živih barvah namalane zadnje večerje, ktera podoba je visela nad njeno posteljo, ni se moglo pri ostalih slikah več razločevati, ali je upodobljen svetnik ali pa svetnica, ali kaj sploh predočuje. Evfemija se je čutila zelč utrujeno, in to po dolgej vožnji, po utisih slovesa in po govorjenju z dekanom. Glavo je imela vročo, a v život jo je zeblo. Toda zaspana še ni bila, kakor je bila zadnji čas sploh spanje izgubila. 10* 148 — Ogrnila se je črez rami in odprla okno. Polna luna se jej prikaže v najlepšem svitu, in pomladanska, dišeča sapa jej boža lice. Nasloni se na okno upajoč, da jo bode hladni nočni zrak okrepčal in da bode potem bolje spala. A kako se prestraši, ko vidi pod oknom in povsod okoli, do koder je segal nje pogled, bledeti križ za križem v luninem svitu! Soba je namreč gledala na eden del pokopališča, ki se je razprostiralo okoli cerkve. Ravno pod oknom je stala nova gomila, po njej pa so raztreseni ležali na pol še sveži venci in cvetlice. Vetriček se je igral z dolgimi, v tla visečimi vejami žalujočih vrb, ki so rasle ob posameznih grobovih. Njih sence, gibljoče se v luninej svetlobi, mrtvaška tišina okoli vladajoča in borni grobovi, obraščeni s prvo pomladansko travo, ves ta prizor je navdajal Evfemijo z grozo. Njena boleh-nost je pri tem tudi še nekoliko pripomagala, da je imela domišljijo hipoma razdraženo. Mislila je takoj tudi sebe mrzlo in trdo, zabito v petero desek, v temni grob položeno. Mrzli znoj začutivši na čelu naglo zapre okno, sleče se hitro ter se vsa prestrašena skrije pod odejami postelje. XIV. Evfemija vsled raznih v glavi jej se podečih mislij in prizorov celo ono noč niti očesa ni zatisnila. — 149 — Prvi nasledek tega pa je bilo hudo glavobolje, tako da ni mogla drugo jutro zapustiti postelje. Mrzlica jo je tresla, huda žeja jo je mučila in ves život jo je bolel. Prešel je dan za dnevom, teden za tednom, a njeno zdravje se ni vzboljšalo. Stari zdravnik iz bližnjega trga, ki je bil vsled slabe prakse že davno pozabil učeno teorijo zdravilstva ter samo še po starej navadi lečil ljudi, majal je zamišljen z glavo, ker Evfemiji niso hasnila njegova mnogovrstna zdravila. Na zadnje pa pove vendar dekanu, da je Evfe-mija po njegovem mnenju popolnoma izgubljena. Dobrega starčka je ta vest ganila do solz. S težkim srcem prevzame bridko nalogo, da to naznani Evfemiji in jo z vsemi tolažbami sv. vere pripravi na zadnjo pot. Evfemija se ni prestrašila začuvši, da jej je treba umreti. Videlo se je, kakor da bi se bila na to že davno pripravila. Voljno se je udajala vsem pripravam. . Ko se čuti neki dan slabšo nego sicer, popra-šuje jo dekan sočutno, ali ne goji še kakšne želje do sveta. Nobene druge, odgovori Evfemija s slabim, a določnim glasom, razve one, da bi se skoro doktor Bodanski poročil z Elzo. — Uspehana omolkne potem in težko zasope. — 150 — Črez nekaj časa odpre oči in hoče govoriti, a vendar molči, kakor da bi si bila premislila. Poznalo pa se jej je, da še ima neko željo na srcu, ktero izreči pa se ne more določiti. Gospod dekani reče nekoliko pozneje; rada bi, ko bi me doktor Bodanski še obiskal, predno umrem. Da, draga Evfemija, da ; takoj ga hočem po brzo-javu poklicati, odgovori dekan postrežljivo in se pripravlja, da bi odšel iz sobe. Prav imate, Evfemija, nadaljuje dekan; doktor Bodanski je imeniten zdravnik in kakor se mi je reklo, rešil je že mnogemu bolniku življenje; mogoče, da reši tudi vaše. Pa kako, da se ga niste že prej spomnili? In v Boga ves zaupajoč zapusti dekan sobo, da bi šel Bodanskemu brzojavit, trdo meneč, da ga želi Evfemija zato videti, da bi zopet z njegovo pomočjo ozdravela. — Dva dni potem sedel je pri Evfemijinem vzglavju doktor Bodanski, bled, resen, nemirno ča-kaje, da se Evfemija predrami iz blodnje, ktera jo je bila. prevzela, in zavoljo ktere ni poznala niti njega niti koga drugega. Da bi se pa preje vzdramila, odprl je siroma obe okni, da se prevetri soba, ki je bila polna sopara ; ukazal je tudi devati jej mrzle okladke na glavo in odposlal vse ženske, ki so jokajoč in glasno moleč delale šum v bolničinej sobi. — 151 — Blagodejni upliv čistega zraka in mrzlih ovojev se je kmalu pokazal. Evfemija je postajala vedno mirnejša, potem pa jo prevzame kratko, a dobro-dejno spanje. Ko se vzbudi, spozna takoj Bodan-skega ter mu mirno poda roko. Bodanski srčno stisne podano mu roko, potem pa jo rahlo izpusti in reče resno: Dali ste me poklicati, gospa! Rekli so mi, pravi na to Evfemija s slabim, jedva