II a'X*škt& Zbrani spisi \£ Pavline Pajkove •r ? SI i I. zvezek. ---5#- Zbrani spisi PAVLINE PAJKOVE s sliko in zivotopisom pisateljice. Prvi zvezek. V Celji, 1893. Tiskal, izdal in založil Dragotin Hribar v Celji. 59581 Prejeto od urada za spravljanje imovine upornikov Životo pisne in književne črtice za vvod .... 1 Pesni.................. 13 Motto................ 15 Tvoj spomin.............. 16 Pomlad................ 18 Solza................... 20 Ti nisi ljubil............. 21 Prijeten dokaz........."»..... 23 Cveticam..........■..... 24 Porod ljubezni............. 26 Moj zaklad . ,............. 27 Povračilo............... 29 •Sirota................ 31 Razlika................ 32 Dvojna doba.............. 33 Kak6 si se izdal............. 34 Milih pokojnikov dan........... 3 3 Domišljija............... 37 Slutnje................ 38 Veselo prerojenje............ 39 Tvoj prvi poljub............. 40 Svetu................. 41 Slov6 od domovine............ 42 Človeško srce.............. 44 Gotovo zdravilo............. 43 Pregovorjena otoznost........... 46 — IV — Novi domovini............. 47 Novomašniku.............. 49 Pozdrav novemu letu........... 51 Tvoje mokre oči............ 53 Tolažba............... 54 Ponudba............... 56 Molk................ 58 Da vsikdar tak6 bi bilo.......... 59 Svet dekletom............. 60 Oveneli cvetici............. 61 Prošnja................ 63 Slavčkom............... 65 .Moja nezadovoljnost........... 67 Mrak................ 68 Otožnice svarilo............ 70 Najina ločitev............. 72 Po ločitvi............... 73 Jesen................ 74 Materni glasovi-I—XI.........76—94 Gazele 1 — 4.............95—98 Slovo Staremu trgu........• . 99 Studenčku............... 101 Deklici v spominsko knjigo......... 103 Z Bogom!............... 104 V spomin 10. maja 1881......... 105 Ranjeni Črnogorec............ 107 Prvi križ na turškem polji......... 110 Razpravni in pripovedni del........ 116 Občutki na novega leta dan........ 117 Odlomki ženskega dnevnika (Novela)..... 124 Blagodejna zvezdica (Novela)........ 188 I ziivoi opisne in _Kjnjizcvnc črtice »-i ^a vvoa. lag citatelj mi drage volje pritrdi, da se pisateljici, ktera a?i>vi';'1'- skoro dvajseto leto marljivo obdeluje polje slovenske književnosti, sme izpolniti želja videti zbrane svoje spise, ki so po raznih časopisih in knjigah raztrošeni. Kakor potnik še le z visokega preglednega mesta dobiva pravi obraz in pravo sliko krajine, tako citatelj stoprav iz pregleda vsega, kar je pisateljica napisala, more prav oceniti njeno pisavo in pisateljičin značaj. Tedaj ženski spisi, poreče ta ali oni. — Na to se da odvrniti: ako ženam prepuščamo skrb za naj-draže kar imamo, namreč odgojo svojega zaroda, zakaj jej ne bi smeli izročati pisnega orodjar — Kaj pak opravičuje žensko, poreče kdo dalje, da bi smela ] pisariti? — Isto, kar možkega: mogočni nagon svoje misli in svoja čuvstva objavljati. Res da, učenost množiti ni ženski posel; a živi čut za vse, kar žensko obdaje in na njo deluje, čut menda živeji nego v možkem, daje ženski polno pravico do pisanja. Ženska pisava doseza druge namene nego možka in ima drug značaj nego ta. Ženska misli s srcem, misli s čuvstvom, in kar ona opisuje, ni čudo, ako je zopet čuvstvo, mej tem ko mož misli bolj s hladnim umom, v pojmih, in rajši izražuje dejanja in čine, sploh vse, kar se zunaj njega vrši v širnem svetovnem prostranstvu. Ženski spisi so torej pristna povestnica ženskega čuvstvovanja in neposredni odsevi ženskega bitja in življenja. Možki in ženski spisi se na ta način dopolnjujejo kakor stvarnost ali objektivnost in pa sobstvenost ali subjektivnost; oboji so enako važni za poznavanje človeške naravi, ktero poznavanje se ima za ne mali del pisateljskega delovanja smatrati. Ženska je rojena umetnica in tako tudi sposobna k pisateljevanju. Ona ima bister vid in tanek čut za vsakoršno lepoto in dostojnost, najbrž vsled nežnejšega telesnega sestava, in pogodi v trenotji pravo sodbo o tem, kar opazuje. To dvoje pak, bister vid za podrobnosti in zdrava, brza in resnična sodba, uprav to dela umetnika in dobrega pisatelja. Marsikomu se bode trditev, da je ženska ustvarjena za umetnost in pisateljstvo, zdela pretirana in _ 3 — cel6 neverjetna. Znano je, bode dejal, kako malo slavnih umetnic šteje izobraženi svet sploh, slovenski pa posebej. Razven Josipine Turnogradske in Lujize Pesjakove res da pred Pavlino Pajkovo in ob enem z njo ni delovala nobena obče znana pisateljica slovenska, da ne govorim o umetnicah slovenskih. Ali pa se je tudi vprašalo za vzroke, zakaj je število umetnic in pisateljic tako majhno? Pravega vzroka ni težko najti; ta tiči v pomanjkljivosti ženske od-goje. Ta je nasproti možki odgoji silno zanemarjena, k pisateljevanju pa treba vsestranskih, dobro razvitih močij. Ženska ne uživa doslej niti vsestranske niti one odgoje, ktera bi njene vlastite sposobnosti razvijala ; zato se tudi v umetnosti in v pisateljstvu ni mogla pokazati vso. Da se ročna dela ali pa godba ali pa izobraženje v učiteljico nimajo za pravo vsestransko odgojo smatrati, je jasno; drugih odgoj pa pri nas ženski spol ne uživa. Mi se hudujemo na potujčeno svoje ženstvo slovensko, mi zahtevamo, naj je naš dekliški svet naroden, naj bi slovenske matere boljših stanov čutile in odgojevale v narodnem duhu, tudi želimo, da bi naše žene bile vsestranski izobražene: a mi ne storimo ničesar, kar bi vodilo k temu smotru, dajaje slovenskim devojkam ali tujo pa nepopolno ali cel6 nobeno primerno odgojo, kakor da naj one postanejo same kuharice ali služabnice ali k večemu ktera izmed njih učiteljica! Ako 1* — 4 — se torej pri nas Slovencih, kjer je viša odgoja žen-stva popolnoma zanemarjena, vendar le pojavlja zdaj pa zdaj kakošna pisateljica, vzrokov tem redkim prikaznim ni iskati v odgoji, nego v izvanredni nadarjenosti ali v izvanrednem trudu ali v posebnih naključjih življenja. Da so vsi ti pogoji združevali se pri Pavlini Pajkovi, dokazuje najbolje životopis njeni. Prva odgoja, ktero je ta pisateljica uživala, nje duha nikakor ni usposobila v književnico slovensko. Temu je že sam rojstveni nje kraj nasprotoval, Pavia v Lombardiji, kjer je 9. aprila 1854. 1. zagledala luč sveta. Nje roditelja, avstrijska podložnika, oče Josip Doljak iz Solkana, sodiščni svetnik, znan v slovenski politiki I. 1848. kot državni poslanec na dunajskem zboru, in mati, profesorja Milharčiča hči, iz rodbine Milharciceve in Premersteinove s Kranjskega, bila sta sicer po krvi Slovenca, a po obiteljski in šolski odgoji polašenca. Tako je tudi Pavlina v prvi mladosti bila po laški odgojevana, in to početkoma v Milanu, pozneje v Trstu, naposled v Gorici in v slovenskem Solkanu blizu mesta goriškega. Ko je namreč Pavlina v svojem šestem letu z obeh stranij osirotela, rasla je v Solkanu v hiši svojega strijca in varuha, Matije Doljaka, veleposestnika, župana in poslanca na goriškem deželnem zboru. Tako je poznejša pisateljica prišla v prvo doti ko s svojim narodom in s slovensko govorico. Vendar pak bi njeno bivanje sredi slovenskega prebivalstva, kakorsno je solkansko, samo po sebi ne bilo izpodbudilo nje rodoljubja in nje ljubezni do slovenščine, ker se je tudi v hiši nje varuha za nje mladosti občevalo jedino v Iaščini in ker je nje šolski pouk v nekem zasebnem učilišči goriškem bil izključno laški. Pridružile so se neke posebne okolščine, ktere so oni čut v njenih prsih obudile in zanetile, in pa trdna nje volja, ktere je v resnici trebala. Že z jednajstim letom morala je ostaviti vse šolanje ter na strijčevem domu pomagati pri gospodinjstvu. Sreča pri nedogotovljeni nje naobrazbi šolski je bila, da so v strijčevo hišo zahajali izobraženi in za svoj narod vneti slovenski možje, ki so se z gospodarjem živahno posvetovali o novovzbujenem narodnem gibanji. Bila je tedaj na Primorskem druga silna doba narodnega prebujenja — prva spada v 1. 1848. —, ktero se sme od I. 1860. počenši računiti. Izmed narodnih mož, ki so v Doljakovo hišo zahajali in na narodno obraženje naše viisateljice uplivali, sta pred drugimi posebnega opomena vredna odvetnik dr. Lavrič in deželski uradnik Ernest Klavžar. Oba sta mlado Pavlino poučevala v predavanji in dekla-movanji in v njej vzbujala čuvstvo za slovensko pesništvo. Njiju pouk je imel bliži namen, da bi mlada Slovenka, ki se je z ognjenostjo poprijela slovenščine, ktere se je morala od prve črke učiti, o slovesnih — 6 — prilikah javno deklamovala in pri glediščnih igrah v solkanski in goriški čitalnici nastopala, kar se je vselej s povoljnim uspehom godilo. Tako je iz čestite-Ijice slovenskih pesnikov postala slovenska pisateljica in pesnica. Vsak, ki pisateljstvo količko pozna, pritrdi mi rad, da je mladi pisateljici novonaučeni jezik in pesniško poskušanje prizadevalo marsikojo preglavico, mnogo truda in muke, a vse te težave je premagovala in obvladovala gorka ljubezen do domačega jezika in navdušenost za lastni narod. Mlada pisateljica je iskala zavetja svojim prvim književnim proizvodom v časopisu «Soča». Ta je v letniku 1873. objavila dva prvenca njenega peresa : «Prva lj ubezen» in »Ženska v družini*. Brž potem so začele v mladi glavici tudi prve poezije kliti. L. 18 74. so v «Zori" prve nje pesni zagledale svit-lobo, in poznejši letniki istega lista so leto za letom prinašali pesniške proizvode Pavline Pajkove, počet-koma s podpisom «P. D.» Doba "Zorina* bila je ob enem doba najživahnejšega njenega pesnikovanja. Tak6 je s časoma narasel celi venec nežno duhtečih poezij, ktere so se 1. 1878. zbrale v posebno knjižico «Pesnij». Mej njimi se, kakor tehtni cenitelji sodijo, odlikujejo «Materni glas6vi» po nežnosti in globokosti enega najplemenitejsih čuvstev, cuvstva materinske ljubezni. — 7 — Za nadaljeno pisateljevanje bila je Pavlini važna nje poroka z urednikom «Zore«, prof. dr. Jankom Pajkom (1. 1876.), iz kterega zakona sta dva sinova, Milan in Božidar. Ta zveza je pisateljici pribavila svetovalca v jezikovnih, pesmotvornih in pisavnih zadevah. Pisateljica je odslej tudi vsled zrelejšega poznavanja družbenskega življenja razširila svoj delokrog, prestopivši s pesništva in z razpravljajočega pisateljstva na pripovedovalno književnost. V to dobo spadata spis «Občutki na novega leta dan* (1. 1876.) in pa prva novela «Odlomki ženskega dnevnika», objavljena v «Zori« 1. 1876. Zraven je pisateljico veča izurjenost v jeziku izpodbujala k iz-raževanju svojih mislij o raznih družbenskih na-redbah, in tak6 ste nastali razpravi «Ženska pisma prijatelju* in «George Sand». Poezije so se odslej zlagale samo o prilikah; tako je n. pr. turško-ruska vojna dala povod romanci «Prvi križ na turškem polji* (1. 1879.). Ženski, ktera kakor Pavlina živi v prvi vrsti svoji hiši in rodbini, a samo v pristranskih, dela prostih uricah peresu, treba ugodnih prilik k pisateljevanju. Takih jej je obilo nastalo, odkar se je s svojim soprogom preselila v glavno mesto moravsko, v Brno. Ko je namreč od onod, leta 1880., šla v Stari trg pri Slovenjem gradci na počitke, osnovala sta dva za pospeh slovenske književnosti vele- zaslužna moža: Davorin Trstenjak, župnik v Starem trgu, in dr. Gregor Krek, vseuciliscni prof. v Gradci v družbi z dr. Jakobom Sketom, gimnazijskim profesorjem v Gelovci, nov leposlovni časopis z imenom «Kres/>. V nekem temnem gozdu, kamor je vesela družba šla na sprehod, proglasil je rajni Davorin nevernim sprehodnikom, kterim se je njegova izjava dozdevala samo šala, svoj sklep, da hoče početi nov časopis. V resni besedi prigovarjal je vsem navzočim, naj marljivo podpirajo njegovo podvzetje. Tako je naša pisateljica obetala književnih doneskov listu, in ta obet je potem tudi vestno izvrševala. V Brnu je Pavlina spisala celo vrsto novel, ktere je objavljal «Kres». Te so: "Roka in srce«, "Blagodejna zvezdica« — to novelo je tudi priobčil v češkem prevodu ilustrovani pražki list «Sveto-zor» —, "Mačeha« — tudi prevedena na češki jezik in objavljena v moravski "Zori.? —, "Povestnik v sili« in «Očetov tovariš*. Predmeti teh novel so vzeti iz najožega obiteljskega življenja, in to mestnega. Glavne osebe v vseh so naslikane po živih izvirnikih, povestne zapletke pa so popolnoma svobodno izmišljene in to iz dotičnih značajev, po duše-slovnem zakonu verojetnosti in potrebnosti. Vsaka teh novel je sad natankega pisatcljičinega lastnega preudarjenja in načrtanja, kojega se je pri izvršitvi strogo držala, tako da je vsako slučajno sestavljanje povesti bilo odpravljeno. Zanimivost daje dejanju povestij prirodni razvoj podanih snovij, ktere leže v vlastitih okolnostih in v naravih dotičnih oseb. Nikdo ne more značajem, kteri so v Pavlininih novelah in povestih narisani, doslednosti odrekati. Z novele je pisateljica zopet za eden korak prestopila, začenši spisovati romane. Prvi njeni roman je «Ara-bela>, objavljen v «Kresu»; njegov predmet vzet je iz židovskega življenja brnskega. Zraven pa pisateljica ni pustila i/, vida priljubljenega jej predmeta, vzboljšanja družbenskega stanja ženstva. Tako je nastala mej spisovanjem novel razprava 'Nekoliko besedic o ženskem vprašanji«. Rešitev tega vprašanja vidi se naši pisateljici nujna zadeva novejše dobe. Da je pisateljica goreča zagovornica svojega spola, je naravno, in pameten človek jej tega ne bode štel v greh. Novo polje književne delavnosti otvorilo se je pisateljici z razcvitanjem družbe sv. Mohorja. V resnici je veselje pisati za toliko in toliko tisoč čita-teljev, kolikor jih štejejo Mohorjeve knjige. S tem pa je pisateljica bila prisiljena svojo pozornost obračati na domače, selško življenje in tudi na kolikor bolj domačo besedo. Tako so nastale povesti «A dneva ne pove nobena pratika», «Najgoto-vejša dota/', «Dora« in «Domačija nad vse», ktere so vse natisnene v Mohorjevih knjigah. Zraven — 10 — pa je Pavlina spisala dve razpravi: «Slepčevski zavod v Brnu« in »Spilperški podkopi«; prva je natisnena v «Večernicah», druga v podlistku «Soče». Preselivši se na Dunaj (1. 1887.) je pisateljica zopet marljivo nadaljevala svoje delovanje. Zložila je spisa «Aforizmi o ljubezni« in «Aforizmi o prijateljstvu*, ktera je čitala v «slovenskem klubu» in objavila v «Ljubljanskem Zvonu* (1. 1892. in 1893.\ spisala novelo <'Igra s srečo«, objavljeno v «Ilu-strovanem narod, koledarji* in povest »Prijateljev sin«. Upati je, da s temi spisi pisateljica ni še dokončala svoje literarne delavnosti. — V obče se sme o vseh Pavlininib spisih izreči sodba, da so skrbno v mislih in natanko v besedah zloženi, da se v nje novelah, romanih in povestih opisujejo dušne borbe življenja, ktere niso prihranjene človeškemu rodu, in da so nje popisi verne slike človeškega mišljenja, čuvstvovanja in dejanja. Iz teh opisov previdamo, česa se nam je v življenji čuvati in kak6 nam je ono uravnavati. Vendar pa so vse te strasti, kak6 živo so tudi popisane, vendar le na jako nežni način predočene, tak6 da naravstveni čut čitateljev pri njih nikdar ne trpi. Saj ima naša pisateljica namen občinstvo pobolj.ševati, kar pa se ne da doseči na stroške resnici in prirodi ali pa s takim opisovanjem življenja, ktero je kaže kot da bi bilo sam med ali sama svetost, ampak s takim, ktero — 11 — podaje pravo podobo človeštva, kakorsno ono je, sam6 da brez vzbujanja zoprnih čutov. — Končno bodi še omenjeno, da je slika, ktera predocuje pisateljičino podobo, po najnovejšem svetlo-pisu letošnjega leta posneta. Na Dunaj i septembra meseca 1892. Prof. dr. Janko Pajk. -1;.: Pesni. ___________^ • «• ••• ■; ••• o Iz prve sladkosti, Ki hitro zbeži. Iz prve bridkosti Spoznavanja dni, Iz solz in hlepenja, Blazenstva, mučenja. Iz svete ljubavi Rodbinskih vezil, In k materi Slavi Ljubezni čutil, — Iz tega nastala Ta knjiga je mala. £\r^: ' VOl SpOTTflT). /a-te spomin Me sili, bridko da vzdihujem, Ko se vzbudim ; In kriv. da v noči dolgo čajem. Pred 116 zaspim, Na te spomin ! Tvoj je spomin, Ki brani, v srci da občutek Vesel rodim ; In srcu brani, da trenutek Ga ne vmirim, Spet tvoj spomin! Tvoj je spomin, Ki vabi, pred podobo sveto Da se zgrudim ; Breznadni plam z molitvo vneto Da ne vgasim, Kriv tvoj spomin ! . ■■" - I voj je spomin Uzr6k, da ovenelo lice S solzč rosim ; In nove da rodim solzice, Ko te vsušim, Spet tvoj spomin ! Lej! tvoj spomin Je vir, odkoder si življenje Močn6 grenim ; Veli, naj tja, kjer mre trpljenje, Se preselim — Tvoj mi spomin! 'orrjlad. ridi p6mlad ! kliče deva, Pridi, svet spremeni v raj! Srce moje da obseva Žar miru, kakor nekdaj. Ptic ne žabi privabiti; Ptice ljubko gostole, One znajo vpokojiti Burno, žalostno srce. Prazne moje so gredice. Vzela zima jim je cvet: Ko pa ti pokažeš lice, Izgubljeno najdem spet. Cvetke so mi pomenljive. — In zat6 je rada imam : — Meni vir so nevsahljive Sreče, radosti, omam. P — 10 — In ko v tvoji mehki nčči Željno gledam gor v nebo : Solz vsuše se toki vroči, Srčni boji polego. — Pridi, pridi, p6mlad zala, Pridi, svet spremeni v raj; Sreče vse če ne-boš dala, Mir poprejšnji vsaj mi daj! 2* ©ol^a. a tihem svoje ko preštevam rane, Ki je prestalo v mladih dneh mi že srce. Ljudje krog mene radostno ko se vrte: Črez bledo meni lice solza kane. Ko v tmino zrem bodočnosti neznane, Za kojo duša vedno huje se skrbi, Ko ta pogled mi upe v prsih zaduši: Črez bledo meni lice solza kane. Ko domovine spomnim se razdjane, Zibaje mati kjer mi pela je sladko, - - Oboje davno že pogreša mi oko — : Črez bledo meni lice solza kane. In ko spomin mladosti moje rane V nekdanjega življenja me povede raj: Grenkobe polna, ko nikdar poprej, tedaj Črez bledo meni lice solza kane. 5 "ri nisi ljubil! i nisi ljubil! — Gorje, če ptice Povejo viru hladne vodice; Gorje, če jedna sapica dneva Odkrije nebu, da tak si, reva! Sumeča voda, zvezde bliščeče V srce ne bodo ti govoreče. Ti nisi ljubil! — Dreves ne vročaj To senci, vabi ki v svoj naročaj! Ne pravi cvetju, ki z njim narava Ti pot, kjer hodiš, poln nasipava! Vejevje gosto, cvetovje milo Vonjavo, senco bo ti vbranilo. Da ljubil nisi, za-se ohrani, Da moč stvarij ti duha ne rani; Stvar vsaka zemska in vse terišče Ljubezni dom je, ljubezni išče; Ti sam se nočeš čutilom vdati. Poslušen mehkim željam postati! Ti nisi ljubil mladenko svojo, Ki dušo je svojo združila s tvojo! Da pravi to niso ljubezni skazi, Ok6 ljubeče takoj zapazi. Ti nisi ljubil! — To s tem maščujem, Da čuvstva, misli o — tebi snujem. W^ krijc-lcr) doJ^az. 2_.raven tebe sem sedela, Z desno stola se objela, Poslušala, ko si bral Pesni, koje sam si vbral. Srce da bi vpokojila, Kar ne smela, sem storila : Lepe pesni, mil glas tvoj Vzbudil mi je v srci boj. Ti pa nisi meni branil, Z žal-besedo ne me ranil, Naslonila ko glavo Sem na ramo ti ljubo. Mirno dalje si prebiral, Glas sam6 je malo hiral; Rekel nisi, da ne smem — Hvala, hvala, dosti vem ! Wk elicarr). amaknena ko v vas, cvetice, gledam mile, Spletene v vence ali pa stoječe v trati: Usodo meni zdi se v vas človeško brati. Kako ste družne nam od rojstva do gomile. Jaz čutim radost, mlado ki srce sprehaja. Iz dragih rok ko prvikrat ste podarjene. V omamo, sramežljivost zmagat porabljene, Devojki dane, koji mir srce obdaja. Tresočo v sladkem vidim se trepetu roko Nevestino, iz vas ko v lase kras si vije; Otajna meni njena bolest se odkrije. Ko sname vas, v vas zadnjikrat ko zre globoko. A najvažnejši svoj pomen mi ve znanite. Mrtvaškega ko odra gledam vas odeje: Zakaj, mir angeljski iz bledih lic mi veje. Ko glasno nam, prem neme. k srcu govorite. Z — 2 O Na zgodnji vidim vas gomili mi cveteti! Dotle solzic bo mojih rosa vas močila! Oj! vidim vas, predno bo zemlja me trohnila, Pozabljene — ko moj spomin — uže veneti. orod ljubezni. ve kaplji rose zjutra prirosite Na mehko nedro roži razcveteni, In prej, ko se zaveste, da združeni Ste, v drugi druga se ljubo vtopite. Dve bitji nepoznani se dobite, In duši nju po streli kot ognjeni Po njiju ste pogledih vplamenjeni; Trud prazen bo, da spet se vpokojite. Pogledov skrita moč nepremagljiva Prodrla ju je ter združila Iz bitij dveh v jedino le življenje. Neznano jima preje hrepenenje Odkrije jima zdaj se, da vzbudila Jednaka v njih se moč je nezrušljiva. D 1v*c oi zaklad. az ljubim te, slovenska domovina, Ko morem ljubiti najdražo stvar, V ljubezni za-te, draga in jedina, Xe bom omahovala nikedar; Zvestoba moja za-te bo ostala Nepremakljiva kakor siva skala. Jaz ljubim te, slavjanska mati mila. Ko ljubi mater svojo zvest otrok; Jaz srca nikdar ti ne bom žalila, Zbok mene tvoj ne bo glasil se jok. Prej srce moje biti bo nehalo, Ko tebe, slavna mati, kdaj izdalo. Slovenski rod, jaz ljubim te iskreno, Globoko štujem te, ki si ubog; Srce mi vedno je v bridkost vtopljeno, Ko čuti s teboj tego vseh nadlog. Da sceliti jaz morem rane tvoje, Življenje ti žrtvujem rada svoje. ffi — 28 — Ljubezni vse združuje ta le v eno : Zaklad, ponos, jedin si ti za-me. Naj svet pozabi me, naj zapuščeno Srce zato razjeda mi gorje : Jaz ne zamenim svetne prazne sreče Za slast ljubezni za-te le goreče. "^ JgOVFGICllo. iLa tožnost, ki prestajem je obilo Od dne usodnega, ko sem spoznala te, Jedino to mi daješ povračilo, Da sovražiš me ! Da tebi je srce se posvetilo In vse je tvoje, v njem kar lilazega cvete, Jedino to mi daješ povračilo, Da sovražiš me ! Da upanje v bodočnost ostrupilo Za večni čas je tvoje mi ponašanje. Jedino to mi daješ povračilo, Da sovražiš me! Za solze, ki oko je že rosilo Pomišljajoči dano s tebe mi gorje, Jedino to mi daješ povračilo, Da sovražiš me I — 30 — Da tebe je srce v uzor volilo. Kateremu posvečam svoje pesni vse. Jedino to mi daješ povračilo, Da sovražiš me! Iff^ ipoler. ©pominja me, v preteklost kader zrem, srce: da sem sirota! In mračni dan sedajnosti mi vsak pove: da sem sirota! Občutim, kader bol srce mi obiskava, Trpljenja ko deliti z nikhn si ne ve: da sem sirota! Občutim, ranjena zahman ko duša išče Zaupnika, da moje bi tešil gorje: da sem sirota! Pričujo vselej, ko sedim mej njimi v sredi, Družic veselih mojih šale mi bridke: da sem sirota! Pričujo, ko za hip vsaj pomirim notranjost, Solze, ki tiho iz očij mi prirose: da sem sirota! Ker roke ni, ki bi ljubo mi jih otrla, Ponavljajo bolesti, ki se spet vzbude: da sem sirota! V neb6 vzdihljaje tožne jaz pošiljam svoje, Naj omehčale sklep usode bi ostre: da sem sirota! Jaz prosim je, da mi bolesti srčne zmanjša, Saj dosti je, da nosim bridko to gorje: da sem sirota! l^a^Ji^a. ak6 svetlo Življenje temu se dozdeva, Ki svest si je, da ga obseva Ljubezni žar! — Kakč temno Življenje temu se dozdeva, Ki nikedar ga ne ogreva Ljubezni čar! Sladko zaspi, Kdor svest si je, da srce jedno Po noči ko po dnevi vedno Le zri-nj bedi. — Oko rosi Večer se vsak naj temu redno, Ki ve, da, oh, srce nijedno Ga ne želi! — fv^- dok •rce človeku prvič ko se vname, Prečudno njemu svet se spremeni: Život njegov navade prejšnje sname, Oskrunjati notrajnost se boji: Um domišljija mu tako prevzame, Na zemlji ne, da v zvezdah le živi. Srce človeku drugič ko se vname, Prečudno njemu se odpro oci • Več domišljija v mreže ga ne vjame, In nad oblake duh mu ne vzleti; Prevdarjati življenja pota jame, In združen biti je, kar si želi. W^ Het^o si se izdal. yesede sladke: ljubim te, Od tebe nisem cula jaz, In čuvstva tvoja tajna je Mi vedno skrival tvoj obraz. Dejanje svoje si ravnal, Kot tujec bi neznan mi bil; Boje, da srce bi izdal, Si vedno meni se tajil. A temno svoje ko oko Uprl si ljubeznjivo v me, Tedaj ljubezen svojo vso Nehte razkrilo je srce! — ff\ty po^0Jr)i^o^ dar). ZLvonovi resno, čuj, pojo, Obbk nebesni vidi se teman, Z zemljo praznuje i nebo Pokojnih dan. Otbžen dnes je vsak obraz, In mokre mnogotere so oči, V srce pa nam šepeče glas : Prah boš i ti! Molče se množica poda Na tihi kraj, premnogim srcem svet: Tam z dragimi jih moč duha Jedfai spet. I jaz mej ljudstvo se vvrstim, Morilna bol ker dnes mi v prsih tli Dva groba videti želim, Ki tu jih ni. 36 — Oh, daleč spavata oba, Na koja misel mi izvablja jok; Za njiju sveti grob ne zna Ubog otrok. V kapelico mrtvaško jaz Sirota zapuščena pobežim, Da tamo si zvedrim obraz, Se tam vmirim. !At\ Jdorrjišlmi. akč si, domišljija, goljufiva, In vse, ki ti jih v srci vzbujaš, nade i Kedor zaupa v te, gotovo pade, Ker tvoja govorica je lažnjiva. Beseda tvoja sladka, prilizljiva, Omamlja s svojim strupom glave mlade, Ker zlatosvitle kažeš jim livade Z bodočnostjo zakrite, zapeljiva! En čas je človek ti v igračo všečno, Grenkost spoznanja v sled pustiš mu večno. Tako si z manoj tudi se igrala, Ko njega meni v svitu si kazala. Po zmoti tej je večkrat solza lila — A zdaj ne bodeš mene več slepila! B fv^: 'lutrnc. Spremljava me slutnja, Ki bol mi zlajšuje: Da me milu ješ ! In slutenj me druga Resnično raduje: Da me poštuješ! Mej slutnjami tretja Srce osrečuje: ] )a me boš ljubil! In slutnja poslednja V nebo me dviguje: Da me boš snubil! Veselo prcro]cryjc. az sem prerojena. Novo oživljena, Ua skoro se sama uže ne poznam. Srce" ne vzdihuje, Obup ga ne kljuje; Življenje pokojno, veselo imam! Ni bledo več lice, In bridke solzice Ne delajo več po obrazu steze; Spet zdi se mi jasen Obraz moj in krasen, Ko solze ljubezni na njem se bleste. Zdaj ljubim življenje, In mre mi hlepenje Fo smrti, ki več je srce ne želi; Le dolgo živeti Sem jela želeti, Število množila da srečnih bi dni. W^ -rvoj pr\A poljub. iii pomniš, ti ljubček, Svoj prvi poljubček, Kako je bil6? -Jaz menim tako : S tresočo si roko Mi ginen globoko Ti čelo objel, Septal mi vesel. Molče poslušala Sem glas tvoj, skrivala Poglede oči — A vse si znal ti! Moj molk si posnemal. Me nežno objemal, Na čelo pa si — Poljubil me ti. ¥f^; ©Vefu. Z_iakaj Ti svet se za-me toliko zanimaš Sedaj ? Besede le pohvalne za-me imaš, Zakaj ? — Čuj, kaj Znabiti sem zdaj druga, ko sem bila Nekdaj, Ko me nesreča vedno je mučila: Tedaj ? — Svet, znaj! Ko me poznaval nisi ti solzeče, Tak zdaj Od tebe ločena nahajam sreče Jaz raj ! t?vk- )lovo od domovirjc 1T)C Orečna bodi mi, goriška domovina, Xe odrekaj mi v bodočnosti spomina! Oj priroda, oj nebo, oj solnce milo, Vam izročam zadnje svoje poslovilo. Ko črez mejo že hlapon me oddaljuje. Se vas vidim, čutim — kmalu vse bo tuje. Čuvaj Bog te, ti družina moja mila. Cuvstev ki si meni toliko gojila! Moje zgube da bridkost bi ne čutila, Kakor tvoja meni je srce ranila ! — Z Bogom, z Bogom, vi prijatelji predragi ! Z Bogom vsi vi, ki ste bili meni blagi! — 43 — Proč zdaj moram, daleč daleč v kraj neznani, A kdo ve, če vidimo se spet kdaj zbrani r — Leta zde se mi slovesa ti trenutki; A le tiho srce, tiho vi občutki! Nada v prsih se mi vzbuja, nada mila. Kraj domači spet da bodem obhodila; Srca pak, od kojih težko je ločenje, Svoje meni da ohranite nagnenje. Zdrava torej, srečna bodi domovina, Pa mi hrani do svidenja kaj spomina! ••• - . •• ffvk v^Jotl/csJjo srce. ganke, menim, da je ni na sveti. Katero človek teže razrešuje, — Naj vestno še tako jo preiskuje — Neg je srce človeško razumeti. Srce — mogoče skoro ni verjeti — Postav, dolžnostij drugih ne poštuje Neg one, koje si samo osnuje; Zastonj je, pametno mu kdaj veleti. Nje