Iz gozda domov.
(Slika iz kinečkega življenja.)
ickaj dui sem izprevrglo s« je vreme. Poprej je bilo oblačno in snežilo je neprenehoma, a nokega vceera se je ujasnilo in drugo jntro smo vstali na — zinrzlo.
,,Ne vem, kako in kaj bomo danes?" reko oče, prišedši iz skednja, kjer so rezanico rezali, premerivši hišo dvakrat gori ia doli. — ,,Z živiuo ne kažo lioditi v gozd. Zttirzlo je po tleh in trdo kakor rog, a volica nista podkovana . . ."
,,Oče, s sannii pojdiva po drv,'- svetoval je pastir Jože.
,,Saj bi res tako iše najbolje bilo," pritrdijo rau oče.
,,Le, le, — in jaz varaa pridem naproti do mosta," pristavim še jaz.
,,Sam ne bodeš znal," zavrnejo me oc-e. ,,Ce grem jaz sam s sanmi naprej, vidva z Jožo mi pa pridcta naproti, — tako bi vže bilo."
..Dobro, dobro, pa bodi tako!" vzkliknem jaz radostno in obveljalo je.
Takoj po zajutreku otidt>jo oče s sanrai v Razkovec. Okolo jednajste ure pa jim greva z Jožo uaproti.
Solnee je stalo preeej visoko na nebu, a inoči le ni imelo nikake; po tlek je jelo sieer malo odjenjavati, ali mraz je bilo vender le dovolj.
Vže sva srečala z Jožo mnogo sanij, vže sva imela za seboj Kazkovški most, — a očeta le še ni bilo od iiikoder. Še le v lOadi sva jib srečala.
,,Pa sta dalec prišla, dalee," pozdravili so naju, ustavivši se ter obrisavši si pot raz čelo. — ,,Kdaj pa sta šla z doma?"
,,Proti jednajstej."
,,In zdaj bo ura?:'
,.Poludanji vlak je ravno oddrčal preko mosta. — Pot ni slab, kaj?"
,,Pač, Jiialo prepolzek je. J)a uimam dolgih lednikov v črevijih, ne mogel bi se kaj varno prestopati. — No, sedaj se pa kar vsak na jedno stran spravita iu dobro pabnita, da bodemo poprej doma. Kadar pridemo do kakega klanca, stopita na krivini iu dobro sc držita, da vaju ne vrže raz sani. — Hajdimo!1'
In sli smo. Jaz in Joža sva porivala, kolikor sva mogla, oče so pa vlekli. — Dobro je šlo.
Juhe! — Zdaj ugledamo prvi nizdol. — Železni klanec.
Z Jožo si kar namežikneva, češ: tam-lc bode nekaj za naju. — Prispeli smo do klanca. ,,Zdaj se pa le dobro primita!" opomnejo naju oče še jedenkrat. Potem sedejo, primejo ojnici navskriž, zastavijo iiogi in — požeuo . . . . Ej, kako je šlo! Kar sapo je jemalo. Jaz iu Joža sva se smijala, ukala in vriskala, da se je raz-legalo daleč na okrog. Oče pa so ,,rajsali", da jim je sneg izpod nog frčal na vse strani. Pač škoda, da se ni vlekel klauec celo do doma, in da je bila ta krasna vožnja tako kmalu pri kraji.—Kakor bi treuil, bili sino pod klancem in hajd! — zdaj si se peljal, zdaj pa zopet dalje pelji.
Sli sino dalje. Jaz in Joža porivava, da nama kar pot stopa na čelo. A kaj to, saj se tolaživa s tein, da je do doma še uekaj klaueev, po katerih ne bode treba porivati, — marveč peljala se bodeva lepo složno in prav po gosposki . . . Iii ros, kiu.tlu dospemo do drugega klauca.   Tu je ilo takisto, kakor prvič:  prav
—•¦< 38 >¦•—
veselo in izvrstno. Ali cujte! — v tretjem klanci imeli smo nesrečo. Strmejši je bil od drugih. — Zato so vrgli oče vrhu klanca okolo obeh krivin verigo zavornico, da bi prehitro ne drvilo. Potera pa zopet sedejo spredaj. jaz in Joža se pa vstopiva na krivini in jelo je dričati, da je bilo veselje.
Sredi klanca pa se veriga pod krivino tako čudno premakne, da se sani za-obrnejo ter z zadnjim koncem v strau zavijo. ..Joj! joj!a vzklikneva z Jožo .... O6eta je vrglo v sti-an, jaz in Joža pa saraa odskoeiva in sani so divjale naprej . . .
.,Vse se bode razbilo, oče," dejal je Joža ves prestrašen. — In res bi se bilo, da se niso sani poprej preobrnile, predno so priletele v stranski plot.
,,Ti šmencana stvar, ti," zagodrnjali so oče sani privzdigovaje. ,,No, pa da se le ni vse razbilo in razonegalo. Hvala Bogu. da smo blizu doma. Halo, fanta, le palinita zopet, da bomo poprej doma!"
In dobvo sva pritisnila, tako, da smo bili v polu ure vže doina pri gorkej pefi.
—M.