List 34.
Gospodarske stvari.
Kako se bode vravnal zemljiški davek
od močvirja (mahu)  okolice ljubljanske ?
Spisal dr. Jan. Bleiweis.
„Novice" so o vravnavi zemljiškega gruntnega davka že marsiktero pametno besedo rekle. One nočejo, da bi nikdo davka ne plačeval ali pa tako malo, da bi se gospodarjem druzih dežel krivica godila, ker dobro čutijo, kako britko je, če je ktera dežela tako neprimerno z zemljiškim davkom preobložena, kakor je dosehmal bila naša kranjska. Al „Novice" pa tudi nočejo, da bi se ta krivica spet naši deželi zgodila po tem, če bi kdo si prizadeval zemljiški davek zdaj, ko gre za prenaredbo tega davka, zel6 napeti zato, da bi se mogel sladkati financarjem in o tem sebi zaslug iskati.    Le pravično! to bodi vodilo.
Nadjamo se za trdno, da po novi vravnavi zemljiškega davka se Kranjcem odpravi krivica, ki so jo veliko let trpeli zato, ker so tujci cenili naša zemljišča, s kterimi naši ljudje še govoriti niso mogli, ali zato, ker nekteri domačini pri prvi katasterski cenitvi pred blizo 50 leti so se še s tem pobahali, da njihovo zemljišče se stavi v visi razred.
Al ena skrb nas navdaja zdaj, in ta skrb zadeva naše močvirje (mah ali morast). Ta svet, ki okoli 40.000 oralov meri, pride zdaj prvikrat v cenitev, in če bi spet kdo tak cenil senožeti in njive tukajšnje, ki nič ne v6, kaj je ta svet, koliko tavžent in tavžent goldinarjev je zakopanih v tej zemlji, kako nevarna sta mu mraz spomladi in jeseni, kako ga še večkrat zalivajo povodnji, zadela bi potem tista krivica maharje, ki je trla druge gospodarje na Kranjskem dosehmal.
Neobhodni pogoj je tedaj ta, da se močvirje odloči za poseben ceni t ven i okraj in da se ne meče z druzimi zemljišči naše dežele v en koš! Ako se to ne zgodi, krivi so tega le tisti, ki imajo zemljiško vrav-navo v svojih rokah.
Ko se mah odloči za poseben cenitveni okraj, se mora potem še ves ta svet razločiti v več vrstilnih odsekov, kajti vsak otrok v6, da drugače je više ležeči mah memo nizko ležečega itd. To zapoveduje §. 17. postave od 24. maja 1869. leta, ki se ozira na površje tal, na podnebje in na kmetijske okoliščine.
Da se za cenitev močvirja našega mora narediti poseben okraj , na to kaže že ravno omenjena postava sama, ktera ne meša trdega sveta z močvirnim, a še cel6 močvirja taka, ki se kmetijsko ne obdelujejo, po §. 2. cel6 zemljiškega davka oprostuje.
Kdor bi hotel mah naš metati v en koš z druzimi zemljišči, temu svetujemo, naj vzame v roke bukve, ki jih je spisal leta 1838. grof Franc Hohenwart pod imenom: „Die Entsumpfung des Laibacher Morastes" in pa to, kar je v letopisu družbe kmetijske „Mitthei-lungen der k. k. Landwirthschaftgesellschaft in Krain" leta 1858. pisal g. Podkrajšek.
Hohenwart v omenjeni knjigi na drobno našteva 52 voda (studencev, potokov in večih voda), ki se stekajo v jarek ljubljanskega močvirja, in pri tej priliki pravi, da po vsem tem je čudo, da ljubljansko močvirje že davno ni jezero. „Wenn man die Masse Wasser betrachtet, welche durch die 52 Fliisse und Bache in das Morastbecken einfliessen, so muss man hoch stau-nen, dass das Ganze nicht schon lange ein See sei" — so  lastne besede njegove.
Naj nam zdaj kdo pove": ali je mogoče toliko studencev in potokov kedaj odpraviti od močvirja? ali je mogoče temu svetu kedaj tako naturo dati kakor jo imajo druga trdna zemljišča brez voda?
S tem, da marljivo in na tanko se vsako leto trebijo veliki in mali kanali, se dad6 odvračati povodnje, to je res; al koliko prizadeva to stroškov, in svet je vendar-le še zmiraj med vodami.
Ali pa je po vsem tem mogoče, da zemlja maho-vita neha mrzla zemlja biti? ali je mogoče kdaj prestvariti podnebje tukaj tako, da ne bo slane na močvirji Je o pozni spomladi in pa že zgodaj jeseni? Ce nikodar drugej ni slane še spomladi in jeseni, posmodi slana na močvirji pridelke in jih bode smodila, naj se tudi mah še desetkrat bolj na suho dene kakor je zdaj, — vsaj na večne čase ostane zemlja med vodami!
Zdaj pa poglejmo, koliko denarja že zakopanega leži v močvirji. Gosp. Podkrajšek, ki na tanko pozna svet na močvirji in dela vsa od časa Hradec-kovega do danes, je sestavil pregled strašanskih stroškov, ki jih je do 1857. leta (14 zadnjih let tedaj ni vštetih") prizadjalo obdelovanje mahii ljubljanske okolice posestnikom njegovim samo za napravo cest in potov , štradonov (gospodarskih potov), velikih in malih kanalov, in na tanko te stroške razložil na 312.689 gld. in 49V2 kr.; magistrat ljubljanski in okrajni blagajnici ljubljanska in vrhniška pa so dodali k istim stroškom še 46.357 gold. 27 kr., tedaj samo za pota, kanale in grabne do 1857. leta skupaj 359.047 gold. 16 V« kr.
To pa so bili stroški le za prvo napravo potov, kanalov in grabnov. Vsako leto pa, da se ta dela vzdržijo, je treba še 21.753 gold.
V vse te stroške pa ni nič vštetega tega, kar vsak gospodar potrosi za-se, da obdeluje zemljo s tem, da požiga površni svet ali da napeljuje zemljo itd. itd- večidel od velike daljave, ker na močvirji samem ni veliko hiš in vasi. Taka daljava po 2 ali 3 ure daleč silno podražuje gospodarstvo s tem, da se časa veliko potrati, vozovi kvarijo, živina prenapenja itd.
Kdor pa misli, da si pomaga samo s tem, da šoto koplje in prodaja, ta pogrezne svet svoj spet popolnoma v močvirje, ki potem ni krajcarja vredno.
Kdo tedaj, ki vse to ve in vidi, more s pošteno vestj6 se ustavljati temu, da se za močvirje okolice ljubljanske napravi poseben cenilen okraj? In vsaj še močvirje samo mora se razdeliti na več odsekov. Že dr. Orel je v občnem zboru družbe kmetijske leta 1847. očividno dokazal, da vsa zemlja na močvirji se ne more meriti po enem vatlu. Rekel je, da svet, kjer veliko resice raste, ni za nobeno setev ugoden ; niti žito niti sočivje, niti klaja noče veselo rasti na taki zemlji; če mešaš tak svet s prstjo, se vgnjezdi bramorjev toliko, da pokončajo ves pridelek; bolji in za obdelovanje pripravniši je mahoviti svet, ki se da v koristne njive in senožeti premeniti, ako mu primešaš zemlje in gnoja ; najbolji je pa svet ondi, kjer breza in munec (Wollgras) raste itd.
Te vrstice pa sklepam z živo željo, naj si. de-delna komisija za vravnavo zemljiškega davka blagovoljno sprejme te moje besede, da ne ostanejo — klic upijočega v puščavi.
272