slišnim glasom, da moram umreti. Je-li to res? Bodanskemu je to vprašanje srce • pretreslo. On odgovori videzno miren: Upajmo, da še ni tako hudo! Pustite me umreti, prosi Evfemija; pripravljena sem že na to. — A vi, kaj ne, da bodete osrečevali Elzo ? reče kakor v sanjah in ga brezčutno pogleda z velikimi, vročine prozračnimi očmi. Doktor Bodanski je vedel, da govori s težkim bolnikom. Vedel je torej tudi, da bi bila zdaj za njo jako nevarna najmanjša zdražba. Zato takoj odgovori, toda bolj tiho: Da, vam na ljubo jo hočem osrečevati! Hvala! odvrne Evfemija in z njenega obraza izgine za trenotek oni izraz brezčutnosti, ki je lasten hudo bolnim ljudem. Potem pa se šiloma privzdigne nekoliko iz postelje in reče: Zdaj pa, Bodanski, me še objemite v zadnje slovo! — 151' — Bodanski si ni dal tega dvakrat ukazovati. Z bridkostjo in s sladkostjo ob enem pritisne na srce onemoglo Evfemijo ter poljubi z nekim češčenjem njeno glavo, ki je visela v nezavesti na njegovih prsih. XV. Bilo je tri tedne pozneje. Na klopi sredi sadnega farovškega vrta, čegar drevje je stalo v najlepšem cvetu, sedi Evfemija vsa zmucena. Danes je bilo prvikrat, da je po dolgej bolezni zapustila sobo ter prikorakala s pomočjo ženske, ki jo je čuvala ves čas njene bolezni, s trudom in silo do omenjene klopi. Močno jo je zdelala bolezen. Bila je videti kot senca prejšnje Evfemije. A na njenem velem licu se je že začela razprostirati rahla rudecica, podobna onej sadnega cvetja nad njeno glavo, in ta rudecica je obetala skorajšnje okrevanje. Da ni Evfemija umrla, bila je zasluga doktorja Bodanskega. Ko je namreč spoznal njeno bolezen, našel je tudi lek, da jo zopet ozdravi. In dasi je on takoj isti dan odpotoval, ko je Evfemijo obiskal, vendar se je boljšalo Evfemijino stanje dan za dnevom, odkar so jo lečili po njegovih ukazih. Pustite me nekaj časa samo, prosi Evfemija strežnico. Ko jo ta zapusti, gleda Evfemija nekaj časa brezmiselno v svojo bližino. Ne daleč od nje se — 153 spirata dva mlada petelina; na golobnjaku njej nasproti se pa na solncu grejejo mladi, na pol še goli golobički, a stara goloba se ljubkujeta na golobnja-kovej strehi. Evfemija se nenadoma zgane. Rudečica jo oblije in lahno se strese, kakor da se hoče iznebiti neke neprijetne misli. Neka nemirnost se jej čita z lic, potem pa z grozo zašepeče: Dala sem se od njega objeti, meneč, da umrem, a zdaj še živim 1 — Zakaj nisem umrla? — Kaj si bode mislil? — In kdo ve, kako dolgo bi še bila o tem premišljevala ter sebe mučila, ko bi se jej ne bil na enkrat pridružil dekan. Čestitam vam, gospa Evfemija! Tedaj hvala Bogu, ste že tako daleč s svojim zdravjem, da ste semkaj prišli? ogovori jo veselo dekan ter sede blizu nje. Hvala, gospod dekan, za vaše sočutje! reče Evfemija nekako v zadregi, ker je čutila, kako malo se strinja dekanovo čestitanje z njenimi prejšnjimi mislimi. Ali res mislite, da sem rešena nevarnosti? poprašuje potem dekana, skoro sama sebe pomilujoč. Gotovo, ljuba Evfemija, gotovo, potrjuje dekan slovesno, mene, da ona še dvomi o tem. In za Bogom imate zahvaliti svojo rešitev samo doktorju Bodanskemu! Njemu ? zakliče plašno Evfemija. — 154 — Da! njemu edinemu. Ko bi se on bil le en dan zamudil, vi bi . . . Oh 1 čemu ti grozni spomini? pretrgal si je dekan sam besedo. Vi ste rešeni, in ta gotovost je tako vesela, da radi pozabimo vso minolo nevarnost! Ali ste dobili kakšno pismo za-me, gospod dekan? poprašuje Evfemija po kratkem premolku, žele' govor na kaj drugega obrniti. Nobenega! bil je dekanov odgovor. Ali ni Elza nikdar poizvedovala po meni? poprašuje dalje z obotavljajočim se glasom. Prav v kratkem bodete o njej mnogo izvedeli, reče dekan, navlašč preslišavši njeno vprašanje, ter jo nekako čudno pogleda. Ali je že poročena? vpraša Evfemija hitro na to in bolj tiho ter gleda v tla, da odtegne svoje oči dekanovemu pogledu. Bog je v svojej dobrotljivosti vse na dobro obrnil, Evfemija, reče dekan pomenljivo in potegne s palico po travi, kakor da bi tam nekaj iskal. Videl je namreč Evfemijino zadrego; zato je s tem obrnil drugam oči in sicer i/, rahločutnosti do nje, da je ne bi še bolj spravljal v zadrego. — Dočim pa se je dekan pogovarjal z Evfemijo, oglasi se v farovskej kuhinji okusno oblečen, še mlad gospod, prašujoč, ali sme z gosp6 inšpektorico govoriti. — 155 — V kuhinji ni bilo v onem trenotju nikogar razve dekle, ki je pomivala posodo. Dekla je spoznala v niem onega doktorja, ki > nadaljuje Franček. 