Mladina in avtoriteta. i. Vsaka oblast je od Boga. Sv. Pismo. ||loveško življenje v vseh dobah in z vserni slabostmi, strastrni in ^ nerednostmi lahko primerjamo naglerau gorskemu studencu, katerega je rodila strma planina. Naglo drvi gore sin po prepadih, razpokah, po brežinah in pečinah v mirno ravan. Sele v ravnini se mu tek umiri, uravnajo se mu bregovi in ojači blagodejna moč. Prijetno žuboreči valoki šumljajo raed zelenjem ob bregovih, koder ropočejo mlini, kovačnice, fužine, tovarne . . . Krepki sin planin širi blagor po vsi okolici. Kaj bi pa bilo ž njim, ko bi že mati narava — modra roka Stvarnikova ne bila takoj ob rojstvu vodila njegovih potij ? UničujoČ m poplavljajoč bi drvil v dolino, ali bi se pa zgubil v razpoklinah, prepadih in brezdnih. Ali ni uprav tako z otrokora? Urana roka, ki naravnuje tek njegovega življenja v pravo smer, ta roka si ti, družinski oče, skrbna mati, ti učitelj in vzgojitelj. — Naraen cloveške vzgoje je v obče znan, takoj pocetkom sestavka pa opozarjamo na to, da obci blagor ni jedina svrha otroku. Namen človeku je dvojen, in obče blagostanje je že posledica reka: »Ljubi Boga nad vse!" Mnogo, premnogo je zaprek in nevarnosti, da mladina zgreši vedoma ali nevedoma pravo pot, da zaide na napačne steze, in le s težka jo je pripraviti na pot pravega napredka, prave omike. Tu uporabimo samo jeden moment razvijajoče se otroške duše. Očitno je namreo, da z razvitkom lastnega naziranja, lastne sodbe raste tudi saraovoljnost, trmoglavost in upornost. Duh človeški je sicer vedno uporen, in le prava, umna vzgoja utegne upornost toliko ublažiti, da uvažuje tudi nasprotno mnenje in nazore. Glede naravne upornosti iraamo mnogo vzgledov iz življenja neizobraženih narodov. Nekateri modroslovci pa razlagajo, da je uprav ta upornost znak navzetnosti in samostojnosti znaoaja. Ko rnine človeku ta opora, postane ralačen za dobro in zlo, tako trdi pesnik: ,,Mit des Menschen Widerstand verschwindet auch des Gottes Majestat." To je resnično, a vsaka stvar do svoje meje. Upornost pokaže rada, le prerada svoje rožičke že pri nedorasli mladini, veliko raje pri odraslih ljudeh, ako ima le dovolj hrane in opore. Posledice te neljube svobode so že obrodile neizmerno gorje v družbi oloveški; česa se nam je še bati, to vedo možje, ki se resno bavijo z najnovejšimi prašanji časa: o socijalizmu in anarhizmu 0, svoboda, ti hčerka nebeška! Kolikokrat, in koliko so že grešili na račun tvoje oblasti, na račun tvojega dovoljenja, in vender si ti saraa še tako lepa, tako krasna kot jutranja zora. V imenu svobode so se že zrušili prestoli, v imenu svobode je tekla kri v potokih, v imenu svobode so gazili že božje in človeške pravice, v iraenu svobode se še danes izpodkopava sleharna avtoriteta, v imenu svobode se pripravljajo tla bodočemu prevratu, v katerem ne verao, bode li prevrat na bolje ali na slabejše. Vse to v imenu svobode. Res sta si ta dva pojma navidezno zelo nasprotna: svoboda in avtoriteta, prosto življenje in tiranstvo. Ali stvar treba uraeti v pravi meri, ne pa v pretiranosti, zakaj vsako življenje, ki se iraenuje prosto, ni svobodno, ni zares prosto življenje, in tiranstvo pa tudi ni več avtoriteta v pravem pomenu besede. Prava svoboda in prava avtoriteta lahko bivata druga poleg druge, ker se pojma ne izključujeta, raarveč celo popolnita. Avtoriteta je na spoštovanju osnovana moralna moc, ali vpliv, vzbujajoč spoštovanje, katero provzroča večja in upravičena moc. Seveda je mogoče, da se moralna raoč uprav tako zlorablja kot pojera zlate svobode za izpodraikanje tal svetni in duhovski avtoriteti. In zlorabljanje avtoritete je ono mesto, katerega se najraje oprijemlje lahkomiselna mladina, da začne po malem mrzeti vsakoršno oblast. Začne ji odrekati moralno moč ter se klanjati sarao jekleni sili bajonetov. Do tu je dospela izobražena Evropa do danes. V dalnjih odstavkih ne borao skušali dokazati, da je pametno rabljena moč avtoritete in podpiranje iste v vsakoršni podobi šele v prid pravi svobodi, pokazati hočemo — nasprotno — posledice rušenja avtoritete. Ljudje napačno umevajo svobodo in često svojevoljno ruŠijo vpliv avtoritete, zakaj prava svoboda nikoli ne dovoljuje človeku strupa, če prav ga hoče piti z medom. Zrušena moralna sila avtoritete, zrušen je tudi red v človeški družbi. In to je zlo. Opomnim le še to, da bode tudi mladina ondaj vživala svobode najlepše sadove, če ne bo gledala in slišala dan za dnem, kako se svobodi na ljubo prezira ali celo izpodkopava veljava svetni in duhovski avtoriteti. Takšno negativno delovanje v prid človeški sreči je v novi dobi program vseh socijalnih, brezverskih društev. To so nevarne smeri, in če pomislimo, da stvar začenja nekako sistematično rned mladino, ki začne v nežni mladosti morda vsled nepaznosti roditeljev ali njihovega lastnega navodila, polagoma rnrzeti vsako oblast. Kal ti nesreči se pokaže v šoli, kamor ga je zanesel otrok iz dotnače hiše — iz družine. V otroški duši treba užgati željo po drugačnih, po pravih idealih. S tem je ponekod mogoče popraviti, kar je skvarila družina. Sicer je pa družina podlaga, in tu treba začeti z zdravili. ivo Trošt. (Dalje prih.)