ukleniti v to, kar ono noče, Naj z lepa se, naj s silo prizadeva, Doseči bo gotovo nemogoče; A kader glas ljubezni v njem odmeva, In njene želje v njem vzbude se vroče, Posluša, da-si nikdo ne veleva! C! Isfolovo zdravilo. lader ostri pik bečele Rani zdravo nam roko, Jedna le peščica zemlje Bčlest nam vmiri hudo. Ivo morilni čut ljubezni Vzame dragi mir srca, Grob jedini je ozdravi Neprenosnega gorja. *Čk I rcaovoricna olo^nosl. e vem, kako in pa zakaj Veseli ni mi vsegdar biti; Naj mesto gledam, hrib in gaj, Pogostoma mi je solziti. Prelep je svet.' Na vse strani Življenje budno me obdajo. Vsega oko se veseli, — A vendar s6lzno mi postaje! Srce, srce, ti premehko Ne smeš, ne smeš mi vedno biti, S pretirano ter nežnostjo Najlepšo dobo si greniti! Pozabi svet, pozabi vse. Pozabi zlo ljudij dejanje! V bližino svojo zri.' Srce Tu najdeš, Ijubav in smehljanje. n ^ rjovi dorr)©vini. X)raj, ki n6vo si postal domovje meni, Mesto, ki me svojo zoveš zdaj mestjanko, Ljudstvo, ki poznavaš mene kot Slavjanko, Iz srca bodite dnes mi pozdravljeni! Vračam se iz domovine svoje drage, Kjer mladosti prva doba mi je tekla, Moč nepremagljiva ker je mene vlekla Obiskati dom moj, znance moje blage. Od domovja pa k domovju spremljevala Dobrodejna mene je ves pot solzica, Ker ko nekdaj lepa še stoji Gorica, Ki spomin mi prejšnji zvest je shranjevala. A po domu tem tešiti hrepenenje, Ki ne sme, ne more moj sedaj več biti, In udana tebe za naprej ljubiti, Novi dom, odslej bo trdno mi hotenje. — 48 — Torej kraj, ki novo si domovje meni, Mesto, ki me svojo zoveš zdaj mestjanko, Ljudstvo, ki poznavaš mene kot Slavjanko Iz srci bodite dnes mi pozdravljeni ! *&: sak stan je svet, ki svoje delovanje Obrača v prid in v občno blagostanje, A visi nego so stanovi vsi Je ta, ki si izbral ga sebi Ti. Vsak stan je vezan na dolžnosti svoje, Čuj zdaj prevzvišene naloge Tvoje: Oznanovalec vere bodi Ti, Ki cerkev jo katoliška uči-. Ti ljudstvu pot k življenju kaži pravi, Tolaži v stiski njega in težavi. Obupa, koji grešnika teži, Rešenje zaželeno daj mu Ti. •4 v — 50 — Ubogim in sirotam bodi v sili Branitelj, pomočnik in oče mili; Na strani revnemu Ti ljudstvu stoj Uče ga, stan kak6 si vzboljša svoj; Podpiraj čednost ne sam6 v besedi, No pospešuj jo z lastnimi izgledi; Književnosti ostani zvest prijatelj, Umetnostim naklonjen podpiratelj; Nar6du svojemu Ti bodi ščit, Za-nj mnogo bode dano ti storit; V težavah kader svojega stami Hvaležnosti nikjer ne bo sledu : Prepričanje naj bode Ti v tešilo, Da delo Tvoje sad bo obrodilo. Pogumno torej svoj nastopi pot, Ljubezen, sreča spremljaj te povsod! W*c (o '©zelr»en/ r>©verr)u le-lu. ti^j, vstajaj jasno, zora tega dneva, Ki novemu početek letu da; Pošilaj blagoslov, jutranja deva, Vže pri nastopu, na slovanska tla, Da staro leto, Slavi malo milo, Srečneje in mileje bi sledilo! Z nadejepolnim cuvstvom te pozdravlja, Današnja zora, vsacega srce! I moje dolgo se ne obotavlja Odkrivat tebi nade in želje, Na skrivnem koje 6no si vzgojuje, Po izpolnitvi kojih le vzdihuje. Odkar zave'st mi moja je razkrila Slavjanske matere pretožni stan, Iskreno željo vedno sem gojila, Učakati nje sreče svitli dan. Za letom leto meni je poteklo, A srce še skrbij mi zbada jeklo: 4* 52 — Al bodo letos rane zacelile Se materi, solz p6tok se vsušil? Al bo slovanski rod napinal sile, Slovanski se ponos enkrat vzbudil? Al slava letos bode nam pricvela, Ljubav slovanske brate vse objela? Al bo ljubezen ta nam privabila V slovstveni dom delavnejših moči ? Sebičnost kruto nam-li zamorila, Književnost naša lepše da cveti? — Možake naše slišim to trditi, In domovine slavo se množiti. Ta up in strah in radost me navdaje, In tožen moj obraz se razvedri, Da nadam boljšim srce se udaje, Katere novo leto mi budi. Da bile vslišane bi želje moje, Ne prevaljene, srce, nade tvoje! — Oj! vstajaj k sreči, zora tega dneva, Ki novemu početek letu da; Pošilaj blagoslov, ti krasna deva, Vže pri nastopu, na slavjanska tla, Za starim letom da Slavjanom milo, Da srečno, blagodejno bi sledilo! 1^; srvo|c 1-9015 re oci. ©pomin, ki vedno z manoj v srci hodi, Spomin, ki časa moč ga ne vmori, Za kojega hvaležna sem usodi, Spomin mi tvojih mokrih je oči! Prijaznost tvojo vže sem pozabila, In pozabila, kaj si bil mi ti; V življenji spremlja pa kot zvezda mila Spomin, oj, tvojih mokrih me oči! Prepolna možu duša mora biti, Prednč v ok6 mu solza priblesti: Postale mokre, ni o tem dvomiti, Oj enkrat za-me tvoje so oči! Pri tem pogledu kaj sem vse prestala, Srce ponavljati več ne želi; Ne brani pak, da ne-bi negovala Spomina tvojih mokrih še oči! ^ ©let^ber. olze utri si s tožnega očesa In v mene ljubko kakor nekdaj zri, Utis da se iskrenega slovesa Menj bridek v prsih nama ponovi. Kedaj, kak6 ne ti ne jaz ne znava, Drug druzemu poklonil je srce, V skrivnostih mojstrica je res narava, A mi igrača čudežna smo nje. Src najnih zveze svet ne odobruje, Zat6 narazen morava oba; A draga, kar prirodna vez združuje, Ne loči več nobena moč sveta. Ne joči mi! midva se res ločiva, Ker ni mogoče se ustavljati, Iz prs pa, drug kar druzemu čutiva, Ne more nama se izbrisati. — 55 — In čez gore, morje, svet ko nezmerni Od tebe bo za vselej ločil me, Hitreje našel bo te duh moj verni, Ko najdeta soseda v hiši se. forjudba. On. Ljubezni znak si, draga! me prosila, Pred nego meni svoje daš srce; Ljubezni znak ti bodi pesen mila, Ki meni iz srca pognala je. () n a. Za pesen, dar beraški, naj darujem Srce: Svobodo svojo izročim? -Ljubezni sanjam sebe ne žrtvujem, O domišljijah praznih ne živim. On. Oh, deva trdosrčna, ko bi znala. Kaj tebi podarujem s pesnijo : Moj dar ti ne bi tak zaničevala. Tak mrzlo ne bi dala mi slov6. Najblaze, kar imam, ta pesen skriva; Z njo jaz za vselej dajem ti srce! Berač sem res, a ti si tega kriva, Saj s srcem sem izgubil svoje vse! "ifvK CMs- /'lolk resnico potrjuje, Molk besede povišuje, Molk nedolžnost olepsuje, Molk ljubezen navdušuje, Sramežljivost molk znnmuje : A kedor najbolj molči, In se svetu trapast zdi: Ta navadno mu pove Prilicno možato vse. ^ Jda vsikjderr letijo m ailo. J(2/a vsikdar tak6 bi bilo, Ko je bilo nekedaj, Ko ok6 še ni solzilo, Ko je svet mi zdel se raj! Da vsikdar tak6 bi bilo, Vse tak6 lep6 in milo ! Da vsikdar tak6 bi bilo, Ko je nekedaj bilč, Ko srce se je vzbudilo In plamelo mi ok6! Da vsikdar tak6 bi bilo Rajsko vse tak6 in milo! Da vsikdar tak6 bi bilo — Oh čemii ta večni vzdih r — Več ne bo se ponovilo, Kar je nesel časa pili. Od nekdaj tak6 je bilo, V vek tak6 se bo godilo ! Itfk (sDvct ae^lctoiT). IS^ko svoje ljubeznjivo, Oko svoje zapeljivo, Dekle, ko v mladenca zreš. Dolgo stavit na-nj ne smeš! En pogled — dejanje kratko! Ono srečo vzbuja sladko: Srečo da! al veš pa ti. Srečo to kaj da sledi r - Skrivoma da on vzdihuje, Tožnost tebe prevladuje, Srčni vama mir gre prež -Dekle ! teh se boj nesreč! (zveneli cvetici. (o edino tebe še imam, Cvetica ovenela, Da srčnih spomniš me omam, Ki sem jih pretrpela. Od smrti, sama res ne znam, Kako sem te otela. Jaz nemo gledam v te, ne vem Kaj tebi bi odkrila; Vso v tebi preslost svojo zrem; Zato sem omolknfla; Iz tebe koliko izvem, Kar vže sem pozabila! Pogled več tvoj ne sili me Skrivaje vzdihovati. In v mojem oku več solze Ne vidiš trepetati; Srce je naučilo se, Premagati se znati. — 62 — Peresca samo tebi jaz Ovela poljubujem, Da živ ti dajem s tem dokaz, Spomin da tvoj postujem ; Čutil notranjih pa izraz Naj v sebi ohranjujem. 'Wv^: Fosniet. redrzna nisem, ako prosim, Spomin da ti shranjuješ meni, Jednak spomin, kak6ršen nosim Jaz v srci tebi, moj milj eni! Jednak spomin obadva da združuje, Jednaka slast da naju spreletuje. Ko žarek zarje vstajajoče Iz mirnega me vzdrami spanja, Srce mi tvojo vzdihujoče Najprej oddaljenost naznanja. Polagama se b6lest ta ustavlja Ter s cuvstvom srce, dragi, te pozdravlja. Sede pri delu opravila Spremljujem v mislih vsa jaz tvoja, Sprehajajoči spet čutila Najslajša misli duša moja, Ker tvojo v duhu zrem podobo vedno, S teb6j se v duhu pogovarjam redno. — 64 — Slone na oknu pomišljujem, Ko v večer somrak se spreminja, Ter zvezde zvedavo vprašajem, Al mene dragi se spominja r Potem v neb6 ozrem se gor moleča, Z njega da na-te bi rosila sreča! *fc v čDtajerska dežela, Krasna pač si zdaj, Skoraj bi te smela Zvati majhni raj ! Ipak pogrešujem Nekaj tod zel6, Iščem, pa ne čujem Petje slavčevo. Slavčki preljubljeni, Kaj vas res ni tod? Vi mej tički meni Izvoljeni rod 1 Z južnih prišla tudi Jaz sem krajev sim, In po zimi hudi. Glejte, še živim. 3 — 66 — Al iz krogov vaših Jeden ne bi všel, Da po logih naših Malo bi zapel? Bi zapel in mene V srce z veselil, Pesnice milj ene Nove mi vzbudil r ¥?K p i nc^adovoljrjosl V življenji malo vžila sem veselja, Da ono skoro mi neznano je, Življenje pa ne daje mi trpljenja, Trpljenje daje lastno mi srce. Srce, srce, ti stvar nezadovoljna, Z mehkužnimi ti cuvstvi mir mi daj; S teb6j postala sem uže nevoljna, Poguma in moči ker treba zdaj. Ker v dobi ne živim več oni zlati, Srce ko še sanjariti nam sme ; Postala žena sem, postala mati, Sanjarstvo meni bilo bi v gorje. — Srce, srce, ti stvar nezadovoljna, Z mehkužnimi ti cuvstvi mir mi daj; S teb6j na svetu sem najbčlj nevoljna, Ne greni dalje mi mladosti maj 1 2^4. ihoto mrak na nebo privabljuje, Menj glasno v mraku ptički gostole, Cvetice mrak v gredicah okrepljuje, A v prsih mrak o/ivija mi srce. In v sobi več ni moči mi prestati, Da hlastno vun na prosto pohitim; Le kader srce morem poslušati, Samb tedaj prav čutim, da živim. Nad zvezde duh kedar se mi vzdiguje, Z oblački misli dalje mi hite', In z lahno sapo duh se pomenjkuje : Hitreje v prsih bije mi srce. In želje v njem stotere se budijo, Ki njih nobena prav mi jasna ni; Občutki v njem stoteri se vrstijo Kot pesen, ki iz raznih strun doni. 60 Oj tihi mrak, ti čas mi preljubljeni. Ko si do zdaj, ponavljaj dan se vsak, In dan ti vsak oživljaj srce meni, Dokler mladosti me obdaje mrak ! ^V^ biioinicc sVernlo, to J> 'e gledaj me, želim iskre'no, Sočutno s svojimi očmi! 0k6 ker moje je stekleno, Z njega ne zveš, kar me teži. Beseda tvoja mehko-mila Zastonj za mene se glasi; Usodo svojo da dolžila, So časi meni že prešli. Že v pršili ne gojim nobene Se tako majhne več želje, Prijateljstva, sočutja mene Iz sanj temotnih ne vzdrame. Zato sočutno me ne gledaj, Ne skrbi tožnost moja te! Dokler še čas je, se zavedaj, Srce dražiti se ne sme. — 71 — Sočutja čuvstvo je nevarno, Z Ijubavjo v zvezi ker stoji; Srce prej mirno da viharno Postane, lahko se zgodi. >M rjenma ločitev. i\o sva se poslovila Za dolgi, dolgi čas, Da nisva se solzila, Bila sem skrbna jaz. Ko tožno v me upiral Ti solzne si oči, Slovesa glas ti hiral, Ti hirale moči, In v meni se vzbudila Ločitve bolest je: Solze sem zadušila, Da ti zvedril bi se. Midva sva se ločila — Kaj drugim skrb, kako r Da nisva se solzila, Naj drugi le vedo i o l©cifvi. gogumnost, s katero krotila Slovesa občutke sem vse. Mevsmiljeno koj zapustila Po tvojem odhodu me je. Na oknu sem tožno slonela, Hlapon pa je žvižgal glasno, V obraz mi je luna blestela, Sijala ni nikdar tako. Železna so kola zdrdrala, Jaz videla nisem sveta, -Za solzo je solza kapljala, Znak gorke ljubezni srca! Jesen. esen! neizrečno Otožen si čas, Hvaliti, slaviti Ne morem te jaz. Premnogi se tebe (Hasno vesele, A meni tvoj prihod Vznemirja srce. Da, tebe jaz vsikdar Cel6 se bojim, Ko ti se približaš, Jaz se žalostim. Kar meni v veselje Pošila nebo, Ti vse mi odtezaš X nemilo roko. — 75 — Krilate mi pevce Pregnala si ti, Zelenje in cvetje Tvoj dih umori. A ptice, cvetice So moja radčst, Med njimi izgiblje Mi srčna bridkost. A zdaj bom samica Vso zimo dolgo ; Kaj bosta počela Srce in oko r Pa saj te ne gane Moj žalostni vzdih, Čez gozd in čez polje Že sope tvoj pih! ^fvk H>i cm i ilasoVi. Xjak6 veselo, ljubeznjivo Je ptičkov čuti glas povsod, Ko ptica mati bojazljivo S perutmi krije mladi rod! Jednaki, prejšnji ne poznejši, Iz srčic glasi jim ne vrč; Čas ptičkom ta je najsrečnejši, Ko snujo si družinico. V življenji kar uživam sreče, Doslej kar je užila sem : Srce mi ne poznava veče, Neg dete svoje kader zrem. II. iDmehljaj se, dete, moja sreča! Vse kar od tebe jaz želim, Na ustica da ti smeječa Poljubke srčne položim. Tvoj smeh vsak čut mi oblazuje, Tvoj smeh nad vse me osrečuje. Smehljaj se, dete! Neprestano Naj bo veselo ti srce, Dokler je tebi še neznano Vesvoljnega sveta gorje, Dokler pri vzglavji tvojem jedno V skrbeh srce' te čuva vedno. Smehljaj se, dete! Vem, usoda I tebi srečo to zruši; Srce človeku skrb ko gloda, V solze mu smeh se premeni; Zato smehljaj se, dok življenje Ni znano ti in ne trpljenje! H<_ III. ini na materno koleno Sedi detece ti malo, In na srce sim ognjeno Deni mi glavico zalo ! Vtrujena je mama tvoja, Njej, ti dete, daj pokoja! Koliko oj tvoja mati Pač z življenjem se bojuje, Duh ker nje ne zna pregnati Toge, ki srce jej kljuje! Sinko, tesno dnes je meni, Oj vtolaži me, ljubljeni! V me pogled ti svoj upiraj, Z ročico mi božcaj lice, S svojo ljiibavjo otiraj Meni bolestne solzice, Me spominaj, da sem mati Tvoja, ti moj sinko zlati! — 79 — Le na materno koleno. Sedi detece ti malo, Pa na srce sim ognjeno Deni mi glavico zalo ! Cuj, kak6 mi ono bije! V nje mi Ijubav tvoja sije ! ■H^ IV. rez solnca cvetica ne more živeti, Brez matere dete je ravno tako: Cvetica brez solnca bi jela medleti, Brez mene sahnilo bi tvoje telo. Oj ljubo življenje! ki daješ dolžnosti Tak svete in vzvišene materi mi, Otroka da ljubim, v srce pa kreposti Beseda njegovo da moja sadi. Življenja prej svojega nisem ljubila, Zdaj tebi na ljubo nje ljubim samo, In svoje bi rada zdaj dni podvojila, Da zlega očuvam te, dete ljubo! In čuvala bom te, preti svetom te krila, Strupeni da dih te njegov ne vmori, Korake jaz tvoje bom šibke vodila, Dok v lastne zaupati smeš ti moči. P — 81 — Le rasi, otroček, da upanje moje, Ki jasno kot zvezda žari mi v srce, Ne vgasne mi, želje izpolnim da svoje, Prej nego me verne objamejo trne ! ^ v. |o vidim, dete, tvojo ljubeznjivost, In smeh nedolžni ko poslušam tvoj: Nemirno v sebi čutim bojazljivost, In gor v neb6 upre pogled se moj, V nebo, vse kamor plašno zdaj bežijo Bojazni mi in nade in želje, Ki v prsih bolj in bolj se mi množijo, Čem bolj ti raseš, bolj jaz ljubim te. Ne veš, otrok, nikdar ne bo ti znano, Kar mati tvoja skrivno ti goji, V molitvi pozno ona kar in rano Ponavljati nikdar ne zamudi. Sam6 to zvej, da želje mi prevzetne Nikdar ne kalijo miru srca; Nestanovitne sreče jaz posvetne Ne prosim tebi, dete, od neba. — 83 — Da smeh prijazni ta in jasno 6ko Za vselej ti želim, le to povem ; Za mnogo želj, ki klijejo globoko Se v duši meni, jezik moj je nem. ffv*c ■\ I 'evet si, dete, mesecev spolnflo, Presrečnih dnij užila sem s teboj, Ker vedno tebe je ok6 sledflo, Kak6 razvija se životek tvoj. Iz male in nezmožne si tvarice Živahen, krepek mi postal otrok; Že k hoji nežne staviš si nožice, Pogled resnoben tvoj je in globok. Tema pa proti luči vse so sreče V primeru k oni, kojo zdaj vsak dan Uživam, duša ko mi vsa trepeče, Da res ne vem, al čuvam al sanjam! Al res poznaš me, srčno dete moje? Al res ti veš, kedo sem tebi jaz, Ker mama blebetajo ustne tvoje, Ker k meni roke stezaš vsaki čas ? 85 Ti smeješ se in mama mi ponavljaš, Na srce ginena pritiskam te; Dokler z besedo to me ti pozdravljaš, Nobeno sklelo me ne bo gorje. VII. resrecna doba zdaj, moj sin, detmska V najlepšem svitu svojem ti blesti, Najnežnejša ljubezen, materinska V naročji mojem te sedaj drži. A pride čas, da usta, ljubkovati Ki tebe, sinko, znajo zdaj sam6, Začela bodo važnih podajati Naukov tebi z vso resnobnostjo. Ti zvedel boš, življenje da dolžnosti Živeči stvari vsaki naloži; Da človek blag rad svoji narodnosti En del močij najboljših posveti. Da človek ves podoben je rastlini, Na tujem ki poganja revni cvet; Uslug, ki jih podamo domovini Na tujem, ne pozna domači svet. P 87 — Jednako in podobno govorila Jaz tebi, sinko, v um in srce bom; Beseda moja, vem, te bo nagnfla, Gojiti Ijiibav za slovenski dom. W^ Vili. az čarovnicam vidim se podobna, Usodo ljudsko ki nam z lic bero: Al blaga tvoja duša bo al zlobna, V pogledu tvojem išče mi oko. In materinski čuti, zapeljivi Kakor mladostne sanje, misli vse, Najslajše nade, sinko ljube/njivi, O tebi šepetajo mi v srce. In slutnjam takim se udajem rada. Da blag, kreposten vselej bodeš ti. Kako krepi mi duh presladka nada. Da ti boš solnce mojih starih dni! Ponos že zdaj ogreva žile moje, Postal značajen da junak boš ti, Iskat pravico domovine svoje, Kar bodi glavna tvojih vseh skrbi. — 89 — Al boš ti, otrok, mogel izpolniti Te zlate sanje materine vse ? -Oj, blag mi bodi, sin, in izvršiti Naj sveto bo ti, materne želje. "Ifv^: IX. greljubo dete, svojega življenja Kako presrčno že se veseliš; Po vsem, kar zreš, si polno hrepenenja, Besedi vsaki ljubko se smcjiš. Tako mladosti enkrat boš se svoje Z nedolžno-mlado strastjo veselil, Domneval si, da vse v življenji boje Z mladostjo samo bodeš predobil. Kako srce ti enkrat bo gorelo Za vse, kar svetu daje blesk in čar; Besedam sladkim se kak6 ujelo, Ker ni prevare skusilo nikdar! Gorje! koliko tug, prevar, grenkosti Življenje ti podati še preti, Da trohico, ki vžival bi sladkosti, Ti z njimi v srci mladem ogreni. — 91 — S pogumom in krepostjo, dete moje, Prevarjen duh si upokoji svoj; Čem bolj bridkost navdajo srce tvoje, 'Tem stanovitnejsi v kreposti stoj ! Hvk X. ' naročji mojem, nežno se igraje, Si k spanju mirnemu nagnil glavč, Tihota blaga vzglavje ti obdaje, Le čuvstva moja govore glasnč. Oj spavaj, dete, cvetka najkrasnejsa Vr vrtičku sredi mojega srca! Jaz vedno sem in bom najmarljivejsa Ti vrtnarica tvojega sveta. Ti ne umeš, ne moreš še umeti, Kak6 besed je mojih čut glob6k, A jaz ljubezen vso ti razodeti Le smem, dokler neveden si otrok. Zato brez mere to ljubezen sveto Uživam in razlivam spet na-te; Kar bo v poznejših letih meni vzeto, Zdaj nadomestovati hče srce. — 93 — Ti pa odmev, moj sin, ljubezni moje V teh pesnih revnih našel boš samo. Naj matere spominajo te tvoje, Ko več je mej živečimi ne bo! ¥tk XI. letvero poznam cvetlic: Nedolžnost otroških lic, Ognjenost mladenskih let, Možakosti čvrst posvet In v starosti blag spomin. Te vedno poštuj, moj sin! 1?X vSfazcle. 1. revzvišeno si čutje ti, Ijubav do domovine! Z najčiščim plamenom gori Ijubav do domovine. V otročjem srčici, nebrižnem za trpljenje, Že nežno čutje to kali: Ijubav do domovine. Ljubezni prve žar, cvetočih let omamo V mladenča srci oblaži Ijubav do domovine. S skrbmi obložen, truden borbe za življenje V tolažbo duše mož goji Ijubav do domovine. V domači prsti starček si želi trohneti; Iskreno željo to rodi Ijubav do domovine. Napotjen v boj junak se plaši smrtne kroglje; Oplašeni mu duh hrabri Ijubav do domovine. A tudi v ženskem srci najde se prostorček, Kjer neukaljena žari Ijubav do domovine. ^V^C 2. o tebi, domovina moja, hrepenim; Po tvoji jaz izgubi večkrat se solzim. Zastonj, kod sega moj pogled, oko te išče •, Sto milj od tebe, draga, daleko živim. Nič daljnih krajev teh ne mika me lepota, Le tvoje jaz podnebje gledati želim. Jezika, kraja ne poznam, in ne umeje Me nikdo tu, kedar po naše govorim. Brezčutno zrem v obraz ljudem me srečajočim, Rojakom svojim le nagnenje jaz gojim. t) domovini vedno usta govore mi, O domovini duh moj misli, ko molčim. Žari pri tem ok6, zjasni se meni lice, V spominih domovinskih kader oživim; A ko iz njih se vzdramim, hujše kakor preje Pod jarmom hrepenenja muke pretrpim. ^ 3. i, slovenska zemlja, si od nekdaj bila moj uz6r; Ti, le ti si domovina meni mila. moj uzor. Brez preneha te ljubiti, žrtvovati Se, trpeti za-te, ko bila bi sila, moj uzor. Zdaj trpim dovolj, a bolj ko prej te ljubim; Misel ta se mi je torej izpolnila, moj uzor. A predolgo že postaje mi ločenje; Tebi rada se v narččje bi vrnila, moj uzor. V domovini, v domovini spet živeti, Kamor misli vse hite mi in čutila, moj uzor. T 7 4. videnja čut se včasih v meni obudi, bije mi srce, In domovino v mislih gledajo oči, bije mi srce. Zrakovje domovinsko blaženo že dišem; Kako oživlja duh, kak duša se vmiri, bije mi srce! Zamaknena gore zrem znane, reke, polja, [srce. Pozdravljam nebo, solnce, ki na njem blišči, bije mi Slovenskega kmetica srečna tam opazim; «Bog z vami, očka!», ustne šepetajo mi, bije mi srce. Prijateljem že dragim v roko segam verno, Udanosti katerih čas ohladil ni, bije mi srce. Zvon6v domačih glas začarana že slušam, Od sreče, ganenosti mi oko rosi, bije mi srce. Oh, da svidenja dan se skoro mi prikaže! O sladkem upu tem srce mi govori, bije mi srce. It^ ©levo C>faperr)u freru. De enkrat naj si s holma ogledujem Prelepi kraj te krasne domovine, Lepoto enkrat to še občudujem, Predn6 za vselej iz oči mi zgine! Ne kali se, ok6, ti meni zdaj, Da jasno vidim enkrat še ta raj. Presrečnih dnij, ki tu sem jih živela, Spomin jaz večni bom vam ohranila; Med vami sreča moja je cvetela, Gore, gozdiči in dolina mila! Kakč vas ljubim! — oh, in vendar tu O meni kmalu več ne bo sledu. Zelene trate ve, po vas skakljaje Zabivala življenja sem bridkosti, Cvetice kakor 6trok nabiraje Sladkost užila prve sem mladosti. Odhajajoč od vas se zdaj solzim, Vede, da z vami srečo to zgubim. 100 — Tihotni gozd, ne bom te pozabila, In gostega vejevja šepetanje, Sanjaje kjer sem cesto se spočila Slušaje vira bližnjega šumljanje. Ua mir, ki tu mi blažil je srce, Kot blagoslov povsod bi spremljal me 1 Pozdrav moj prejmi, Uršina planina, In bele cerkvice ve tod okoli, In ti, prijazna Pamečka dolina, Ne prejdeš iz spomina mi nikoli; Kod sem hodila, vsak mi kraj je drag, In vsakemu spomin jaz hranim blag. Kak lepa si, slovenska zemlja mila! Težk6 od tebe meni je ločenje; Najslajše tebi čute bom gojila. Nezmerno bo po tebi hrepenenje. A biti mora! Bog naj čuva te! Jaz grem, a tu ostalo bo srce! ^f^: ©luaenčkju. )tudenček pod skalo Kako si vabljiv, In v svoji prostosti Kako ljubeznjiv! Midva sva si stara Prijatelja že, Ker dan sem za dnevom Obiskala te. Kozarček si mali S pijačo hladno Sumljaje napčlnil Mi vselej voljno A zdaj več izviral Ne bodeš za me, Več tvoje jaz pila Ne bodem vode. — 102 — Po tujem hoditi Obsojena sem; Kako je bridko to, Težk6 ti povem: Pogrešat obnebje Mi ljubo tak6, In tebe, studenrek, S studeno vod6 ! A ti boš, presrečnež, V domovji ostal, Od koder nikdč te Ne bode izgnal. De bodi in lepšaj Dolino lep6, Ohrani te nebo Se sto let in sto! A jaz med spomine Bom svoje sladke, Studencek pod skalo, Zapisala te! ^ Deklici v spsrriinslj© •5*yp<2[< T elesna lepota Je srednji le dar, Brez čednosti ona Je ženski še v kvar. A čednost in pridnost In krotko srce Se žensko nelepo Mikavno store. W^ 2_j JeJogorr)! eseda najmilejša, Olajša ki slovč, Je «z Bogom 1» Beseda najbridkejša, Ko nam rosi ok6, Je ''z Bogom 1» Spomin neizbrisljivi, Naš duh ki okrepča, Je «z Bogom 1», V slov6 ko glas čutljivi Zamolklo šepeta Nam: «z Bogom!» Sladkosti hrepenenja V osrčji obudi Tak «z Bogom \» Da pride dan svidenja, Nam upanje rodi Le «z Bogom!» P V sporr)ir) 10. rrjcncr !§§!. Prcsvitlemu cesarjeviču nadvojvodi Rudolfu na dan Njegove poroke. opovi drug za drugim pokajo veselo, Zvonovi praznično iz stolpov vseh done, Dan pomenljiv za avstro-ogersko deželo O prvi zarji državljanom že znane : Cesarjevič da dnes, bodoči naš vladar, Izbrano si nevesto vodi pred oltar. Dnes na miljone src za Tebe vnetih bije, Ki vreden sin presvitlega očeta si, Ljubav, udanost verna z vseh obrazov sije, Z vseh usten Tvoje milo se ime glasi; In željo eno na miljone prs goji: Najslajšo dan le-ta da srečo obrodi. Da solnce radosti ne bo se ti stemnilo, Mladostno ki ogreva danes Ti srce, To najtrdnejše priča nam zagotovilo, Enakočutnih src ker ste se našli dve. Ljubezni sapa Vajne dni blažila bo, Nezgod življenja čuvaj Vaju pa nebo! — 106 — Ko nastopiti slavni prestol dan zašije, Na kojem vzvišeni zdaj oče vlada Tvoj, Podložnim Tvojim narodom se naj odkrije Zaklad sijajni, kteri nosiš Ti s seboj! Tvoj modri um in blagodušni tvoj značaj Naj narodom bo v blagoslov kedaj! In ko na ljudstva boš oziral se dobroten Braneč ja stisk, polneč jim prošnje in želje: Rod najponižnejši med njimi in slaboten Pogled Tvoj dobrotljiv nikdar naj ne prezre! Rod majhen res, pa zvesto Avstriji udan, Slovenski rod, ki čvrsto dviga se na dan. ff*^ R etrnem vLpnoaorec. [Po Cermakovi sliki. ^ari neb6; dim temni naznanjuje, Dejanje grozno da se tu vrši, Da divja turška roka pokončuje Po Črnigori vse, kar tam živi. Zato sinovi nje zdaj v boj hitijo, Za staro da se svobodo borijo. Za bitvo bitve se silovitneje Na črnogorskih tleh sedaj vrste, A Črnogorec vedno pogumneje Naskokov brani se od dne do dne; Ošabni več sovražnik ga ne straši, Sobratov dragih zguba ga ne plaši. Sovražna vendar kroglja je vzbudila I v hrabrih prsih tugo in nemir, Vojvodo ker jim smrtno je ranila, Ki bil junaštva njim je vzgled in vir. Iz boja brž tovariši mu zvesti V zavetje varno ga dad6 zanesti. — 108 — Po strmih stezah spre'vod tih se mire, Vojv6do na nosilnicah noše, In spremstvo lahkoranjenih kot priče In v brambo se vojvodi pridruže; In vidi se, da več ko lastne rane Jih starčevo upalo lice gane. Oslabljen on leži; le meča roka I v bolečinah izpustila ni; Nobenega iz ust ni čuti stoka. Oko samo je znak, kako trpi. Več ko sočutja in pomilovanja Pa vzbuja ta podoba spoštovanja. Veljavnost vodjino najbolj spoznale Otožne črnogorske so žene. Ko ranjenega vodijo srečale Mej potoma one so, v boj grede. Prinašale so dragim svojim hrano. Ce živih še jih najti bo jim dano. Vojvode sprevod jim korake vstavlja, Na lastno zabijo celo gorje, Molitvo gorko jim iz prs privablja. Ki mnogo njih opravlja jo kleče: «Vojvodi milostivo nebo bodi, Ki k srečni zmagi ljudstvo naše vodi!» 100 — Pa če ugasi tudi sreča kriva Vojv6dino življenje ljubljeno, Deželi vendar nenadomestljiva Njega izguba, vemo, da ne bo: Rod črnogorski znano je da sluje V junaštvu, da nikdar ne omahuje. Htk jfpvi Jjfi* ner fursl^err) poln. esenska noč je, tožna in meglena. Krohotni v zraku glasi se gube. So ptičev potujočih li plemena, Ki proti jugu toplemu bežer — Nebo z oblaki lune svit obdaja, Kaj se godi, spoznati bo lehko : Vojakov množica, glej, sem prihaja, Vojakov ruskih, koji v boj gredo. Bog spremljaj potujoče vas junake, Bogato naj plati vam blagi čin, Naj srečno vaše vodi on korake, V ponos da bo potomcem vaš spomin 1 Vi prvi ste, ki bratov še pomnite, Ki v daljnem jugu v suznosti trpe, Slavjanu in kristjanu vi hitite Stoteroletno maščevat gorje! — 111 — In preko reke Dunaja se čete Do bregov Loma črnega spuste, Sočutje za s obrate in os vete Do Turkov vsakemu polni srce. Sovražni t6pi sproti jim grmijo, Divjaški meč in kletev smrt preti, Da prišleci v trenotji se zgrozijo, — Potem pa hrabro vsak naprej drvi. Al oh I kak6 že drug za drugim pada, Ker turške čete vedno se množe, Junakom vsa do zmag ugaša nada Vedočim, da zahman se vsi bore ! — A na konjičku kdo se tam vojuje, Kot hotel sam bi zmagat vojsko vso, In svojce z duhom novim navdihuje, Prestrašence oživlja s hrabrostjo? Njegov pogum in gibanje svedoča, Izurjen da junak v vojaštvu je; Ker vodstvo bitve njemu se izroča, O možkem njega duhu sodi se. A čudno nežna njega je podoba, Mladost že vsak njegov pokret izda, Oči gore mu z ognjem, in miloba Mladenška iz njegovih lic smehlja. — 112 — Prikazen ta je Turke vzplamcnila, Da bojaželjno vsem žare oči, Na-nj vojska vsa se je takoj spustila, Da curkoma iz ran mu teče kri. On ipak ne zbeži, zdaj stoprv besno Okoli sebe mahati je jel; Na enkrat sablja zapusti mu desno : V srce nekdo junaka je zadel. — Dan nagne se; že solncu pot se niža, Ki bleda lica padšim osveti; Poveljnik turški s spremstvom se približa Spoznat junaka, mrtev ki leži. Pod solncem Turku stvar je vsaka burka, Z nesrečo se šaljivo on igra, Junaška hrabrost sama gane Turka, Ganila tudi hrabrost ga je ta. Ime in rod želijo vsi spoznati Pokojnega, da njega počaste; Znamenje zaželeno poiskati Brez daljšega odloga se prične. Z njegove listnice množica zbrana Pozve in začudivši se strmi: Junak da zove naš se le — Ivana, Polkovnika kozakov donskih hči! 113 — V podobo bledo gledajo zavzeti, Spostljivost vzbuja ranjeno telo; Po tej izkusbi močno so zadeti, Da nežnemu se truplu klanjajo. Na polji jamo grebejo globoko, Vojaške vse jej skažejo časti, Orožje v mrtvo dencjo jej r6ko V znamenje možke nje junakosti. In čudo glej: podobo križa 6ni, Ki križ nad vsako znamenje črte, Križ prvi in po lastnem to nagčni, Na turškem polji urno posade, Križ, svetu ki naznanja, da knstjanka V samotnem grobu mirno tem leži. Ki je bila junakinja Slavjanka, Slavjanka neprestrašene krvi! , ■ -iy '« ' ■,?rm v t . cX3), Razpravni in >v pripovedni del. s* cull^i na noVcaa Jela dar). emu živimo, ali prav rekoč: čemu živim? — To je bilo moje vsakdanje vprašanje, koje sem sama sebi stavila za rana, odkar sem se jela navzimati prvih pojmov živ-»■ '*" * s •-, ' Ijenja, jela na tanje opazo- vati svet, a ne imela nikogar, ki bi me bil vzdramil iz temne moje zamišljen osti, provzrocene bas po gore stavljenem vprašanji. «Čemu živim!