168 — «Juhe!» zadoni po sobi. <'Že j utre —» «Juhe! Juhe! Juhe! to je novost!* «A pojutranjem vrnejo se zopet domii,» končuje Franček. «A! Joj! tako hitro že?» pomilujejo vsi. «Kaj počnemo jutre?» bilo je zdaj občno vprašanje. «Učili se pač ne bomo!?) «Kar mene zadeva,* odvrne Franček, «vzel bom očetovo puško in grem na lov.* »Mene tudi vzameš na lov,* prosijo kakor z enim glasom mlajši bratje. «Kaj še!« ugovarja Fanica, «da bi vas Franček v svojej kratkovidnosti ostrelil !» «In oče se tako boje zdravnika, lekarnice, ker toliko stanejo,* opazi debelušna, malobesedna Uršika. «A če bi kterega usmrtil, pogreb je še draži,,? pristavi Silvija. «Veste kaj,* nadaljuje ona, «naredimo rajši velik ples na skednju!* <'Dobro! Ples naredimo in pa glediščno predstavo,* pritrdijo veselo mlajši otroci in začno takoj po sobi sukati se . . . «Kajr —' Lov, ples, predstavo? — Palico, post in pa zapor, to je za vas, hinavski zarod,* zagrmi nenadoma v sobo dobro znani glas. — 16Q — Na pragu sobe stal je polkovnik s povzdig-neno gorjačo in z žarečimi očmi. On je bil, ki je nepričakovano razširil temo nad svetlim žarom otroške sreče. «Malovredneži, potepuhi, prelestniki, ki za hrbtom lastnega očeta sklepate zaroto, proč od tod!» upil je brez sape. Polkovniku ni bilo treba še enkrat izreči zadnje želje; kajti že prej, nego jo je prvič izustil, bila je soba izpraznjena. III. Danilo se je. V vili polkovnika Klavža začelo se je gibati. V gnezdu pod streho balkonovo oglasila sta se zaljubljeni par lastavic ljubko žrrgoleč. Petelin, ki si je bil ravno uredil zivobarvna peresca na perotih in repu, stresel je še enkrat greben, nategnil vrat, posluhnil okoli sebe ter s krepkim «ki-kerikijem» sfrčal z murbe, kjer je prenočeval. Kmalu zanjimzletikvokaje ena za drugo četvero dobro rejenih kokošij. S počasnimi koraki se prikaže na dvorišču pol zaspani maček. Mimo Sultanove utice prišedši nateguje grb, povzdigne rep raven kakor sveča po koncu ter se zaničljivo ozira na svojega sovražnika. Ta pa je na vse grlo zalajal va-nj in trgal verige. Na stopnjicah pred hišnimi vrati pa se ravno usede majhni golokožni psiček trepetaje mrazu. Zaspanih — 170 — očij, nategnenih ušesc vzdigne rudeči mali nosek ter pije čisti jutranji zrak. Med tem pa je privlekel hlapec iz shrambe čeden koleselj ter va-nj upregel čilega konjička. Ravno je zgotovil svoje delo, ko pride iz hiše polkovnik oblečen za na pot, spremljan od stare domače kuharice. Ona je nosila polkovnikov ogrinjač in dežnik. «Strogo pazite na domači red, Neža,» naroča polkovnik in stopi v voz: «pa udarite otroke s ku-halnico, s polenom, ali kar koli vam pride pod roko, če vas ne ubogajo.» «Recite gospe, naj gleda, da jo neha do večera glava boleti, da gosta, sprejme. Naj tudi ne pozabi povedati otrokom, kar sem jej naročil. Do sedmih zvečer vrnem se s svojim gostom.» — Na to pokne z bičem in voz oddrdra. Jedva je bil voz z dvorišča, ko zakliče več glasov : «Neža, Neža, ali nas boš res s kuhalnico udarjala? Zakaj pa ne z metlo? Ha, ha, hal» in mladosten smeh zadoni okrog. Neža se ozre okoli ter vidi dvoje oken v prvem nadstropju natlačenih otroških glav. «Ubogi otroci 1» rekla je na pol vesela, na pol ginena, «vas, da bi udarjala? Bog me čuvaj 1» Tiho pa pristavi: «Saj jih tako dovolj dobivate,> ter odide v hišo. — 171 — Ko so isto jutro otroci sedeli pri zajtrku, pride mati v sobo. "Mama, vi ste tukaj?« začudijo se vsi. Fanica hitro vstane in ponudi materi stol. «Saj vas niso menda oče postavili za varuha,» reče Gustek na pol drzno, na pol šaljivo. «Danes se ne bomo učili, in ko bi nam oče vse beriče poslali.* «Bodite dobri,» odvrne mati z utrujenim glasom ter se upehana usede na stol. «Zvečer dobimo gosta, očetovega tovariša še od njegovih vojaških let, majorja Rudolfa plemenitega Groma. On bode več dnij naš gost. Oče vam torej naročajo, upajo in zahtevajo, da bi se, dokler bode gospod major naš gost, ne ponavljali prizori včerajšnjemu enaki. Povedali so mi, da ste včeraj upili in skakali, kakor da bi bili divjaki..^ «Očetov tovariši Hu, takovo starino povabijo oče v hišo, ko smo mi doma b pravi Nandek ne-voljno. «To bode križ z njimb "Oče tudi ukazujejo,* nadaljuje mati jedva z slišnim glasom, «da ne bi treskali, kakor je vaša navada, z vrati in da bi hode ne ropotali z nogami. Posebno tebi, Silvija, priporočajo, da bi gosta ne žalila s svojimi nesrečnimi opazkami in dovtipi.» «Ba!!» odvrne Silvija užaljena; «še tega bi mi naj manjkalo, da bi doma v rodbini, vsako besedico — 172 — devala na tehtnico, predno bi jo izrekla! Sitni gospod major naj ostane v društvu očetovem; mi ga gotovo ne potrebujemo.