Knji`na poro~ila in ocene
partnerske odnose, te`ave pri zaposlovanju … Poleg sprememb na relaciji bolnica – okolica pa pogosto pride do korenitih sprememb tudi pri bolnicah samih. Pri nekaterih pomeni bolezen prelomno izku{njo, ki povsem spremeni njihovo nadaljnje `ivljenje. Za~nejo se ukvarjati s {portom, raznimi tehnikami, spremenijo na~in prehranjevanja … in na novo postavijo svoje `ivljenjske prioritete. Ve~inoma obiskujejo skupine za samopomo~, nekatere pa se za~nejo obra~ati tudi na “vi{je sile”. [tevilne bolnice poleg postopkov uradne medicine se`ejo tudi po metodah komplementarne medicine in raznih prehranskih dodatkih ali dietni prehrani.
Knjigo Mojce Ram{ak lahko uvr{~amo v krog raziskav slovenske etnologije in kulturne antropologije, ki niso zazrte le v preteklost, temve~ se lotevajo tudi sodobnih fenomenov, v konkretnem primeru s podro~ja zdravstva. In njihov namen ni le
320
opazovanje in analiziranje obstoje~ega stanja, temve~ sku{ajo biti tudi aplikativne in v konkretnem primeru medicinski znanosti in osebju ter {ir{emu dru`benemu okolju ponuditi smernice za uspe{nej{e delovanje ter s tem vplivati na bolj{i polo`aj bolnikov. Knjiga ima seznam literature in virov ter stvarno kazalo, celotno besedilo pa je prevedeno tudi v angle{ki jezik.
Nena @idov
Uršula Lipovec Čebron: Kro`ere zdravja in bolezni: tradicionalna in komplementarne medicine v Istri. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, 2008, 218 str. (Zbirka Zupaničeva knjižnica; 24)
Uršula Lipovec Čebron je asistentka za kulturno antropologijo na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer se ukvarja predvsem z medicinsko antropologijo, antropologijo migracij in z raziskavami v Latinski Ameriki. Knjiga Kro`ere zdravja in bolezni s podnaslovom Tradicionalna in komplementarne medicine v Istri je nekoliko prirejeno besedilo magistrskega dela Tradicionalni zdravitelji in spiritualni mediatorji v Istri (mentor dr. Zmago Smitek), ki ga je leta 2003 zagovarjala na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani.
Delo temelji na izsledkih številne tuje in domače literature, na arhivskih virih in terenskem delu, ki je potekalo v urbanih, polurbanih in ruralnih naseljih slovenske in hrvaške Istre. Terenske podatke je avtorica zbrala s pomočjo nekaj več kot 40 informatorjev, ki jih je izbirala po mrežnem načelu. Med njimi je bilo največ izvajalcev tradicionalne medicine, sledili so jim izvajalci komplementarne medicine in uporabniki tradicionalne medicine. Uporabljeni metodi dela sta bili intervju in opazovanje z udeležbo. Med tradicionalnimi zdravilci so prevladovale v ruralnih krajih živeče ženske, med komplementarnimi terapevti pa v urbanih krajih živeči moški. Pri študiji avtorica izhaja iz predpostavke, da “kriteriji uradne medicine ne morejo biti edini in
Knji`na poro~ila in ocene
najpomembnej{i temelj analize drugih medicinskih sistemov” (str. 17), saj uradne medicine ne dojema kot ve~vredne kulturne oblike v odnosu do drugih medicinskih sistemov.
Kro`era pomeni v Istri kri`i{~e, v primeru pri~ujo~e knjige pa gre za kro`ere kot prostore, kjer se sre~ujeta zdravje in bolezen ter razli~ni sistemi zdravljenja. Avtorico zanimajo predvsem zna~ilnosti istrske tradicionalne in komplementarne medicine, “kot jo razumejo in udejanjajo zdravilci na eni strani ter teorije in prakse komplementarnih terapevtov na drugi” (str. 11–12). Raziskuje poglede obeh sistemov na razumevanje telesa, kategorizacije bolezni, vzroke bolezni ter postopke zdravljenja. Sku{a ugotoviti, kak{ni so odnosi med obema medicinskima sistemoma in kak{en je njun odnos do uradne medicine, pri ~emer upo{teva tudi razli~ne zgodovinsko-politi~ne kontekste.
321
Tradicionalna in komplementarna medicina je ne zanimata z vidika u~inkovitosti zdravljenja, temve~ kot sistem simbolnih pomenov, ki ga preverja skozi o~i{~a konceptov medicinske antropologije. Avtorica priznava, da ne gre za “reprezentativno {tudijo, ki bi veljala za vse istrske kraje in za ve~ino oseb, ki se na tem polotoku ukvarjajo z 'druga~nim zdravljenjem'” (str. 16), saj jo pri tradicionalnih zdravilkah zanima predvsem “gledanje za uroke”, pri komplementarnih oblikah zdravljenja pa se osredoto~a predvsem na bioenergetske metode zdravljenja. Seveda se pri raziskavi ukvarja tudi z defniranjem temeljnih pojmov.