* — važno to vprašanje bilo je mnogo let jedini pozdrav, s kojim sem zoro vsakega novega leta sprejemala; in solzice, koje so zvesto spremljevale ta srčni moj vzdih, bile so jedini odgovor temu resnemu vprašanju, jedino tešilo, koje 118 — izvirajoče iz otožnosti moje duše moralo je zopet isto otožnost upokojiti, isto dušo samo razvedriti. Mineval ni dan, da bi ne bila premišljevala besede, koje je izrekel neki preslavni mož — brž ko ne v istem tožnem položenji, ko jaz, da se mu je srce zibalo od toge do toge. -- namreč Lord Bvron, eden največih angličanskih pesnikov, rekoč: »Življenje je bolenje, svet bolnica, smrt naša zdravnica*. Premišljevanje teh besed in menda njih resnice - vlivalo mi je v srce neko čudovito otožnost in oziraje se na modro nebo prosila sem je. naj mi ono razloži vprašanje: kaj je prav za prav življenje? čemu živimo? kaj je človek? od kod je prišel ? kam gre njegov pot ? — A vetriček je pihljal, oblački so nemo dalje plavali, solnce in zvezde so dalje lesketale in jaz sem zastonj pričakovala odgovora. Toda kar mi nebo in oblački niso povedali, to mi je tajni glas prirode z večnim svojim govoričenjem v srce šepetal in mi pravil: «Ljubi, misli in delaj 1 — Evo slike našega življenja; to stori in sladko ti bode življenje; odkrilo se ti bode, čemu človek živi in kaj njega pričakuje!« Krasne, svete, vzvišene besede temu, ki razumeva njih smisel, ki se jih drži vedno in vselej 1 — A kaj sem storila jaz r — Nisem jih razumevala in sem čem dalje in dalje vpraševala: čemu živim? \ — 119 — Pa s kakovimi občutki letos stezam roke tebi nasproti, dobro došlo mi letošnje novo leto! Z radostnim, upokojenim srcem kličem ti v pozdrav: Mnogo, mnogo mi daj preživeti tebi podobnih 1 Človeškega življenja cilj mi je zdaj jasen. Kako je ta cilj lep, kako vzvišen njega namen! Daj mi ga le popolnoma doseči! Da si lepo. ti življenje, sedaj še le razumevam to nerazumljivo mi doslej besedo; sedaj poznam' njega načela, njega sredstva, ustvariti iz njega zem-sko srečo. Težaven mi ni več odgovor na vprašanje : «čemu živimo**, nego težavno samo dosezanje pravega smera zemskega življenja. Da! ljubimo, mislimo, delajmo! in dušni mir in srčna zadovoljnost sta človeku zagotovljena. Ljubiti — misliti - - delati! Kdo ve na prvi mah za skrivnosti, koje so v teh " besedah, polnih življenja, skrite in tako rekoč zavezane? Ali trdim, da je blagost za življenje : ljubiti, misliti in delati, in da je ta blagost neskončna. «Ljubi!» meni morda kdo, »kako to? Mora li vsak človek ljubiti? Je li to tako neobhodno potrebno? h - Ljubezenski čuti, bralec, so mnogovrstni in med seboj različni. Človek, da le nekaj ljubi, da mu le srce ne samotari, temveč da se mu oklene katere koli zemske stvarice, ako k temu še pridruži ona dva k pravej sreči neobhodno potrebna pogoja, sre- — 120 — rnega se zovi; kajti dosegel je svoj cilj, svoj zemski poklic. Kako si neki moremo misliti katero si bodi srečo brez občutkov? Lepo zares in vzvišeno je boriti se na polji mišljenja in modrovanja, lepo in vzvišeno žrtvovati življenje svojej sladkej domovini, lepo in vzvišeno plavati z domišljijo po modrem nebu, po neskončnih planotah morja, ter v rahlih cvetličnih perescih premišljevati in občudovati velikost in modrost prirode. Da! vsa ta dela so lepa, vzvišena, — ali, ako predrzno misel ne bi spretnljevali občutki, mrtvo bi bilo vse to mišljenje, ne dajalo bi gorkote niti ploda 1 Vendar pak bi se upala trditi, da izmed vseh ljubezenskih čutov, obvladajočih človeštvo, ni osrece-valnejšega nego je oni, ki izvira iz dveh duš, ki ste iskri enega ognja, božjega, ki progreva vse stvarjenje. Kje bi bilo najti več veselja, veče zadovoljnosti, kakor če človek najde človeka, koji je enakih mislij. enakih občutkov, enakega srca, kojih dveh bitij za-dača je: skrbeti vzajemno za sebe v telesnem, kakor v duševnem oziru, da si podaljšate življenje, cla se čem bolj obrazujete, čem bolj duh si vzvišujete, da v čem dovršencjših telesih i dušah bliže pridete končnemu viru vsega: božanstvu. Tudi Sokrates trdi, da ni pota, ki bi dušo izvodil v oblast neumrjočih blagostij, če ne onega. po kojem nas vodi prava ljubezen. 121 — «Ljubezen moje madonne». piše Petrarca, »prepričala je i mene ljubezni in me naučila, na pravi način Boga ljubiti*. Pa le ozrimo se na literarna polja raznih narodov, ter vprašajmo pesnike, te učitelje človeškega gorja: komu so oni podavali prve vence svojih poezij, -- in odgovorili vam bodo: ljubezni. Tedaj nežnim, srce stresajočim besedam, lepim, vzvišenim izrazom, milim, do solz genočim melodijam, kar vse nam daje duševne zabave in tešila za življenje, vsemu temu bila jim je ljubezen učiteljica; brez nje ne bi bilo teh krasnih cvetov človeškega duha. — In vsa ta rahločuteča bitja, vlivajoča burje in sladkosti svojih življenij v goreče besede poezije, ktera je vsakemu narodu najboljši literarni zaklad, vsi ti veleumniki in proroki narodov morali so sami goreče ljubiti, tehtno misliti in z deli svojimi truditi se. Kaj jim je pomagala vsa velikost njih domišljije, vsa njih gorečnost za lepoto in blagost, za vso prijetnost in okusnost. ako jim ne bi bila ljubezen vnemah in zarila domišljije: Tudi največi veleum ne dospe do dragocenih pridobitev človeškega znanja, ako ga ljubezen k svojemu predmetu in k preiskavam vedno ne podbuja. Ali tudi ljubezen sama ne bi zadostovala k življenju; treba, da jo spremljava tudi domišljija, mišljenje. Ljubezen sama spodbuja čute, a misel 122 ustvarja cilj ljubezni, ter mu daje nekakovo določeno podobo, kakor tudi uči način in pot, po kojem se pride k svršetku. Misel in občutek, misel in ljubezen sta nerazložljiva; kakor bi mi misel brez občutka hladna, mrtva ostala, tako bi občutek sam brez jasnega zavedenja vzroka, brez nacrtanega načina in določenega predmeta bil samo trenoten, mimogreden, minljiv. Misel daje občutku telesnost in stalnost v besedah, podobah in dejanjih. Zato je k pravemu dejanjskemu življenju poleg ljubezni in misli še marljivega delovanja treba. Vse troje se mora v eno celoto vezati in enakomerno sodelovati: ljubezen, misel in čin: stoprav vsa ta trojica daje življenju konkretno podobo in veljavo. Pravega dela — in to je življenje - - brez ljubezenskega čutjenja, brez mišljenja ni si misliti. To vse pak me utrjuje v sodbi, kojo sem izrekla s početka, in kojo smatram za geslo človeškega življenja: ljubi, misli, delaj! Naj učeni preiskujejo, kteri teh ciniteljev se jim vidi v življenji močnejši od drugega ; meni kot ženski ne zdi se nič pretiranega, ako trdim, da je ljubezen glavni teh ciniteljev. Prava ljubezen zdi se našemu spolu jedina zemska vlast, vredna, da kratkoživni človek napina vse svoje sile, prisvojiti si jo. Saj je vendar pri vsem raznem človeškem delovanji glavni, skoro jedini cilj: upokojiti si srce, kar se godi s tem, 123 da si srce najmilejšimi in najhladnejšimi čuvstvi napolnjujemo in bogatimo. Konci vendar le v tem obstoji prava človeška sreča. Z željo torej, da to srečo i sama doseženi, kakor tudi moji rojaki Slovenci, poklanjam jim k početku novega leta te-le vrstice v vezilo, s pristavkom, da je moja največa čast in slast, moj prvi ponos in uzor mojih mladostnih sanj : biti do slednjega svojega vzdihljaja vredna hčerka matke Slovenije, ktera me je izbrala za svojo. on^i ^cnsl^ccja dnevnik, a. Novela. avadno, tristopetinšestdesetdnev-no leto smo danes nastopili. Lansko leto bilo je za eden dan daljše, nego letošnje, tako da bode letošnje imelo za eden dan manj veselosti, pa tudi manj žalosti od lanskega. Jn kdo ve, koliko bolečin bode s tem polajšanih nesrečnikom, ki so letos obsojeni v solzah se topiti: Italijanski pesnik Sil vi o Pellieo harem pravi, da kdor je prestal eden sam dan prave otoznosti, imeti mora uze pravi pojem o nesreči, in mora občutiti sočutje do vseh onih, ki trpe. Če tedaj otožnost tako neskončno onesrečuje človeka, katera je vendar-le duševna bol. koliko več 125 — morajo toraj druge nesreče trpljenja provzročati, koje tako raznovrstno in tako obilno tarejo ubogo človeštvo ? Onim pak, katerim življenje polje od veselja do veselja, od radosti do radosti, kaj njim mar, da jim letošnje leto odvzame eden dan veselja r Saj jim koncem veselega leta pričenja drugo, menda še ve-seleje. In tako se jim redoma vrsti leto za letorii, nikdar gledajočim trpečih svojih sobratov. Pa čemu bi tudi oni, temno gledajoč na revščino sveta grenili si sami slast brezskrbnega življenja: Da človek le enkrat živi, predobro jim je znano, a znano tudi, da bi jim bilo pozneje zastonj obžalovati, kar bi sedaj zamudili. Vendar pak, hvala Bogu, malo jih je takih, ki bi mogli z življenjem tako se bahati. Vsaj kakor me moje dosedanje še majhne izkušnje o življenji uce, vsak človek, bodi si katerega koli stanu, nosi svoje gorje. Nemirno človeško srce je pač tako ustvarjeno, da. naj se ono topi še v taki obilnosti vsega, in naj mu še tako milo smehlja sreča, ono vendar biva vedno nemirno, vedno po čem novem hrepeni. Tako na vse zadnje revežu kakor bogatašu, srečnežu kakor nesrečnežu velja ena sodba o svetu'. da je on vendarle «dolina solz*. Sploh sem jaz o zemskej pravej sreči jaka ne-vernica postala. Naj se temu-le ziblje na ustnicah — 126 — veselo smehljanje, naj le oni svoje vedro čelo ponosno vzdiguje, in ta-le brezskrbno upijani svoje srce sreče in veselic, ali ga bodem zavoljo tega imenovala srečnega? Nikakor ne! — Goethe je bil kot najsrečnejši človek od premnogih zavidam In kako ne bi bil? Bil je na dobrem glasu, slavili so ga daleč in blizu; užival je najbolje zdravje; bogatstvo in naklonjenost mogočnikov ga je obdajala: a vendar je najti mest v njegovih spisih, kjer se pritožuje, da v celem svojem življenji ni užival pet tednov čistega veselja! In koliko takih izgledov najdem, da le nekoliko pazljiveje ogledujem svet! Toda, kaj meni mar za svet? Ima-li moj dnevnik nalogo, zgodovino, krvavečo zgodovino človeštva pripovedovati, a ne tem več nekoje dobe moje mladosti, nekoje tajne vzdihe, in nekoje skrivne želje mojega zapuščenega srca razodevati? Kajti moja želja je, tebe, mala knjižica, smatrati in hraniti kot eden del mene same, kot oni del, ki tako rad omaguje, moj spomin! Glej, kot tak, kot svoj lastni spomin bi te rada smatrala, kot spomin na mojo mladost, kot spomin na ona občutljiva leta, ko človeku srce velja za vse, pamet pa in dolžnost za pristransko stvar! Prišla bode, upam, tudi meni enkrat ona doba, ko bodem mirno živeč, imela za sanje vso svojo preteklost. Ondaj mi bodeš, ti knjižica, stopila pred oči in mi vzbudila one davnopretekle spomine. 127 — Z novim letom tedaj začinam svojo pismensko izpoved, ali bolje rekoč svoje pismeno zaupanje proti tebi, neobčutljiva knjižica; kajti ta dan zdi se mi najprimernejši k takemu početju. A prašati nočem, kakov da bode njegov konec, ne s čem bodo napolnjeni tvoji predeli — ne maram in nočem tega vedeti! Nočem s tožnim premišljevanjem svojim segati v skrivna dejanja roke, mene in kar nas na zemlji živi, vladajoče. Saj, kakor ni najti dveh cvetlic, dveh dreves, dveh obrazov, dveh duš, ki bi si popolnoma bile enaki, tako tudi v življenji ni najti dveh časov, dveh dnij, ki bi si bila v vsem podobna. Po kratkej blaženej, jasnej dobi pridejo zopet dnevi težav in zalostij. Sladkim, mirnim sanjam mnogokrat sledijo burne sanje, polne groz in strahov. Tako se godi v življenji, in enako se bode tudi meni godilo. Ali prenašati hočem se navaditi! Hud je bil današnji dan. On se je odlikoval s posebno zimsko silo. Veter je bučal s tako grozovito strašljivim glasom in stresal tako močno gola, pusta drevesa ter hišno zidovje, da človek v gorkej sobi sede je moral meniti, da so kakovi siloviti duhovi iz svojih grobov vstali, in da iz gole zavidnosti proti živečemu človeštvu hočejo svet podreti in porušiti. Takov utis je na mojo dušo storil večerni mrak današnjega dneva, ko v dobro zakurjenej sobi sede. 128 čelo na stekleno okno pritiskaje, zrem v skoraj uze nočno tmino, kako divji sever velo listje, edini borni ostanek nekdanje lepote nasproti mi stoječega drevesa, neusmiljeno stresa ter od tal do mojega okna in od okna visoko visoko nad hišno streho kot razkačen vznaša in od tod zopet gori in doli. A Bog zna, do kedaj bi bila ondaj ostala v čudne misli utopljena, ko ne bi me bil iz njih predramil veseli krik četverih otrok, ki so se med seboj igrali v mojej bližini. Dolgo in dolgo sem nemo poslušala nedolžno kramljanje četverih črvičev, čude se marsi-kteremu modremu njih prašanju in odgovoru. Pri tem sem se prepričala, koliko nežneje in sveteje so pre-mnogokrat priproste misli nedolžnega otročica napram tobkokrat pokvarjenim osobam, katerim je domača odgoja otrok dostikrat izročena. Ali ena misel vzbuja drugo, in na konci misli vzbujajo občutke. Cegavi in kaj so meni ti otroci r - Ta misel mi je pregnala milino, kojo sem čutila ' pri gledanji njih nedolžnega igranja. Ta misel mi je zatemnila čelo, skrčila srce, solze v oči privabila. En pogled na preteklost, drugi na sedanjost, tretji na neznano in negotovo mojo bodočnost, in mojega življenja podoba stoji mi pred očmi. Majhen otročič sem bila, ko sem izgubila mater, in to tako majhen, da kolikor se trudim s pomočjo spomina vpodobiti si nje obraz in lastnost svoje rodi- 129 — teljice, vendar si je ne moreni predstavljati niti toliko, da bi zamogla s prepričanjem vzklikniti: Imela sem i jaz nekdaj nekoga, ki me je ljubil, pestoval in ljubkoval tako, kakor vas, presrečni otročiči, zdaj neprestano boža in neguje ljubeča vas materinska roka. Imela sem tudi jaz nekdaj svojo mater, ktere se več ne spominam! Pač pa se spominam pretečih pogledov mačehe, njene osorne, trde, pri vsakej priliki zapovedujoče mi besede; spominam se nemare-čega mojega očeta proti meni, vidim njega umirati in me priporočevati varstvu one brezsrčne ženske, ki navidezno ganena obetuje, pri njegovi postelji kleče, ostati mi tudi v bodoče, kakor doslej «ljubeznjiva in skrbna mati in odgojiteljica». Tega je uže pet let minulo. Pridno in gospodinjsko je res ona za-me vedno skrbela. In kako tudi ne bi? Saj sem dobra varuhinja četverih njenih otrok, mojih polubratov in polusester. In v takej družbi izginila so mi otročja leta, brez smeha in brez radosti, brez one brezskrbne ve-selosti, ktero večina otrok neskaljeno uživa. A meni je ona.bila zabranjena. Da bi se bila smejala, smrten greh bi bila učinila v očeh svoje mačehe. «Resno se mora človek vesti, solziti se raje nego pa smejati. Vzrokov imamo dovolj k solzam, zaradi obilega števila naših pregreh!* Tako je ona rekala in mi znala vzbujati jok. Jaz pak sem se solzila, bridko 9 130 solzila, če tudi le z otročjimi solzami za — tuje grehe! Bodi še tako težaven, bodi še tako brez konca in kraja dolg dan, vselej proti njega koncu se oglasi mili večerni zvon. In našemu življenju ne godi li se mnogokrat baš enako? Viharna in obupa polna je dostikrat življenja pomlad, a miren, kakikrat celo srečen življenja daljni tek. Čudna misel, čudna nada, koja se mi je danes v prsih oglasila in koja, ne tajim, me je zazibala v sladke, da-si tudi morebiti varljive sanje glede moje bodočnosti. Zakaj ne bi smela tudi jaz napajati si mlado dušo z upi in si tako z njimi nekoliko raz-vedrevati svoje mladostno, s temnimi oblaki nezgod krito nebo? Iluzije, domišljavanja, kako to, da baš danes ste se jele na mojem nebu prikazovati ? -Iluzije, domišljavanja, čemu ta vzdihljaj ? Mora-li vse. kar jaz o svojej bodočnosti naslikujem sebi v tešilo, biti iluzija? In ko bi tudi tako bilo, kaj pa zato? One mi vlivajo začasni mir v otožno srce, in to tudi nekaj velja. Zato se mojemu ukusu vidi popolnoma opravičen izrek Viktorja Huga, ki o tem govore pravi: «Po njih izgubah — po izgubah iluzij — življenje izgubiva svojo veljavnost, in brez njih več ne bi vredno bilo dalje živeti«. In res, niso li iluzije, domišljije, skoro tako potrebne malo veselemu na- 131 — šemu življenju, kakor zrak, koji dihamo: Ni-li stokrat pametneje in zdraveje, domišljijam v oblast se podajati nego obupu v naročje? slutiti neko daljno srečo nego omagovati pod tego nadlegujočega nas gorja? Kar se enemu vidi neumnost, drugemu oholost, tretjemu človeška slabost, domišljevati si oddeljeno srečo, vidi se meni dar božje previdnosti, poklonjen človeštvu, da lože nosi breme svoje usode. Iluzije jetniku olajšujejo težke verige sužnosti; iluzije dajejo tudi najnesrečnejšemu človeku nekojo notranjo zado-voljnost, katera mu zopet pogladi zgrbančeno čelo in mu v dušo viije novo moč k daljnej borbi življenja. Uže vslecl njih samih vsaki izmej nas čuti nekaj radosti in nekaj srečnih trenutkov ! Kako lepo na priliko je prezirati lastne napake in sebe misliti, bodi-si tudi eno samo uro, kot popolno bitje! Ni ga človeka, ki, naj bi bil še tako grd in spačen po životu, ne bi menil, da je lep, in ne bi mislil, da je v drugih vzbudil simpatijo do sebe. In ko bi tako ne bilo, svet bi se prenapolnil obupnikov. Recimo kojej devi, da je «lepa», ali kojemu mladenču, da so njegovi peresni proizvodi "izvrstni« in da mu obetujejo bodočnost cvetoče slave, verovala bodeta na prvo besedo; ne bode jima treba tega ponavljati. O človek, človek, v ničem nisi tolik mojster nego v prevarjenii samega sebe! Vzemimo tedaj svetu domišljije, ali bi 9* — 132 — potem še bila ljubezen? Bi-li imeli narodi še svojih junakov ? In moje življenje, kakovo bi pač ono bilo, ko ne bi neprestano po mladej mojej glavi rojile domišljije? - - Pač žalostno! A tako v neizmernej svojej otožnosti uživam mnogo lepih trenotkov, in to ta-koršnih, da bi jih ne hotela zameniti za marsikatero darovano mi tešilno besedo. Tako na priliko me danes celi dan spremljava misel, da bi vendar utegnil tudi meni še posijati kedaj kakov žarek sreče. Misel ta pak me je vzdrževala celi dan vedro, in danes v noči gotovo kaj lepega sanjam. Utrujena sem, in kaj dobro bi zmučenemu mojemu životu ugodila mehka postelja. Toda moj duh bedi; zaspanec se še noče mene polastiti. Zato hočem raje darovati urico časa svojemu dnevniku, sedaj, ko je moja fantazija še vsa v ognji prežitih veselostij, namestu da bi brez spanja merila dolgost in širokost svoje postelje. Današnji dan, ta je bil dan, meni pomenljiv in znabiti da enkrat tudi nepozabljiv! Saj sem v njem postala lastna svoja gospodarica, ter prvič stopila mej svet, v javnost, in prvič spoznala, da je svet lep. da je življenje lepo. Uže početek tega dneva je bil jako originalen in meni nenavaden. — 133 — Odkar so mi namreč odločili za spalnico maj-heno sobico, oddaljeno od stanovanja hišne družine — in to uže tako davno, da sama več ne vem, kedaj je bilo —, se ni živa duša nikdar zmenila, kedaj da v jutro vstajam. Ali ob petih v jutro, ali ob desetih, vedel ni nihče, niti ni nikdo o tem kaj popraševal. Spala sem vedno tako dolgo, dokler je namreč moj život zahteval spanja. Četrt ure je manjkalo do sedme, ko se danes jutro vzbudim. Baš sežem po svojo molitveno knjigo, da po svojej navadi opravim svojo jutranjo molitev, ko se mi zeli, da je nekdo na vrata sobe potrkal. Oglasiti se nisem hotela. Gotovo sem se zmotila, sem si mislila; kajti kdo bi se mene uže na vse zgodaj spominal ali pak me celo potreboval ? Dalje nisem utegnila z mislijo, in vrata se odpro brez mojega dovoljenja. Bolj pa nego trkanje me je presenetila prikazen, katera se mi je prijavila skozi odprta vrata. Lastnim očem nisem verovala. Stala je pred man o j praznično oblečena — bila je nedelja — in resno, modro se držeč — moja mačeha! «Irma», začela je govoriti, «danes baš dopolnjuješ svoje osemnajsto leto. Od tvojega očeta prejela sem povelje, strogo te čuvati do današnjega dne; od danes naprej pa te prepustim varstvu tvoje lastne pameti, tvojemu lastnemu vodstvu. Dobivala, bodeš vsaki mesec namenjeno ti svoto denarja 134 — za svoje potrebe; s stanovanjem in s hrano pak ostane kakor je bilo do sedaj. \~oščim ti k tvojemu rojstve-ncnm dnevu poštenega soproga, kakor je bil moj mož, tvoj oče!» Rekši obrnila se je in izginila. In kaj bi naj dalje napisovala, kakšna čuvstva je v meni zapustil ta obisk? Dosti bodi, ako rečem, da ona niso bila ne prevesela pa tudi ne prežalostna. Vedno pak mi je po ušesih donela zadnja nje beseda: «voščim ti poštenega soproga*. Tako! Soproga, soproga! Ali sem pa uže godna za možitev? — Smem-li tedaj še upati spremembe v svojem življenji, mile spremembe, katera bi napolnila z nepoznanimi meni do sedaj čuvstvi to pusto moje srce, in bi me privezala s sladko, neprisiljeno vezjo na življenje? — Kaj pak naj storim, da se prikupim možu, katerega srcu bi se moje rado udalo? Kakošna sredstva naj k temu porabivam? Znabiti lepoto, ljubeznivost? — In s takim samogovorom sem bila zgotovila svojo jutranjo toaleto. Nehote približam se zrcalu, nepremakljivo zrem nekoje minute va-nje, na mojo celo podobo, ki se je v njem zasvetila. Dobrodejen je bil utis tega pogleda. Pojde, pojde, sem dejala, in če že z drugimi sredstvi ne, z zapeljivostjo moje lepote bodem gotovo očarala katero si bodi možko srce. Na večer sem bila povabljena na besedo. To je bilo veselje! Več mi ni treba kot nekdaj za vsak — 13 5 — korak, ki ga delam, prašati dovoljenja. Jaz hočem iti, in nihče moje želje ne ustavlja! Iti hočem in tako se nališpati. da bodem lepa, tla bodem zapeljiva, da bodem dopala ! Dopasti hočem ! Mlada sem, in zdaj je čas, da poravnam preteklost, da s prijetnim mladostnim uživanjem preprogo razprostiram za svojo prvo solzno dobo življenja. In navdušena po teh čuvstvih sem ponosno nastopila razsvitljeno sobano, ki je mrgolela odličnih o-ostov. Glavo kvišku držoč, merila sem koj z enim pogledom zbrano društvo, ki me je osupneno gledalo in je mej saboj šepetalo. O čem so si govorili, ni bilo težko uganiti: o mojej prikazni v javnosti in o mojej lepoti. O mojej lepoti? — Se-ve da, mojo lepoto so občudovali. Glas pohvale me je koj pri mojem vstopu v sobano pozdravljal. Kako je krasna, sem cula se glasiti iz mnogih ust! O jaz sem vedela, da rudeča kamelija, koketno postavljena v sredo mojih črnih lasij, se mi bo dobro podajala. In prijetno sem se ondaj zabavljala. Kar je bilo mladine moškega spola, bilo se je nabralo okoli mene, in vsak mi je bil prijazen, in vsak je imel za-me lepo, pohvalno besedo. 