* «In tako vas Bog obvari, otroci moji,» konča mati ter vstane. «Povedala sem vam vse, kar so mi naročili oče. Upam, da bodete pridni in ubogljivi.* ■—■ Nato poljubi mlajše otročiče ter odide. «Pridni, ubogljivi!* ponavlja Franček porogljivo materin opomin, ko je odšla. «To vse pomeni, da bi samo šepetaje govorili, po prstih hodili, celi dan v sobi pri knjigah tičali ter se kiselo držali! Hudir vzemi starega majorja!* «E, kaj se boš jezil, Franček,* tolaži ga Gustek ter ga po bratovsko udari s pestjo po hrbtu; nnenda bo stari major na pol slep in gluh ter se še za nas brigal ne bode.* «Oče so tudi stari, pa žalibog, da vse predobro vidijo in čujejo,* me'ni Rezika modro, ki je ves čas žalostno poslušala. «Kaj bomo obsojali in obirali majorja, ki ga še videli nismo in kterega še le danes prvikrat po imenu poznamo,* posvari Fanica brate in sestre. «Ali mislite, da vsi stari ljudje črtijo mladino, kakor oče? Poznam starce, ki otroke nad vse ljubijo na svetu. Pa kdo ve, ali je major star?/' ••Pa če je očetov tovariš?* opominja Tinica. — 173 — «To še ni nobeden pravi uzrok,» zatrjuje Fa-nica. ('Dvajsetletni poročnik in recimo da sedemdesetletni polkovnik istega polka sta si tudi tovariša!* «Glej, glej, na to še mislil nisem,» odvrne Franček in se poredno smeji: «Na zadnje pa še ženina dobiš, Fanica.» Fanino lepo, nežno obličje zarudi. — 135 — Major lahno vzdehne, in njegovo oko se zopet razvedri . . . "Menim, da vam ne bode težko najti takega ženina,» pristavi nekoliko v zadregi in se izogiblje Silvijinemu zvedavemu pogledu, jedva slišno šepetaje: 'Ako bi le hoteli, ... le vi hoteli.* «Pod temi pogoji seveda bi hotela. — A tam gre Fanica, pojdiva jej nasproti.» «Čemur» odvrne hitro major. «Zdi se mi, da naju gospodična Fanica celo ne potrebuje. Vidite, kako je v knjigo zamaknena r» »A vi še z njo prav govorili niste,» opazi nato Silvija. «Fanica je tako mila, postrežljiva in pa lepa; gotovo se vam bode prikupila.* A major ni bil istega mnenja. Obrne se od one strani, kjer se je sprehajala Fanica, ter izreče željo ogledati si še nasprotni del vrta. — In tako sta major in Silvija še celo uro hodila po vrtu. Nobeden njiju ni kazal, da bi bil utrujen vzajemnega društva. Pred no pa sta se ločila, morala mu je Silvija obljubiti, da mu bode jutre še gaj pokazala. Podati mu je morala tudi roko v slov6, a da je on njeno ročico nekoliko predolgo v svojej obdržal, tega še deklica zapazila ni. Saj je bil nekdanji očetov tovariš, in ona se je še prištevala otrokom! V njenej naivnej duši še ni bilo prostora slutnjam. — 186 — VI. Polkovnikova noga še ni bila popolnoma ozdravela, dasi je že prešlo deset dnij, odkar se mu je bila nezgoda pripetila. Polkovnik ni sicer ležal več v postelji, vendar pa je še moral ostajati v sobi. Bolna noga je le počasi okrevala in polkovnik je mogel le s silo in s pomočjo palice hoditi po sobi, a še to le za malo časa. Major je veliko prebival v družbi starega prijatelja ter ga vedno zagotavljal, kako srečnega se čuti v njegovej hiši. Polkovnik je bil tega neizmerno vesel, dasi ni mogel razumeti, kako more razumen človek najti veselja v takem babilonskem turnju, kakor je sam svojo hišo imenoval. Menda ga je pri-roda obdarila z jeklenimi živci, mislil je sam pri sebi ter mu zavidal ta neprecenljivi dar. Polkovnikovi otroci pa so dobro porabljevali očetovo nenavzočnost, knjige ni nobeden pogledal, odkar je bil oče obolel. Veselili so se svoje svobode ter vso hišo premetavali. Očetova puška je že davno bila štrena, cvetlice na vrtu do korena pobrane, in v kolarnici ni bil več cel niti eden kos mizarskega orodja. Očetove jeze se niso bali. Vedeli so, da predno oče popolnoma ozdravi ter izve vse njih ma-lopridnosti, bode že vsak v varnem zavetju svojega zavoda. Saj je imel v štirinajstih dneh biti konec šolskih počitkov. — 187 — Z majorjem niso mnogo občevali. On je bil sicer z njimi jako prijazen ter jim bil celo iz mesta naročil krasnih in dragocenih priprav za telovadbo. Prikupil se jim je s tem zelo. Vendar pa se je navadno prikazoval v njihovem društvu samo tedaj, kadar je vedel, da najde Silvijo med njimi. Silvija je pri njegovem prihodu vselej postajala raztresena ter se potem brez vsakega zanimanja udeleževala igre. Izmed bratov pa je bil vselej kteri najti, ki jej je to brž očital. In ona, kažoč se razžaljeno, odhajala