Narava in človek v svoji pravi složnosti. Spigal Živkoo. H. T i č i. Te krilate prebivavce v zraku je že stari svet močno štimal. Bili so mu Ijubčeki in poslanei bogov, prebistre glavice, vedeži in preroki osode in prihodnosti. To pričajo pravlice in basnoslovje vseh narodov. *) Pomladno kukovico ima Ijudstvo še sedaj za prerokinjo obilnosti, čuka za oznanovavca smerti, laslovice za poroke sreče, vrane in golobe za glasonoše itd. V tem smislu še današnje prislovice govore: ^Slabo mu poje, *) Glej Terstenjakove dotič. spise in V. Stef. Karadžičeve pesni itd. ps,. ali hudo li bo pelo, je zvit tiček, kukovica jo je. kanila". . . Naj bolje pa goloba časti naša sv. kcršanska vera, ker ji je pudoba sv. duha, tretje osebe božje, kakor pudoba dobrote in krotkosti, ktera prešinja keršanstvo, in svet zmaguje. Ua zvemo, kaj se sihdob od ličcv inisli in sodi, bo zanimivo in važno, če lukaj nekaj nialega posnaDiemo iz dotičnili spisov J. Sandovininih , Goethovih, Ekerraanovih. ,,Meai", piše perva, ^so živali tako rade in pokorne, da se moji znanci ne morejo zadosti načuditi; posebno tice nie lepo vbogajo; inoji materi pa so bile še bolj vdane. Berž ko so stopili na vert, so koj z drevja priferfrali prederzni vrabci, gibčne penice in vesele rebe, in sojimzaupno iz rok zobale in jih prijazno pikale^. Tič, pravi, je perva žival s prečudnim telesom, ki prekosi s perutami človeka samega; kijun in kremplje imaneznano ročne. Njegovo gnjezdo je sama umetnija, lepota in niarljivost. On je skerben domačin, pomaga zvesto svoji družici hišico staviti, miade hraniti in braniti; je čverst pevec, je ves lep, živahen, mičen in zvest. Poteni popišuje mično prigodbo od dveh mladili penic, ktere je ssma odgajala in pri tem zvedila , da je penica perva godna in naj pametnejša v/. med vseh tičev. ,,Odgojila sem dve penici, ki niste bile scstrici, ue verstnici. Za štirnajst dni sem starejo žoltopersno klicala Zoltko, sivopersno mlajšo pa Sivko. Stirnajst dni je pri penici toliko, kakor deset let pri deklici. Zoltka je že bila zala devičica, če ravno tanka in slabo opravljena; ne ve pa še sama jesti, ne dalje leteti, ko do bližnje vejice, kajli človeška odgaja je ptičjemu razvitku velika zamuda. Pri svoji niateri bi Zoltka znala za 14 dni pred sauia jesti, pri meni, ker sem mili tičici preveč stregla in se je niscm upala pustiti, da bi jo glad učil jesli. Sivka je bila prednadležno dele; vedno čivka in krili s perotkami, in ni nikoli niirn.i. Zoltka, ktera se že čajma, si glavico med raniice ti.ši' in zamišljena šniiri, je še tudi zelti detečja in snedna. Če jo pogledam, krili proti meni, naj bi jo kermila. Enkrat bi rada pri niiru pisala, za tega del si nekoliko odstavioi drevce, na ktereni ste penici po sestersko živele. K«t je bilo hladno, se pol gola Sivka stisne pod Zoltko, ktera jo Ijubeznjivo greje, kakor bi bila njena ličerka. Pol ure sedite rairno. Sedaj pa se glad zglasi. Zoltka priskače po sedežih k meni na mizo, Sivka pa, ker še ne more z vejice, mi proti zija in krič/. Ali mudi se mi jo kermiti, zato Zoltko pervokrat pokregam, da bi že lahko sama zobala, ker ima naj boljšo hrano, predobre mravljinee v snažni skledici pred kljunčkom, in da ne boni dalje stregla njeni lenobi. To se ji zameri, spravi se zopet na svojo vejico, in me serpo gleda; ali Sivka se ne vda, temuč neprestano kriči k svoji tovaršici p« hrani. Naj beržeje jo priserčno prosi in lako milo, da glas serce para. Jaz terdoserčnica sem očilno vidila, kako se Zoltka trese, pa ne ve, kaj bi počela , kako bi si pomagala. Zadnjič se zave, skoči k skledici, zakriči, kakor bi hotla s kričem hrano prisiliti v kljunček; potem pa se je lc sama loti. Ali, o prcčudna Ijubezen! ona pozabinasvoj glad, in skače s polniin kljunčkom k Sivki na vejico, in jo tako lepo pita, kakor da bi bila že davno verla starka. Od tega hipa me več kaj ne nadlegovate. Starša je pitala mlajšo in za njo bolje od mene skerbela, da je skoro lepo gladka, snažna, debela, in tudi zna pred sama jesti, kakor bi jo bila jaz učila. Tako je uboga Zollka svojo tovaršico pohčerila, čeravno še sama dete, in se le jesti naučila, ker jo je morala materna ljubezen. Mesec pozneje skakljate veseli in čisto prosti po drevji na mojem vertu in se nikoli več ne ločite, čeravno ste tistega spola in različnega roda. Tudi dalječ od lirama ne zletite, temuč ste naj rajše na veršičku naj višje hoje. Ako sedemo pri mizi, ste bliskoma na mizi, ali komu na rami, ali zletite strežniku naproti, da pred nami pokusite, kaj nam dobrega nese. Ce pa ste ravno do vseh kaj zaupne, se vendar le meni daste prijeti in dcržati, in prilelite z drevesa vsak hip na moj klic, kterega nikol z drugim ne zmenjate. Kdor ni vidil nju odgaje , bi lahko veroval na čarij«. — Iniela sem tudi prebistro in prepametno tašico, ter kanjo ali velikega skopca, do drugili divjega, do mene in meni Ijiibih oseb pa tako krotkega, da je sedel na zibelki mojega sinka, in mu je s kljunom, ostrejšim od britve, z lica muho lovil, pa tako previdno in ročno, d;\ ga nikoli ni zhudil in nikoli piknil. Zraven je vselpj zapel nek premili nježni glas. Akp bi hotla vse povedati od svojih Ijubih ptic, bi ne bilo konca in kraja". — (o>u» p"f>)