KRONIKA 183 
LJUBLJANSKA SRAJCA 
»Pomilovanje, a hkrati ogorčenje se me loti, kadar sli 
šim to zbadljivko — psovko«, tako je rekel odličen slo 
venski pisatelj. »Še celo ponašajo se z njo nekateri zaslep 
ljeni Ljubljančani. Rabijo jo kot nekak epitheton ornans 
in malo manjka, da se kdo iz njih oglasi s predlogom, naj 
se v ljubljanskem grbu nadomesti zmaj s — srajco.« — 
Odkod ta psovka? Pred 60 leti je bila neznana. Krog leta 
1880. so napravili ljubljanski nemškutarji (ne spominjam 
se, ali so bili turnarji ali nemško pevsko društvo) izlet na 
šmarno goro. Vsi prepoteni so prispeli na vrh, se slekli 
in razobesili po drevju srajce, da so se posušile. Doma 
čini so se spotikali nad tem in tedaj so zdeli psovko »ljub 
ljanske srajce« ljubljanskim nemškutarjem. Samo njim 
je bila namenjena ta zbadljivka, nikakor pa ne Ljubljan 
čanom sploh, najmanj pa ljubljanskim narodnjakom. 
Nemčurji so brez sledu izginili. Po njih je ostala samo 
psovka »ljubljanska srajca« in je skrajni čas, da gre v 
pozabo tudi malovredna dediščina. 
Ivan Vrhovnik.