je vselej od njih. Major se jej je pa tedaj hitro pridružil, kakor da bi se bila na to dogovorila. Napotila sta se potem navadno obadva na sprehod. Bilo je zopet enkrat v kolarnici zbranih vseh dvanajst otrok. Napravili so si leseno kočijo, da bi se v njej gugali po zraku. Bili so s kladivom, vrtali, pilili, žagali s tako marljivostjo, da so jedva eden drugega slišali. «Hm, hm, Silvija! Tvojega prijatelja pa danes še ni videti,» opomni porogljivo Gustek, ki je ravno z najvecim trudom žagal desko, in pot mu je tekel s čela. «Prehladil se je menda sinoči, ko se je s Silvijo po gaju sprehajal,» meni Franček poredno. «Ubogega starčka trga najbrž vsled tega po udih!« "Menda si pa barva brado in lase, ker tako dolgo dela toaleto,» opazuje Jurček, ki je imel na- — 188 — logo, da stare skrivljene žreblje s kladivom zravnava. «Ze nekaj dnij opazujem, da njegova brada in lasje niso več tako sivi, kakor prej.a «Kako lep je moral biti major pred kakimi dvajsetimi leti, ko še ni imel sivih las, > modruje Uršika vsa ognjena v licu. Z vso močjo je držala desko, na kterej je Nandek oglje žagal. «Da, da! velika škoda je, da se ni major za kakih dvajset let pozneje narodih Kaj ne, Silvijar» pristavi Franček z nasmehom. <'Pote'm bi sedaj drug duh vladal v našej hiši.* Silvija je pri teh pogovorih ves čas hlastno s svedrom vrtala luknje v majhno poleno ter se prisiljeno nasmehovala. Po Frančekovej zadnjej opazki pa vzdigne hitro glavo in vrže poleno v kot rekoč z razdraženim glasom: «Ali vi o majorju govorite, kakor o kakšnem osemdesetletnem starčku! Ali ni to nezaslišana drznost?« »Ali mu še veliko manjka do osemdesetih?» vpraša Gašparek naivno. «Ravno še enkrat toliko,« odvrne Silvija z mirnejšim glasom, a z žarečim licem. »Major ima še le štirideset let, kakor so mi pravili mati.» «Se ler» ponavlja jih več izmed njih s porednim glasom in se srčno smeje. «Naš ded bi lahko bil,» meni Micika nedolžno. — 189 — «Ni kaj reči; gospod major je še jako dobro ohranjen in dela izvrsten utis na vsakega,» opazi na to resno Fanica. Hotela je med njimi in Silvijo odstraniti nevihto, ktero je že videla prihajati. «Izvrsten utis, seveda izvrsten!» momljajo nekteri. »Posebno pa, ker ima sto tisoč premoženja, kakor sem cul praviti,* pristavi Gustek. « Skoda, da že pojutresnjem odide! Kaj počneš potem Sihija, ko prijatelja izgubiš? S kom se boš potem sprehajala?* «Opozarjam te,'Silvija, da že stoji na dvorišču prazno vedro; solze lahko va-nj pretakaš,s pošali se Franček. «Vi ste danes drzni in nestrpljivi, kakor že davno ne!» odvrne Silvija navidezno dobre volje, a med tem s silo premaguje solze. «Kar sem delala, predno še majorja ni bilo, to bodem delala, ko njega ne bode. Jaz grem; meni ni več za vašo družbo, dokler se ne poboljšate!s Rekši vstane in ne da bi kterega pogledala, hitro odide. VII. Bil je predzadnji dan majorjevega odhoda. Silvija se danes še pokazala ni v družbi svojih sester in bratov. Brž po zajtrku zbeži neopazovana v gaj. Tam usede na klop, ki je stala sredi gostega smrečja popolnoma skrita tujim očem. — 190 — Silvija je bila danes videti bleda in vsa zamišljena. Oni srečni otročji nasmehljaj, ki jej je bil lasten in kteri je njenemu obličju vedno navdihoval poseben čar, pogrešal se je danes na njenem obrazu. Njene sicer živahne, samosvestne oči, kterih poredni, a odkritosrčni pogled je vnemal srca ljudem z njo občujočim, bile so danes medle in otožne. Silvija se ni več zdela devojka prejšnjih dnij; njena nenavadna resnoba kazala jo je starejšo, razumnejšo. Na tej klopi je večkrat z majorjem sedela v prijetnem, zaupnem pogovoru. Pojutršnjem on odide ! Kako rada bi se bila še enkrat sama pogovarjala z njim 1 Prav za prav pa sama ni vedela o čem; v njenej družbi je bil major vedno vesel ter je rad govoril, sicer je bil vselej resen in malobeseden. Čutila pa je danes nerazumljivo hrepenenje, videti ga še enkrat zadovoljnega. Upala je torej, da jo pride major tja iskat, ko je ne bode našel nikjer. — Silvija se ni v svojem upu motila ; ni dolgo trajalo, ko iz daljave spozna hojo njegovo. Kmalu prikaže se izza drevja njegova visoka, ponosna postava. Prijazno se nasmehne, ko zagleda Silvijo, in v njegovem očesu zablišči za trenotek skriven up. «Ste čakali mene, gospodična Silvija r» vpraša potem z negotovim glasom ter usede poleg nje. «Med zelenjem sedeti je tako prijetno,» odvrne ona v zadregi. «Tudi sem menila — sodila-— upala, — 191 — da utegnete morda tudi vi priti sem. Saj je ta kotiček v gaju tudi vam tako priljubljen.