Zelo temeljito je prvo poglavje knjige z naslovom Meridiani medicinske antropologije, v katerem predstavlja medicinsko antropologijo, njena podro~ja raziskovanja in mo`ne defnicije. Spoznamo dela avtorjev, ki predstavljajo predhodnike medicinske antropologije, in razloge, ki so pripeljali do uveljavljanja medicinske antropologije najprej kot povsem aplikativne discipline in kasneje kot avtonomnega raziskovalnega podro~ja. Seznanimo se lahko z epidemiolo{ko in ekolo{ko usmerjenimi raziskavami, etnomedicinskimi raziskavami, medicinskimi aspekti dru`benih sistemov in z raziskavami o vplivih pomembnih dru`beno-politi~nih sprememb na zdravje, bolezen in zdravljenje. Od sodobnih pristopov je predstavljena kriti~no-interpretativna medicinska antropologija.
Sledi poglavje Raziskovanje “drugih” medicin v Sloveniji, v katerem avtorica kriti~no pretrese dosedanje raziskave predvsem slovenske etnologije, povezane z neuradnimi medicinskimi praksami, pri ~emer ugotavlja, da si je ve~ina avtorjev predstavljala ljudsko medicino kot nekaj stati~nega, ahistori~nega, izven dru`benega konteksta, kot pre`itke ali predstopnjo uradne medicine. Podrobneje analizira nekatere {tudije ljudske medicine, pa tudi nekatere novej{e raziskave, povezane s komplementarno in uradno medicino.
V tretjem poglavju Oris zgodovine zdravstva v Istri so predstavljene zdravstvene razmere v Istri od 12. stoletja do povojne Jugoslavije. V ~etrtem poglavju z naslovom Opredelitve tradicionalnih in komplementarnih medicin avtorica defnira klju~ne zna~ilnosti obeh medicinskih sistemov, spra{uje se, kaj imata skupnega in v ~em se razlikujeta, kak{en je njun odnos do uradne medicine in kateri so razlogi za vse ve~je uveljavljanje komplementarne medicine.
Po iz~rpnem teoreti~nem delu (z izjemo zgodovinskega pregleda zdravstva v Istri) se avtorica v drugem delu knjige, ki ga za~ne s poglavjem Tradicionalna in
Knji`na poro~ila in ocene
komplementarna medicina v Istri, preusmeri v analizo pridobljenega terenskega gradiva, pri ~emer jo zanimajo predvsem: pogled tradicionalne in komplementarne medicine na telo, bolezen in zdravje, zna~ilnosti tradicionalnih zdravilk in komplementarnih terapevtov ter njihovi diagnosti~ni in terapevtski postopki.
V zvezi s tradicionalno medicino ugotavlja, da so se z njo v Istri ukvarjale predvsem starej{e `enske, ki so najve~krat delovale znotraj lokalne skupnosti in bile specialistke za dolo~ene vrste te`av in tehnike zdravljenja. Imele so poseben ugled, ponekod pa so jih izena~evali s {trigami in jim pripisovali tako pozitivna kot negativna dejanja. Znanje se je prena{alo na izbrane naslednike. Ljudje iz ruralnega okolja so se na tradicionalne zdravilce obra~ali, ker so bili del iste kulture, na isti na~in so razumeli bolezen, imeli podobno izobrazbo in socialni status ter govorili isti jezik. Predvsem
322
krajevna in sociokulturna distanca, cenovna nedostopnost in nezaupanje v postopke uradne medicine pa so bili razlogi, ki so ruralno prebivalstvo od nje odvra~ali. Poglavitni razlog za odklanjanje pa avtorica vidi v konfiktu med razlagalnimi modeli tradicionalne in uradne medicine. Ugotavlja, da tradicionalni zdravilci lo~ujejo notranje in zunanje vzroke bolezni, med slednjimi pa velik pomen pripisujejo predvsem urokom. V zadnjem ~asu se {tevilo tradicionalnih zdravilcev v Istri zmanj{uje, manj pa je tudi povpra{evanja. Danes {tevilni zdravilci svojo dejavnost dojemajo kot vrsto duhovnega posredovanja, ki naj bi bilo posledica njihovega stika z bogom. Kot eden od {e vedno `ive~ih postopkov diagnosticiranja je predstavljeno metanje `erjavice v vodo.
V zvezi s komplementarno medicino avtorica analizira dojemanje telesa, predstavlja etiologije in klasifkacije bolezni ter zna~ilnosti istrskih komplementarnih terapevtov in njihovih praks, pri ~emer se osredoto~a predvsem na bioenergetska zdravljenja. Ugotavlja, da tudi alternativni terapevti razumejo fzi~no telo kot le eno izmed teles, ki je podrejeno ostalim (mentalno, psihi~no, emocionalno). Vzroke za bolezen vidijo v zunanjih dejavnikov (civilizacija) in notranjih (metafzi~ni, energetski, mentalni, emotivni …). Komplementarni terapevti so samouki, svoje sposobnosti so ve~inoma odkrili v prelomnih trenutkih svojega `ivljenja ali `ivljenja svojih bli`njih (bolezen, smrt), svoje sposobnosti pa pogosto povezujejo z vi{jimi duhovnimi bitji. Njihovo zdravljenje je usmerjeno na energetske nivoje in iskanje metafzi~nih vzrokov bolezni, ki jo je mo~ razumeti tudi kot neke vrste opozorilo.