1'osebno neki mladi bogato napravljeni gospod, rudečega polnega lica, srednje velikosti, mi je bil kaj prijazen, in mi je govoril tako mehke besede ter se vedel tako ljubeznivo z menoj, da sem s početka celo mislila, da se z 136 — menoj šali. Ni čudo; ker odkar živim, ne vem. da bi mi bil kdo govoril tako iz srca, kakor bas ta mladeneč. In meni je bilo to obnašanje nenadejano in nenavadno, «Irma», zašepnilo mi je poleg mene sedeče dekle, moja tovaršica, «danes očaruješ vsacega, ki se tebi približuje; celo bogatemu morskemu stotniku si očarala srce, kar ni dosegla nijedna tvojih vrstnic. Voščim ti srečo !» Začudjena sem jo pogledala, ker je nisem razumela. In baš hočem pojasnila, ko mi iz ust ukrade besedo dvoje velikih črnih očij, ki ste me izpod visokega čela samotno sedečega mladenča gledale tako milo, skoraj proseče. Za trenotek ustavim svoj pogled na obraz, ki druzega v resnici ni izraževal. kot dobrohotnost in otročjo nedolžnost, kakor pra-šajoč ga, česa želi od mene. A on, namesto da bi me nadaljeval pogledovati, kar so drugi mladenci storili, obrnil je svoje oči v tla in močno zarudel. «Kdo je oni mladeneč*, sedaj ogovorim svojo sosedinjo. — «Sveti Alojzij*, mi ta odgovori, in se poredno nasmeje. Jaz pak sem jej pomagala smejati se in bila vesela. Tako je izginil večer, krasni večer, in bližala se polunoč in z njo čas odhajanja. Morski stotnik bil je moj spremljevalec, in zdaj spet samotna v svojej sobici sedim, zvesto poročevaje tebi. knjižica, toliko 137 — prijetnosti in zabave. Ljubeznive besede morskega stotnika mi še prijetno done v ušesih, a pri srci vendar še nič onega ne čutim, kar pesniki opevajo kot ljubezen. Zato ne vem, kako se zove čuvstvo, ki je čutim do tega tujca, a ljubezen uže ni, ker v njem ne občutim čisto nič osrečevalnega. Bog si vedi, kaj pak sedaj misli in kakšne utise je napravil ta krasni večer onemu čudnemu mladenču, « svetemu Alojziju», njemu v resnici prikladno ime. Kak6 bedasto se je obnašal v tako prijetnej in veselej družbi; kar z nikomer ni govoril, in za-me, za mojo lepoto, je bil ves nem ! ''Deviška duša je podobna razcvelej roži: utrgaj jej eno pe/esce, vsa druga se koj za njo osp6». Irma, ali poznaš te besede? Ali še veš, v katerem srci se je ta misel rodila? — Neskončna materinska ljubezenska skrb do svojega otroka jo je v njem spočela, in vela roka umirajoče tvoje matere jo je tebi v spomin na papir pokladala! Da! s temi besedami je ona, blaga žena! pričela pismo, koje je meni posvetila in naročila meni je izročiti, brž ko k pameti pridem. In večkrat sem zvesto prečitavala to pismo in je večkrat k ustom pritiskavala, ter močila s svojimi solzami mesto, kjer me blagoslavlja in se mi poslavlja z besedami: «Irma, bodi blaga, ostani poštena tudi tedaj, ko se 138 ti bo svet klanjal in hlinil. To izpolni, in materin blagoslov bode te spremljal po vseh potih tvojega življenja*. Uboga mati! si-li morebiti slutila usodo svojega otroka? Si-li slutila, da bodem jaz, tvoj otrok, dal se od sveta zmotiti? Oj, gotovo! Umirajoči ljudje včasih slutijo bodočnost svojih dragih, od kojih so prisiljeni večno se ločiti. O mati, mati! kaj iz mene še bode, če en sam in to prvi veseli večer mej svetom prebit me je tako spačil in spremenil, da sebe skoro več ne poznam ? — Sem-li jaz v resnici pisateljica onih včeraj napisanih stranij, koje sem danes dobila in čitala v svojem dnevniku? — Ali so moje one besede, one misli, ona čuvstvovanja? — Naj le temu vprašanju okoli mene odgovarja nema tihota, in naj me tudi za trenotek zapusti moj spomin, tako da bi popolnoma pozabila včeraj prežite dogodke, moja pisava, originalna moja lastnoročna pisava, kojo imam pred saboj, me ovaja, mi z ironičnim glasom očita: ti si, ti si ona gresnica in nihče drugi! Sram me je samo sebe, sram poštenih ljudij, ki so videli mojo oholost, gledali moje nedostojno obnašanje. Proč s temi listi, iztrgam naj jih iz svojega dnevnika! Izpred očij mi, vi svedoki mojega spačenega mišljenja in čuvstvovanja, vi, ki sramoto delate drugej ondešnjej pisavi, vi, ki skrunite moj dosedanji značaj, vi, ki ste prvi madež 130 — na vedno mi dosedaj spoštovanem maternem spominu! — Ali ne; ostanite! Večno ondi neizbrisane ostanite ve, besede, in kazen bodite mojej lehkomiselnosti! In ti o svet, ne boš me več zapeljeval, ne, več se ne boš veselil moje naklonjenosti do tebe ! Saj vem, da kakor nisem imela do sedaj duše, ki bi me bila razumela v otožnosti, ne roke, ki bi bila otrla moje solze, tako tudi sedaj v mojih nevarnih mladostnih letih ne bi se dobila prijazna roka, ki bi me čuvala pogubnih potov, po kojih bi me zapeljivi svet zavodi] Zato hočem biti od danes naprej stroga, neusmiljeno stroga v vsem mojem bitji in dejanji. In ti srce, o ne upaj, da boš še smelo kedaj strastem se udajati; da, niti najmanjšej ne. Dobro si to zapomni ! Kaj je meni? — Mili Bog, o ti mi razkrij, kaj mi je, ker si sama ne morem raztolmačiti tega sedanjega duševnega stanja. Gotovo stokrat uže sem pre-udarjala in premišljevala to svojo notranjo spremembo, ali vedno in še zmerom mi ona ostaja tajnost. Danes pak mi je posebno neizrečeno čudno pri srci; solzila sem se uže, in ne vem zakaj; umreti si želim, koj, koj svet zapustiti, in vendar živeti še mnogo, mnogo let! Zdaj se mi vidi svet tako lep, priroda tako vabljiva, a zdaj me skoro strah obhaja, da na tako neizmernem prostoru zemlje, tako sama, tako sama — 140 — živim! Od kod, od kod so, prašam, te spremenljive in raznovrstne prikazni moje duše r Da sem otožna, to ni nič novega; saj ta lastnost me menda uže od rojstva spremljava kakor krstno moje ime, koje od takrat nosim. Ali zdaj se jaz čutim še nemirno, neskončno nemirno, in to po onem nesrečnem večeru, ko se je mojim očem odprl svet in so se z njim mi odkrile brezštevilne slabosti, kojim se človeštvo udaja, in za koje nisem preje vedela. In vendar me vest več ne peče zaradi onega večera; potihnili so glasovi očitanja zaradi moje pregrehe. O, nebesa so milostljiva, in hladni dih pokoja puste vejati na skesana srca! Pokojna mi je vest, in blagi ponos zmage jo zdaj oblažuje. Le duša in srce sta mi nepokojna, in boji, koje bojujem, da ju pomirim, so mi potrti duh, otežili život. Kaj je to: — Še enkrat molim te, o Bog, daj mi spoznati to novo temno prikazen, ki muči moje življenje! Danes praznuje katoliški svet največi praznik vsega leta. Zato zvonovi tako veselo in ob enem tako milo pojo ter ljudstvo vabe k pobožnosti. Človeku se danes nehote vesel čut vzbuja v prsih. Nebo je tako čisto, tako jasno, solnce tak6 toplo, da menimo, da praznujemo Duhove in ne Velikonočne praznike. V" meni pa se danes nekaj posebn0 SVe- — 141 — tega glasi, kar mi še živeje nego navadno pričuje, da biva neko više, mogočneje bitje, nego smo mi zemljani, in da tam nad zvezdami mora biti oni kraj, po kojem blage duše hrepene, oni kraj večne ljubezni in miru! S kako koprnečim srcem sem se danes ozirala po čistem nebu, ugreznena v premišljevanja, kako lepo mora vendar biti tam gori, kjer je vse sveto, vse čisto, kamor ne sega licemerstvo niti ničemur-nost sveta. Pri teh mislih pak se je v meni vzbudilo hrepenenje, povzdigniti se v one jasne, svete višave nebes, a neizpolnjeno hrepenenje rodilo mi je solzo v očesu, kar znači mojo udanost v nevidno oblast, kojej moram biti podložna. In proti večeru, ko je solnce zašlo za gore in se je nebo zdelo ognjeno od slednjih žarkov takč lepega današnjega solnca, ko so jele zvezdice tu in tam kakor majhni biseri po nebu blesteti in so zvonovi raznih cerkva z veseljem naznanjali, da je tudi jutre cerkveni božji dan, takrat, pri tak6 čarobnem trenotku prirode na oknu sloneč, širilo se mi je srce, občutki so v njem prihajali in odhajali, in želela sem poleg sebe imeti človeka, s kojim bi opazovala to krasoto prirode, s kojim bi delila vse te občutke, kojih, kakor čutim, zaradi njih preobilosti ne morem sama prenašati. Oh, en sam pogled, en sam pogled, šepetala sem 142 — sama s seboj, ko bi se sedaj dobil, ki bi se vjemal /. mojim pogledom, en pogled, koji bi bil tak, da bi me prepričal, da še nekoga v tem trenotji navdajajo mojim enaki občutki, in zdi se mi, da bi hvaležna bila slučaju za srečni trenotek, ki bi ga pri takem pogledu užila. Knkrat pomnim, samo enkrat v svojem življenji, da bi bila srečala obraz, videla oči, koje. menim, bi mogle v tem trenotji takov užitek mi darovati. Ali joj, takrat bila sem zaslepljena, in zvala sem bojecnost, krstila neduhovitost, kar je bilo blagost in čistost duše, koje lastnosti so sijale iz onega mirnega in globokega pogleda. A sedem dolgih tednov je uže od takrat preteklo, in sedemkrat sedem juter sem se vzbudila z nadejo, da bodem vendar enkrat znabiti videla onega neznanega mladenča, srečala ga in s prijaznim svojim pogledom odškodila ga za moje posmehovanje onega večera, in uže sedemkrat sedem večerov prevaljena, ponižana ulegla sem k počitku. Pravijo, da ni usode na svetu; da vse, kar se človeku pripeti in kar dovoljuje ali nasprotuje njegovim željam, so le slučaji slučaja. Jaz pak trdim, da mora biti kak hudobni duh, ki preži, kje in kedaj bi nas uboge prebivatelje zemske spravil v nejevoljo. Kaj, ko bi le enkrat, samo enkrat videla onega mladenča, in to le za miglja;, le tako mimogrede, da bi on sprevidel iz mojega vedenja, da nisem več tista, koja 143 — sem bila oni večer. In ko bi tudi on pri tem srečanji videl bridki moj kes, slutil mojo pokoro, da, ko bi se tudi on posmehoval mojemu ponižanju proti njemu, vse, vse bi raje prestala nego da bi vedela, da me on pomiluje, da me pomiluje zavoljo gizdavosti mojega duha. Kajti človeška ošabnost od kod prihaja ? — Od ničesar drugega nego od uboštva duha. Človek, ki se rad bavi z visokimi mislimi, ne bo nikdar pal tako nizko, da bi se udal tej usmiljenja vrednej človeškej slabosti! In baš njegovo mnenje o meni se gotovo suče okoli te nevredne lastnosti. Gorje meni! Oh zakaj, zakaj ga ne morem videti? Usoda, usoda, kako si z menoj neusmiljena! Neusmiljena da, in kruta si proti meni. Njega, nesrečnega morskega stotnika, kojega vsaki dan bolj črtim, njega vidim in srečavam, kaderkoli moram iz hiše. Celi dan se on sprehaja okoli oglov našega stanovanja, tako, da celo čistega zraka in lepega razgleda iz mojega okna ne morem več uživati, ako nočem, da se moj pogled sreča z njegovim, meni tako zo-pernim, meni tako grozovitim! Oj, zdaj se mi razkriva, zdaj začinam razumevati vzrok moje sedanje notranje nemirnosti. Z ene strani me mučijo čuvstva črtenja, z druge čuti hrepenenja, čuti osramotjenja, čuti hrepenenja po sprijaznenji! Kaj je človek, kaj je življenje? — Vojak je, kateri dobro oborožen mora vedno prežati na troje — 144 — svojih največih sovražnikov, in /. njimi do smrti se boriti: z življenjem, z usodo, s samim seboj; a največa in najhujša borba je slednja : s samim seboj ! Pripravi se, le pogumno se pripravi na boj, duša moja! Slutim, da moja nova doba življenja hoče početi s trdno borbo. A kaj meni to, ki sem uže vajena boja, trpljenja? Trpi naj, kdor je rojen k trpljenju; saj bridkosti mu niso več na posled tako grenke, ker jih je uže vajen, ker je v njih društvu tak6 rekoč, vzrastel, ker ni nikdar poznal veselja! Pa kaj srce, kaj občutki? Kdo bi se na-nje oziral ? Saj tudi oni s časom ne bodo več otožnosti sužnji; čas, izkušnje, trpljenja bodo jih okamenili! Stotnik mi je pisal, revež ! To je pismo, polno ljubeznjivosti, polno zaroteb in priseg, da je njegova ljubezen do mene prava in istinita! Pismo pa končuje s tako obupnim javkanjem, da namesto bi mi ono vzbudilo čuvstvo ganenja ali vsaj pomilovanja, vzbudilo je v meni le nekaj smehu podobnega. Da pa ta utis njegovega pisma ne prihaja iz moje hudobije ali iz moje porogljivosti proti njemu, priča mi je Bog. Saj ga pomilujem, iz globočine srca ga pomi-lujem ter obžalujem, da on trpi zavoljo moje trme. Nesrečna ladija, ki ga je sim pripeljala, nesrečni trenotek, v kojem je mene srečal! Ali pameten človek, ki ima srce in glavo zdravo, smejati se vendar 145 — mora čudnemu slogu njegovega pisma in pretiranim vodenim frazam, v kojih izrazuje svoja čuvstva. Jaz sicer nisem zvedenka v ljubezenskih pismih, saj je to njegovo pismo prve take vrste, koje sem dobila; gotovo pa je —vsaj po mojem razsodu — naloga takega pisma, da ono samo visoke, nežne občutke v prejemniku vzbuja. A kako čisto nasprotni navedenim so oni, koje čutim po prečitanji njegovega pisma! Preje je bila milostljiveja, nego je zdaj, moja sodba o njem ; zdaj pa je takošna postala, kakoršno si jo je sam s svojim pismom zaslužil. Da, da! ljubezen tega človeka je ali nasledek njegove lenobe in dolzega časa, ali pak umetniški proizvod nezdravega branja. Ha! in jaz naj takej ljubezni svoje nagnenje podarujem r Jaz naj združujem svojo roko z roko človeka, koji morebiti iz same lahkomiselnosti trdi, da ljubi? — O ne, ne! raje hočem večno in stokrat samka ostati, nego udati se njegovemu snubljenju in si prezgodnji kes nakopati na glavo. -- Je-li pametno, da se tako groznim mislim udajam r Jaz ga itak nikdar ne bodem ljubila, on mene nikdar ne bode imel v vlasti! -- Maščevalna beseda, ah ! in meni tako dobrodejna. Dobrodejna, zakaj r — Zat6 ker zdi se mi. da se z njo usodi vsaj nekoliko maščujem za vse, kar je ona mene v teku dveh mesecev mučila in me še vedno dalje muči. Pa, moj Hog, tudi za bridko slutnjo, s kojo mi 10 — 146 — ona sedaj navdaja uže nekaj časa srce, za slutnjo, da enkrat, oj, in to morebiti kmalu, ne bode mene ljubil oni, kojega bodem jaz z vsemi močmi prve ljubezni. — Zato proč mehkoba srca! Z nikomer nočem imeti usmiljenja; nočem in nočem njega ljubiti, ko bi me on tako čisto, tako sveto ljubil, kakor ljubijo angeljčki Boga. Ce trpi, vzdihuje in tarna, naj; tudi mene davi bridkost, a nihče se za mene ne meni. Odkar sem zagledala luč sveta, trpim in srce se mi v trpljenji topi; a še nihče ni poslušal mojih vzdihov in še nihče si ni prizadeval, da bi mi izpolnil vsaj najzlahtnejsih mojih želij. Vsak kot tujec mimo tujega gorja hodi, vsak; ako tedaj vsak, zakaj ne tudi jaz? Ha ha! Kakor potnik, ki v temnej noči po neznanih potih blodi, ter se zastonj ozira po bledej svetlobi ne lune, le sam6 kake trepetajoče zvezdice, tako se moj stotnik zdaj zastonj ozira s svojimi strastnimi očmi, da bi ujel en sam, ne mili, le samo prijaznejši pogled moj. Stotnik, stotnik, stokrat zastonj je tvoj trud in tvoje iskanje; z vsemi svojimi brezštevilnimi znaki ljubezni ne bodeš izbrisal iz moje duše utisov svojih besed in svojega nesrečnega pisma. «Česlav!» — Čudno ime. Je-li to krstno ime ali priimek r — Krstno ime mora biti, kako slav-jansko ime. — Ali kaj mi je, da ne morem trdno 147 — pisati? Trese se mi roka in tukaj v prsih mi je nekako čudno! — In vendar nisem bleda; rudeč mi je obraz, celo oči vidijo se mi rudečkaste in to še od neke nenavadne rudečice. — Zdaj vem ; prestrašila sem se, ker se mi je on tako nenadno pokazal; zato mi še zdaj tako močno bije srce. Vendar zdi se mi, da predolgo traja ta moj strah; saj pa sem ga v jutro srečala, in zdaj je uže noč. Pa tudi, če se ne motim, strahu za bledi lice, a moje rudi. A bolna tudi nisem. Saj sem danes s takim tekom pojedla, kar so mi dali, kakor uže davno ne. Tudi sem danes bila boljše volje nego navadno; cel6 naš veliki maček je bil od mene pobožan, kar ni mala reč. Mačke od nekdaj sovražim, sama ne vem zakaj; menda zato, ker so one znamenje hinavstva, meni najostudnejšega greha. Ali je on mene pozdravil ali mojo tovaršico, koja se je z menoj šetala? Najbrž njo, ker je ona meni rekla, brž ko ga je z daleka zapazila: «Gospod Ceslav gre». Ali meni se dozdeva, ko da je bil na-me obrnen njegov pogled, ko je naju pozdravil. Vendar, mene bi bil pozdravil ? Saj še ni nikdar z menoj govoril. A mogoče je vendar, da je meni veljal njegov pozdrav. Saj vem za mnoge gospode, koji mene vselej srečaje pozdravljajo, a mene vendar nič bolje ne poznajo, nego on pozna mene. In jaz, ali sem mu 10* — 148 — odzdravila ali ne, prijazno ali pa boječe? — Kje si moj spomin, da ničesar več ne pomniš? Če sem ga, gotovo prijazno; ali žalibog, da le to še pomnim, da, ko se mi je on približa) in sem na-nj povzdignila svoje oči, da bi ga pozdravila, zavrtelo se je tako okoli mene, da ako ne bi se bila naslonila na pazuho svoje spremljevalke, bi še bila znabiti pala. Ne vem, na čem se mi je bila spotaknila noga, da se mi je tako zgodilo. Oh, danes nisem za pisanje. Ničesar ne morem spraviti na papir, dasi se mi vidi, kakor da še no-bedenkrat me ni tako gnala nevidna moč k pisanju, kakor baš danes. Napisala bi uže kaj, to vem, ali nič pametnega; še to majheno, kar sem do tod napisala, nima ne glave ne nog. — Ali od svojega ljubljenega dnevnika se vendar ne morem ločiti. Pa saj sem sama v sobici, in nihče ne vidi mojega smešnega ravnanja. Tedaj Ceslav, Ceslav je ime onega, ki se meni od drugih možkih razločuje! Kdo pa je ta gospod Ceslav, od kod in kakov je njegov posel? — O da nisem o tem izpraševala svoje družice; njej bodo gotovo znane vse razmere, ker celo njegovo krstno ime pozna. Moj Bog, ali sem pa mogla takrat in tudi pozneje spregovoriti pametno, razumno besedo? Godilo se mi je ondaj z besedo, kakor zdaj s peresom. — 149 Čudna prikazen človek! On moli. tarna, vzdihuje, trepeta, da nekaj doseže; a ko se mu prilika prikaže, da se mu hrepeneča želja izpolni, od prevelikega veselja izgubi zavest, sladka nenadejanost niu duh tako omami, da pozabi prejšnje skrbi in trude, da ne ve ceniti trenutka, koji bas tako brz v begu svoje minljivosti, kakor kesen v svojem prikazanji, je izginil uže, predno se ga je človek dobro zavedel. A kaj se potem človeku zgodi: Z mokrim očesom in potrtim srcem gleda tija v neiz-mernost za bežečim trenotkom, jezi se na svojo omahljivost, upa, da se mu zopet povrne mila prilika sreče, obetuje si v prihodnje, ako se mu bode zopet prikazala, znati jo ceniti, in pekel in nebesa vladata mu v prsih, a on je še nesrečnejši, nego je bil preje. Enak je moj sedanji položaj. Dva cela meseca sem vzdihovala po današnjem trenotku; in ta trenotek je prišel, ko sem ga najmanj pričakovala; a tudi izbegnil tako nenadejano, ne pustivši za saboj druzega sledu, samo da je pomnožil moj prejšnji nemir. — Oh dvom je strašna, strašna reč; hujši menda od bolesti. Kader smo gotovi kake stvari, kolikor nam je ona tudi stala težav in bolesti, ipak nazadnje se jej udarno in kolikrat celo z neko voljnostjo. Dvum pak nam vedno ziblje srce mej upi in bojaznimi in — 150 — v našej duši vzbuja boje, koji nam provzrocujejo bridkih težav. Saj mi ni za njegov pogled, o ne; ampak le toliko bi se rada prepričala, ali me sodi on s sodbo, kojo sem si sama s svojim obnašanjem zaslužila, ali pak mileje. — A srce, kakošno si pa zopet tir Nemirno se mi viješ v oprsji, a pri vsem tem si, — sama ne vem, kako bi zvala čuvstvo, koje tebe zdaj navdaje, — veselo ali pak celo srečno. Ali tema dvema čuvstvoma je današnje tvoje stanje gotovo v nečem podobno. Toliko vem, da se neka sprememba z manoj godi; kakošna, tega ne morem in ne znam povedati. Ali naj smatram današnji dogodljaj s stotnikom samo za neugoden slučaj, ali temveč, kot od njega umetno nastavljeno past ? — Hudoben sum me navdaja, da je to past menda celo mačeha sama pomagala nastaviti, En celi teden je uže, kar neko spremembo v njenem obrazu zapazujem ; kako mehka, udana, skrb-ljiva, postrežna — cel6 tam, kjer je ne potrebujem — se okoli mene vede! Se ve, da stoprav zdaj se mi razkriva, da je ta njena prijaznost sama krinka, pod ktero skriva hudobne namene. Prej sem se le čudila njenemu dobrikanju, ter je v svojej nedolž- 151 — nosti smatrala za nasledek nje velikonočne izpovedi, kojo je pred desetimi dnevi opravila. Pa še nekaj je, kar me v mojem sumu potrjuje. Pred nekojimi dnevi sem menila da oglušim od radostnih vzklikov mojih igrajočih polubratcev in sester. Približani se jim, da zvem vzrok tolikega njih veselja, in vidim vsacega izmej njih obloženega z najfinejšimi in dragocenejšimi igračami, razdeljenimi mej nje po spolu in starosti. Na moje vprašanje, od kod bi one igrače bile, so najstarejši omolknili; najmlajši deček pa, komaj govoreči fante, ponosno kažoč na belca, na kojem je jahal rudeči junak, zablebetal je meni s komaj razumljivimi besedami: «od' tistega lepega gospoda, ki se vozi po vodi«. Nisem brž razumela, koga meni, in ne misle dalje, poslovim se od otrok z besedami: res dobrega gospoda ste našli. — Danes pri obedu ogovori me mačeha s pri-lizljivim glasom: "Stare polkovnikove udove, Irma, te dobre ženice, tvoje matere velike prijateljice in nas vseh velike dobrotnice, te blage ženske, Irma, nisi uže dolgo obiskala. Idi, idi, Irma, danes k njej, ker imaš čas ; kako jo zveseliš, videčo, da nismo pozabili nekdanje dobrotnice«. Mačeha ima prav, sem pri sebi mislila; pozabila sem skoraj, da živita pol-kovnikova udova, tako dolgo uže je nisem obiskala. Pri odhodu naročila sem svojej mačehi, da naj točno ob sedmih zvečer pošlje hišinjo po me, ker 152 — je hiša polkovnična stala na majhnem griči, pol ure oddaljena od mesta. — Prostorna soba je bila, okinčana s starim pohištvom v rokoko-slogu. Po stenah te sobe so visele velike, več nego po sto let stare oljnate slike pra-dedov polkovnikove žlahtne rodbine. Tam v kotu pa, bas nasproti vhodu te čudne sprejemniee, stal je nekakemu oltarju podoben spomenik, na kojem je stal na rudečem žametnem vanjkušci — blazinici — čako. zraven pak sablja in dve rokavici, vse to v večnem češčenji in spominu ranjkemu polkovniku. V tej sobi tedaj sem sedela uže poldrugo uro v neduhovitem in dolgočasnem pogovoru /. udovo. Starikava gospa je meni nasproti sedela; na suhem nje nosu so blesteli veliki naočniki, zlatookvirjeni. Stara gospa je z velo roko božala debelega, kot sneg belega mačka, ta pa je sladko spaval v njenem naročji. Pri nogah pa jej je ležal ljubeznjiv kužek. kojega je ona z nogo rahlo potipavala. Vsakih pet do pet minut mi je gospa polkovnica dajala kakovo vprašanje, na koje pa sem raztreseno odgovarjala. Da sem bila raztresena, rada priznavam. Veči del časa je moj pogled počival na podobah, moj duh pa je daleko, daleko izven te sobe bival, sama ne vem, kje. Menda je gospa zapazila mojo razmiš-ljenost; kajti ko se je trikrat izkašljala, da bi si očistila hripavo grlo, uprla je svoje majhne sive oči — 153 — v moj obraz in mi s poluhripavim glasom dejala: ^Gospodična Irma, vi ste ali bolna, ali pak se je kaj neugodnega pripetilo mej vami in vašo mačeho, ker ste tako bleda in slabe volje*. Ko jej zagotovim. da mi nic ni, da se celo prav zdravo čutim in da je tudi v družini vse pri zdravji, nadaljevala je ona: «No, hvala Bogu, da je tako, kakor se spodobi biti. To me jako veseli, prav iz srca veseli. Ali vendar vam je nekaj, Irma, tako blede vas nisem še videla. od kar vas poznam. Sicer mladina ima sploh silno spremenljiv obraz; danes je bledega, jutre zopet jasnega in rudečega lica. Tudi moj Gofred, moj bratič, ki je zdaj uže tretji mesec v našem mesteci na dopustu, je zadnji čas tudi postal tako bledega obraza, da se mi v srce smili, a bil je preje tako rudečega, tako polnega, ko je sem prišel! Jaz mu vedno pravim, naj zapusti naš kraj, kojega zrak mu menda škoduje, ali on se vedno brani, kakor da bi v našem mestu užival Bog si vedi kakošna nebesa*. — V tem trenotji zazvoni zvonček v veži in jeden migljaj potem stopi v sobo — morski stotnik. «Oj naš Gofred, moj Gofred» vzklikne zdaj starka, brzo vstane ter mu hiti nasproti. Psiček prestrašen tako nenadnega ropota je na ves glas zalajal; maček razžaljen, da ga je njegova ljubiteljica kar tako izpustila, migal je z repom ter je delal velik grb; gospa polkovnica pa je ponavljala besede: 154 — »lupus in fabula, moj Gofred, lupus in fabula«, ter stiskala stotniku roke, stotnik pa je globoke poklone delal na vse kraje sobe ter govoril ne vem več kaj. A jaz r — Kakor od strele zadeta naslonila sem se v naslonjač, da bi ne omahnila, in mrzel pot mojega čela je pričal, kakov utis je njegov prihod storil na mene. Na stotnikovem obrazu ni bilo videti sledil za-čudjenja ali kakoršnega si bodi ganenja, tem bolj pa se je na njem zasvetil nekov hudoben odsev zmage. Potem, ko je naju gospa drugega drugemu predstavila, vrstili so se pogovori o raznih stvareh. Teh pogovorov sta se skoro izključljivo udeleževala zgovorna polkovnica in na njo pazljivi stotnik. Jaz sem ju nema poslušala in le sim in tam, kjer sem bila prisiljena, izustila kakov poluglasen «da» ali «ne», kader je neobhodno bilo. Mej tem se je zmračilo, in začulo se je daljno grmenje. Bliski so vedno češče švigali, in ulila se je gosta ploha. Meni je prihajalo tesno pri srci; nemirna sem se zibala na stolu. Oh, kaj bi bila dala, ako bi bila takrat uže doma. Ali treba mi je bilo še dobro uro čakanja. Moj Bog, ali se bodo moji domači spominali poslati po me r — Stotnik je gotovo uganil mojo tesnobo, in mene, da me bode s tem pomiril, začel je govoriti še zivahneje. Govoril je o našem spolu, o ljubezni in konečno srečno prišel — 155 — do zakona. Popisoval je svojej »tetki«, kakor je on gosp6 imenoval, vse lastnosti, duševne in telesne, kakove zahteva od svoje bodoče neveste. Ta popis pa je bil kot nalašč primerjen mojej osebi. Pri vsakem stavku tega popisovanja postajal je navdušeneji, in je pri vsakem stavku svoj stol bliže mojega pomikal, ta predrznež! Sedma je uže bila, in za sedmo prišla kmalu osma ura, a hišinje še ni bilo po me. Čakala sem, pre/ala, a zastonj. Mej tem je nevihta utihnila, a gosta tema se je bila ulegla na zemljo. Voznika ni bilo nikjer dobiti, ker je hiša udovina stala v samčti. Kaj mi je tedaj bilo storiti? Nič druzega nego sprejeti tolikanj mi ponujano ponudbo udove in stotnika, da me bode ta spremil do doma. A do tija je bilo dobre pol ure hoda! Srce se mi je krčilo pri teh mislih. Ali moralo se je zgoditi. Polkovnica me zdaj zavije v velik topel pled, poljubi me na ustni in čelo, ter me priporoči stotniku z besedami: «Gofred, le dobro pazi na gospodično; pod pazuho jo vzemi pa polagoma hodita, da jej ne izpodrsne noga v tej mokroti. Glej tudi, da gospodično pri dobrej volji ohraniš!* Se en pozdrav, kljucalnica je zaskripnila, in jaz in stotnik sva bila sama postavljena v temno noč. — 156 — Prvi trenotek sem menila, da me trepet zamori, a potem, ko sem se pobožno prekrižala, sem pogumno, nekoliko stopinj od njega oddaljena dalje korakala. Kakih deset minut je bilo uže preteklo, in še nobeden naju ni zinil besede. Tiho je bilo krog naju; samo mokra tla in mokra trata sta škripala pod najnimi nogami, in zdaj pa zdaj se je culo padanje dežnih kapelj, koje je rahel vetriček na tla stresal. Naenkrat stotnik pretrga molk in reče : «Tema je, gospodična, in pot nevaren ; bati se je, da bi se vam noga ne izpodrsnila. Jaz si smatram za dolžnost izpolniti nalog svoje tete in skrbeti za varnost vašega telesa.» Pri tej priči se mi približa, ter mi ponudi laket. — »Hvala, gospod!« mu odvrnem s precej pogumnim glasom, «ali vaša gospa teta ni vedela, ko je dajala ta nalog, kako prijetno gorko mi bode pod njenim pledom! Res greh bi bil, da bi vzela svojo roko izpod njega.» Stotnik na to glasno zakrohoče, in nadaljuje: "Lepa Irma je pozabila, da zdaj ona ne sloni na svojem oknu, kjer z ošabnim posmehom povrača iskreno ljubezen ubogemu stotniku, nego da zdaj ona v temnej noči hodi na strani onega, kojega je uže tolikokrat ponižala in koji zdaj ima priliko in pravico maščevati se. Ni li res, ošabna gospodična,* nadaljeval je s strastnim glasom, vedno bolj približevaje se meni, ;'da ko bi 157 — bili to preje slutili, ne bi bili tako osorno odbili moje ponudbe? V kazen zahtevam vašo roko!» To rekši ponudi mi zopet svoj laket. — Trenotek najneugodnejšega molka, v kojem sem trpela naj-veče muke, bil je odgovor na njegovo zapoved. Nekaj strah, nekaj jeza me je bila obšla; zatrepetala sem po vseh udih, ter z bridkim vzdihom uprla oči v temno nebo, kot bi od zgoraj iskala pomoči. Stotnik videvši, da odgovora ali celo izpol-njenja svoje želje zastonj pričakuje, povzame znovič: «Irma, ali je ljubezen greh, da se jej toliko upirate? Ali nimate srca za čuvstvo, kojega je vsako dekliško srce toliko napolnjeno, ali pak ste občutljiva samo za-se, za svojo lepoto? Vsak dan vas vidim lepšo, vsak dan mikavnejšo!» — »Gospod*, porečem zdaj razžaljena, ali v tem trenotji mi uide iz ust prestašeni "ah", kajti stopila sem bila v neko mlako. Sredi ceste je namreč stala voda, nabravsa se od velikega dežja, in je zavzimala cesto za kakih deset stopinj hoda. Nisem utegnila pomišljevati, kaj bi sedaj počela, ker dve močni roki ste me uže bili privzdignili, roke stotnikove. Ta drzni čin in divje stotnikove oči, koje ste se svetile v temnej noči, prisilijo me k bolestnemu vzkliku. Nezavedna zaprem usta ter se nehote zvrnem menda na njegovo ramo. Kakor don daljnega zvona bile so mi na ušesi njegove besede: «Inna, Irma, bodite z menoj mi- — 138 — lostljiva! Bil sem hudoben, dokler vas nisem poznal, ali vaša vzvišena čednost me je ukrotila. Vi morete volka spremeniti v jagnje Glejte, Irma I Kolikor ste mi zdaj blizu usten, toliko se vzdržujem na vaši je pritisniti; razburjeno srce kroti mi vaša čednost.« — Kmalu se mi povrnejo moči ter mi pride osvo-bodjenje; s trepatajočo roko me je stotnik spustil na tla. Se majhen klanjec je bil prehoditi, potem se je imel prikazati moj tako zaželjeni dom. Ves čas je on odslej nem zraven mene stopal; samo ko sva uže bila tik mojega stanovanja, vzdramil se je kakor iz dolzega sna, strastno prejel mojo roko, upognil koleno, ter tako v podobi grešnika z zamolklim glasom prosil: «Irma, blaga duša, ali smem upati? — Zdaj, to vem, ne ljubite me, ali s časoma, v dveh, v treh letih morebiti me boste ■, oh, obljubite mi to, Irma! Kaj ne, da me boster» — Jaz jedva ogledavši se na klečečega stotnika iztrgam se brž njegovej roki, ter urno kot srna pobežim v hišo. Prišedši v svojo sobo zaklenila sem se v njo, brž popila kozarec hladne vode, da se mi ustraseni živci pomirijo. Hišinji, koja me je vabila k večerji, odgovorila sem, da sem uže večerjala pri gospe polkovnici. A zdaj, ko sem izročila današnjo dogodbo tebi, moj edini tolažnik, dnevnik, čutim se tako po- — 159 — mirjeno, tako zadovoljeno kot nekdaj; kajti dosegla sem, kar se mi je potrebno zdelo, in kar je sam zakrivil, — maščevanje stotniku 1 — cStara devica!