« «-Kaj pa vam je danes, gospodična Silvija?* poprasuje major skrbno in jo pogleda sočutno. «Vi ste bleda, in vaše oko je nestalno. Vam se je moralo nekaj neugodnega pripetiti.» Silvija pripogne nekoliko glavo, povesi oči, a ne odvrne ničesar. Major skloni vši se nekoliko, pogleda jej po-menjivo v oči. Na to pa reče s prijaznim, a odločnim glasom: «Pričakujem odgovora, Silvija 1» «Ne morem ga dati,» šepeta deklica in močno zarudi. «Vi, ki ste mene vedno častili s svojim zaupanjem, vi, vedno tako odkritosrčna, hočete mi zdaj zamolčati, kaj vas teži? Kajti da vas muči neka skrb, ne morete mi utajiti.» »Malenkost, gospod major! Le neka mimogre-doča bol me je nenadoma presunila,» izgovarja se Silvija, premaguje svojo ginenost. «V štirih dneh,» nadaljuje ona, «odidejo bratje in sestre z doma, a v dveh dneh tudi vi. Kako bode potem v našej hiši prazno in pusto! Tega se bojim.» — In solze jej zabliščijo med povešenimi trepalnicami. «Ali vam je res žal, da odidem!» popraša major presunjen. — 192 — < vzdihne Silvija. «Prepričana sem, da vi in vaša mati ne bi nikdar z menoj tako grdo ravnali, kakor delajo oče. Kaj ne, vi me hočete pohčeriti, ali ne?» ' ponovi Silvija še enkrat. Potem pa hitro skrije osramočena lice v dlani. — 197 — VIII. Prešlo je leto dnij po zadnjih dogodkih. Pol-kovnikovi otroci so zopet doma na počitkih in štejejo dneve in ure do Silvijine poroke. Vse priprave obetajo vesel, nenavaden dan. Ženin, ki je med letom šel v pokoj dobivši o tej priliki naslov podpolkovnika ter živel o svojih velikih zasebnih dohodkih, poslal je svojega vrtnarja in mizarja, da na-kitita nevestin dom. Naročil je za isti dan tudi godbo, nakanil pogostiti vso mladino istega okraja, prirediti jim ples in drugih narodnih veselic. Hotel je svojej mladej, od njega toliko obozavanej nevesti v srce utisniti nepozabljiv spomin na dan njune poroke. Preteklo leto je Silviji hitreje in veseleje minilo, nego si je mislila. Ostala je sicer sama s Fa-nico v očetovej hiši, ali oče je bil proti njej kakor izpremenjen, odkar je bila nevesta. On, ki jej je prej pri vsakej priliki očital, da je prava nesreča, od kar se je narodila, da pohujšuje brate in sestre, častil jo je zdaj kot neko vzvišeno bitje. Saj je vedel, da njena poroka s premožnim, v družbinskem svetu zel6 poštovanim plemičem podpolkovnikom Gromom, bode na čast in korist vsej njegovej rodbini. Silvija je tudi kot nevesta ostala ista odkritosrčna, prosta dušica, kakor je bila od nekdaj. Ne 198 — tako njena zvunanjost. V prvej mladosti, skoro vedno zaprta v zavod, kjer je pogrešala mladini toliko potrebnega gibanja v prostem zraku, vzrasla je bledo-lična in slabotna, ali čvrsti zdravi zrak na deželi, notranji mir in zadovoljnost napravili so iz nje, prej cvetlice pod steklom, sedaj krasno mogočno rožo. Njeno od suhobe prej skoro rumeno lice svetilo se je zdaj v najzdravejsej barvi mladosti; nje prej drobni, majhni životek vzrasel je v teku enega leta visok in okrogel. — Podpolkovnik, ki je med letom večkrat obiskoval svojo nevesto, čudil se je odslej nje brzej izpremembi. Skoro, da mu je Silvija postajala prekrasna. Večkrat si je mislil na tihem: Ali ne bode kdaj njena lepota in mladost meni osode-polnar Razlika najnih let je tako velika! — A iz njegove duše izginili so zopet vsi dvomi in strahovi, ko se je o prvej priliki prepričal o njenem iskrenem nagnenju, ko je opazoval nje nepopačeni, odkritosrčni značaj, ko je v njenih jasnih očeh videl odsevati njeno čisto blago dušo. Dan poroke je prišel, svetel in jasen, jasen, kakor so bile osebne razmere med ženinom in nevesto. Silvija se vzbudi isto jutro, še predno se je jelo daniti. Samo žvrgolenje ptičkov je naznanjalo skoranji prihod jutra. Vstane, poklekne in moli. Na to se tihoma prikrade na vrt, od tam v gaj, kjer — 199 — vsako gredico, vsako drevo še enkrat pogleda sočutno. Jemala je od njih slovč. Vesela in lahkega srca stopala je Silvija po poroki na strani svojega soproga, kakor kedar je z brati igrala «mož in žena*. Ni mogla razumeti, zakaj vidi okoli sebe samo otožne obraze. «Saj vas v štirinajstih dneh pripelje poseben vlak vseh ednajst na moj novi dom na obisek,» pošali se ona. «Pri nama ostanete potem do konca počitkov. Oče so že v to privolili. Radovati se hočemo in šaliti po starej navadi; kaj ne, Rudolf r^_**" roditelji so bili daljni sorod- niki pokojnej grofici. Velečastna stara grajščina, najlepša vseh posestev pokojnice, imela je že