Avtorica ugotavlja, da danes {tevilo tradicionalnih zdraviteljev v Istri upada, ve~a pa se {tevilo komplementarnih terapevtov. Ljudje se na tradicionalno in komplementarno medicino najve~krat obra~ajo, ko so v hudi stiski, soo~eni s te`jo boleznijo ali nesre~o, ve~inoma v kombinaciji tudi z uradno medicino, zaradi ~esar avtorica ugotavlja, da gre za uspe{no sobivanje vseh treh sistemov. Podan je prikaz podobnosti in razlik med tradicionalno in komplementarno medicino v Istri, ki jih avtorica vidi predvsem v diagnosti~nih in terapevtskih postopkih, virih znanja in stopnji inovativnosti. Komplementarni terapevti obi~ajno poznajo ve~ tehnik, ki jih s~asoma nadgrajujejo, medtem ko tradicionalne zdravilke obi~ajno uporabljajo le eno metodo. Kljub vsemu avtorica zaklju~uje, da med obema sistemoma obstajajo {tevilna prepletanja in zbli`evanja, ne moremo pa govoriti o kontinuiteti.
Knji`na poro~ila in ocene
V knjigi Kro`ere zdravja in bolezni gre za predstavitev rezultatov medicinskoantropolo{ke raziskave tradicionalnih in komplementarnih zdravilcev v Istri. Zelo ob{iren in pregleden je teoreti~ni del knjige, nekoliko manj sistemati~en pa se zdi “terenski” del, kjer ne gre za reprezentativno {tudijo tradicionalne in komplementarne medicine, saj se je avtorica znotraj obeh sistemov zdravljenja usmerila predvsem v “tradicionalno” gledanja za uroke in “komplementarno” bioenergetsko zdravljenje. Nekoliko ozek se morda zdi tudi prostor, ki ga je namenila uporabnikom obeh medicin. Sicer pa knjiga vsebuje {e stvarno kazalo in angle{ki povzetek.
Nena @idov
323
Bo{tjan Kravanja: Sveti svet: topografja religioznega prostora na primeru Breginjskega kota. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, 2007, 277 str. (Zbirka Zupani~eva knji`nica; 23)
Knjiga, ki v naslovu obljublja topografske analize poganskih in kr{~anskih struktur v krajini, bralcu ponuja veliko ve~. Ozna~iti jo je mogo~e kot temeljito kriti~no refeksijo o konceptih religioznega, svetega in simbolnega v odnosu do prostora. Tvorjenje slednjih konceptov je avtor opazoval v Breginjskem kotu v zahodni Sloveniji.
Tematsko je monografja razdeljena na tri kategorije: uvodno teoretsko, empiri~no analizo mitolo{ke pokrajine Breginjskega kota in fenomenologijo kr{~anskega simbolizma v prostoru. Uvodni del sestavlja pregled teorij, pri ~emer avtor predstavi koherenten pregled zgodovine antropolo{kega preu~evanja religije in svetega. Pri fenomenologiji religije Kravanja svari pred preve~ poenostavljenim razumevanjem religije kot zaprtega sistema. Na enak na~in ovr`e tudi strogo lo~evanje med svetim in profanim, v prid fuidnega prehoda med obema kategorijama. Med razli~nimi antropolo{kimi defnicijami religije, od dolo~anja vrednostnih te`i{~ do simbolnih sistemov, se empiri~na raziskava usmeri na simbolne sisteme, z vpra{anjem menjavanja njihovih poimenovanj v zgodovinskem pogledu. V okviru Eliadejeve ideje svetega mesta kot sredi{~a sveta avtor poka`e – na simbolu labirinta – prepletanje med poganskimi in kr{~anskimi idejami.
Na osnovi analize kr{~anske zapu{~ine, folklore, arheolo{kega, zgodovinskega in toponomasti~nega materiala Breginjskega kota posku{a Kravanja prepoznati svete kraje in njihov prehod od poganske h kr{~anski simboliki. V delu je zbrano raznoliko folklorno izro~ilo, od prvotnega jezera do velikanov Gejdov, krive pete, vedomca, ka~e, klicanja de`ja z ognjem na vodi itd., ki ka`e na ostanek poganskih predstav. Korak naprej od etnografskega in ob{irnega zgodovinskega gradiva je v razpravi narejen z razre{itvijo pomena posameznih svetih to~k, skozi analizo odnosov in soodvisnosti posameznih prostorskih struktur. V tem kontekstu pride do izraza osnovna slovanska mitska shema kozmi~nega dvoboja med gromovnikom Perunom in Velesom s sredi{~no