* — O ti mnogoterim dekletom srce pretresajoča beseda, mene ti ne ganeš, meni strahu in žalosti ne vzbujaš. S kako porogljivostjo. s kakim vražjim posmehom mi je danes mačeha na konci svoje četrt ure dolge pridige pristavila vprašanje: «Tedaj raje ostaneš stara devica, nego bogata dama, stotnikova soproga?* — Na moj odločni odgovor: «da, da, tisočkrat raje stara devica, nego stotnikova žena», je ona jezno zaloputnila dveri za saboj, ter pred dvermi menda stoje jezično mi v sobo govorila: «prav imaš, stara devica ostani, sebi v sramoto, a nam vsem v žalost. To-le deviško sobico prepustim ti, da bode ona poslej tiho svetišče tvojih starodeviških vzdihljajevl* Zavzeta sem en čas zrla v dveri, skoz koje je bila mačeha odšla. Tako srdite, tak6 razburjene ne vem, da bi jo bila videla kedaj. A beseda «stara devica*, kojih besed odmev mi je še donel po ušesih, vzdrami me iz osupnenja. Jela sem preudarjati toliko posmehovani stan starega devištva. Ko se mi je vzrok za vzrokom pokazal, od kod prihaja toliko število starih devic, in sem premišljevala pač žalostno njih dušno polozenje zbok — 160 — preziranja, kojemu so one podvržene, vzbudilo se je v meni do njih pravo in resnično sočutje. In tudi one stare device, koje s svojo jezičnostjo in mnogokrat neprenesljivostjo živijo le v nadlogo in škodo svojej bližini, tudi one imajo en delež mojega sočutja. Čemu, prašam se, je ženska postavljena na svet? — Njena čutljivost, njena nežnost, njeno mehko, zakladov požrtovalne ljubezni napolnjeno srce, čemu li je ono ustvarjeno? — Gotovo, da objame stan, kojega glavni cilj je ljubezen in vzajemno povračanje ljubezni. Ženska, da doseže namen svoje narave, svojega poklica, ima postati žena, ima postati mati. Ali niso tedaj pomilovanja vredne one družice mojega spola, kojim skoz ves tek njih življenjske pomladi usoda ni privoščila, da bi bile našle eno moško srce, koje bi se porazumelo z njih srcem? — Pa tudi če mej temi ženskami dobimo kojo, od prirode trdneje ustvarjeno, ktera je potem, ko se je videla prezreno od usode, ne delečo ljubezni z nikomer, začela sovražiti možtvo in ves svet, ni-li tudi taka, in to dvojega omilovanja vredna? — Zato se ni čuditi, ako toliko deklet, samo da se izogne temu deviškemu posmehovanju, stopi v zakonski stan brez volje, brez ljubezni, trnje potem žanjoč tam, kjer so si nekdaj obetale nabirati samih cvetic ljubezni. Ali revice niso slutile, da je slednja nesreča veča od prve! Zato rajši «stara devica*, nego nesrečna ženica L 161 — Pazljiva torej hočem biti, poslušna jedino svojemu srcu, kader se mi približa čas, da si imam izbrati tovariša za življenje. Svobodna hočem biti pri tako važnem koraku, kakor sem svobodna pri vseh drugih svojih dejanjih. Mnogo deklet se tudi drugej mogočnej sili, roditeljskej volji podvrže. Jaz nimam roditeljev, meni tedaj ta sila nikdar ne bode pretila. Dobro; a tudi druga sila, najmanj pa mačehina, bode me mogla prisiliti v zakon, in kakor silno hrepenim po ognjišči zakonske sreče, baš tako udana se odpovedani tej sreči, in rajše ostanem «stara devojka», nego da vzamem moža, kojemu ne bi mogla čin štev povracati. Ali pak celo, kar bi najhuje bilo, da bi potem svojega moža neljube božala v srci podobo druzega. — Podobo druzega? — Moj Rog, ali bi se morebiti meni kaj enacega zgodilo, ako bi se udala stotnikovemu snubljenju? — Ali jaz morebiti uže ljubim ? — O solza, koja mi v tem trenotji siliš iz očesa, o sem na papir mi kani, kjer moja roka pero vodi. Kajti ta bi v tem trenotji, ganena od neke notranje sile, utegnila zapisati ime onega, ko-jega imenovati si uže več ne upam. O, ti blagi čut po tem imenu vzbujen, o ne navdajaj me, zapusti me, da iz nebes, v koja me ti povišuješ, ne padem naenkrat v globoko brezdno, iz kojega ne bode mi več rešenja. Jaz ne smem in nočem ljubiti brez sladke zavesti, da so milo sprejeti in še milejepovračani moji čuti. 11 — 162 — Toda dovolj, dovolj besed 1 Moj duh je krepek in neustrašljiv. Zavirati, menim, bode znal sentimentalnost mojega srca, ako bi mu ta hotela nevarna postajati. Enajsta, pozna ura noči je. Se bedim, in, kakor čutim, še dolgo bodem morala bedeti, predno me spanec premore. Poldrugo uro sem sedela poleg sve-tilnice, z zanimivo knjigo pred saboj, toda vse zastonj. Danes nisem našla nobenega veselja v čitanji, kar je navadno moja najljubša zabava. Ne vem, ali je bil neprestani tik-tak ure na steni, ki me je nadlegoval, ali pa je krasna poletna noč bila kriva, da mi ni bilo več prestati v soparnej sobi. Toliko vem, da zdaj na oknu slonim, in da stoprv tukaj sem našla oni pokoj, ono notranjo zadovoljnost, kojo sem danes zastonj iskala mej vrstami knjige. Na oknu tedaj slonim, dnevnik v enej, svinčnik v drugej roki drže. Krasna noč spečo zemljo obdaje. Pa kaj pravim noč, podoba svitlega dneva je to. Saj meni nasproti na jasnem nebesnem oboku plava v svojem polnem svitu nočna kraljica, takorsno svitlobo okoli sebe razprostirajoč, da brez težave pišem svoj dnevnik. Na oknu slonim, baš na tem oknu, kjer sem danes v zgodnje jutro slonela, in navdajajo me baš ona čuvstva, koja so me danes v jutro navdajala, ko je on mimo šel. On ? — Zakaj ga po imenu ne 163 — imenujem ? — Oj ono črno sramežljivo oko, oj ona rahla rudečica, koja je naenkrat pokrila njegovo možko lice, o to vse, to vse zdaj vidim na tem nebu. Tedaj je tudi v možkih najti sramežljivost : Rahle žuželke, ki tak6 ljubeznivo šepetate v tihej noči, o le dalje cvrčite; vi ne veste, kako dobrodejni so meni vaši glasovi. — Kaj pa hočeš ti, čuk, s svojim otlim glasom? Kaj se toliko ukvarjaš s svojo pesnijo, koja se čisto nič ne vjema s tem nebeškim prizorom, in še manj z mojim veselo-na-vdihanim srcem? — In ti moj prijatelj, moj slavček, kje pa ti danes tičiš, da ni čuti tvojega glasu? Kje si danes, ti redni vsakdanji obiskovalec nasproti mi stoječega grmovja, ti, ki si s svojo milo pesnijo mi tolikrat izvodil dušo v nekov raj, v koji, zdi se mi, da sem danes prvi korak storila? Oj prepevaj, prepevaj tudi nocoj; saj tvojemu podoben mora biti njegov glas. Ura bije poludvanajst. Pozno je uže. Tako dolgo še nisem nikdar bedela. Luna, povej mi, ali te še druge oči razven mojih v tem trenotji gledajo? — Povej mi, — povej mi, — rada bi nekaj zvedela, rada te nekaj vprašala, pa ne vem ne kaj, ne vem kak6. Ena zvezda se je tam doli utrnila. Ljudstvo veruje, da taka zvezda pomenja, da nekdo v istem trenotji zapušča svet. Ce je to res, Bog se usmili 11* — 164 — njegove duše; ali jaz vendar ne hi hotela še umreti. Saj je vendar še nekaj blažega, še nekaj nepopače-nega na svetu Oblaček, luna, se je tel ji približal, mej tem da te ogledujem. Naj bi nikdar jasnosti, koja se je sinoči razprostrla v mojej duši, ne zatemnil oblak prevare! Kako lahko se danes čutim, kak6 srečno! Od kod ta sreča? — Vendar čudno! Pri vsakej drugej sreči vem za vzrok, samo moja noeojšnja nima znanega vira, vsaj jaz ga ne morem najti. (.) čarovna noč. o mila mi priroda, posloviti se moram od vaju, spanje me premaguje. Lahko noč! Lahko noč kličem, pa ne vem komu. Lahko noč! Kako brzo mi zdaj dan za dnevom, teden za tednom mine. Kako mi meseci skoraj nezavedno v večnost izgibljejo. Dnevi so mi nekdaj bili tedni, tedni leta. a zdaj? — Ne vem, kako in kedaj je uže pol leta preteklo, kar njega poznam, sebe pa vedno manj poznavam in razumevam. Kako čudno se je moja notranjost v tem kratko-dolgem času spremenila. Kolikim izkušnjam sem bila podvržena, duševnih bojev koliko prestala. Koliko strasti) je v tem času moja duša okusila, strastij dobrega in slabega, ljubezni in črta, mira in nepokoja. Koliko sklepov sem na skrivnem sklenila, a mej tem, da — 165 — sem nekoje teli z železno voljo izvršila, omagovale so mi moči, trepetali so mi živci, drhtelo mi srce, ko sem hotela ostale sklepe izpolnjevati. In moja energija, preje tak6 stalna, tako ognjevita pri mnogih slučajih in prizorih mojega življenja, slabi se mi zdaj in gine, kakor pomladanski sneg, pred enim samim mojim srčnim vzdihom. (Jj srce človeško, srce človeško, kako si zmagovito! — Koliko solzio vsak dan na skrivnem prelivam, solzic tako grenko-sladkih. tako pomembnih. Toda ena solza, kaj je to? — V telesnem oziru nič, a v moralnem oziru je ona nasledek boja, koji bojujemo z bolestjo ali radostjo. Solza je ona hladna rosa, koja pada na naša vroča srca, da ugasi nekoliko žareči ogenj, koji je žge. Ena solzna kapljica srcu da več tešila, nego svitli žarek upanja; zatorej gorje človeku, kojemu je za vselej usahnila ta blagodejna rosica. — O Česlav, čemu me mučiš s svojim nestanovitim dejanjem? Ako si mi res udan, zakaj se ogiblješ potov, po kojih si se nekdaj sprehajal, vede, da se tudi jaz prehajam po njih? — Ako pa sem tuja tvojemu srcu, zakaj, kader se nehote vjemajo naj ni pogledi, me s svojimi tako milo pogleduješ? — In ko me pozdravljaš, ter se siliš, da bi glas tvojih besed enako resno donel, kakor se ti resno drži obraz, zakaj se on tebi tako trese, da z besedami dalje ne moreš ? — 166 — O Česlav, kako nestrpljiv je dvom, s kojim me mučiš, Koliko strupa mi z njim v žile ulivaš. Največa blagost in radost me navdajate, kader me mami sladka nada, da mi ti z enako mero povračaš čuvstvo, koje jaz tebi tako iskreno gojim. In nasprotno svitli dan spreminja se mi v temno noč, ter mi rodi otožnost, kader me obide strašna misel, da si ti do mene hladnokrven. O Česlav, imej za-me sočutja, ne odrekaj mi ga! Ko bi ti vedel, kako malo so me do zdaj ljudje ljubili, in kako jaz bas zavoljo tega hrepenim po tem čuvstvu. Ko bi mogel pogledati v globino mojega srca, videl bi, kako v njem mrgole najblaža čuvstva ljubezni, koja le za-te, Česlav, tle, čakaje, da jih dili tvoje ljubezni izvabi na dan. Ako negotovi čut, koji za-te gojim, ima uže zdaj tako moč, da mi kamenčke, po kojih hodi tvoja noga, spremenja v cvetlice, da nebo, koje se visoko nad taboj razprostira, tudi kader je temno, vidim jasno, da se mi zrak, ki krog tebe veje, napolnjuje z dišečo vonjavo, da se povsod okoli tebe razprostirata le mir in poezija, v kakošna nebesa bi se nama svet spremenil, ako bi najni srci se soglašali: — Česlav, ti si popolni lastnik mojega srca! Zastonj dajem si vprašanje, kako ti je ono prišlo v oblast. Odgovora ne vem. To pač čutim, da me ne-razrušljiva vez veže na tebe, kojega sem nekdaj zasmehovala. Mila ti usoda! Predno si se morebiti 167 nadejal, položila ti je ona v roko orožje, da se mi zamoreš s trdosrcnostjo maščevat Maščuji. se, ako ti srce to dopusti. Moja usta ne bodo nikdar proklinala roke, koja bi mi poslala puščico zaničevanja v srce. Saj ona roka bode tvoja, Ceslav. In jaz tudi, jaz tudi sem nedavno prodrla eno srce, ter sem neusmiljeno zavrnila skesanega mladenča, kojega poboljšamo je bilo odvisno od moje ljubezni. Kod jadra zdaj on po morji, vedi si je -Bog! Takoj ono jutro po najnem snidenji zapustil je naše mesto, da nisem več cula o njem. — Tak6 se suče svet. Človek je človeku rojen v nesrečo, in mi sami si nalagamo križe na ramena, ne usoda, kojo navadno dolžimo za vsakoršno nezgodo in nepriliko. Ako pa je tako, kakor v resnici je, ali je pametno, da rod človeški sledi za rodom, da človeštvo sploh obstoji? — Naj bi ono z manoj vred na veke izginilo! Z njim bi izginile iz sveta vse bolečine, z njim bi se posušilo morje bridkih solz in mir bi se razprostrl črez zemljo. — Nov glas se je zadnji čas v meni oglasil, glas, ki mi očituje moje obnašanje zadnjega časa. Ta glas je izraz mojega ženskega ponosa. Resnico rekoč, sama priznavam, da se njemu preveč ponižujem, in da se mojemu spolu ne pristoji usiljevati malozna- — 168 — neniu človeku najplemenitejše blago ženstva, srce! Vsak dan bolj se osvedočujern resnice davnega v meni suma, da on nikakor ne čuti za mene tega, kar jaz reva za-nj. Morebiti, da vsi oni znaki, koje zapazujcm v njegovem obrazu, koje sem smatrala za priče ljubezni, prihajajo le od tega, ker je mladeneč bojazljiv in ga moje prijazno opazovanje Spravlja v zadrege. Ko bi temu tako ne bilo, zakaj bi se me on povsod izogibal, zakaj bi postajal tako zmeden, kader se slučajno srečujeva? S početka, kader srce začina stoprav slutiti, da je več nego prijateljstvo, kar je tako neprestano vleče k drugemu človeku, očaruje, razveseljuje srce ona boječnost, ona sramežljivost, ona zmedenost, s kojo se mu približuje kako prijetno bitje. Kajti one lastnosti so svedokinje gotovega nagnenja. Ali pozneje, kader je srce sladko ranjeno po prej neznanem čutu, in kader postaja uže nemirno zbok čudnih sprememb, koje se v njem vrse, išče pokoja v samej zavesti zagotovljenega mu sočutja; takrat pa postaja takoršno obnašanje najhuje mučenje. In takemu ne-strpljivemu mučeništvu sem jaz zdaj podvržena. Oj nebo, zakaj dovoljuješ, da blaženo zrakovje tvojih prostorov diše s svetim čutom ljubezni tudi po tej grešnej zemskej pustotir — In zakaj, potem, ko sem celih osemnajst let mirno, če tudi ne srečno živela ne imajoč najmanjšega pojma o tem čuvstvu, — 169 — se je ono naenkrat v meni vnelo in to s takovim plamenom ? Od drevesa, koje vidimo v pomladi brez cvetja, ne pričakujemo v jeseni sadu. Otročja leta in en del — najrahlejši del — moje mladosti so mi prešla brez cvetja, brez zefiro-vega diha ljubezni; kaj je meni tedaj več trebalo seznanjenej biti sedaj z nebeškim gostom tega čudovitega čuvstva, z gostom, ki se je najbrž zarotil, meni nikdar biti zvest, nego samo porogovati se? Jaz sreče nisem nikdar pričakovala od sveta, dokler mi je bil ta mogočni čut še neznan. Moj duh se je malo kedaj zaglobil v opazovanje svetnega veselja; više, in vedno više je on razpinal peroti, ter vsled teh nadzemskih poletov popolnoma prezrl hrepenenje po zemskej sreči. A prišel je mladenški obraz, z izrazom nedolžnosti in — bila sem premagana. Privzdignilo se je naenkrat pregrinalo, koje mi je preje prepregalo oči, in pokazal se je meni preje prezreni svet ves drug: tako lep, tako prilizljiv, da sem menila, da živim v onem davno iskanem raju. Srce pak mi je zbok tega spoznanja postajalo vedno nemirneje, kajti želja za željo se je v njem neprestano porajala, koje želje so mi ostale neizpolnjene. A moja zavest ne pripušča mi več, bloditi po ozkej stezi mej upom in obupom, kakor sem doslej. Prizadevati si hočem, da mi pamet zmaga mehkužnost srca. Ne bi li jaz — 170 zavoljo svoje občutljivosti še utegnila osmešena biti kedaj od moškega človeka? — Jako bridko bi mi to bilo. Takega ponižanja ne bi moglo prenašati moje srce, takega zaničevanja ne moj ponos. Oh, da bi samo naklonjenost bila ono nagnenje, koje za njega čutim. Kako neizrečeno srečna bi zdaj bila. Pa morebiti je tako. — O ne, ne, bojim se. da je to več nego samo naklonjenost; naklonjenost ne sega tako globoko s svojimi koreninami v srce. — Oh, da nimam pesniških darov, da bi si zdaj z njimi utešila nemir duše. Ondaj bi hotela pevati tako milo-obupno, tako navdušeno-nežno, tako sladko-otožno, da bi si srce izbavila tesnjajočih me čuvstev. Ne vem, ali bi se jokala, ali pak smejala tej svojej čudnej želji. Toda z željami napajati si srce je tako tolažilen in ob enem tako nedolžen pripomoček k razvedrenju duha. da se ga smem z mirno vestjo posluževati. Saj, da li gojimo ali ne gojimo želij, to je pač vse jedno. Kajti človek se menda uže narodi s svojo usodo, in nič mu ni prizanašano, a tudi nič pridejano k naprej mu namenjenej meri veselja ali pa trpljenja. Pred nekimi trenotki še je ležalo pismo pred manoj, a zdaj ga uže ni in ga ne bode več: ko-piček črnega pepela so njegove ostaline. 171 — Koliko si romalo, pismo, predno si meni prišlo v roke! Iz Aleksandrije do simo, to ni kratek pot! Srečno si priplulo do mene, a tem nesrečneje si od mene sprejeto. En pogled na poštni pečat kraja, od kod si odpotovalo, en pogled na meni znano pisavo tvojega naslova, in uže si zapadlo kot žrtva mojej neusmiljenej roki, koja te je plamenu svetilnice izročila, da te pokonča. Kak6 hlastno si gorelo ! A ta požar je trajal samo malo trenotkov, in kmalu je bilo končano. — Samo malo trenotkov veče svit-lobe, a potem brzi nje konec, zopetna tmina! Tako je meni prijazna luč radosti za trenotek razsvitljevala s svojimi blagodejnimi žarki notranjost, a tako ie tudi v njej naenkrat postala tema, ko jej je prevara odtegnila svitle žarke luči. — Ženska sem, a vendar nisem bila radovedna, kaj stoji v pismu. Meni je ono bilo namenjeno, a njega besede niso mi postale znane. Junaški čin sem storila. Tak6 velja! — Njegovim besedam nisem nikdar zaupala; naj bi zdaj verovala njegovemu pismu? Kaj je potrpljiveje nego košček četiriogla-tega papirja? Papir je tako prijazen, da enako sprejema najsvetejše resnice, kakor najčrnejše laži. Toda dosti o tem. Iz pepela je uže postal prah; stotnik, jesenskemu pihu sem ga izročila! — — 172 — Čemu zapisujem svoje spomine: — Nesrečna misel! Ni-Ii baš ta dnevnik kriv, da se vsak dan bolj pogrezam v otožnost? Gorkeje me nikdar ne peko srčne rane, nego kader razkrijem tebi, drobna knjižica, svoje drugim neznane tajnosti. Kolikorkrat te odprem, tolikokrat se prepričujem svoje nesreče. Kajti ondaj uglobljena v eno samo misel, misel na njega, dajem srcu priliko potoževati se na svoje brezštevilne bolesti. Morebiti, da ko bi svojemu dnevniku ne izročevala vsakega tudi najmanjšega do-godljaja, in vsakega svojega občutka, bila bi mirneja in bi manj čutila svojo nesrečo. Kajti izpraznivsi kupo bridkosti, kojo mi usoda vsak dan vnovič napolnjuje, pozabila bi grenkosti preje izpitih kup. A tak6, kader odprem svoj dnevnik, in me vsaka stran spominja prestanega, pomnožuje se mera mojega trpljenja. In to drobno srce, koje mi bije v prsih, kako mi zamore ono toliko nemira delati ? Verovala ne bi, ko bi črno na belem ne videla napisano. — Ali naj tedaj popustim to nehvaležno delo, koje mi prinaša oteženje mesto polajšanja, ali pak naj ga še nadaljujem?— Kdo mi da odgovor na to vprašanje? — Vendar, komu čem pisati svoje spomine, ako oni celo meni delajo tegobo? — Koga bi ganile besede, narekovane od mojega dekliškega srca, ako bi res kedaj moj dnevnik prišel kojemn človeku pod — 173 — oči: — "Svet je podoben advokatu«, pravi nekje Lord Bvron. Človeku nasproti on hlini sočutje, ga pomiluje, se morebiti z njim tudi joče; a za hrbtom nesrečneža, kako ravna on?» — Pa saj jaz ne maram za svet, in ga ne prosim pomilovanja. Po enej samej prijateljske] duši še hrepenim, po enem samem prijateljskem srci, kojemu bi smela brez bojecnosti zaupati, kar me sedaj muči. Kak6 sem tega potrebna! Še one redke tova-rišice, koje imam, so me zadnji čas popolnoma zapustile, ker pravijo, da jim nosim prečemeren obraz, da sem jim preresna, da bi moje lice sedaj bilo pravi kinč samostanu, ker je tako bledo, tako velo postalo. Tako govore one, ki bi v prsih morale imeti čuteče, ker žensko srce. Ali stoj! Jaz naj bi pri takih metuljčkih iskala sočutja? — Ne, ne, ni mi mogoče. Samovoljno se jih še jaz hočem izogibati, in se tembolj sama v sebe zaklepati. Sicer pak ne iščem v tem njih ravnanji krivnje proti meni. Kakor ljubi žalosten človek samoto in se rad tihim ljudem pridružuje, tako vesel človek le veselih družb in smehljajočih lic išče. Sploh ljudje otožnost jako strogo sodijo. Jaz nočem trditi, da ima otožnost vselej spoštovanja vredne vire. Ne; predobro vem, da je otožnost mnogokrat nasledek brezposelnosti. Ali moja otožnost ni taka; to lahko — 174 — trdim. Tudi vem, da je ne more in ne bode mogel vsaki človek prav umeti. Zato me nemalo veseli vedeti, da imamo mej pesniki vsaj kterega, ki mileje sodi enake vrste ljudi, kakoršna sem jaz, in to še v pravem smislu možaka, ki je bil ves drugi del svojega življenja jako strog proti sebi: Vittorio Al-fieri. «Ne, bodimo prenagli*, tako on govori, *y sodbah ljudij, kojim čelo vedno temni oblak otož-nosti. Otožnost je mnogokrat prirojena človeku, kakor so mu prirojene druge duševne in telesne lastnosti; in revček, ki jo v sebi nosi zakleneno, si mnogokrat sam ne ve raztolmačiti, zakaj ga ona tako neprestano spremlja » — Zato dovoli, modri Alfieri, da tudi jaz na-se obračam tvoje milosrčne besede, in da mislim, da si jih ti za-me, prav za-me napisal. To mi bode odslej v nemalo tolažilo. Čemu sem danes, ker ni nedelja, cerkev obiskala? — Vselej kader poslušam svoj notranji glas, imam potem vzrok biti s seboj nezadovoljna. Z neko neugodno nemirnostjo sem danes vstala in nekaj me je vodilo tija v tihoto božjega hrama iskat onega blagega mini, kojega zastonj iščemo v hrupu sveta. Mira, pokoja, udanosti v lastno usodo sem ondi prosila, in uže so se me polastili ti nebeški darovi, ko mi nek šepet pride na ušesi in me vzdrami iz pobožnosti. Tam na podnožji stranskega — 175 — oltarja sta klečala cvetoči kmečki par, ter pobožno poslušala besede, koje jima je govoril duhovnik, ki je blagoslavljal njuno zvezo. — One priproste, srčne besede duhovnika in ono pobožno vedenje poročencev vzbudilo je mojo pozornost Pozabila sem na sebe, pozabila na svetost kraja, kjer sem bila, in imela oči in čuvstva samo za prizor, koji se je vršil v mojej bližini. Svatovska družba se je razšla, sveče oltarja so bile upihnene, cerkev se je izpraznila, a jaz sem še vedno klečala na svojem mestu. O blagor, blagor tebi, kmečko dekle, mislila sem pri sebi, ki, kakor se mi vidi, si s trdnim korakom in vedrim čelom se približala oltarju, da svojo roko položiš v roko svojega ženina. Skoro da ti zavidam tvoj stan. Saj, kakor vsaj jaz mislim, ve kmečke hčerke uživate več svobodnosti pri izbiranji svojih ženinov, kakor me gosposka dekleta. Pri nas le malo kedaj velja srce pri sklepanji zakonov. Na mnoge in mnoge druge okolščine se pri nas prej ozir jemlje, nego na najpotrebnejše: «al srce se s srcem skladaš. Nas ne prašajo, ali čutimo ljubezen do ženina ali ne; poglavitno je le to, da je dekle »preskrbljeno«. Oh zakaj se nisem i jaz kot kmetica narodilar — Ali, kdo ve, ali je bila resnična ona blažena radost, koja je danes toliko krasila ono kmečko 176 — nevesto: Kdo vidi v skrivnostni liram človeškega srca r — Srce moje, zakaj si tako sumljivo ? Je-li to blago, je-li to plemenito, da vedno le na najhuje misliš ? Zakaj-li ne bi ono vedro čelo današnje neveste značilo resnične srčne zadovoljnosti? - - Kaj ne, da le zato sumiš, ker se bojiš, da ne bi bilo i moje čelo enkrat temu-le podobno, kader bi se i jaz enkrat z istim namenom približala oltarju? — Pojdi, srce moje, nezadovoljna sem s teboj 1 Imela sem te za blaže, nego v resnici si! Ostro te hočem zopet držati. Česlav želi z manoj imeti snidenje. Listek, ki mi prinaša v priprostih besedah njegovo željo in mi naznanja kraj snidenja, priča mi dovolj, da ni moja sanja. — Tedaj nocoj o mraku, po odzvonjenej zdravej Mariji, v kolibi našega vrta. naj ga pričakujem, ondi imam v «prvič» in v «zadnjič» , kakor v listku poudarja, z njim govoriti? — Kako mi bije srce! Oj pridi, pridi mrak, o zaidi solnce, oj oglasite se kmalu iz zvonika, vi večerni glasovi! Oj pridi, ti težko pričakovani trenotek snidenja I Prvo snidenje in ob enem zadnje! Preveč za moje srce! Toda mirnosti zdaj potrebujem. O srce moje, pusti, naj te zdaj objamejo vesela čuvstva: ne — 177 — udaj se uže naprej hudim mukam ločitve. Saj snidenje bode pred, in mej tem, da bodem uživala blagost njegove bližine, bo tebe, srce, navdajala tolika in takoršna radost, kakoršna te še ni do zdaj. Kaj hočeš tedaj več? — In ako bi ti res potem nikdar več ne uživalo enake sreče, bodeš pa ondaj po njej izgubi žalovalo. O nebeške zvezdice, danes vas ne bode vabila na nebo vaša vsakdanja opazovalka, prašajoč vas, kje 'je on, kaj on dela. Ona se ne bo danes zamaknila v vašo svitlobo; kajti dve svetleji zvezdi, nego ste ve, jej bodo nocoj blestele: njegove oči. — O zaidi kmalu, ti slabotno jesensko solnce! — Pogum, srce! Bodi mi, prosim te, vsaj še danes lahko, saj potem nočem več staviti ovir tvojim čuvstvom. Srečni trenotki, koje sem prebila v njegovem društvu, zakaj ste izginili tako brzo ? Da bi bili večni ostali 1 - - Na svetu, vem, je vse minljivo, a vendar najkrajši obstanek ima menda ona kratka doba veselja, s kojo se vsaki človek več ali manj seznani v svojem življenji. Eno srečno uro sem vendar danes imela, prvo v svojem življenji, a za njo, kakor mi vse kaže, bode sledila vedna bol in malodušnost, a meni nesrecnici ne bode drugo ostalo od te kratke sreče, nego toženje po nje spominu. 12 178 — Ali sem pa danes bila v resnici srečna r Sme se-li ona sreča zvati prava, ko mora srce, mej tem ko jo uživa, zadušiti minulost, uživati s trepetom sedanjost, bati se ob enem bodočnosti? — A vendar sem pri vsem tem bila srečna. — Sel je, videla ga ne bodem nikoli, nikoli več. Zvala ga ne bodem nikoli več svojega, a vendar se še ne morem solziti. Žalost po njegovej izgubi se še le rahlo dodeva mojega srca. Zakaj? Ker še mi šumijo po ušesih njegove besede, s kojimi mi je razkril neko tajnost svojega življenja. Kolika udanost je sijala iz teh besed I Se čutim gorki stisek njegove tresoče roke, v kojej je moja tako dolgo počivala, in srce moje še bije v radosti, mene še vedno bivati v njegovem društvu. Človek ne bi hrepenel doseči enkrat više in veče sreče nego so zemske, ko bi se mu takoršna sreča, kakoršna je mene danes obiskala, prepogostoma prikazovala. Oh, kako je tedaj bilo? — Iz zvonika je še odmeval zadnji udarec večernega zvona, ko je nekaj blizu mene zašumelo. V polumračnej senci kolibe spoznala sem koj v visokej podobi, koja je pripognena stopila v nizko z zelenjavo preraščeno kolibo, svojega Ceslava. Cuvstva, koja so me navdajala skoz cele pol ure, se baš tako malo dajo popisovati, kakor se močno čutijo. Dosti bodi, ako povem, da sem prvi trenotek, ko je on meni stal navzlic, skoro bila izgubila zavest. Za — 179 — dva kipa, izražajoča otožnost, bil bi naju lahko kdo imel, ko bi bil naju tedaj opazoval. Ne vem, kako dolgo sva si tako navzlic stala, brez besede, s pove-šenimi očmi. Ona mrtvaška tišina, koja je mej nama vladala, in celo položenje v tem trenotji sta tako čuden utis na mene napravila, da so mi skoraj onemogle telesne moči. Utrujena se naslonim na debeli steber brezlistne murbe pri kolibi. On, to vide, poskoči k meni, rahlo me prime za roko in deje: "Gospodična, prepričan sem, da kader zveste vzrok tega najnega nočnega snidenja in pa moje pričujočnosti. spremljane od te moje zamolčljivosti, bode se v vas vzbudila boječnost, dvom in bol. Oprostite, gospodična, toliko mojo drznost; odpustite mi, dobra Irma, zmedenost, meni ubogemu človeku, kojemu manjka v tem trenotji poguma, delati takemu nežnemu bitju, kakor ste vi, tudi najmanjšo bolest. In tudi, Irma, ker se ne čutim v tem trenotji dovolj močnega, sebe obsoditi v duševno smrt ...» — Dotik njegove roke, njegove meni čeloma nerazumljive besede vzdramijo me k življenju. Povzdignem glavo, uprem oči v njega, hočem nekaj povedati, a beseda mi zastane. Moje oko ne more prenašati njegovega otožnega pogleda. Glava mi zopet zleze proti prsom, oči se mi obrnejo proti tlom. Kako se je dalje zgodilo, sama ne vem. On je sedel na klop in jaz zraven njega. O človeški ] o* — 180 — govor, zakaj nimaš v svojem neizmernem slovarji tudi tako besedo, s kojo bi zamogla dostojno izraziti, kaj mi je ondaj čutilo srce: Ko se je vroča moja glava nehote naslonila na njegovo ramo, je on ves ginen mi stavil to-le vprašanje : «Irma, ali se čutite dovolj krepko, poslušati me do konca, kar vam imam in moram razkriti? Ali imate dovolj močij udati se usodi, kakor sem se jaz?» — Nisem odgovorila na njegovo prašanje, in vendar je on spoznal iz mojega obnašanja, da sem pripravljena, za-nj vse, vse prenesti. Zdaj si je pogladil z visocega čela lasi, prša so se mu visoko vzdigovala, beseda mu je skoro zastajala, ko je, poljubuje mojo roko, bolestno začel: «Irma, zakaj sva se srečala v življenji?