nad trideset let jedino, krepko, pa skopo grofico Veroniko za sta-novnico in pa njeno tiho družino, obstoječo iz samih starih ljudij. Temnogosti gaji in pa krasni vrtovi, ki so obdajali ponosni grad, bili so brez sprehajalcev in uživalcev. Drobni, skakljajoči ptički so edini uživali prijetni hlad senčnatih bukev in kostanjev, mno-gobarvni metuljčki pa so bili jedini občudovalci dišečih žlahtnih cvetic. — 202 Sedaj pa je mahoma bilo drugače. Že mesec dnij je stari tihi grad kakor pomlajen novega življenja. Glasno, veselo govorjenje prekrižalo je ptičje petje v gaju. Cvetice niso več neobčudovane venele v gredicah, temveč v krasne šopke vezane kitile so z bogatim pohištvom ozaljšane sobane gradu, ali pa služile v kratkočasno zabavo brezskrbnej mladini, ki je skoro celi dan pohajkala na prostem. Bil je vroč poletni popoldan. Solnce je pripekalo skoz sive oblake, in neprenesljiva soparica je polnila zrak. Tiho je bilo pod drevjem okoli grajščine; kar je živelo, pobegnilo je v hladne prostore grajskega zidovja. V velikej dvorani pri tleh, ki je imela umetno izdelan kamneni tlak, vladal je prijeten hlad in polmrak. Okna so bila popolnoma z bršljanom in divjo ložo prerasena. V tej idiličnej dvorani je bila zbrana družba mladih ljudij. Več gospodičen v lahkih oblekah je leno slonelo v naslanjačih, drže knjige ali majhna ročna dela v rokah, a videlo se je, da jih niti delo niti čitanje nič kaj posebno ne veseli. Več mladenčev različne starosti je bilo med njimi. Ta je sedel na koncu mize in počasi pušil dragoceno smodko, drugi je jahal na stolu ali slonel v naslonjalu, navidezno zamaknen v časopis, oni se je zopet udal vzdehanju in čital iz knjige. — 203 Rejen lovski pes pa je ležal pod mizo z na pol zaprtimi očmi in leno lovil muhe, ki so ga nadlegovale. Krasni ptičniki z različnimi ptički so stali na okroglih mizicah poleg oken, in njih skakljanje je bilo edino, kar je motilo tihoto. Ptiči pa niso prepevali ; saj so tudi oni, kakor mlada družba, čutili klavernost, ki navadno prevzame človeka o velikej vročini. Gospodične in gospodiči so bili bratje in sestre, bratranci in sestrične, vsi srečni dediči bogate nepoznane pratete grofice Veronike. Uživali so za nekaj dnij v lastnej grajščini poletni hlad in slast brezskrbnega življenja. «Bodi tako prijazen in obrni se drugam, bratranec Spiridijon; tvoj dim me hoče zadušiti,« oglasi se zdaj ena izmed gospodičen in maha z batistnim prtičem po dimu, da bi ga odgnala. Besede so veljale mladenču v njenej bližini sedečemu, ki jej je poredno puhal dim v obraz. »Hvala Bogu, da se je nekdo oglasil,* odgovori omenjeni mladenec odloživši časopis, kterega je čital, in odmaknivši se nekoliko od sestrične. «Tak6 smo tihi, kakor v cerkvi, ■> «Ahl kako je vroče,* vzdihne nekdo v dru-dem kotu dvorane. «Nič ne morem citati; vročina me muči.» — 204 «Jaz tudi ne morem citati; tudi mene muči vročina,« odgovarjajo posamezni glasovi. »Najrajši bi danes celi dan sedel v kopeli,» opazuje drug mladeneč in si odpenja zavratnik. cKoliko je ura:* poprašuje druga gospodična. «Pol treh,» bil je odgovor. «Bog! in pred petimi ni danes niti misliti, da se di iti na prosto,» potoži se nekdo v družbi. «Se dve in pol uri dolgega časa! Hvala, grem rajši spavat,» tarna drugi. «Vi gospodiči ste pa kaj malo galantni,» opominja gospodična, ki je ves čas čitala neki ilustro-vani časopis. «Vas je petero in nas žensk četvero, Ali nas res ne znate dve in pol uri kratkočasiti ? Na vsakega pride pol ure, nič več. Med vami so eden jurist, eden teolog, eden častnik, eden doktor pravde —» tii umolkne, a pote'm poprašuje precej poredno lepega mladenca, o kterem je vedela, da ni nikdar maral za matematiko in za klasike in da se ima samo nepricakovanej dedščini zahvaliti, da ni postal delavec, — «in ti, kaj si pa ti, Evstahij?« • Kaj sem jaz? — Kaj jazr» mrmra Evstahij v zadregi in malo zarudi. "Zdaj imam čast biti to, kar ste vi drugi vsi: solastnik te krasne grajščine in—» Glasen smeh vseh pričujočih mu pretrga besedo. — ■— — — 205 — «Teodozij, dobri naš stari Teodozij, nebesa sama so vas sem poslala. Sedite k nam in nam pomagajte prebavljati ta dolgočasni popoldan.