« Dolgo molčanje je sledilo za tem vzdihom. O Bog, o Bog, kaj bodem neki zvedela? — «Ali veste, Irma<>, nadaljeval je on polagoma, s da uže predno sem vas spoznal, da, celo predno sem se bil narodil, je bila določena moja usoda? — Imel sem strijca, koji je umiraje oporočil vsem svojim netjakinjam izdatno premoženje, a s to pogodbo, da vsaka izmej njih, ako se omoži, mora cerkvi posvetiti svojega prvorojenega sina. Ako bi pa ta ne hotel vstopiti v duhovski stan, ondaj se ima razdeliti ona od netjakinje podedovana vsota mej ubožce iste — 181 — cerkve. Irma, ali treba, da nadaljujem: Ne slutite li uže zaključek mojega žalostnega pripovedanja r — Mene je usoda izvolila za prvega rojenca mnogo-brojne družine. Očeta, vzdrževatelja družine, sem uže pred leti izgubil. Irma, Irma, ubogo udovo, mojo mater s šesterimi otroci, naj bi jaz deval ob kruh ? A to bi se zgodilo, ako bi poslušal glas svojega srca in hotel sebe in vas, Irma, osrečevati.* Solze, koje so mi mej njegovim govorjenjem doslej močile lica, ustavile so se naenkrat kot začarane pri slednjih njegovih besedah. Poskočim urno na noge in rečem mu s slovesnim glasom: «Jaz priznavam blage namene, ki se sedaj v vašem srci borijo z vašimi čuvstvi, prijatelj Česlav. Zdi se mi, da uže sedaj čujem jok vaših bratcev in sester, kruha prosečih; zdi se mi, da čujem spremljati me kletev obupajoče vaše matere.* — In predno sem to izgovorila, stegnil je proti meni roke, jaz pa sežem v njegove, in njegove srčne besede: «Hvala, hvala, Irma, za toliko blagodušnost», poplatile so mi uže tedaj en del moje žrtve. In še je roke držal objeti, ko povzdigne oči proti nebu in z glasom na pol molečim, na pol prisegajočim polagoma izusti: «0 Irma, Irma, še-le zdaj čutim, kaj si ti meni, še-le zdaj vem, kaj izgubim s tvojo odpovedjo! Prisegam, da ne bo nikdar nobena strast oskrunila mojega čistega srca, koje je bilo svetišče tvojej ljubezni. In — 182 — te roke, koje so zdaj tebe, Irma, objele, nikdar ne bodo več objele druge! Srečna bodi, Irma! Videla me ne boš nikoli več, cula ne boš več mojega glasu! Se jutre zapustim domovino, ta sveti kraj najne ljubezni ! V daljnem, tujem mestu pojdem v tihi samostan, da tam slečem to obleko in jo zamenim z me-niško, da molim neprestano za tebe, za bodočo tvojo srečo. Irma, bodi srečna!» —In po teh besedah je izginil. — Ali sem res tak6 slabega lica, ali moje zdravje res tako hira, da je celo mačeha obračala svojo pozornost na to ? Odposlati me namreč hoče na selo k nekemu sorodniku, da bi okrevala. Ubogati jo hočem in iti, kamor ona želi. Toda ne zato, da bi ozdravela — kaj bi meni pomagalo zdravje, kaj življenje sploh r — temveč le zato, ker sebe smatram za igračico usode in kot taka ne poslušam več svojih želij, ne lastne volje, in se tako tudi ne upiram več tujej. Naj me tedaj ona pošlje, kamor hoče; saj ni ga več kotička na zemlji, kjer bi si želela biti! Naše življenje, koje podaljšati si toliko prizadevamo, kaj-li je neki? — Ako smem soditi življenje vseh ljudij po svojem, ono ni druzega, nego kratka doba cvetja in dolga venenja. Naj bi se tedaj jaz bala smrti, koja, kakor sodijo nekoji moji znanci, mi — 183 — je uže za petami r — Starost ni tako bridka zaradi tega, ker v njej človeku dan za dnem hirajo moči, temveč zat6, ker v njej upi čem dalje bolj ugašajo. — Ako bi pa smrt res štedila moje mlado življenje, vrinile bi se meni morda še kedaj prejšnje moči, a izgubljenih upov mi nikdo na svetu ne bo mogel več povrniti. Čemu bi tedaj dalje živela? — Oddaljenost je srčnim ranam to, kar je veter ognju. Veter ugaša posamezne majhne plamenčke, a oživlja velike požare. — Upala sem, da ko bodem za nekoliko časa zapustila kraj, kjer me vsaka stezica, vsak kamenček spominja njega, da se bodo, ne sicer zacelile, a vsaj utešile srčne rane. Ali zmotila sem se. Vrnila sem se domu duševno in telesno bolj pobita, nego sem odšla. Menila sem, da me več nobena stvar na svetu ne mika; ali zdaj stoprav sem se prepričala, kak6 ljub, kak6 močno ljub je mojej duši kraj, kjer sem toliko prestala. Zraven druge srčne bolesti vznemirjala me je ves čas, ko sem bila iz doma, še tožnja po domu. Srce nesrečneža je bolj nagneno čuvstvu ljubezni nego srečneža. Nesrečnežu se srce naenkrat vname za njo in ljubi brez hinavščine. Nezgoda je, koja sili k iskrenej ljubezni. Le s tega stališča si tolmačim naglost, s kojo se mi je on ukradel — 184 — v srce, in svojo ognjenost do njega. Nesrečneži vsega sveta so si najboljši prijatelji. Ljubezen in bol sta prava srčna dvojčka. Oba je enako pretresata, oba je enako razburjata, oba je enako omamljata, kader se ga lotita. In vendar čudno! kako različne ste si tudi one. Prava ljubezen namreč se samo enkrat z vso svojo močjo srcu prikazuje, mej tem ko se mu bol stokrat in stokrat približuje, in to vselej huje, vselej obupneje. In vendar človek ni popolni gospodar svojega srca in svojih čuvstev. Nekoliko uže, s hudim in po krepkem prizadevanji; ali nikdar naj ne misli, popolnoma razrušiti tega, kar je združila, vzbudila in kar vodi nevidna moč prirode. Dneve imam, ko se sama sebi začudim. Povla-ščuje se me namreč taka blažena udanost, da z neko posebno mirnostjo zamorem misliti na njega, edinega, kojega srce je bilo, bije in bode bilo za-me. A zopet imam dneve . . . toda čemu jih tukaj popisujem? — Dobrotni Rog, milost, milost! Ne obsojaj me, ne zametuj me ondaj, ko v obupnosti moja usta izrekajo svojo sodbo nad tvojo mene obvlada-jočo voljo! — — 183 — Vselej mi kri zastaja po žilah, vselej mi se črno dela pred očmi, kader srečavam človeka v meniško obleko opravljenega, čeravno mi je oseba popolnoma neznana. Obleka, obleka je tedaj edina, koja mi tako razdražuje vse živce? — Oj Bog, jaz mislim, da ne bi prestala trenotka, ko bi njega srečala oblečenega v ono meni usodepolno obleko! Večkrat dajem si vprašanje, ali bode moje življenje vedno tako brez koristi teklo, kakor do zdaj, in bo li vedno tako temno, vedno tako prazno, tako ničevo, a vselej dobivam žalosten odgovor od mojega srca in razuma. Da, da! Ko nam prva doba življenja izgine brez radosti, brez zaklada ugodnih spominov, tudi ostalo življenje ostane potem pusto, brezplodno, kakor oni kos zemlje, kojemu je odrekla priroda življev rodovitnosti. Mnoge reči so uže postale plen časa, in vendar naša vera ni še upešala. — In res, še misliti ne smem, kaj bi zdaj lahko iz mene bilo, kaj bi iz mene še-le postalo, ko bi neutrudoma ne izročevala svojo bo-lestij prepolno dušo vedno odprtemu naročju tolažilne vere 1 Zat6 o svet, bodi dobrotljiv, bodi milostljiv, in ne zabranjuj v svojej prenapetosti obupanemu in trpečemu človeštvu edinega vira, iz kojega mu neprestano vrč upi in tolažbe za mnogobrojne nesreče : — 186 — vira božje besede. Pusti, naj upa, naj veruje, da njegovo obilno trpljenje ne bode ostalo brez plačila! O jaz vem za neprecenljivo tolažbo tega upanja. Po vsej moči sem si prizadevala, pozabiti ga; ali vsa prizadevanja so zahman. Izbrisala bi si ga morebiti nekoliko iz spomina, ko ne bi več kolena upogibala k molitvi, ko ne bi več svojega duha povzdigovala k nebesom. Vselej, kader mčlim, stopa mi pred dušo njegova podoba. Tedaj tudi njega vidim sklonjenega k molitvi; mojemu ušesu se zdi, kakor da ga čujem med molitvijo šepetati moje ime, in ondaj tudi moja usta nehote šepečejo njegovo. — Ne bom ne popustila molitve sam6 zato, da bi njega pozabila. Saj je bas spomin na njega, koji oblažuje mojo molitev, saj je baš spomin na njega, ki me sili verovati, da je naše življenje le prehod v drugo, boljše življenje, koje se nam ima začeti še-le onkraj groba. — Da! tam nad zvezdami je prava domovina vseh sirot in trpinov. Le tja gor sme se ozirati oko trpečega, s prepričanjem, da srčni njegovi vzdihi ne ostanejo brez odmeva. Zato nočem več zdvajati. Dobra hočem biti, udana, potrpljiva. Saj, kolikor dolgo bi utegnilo še biti moje življenje, vendar večnosti nasproti bi ono bilo le kratko. — 187 Dragi moj dnevnik ! Sprejmi mojo zahvalo, ker si me spremljal dve celi leti po trnjevem potu mojega življenja. Tvoje strani niso še vse napolnjene. Se mnoge so prazne in mojemu peresu na razpolaganje. Vendar dosta bodi! Moje pero se tebe več ne dotakni! Ni sicer mnogo, kar sem ti izročila, a vendar je dosti, da, še preveč. V teh vrsticah se razvijajo in sklepajo dogodki in usode enega človeškega bitja — mene same. V tvojih vrstah je shranjen moj največi zaklad. Kar se mi bode pripetilo v poznejšem življenji, to bode le pristranski brezceni dostavek mojemu življenju. Naj tedaj ono meni izgine brez posebnega spomina! TtDiaaodejrta zvezal ima ^ve^aica. .Novela..' I. e^laredaj gospodična Ada, vi nočete odstopiti od svojega sklepa in nas hočete po vsej sili zapustiti? Te besede je govorila debelušna, štirideset ali petdesetletna ženska vsakdanjega obraza, priprostega vedenja. Kroj njene obleke in njeno pocesanje bilo je edino, kar je kazalo, da spada k boljšim stanovom. Oseba, ktero je ogovorila, bila je vitka postava sedemnajstletne devojke. Bila je v črnej žalu-jočej obleki, bledega lica, na kterem so bili močno izraženi utisi otožnosti ali nezadovoljnosti, menda pa — 189 obojega. Ta izraz lica, ki je tako malo pristojal njenim letom, priprosta, že močno ponošena črna obleka in pa njena zanemarjena vunajnost sploh, to vse je bilo krivo, da se je Ada na prvi pogled zdela nelepa in neprijetna. Ko bi jo pa bil kdo na tanje opazoval, našel bi bil, da so njene modre, a vedno mrkle oči imele nenavadno milobo, da, tanke poteze njenega obraza bi oživele, ko bi jih rudečica le nekoliko ob-lila, in slednjič bi njene ustnice, ko bi se hotele nasmijati, dajale vsemu obrazeku nekov čar, kajti odkrile bi vrsto belih zobkov in jej delale na licih ljubeznivi jamici. Ljuba gospa Barbara, odgovori potem Ada na njeno vprašanje z nežnim jej lastnim glasom, ko bi vedeli, kako bridko je sedeti dan na dan za tujo mizo, prebivati pod tujo streho s čuvstom, da je vse, kar potrebujem za življenje, le dar vašega dobrega srca, in da vam tega daru ne morem povrniti in tudi nikdar ne bodem vrnila, ne bi mi toliko ugovarjali, da si hočem iskati službe. Oj ti ljubi Bog, reče zdaj nekoliko razžaljena gospa Barbara, ali sva vam jaz ali pa Feliks kdaj očitala, da živite pri nas zastonj ? Koliko pa vi tudi potrebujete za svoje potrebe? Kako malo n. pr. vi jeste! Ali vas jaz ne ljubim, kakor bi mi bila lastna hči: Ali vam ni moj Feliks iz celega srca udan? — dostavila je bolj s tihim glasom. — 190 — Rudečica nevolje pri tem oblije Adino bledo lice, a samo za trcnotek, in postalo je še bledeje. nego je bilo prej. Gospa Barbara se je vedla, kakor da bi ne bila zapazila Adine zadrege. Začela je torej polglasno šteti šive na nogovici, ktero je plela. Potem ko se je dvakrat nalašč uštela, da med tem Adi časa pusti se pomiriti, zvila je pletenico in jo položila v jer-bašček za ročna dela, ki je ležala pod mizico. Zdaj se Adi približa, prime jo za obe roki in z glasom dobrotnice poreče: Zadnja želja gospoda stotnika, vašega očeta, je bila, da moram njegovej Adi puščati svobodno gibanje v življenji. Le iz tega vzroka se nočem dalje zoperstavljati. Povejte torej, kak6 se neki mislite v bodoče preskrbljevati ? V čem bodi vaša služba? Ko je Ada videla, da je gospo Barbaro resna volja jej pomagati, da doseže svoj namen, zadobi srčnost in takoj odgovori: Upam, da onih sedem let, ktera sem prežfla v zavodu, ni bilo brez sadii. Oči so se gospe Barbari naenkat zasvetile, usta so se jej še bolj razširila začuvšej Adino opazko, da ona reče veselo iznenadjena: Kaj res, Ada, vi ste tedaj tak6 učeni, da bi bili zmožni postati učiteljica, v kakej imenitnej rodbini?.— V tem trenotku je gospa Barbara pozabila, da je na skrivnem gojila vse druge namene za Adino bodfičnost, a njeno nenavadno dobro srce je vselej 191 zaduševalo želje in naklepe, ktere si je stavilo, kader koli je sprevidela, da one ne osrečujejo bližnjega. Da pa Ada ni srečna v njenej hiši, sprevidela je gospa Barbara uže davno, a vedela in našla ni drugega pripomočka, da bi jo razvedrila, nego da jo še bolj po svoje ljubi in da sili svojega sina Feliksa enako storiti. Toda Adino čelo se je še bolj zmračilo pri toliko pretiranej ljubeznivosti. Uboga gospa Barbara si je noč. in dan trla glavo, kaj bi bil vzrok Adine nezadovoljnosti! Ko jej je Ada po njenem večkratnem vprašanji, ali menda čuti v njenej hiši kakšen primanjkljaj, slednjič v zadregi odkrila, da jo je sram živeti od tuje miloščine in da si želi sama svoj kruh služiti, zadela jo je ta vest jako neprijetno. Da bi Ada, stotnikova hči, služila, zdelo se jej je nezaslišano. V svojej napetej dobrodušnosti predstavljala si je takoj Ado kot eno svojih robatih dekel: boso, z navihanimi rokavi, umazano; in težave so jo skoro obhajale pri teh umotvorih svoje domišljije. Zato jej je zdaj, ko je Ada omenila svoj sedemletni uk v zavodu, šinilo naenkrat v glavo, da bi bilo Adi mogoče služiti brez poniževanja pod stan, v kterem se je narodila. Za odgojiteljico, odgovorila je Ada nekoliko v zadregi, upam biti sposobna. Da bi pa tudi moje znanje zadostovalo za odgojevanje otrok imenitne rodbine, jako dvomim. 192 — Ali Ada, človek, ki se je bavil sedem let z ukom, ta mora že nekoliko znati. Jaz sem hodila v šolo samo osem mesecev in nekaj dnij, a dozdaj še nisem nikdar prišla v zadrego zavoljo pomanjkanja znanja. Bojim se, da v godbi nisem dovolj spretna. Tudi angleški jezik mi bo delal nekoliko ovire, dostavi Ada bolj tiho. Dobro, pa idite za odgojiteljico malih otrok. Pri teh ni treba tako visokega znanja. A to vam povem, da sam6 dovoljujem, da v hišo plemenitašev moja Ada v službo vstopi. Ali, reče Ada bojazljivo in skoro si ni upala nadaljevati, boje se razkačiti svojo varuhinjo z ved-nimi ugovori, jaz se nisem nikdar bavila z otroci. Kako se bom tedaj znala z njimi vesti? Gospodična Ada, zagrmel je /.daj zapovedujoči glas gospe Barbare, vi ostanete za naprej pri meni, ker vam niso moji nasveti po volji. Odraslih si ne upate odgojevati. z otroci pa bi se ne znali vesti, kakor pravite! Ali mislite, da bodem morda dovolila, da postanete hišinja r Poglejte na svoje nežne ročice! Kaj menite, da bi one li znale in zamoglc opravljati težkih in brezštevilnih del hišinjer Te njene besede pa je spremljal pomilovalen pogled na Adine majhne roke. Adi, prestrašenej nekoliko vsled nenadejane razkačenosti gospe Barbare, nekoliko pa razžaljenej _ 193 — po robatem načinu njenega govorjenja, stopile so solze v oči. V srci pa je takrat sklenila, da noče na nobeden način dalje ostati pod obrambo in upli-vom sicer dobre, a surove gospe. Ni torej dala prostosti solzam. Premogši jok vzdigne glavo in z neustrašenim glasom poreče: Gospa Barbara, predno se določim stopiti v nov stan, hočem ga preudarki in pregledati na vse strani, da se prepričam, ali bi znala tudi vse dotične naloge izvrševati ali ne. Tega mi ne smete zameriti. Kaj bi si na primer vi mislili o meni, ko bi po kratkem prebivanji v novej službi dobila nepričakovano slov6r Kaj bi mislila r odvrne gospa Barbara s čutom, kakor da že vidi Ado iz službe pregnano. Vesela bi bila. Vsaj bi potem bili prisiljeni iskati pri meni zopet zavetja, ker bi se ve da z odprtimi rokami in ganenim srcem sprejela svojo golobico. Oh, Ada, dostavila je po kratkem premolku z mehkim glasom: Kaj se boste neki klatili po svetu r Ostanite pri nas, ki vas vsi ljubimo! Kako bi rada videla, da postanete — moja hči! Prestrašena je Ada uprla svoje oči v gospo Barbaro. Že se je mislila blizu svojega cilja, službe, a zadnje besede gospe Barbare so jej kazale, da še nikdar ni bila tako daleč od njega. Postati Barbina «hči» r Da! ravno ta strah jo sili i/, njene hiše. Ne, ni mogoče, rekla je potem 13 104 skoro obupno. Ako mi vi nočete pomagati, da si najdem dostojno služIjo, prevzamem prvo, ki se mi ponudi. To rekši vstane, da bi sobo zapustila. Zdaj je prišla na gospo Barbaro vrsta, da se ustraši. In prestrašila se je res Adinega odločnega vedenja. Približa se jej torej, da jej brani oditi, iti z glasom, ki je kazal, da obžaluje svoje besede, dejala je: Ljuba Ada, za vas rada vse storim, da le zopet prijazneje gledate. Tako hude vas še nisem videla. Vi tedaj želite postati učiteljica v kakej premožne], a ne aristokratskej hiši. Jeliter Za tako rodbino bi potem vaše znanje gotovo zadostilo. Jelite: Le odkritosrčno mi povejte svoje mnenje, hi tako govoreč božala je kakor mati detetu Adino lice. Moja želja je postati družbenica pri kakšnej bolj starikavej, a na samem živečej gospe, ali kaj enakega, pristavi Ada kratko. Kakor je vaša želja, Ada. Takoj se grem preoblačit, da pojdem k našemu gospodu učitelju. Tam zloživa notico v smislu vaše želje, ktero pošljem potem kot inserat vsem časopisom glavnega mesta. Četrt ure pozneje koračila je gospa Barbara proti stanovanju šolskega učitelja, nališpana, s klobukom po strani, govoreč sama s seboj, mahaje z rokama, kakor bi bila vinjena. Ljudje, ki si; jo sre-čavali, govorili so med seboj : No, gospa Barbara, je ali dobila terno v loteriji, ali je pa srečno našla 105 — nevesto svojemu Feliksu, ker je danes tako živahna in brzib nog ! Osem dnij pozneje se je čitala po raznih časopisih sledeča notica: 'Mlada gospodična, sirota, i/, dobre rodbine, z izvrstno odgojo, vzglednega obnašanja išče službo pri kakšnej na samem živečej dami ali starikavej gospe. Ne bi se gledalo toliko na visoki honorar; želi se pa, da bi občevanje v hiši bilo dostojno, da se gospodična, vzgojena v duhu krščanstva, ne bi popačila. Ponudbe naj se blagovolijo poslati pod naslovom: «Sirota«, poste restante v trgu N. na Goriškem.» Ta inserat sta zložila gospa Barbara in učiteljeva modrost. II. Adino mlado življenje ni pomnilo nobene srečne, vesele dobe. Celo nad spomini njenih otročijh let se je razprostiral neki mračen utis osamelosti. Ob enem ko je Ada zagledala luč sveta, ugasnilo je njenej materi življenje. Njena mati, Angličanka po rodu, bila je še le leto dnij omožena z njenim očetom, ki je pa bil takrat še le lajtnant. Živela je z njim v v skromnem, a srečnem zakonu. Po njenej izgubi neutolažljiv je mladi vdovec in oče dal krstiti svojo hčerkico po imenu izgubljene drage ženice. A novo- 13* — 196 rojenka Ada ni mogla izpolnjevati v očetovem srci one praznote, kjer je prej dvajsetletna Ada kraljevala. Ubogi oče se je spočetkoma v nekem oziru celč čutil vselej nesrečnega, ko je pogledal svojo hčerkico. Ona ga je še bolj živo spominjala njegove nenadomestljive izgube. Ker pa mladi častnik in njegov strežaj nista umela baviti se z drobnim detetom, a njegovi dohodki niso bili toliki, da bi si še mogel varuhinjo vzeti, izročil je s težkim srcem hčerkico nekej sorodnici v oskrbljevanje. On sam pa je moral, kakor je njegov stan zahteval, po svetu. Prešla so mu včasih leta, da ni videl svoje Ade. Ko je Ada vzrastla iz otročjih let, sprevidel je oče, da je treba skrbeti za njeno izobraženje. Po prošnjah in priporočbah je izročil Ado imenitnemu dekliškemu zavodu, kjer je za njo plačeval le četrti del tega, kar so druge gojenke plačevale. Tako je upal, da dobi Ada skrbno odgojo, s ktero se bode kot edino podporo po njegovej smrti mogla na dostojen način preskrbljevati. Med tem je oče živel samo svojemu poklicu. Slovel je kot hraber in izvrsten vojak. V šlezvig-holštajnskej vojski, kamor je na čelu svojega oddelka stopal proti Dancem, dosegel je lavorov venec slave, a tudi izgubil levo nogo. Bil je potem povzdignen v stotnika, a ni bil več sposoben za službo. Deli so ga v pokoj. Odslej se mu je tesno godilo. Pri vsem 107 — skromnem življenji, ktero je zdaj imel, ni mogel več od mirovnine prihranjevati določene svote za Adino odgojo. Da si pomore iz zadrege, določil se je odslej živeti na deželi, kjer je upal pri manjših stroških izhajati. Izbral si je najbliznji trg poleg mesta, kjer je Ada dobivala odgojo in se tam za vselej naselil. Da f bi še ceneje živel, najel je sobo s pohištvom že opravljeno in sicer pri gospe Barbari, ktere hiša je bila edina v trgu, ki je, da-si ne gostilna, imela nekoliko sob na razpolaganje. Tu je ob enem dobival hrano in postrežbo in to vse jako dobro primeroma za majhno plačilo. Tako je živel stotnik zadovoljen 7 gospo Barbaro in s svojo usodo, ob enem srečen, kakor ni bil že davno, ker je zdaj pogošče videval svojo hčer. Gospa Barbara je že bila več let vdova premožnega, a na pol še kmečkega posestnika. Kakove rodbine je ona bila, nihče ni vedel. Ko se je nje rajni mož ženil, bil je iz doma širinajst dnij, in potem s seboj pripeljal gospo Barbaro, ktero je predstavil kot svojo ženo. Nekoliko časa so bili ljudje jako radovedni, od kod je njegova nevesta, ali ima kaj dote itd. A ker od njiju ni bilo nič zvedeti, zadovolili so se na zadnje z raznimi sodbami, ki so si jih sami o njej delali. Gospa Barbara je bila jako čudovitega značaja. Radodarnost, postrežljivost, usmiljenje bile so njene — 198 — glavne lastnosti. A imela je tudi svoje slabosti. Bila je namreč silno radovedna ; utikala se je rada v tuje zadeve in ako jej je kdo njenih znancev odrekal zaupnost, maščevala se mu je s hudim obrekovanjem. Kdor pa si je njo izbral za prijateljico in zaupnico, temu je bila sama dobrota. Svet bi bila preobrnila, da bi kakšno uslugo storila. Iti res, le malokdaj jej je spodletelo, da ni dosegla svojega cilja. Zato je gospa Barbara uživala pri svojih tržanih čast poluad-vokata in poluspovednika. Gospa Barbara je bila jako zgovorna. Govorila je vselej mnogo in hitro in pri tem kretala z životom in mahala z rokama. Na sprehodih je nosila navadno skoro celo leto pihalko ; med potom je govorila sama s seboj in pri tem se večkrat ustavljala sredi ceste. Tuj izobraženec, ki jo je slučajno srečal, izogibal se je, meneč, da je prismojena. Tržanom pa so ravno te njene navade vzbujale spoštovanje do nje, ker so jo smatrali za učeno in pametno, Adinemu očetu se je gospa Barbara prizadevala bolj ko mogoče prikupiti. Bila sta obadva vdovca, obadva v enakih letih in rada bi ona bila prezrla njegovo leseno nogo, samo da postane stot-nikova gospa. Stotnik ni našel ugodnosti v njenem društvu, a ker mu je mnogo dobrot storila, bil jej je hvaležen in prijazen, prizadevajoč si prezirati njene — 199 — prenapetosti. Nekaj nad štiri leta je bil stotnik nje gostač, a naenkrat je postal žrtva neke splošne bolezni. Umrl je še le petinštirideset let star, pripo-ročivši svojo Ado gospe Barbari v varstvo. Ko je Ada postala sirota, bila je v šestnajstem letu. Njeno izobraževanje ni bilo še dovršeno, a ker zdaj ni imela nikogar, ki bi za-njo plačeval, morala je iz zavoda stopiti. V hiši gospe Barbare našla je srčen sprejem. Clospa Barbara, pretirana v vsakem svojem početji, I lila je pretirana tudi v ljubezni do Ade. Ada, ki je po sedemletnem bivanji v zavodu še le zdaj zopet prišla med svet, opazovala je z zacudjenjem in z neko plašljivostjo živahno obnašanje svoje varuhinje. Vajena občevati samo z izobraženimi učiteljicami in nežnimi součenkami, čutila se je tujo in osamljeno tudi sredi obljudjene hiše, v ktero je prišla. Prepričala se je namreč vedno bolj, da se nje odgoja in nazori nikakor ne strinjajo z društvom, s kterim občuje. Čutila se je zato jako nesrečno, a privadila bi se bila s časoma svoje usode, ko bi jej ne bila neka slutnja napravila neprenesljiv njeni uže dovolj neugodni položaj v hiši gospe Barbare. Gospa Barbara je imela sina, ki je bil pet let starejši od Ade. Telesno in duševno pravi sin svoje matere je Feliks v svojem življenji obhodil nič manj kot četvero gimnazij in dve realki. A ker se — 200 — je mati prepričala, da so se vsi profesorji zarotili zoper njenega sina, ker so mu dajali same dvojke in trojke in bili celo tako drzni, da so ga dvakrat bacnili iz šole, vzela ga je naposled na dom. Bil je dvaindvajset let star, zapravil je bil materi nekoliko tisočakov in ni znal še v svojem maternem jeziku pravilno pisati! Majhne osebe, dobro rejen, pasel je zdaj lenobo doma, nazoroval delavce na polji, dekle dražil ter bil «sladki križ« gospe Barbari, kakor ga je sama imenovala. Gospa Barbara se je vedno bolj prepričevala, da iz njenega Feliksa nikdar ne bode kaj prida, da se ne bo nikdar resno prejel dela. Zato je menila, da mu je treba poiskati pridne družice, ki bode znala po njenej smrti njega in gospodarstvo voditi. A da se jej je zdela kakor navlašč stvarjena, da bi prevzela to nalogo. Bila je tiha, poslušna in postrežna. Se ve da se jej je Ada zdela nekoliko previsoko izobražena za njega, a sčasoma, tako si je mislila, bode že pozabila, kar se je naučila, in po njenem vzgledu izučena postala nje vredna naslednica. Odkrila je Feliksu svoje naklepe, a on ni bil s početkoma z njimi nič zadovoljen. Ada mu je bila prefina in prebojazljiva. Že takoj s kraja ga je raz-žalilo, da se ona ogiblje njegovega društva. Vendar pa vajen vselej slušati svojo mater, začel se je pri-jazneje Adi približevati. Kmalu je mati Barbara z — 201 -^ veseljem zapazila, da se Feliksovo srce resno vnema za Ado. Ko je Ada začela slutiti, kam merite prijaznost gospe Barbare in Feliksova udanost, prestrašila se je svojega nevarnega polažaja. Feliksu je takoj dala čutiti, da je razžaljena po njegovem postopanji. Da bi je pa še hvaležnost ne vezala na nikogar, sprevidela je, da si bode treba poiskati primerne službe, da more potem hišo svoje varuhinje zapustiti. Dolgo se ni upala odkriti gospe Barbari svoje želje. Na zadnje pa je to vendar storila, spoznavši ta pot kot edini, da si pridobi svobodo. Gospa Barbara ni s početka hotela nič vedeti o Adinem sklepu. Nerada je videla, da bi njeno upanje, združiti enkrat Ado in Feliksa, splavalo po vodi, na zadnje pa, kakor smo videli, jej ni bilo več mogoče dalje se zoperstavljati, in ponudila je Adi pomoč, da se jej želja čem preje izpolni. 111. Sredi sobe leži odprt kovčeg, pred njim pa kleči Ada in va-nj pospravlja svoje perilo in druge malenkosti. Skrbno še zavija v papir nekoliko jej ljubih spominkov od svojih prijateljic iz zavoda. Zdaj vzame v roko majhen album, površno pregleduje drage jej slike, ktere je va-nj shranjevala, na zadnje pa poljubuje ne brez bridkosti sliko mlade ženske, — 202 — svoje matere, in sliko zarujavelega, a prijaznega obraza, podobico svojega očeta. Dejala je album vrh drugih rečij in kovčeg zaprla. V njem je bilo vse Adino imetje. Ko je svoje delo skončala, očisti si s krtačo novo črno obleko, zadnji dar gospe Barbare, dene si klobuk na glavo in z gotovimi koraki sobo zapusti. V veži pričakujeta potujočo Ado gospa Barbara in Feliks, obadva praznično oblečena, a čemernih, otožnih obrazov. Hlapec je dejal mali Adin kovčeg na ramo, potem pa korakajo vsi skupaj za njim proti poštnemu poslopju. Ada je imela še dobro uro vožnje do kolodvora. Ko je poštni kočijaš povabil Ado, naj stopi v voz, poda ona gospe Barbari rok6 v pozdrav. Ta pa jo objame tako krepko in srčno, da je Ado skoro zabolelo. Med jokom in poljubi še jej šepeče nekoliko svarjajočih besed in jej pokriža čelo. Zdaj se obrne proti Feliksu, ki je rudeč kakor kuhan rak stal zamišljen za materjo, mencaje klobuk, kterega je pozdravljaje v roki držal ter gledal pred se. Ali Feliks, kaj ne veš ničesar povedati gospodični Adi v slovo ? Feliks se je tako prestrašil materinega opomina, da spusti klobuk na tla. Podal je potem v zadregi Adi roko, mrmraje med zobmi nerazumljive besede. — 203 — Voz je oddrčal in izginil med drevjem, a gospa Barbara je pozdravljajoč še vedno mahala z belo rutico za njo. Ko je pa zapazila, da je nje trud zastonj, obrisala si je z ruto še solzne oči in globoko vzdihnila. Zdaj obrne svojo pozornost na sina, ki je tiho stopal poleg nje. Opazovala ga je en čas molče, potem pa ga s pihalko udarila rahlo po lici rekoč: Ali si Ado že močno ljubil? Kaj? Ti bebec! Feliks ni dal odgovora. Sklonil se je proti tlom in utrgal cvetico, ki je rasla na poti. To pa je storil le zato, da si mej tem iz očesa otre solzo. A sokolskim očem gospe Barbare ni ta solza ušla. Usmilil se jej je. Le potrpi, Feliks; ko bode Ada poizkusila, kako grenek je zasluženi kruh, rada se bode povrnila. Svet jej bode že pregnal prevzetnosti. Vama obema pa bode koristilo, da se nekoliko časa ne vidita. To je govorila z nekakim preroškim glasom in godrnjaje nadaljevala svoj pot. Kar se je poštni voz pomaknil, Ada ni imela več očij za Barbine pozdrave. Nje pogled je iskal na majhnem pokopališči, mimo kterega se je ravno vozila, priprosti križ, ki je znamoval kraj, kjer so jej očeta pokopali. Kmalu zagleda križ in to vsled cvetličnega venca, ki ga je v jutro na-nj obesila. Privzdigne se nekoliko, da ga more bolje opazovati, potem pa se sklone nazaj in bila je močno ganena. 204 — Kaj bode v.a. naprej z manoj, je vzdihnila! Bolje bi za-me bilo, ko bi tudi jaz poleg očeta spala večno spanje! In zamislila se je v neznano jej bodočnost, v ktero je danes s prvim korakom stopila. A pomladansko solnce je sijalo danes tako veselo po lepej planjavi, po kterej se je vozila, ptički so tako skrivnostno žvrgoleli skakljaje po vejah, na kterih je sililo nežno lističje iz debelih zelenih popik. da so se tudi njene misli nehote razvedrile. Ker pa žalost ne najde trdnega prostora v mladostnih prsih. zato se je z njenimi mislimi tudi njeno srce razvedrilo. Privzdignila je glavo in pogledala v modro nebo. Postajala je vedno mirnejša. Upala je z neko gotovostjo, da dobrotni stvarnik, ki je toliko lepot v prirodi stvaril človeštvu v veselje, ne bode zapustil sirote, ki mora po svetu, med tujimi ljudmi si iskat zavetja. Ko bi jo bila zdaj videla gospa Barbara, čudila bi se bila Adinej hitrej spremembi. Zadovoljnost, da se jej je posrečilo iznebiti se Fe-liksovega snubljenja, udanost v svojo usodo, upanje, da najde mir in zadovoljnost v opravljanji svojih dolznostij v rodbini, kamor je bila napotjena, vse to je dajalo njenemu obrazu zopet življenje. Adino lice je naenkrat izgubilo ono resnobnost in nezadovoljnost, ki ste jo v hiši gospe Barbare delali navidezno starejšo in nepriljudno. — 203 — IV, Potovalee, ki se vuzi po južnej železnici, ne more prezreti na nekej postaji na spodnjem Štajerskem jako romantično dolino, ki se nenadejano očem prikaže: visoke gore, obrašeene z bukovjem in hra-stovjem, na njihovem vznožji gosta vrsta vedno zelenih gozdičev, sredi njih pa bela kopica velikih poslopij. Gost dim, ki neprestano puha proti nebu, mu svedoči, da je ta prijazni kraj obrtnosti posvečen. In res, skozi dolgo vrsto let že tu marljivo opravljajo svoj posel fužine tvrdke : «Berthold in tovariši*. Njihov ustanovnik je bil Bruno Berthold starejši, sedanji vodja in glavni gospodar pa Bruno Berthold mlajši. Na desnej strani vasi, kakih sto korakov oddaljeno od fužinskih to-varen, stoji ukusno poslopje, okinčano z velikim vrtom, kjer stanuje Bertholdova rodbina. Gospod Berthold starejši, ki pa je zdaj vsled mertvuda, ki ga je ob eden del života zadel, nezmožen fužine nazirati, bil je svoj čas jako sposoben za svoj posel. Užival je skozi celih štirideset let spoštovanje in zaupanje svojih druznikov in udanost podložnikov. Oženil se je v poznih letih z jako mlado mestno krasotico. A mlada soproga, že od otročjih let razvajena, dolgočasovala se je neizmerno v majhnem kraju, sredi šuma živahnega delavnega življenja. Zbežala je torej večkrat mej letom k svojim sorodnikom v bližnje mesto, kjer se je mudila po cele tedne. —- 206 — Tam je nadaljevala svoje prejšnje rr košno življenje na račun moža, ki se je doma rad trudil in ubijal. da ni odrekal ugodnostij svojej nežnej zakonskej polovici. Darovala nm je tri sinove, in s tem se je stari Berthold tolažil, mene, da je žena njemu, priletnemu, dolgočasnemu možu dovolj storila. Gospa Bertholdova pa je soproga zagotavljala, da ima za otroke in vodstvo hiše vestno oskrbnico in zanesljivo varuhinjo, da se torej sme brez skrbij nekoliko odtegovati prozaičnim prizorom rodbinskega življenja. Ko je gospoda Bertholda zadel mrtvud, bil je v petinsedemdesetem letu, njegova soproga pa še le v petinštiridesetem. Bruno Berthold mlajši, naslednik svojega očeta, bil je sedemindvajsetleten mladeneč, resnega obnašanja, skrben in neutrudljiv, ter je v teku enega leta. kar je bil prevzel vodstvo fužin, delal čast svojemu prednjiku. Hugo, drugi Bertholdov sin, vrgel se je po materi. Lahkoživni mladeneč. ni maral nadaljevati svojih študij na univerzi, kakor je bila očetova želja, temveč določil se za vojaški stan. Ker je bil Hugo največi gizdalin, vedel je dobro, tla husarska uniforma bolj pristoja njegovej lepej osebi nego pa doktorski klobuk. Potrpežljivo je sedel vsako jutro pol ure v zaduhlej sobici svojega brivca, da je ta njegovemu dekliškemu obrazu uredil še kodraste lasi. Hodil je povsod spremljan od velikega buldoga, ljubil konje ter bil strasten jezdec, žvižgal celi dan operetne napeve in dvoril gledališčne igralke. Na očetovem domu se je prikazoval samo tedaj, kader so mu upniki preveč nagajali. Doma pa se je materi tako dolgo prilizoval, dokler mu ni ta pri očetu izprosila denarja za poplačanje dolgov. Oskar, najmlajši sin, bil je nesrečnik že od rojstva. Narodil se je hrom in bil tako potrtih udov. da ni mogel sam na nogah stati niti žlice k ustom donašati. Poleg tega je bil vedno bolehen, in zdravniki so mu prorokovali kratko življenje. Sedel je vedno v vozeku, imel slugo, ki ga je stregel, in družbenika, ki ga je nekoliko izobraževal in kratkočasil. A ker je bil Oskar vsled bolezni jako siten, ni noben družabnik pri njem delj časa ostajal nego po eden mesec. Gospa Bertholdova, ki nikdar ni mnogo marala za svoje otroke, ker je preveč sebe ljubila, čutila je do Oskarja celo neko zopernost. Sramovala se je, da je nje otrok tako spačen človek. Držala se je daleč od njega, bolj ko mogoče. Ni tedaj čuda, da se je že bila naveličala iskati vedno novih družabnikov za sina. Ko je torej slučajno črtala v novinah znano nam Adino notico, domišljevala si je, ali ne bi menda mlada ženska imela več potrpljivosti z bolehnim čemernim šestnajstletnim fantom, nego — 208 — moški. Ni se dolgo opota\ ljala ; hotela je poizkusiti. Pisala je takoj na dotično mesto. Ta ponudba sicer ni bila po Adinem ukusu, ker pa se ni med tem nobena druga oglasila, sprejela jo je vendar in hitro odpotovala, ker jej je gospa Bertholdova še enkrat po brzojavu naznanila, da je nujno potrebuje. V. Bertholdova rodbina je uže bila povecerjala. V prostornej obednici, močno razsvetljenej po velikej plinovej svetilnici, ki je visela sredi sobe, ostala je rodbina ta večer še nekoliko časa združena. Pričakovali so novo družabnico. Na nizkem naslonjači v desnem kotu sobe, proč od luči obrnen, sloni med blazinami in odejami v dveh gubah stari Berthold. V drugem kotu pri malej mizi sedita Bruno in Hugo kvartajoč, da jima čas hitreje preide. Hugo nosi levo roko zavito v črno svileno ruto, ki mu z vrata visi. Vsled nekega dvoboja, ki mu je vsekal globoko rano na roki, bil je zdaj doma na trimesečnem dopustu. Na blazini sredi sobe sloni gospa Bertholdova vidno razjarjena, leno potezajoč iglo iz batistnega prtiča, kterega je vezla. Njej nasproti sedi ukusno opravljena lepa gospodična in prikimava vsakej gospenej besedi. Njen obraz, ki ima grški rez, je brez dušnega izraza; njene — 209 — krasne, temne oči gledajo medlo; na lepih njenih rudečih ustnicah se vedno ziblje neki zoperni nasmeh. Človek, ki je z njo občeval, čutil je opazujoč njeno dovršeno lepoto, enako kakor kader opazuje umetno izdelani grški kip : utis kamenite lepote. Vi ne bi verjeli, Kornelija, vzdih ne gospa Bcrtlioldova izpustivši delo iz rok in tipaje si sence, kak6 so danes moji živci razdraženi! Ta nesrečni fant! Koliko nam je v jednem tednu napravil sitnob! Nikdo mu ne more zadovoljiti. Da bi vsaj nocoj prišla njegova družabnica! — Ali je pisala, da pride? pravi z nasmehom Kornelija. — Na moj brzojavni poziv ni bilo odgovora. Ali že prej nam je bila naznanila, da bode petnajstega ali šestnajstega gotovo tu. Ker pa imamo danes šestnajstega, pričakujem jo gotovo. — Kornelija zeha in opazuje jekleno spono, ki se je svetila na njenem svilenem obuvalu. Kornelija je bila jedini otrok soseda in sodruž-nika Bertboldovih fužin. Ker je mater rano izgubila in gospa Bertholdova ni imela hčeri, bili ste vedno skupaj. Bertholdova gospa se je brigala za njene toalete, vodila jo v društva in z izgovorom, da na-domestjuje ubogej Korneliji mater, nadaljevala svoje razkošno življenje, brez kterega bi. kakor je trdila, ne mogla živeti. 14 — 210 — Kornelija, pusto, dolgočasno dekle, pustila se je od nje voditi in je občudovala njene nicemurne nazore. Razven tega je že bilo davno med Korne-lijevim očetom in Bertholdovimi skleneno, da postane Kornelija enkrat Brunova soproga. Tako bi se združilo v enih rokah dvojno veliko premoženje. Kornelija je že stopila v svoje petindvajseto leto, a Bruno, kakor se je videlo, niti mislil ni na ženitev. Zastonj mu je mati prigovarjala, da se naj vendar s Kornelijo vsaj zaroči. Bruno je na to vselej kratko odgovarjal, da še ne vidi nobene sile. Živel je sploh samo za „svoje opravke, prezirajoč mater in Kornelijo. Korneliji, brezčutnej proti vsemu, kar jo je obdajalo, bil je vendar Bruno jedina stvar na svetu, za ktero je čutila nekoliko zanimanja. Ona ni mogla razumeti, zakaj se Bruno tako malo briga za njo, svojo bodočo soprogo. Da bi jo pa bila Brunova hladnokrvnost žalostila ali pa cel6 žalila, kaj takega ni Kornelija v svojej maločutnosti niti čutila. Bila je pa zato tem bolj pogostoma pri Bertholdovih, da bi Bruna s svojo navzočnostjo spominjala roditeljevih naklepov, ter je potrpljivo pričakovala dne svoje rešitve. Bruno ni nikdar maral za Kornelijo. Videl jo je z malega, poznal vse njene slabosti, tako da ni ona imela za-nj nobenega čara, ki bi ga naj bil pri- — 211 vabil v ljubezenske spone. Tudi njeno lepoto gledati se je bil že naveličal. Da bi se pa poročil po roditeljevih željah z devojko, do ktere ni čutil najmanjšega nagnenja, zdelo se mu je, da ne bode nikdar prepozno. Bruno, ob kterej uri pa pride večerni vlak? — Ob devetih in sedmih minutah, mama, odgovori hitro Hugo namesto Bruna. — Zdaj pa je že kmalu pol desetih, pravi v skrbeh gospa Bertholdova in postaja nemirna. — Crez nekaj časa pa zopet povzame besedo: Bruno, ali si pazil, da bi kočijaš ne zamudil vlaka: — Vse je v redu, mama; le brez skrbi bodite, oglasi se zdaj Bruno. — Odkar je nesreča zadela starega Bertholda, začela je njegova žena nekako spoštovati sina Bruna. Od njega je bil zdaj odvisen obstanek in pomnožek rodbinskega premoženja. To je mati dobro vedela; zatO se mu je hotela prikupiti s tem, da je le njemu zaupala, le njega za svet popraševala, le njega odlikovala, kader in kolikor je mogla. Na dvorišči se je začul ropot prihajajočega voza. — Družabnica je že tu, pravi Hugo zadovoljno, pusti kvartanje, natakne si jednoocnik na oko in se obrne proti vratom, da bi bolje opazoval prihajajočo gospodično. 14* __ 212 __ Hugo, ti si v vsem svojem početji pretiran, pravi svarljivo mati. Česa pričakuješ od revne sirote, ki mora služiti, da se preživi: — Ali mama, odvrne veselo Hugo, ime Ada je tako poetično, da si tudi njeno osebo mislim tako. — Poetičnost iščeš na človeku, ki se je mučil celi dan na potovanji? — pravi Bruno z nasmehom. Prašna bode od nog do glave, lice in roke jej bodo črne od dima in dišala bode po premogu. Zdaj imaš sliko poetične prikazni, ktero tako praznično pričakuješ. — Rekši vzame časopis in se va-nj uglobi. Kornelija se je nehotoma smejala Brunovej opazki in radovedno gledala proti vratom. Dveri se odpro in hišinja naznanja prihod Oskarjeve družbenice. Takoj za njo pride Ada, oziraje se boječ po sobi. Le bliže, gospodična Ada, dobro došla! Kako težko sem vas že pričakovala, poreče gospa Ber-tholdova s tankim glasom, ki je pa pri njej bil vselej znamenje zadovoljnosti. — Ada se je skazala prav tako, kakor jo je Bruno naslikal. Vrh tega pa je bila še silno bleda vsled boječnosti. Približa se gospe in se jej nekoliko nerodno pokloni. Vedela je, da jo radovedno navzoči opazujejo, in to jo je motilo. Ali ste dobila moj brzojav? nadaljuje gospa, da jo osrči. — — 213 — Da, milostiva gospa, odgovori na to Ada še precej krepko, ker je čutila, da se je treba ohrabriti. da bi ne napravila slabega utiša, — toda takwt Še nisem za potovanje bila pripravljena in nisem utegnila prej odpotovati nego to jutro. — Da pridemo k stvari, deje gospa Bertholdova in pretrga Adino govorjenje; videlo se je, da jej ona ne dovoli zaupno vesti se z njo. Vaše opravilo v našej hiši, kakor sem vam že pisala, bode to, da družbo delate bolnemu fantu in da citate zvečer, ko on zaspi, časopise gospodu Bertholdu. Oskar, povem vam koj odkritosrčno, je jako siten in neprenesljiv vsled bolezni. Zato sem menila najeti mu družbenico mesto družbenika, ker ste menda ve mlade ženske bolj potrpljive od moških. Prizadevajte si torej, da se v potrpežljivosti odlikujete od svojih prednjikov. To vam pa naročam, da nočem nikdar ničesar čuti o sitnobah, ki utegnejo nastati med vama. Moji živci so močno občutljivi in ne prenašajo nikakoršnih raz-dražb. Glejte, da z njim bolje ko mogoče izhajate; vaš trud se vam bode dostojno poplačal. Ada, ki je ves čas, ko je gospa govorila, s po-vešenimi očmi in pazljivo poslušala, uprla je zdaj svoj pogled na njo, opazujoč z neko iznenadjenostjo mater, ki je tako brezčutno o svojem bolnem sinu govorila, in poreče: Prizadevati si hočem po mogočnosti, da ustrezem gospodu Oskarju in da se — 214 — vedem po vaših zapovedih. — To pa je rekla z glasom, ki je kazal voljo, da hoče tudi izpolnjevati, kar je obetala. — Kaj se je zgodilo r oglasi se zdaj hripav glas na konci sobe. Stari Berthold se je bil vzbudil vsled živahnega govorjenja. — Kornelija, predstavite gospodično mojemu soprogu, prosi gospa. Kornelija vstane, približa se staremu gospodu in z umetnim glasom pravi: Gospodična Ada je tu! — Kdo ? praša starec začudjen. Oskarjeva družbenica je prišla, ponavlja Kornelija. — Le bliže, moja draga, le bliže 1 pravi gospod Berthold z dobrodušnim glasom. In ko se mu Ada približa, pomoli jej koščeno roko v pozdrav. Ada prijetno iznenadjena vsled starčeve prijaznosti, dela je takoj svojo majhno ročico v njegovo otrpnelo. Stari Berthold jo pomenljivo ogleduje, potem pa reče: Vašej potrpljivosti izročam svojega nesrečnega sina Oskarja. Vaše lice mi govori o blagem srci; bodite mu vi dober angelj čuvar. Kako pa vam je ime: Ada. Kakor— Prosim, stopite na mojo levo stran; na desno uho nič ne čujem. 215 — Ada to stori in mu še enkrat pove svoje ime. Starec je nekaj godrnjal. Poznalo se mu je, da ne more umeti, da bi Ada bilo kakovo ime". Kje pa so vaši roditelji? nadaljuje zdaj. Jaz sem sirota, odgovori Ada, skoro jokaje. Sirota'. Hm! — Kako nespametni stariši, da umro in puščajo tako stvarico samo na svetu! — Glava mu je zlezla na prsi, zamežal je z očmi, začel hrliti, kar je značilo, da je starec pozabil na svojo okolico in zadremal. Gospa Bertholdova pozvoni. Hišinji, ki se je prikazala, ukaže Ado v njeno spalnico odvesti, češ, da mora biti silno utrujena. Ko se Ada poslovi, še dostavi: Dobro se spočijte ! Jutre prevzamete takoj za rana svoje delo, in zagotavljam vas, da ni lahka naloga, ki vas čaka. — Ko je Ada zapustila sobo, skoči Hugo po konci rekoč: Ali, mama, gospodična Ada je gotovo lačna; zakaj jej niste dali prinesti nekaj večerje? — Dragi Hugo, odvrne mati s porogljivostjo, ti me ne boš učil obnašati se s svojimi podložniki. Sicer pa ne bodeš užival nikdar veselja gledati, kako se vede gospodična Ada pri jedi. Ona bode obedovala z Oskarjem in ne pri našej mizi. Potem se obrne proti Korneliji in pravi: Kako vam ugaja nova druž-benica ? Videti je takč zastradana, bilje Kornelijin odgovor. 216 .Meni se zdi ponižna in dobra, dostavi gospa. Sklonivši se proti njenemu ušesu se pa šepeta: Ni lepa revica. To me veseli: vsaj ne bo Hugo za njo gledal. Hugo je pa ravno takrat in tudi tako tiho poprašal brata, ali se mu Ada dopade. Bruno je pomajal z ramama rekoč, da se on ne zanima za ljudi, katere mati jemlje v službo. Hugo je še nekoliko govoril o majhnej Adinej nogi in roki, o jedinem, kar je na njej mogel dobro videti pri slabih svojih očeh in neugodnej razsvit-ljenosti sobe. Ko je Ada v svojej sobi odložila popotne reči, vsede na stol, da si oddahne in ši še enkrat v duhu predoči sprejem v Bertholdovej hiši. Kakor je bil utis dober, kterega jej je v trenotku napravili stari Berthold, ravno tako slab je bil oni njegove gospe. Razna čuvstva so se v njej vzbujala. Potem pa poklekne k vznožju postelje, zakrije si z rokama obraz in vzdihne: Tako sama, tako sama sem na svetu! VI. Ko so drugo jutro Ado predstavljali Oskarju, čepel je ta v vozeku vzdihujoč od dolgega časa. Ada se mu približa, vzame njegove otroške ročice med svoje in pravi z občutkom: Gospod Oskar, ali mi — 217 — boste nekoliko prijazni, ki bodem le za vas živela in si prizadevala vašim željam ustrezati? — Oskar jo je začudjen pogledal. Tako prijaznih besed ni bil vajen. Kdo ste vi, ki mi obetate biti dobra z menoj, ko me v hiši nikdo ne mara razven očeta in Bruna ? Moje ime je Ada in pozvana sem, da vam delam družbo namesto onih gospodov, ktere ste prej imeli. Ali vam je to prav? — In vi ne boste nikdar bežali od mene, kakor se me izogibljete mama in Kornelija? — Nikdar, gospod Oskar! Ljubila vas bodem, kakor bi mi bili bratec, in si prizadevala, da bodete tudi vi za mene enako čutili. Ne rekajte mi gospod, prosi Oskar. Zdi se mi, kakor bi se mi hoteli posmehovati. Ali ne vidite, da nisem daljši od enega metra? Vi ste mi po godu in čutim, da bodem z vami gotovo zadovoljen. Klical vas pa bodem Ado in ne gospodično Ado. Ali to smem? — Ko mu Ada prikima, še dostavi: Dajte mi zdaj še en poljub, da bode najno prijateljstvo bolj trdno ! Ada se opotavlja in zarudi. Oskarjeva glava je bila velika in njegov obraz je vsled bolezni bil videti starejši. A gledala je na njegovo nedoraslo majhno telo, videla, kako jo on proseče gleda, da bi mu izpolnila željo, in imela je usmiljenje z njim. — 218 — Skloni se proti njemu ter ga lahno na čelo poljubi. In prijateljstvo med njima je bilo v resnici od-tistega trenotka skleneno. Ada se. je potem v neverjetno kratkem času privadila svojega novega življenja. S trdno voljo, ktero si je za prvi pogoj postavila kot sredstvo, da si pogladi neugodnosti, ki bi jo utegnile motiti pri izvrševanji njene težavne naloge, dosegla je pri Oskarji, kar ni nikdo pred njo mogel doseči. Z vso njej lastno potrpljivostjo in nežnostjo bavila se je z njim, izpolnjevala mu vsako željo, tako, da je Oskar v teku enega meseca postal krotek kot jagnje. Tudi Ada je v sebi začutila neko do zdaj njej neznano zadovoljnost. Ta pa je izvirala iz ljubezni do novega poklica. Njeno lice je začelo cvesti, nje život jel se razvijati ter v kratkem dosegel ono popolnost, ktero je bil prej zamudil. Strme je gospa Bertholdova opazovala, da postaja Ada vedno kras-nejša. Na njenem cvetočem lici je bliščal odsev nedolžnosti in blagosti njene duše, iz vse njene osebe je sijala miloba. Začela se je torej bati, da bi Adina prikazen ne postala nevarna odraslima sinovoma. A tolažila se je s tem, da je Ada ponižno in pametno dekle, ki bi gotovo ne dajalo nobenega pomena dvorljivim besedam, ktere bi jej sinova utegnila povedati. Prav za prav je bila v skrbeh le zavoljo Huga. Vedela je, da je Bruno jako neobčutljiv proti — 219 — ženskemu spolu in preveč moški, da bi, že na pol ženin s Kornelijo, nadlegoval z brezciljnim postopanjem družbenico. Pazila je tedaj le na Huga, meneč, da mora takoj, ko izteče njegov dopust, nazaj k svojemu polku. A Hugo je mislil čisto nasprotno od matere. On je bil vselej prvi, ki je zapazil na Adi kak novi čar. Pazljivo jo je namreč vsak večer opazoval, kader je staremu Bertholdu čitala časopise. On, ki ni v mestu nikdar živel brez ljubezenskih zapletk, menil je, da se ga je sama previdnost usmilila in mu v dolgočasno hišo poslala lepo Ado v razvedrenje njegovega duha. Rad bi jo bil začel dvoriti, a nikdar ni našel prilike temu. Ada je bila vedno pri Oskarji, ali pa z njim in slugo, ki ga je vozil na sprehodih. V svojo največo žalost je videl, da se njegov dopust koncu nagiblje, a seznanil se še ni bil z njo. Toda njegova zvijačnost mu takoj pomaga iz zadrege. Izprosi si namreč pri svojem predstojniku še eden mesec dopusta, češ da je njegova roka sicer ozdravela, ali ne čuti še prejšnje moči. Storil pa je to na skrivnem brez materinega vedenja. Menil jej je povedati še le tedaj, ko že bode imel dovoljenje v rokah. Bruno, kteremu je bil svojo skrivnost zaupal, ga je prav resno posvaril, a Huga je to svarjenje malo brigalo. Da bi užival slast kratkočasjenja z lepo gospodično, požiral je rad nekoliko ostrih besed. Tri — 220 — si je glavo, na kak način bi seznanil se z Ado. Na zadnje si izmisli Oskarja obiskati, kar pa pred nikdar ni storil. Vedel je, da Ado pri njem gotovo najde. Seveda Oskarjeva navzočnost mu ni bila ljuba. A da napravi prvo znanje, mislil si je, bi vendar veljalo. Svojega sklepa ni pustil dozoreti. Odene si izborno opravo, pomudi se precej dolgo pred zrcalom, navihajoč si male brke ter obišče Oskarja. Oskarja so bili ravno domii privozili z jutranjega sprehoda ter je zdaj, v svojem naslonjači čepe, pazljivo poslušal Ado, ki mu je čitala iz neke knjige. Ko Hugo v sobo stopi, odloži Ada knjigo v vidnej zadregi in se hoče oddaljiti. Začela je namreč slutiti Hugove namene in si takoj domislila, da velja ta pohod njej, ne pa bolnemu bratu. A Hugo jo uljudno vabi ostati, med tem ko jo je Oskar skoro jokaje prosil, da bi ne odšla. Adi se je zdelo, kakor da se Oskar boji svojega brata. Zato je ostala in vzemši neko ročno delo usedla na prejšnje mesto. No, Oskar, začne Hugo, čestitam ti, da si tako dobrega obraza. Je-li, da je bolje imeti družbenico in to še tako ljubeznivo nego pa dolgočasnega družbenika : Pri teh besedah pogleda goreč na Ado. A ona ne vidi njegovih pogledov ter je zrla v svoje delo. Čestitam, čestitam ti iz celega srca, nadaljuje Hugo podajaje Oskarju roko. ____ O O J ____ Kaj, ali nočeš udariti: še dostavi, ko vidi, da se Oskar ne gane. Potem pa reče porogljivo smeje se: Saj res, pozabil sem bil, da ne moreš vzdigniti roke. (dej, kako sem pozabljiv! — In pri teh besedah se vedno smeje. Ada je zmirom gledala na svoje delo, Oskar pa jezno v stran. Kaj se držiš tako čemerno ? povzame Hugo zopet besedo tiho se jeze, da se Ada ne smeji njegovim besedam. Saj te nisem hotel žaliti. Le vrlo v zdravji napreduj in kmalu te hočem učiti jezdariti. Ah, Oskar, to je veselje sedeti na živahnem konjičku! Hop! hop! in v desetih minutah si prejezdil več okolice, kakor te tvoj počasni sluga v dveh letih prevozi. Hotel je še nekaj dostaviti, a moti ga silno bridki Oskarjev jok. Ubogi fanti poslušal je nekaj časa potrpljivo bratove opazke, potem pa se je čutil tako zasmehovanega in ponižanega in to še v pričo Ade, da mu je presedlo. Polastila se ga je zopet nekdanja razjarjenost. Ada se je ves čas jedva premagovala, da ne bi Hugu prepovedala, naj bolnika dalje ne draži; začuvši pa zdaj Oskarjev obupni jok, čutila je potrebnost, da svojega gojenca reši brezsrčnega nadle-govalca. Vstane, približa se Hugu za dva koraka in v tVancoskem, Oskarju nerazumnem jeziku s srditim obrazom in zapovedujočim glasom poreče: Gospod ___, 111 ____ lajtnant! Ako ne veste svojega časa bolje porabiti, kakor da pridete dražit bolnega brata, jaz, postavljena za varuhinjo njegovega dušnega miru, vam ukažem sobo zapustiti. Ob enem vam tudi prepovedujem, da bi se še kdaj sem prikazali. — Rekši mu obrne hrbet in Oskarja pomirjuje. Hugo je stal s polodprtimi usti in ubočil svoje oči. Ni vedel, ali sanja, ali je resnica, da ga je Ada spodila. Na zadnje pak se ga smeh poloti in groho-taje zapusti sobo. — Na dvorišči zapazi Bruna in mu že od daleč miga, naj ga počaka. Grohotaje se mu potem približa in pravi: Ah Bruno, kakšen prizor sem zdaj le preživel z našo «malo» ! — Potem mu pripoveduje na tanko, kar že vemo, in končuje z besedami: Pravite, da je Ada stotnikova hči r Jaz pa ti povem, da mora ona biti hči kakšnega pastorja, ker ima izvrstno nadarjenost za pridigarja! — Hugo, ti vse pretiravaš, posvari ga Bruno, in čelo se mu stemni. Vsled tvoje neumne šale bode Ada izgubila svoje dobro ime, tebi pa to ne bode ne v čast ne na korist. — A kaj! jaz sem vojak, meni je vse dovoljeno, odvrne Hugo ponosno in se vzravna po konci. Ada pa se mora za kazen, ker me je tako oštela, v mene še zaljubiti. Ali ne verjameš. Bruno: popraša brata. videč ga neverjetno majati z glavo. Jaz pa ti povem. — 223 — da se bode, in to v prav kratkem času. Ali ne veš, da po nevihti solnce še prijazneje sije: — A Bruno ga ni več poslušal, temveč šel je po svojem opravilu. Hugo pa zažvižga buldogu, in obadva korakata potem iz dvorišča na prosto. VII. Bilo je isti dan, ko