* Tak6 se nenadoma oglasi iz vseh grl, ko se odpr6 dveri in v dvorano stopi prileten gospod. Teodozij, mož kakih petinšestdeset let, dolge sive brade in dolgih sivih las, prijaznega obraza, živahnih očij in gladkega lica, tako da je kazal mnogo let manj, nego jih je imel, bil je že nad štirideset let grajščinski oskrbnik. Njega edinega so obdržali dediči od vse družine pokojne grofice. Njegova dolgoletna zvestoba in udanost do ranjke jako sitne grajščakinje, njegova poštenost, natančnost in razumnost v oskrbljevanju grajščinskih posestev in denarnice, vse to je bila njegova najboljša pripo-ročba. Ostal je tudi pod novimi gospodarji v prejš-njej službi. *Ali je gospodi dolg čas?» poprašuje Teodozij obžalovalno, ko se je kričanje nekoliko poleglo in je prišel do besede. «Se ve,» nadaljeval je dobrohotno, fkdor je navajen mestnega hrupa, privadi se težko tihega, enakomernega življenja na deželi. * «Za Boga, ne filosofujte, stari Teodozij,* pristavi veselo nekdo iz družbe, «temveč prizadenite si, da nas s čemer si bodi nekoliko kratkočasite.* «Jaz, priprost samotar, da bi kratkočasil mlado, po zabavah razvajeno gospodo I» odvrne eodTozij. — 206 — «Mi ne zahtevamo od vas nič duhovitega, v potolaži ga mlada gospodična, «temveč le nekaj nam pripovedujte, da nam čas hitreje mine. Menda kakšno prigodbo iz svojega lovskega življenja, ali kakšen dogodek iz življenja ranjke grofice,* nadaljuje ona ter si s pihalko dela tako močen veter, da jej lasje okoli čela frle'. »Moje življenje, gospodična,» odvrne Teodozij, »nima čisto nič mikalnega na sebi. V kratkih besedah bi bil zapopaden ves tek mojega dolgega, a mirnega življenja. In to, odkar sem zagledal luč sveta v onej belej hišici, ki se tam doli blišči v zelenju, — pokazal je z roko proti zarasenim oknom — do današnjega dne, ko imam čast biti vas vseh udani služabnik.» «Vedno ponižen naš Teodozij!» pošepeta nekdo. «Moj oče je bil to,* nadaljuje Teodozij, «kar sem jaz zdaj. Želel je sicer, da bi si bil izbral drug poklic od njegovega. Ali ker sem vedno kazal več veselja pohajkovati po gozdih s puško na rami, kakor pa čepeti nad knjigami, obdržal me je po dokončanih petnajstih letih doma. Ko sem bil petindvajset let star, umre mi oče, in jaz prevzamem njegovo službo. Odslej sem se ves udal svojemu poklicu. V zadnjih dvajsetih letih pa, ko je našo grofico vedno bolj zapuščal vid, bil sem jej ob enem tajnik, oskrbljeval jej vse denarstvene opravke, čital — 207 — jej pisma in časopise ter jej služil, v čemer je tre-balo. S čem drugim pa se nisem v življenju nikdar bavil.« »Dovolite, Teodozij !» pretrga mu besedo Spi-ridijon, ki je bil najstarejši izmed družbe. »Ker ste precitavali, kakor pravite, grofici vsa pisma in bili tudi nje tajnik, povejte nam vendar, zakaj nam ona nikdar ni odgovarjala na pisma, ktera smo jej redo-vito pošiljali h godovom in o novem letu.* Na Teodozijevem poštenem obrazu bila je videti zadrega, da ni brzo odgovoril. «Ne bojte se, da bi nas razžalili, Teodozij,> reče prijazno tanek ženski glas, «ako nam vzrok odkritosrčno razodenete.» *Ali ga moram res povedati?* popraša z uda-nostjo Teodozij. «Morate, morate Is zakličejo glasovi od vseh sfranij. «Stara grofica je menila, > začne Teodozij obo-tavljaje praviti, «da so vse one lepe besede in pri-lizovanja sam6 . . . ,» 'No, kaj pa?» silijo vsi va-nj, vide, da noče nadaljevati. «Sama hinavščina!* končuje z bolj tihim glasom Teodozij. Družba se na glas zasmeji. »Stara lisical kako jo je uganila, > opomni Evstahij. — 208 — «Pa kako se je pri tem izrazila, še to nam povejte,* prosi nekdo starega služabnika. «Gotovo jako značilno,» meni drugi. «Ne, ne 1 o njej nič več ne povem,* brani se Teodozij. «Ker ste začeli, morate tudi končati,* bil je občni odgovor. Teodozij vzdihuje, pogleda kvišku, kakor da bi hotel reči: v božjem imenu, bom pa povedal, ter nadaljuje: «Ko sem grofici čital vaša pisma, ktera so se vsa končala z istim vošilom: da jej želite dolgega življenja in krepkega zdravja, posmehovala se je porogljivo in odločno dejala: Teodozij, na ta pisma ne dam odgovora 1 Zakaj pa ne, gospa grofica, popraševal sem naivno, dasi sem dobro vedel za vzrok. Ker mi ta moj tretji nepoznani zarod v pismih želi veselo, dolgo življenje, a v srcih si misli, da bi le skoro stegnila svoje stare ude stara kragulja, in menda še kaj hujšega! Moje premoženje ni ravno malenkost, je-li-te Teodozij ? Ono prav lahko v iz-kušnjavo spravlja moje mlade sorodnike. In tako govoreč migala je z očmi.» Tako ga prosijo vsi. * Veste kaj, ljubi Teodozij, o njenej skoposti nam še zdaj povejte,* izmisli si drugi. «Kako je namreč odpravljala berače, ki so po sobotah prihajali, izgovarjaje se, da razdeljuje darove samo po nedeljah, a one, ki so prihajali ob nedeljah, rekoč, da nadarjuje ubožce samo ob sobotah.»