je bil Hugo Oskarja obiskal. Bertholdovi so ravno pri obedu sedeli, ko služkinja naznani, da želi gospodična Ada govoriti z milo-stivo gospo. Zdaj ko obedujem, želim imeti mir, reče kratko gospa. Naznani to gospodični in jej naroči, naj pride črez eno uro. — Služkinja odide, a kmalu se zopet vrne, češ da pravi gospodična, da mora z milostivo gospo takoj govoriti, ker je silno nujno. — Naj tedaj pride, reče nevoljna gospa. Prikaže se potem Ada, bleda, z objokanimi očmi. Gospa jej ne pusti priti do besede. S strogim glasom jo takoj ogovori: Vi se najbrž hočete potožiti zavoljo Oskarja. Ali vam že nisem prvi večer, ko ste prišli v službo, povedala, da nočem ničesar vedeti o vajnih razporih r — Prosim odpuščenja, da vas nadlegujem, pristavi Ada bojazljivo. Jaz in Oskar se popolnoma dobro — 224 — razumejeva in med nama, upam, ne bode nikdar razpor nastal. Zdelo se mi je samo potrebno naznaniti, da se mi zdi Oskar silno hudo slab, tak6 da se bojim vsak trenotek za njegovo življenje. — Ah, pojdite z vašim naznanilom! Kako nas morete s takim grozovitim naznanilom med obedom motiti r poreče razdraženo gospa in si z rokama ušesi zamašuje. Bruno vam bode kmalu zdravnika poslal. Zdaj pa nam prizanašajte s takimi novostmi! — Gospa Bertholdova je spadala v vrsto onih ljudij, ki nimajo nobenega sočutja za tuje gorje in se zato branijo poslušati, ako se o njem govori, ker jih baje preveč gane. Ada se pokloni in pobita zapusti sobo. Hugo, to je tvoje delo, opazi Bruno. Hugo se je zdel prestrašen, a nič ne odgovori. Gospa Bertholdova se je pa dalje hudovala, rekoč : Tako sem se veselila tega koščeka fazana, a zdaj ga ne morem več pojesti! — Bruno, idi potem k Oskarju in, ako se ti bo zdelo potrebno, pošlji po zdravnika ! Pol ure pozneje potrka nekdo na vrata Oskarjeve sobe. Ko pride sluga odpirat, vstopi Bruno. S tihim glasom takoj slugi ukaže, naj gre po zdravnika, a potem stopa varno do Oskarjeve postelje, pri kterej je sedela Ada. — 225 — Oskar je bil ravno vsled slabosti padel v omotico, ki je bila spanju podobna. Njegovo lice je bilo silno upalo ; zdel se je umirajočemu podoben. Bruno ga nekaj časa s pomilovanjem ogleduje, potem pa hoče Ado nekaj poprasati, a ta ga tiho poprosi, naj stopi v bližnjo sobo, da bi z govorjenjem spečega ne prebudila. Ko sta prišla iz bolnikove sobe, popraša Bruno z resnim glasom: Kaj ne, Oskarju je hudo postalo, ko ga je bil Hugo obiskal ? — Ada potrdi in zarudi. Ali mislite, da je Oskar res v nevarnosti ? nadaljuje Bruno. — Ada, ki se je itak danes čutila na jok pripravljeno, ker je toliko strahu in žalosti prestala, se za-joče in vzdihne: Bojim se, da ga v kratkem izgubimo. — Ne jočite, pravi Bruno nekako trdo; solz ne morem trpeti. — Ada jok premaga in Bruna z začudjenjem pogleda. Zdelo se jej je nemogoče, da bi ga njene solze mogle srditi. A nje pogled se vjame z njegovim in ona hitro obrne proč oči. Na tihem pa je menila, da njegov obraz ne ve za ono osornost, ktera se je glasila iz njegovih besed. — Ko jo Bruno zapusti, vsede Ada zopet k Oskarju. Bila je zdaj videti mirnejša nego preje, a zato 15 — 226 — pa nekoliko raztresena. Nekaj časa zre ganena v spečega Oskarja, potem pa nehote poljubi njegovo mrzlo ročico, ki je ležala na odeji. — Bruno je od tedaj vsak dan Oskarja obiskoval, ki je zdaj nenadoma hitro okreval. Kader je Oskar spaval, tedaj ga je Bruno samo pogledal, molče Ado pozdravil in odšel. Ako je pa Oskar bedel, tedaj pa je Ada pri Brunovem prihodu vstala in kratko ga pozdravivši brata sama pustila. Ada se je privadila Brunovih vsakdanjih obiskov. Nehote je postajala nemirna, kader ni prišel o na-vadnej uri. Začela je zdaj nekoliko pozornosti na svojo toaleto obračati. Zdelo se jej je namreč, da je že dovolj časa nosila žalno obleko za umrlim očetom in devala je nekaj belega okoli vratu in pri pesteh. Za tem majhnim lišpom je kmalu sledil pisan trak in začela si je lasi bolj umetno počesavati. — Oskar, ostroviden. kakor so vsi bolniki, zapazil je kmalu, da se v Adi vrši neka notranja sprememba. Opazoval jo je molče in postajal otožen. Ko ga enkrat Bruno obišče, popraša ga Oskar s poudarkom: Zakaj me zdaj vsak dan obiskuješ, ko mi bolezen že odlegar Pred mojo boleznijo si pa le poredkoma k meni prihajal! — Brunu se ok6 stemni in v zadregi odvrne: Ker te ljubim in želim, da bi se ničesar ne zamudilo, kar ti zamore hasniti. — __ ^21 __ O, za to imam Ado, ki dovolj skrbi za me. Ona bi življenje dala, da se mi zdravje povrne, pravi Oskar z občutkom in ostro pogleda brata. — Potem pa me ne bodeš več videl, deje Bruno kratko in se hitro odpravi. In res ni ga bilo več nazaj. — Zopet je Oskar zapazil, da se v Adinej duši nekaj vrši, in sicer nekaj neprijetnega, ker je bila Ada odslej bolj tiha in vedno raztresena. A Oskarja je zdaj zapustila prejšnja otožnost. VIII. Nastali so deževni dnevi. Oskar je moral zato bivati v sobi. Ada, ki ga po svojej navadi nikdar ni zapuščala, čutila je vendar potrebnost naužiti se čistega zraka. Zato se je nekaj časa po jutrih za rana ali pa po večerih mudila na hišnem vrtu. Hugo je po onem za Oskarja tako usodepolnem dnevu zastonj prilike iskal, da bi z Ado govoril; zapazil je tedaj z veseljem njene samotne sprehode. Mislil si je : zdaj ali nikdar več ne bodem imel prilike prav iz srca z njo govoriti! Izgubil je bil namreč že davno veselje norčevati se z njo, kakor je to menil s početka. Ada s svojim resnim, dostojnim obnašanjem poleg svoje telesne popolnosti in čile mladosti, dozdevala se mu je kot nek ženski uzor. Vajen samo občevati z lahkomiselnimi in ničemurnimi 1 5* — 228 — ženskami, mislil je vedno, da so vse ženske onim enake. Ko pa spozna veliko razliko med Ado in onimi, začel jo je nekako občudovati in se resno za njo zanimati. Pazil je torej vsak večer, ali pride na vrt ali ne. Jutranji čas mu ni bil po godu. V mraku, misli si, vidi se vse bolj romantično. Zelja se mu kmalu izpolni. Ker je neki dan v jutro močno deževalo, izvoli si Ada večer, da si na prostem oddahne. — Bila je sobota. Hugo je vedel, da ima Bruno o tem času opraviti z izplačevanjem delavcev. Mati in Kornelija ste se pa že v jutro odpeljali obiskat sosednjega posestnika in se povrnete še le pozno v noči. Ni se tedaj imel bati nobenega nadležnega gledalca ali poslušalca. Kmalu za Ado pride torej tudi Hugo na vrt. Ko jo dospe, pozdravi jo nekako spoštljivo in s prisiljenim mehkim glasom poreče: Tako zamišljena, gospodična Ada ? — Ada se prestraši, ko ga zagleda. Kmalu pa se ohrabri in poreče z nasmehom: Jako se motite, gospod lajtnant, mene, da sem zamišljena. Moje duševno stanje je v tem trenotku popolnoma normalno. Ali menda mislite, da bom govorila v samogo-vorih ? — Kako je zbadljiva, misli si Hugo, potem pa s prejšnjim glasom nadaljuje: Ali vas smem spremljati: — — 229 __ Jako je vlažno od jutranje plohe; škoda bode vaših povoščenih crevljev, ki bi gotovo vsled mokrote pCčili, opazi Ada porogljivo. — Oh, gospodična Ada, zakaj se vedete tako brezsrčno z menoj, ki vas cenim nad celi svet? — Ada je ves čas, odkar se jej je bil Hugo pridružil, skoro hite nadaljevala svoj sprehod, a naenkrat se ustavi in mirno poreče". Gospod lajtnant! enkrat se mi je že posrečilo vas ustaviti v svojem postopanji proti meni. Zdaj me že drugikrat nadlegujete, a to na precej nespodoben način. Ne izpo-dim vas iz vašega vrta; ne imela bi pravice. Vprašam vas sam6 prav uljudno, kteri izmed naju naj v tem trenotku zapusti vrt, vi ali jaz ? — Hugo ni bil zdražljivega značaja, imel pa je zato ono prednost, da čem več je videl pri kterej stvari zaprek, tem bolj se je za-njo zanimal. Adine besede so ga iznenadile, a ne pobile. Ni še hotel veljati za premaganca. Mislil si je, kakor je ona drzna z menoj, tako bodem še jaz z njo. — Nastajala je vedno bolj tema. Hugo se okoli ozre, a ker ni bilo žive duše videti, zgrabi hitro Ado za roko, drži jo krepko, da mu ne more uiti, spusti koleno v blato in ognjeno govori: Ada, nebeška Ada, ali ne vidite, da me ljubezen do vas iz pameti spravlja? Vi ste prva in boste tudi — 230 — slednja, ktero ljubim! Brez vas mi ni živeti. Ako mi ne obljubite, da me hočete ljubiti, vzamem si še nocoj življenje! — Ada se je zastonj trudila, da mu odtegne roko, ter se ozirala ves čas, ko je Hugo govoril, plašno okoli, ali nikogar ni v bližini, ki bi jo rešil drznega postopača. Zapazila je v svoje največe veselje, da ugašajo luči po fužinskih poslopjih. Vedela je, da bodo zdaj vsak trenotek privrele iz njih trume delavcev, ki se po sobotah vračajo na dom. Zadobi torej srčnost in z glasom, ki je trepetal od notranjega srda, deje: Ako me takoj ne izpustite, klicati hočem pomoči. Do zdaj sem vas samo pomilo-vala, od zdaj naprej vas pa bodem zaničevala. — Hugo izpusti njeno roko in vstane. Zdaj še le je bil prepričan, da je ves njegov trud zastonj. Čutil je, da ga ne bode Ada nikdar ljubila. — Ko se Ada čuti slobodno, zbeži in teče skoro brez sape do vrtnega vhoda. A tam naenkrat postane, kakor od strele zadeta, vsled neke prikazni, ktero je v trenotku zapazila. Na stebru neke podobe, ki je kinčala vrtni vhod, slonel je Bruno s prekri-žanima rokama in jo srpo pogledal. — Vse je videl, a čuti ni mogel nič zavoljo oddaljenosti, to bila je jedina misel, ki je Ado v tem hipu navdajala. — — 231 — Kaj delate tu po noči ? zagrmi debeli Brunov glas. In kakor vidim, nadaljuje z bridko poroglji-vostjo, imeli ste tudi družbo. — To je bilo Adi preveč. Prej jo napade Hugo, zdaj pa Bruno. Čuti se razžaljeno. Neustrašljivo upre va-nj oči in krepko odgovori: Vi niste moj varuh, da zahtevate račun mojih dejanij. Sicer pa, dostavila je z nekim ponosom, jaz nimam nobenega vzroka sramovati se svojeg* sprehoda. — Rekši se obrne od Bruna in izgine v nočnej talini. — Kmalu potem prikoraka počasi Hugo po stezi, na pol glasno pevajoč veseli napev. Ko pa zapazi Bruna, se zgane in zakrivajoč svojo zadrego brata ogovori: No Bruno, kaj pa ti pod tem stebrom počenjaš ? Delaš prav tako žalosten obraz, kakor da bi dvoril kameno Venero nad saboj. — Ali smem prašati, kaj si pa ti prijetnega užival na vrtu, da si tak6 zidane volje? odvrne pomenljivo Bruno. — Ha, ha! smeji se Hugo, ali se ne smem veseliti krasnega večera in sanjariti mladostnih sanj ? — Krasnega večera? nasmeji se Bruno zaničljivo, ko je nebo z oblaki pokrito! Sanjariti mladostne sanje, med tem ko z nogo blato gaziš! — Ah Bruno, kako si postal siten in nestrpljiv! Pojdiva! greva izpraznit kozarček piva; saj bode 232 večerja danes pozno, ker se mama še le ob desetih povrne. — Siten, nestrpljiv ! ponavlja Bruno. Ker si ti vsled svoje lahkomiselnosti vedno pri dobrej volji, dozdevajo se ti ljudje, ki nimajo tvojega humorja, kar neprebavljivi. Sicer pa je bil danes tvoj zadnji srečni večer! — Kak6 to? vpraša Hugo začudjen in začne slutiti, da ga je morebiti brat opazoval, ko je bil z Ado na vrtu. Jutre bodeš odpotoval, dostavi z neko gotovostjo Bruno in gleda tako temno in razburjeno, da se ga Hugo skoro ustraši. Želim ti srečen pot! — In šel je zapustivši Huga, da si ta sam reši dano mu uganko. IX. Ko se je gospa Bertholdova s Kornelijo nazaj pripeljala od svojega obiska, rekla je, da ne bode večerjala, ker je trudna in si želi čem preje v posteljo priti. Tudi Bruno se ni prikazal pri večerji, češ da ga glava boli. Hugo je tedaj sam z očetom večerjal. Trdil je, da ima nocoj neznanski tek, ter je s slastjo snedel še Brunov in materin del. — Ravno je gospa Bertholdova hišinji pozvonila, da jej naj pride slačiti pomagat, ko se Bruno v — 233 — njenej sobi prikaže. Dolgo sta se potem pogovarjala. Konec njunega pogovora pa je bil, da je Bruno mirnejši zapustil sobo, nego je bil prišel; mati pa je potem hudo razjarjena hodila po sobi gor in dol in ni mogla celo noč očesa zatisniti. Drugo jutro za rana pa pošlje mati po Huga. Imela je z njim pol ure dolg razgovor. Okoli jed-najste ure pa je naložil sluga na majhen vozek Hu-gov kovčeg in druge njegove potne reči, potem pa jih odpeljal proti kolodvoru. Kmalu za njim pride Hugo na potovanje oblečen. — Ko je mati po Brunu zvedela Hugovo postopanje, začela je premišljevati, kterega njiju naj pošlje od hiše : Huga ali Ado. Ada se jej je zdela prepo-trebna, in tako se je odločila za Huga. Hugo je mirno poslušal svarljivo besedovanje svoje matere, in ko mu ona na zadnje pove, da mora takoj nazaj v mesto, bil je na tihem jako zadovoljen. Mislil si je, kaj se bom zdaj doma dolgočasil, ko sem se prepričal, da ni mogoče z Ado priti do prijateljstva: Sprejel je materino ponudbo in to tem rajši, ker mu je napolnila listnico. Čutil ni nobenega hrepenenja več po Adi. Njegovo hitro in živahno nagnenje do nje, ki se pa ni bilo dotaknilo njegovega srca, ker je izviralo le iz njegove dvaindvajsetletne ognjene domišljije, izkadilo se je kakor po nekej carobnej moči črez noč. Miren se je ločil — 234 — od očetovega doma, a v njem zapustil sum in nemir. Mati in Bruno sta bila namreč trdnega mnenja, da mu je Ada udana. — Isti dan, ko je Hugo odpotoval, popraševali so čudeč se fužinski uradniki, kaj se je neki pripetilo njihovemu predstojniku Brunu, da ga ni bilo se danes videti v pisarni, da-si je bilo že skoro poldne. Zvedeli so namreč, da Bruno ni izostal vsled kakega obolenja, temveč, da je že takoj za rana odjezdil, a nikdo ni vedel kam. Kaj enakega se še ni bilo dogodilo v onem poldrugem letu, odkar je Bruno vodil fužine. V jutro je on vselej bil prvi, ki je delal v pisarni. Ko so uradniki še le prihajali, bil je že pregledal vse račune, pošilatve, naročila, ki so se morala v teku dneva izvrševati. Potem še le, ko je že vsakemu izročil svoje delo in obhodil tovarne, privoščil si je nekoliko svobodnih ur v svojo zabavo. Zvečer pa je bil zopet zadnji, ki je fužine zapuščal. — Ko pa okoli pol dveh Bruno prijezdi nazaj, bilo je videti, da je njegov konj jako upehan. Mati, ki je sicer vedno zahtevala, da se sinova v dovršenej obleki pri mizi prikažeta, danes Brunu ni po njegovem prihodu niti toliko časa pripustila, da bi po-gladil vranca, kar je vselej storil, ko je stopal raz njega, tem manj še pa, da bi se mogel preobleči. Ko ga je z okna videla prihajati, hitela mu je nasproti in ga z bliščečim obrazom pozdravljala z — 235 — besedami: Odkrižala sem se ga prav srečno. Ob tej uri se že vozi sredi pota v mesto. — Da-si je gospa Bertholdova dvoočnik nosila, vendar se zapazila ni, da je Bruno ves blaten, da je imel celč na licih dva vidna blatna madeža in enega manjšega na nosu. — Le pojdi hitro v obednico, mu je prigovarjala; hočem ti na tanko povedati, kak6 se je izvršilo. In izgovorivši vlekla ga je skoro za seboj. — Ko je Bruno čul, da je Hugo odpotoval, vzdihnil je lahno. Zdelo se je, kakor da mu pade neka tega od srca. A njegov obraz je vendar ostal mračen in ok6 je ovajalo velik notranji nemir. — Oni večer sedita Bruno in Kornelija skupaj pri mizi, ki je še od večerje bila pokrita, med tem ko je Ada staremu Bertholdu čitala časopise. Ali, ljubka, rekel je gospod Berthold svojej či-talki in se nekoliko privzdignil iz naslonjača, da bi jej pogledal v oči: Vi ste nocoj jako raztresena in poleg tega citate tak6 med zobmi, da ne umem polovico tega, kar berete. Ali ste pozabila naš red ? Najprej hočem zvedeti najnovejša zdravilska naznanila, potem pridejo borsni kursi, za temi domače novosti in še le naposled dolgočasna politika. — Ada zarudi vsled starčevega svarjenja. Njeno oko se za trenotek ustavi na združeni par onstran — 236 sobe, potem lahko pokaslja, da si glas očisti in bere po starčevej želji. — Kornelija sedi na konci zofe in igra z nekimi krogljicami, ki vise z njene zapestnice. Bruno sedi na stolu poleg nje in se leno z eno roko naslanja na zofin rob poleg Kornelije, v drugej pa drži sniodko, iz ktere prav počasi puha dim. Obadva molčita. — Kdo pa bode čital gospodu Bertholdu, ko ne bode več gospodične Ade tu: začne Kornelija, da bi nekaj povedala. — Bruno se zgane. Kam pa pojde gospodična Ada: popraša čudeč se. —■ Jaz menim, da tedaj, kader Oskar umre. Zdravniki pravijo, da so njegovi dnevi že šteti, popravi Kornelija, kar ni prej jasno povedala. — Na to je bil dolg, pomirljiv *a, tedaj* ! — Brunov odgovor. Zopet molčita. Kornelija opazuje strop in šteje namalane obročke in cvetice po njem. Bruno nategne svoje dolge noge, dalje puši in pogleduje zdaj očeta, zdaj Ado. — Kako je bleda! si misli. Trpi, ker je Hugo odšel! Kako ga je morala ljubiti! — Noge zopet k sebi potegne, vrže proč smodko, ktere je še bilo pol, pogladi si z roko čelo in šepeta poluglasno: Le trpi, koketka! — — 237 — Kaj pravite ? vzdrami se Kornelija, nisem dobro razumela. — Nič, odgovori Bruno kratko. Kak6 sve se včeraj mama in jaz dobro imeli, Bruno. Skoda, da niste vi vsaj popoldne prišli za nama. Bila nas je velika družba! — Res škoda, ponavlja Bruno nehote. Zopet nastane tihota. Cul se je samo ljubeznivi glas Ade, ki je zdaj zopet marljivo in v zadovoljnost gospoda Bertholda prav umljivo čitala. A Bruno je vendar zapazil, da nje glas nocoj ne doni tako krepko, kakor druge večere, temveč, da večkrat tre-peče. Silno ga je to jezilo. Da ne bi mislil na njo, ozre se na Kornelijo, ki si je ravno snela prstan s srednjega prsta in ga poizkusila po vrsti na druge prste natikati. — Bože, kak6 je dolgočasna! misli si Bruno. V njenem društvu naj bi jaz živel skozi trideset, štirideset, menda še več let? — Naša rodbina pomni samo visoko starost. Praded je štel devetdeset let, ko je umrl, ded pa cel6 petindevetdeset. Oče že ima sedaj petinsedemdeset let in najbrž je tudi meni namenjeno dolgo življenje. — Naj! Prestal je oče z materjo, ki ni nič boljša od Kornelije, bom še jaz s Kornelijo. Kupoval jej bodem lepih oblačil, puščal jej svobodo in potem bodem imel mir od nje. Živel par bodem, kakor sem živel do zdaj. Tako misle je zaporedoma zehal. — Kaj ste zaspani: popra.šuje Kornelija. — Utrujen sem, pravi Bruno. — Danes ste tako bledi in pobiti, nadaljuje Kornelija in ga pomenljivo opazuje. — Prehitro sem jezdaril. dostavi Bruno v zadregi, a potem vstane in se poslovi. — Kornelija gleda zacudjena za njim. Potem pa se obrne proti Adi in jo strogo opazuje. Njeno lice je postajalo pri tem nekoliko bledejse in usta so se sumljivo držala. Vstane tudi ona in tiho zapusti sobo. — Gospa Bertholdova je šla takoj po dokončanej večerji v svojo sobo, ker je čutila potrebnost, da pušča včasih Bruna in Kornelijo sama. Za izgovor si je pa izmislila, da čita ravno zanimiv roman, kte-rega še hoče nocoj dokončati. Bila je zdaj ravno zamišljena v lepoto nekega klobučka, kterega podobo je prinesel zadnji « Bazar* , ko se v njenej sobi prikaze Kornelija. — Kornelija, vi ste: pravi gospa zacudjena, ko jo zagleda, in odloži list. Ali .sta si imela z Brunom tako malo povedati, da ste ga že zapustili? — On je mene zapustil, ne jaz njega, pravi Kornelija z jokajočim glasom. — — 239 — Za Boga, Kornelija, kaj se vam je pripetilo, da ste tako prestrašena videti? Saj vas vendar ni Bruno razžalil ? — Kornelija si zakrije z rokama obraz in nič ne odgovori. — Vi me strašite, draga. Usmilite se mojih občutljivih živcev! Povejte vendar, kaj se je pripetilo? — Kornelija si še vedno skriva lice z rokama. Život pa njej trepeče, ko poreče v posameznih stavkih : Bruno — ljubi — Vas, to vem, pristavi hitro gospa. Ado! končuje Kornelija in glasno zaplače. — Gospa Bertholdova, ki je bila vstala pri Kor-nelijinem vstopu, zvrne se zdaj kakor onemogla na svoj sedež. Ali ste i/, pameti? zaklikne, in z njenega obraza izgine za trenotek vsa barva. Bruno tak6 resen, tako ponosen, tako pameten fant, da bi se zatelebil v beračico, ki živi le zato v hiši, da služi! Kje, kedaj, kako ste to zvedeli? — Nikdo mi ni o tem nikdar besedice pravil, reče Kornelija pomirjena. Zdaj ko je bila sum, ki se jej je bil tako nenadoma vzbudil, zaupala Bru-novej materi, in ko jej je ta naštela vzroke, ki so pričali za nemogocnost takega suma, zdelo se je tudi njej neverjetno, da bi se Bruno poniževal do hišne družbenice in jej daroval srce. Smeje briše si solze in pove gospe, kako je bil danes Bruno tih, — 240 — bled in zamišljen, in da si je potem sama tako tolmačila njegovo vedenje. Gospa, ki se je bila tudi pomirila po zadnjih Kornelijinih besedah, odkrije jej zdaj Hugovo na-gnenje do Ade, ki je tudi vzrok, da je moral Hugo nemudoma odpotovati. Vidite, draga, končuje tolažeč jo, od tod Brunova slaba volja! Obeta jej tudi takoj jutre govoriti z Brunom in ga siliti, da se z njo zaroči. — Hvaležnost je sijala iz Kornelijinih očij, ko jej gospa to obeta. V njeno srce se povrne prejšnji dobrodejni mir. In kakor človek, ki še le tedaj ve ceniti kako stvar, ko mu preti nevarnost izgubiti jo ali jo je pa cel6 že izgubil, tako se je zdaj Korne-lijino srce začelo živahneje gibati v čuvstvovanji za Bruna. X. Drugi dan proti poludne sedi Bruno na pri-prostej kamenej klopi pod veliko košato lipo, ki je kinčala prosfr .iO dvorišče pred Bertholdovo hišo. Nad njegovo glavo skrivnostno šumi listje lepega drevesa, s kterim se igra rahli vetriček, ki prihaja s severne strani ter preganja soparico pasjih dnij. Bruno si sname klobuk z glave, obriše si z ruto znojne kapljice, ki se mu svetijo na čelu in vzame iz žepa svoje suknje kopo časopisov. — 241 — Ko si je nekoliko počil, izbere si izmed časopisov onega, ki ga najbolj zanima in se va-nj začita. Zdaj prikoraka proti njemu gospa Bertholdova držeč na desnej roki mali jerbašček z ročnimi deli, v drugi pa velik pled. Dobro jutro, Bruno, ali ti smem delati družbo ? — Bruno jo iznenadjen pogleda. Mati ni nikdar hrepenela po njegovem društvu: od kod naenkrat ta sprememba, misli si zdaj on. Drago mi bode, odgovori Bruno in se nekoliko umakne, da napravi prostora materi. A poznalo se mu je, da ga nič preveč ne veseli ta nenadejani obisk. — Gospa pogrne mehki pled na klop, da bi ne sedela na trdem, vzame neko majhno delo iz jer-baščka in vsede poleg sina. Ni napačno pod tem drevesom, začne zdaj mati govoriti; senca, hlad in mir denejo prijetno človeku v takej vročini. Veš, Bruno, nadaljuje ona in si izbriše med tem s tanko belo ruto dvoocnike ter si jih natakne na nos, — Oskar hujši dan za dnevom. Ravno sem govorila z zdravnikom.' — Ubogi fant, pravi pomilovalno Bruno ; jetika ga je zadnji čas hudo zdelala. Nisem mislil, da je nesreča že tako blizu. Vzame zopet časopis in gelda va-nj. — Gospe ne gre delo nič prav izpod rok. Vidi se jej, da jej nekaj srce teži, kar bi rada povedala, pa ne ve, kako bi začela. — 16 __ 242 __ Crez nekaj časa povzame zopet besedo : Ljubi Bruno, rada bi te nekaj prosila. Saj veš, tako dolgo že odlagaš; skrajni čas je že. — Bruno, ki je vedno v časopis gledal, pretrga jej zdaj besedo in hitro pravi: Da, mama, jutre ali pojutranjem vam izpolnim željo. — Ali res, Bruno: Ah, ti si jedini izmed mojih sinov, ki mi dela veselje. Le podvizaj se, Bruno, prosim te. Vedno ti bodem hvaležna. — Da, mama, najpozneje do pojutranjega dne -dobite gotovo ono svoto, ktero potrebujete, da si oni lišp naročite. Danes in jutre imam — Oh moj Bog! vzklikne nevoljno mati; ti me ne umeješ. Saj ni denar, kar želim od tebe. Ne? pravi Bruno iznenadjen in postaja nemiren. — Gotovo ne, Bruno. Jaz menim, da je zadnji čas, da prosiš gospoda N. za roko njegove hčere, ljube Kornelije, hitro poreče mati, ker se je prepričala, da je ravni pot najboljši pot. — Bruno nič ne odgovori; zre še vedno v list, a ne razločuje v njem nobene črke več. V glavi se mu je zvrtelo, srce mu je bilo hitreje in zdelo se mu je, kakor da ga nekaj v prsih davi. — Ali nič ne odgovoriš, Bruno ? pravi mati v skrbeli, ko zapazi njegov nemir. — — 243 — Bruno odloži list, pogleda materi v oči in reče : Da, mama, snubiti hočem Kornelijo. Takoj jutre, danes, v trenotji, ako želite. — Ali, Bruno, kako si raztresen! Kaj si pozabil, da je Kornelijin oče na potovanji in da se vrne še le črez teden dnij r — Bruno se veselo zgane, ko čuje materino opazko. Mati to zapazivši ni bila zadovoljna. Zato še dalje v njega sili: Ali mi obetaš, Bruno, da še isti dan, ko se povrne Kornelijin oče, izpolniš, kar si mi zdaj obetal? — Ali tako malo zaupate v moje besede: odvrne Bruno nevoljno. — Mati je čutila, da ga ne sme dalje mučiti, ako noče potratiti, kar je s tolikim trudom črez toliko let jedva danes pridobila. Pobere torej svoje reči in ga zapusti. Ko pa je Bruno zopet bil sam, nasloni glavo na lipino deblo in zre nepremakljivo v zrak. XI. Oskarjevo življenje se je vedno bolj nagibalo koncu. Vsi domači so to vedeli, najbolj pa je to vedela Ada, ki ga je videla hirati. Imela je tudi ona trpeč obraz vsled telesnih utrujenostij, kakor je sama Oskarjevemu zdravniku trdila, ki jo je poprašal, ali se menda dobro ne čuti. 16* — 244 — Sama pa si je s strahom priznavala, da je le njeno srce bolno, in da njene bolezni ne ozdravi vsa zdravniška umetnost celega sveta. — Kornelijin oče se ni še povrnil s potovanja. Kornelija mu je že bila naznanila, da bode dan njegovega prihoda tudi dan njene zaroke z Brunom, in mu že znovič pisala, da se naj vendar podviza priti nazaj. Oče jej je odgovoril, da še naj potrpi nekoliko dnij, dokler poravna svoje opravke, potem pa, da se hoče tem veseleje radovati. — Med tem ste bili gospa Bertholdova in Kornelija povabljeni na neki izlet z gospodo sosednjega gradiča. — Bruno, ti moraš tudi z nama, zahtevala je mati. Ah da, pridite, prosi Kornelija. Ali se vam ne zdi nespodobno, mama, da bi vsi šli od doma, ko je Oskar umirajoč? opazuje Bruno. Oskar je umirajoč že štirnajst dnij, pa še vendar živi, meni mati. Kdo si bode zavoljo njega odrekal tak6 zanimivo zabavo? — Ako ne bode isti dan Oskarju huje, spremljam vaju gotovo, obeta Bruno. — A ravno isto jutro, ko so hoteli vsi trije odriniti, pokazala so se pri Oskarji znamenja, bližnje smrti. Stari Berthold zahteva, da bi zaradi tega nikdo ne zapuščal doma. A njegova soproga ugovarja, češ da ni Oskarju gotovo še tako hudo, kakor vsi — 245 — trdijo. Naj pa Bruno doma ostane, pravi ona na zadnje, da bode nekdo pri roki. ako bi sila prišla. On mi tudi lahko brzojavi, ko bi se res pri Uskarji na zlo obrnilo. In tako kakor vselej morala se je tudi zdaj njena volja izpolniti. In odpeljala se je s Kornelijo, ki je s težkim srcem prenašala, da Bruno ostane doma. — Bilo je popoldne okoli četrte ure. V Oskarjevej sobi delajo somrak zelene preproge, ki so spuščene crez okna. Oskar leži navidezno miren, samo sapa mu vedno bolj zastaja. Zdaj odpre oči, in s slabim glasom pokliče Ado. Ada, ki je s slugo molče sedela pri njegovem vzglavji in na vsako njegovo gibanje prežala, skloni se proti njemu prašujoč, kaj je njegova želja. Privzdignite mi nekoliko glavo; ne morem sopsti, prosi Oskar. — Ada mu s pomočjo služabnika izpolni željo. Ležal je zdaj više. Tako sem zaspan in ne morem zaspati, poto-žuje se Oskar in hoče kašljati, a iz njega pride le votel glas. — Ada se prestraši in mu namoči posušene ustnice z neko za to pripravljeno tekočino in mu izbriše solze, ki so se prikazale v očeh. Pri tem zapazi, da imajo one nek čudni odsev. Gre k mizici, napiše na košček papirja: