126 j KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 LJUBLJANSKI MESTNI STATUTI 1850—1934 MARJAN DRNOVŠEK Z uvedbo občinskega reda za mesto Ljub- ljano leta 1850 so bili postavljeni temelji mo- derne mestne uprave, ki je v okviru mestne- ga teritorija opravljala naloge krajevne upra- ve skozi sto let. Zato lahko potrdimo misli Janka Polca, da je občina: »... v svojih raz- ličnih razvojnih stopnjah kot osnovna uprav- na edinica zelo močno vpliva(la!) na upravno in politično življenje tudi slovenskega naro- da. Občina je (bila!) ena maloštevilnih javno- pravnih ustanov, ki je, globoko zakoreninje- na, kljubovala v svojih osnovah vsem vihar- jem svetovnega dogajanja, vsem spremem- bam državnih oblik zadnjih sto let. Postala je ustanova, če ne svetovnega, pa vsaj evropske- ga značaja.«' LJUBLJANSKI OBČINSKI REDI IN ZAKON O MESTNIH OBČINAH' Začasni občinski zakon z dne 17. marca 1849 je v 6. členu prvega poglavja dopuščal možnost, da so deželna glavna mesta, okro- žna mesta in druga pomembnejša mesta do- bila lastne statute. Tako so v začetku petde- setih let postala statutarna mesta v glavnem deželna glavna mesta — 17 po številu — med njimi 5 iz naših dežel: Gradec, Celovec, Ljub- ljana, Gorica in Trst. Ljubljana je dobila za- časni občinski red 16. junija 1850.' Splošni ob- činski red iz leta 1862 je razširil pravico do^ pridobitve statuta tudi za zdraviliške kraje.^ Obenem je ta red omogočal deželnim zborom, da so lahko izvzeli določena mesta iz vseob- čega deželnega občinskega zakona in jim po- delili statutarne pravice. Do propada habs- burške monarhije so na našem ozemlju pri- dobila statutarne pravice samo še mesta Ma- ribor (1866), Celje (1867), Rovinj (1869) in Ptuj (1887).5 Začasni ljubljanski občinski red (statut) 1850 ni bil ukinjen z uvedbo Bachovega ab- solutizma in je ostal v veljavi do leta 1887. Doživel je le dve spremembi, in sicer leta 1868, ko je bila vnesena kategorija soobčani in so bile opredeljene njihove pravice pri vo- litvah, in leta 1876, ko so bile predpisane no- ve vrednosti doklad k direktnim davkom.* Posebnost tega reda je bila v tem, da so bile določbe, ki so se nanašale na volitve, njegov sestavni del. Sestava statuta je naslednja: 1. poglavje: občinski obseg, delitev na okraje, odnos ob- čine do države; občani, soobčani, njihove pravice in dolžnosti (členi 1—25). 2. poglavje: občinska uprava (člen 26) I. oddelek: volitve občinskega odbora (členi 27—47); II. oddelek: magistrat (členi 48—53); KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 127 : Ljubljanski magistrat okoli leta 1900 III. oddelek: okrajni načelniki (členi 54— \ 57); 3. poglavje: občinska uprava (člen 58) I. oddelek: občinski odbor: A. obseg opravil (členi 59—86); B. oblike dela (členi 87—95); j II. oddelek: naloge župana in magistrata: A. iz lastnega delovnega področja (členi 96 —111); B. iz prenesenega delovnega področja (čle- ni 112—122); i III. oddelek: naloge okrajnih načelnikov i (členi 123—124); »Memo gredoče določbe« (členi 125—127). Leta 1887 sta bila sprejeta novi občinski red in občinski volilni red. Občinski red je ostal v veljavi — z nekaterimi spremembami leta 1898 in 1910 — do propada monarhije ter jo je celo preživel, saj je kljub spremembam, ki jih je na področju državne ureditve prine- slo obdobje stare Jugoslavije, ostal v prak- tični veljavi do sprejetja zakona o mestnih občinah leta 1934.' Sestava in obseg tega reda sta naslednji: 1. poglavje: občinsko ozemlje, občani in neobčani (čle- ni 1—12). 2. poglavje: občinska ustava (člen 13). I. oddelek: občinski svet (členi 14—23); II. oddelek: magistrat in okrajni načelniki (člen 24). 3. poglavje: občinska uprava. I. oddelek: občinsko delovno področje (čle- ni 25—27); 128 1 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 II. oddelek: naloge občinskega sveta (členi 28—62); III. oddelek: naloge župana, magistrata in okrajnih načelnikov (členi 63—78). 4. poglavje: nadzor nad občino in možnosti pritožb (čle- ni 79—87). Z nekaterimi dopolnitvami je obdržal ena- ko sestavo tudi občinski red iz leta 1910. Ves ta čas so se v občinskem svetu pojav- ljali predlogi za večje ali manjše spremembe in dopolnitve občinskega reda in predvsem občinskega volilnega reda. Zelo plodovit je bil občinski svetnik in župan Ivan Hribar, ki je predlagal manjše dopolnitve že leta 189.Ö, ter obširnejše 10 let kasneje.^ Svoje predloge je utemeljeval predvsem s spremembami mestnih statutov Celovca, Brna in Dunaja. Toda personalno-pravni odsek občinskega sveta je odklonil Hribarjev predlog iz leta 1905 z utemeljitvijo, da je preobširen ter po- večuje občinska bremena in da: »... občinski svet zadostil je duhu časa s sprejemom nove- ga občinskega volilnega reda ...« in zato ne vidi potrebe še za spreminjanje občinskega reda.' Vrhunec pa predstavljajo debate o ob- činskem redu in občinskem volilnem redu le- ta 1910, ko je moral ljubljanski občinski svet obravnavati deželno-zborski predlog za spre- membe obeh redov in so se politična nasprot- ja med liberalnim ljubljanskim občinskim svetom in klerikalnim deželnim zborom naj- bolj zaostrila v avstrijski dobi. Zelo piker je bil v svojem govoru pred ob- činskim svetom podžupan dr. Ivan Tavčar, ki je v zvezi z deželnozborsko pravico o spre- minjanju upravo-političnih meja ljubljanske mestne občine izjavil: »Gospodje, stvar je či- sto jasna. Slovenska ljudska stranka hoče Ljubljano v svojo moč dobiti in ker ve, da v Ljubljani nima večine, skovala je zakon, s ka- terim hoče na umeten način pridobiti si ve- čino v mestnem zastopu...« Opozarjal je pred nevarnostjo, »... da bi se Ljubljana po- kmetila .. .« s tem, da bi prišli v mestni okvir »... elementi, ki z mestnim gospodarstvom nimajo druge zveze, kakor da nam mleko drago prodajajo .. .«^o Ne glede na to, je sto- pil v veljavo deželnozborski predlog občin- skega reda leta 1910. Zakon o mestnih občinah z dne 22. julija 1934 je stopil v veljavo 23. septembra istega leta. V bistvu je priznaval še nadaljnji obstoj nekdanjih statutarnih občin, vendar so se smele imenovati »mestne občine« in ne več »avtonomne občine« ali »občine z lastnim sta- tutom«." V drugem členu našteva 74 mest. med njimi tudi Celje, Ljubljano, Maribor in Ptuj, to je vsa tista mesta, ki so imela sta- tutarni značaj že v avstrijski dobi. Ze pred tem zakonom so se številni zakonski predpisi dotikali tudi problematike občinske samou- prave. Vidovdanska ustava je v členih 96 do 101 obravnavala oblastno samoupravo in v njenem okviru tudi krajevno občinsko sa- moupravo. Vendar o občinskih kompetencah nima drugih določil, kot da njihovi organi oskrbujejo lokalne samoupravne posle in da se bodo predpisala natančnejša določila o nji- hovi ureditvi in pristojnostih s posebnim za- konom. Tudi zakon o obči upravi iz leta 1922 je v 27. členu določal, da: »Mesta, ki imajo upravno oblast prve stopnje (kraljevska svo- bodna mesta, odnosno mesta z lastnim sta- tutom), opravljajo to funkcijo še nadalje, dokler se ne sklene zakon o samoupravi mest. V dvajsetih letih, ko so se oblikovali raz- lični načrti za spremembo obstoječe občinske zakonodaje, so se predvsem mesta z lastnimi statuti bala ukinitve avtonomnih pravic, ki so jih imela po občinskih redih avstrijske do- be. Bala so se unifikacije občinskih redov in predvsem tega, da bi se morali nasloniti na srbski zakon o občinah 1903:... »torej na za- kon, ki je silno reakcij onaren in napravi j a iz občin brezvoljne hlapce vsakega nadrejenega funkcijonarja..Mesta so se začela pove- zovati med seboj za obrambo avtonomnega statusa. Tako je prišlo do ustanovitve Zveze slovenskih avtonomnih mest leta 1925 in do ustanovitve Saveza gradova Kraljevine Ju- goslavije. Iz resolucije Zveze mest kraljevine Jugoslavije z dne 1. junija 1934, ki so jo po- slali predsedniku ministrskega sveta Nikoli T. Uzunoviču ter ministrstvom notranjih za- dev, za trgovino in industrijo in za finance, je razvidno, da predlog novega zakona o mest- nih občinah ni bil dostopen niti tej zvezi, kaj šele npr. posameznim mestnim občinam, ka- terih interes je bil, da sodelujejo pri priprav- ljanju tega zakona.** Projekt novega zakona je Zveza mest dobila šele 8. junija 1934 in ni mogla bistveno vplivati na njegovo vsebino. Sam zakon pa je bil sprejet konec meseca ju- lija in je ostal v veljavi do razpada stare Jugoslavije. Sestavljajo ga poglavja: I. Občna določila (členi 1—10). II. Člani in prebivalci občine (členi 11—20). III. Organizacija (členi 21—87). IV. Mestno področje (členi 88—93). V. Pristojnosti mestnih organov (členi 94— 98). VI. Mestni uslužbenci (členi 99—112). VIL Mestne finance (členi 113—129). VIII. Nadzor državne uprave (členi 130 — 142). KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 129 IX. Pravna sredstva (člen 143). X. Prehodne in zaključne določbe (členi 144—162). NADZOR NAD OBČINSKIM POSLOVANJEM V vsem obravnavanem obdobju je odnose med državno oblastjo in občino opredeljeva- la tudi tendenca državnih oblasti po omeje- vanju občinske avtonomije oziroma samostoj- nosti, ki se je kazala tudi v tem, koliko so bi- li sicer samostojni občinski sklepi vezani na potrditev višjih oblastnih organov. Avstrijska doba je poznala dvojno podreje- nost ljubljanske občine; za zadeve iz lastnega delovnega področja je bila podrejena dežel- nemu zboru in odboru, za zadeve iz prenese- nega delovnega področja pa deželni vladi. Z odpravo historičnih dežel leta 1918 je odpad- la tudi deželna nadrejenost in ostala je samo podrejenost državi. Do leta 1918 je bila Ljub- ljana samo deželno glavno mesto Kranjske, če govorimo o upravnem položaju, po tem letu pa postane glavno mesto okrnjene Slovenije. Začasni občinski red 1850 je določal polo- žaj ljubljanske občine do višjih oblasti že v prvih vrsticah z določbo: »Ljubljansko mesto je neposredno deželnemu poglavarju podlož- no«.Šele občinski red 1887 je natančno op- redelil dvojno podrejenost in hkrati dopuščal deželni vladi, da ji je bilo: »... tudi v stva- reh samosvojega področja občinskega pri- držano vplivanje po določilih tega občinskega reda.«'' Deželna vlada je uporabljala to pra- vico v primerih, ko je mestna uprava kršila veljavne zakone in to predvsem s področja krajevne policije. Posebna pozornost je bila posvečena vza- jemnemu sodelovanju občine in višjih oblasti. Župan je bil dolžan poročati političnemu de- želnemu načelniku v primerih, če niso zado- stovale obstoječe naredbe s področja krajev- ne policije in ga zaprositi za pomoč. Hkrati pa je bila občina dolžna: »... podpirati od države ali dežele postavljena oblastva v zvr- ševanji njih dolžnosti, v kolikor ji je to mož- no s svojimi organi...«.'' Magistrat pa mu je moral pošiljati poročila o: »... vseh dogodkih v občinskem ozemlji, kateri zanimajo držav- no upravo, in izvrševati opravila izročenega področja občinskega tako, kakor mu je uka- zano po obstoječih zakonih .. . «.'^ Že po ob- činskem redu 1850 je lahko prisostvoval ob- činskim sejam sam deželni poglavar ali nje- gov namestnik. Na njih sta le diskutirala, ker nista imela pravice do odločanja oziro- ma sklepanja. Glasovala sta lahko samo v pri- merih, če sta bila člana občinskega sveta. Ne glede na njuno prisotnost je moral občinski svet pravočasno seznanjati višjo oblast z da- tumi sej in sklepi, ki so bili sprejeti na se- jah.'" V primerih, če je župan zapazil, da je bil kak sklep občinskega odbora nasproten občinskemu redu ali proti zakonom ali občini v škodo, je bil dolžan preprečiti uresničitev takega sklepa in o tem poročati deželnemu poglavarju, ki je moral zadevo izročiti de- želnemu zboru v primerih, če je šlo za za- deve iz lastnega delovnega področja občine. V primeru, ko se zadeva ni dala odložiti in ko deželni zbor ni zasedal, je imel pravico izdati naredbo — »die provisorische Verfügung« —. Kadar so se kršili državni zakoni, pa je moral sam razsoditi oziroma posredovati zadevo us- treznemu ministrstvu. V postopku je po ob- činskem redu 1887 prišlo do manjše spre- membe v tem, da je moral župan neveljavni sklep še enkrat predložiti občinskemu svetu in če ga ta ni hotel spremeniti, je bil šele dol- žan poročati višjim organom.^" Občinski red 1850 je določal pravico dežel- nega zbora do sprememb določil občinskega reda.2' Deželni zbor je imel nadzor nad finančnim poslovanjem in upravljanjem z občinskim premoženjem. Po občinskem redu 1850 je smela občina odtujiti del premičnega ali ne- premičnega premoženja nad vrednostjo 10.000 gld le z dovoljenjem deželnega zbora. Preden se je taka zadeva predložila deželne- mu zboru, je moral o tem sklepati občinski odbor. Družbenu zboru je moral občinski odbor predložiti tudi uvedbo novih davkov, povišanje le-teh, ali povišanje doklad k »ce- sarskim davkom«. Konkretno je bil do leta 1887 spremenjen ravno ta člen občinskega reda. Dežela je morala dati pristanek tudi v primerih občinskih posojil, dajanju poroštev in kreditov, če so presegli vsoto 1/4 letnih ob- činskih dohodkov.^^ Tudi po občinskem redu 1887 in 1910 je deželni zbor po svojem odbo- ru izvajal nadzorstvo nad občinskim finanč- nim poslovanjem in gospodarjenjem. Moral je biti seznanjen s sklepi občinskega sveta, predloženi so mu morali biti računski za- ključki, in imel je pravico, da je poslal ko- misijo na sam kraj zaradi ugotovljenih ne- pravilnosti. Občina pa je bila tudi dolžna po- šiljati letni popis vsega premoženja.^ Pravica višjih oblasti do razpustitve občin- skega sveta je bila zapisana v vseh občinskih redih avstrijske dobe. Leta 1850 je bilo dolo- čeno, da lahko deželni poglavar razpusti ob- činski odbor; v roku 4 tednov pa je bil dol- žan razpisati nove volitve. Red 1887 našteva, v katerih primerih je lahko razpustil občin- ski svet; to se je zgodilo, če občina ni oprav- ljala zadanih nalog ali se branila izvajati na- loge iz prenesenega delovnega področja. Po 130 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 razpustitvi se je občinski svet lahko sestal sa- mo še enkrat, ko je obravnaval možnosti pri- ziva. Pritožba je bila možna na ministrstvo za notranje zadeve, vendar brez odložitvene moči. Enaka določila o razpustu občinskega sveta je imel tudi občinski red 1910. Sklice- val pa se je na nova določila občinskega vo- lilnega reda.^* Zakon o mestnih občinah 1934 je uvedel posebno poglavje z naslovom »Nadzor držav- ne uprave«. Po tem zakonu je državna upra- va opravljala nadzor nad posli mestne samou- prave po banu. Podobnosti z avstrijsko dobo lahko najdemo pri pravicah nadzorne oblasti nad občino; npr. njegova pravica prisostvo- vanja sejam mestnega sveta, pregledovanja poslovanja mestnih organov in uslužbencev, preprečitve uresničitve sklepa, ki je prekora- čeval pristojnost mestnega sveta. Ce je nad- zorno oblastvo opazilo, da mesto ne opravlja samoupravnih nalog, jih je lahko v končni fazi opravila (prevzela) sama na mestni ra- čun. Minister za notranje zadeve je razreše- val predsednika mestne občine. Zoper to od- ločbo je bila dopustna pritožba na državni svet. Možna pa je bila tudi razrešitev mest- nega sveta.^* OBČINSKI ORGANI Nosilec mestne samouprave in hkrati skle- pajoči in nadzorovalni organ je bil do leta 1934 občinski odbor (svet), ki je skupaj z od- bori občinskega sveta, upravnimi odbori in komisija predstavljal mestno upravo v šir- šem pomenu besede. Poverjena mu je bila skrb za občinske zadeve in prezentiral je ob- čino v njenih pravicah in dolžnostih.^" Stalni odbori občinskega sveta so bili postavljeni za posamezne panoge občinskega delovanja in so bili posvetovalni organi županu in občin- skemu svetu. Upravni odbori pa so bili na če- lu mestnih podjetij in zavodov; imeli so funk- cijo posvetovalnega organa — podobno kot stalni odbori občinskega sveta — vendar so imeli tudi širše in samostojnejše delovno po- dročje. Za posebne zadeve je občinski svet oblikoval izredne odbore in komisije, ki so delovali toliko časa, dokler ni bila določena zadeva zaključena. Podobna struktura občin- skega sveta, ki se je po zakonu o mestnih ob-t činah 1934 imenoval mestni svet, je bila v ve- ljavi tudi v času med obema vojnama.^' Upravo v ožjem pomenu besede je pred- stavljal župan z vsemi občinskimi uradi, ki so delovali pod nazivom magistrat.^^ Ta na- ziv je imela v avstrijski dobi mestna uprava deželnih glavnih mest. Opravljal je naloge iz delovnega področja občinske samouprave in tekoče naloge, ki so mu bile določene z občin- skim redom in drugimi internimi občinskimi uredbami, ter naloge iz prenesenega delovne- ga področja. Z zakonom o mestnih občinah je bil odpravljen magistrat in naloge magistrat- nega gremija so bile razdeljene med mestni svet in predsednika mestne občine.^" Avstrijska doba je poznala tudi izvršilne organe — okrajne načelnike — na nižji stop- nji od občine, ki so opravljali občinske za- deve s področja krajevnopolicijskih zadev.'' Okrajne načelnike je volil občinski svet iz vrst prebivalcev okraja na predlog ljubljan- skega magistrata. OBČINSKO DELOVNO PODROČJE Ljubljanska občina je opravljala naloge iz lastnega delovnega področja, v okviru kate- rega je ob spoštovanju državnih in v avstrij- ski dobi tudi deželnih zakonov in drugih predpisov skrbela za občinske koristi z gospo- darskega, socialnega in kulturnega področja. Na občinskih ramenih so bile tudi naloge iz prenesenega delovnega področja; to so bile predvsem obveznosti, ki jih je opravljala v državnem oziroma deželnem imenu in so predstavljale predmet sporov med mestom in višjimi oblastnimi organi, ker so bile pove- zane s finančnimi obremenitvami."* Opravila lastnega delovnega področja so bila:32 — skrb za mestno imovino, to je za nepre- mično in premično premoženje, kar je vklju- čevalo sklepanje proračunov, ustanavljanje in razpolaganje z mestnimi davščinami, najema- nje posojil, nakupe, prodaje, dajanje mestne imovine v zakup, sklepanje pogodb, ustanav- ljanje mestnih podjetij in podobno; — skrb za uboge s podpiranjem bednih in siromašnih oseb z denarjem za hrano (1850), z ustanavljanjem in vzdrževanjem socialnih zavodov in ustanov ter z opravljanjem drugih socialnih nalog (1934); — vodenje mestnega zdravstva, ki je bilo po občinskem redu 1850 še prepuščeno po- znejšemu urejanju ,češ: »Razmere srenje do bolnišnice se bodo po posebnem razgovoru z državno vlado uravnale.«'s V občinskih redih 1887 in 1910 so bile zdravstvene zadeve ob- ravnavane v okviru krajevne policije. Zakon o mestnih občinah 1934 je bil bolj konkreten in je v okvir skrbi za dobro zdravstveno sta- nje prebivalstva uvrščal vzdrževanje zdrav- niške in babiške službe, ureditev ambulant, pobijanje nalezljivih bolezni, oskrbo z živ- ljenjskimi potrebščinami, skrb za zdrava in cenena stanovanja, za zdravo pitno vodo, za kopališča, igrišča, pokopališča ter druge hi- gienske in zdravstvene naprave. Posebej pa KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 131 je bila poudarjena skrb za telesno vzgojo na- roda in za gasilstvo; — skrb za prosvetne zadeve vključuje že občinski red 1850. Tudi poznejši ljubljanski občinski redi vsebujejo postavko o skrbi za nekatere srednje in ljudske šole, to je pravi- co za njihovo ustanavljanje in dolžnost nji- hovega vzdrževanja. Zakon o mestnih obči- nah je bil še bolj konkreten in je postavil pred mestne občine naloge s področja širje- nja prosvete, kot so zidanje šol, ustanavljanje knjižnic, čitalnic, strokovnih, gospodinjskih in analfabetskih tečajev, podpiranje prosvet- nih društev, prirejanje prosvetnih predavanj, gradnjo prosvetnih domov. Mestna oziroma krajevna policija je bila med važnejšimi občinskimi nalogami. Obse- gala je: — skrb za varnost ljudi in premoženja; ob- činski red 1850 je to opredelil kot skrb za me- jaštvo: »... po nevarnostih, ktere po povod- njih in druzih elementarnih nezgodah pre- te«;3« — skrb za red in snago oziroma za mestne prometne naprave in javne zgradbe, to je za gradnjo in vzdrževanje cest, mostov, jarkov, kanalov, vodnjakov, tlakovanje trgov in ulic, za javna kopališča, vodovod (po redu 1887 da- lje), skrb za razsvetljavo (1887, 1910); vzdr- ževanje električne cestne železnice (v zakonu o mestnih občinah 1934); — poljsko policijo (1887 in 1910); — nadzorovanje živil in tržnega prometa; — zdravstveno policijo (1850, 1887 in 1910); — nravstveno policijo (1887, 1910); — stavbinsko policijo, to je izvajanje stav- binskega reda in izdajanje stavbnih dovolil (1850, 1887, 1910); — požarno policijo (1887, 1910); — v občinskih redih 1887 in 1910 je bila poudarjena: »... policijska pažnja na posle in delavce, v kolikor se ta pažnja ne tiče obrtnih delavcev, kakor tudi skrb, da se zvršuje po- selski red. Do leta 1913 je imela Ljubljana pravico do mestne policije, zato so bile mnoge policijske zadeve naštete v okviru opravil iz lastnega delovnega področja. S 1. aprilom 1913 je bilo ustanovljeno policijsko ravnateljstvo v Ljub- ljani, ki je prevzelo vse posle v zvezi s poli- cijskimi zadevami. Kriminalne in varnostne zadeve so bile izločene iz prenesenega delov- nega področja mestnega magistrata. Mesto pa je še vedno opravljalo tudi dolo- čena opravila krajevne policije. Podržavlja- nje mestne policije sta omogočala tudi občin- ska reda 1887 in 1910, v katerih je zapisano, da: »... Iz višjih državnih ozirov se smejo do- »Spričevalo o lepem vedenju« ločena opravila krajne policije potom zakona odkazati posebnim cesarskim organom.«" Zakon o mestnih občinah je imel v okviru opravil mestnega področja v posebni alinej i skrb za narodno gospodarstvo sploh (pospe- ševanje trgovine, obrti, rokodelstva in indu- strije, poljedelstva, živinoreje, ribarstva, sad- jarstva, zadružništva, ustanov za štednjo in kredit, skrb za dobro zdravstveno stanje ži- vine in pobijanje živinskih kužnih bolezni). Opravila prenesenega delovnega področja pa so bile:'^ Občinska reda 1887 in 1910 sta imela para- graf: »... Občini je v svojem ozemlji oskrbo- vati zlasti po zakonu spadajoča k področju po- litičnih okrajnih oblastev.«'^ Začasni občinski red iz leta 1850 je bil mnogo bolj konkreten in našteva naslednja opravila iz prenesenega delovnega področja: — skrb za razglaševanje oblastnih uredb, — pobiranje davkov, — izdajanje dovoljenj za poroke, — pregone, — obrtno oblast, — obveznost, da je seznanjala »deželnega poglavarja« z dogajanji v občini, — izdajanje domovnic. Med obema vojnama so občine z mestno pravico opravljale posle splošne uprave iz pristojnosti oblastev I. stopnje, razen tistih 132 ; KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 državnega in varnostnopolicijskega značaja, ki so jih opravljala posebna državna poli- cijska oblastva. Z ministrsko uredbo iz leta 1935 so mestne občine še nadalje opravljale te posle razen tistih, ki so jih po zakonu o društvih, zborih in posvetih opravljali okraj- ni načelniki.'" Zakon o mestnih občinah je naštel nasled- nja opravila iz pristojnosti oblastev prve stopnje:^" — sanitetna in veterinarska; — tržna ter opravila po predpisih o živ- ljenjskih potrebščinah in o pobijanju dragi- nje in o merjenju; — gradbena in požarna; —• opravila po predpisih o čistoči in vzdrže- vanju cest, mostov, obal, rek, jarkov, vodnja- kov, napajališč in sploh cestnih in vodnih na- prav; — ter opravila po predpisih o pospeševa- nju poljedelstva in živinoreje; gozdarska, lov- ska in ribolovska opravila in poljsko policijo. Minister za notranje zadeve je imel pravico prenesti na občino tudi druge posle splošne uprave, kakor določene posle mestu odvzeti in jih prenesti na prvostopenjska občnoupravna ali državna krajevna policijska oblastva. PRAVICE IN DOLŽNOSTI LJUBLJANSKIH PREBIVALCEV Po ljubljanskih občinskih redih avstrijske dobe so se prebivalci Ljubljane delili na ob- čane in neobčane, kar je bilo pomembno v zvezi z opravljanjem njihovih obveznosti do občine in uživanjem pravic z njene strani. Občani so se delili na občane z domovinsko pravico in soobčane, ki te pravice niso imeli. Iz vrst občanov so lahko Ljubljančani prido- bili naziv meščan; pridobitev častnega me- ščanstva je bila neodvisna od kandidatovega položaja v Ljubljani ali zunaj nje. Zakon o mestnih občinah 1934 je ločeval člane, to je, nekdanje občane, in ostale prebivalce občine. Ne pozna pa naziva meščan. Mesto je lahko še vedno podeljevalo naziv častni meščan tu- di po tem zakonu. Občani Ljubljane v avstrijski dobi so bili mestni prebivalci, ki so si pridobili domovin- sko pravico po veljavnih domovinskih zako- nih. Začasni občinski red 1850 je obširneje razlagal poti za pridobitev občanstva. Po eni strani je moral upoštevati zatečeno stanje: »Kot srenjičani se imajo zdaj vse osebe misli- ti, kteri so si po doslej snih domovinskih po- stavah lastnost Ljubljančana pridobili.«" Za bodoče je predvideval naslednje možnosti za pridobitev občanstva: — po rojstvu: zakonski otroci, katerih oče je bil občan; nezakonski otroci, katerih mati je bila v času poroda občanka; najdenčki sor postali občani, to je »srenji pristojni«, avto- matično, za »špitalske otroke« je občinski red predvideval poseben odlok; — po sklepu občinskega sveta: žene obča- nov; avstrijski državljani, ki niso imeli do- movinskega lista, vendar so 4 leta nepretrgo- ma živeli v Ljubljani in proti katerim ni bilo nobenega zadržka: »... de bi ga bila nagnala, si nov domovinsk list priskrbeti, ali de bi ga bila v njegov rojsten kraj iztirala«;'*^ — avtomatično so postali občani vsi držav- ni, deželni in občinski uradniki, oficirji in vo- jaški uslužbenci z oficirskim rangom, duhov- niki, »javni učeniki« s svojimi: »... ženami in z njih očetovski oblasti stoječimi otroci.. .«"' Občinska reda 1887 in 1910 sta bila redko- besedna pri določanju pogojev za občanstvo in opozarjata le na domovinske zakone glede pridobitve tega naslova. Drugi paragraf do- movinske novele iz leta 1896 je dajal pravico za sprejem v občinsko zvezo vsakemu prebi- valcu, ki je nepretrgoma bival v mestu naj- manj 10 let na lastne stroške. Na ta način so se občine rešile vseh tistih, ki so dlje časa ži- veli zunaj občine in bi se lahko na stara leta vrnili in živeli na občinske stroške. Sprejem v občinsko zvezo je bil povezan s plačilom takse, ki leta 1850 ni bila določena, leta 1887 je bila v višini 100 gld ter leta 1910 v višini 200 K. Prošnje za sprejem so obravnavali ob- činski sveti in proti njihovi odločitvi ni bila dopustna pritožba. Začasni občinski red 1850 ne pozna katego- rije soobčani. Šele leta 1868 je bila izvedena sprememba občinskega reda, ki je uvedla to kategorijo prebivalstva; soobčani so bili: »Vsi avstrijski državljani, ki stanujejo v občini mesta Ljubljanskega in tam od svojega real- nega posestva, obrta ali dohodka davek pla- čujejo, so z domačinci in občinskimi meščani (purgerji) med občinci mesta. «^^ Enako sta so- občane obravnavala tudi občinska reda iz let 1887 in 1910. Neobčani so bili ostali prebivalci, ki niso bili občani, vendar so živeli na območju me- sta. Začasni občinski red iz leta 1850 jih pre- cizira, da so to bile: »... osebe, kterih pristoj- nost se ne da dokazati, (in!) pridejo, ko si ne zmorejo več živeža zaslužiti, srenji v nadlego, če so poslednji čas v nji prebivali.«*' Meščani so postali le občani mesta Ljublja- ne. Meščansko pravico je podeljeval občinski svet ob plačilu določene sprejemnine. Med po- goji so bili navedeni predvsem ugled družine in možnost preživljanja (premoženjski cen- zus). Ženske so si pridobile ta naziv preko KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 133 = »Osnova meščanskih pravil« iz lete 1862 moža, vendar so ga obdržale le v primerih, če so postale vdove. Ce je bil zakon razveljav- ljen ali razvezan, je ženska izgubila to pra- vico. Častni meščani so lahko postali vsi tisti av- strijski državljani, ki so imeli posebne zaslu- ge za državo, deželo ali mesto Ljubljano. Zakon o mestnih občinah 1934 je poznal sa- mo še tri kategorije prebivalstva: člane ob- čine (enaki nekdanjim občanom z domovinsko pravico), prebivalce mesta (vsi ostali prebi- valci) in častne člane. Ne pozna več kategorije meščan, ki je od srednjega veka dalje pred- stavljala enega od pomembnih slojev mest- nega prebivalstva. Občani in neobčani so morali izpolnjevati občinske predpise. Občani z domovinsko pra- vico in soobčani v avstrijski dobi so imeli ob- veznost plačevanja in izpolnjevanja občinskih bremen. Zakon o mestnih občinah je občin- ska bremena naložil na ramena vsemu mest- nemu prebivalstvu. Vsakdo je imel pravico do varstva lastne fizične osebe in lastnine na območju mestne občine (zakon o mestnih občinah tega ne ome- nja, ker je bilo to varstvo v državnih rokah), in do uživanja občinske imovine in občinskih naprav (ustanov), ki so bile v javni rabi. Občani z domovinsko pravico so imeli mož- nost, da jih je občina vzdrževala, kadar so obubožali. To pravico je poznal tudi zakon o mestnih občinah, ki je predvideval za take primere občinsko podporo v mejah razpolož- ljivih sredstev; za otroke do 14. leta starosti je morala ta podpora obsegati tudi skrb za njihov telesni in duševni razvoj. Meščani so tudi imeli posebne pravice dd podpor iz zakladov in ustanov, ki so bili njim namenjeni. Častni meščani pa so imeli enake pravice kot meščani, vendar brez obveznosti do ljubljanske občine. Neobčani so imeli najmanj pravic. Mesto jim ni moglo braniti, da bi ne živeli v Ljub- ljani, če so dokazali, da so uživali domovin- sko pravico v katerikoli drugi občini, vsaj do- kler so se »vgodno obnašal« (1950) oziroma so živeli »neomadeževano« (1887) in niso uživali »javne milodarnosti« (1887, 1910) oziroma so imeli možnost »se preživeti« (1850). Zakon o mestnih občinah je določal, da imajo pravico bivanja v mestu vsi, kolikor ni bilo to v na- sprotju z obstoječimi predpisi. Med najvažnejšimi pravicami občanov, so- občanov, meščanov in častnih meščanov je bi- la volilna pravica. Začasni občinski zakon 1850 je dajal aktivno volilno pravico vsem moškim meščanom in med občani vsem mo- škim avstrijskim državljanom, ki so od svo- jega realnega premoženja (zemljišča ali hiše) ali obrti plačevali najmanj 5 gld direktnega davka; če so ustvarjali dohodek, pa so morali od njega plačevati najmanj 8 gld dohodnine. Davek je moral biti v preteklem letu docela plačan. O ženski volilni pravici v tem občin- skem redu ni bilo določil. Po tem začasnem občinskem redu so imeli aktivno volilno pra- vico državni, deželni in občinski uradniki, če je bila njihova plača ali penzija podvržena plačevanju dohodnine, potem oficirji, duhov- niki, osebe z akademsko stopnjo: »...če so svojo dohtarstvo na kakim avstrianskim vse- učilišu zadobili...«, učitelji, profesorji in »... predstojniki javnih, od deržave, dežele ali srenje deržanih učiliš v Ljubljani.. .«.^" Pa- sivno volilno pravico so imeli vsi moški ob- čani, ki so dosegli 30 let starosti. 134 1 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 Voliti pa niso smeli kazensko preganjene osebe, mladoletniki ter vsi tisti: »... kteri so na kant prišli. ..«, vsi, ki niso plačevali dav- ka in tudi tisti prebivalci »... kteri siromaš- no preskrbljenje vživajo, v kaki poselski bra- tovšini stoje ali se s tem prežive, kar na dan ali teden zaslužijo .. .«*' Občinski volilni red iz leta 1887 pri aktivni volilni pravici ne poudarja več moškega spo- la; pogoji pa so bili enaki, kot so bili določe- ni že leta 1850 oziroma za soobčane leta 1868. Pasivna volilna pravica pa je bila še vedno omejena le na moške občane, ki so dopolnili 30 let starosti, uživali vse državljanske pra- vice in so živeli v Ljubljani. Novi občinski volilni red iz leta 1910 je uvedel splošno volilno pravico. Aktivno vo- lilno pravico so imeli avstrijski državljani, ki so dovršili 24. leto starosti ne glede na spol. Zakon o mestnih občinah pa je določal, da so imeli volilno pravico vsi prebivalci, ki so bili vpisani v volilni imenik mestne občine po zakonu o volilnih imenikih. OZEMLJE MESTNE OBCiNE LJUBLJANSKE Postopek za spremembo mestnih meja (mestnega pomerija) je bil vnesen šele v ob- činski red 1910, ki je dovoljeval deželnemu zboru, da v soglasju z deželno vlado priklju- či dele sosednjih občin mestu Ljubljani ali odkaže posamezne dele mestnega pomerija so- sednjim občinam: »... brez razločka, če je bi- lo doseženo soglasje pri taki izpremembi med prizadetimi občinami ali ne.«"* Deželni zbor je bil samo dolžan: »... pozvati mestno obči- no in druge prizadete občine, da podajo svojo izjavo o nameravani izpremembi ozemlja te- kom določenega neprestopnega roka .. Dodan je bil še člen o priključitvi vsega ob- činskega ozemlja: »Združitev doslej samostoj- nih občin z mestno občino ljubljansko se mo- re, ako ne ugovarja iz javnih ozirov politič- no deželno oblastvo, izvršiti po sklepu dežel- nega zbora, ki potrebuje Najvišjega odobre- nja.«'" Ta dva člena sta v postopku spremi- njanja ljubljanskega občinskega reda povzro- čila na debatah v deželnem zboru hude pole- mike med klerikalnimi in liberalnimi poslan- ci, ker so slednji očitali, da samovoljno pri- ključevanje delov sosednjih občin k mestu pomeni kršenje mestne avtonomije in celo ža- litev Ljubljane kot mesta z lastnim statu- tom." Oba prejšnja občinska reda (1850, 1887) sta govorila samo o obsegu mestnega ozemlja. V avstrijski dobi so bili k mestu priključeni na- slednji večji deli ozemlja: Kolizej 1866, Pod- turn z delom Tivolija 1865 (1892), Vodmat 1896, Grad 1905 (postane mestna last), Spod- nja Šiška 1914. Glede inkorporacije Tivolskega posestva (posestvo Podturnske graščine) se je vlekel spor med mestom in občino Šiško zaradi pla- čila denarne odškodnine 6000 gld že od leta 1886. Končno je bil ta del priključen 30. 9. 1896 z deželnim zakonom in »najvišjo sank- cijo.«^^ Tudi priključitev Vodmata je imela svojo predzgodovino od leta 1893 dalje v ob- liki spora med mestom in občino Moste. Me-- sto je bilo zainteresirano za ozemlje med Šmartinsko cesto, Ljubljanico in dolenjsko železnico zaradi gradnje deželne bolnišnice, čeprav je svojo zahtevo utemeljevalo s tem, da je Vodmat dobival mestni značaj zaradi naseljevanja železniških delavcev in rokodel- cev, intenzivne stavbne dejavnosti in lažje policijske kontrole.'3 Izražena je bila tudi mi- sel: »Uspešen razvoj mesta vsekakor zahteva, da se bližnji predmestni kraji čim preje zdru- žijo ž njim .. .«.5" Z zakonom z dne 17. 9. 1896 je bila vas Vodmat do dolenjske proge pri- ključena k mestu Ljubljani. Prepis te posesti pa je bil opravljen šele leta 1914.^^ Leta 1850 je ljubljanska občina obsegala:^« — notranje mesto (razdeljeno na 4 okraje), — Poljane (1 okraj), — Sentpetrsko predmestje (2 okraja), — Kapucinsko predmestje (1 okraj), — Gradišče (1 okraj), — Karlovško predmestje s Kurjo vasjo (1 okraj), — Trnovsko predmestje s Karolinško ze- ljo (1 okraj), — Krakovsko predmestje (1 okraj). Po občinskih redih iz let 1887 in 1910 je ob- segala:" I. Šolski okraj. II. Šentjakobski okraj. III. Dvorski okraj. IV. Kolodvorski okraj. V. okraj, h kateremu so spadali predmestni kraji: Črna vas, Ilovica, Hauptmanca, Karo- linška zemlja, Hradeckega vas. Kurja vas. VI. Vodmat (po letu 1896). Zakon o mestnih občinah 1934 ima določila o označitvi mestnih meja v naravi in o po- pravkih mestnih meja na račun sosednjih ob- čin ali o spojitvi cele sosednje občine k me- stu, kar je bilo v pristojnosti bana, oziroma so te operacije potekale po zakonodajni poti. Dopuščal pa je razdelitev mesta na okraje.''^* Še pred tem zakonom je bil priključen k mestu Sv. Krištof. Do največjega povečanja KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 135 j Skica mestnih meja Ljub- ljane leta 1906 mesta v obravnavanem obdobju je prišlo leta 1935, ko je nastala tako imenovana Velika Ljubljana, ko se je mesto povečalo kar za pet- kratni obseg.*^' K mestnemu ozemlju so bile priključene cela občina Šiška, cela občina Mo- ste, cela občina Vič; od občine Jezica njen 1 južni del, od Polja JZ del k. o. Šmartno in od i občine Dobrunje Štepanja vas. Po velikosti je i na ta način prišla Ljubljana s 7. na 4. mesto j v državi.'" j ZAKLJUČEK Poleg organizacije in delovanja občinske uprave nas zanima predvsem razmerje te up- rave do najrazličnejših področij mestnega živ- ljenja, kot tudi razmerje občanov in vseh ; struktur v mestu do občinske uprave. Pozna- vanje občinskega delovnega področja je po- ; goj za razumevanje teh razmerij. Bistveno je I seveda vprašanje, kako so se zapisane in uza- konjene dolžnosti občinskih organov ter nji- hovih zavodov in institucij kazale v vsakda- ! njem življenju mesta in kakšen je bil njihov j vpliv na spremembe in razvoj Ljubljane. Pri : tem moramo upoštevati številne momente, kot ; so splošni gospodarski in družbeni razvoj v ; širšem prostoru, sposobnost ali nesposobnost ; občinskih uprav oziroma njihovih vodstev, j vrsto elementarnih dejavnikov (npr. potres 1895 po katerem se je začelo mesto gradbeno naglo širiti), vojne, vključevanje okoliških polagrarnih in industrijskih predelov itd. Dejstvo, ki velja še danes, je, da samo zapi- i sana obveznost ali pravica ostane le gola črka ; na papirju, če se ne izvaja v vsakdanji prak- i si. Enako je veljalo tudi za določila Ij ubij an- ! skih mestnih statutov. i OPOMBE 1. Janko Polec, Uvedba občin na Kranjskem 1. 1849/1850, Zgodovinski časopis, 6—7, 1952/53, str. 686. — 2. Razprava je povzetek iz materiala, ki je bil zbran za referat Problemski prikaz zgodo- vine Ljubljane od srede 19. stoletja do leta 1941, ki je bil prebran na 20. zborovanju slovenskih 136 j KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 Zgodovinarjev oktobra 1980 v Ljubljani. Po do- govoru s prof. dr, Vasilijem Melikom je v tem tekstu v glavnem izpuščena volilna problemati- ka. V splošnih črtah se razvoja mestnih občin, in tako tudi Ljubljane, dotikajo vsi pravni pregledi (npr. Sergij Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1961; Metod Dolenc, Pravna zgodovina za slovensko ozemlje, Ljubljana 1935), kot tudi pravne študije, obdelave zakonov in upravnega postopka (npr. Ivan Skarja, Naša samouprava, Slovenski pravnik, XXXVI, 1922, str. 8—134; Franjo Ogrin, Koliko upravnih instanc imamo in kakšne, Slovenski pravnik, XXXVIII, 1924, str. 254—259; Igor Rutar, O vsebini avtonomije in samouprave. Slovenski pravnik, XLI, 1927, str. 24—36; Henrik Steska, Organizacija državne uprave. Akademska založba, Ljubljana 1937 itd.). Za občinske volitve je temeljno delo Vasilija Melika, Volitve na Slovenskem, Ljubljana 1965, kjer dobimo vrsto koristnih podatkov o uprav- nem razvoju mestnih občin. Kot osnovni vir na- vajamo objave zakonov v uradnih listih ali v po- sebnih zbirkah. Pregled občinske zakonodaje za avstrijsko dobo dobimo v delu Emst Mayrhofer's Handbuch für den politischen Verwaltungs- dienst ... II, Dunaj 1896. Same občinske uprave so izdajale poročila o delu, ki jih moramo kritič- no obravnavati zaradi očitnih namenov, da prika- zujejo lastno delo kot najpomembnejše v vsem razvoju ljubljanske občine (npr. Ljubljana 1895—1910, Ljubljana, 1910; Pet let dela za Ljub- ljano, Ljubljana 1940 in druga). Zelo pester je tudi krog dokumentacijskega gradiva (npr. ob- činski šematizmi, pregledi o delovanju občinske- ga sveta, pregledi mestne uprave v raznih adre- sarjih in podobno). — 3. LGB 1850, št. 276. — 4. RGB 1862, št. 18. — 5. Vasilij Melik, Ptujski sta- tut iz leta 1887, Katalog k razstavi 600 let ustav- ne in upravne zgodovine mesta Ptuja, Ptuj 1979, str. 20—21. — 6. LGB 1868, št. 14 in LGB 1878, št. 10. — 7. LGB 1887, št. 22; LGB 1898, št. 24; LGB 1910, št. 31; Službeni list 1934, št. 530. — S. Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), Ljubljana (LJU), Mesto Ljubljana, Reg. 1/1192, fol. 464 in nasi. (Hribarjev predlog za spremembo občin- skega reda 1887 z dne 21. 12. 1895) in fol. 470 in nasi. (Razlogi za važnejše spremembe občinske- ga reda in občinskega volilnega reda za deželno stolno mesto Ljubljano 1. 10. 1905). — 9, ZAL, LJU, Mesto Ljubljana, Reg. 1/1192, fol. 562. — 10. ZAL, LJU, Mesto Ljubljana, Reg. 1/1192, fol. 675. — 11. ZAL, LJU, Mesto Ljubljana, Reg. 1/2123, fol. 836. — 12. Zakon o obči upravi, 26. 4. 1922 SI. 1. 1922, št. 135). — 13. ZAL, LJU, Mesto Ljub- ljana, Reg. 1/1828, fol. 258 in nasi. — 14. ZAL, LJU, Mesto Ljubljana, Reg. 1/2125, fol. 152—159 (Resolucija poslovnega odbora Zveze mest kra- ljevine Jugoslavije 1. 6. 1934). — 15. LGB 1850, št. 276, paragraf (p.) 3. — 16. LGB 1887, št. 22, p. 79. — 17. LGB 1887, št. 22, p. 77. — 18. LGB 1887, št. 22, p. 68. — 19. LGB 1850, št. 276, p. 91 in 93; LGB 1887, št. 22, p. 82; LGB 1910, št. 31, p. 82. — 20. LGB 1850, št. 276, p. 100; LGB 1887, št. 22, p. 67; LGB 1910, št. 31, p. 67. — 21. LGB 1850, št. 276, p. 127. — 22. LGB 1850, št. 276, p. 64, 68, 69; Postava z dne 13. 5. 1876, s katero se je spreme- nil 68. paragraf občinskega reda 1850; LGB 1876, št. 10. — 23. LGB 1887, št. 22, p. 80 in 81; LGB 1910, št. 31, p. 80. — 24. LGB 1850, št. 276, p. 58; LGB 1887, št. 22, p. 83, 87. — 25. Zakon o mestnih občinah 1934, členi 130—142. — 26. LGB 1850, št. 276, p. 26; LGB 1887, št. 22, p. 13; LGB 1910, št. 31, p. 13. — 27. SI. 1. 1934, št. 530, člen 21. —28. LGB 1850, št. 276, p. 48; LGB 1887, št. 22, p. 24; LGB 1910, št. 31, p. 24. — 29. SI. 1. 1934, št. 530, člen 96. — 30. LGB 1850, št. 276, p. 54; LGB 1887, št. 22, p. 24; LGB 1910, št. 31, p. 24. — 31. LGB 1850, št. 276, p. 59, 112; LGB 1887, št. 22, p. 26, 27; LGB 1910, št. 31, p. 26, 27; Zakon o mestnih občinah 1934, člen 89. — 32. LGB 1850, št. 276, p. 62, 70—75; LGB 1887, št. 22, p. 26; LGB 1910, št. 31, p. 26; Zakon o mestnih občinah 1934, člen 88. — 33. Isto za leto 1850. — 34. Isto za leto 1850. — 35. Isto za leti 1887 in 1910. — 36. LGB 1887, št. 22, p. 26; LGB 1910, št. 31, p. 26. — 37. LGB 1850, št. 276, p. 113—120, 122; LGB 1887, št. 22, p. 27; LGB 1910, št. 31, p. 27. — 38. Isto za leti 1887 in 1910. — 39. Henrik Steska, Organizacija državne uprave, Ljubljana 1937, str. 73. — 40. Zakon o mestnih občinah 1934, člen 89. — 41. LGB 1850, št. 276, p. 5. — 42. Isto, p. 7. — 43. Isto, p. 9. — 44. LGB 1868, št. 14 (z dne 15. 10. 1868). — 45. LGB 1850, št. 276, p. 25. — 46. LGB 1850, št. 276, p. 28. — 47. LGB 1850, št. 276, p. 29. — 48. LGB 1910, št. 31, p. 1 a. — 49. Isto, p. 1 a. — 50. Isto p. 1 b. — 51. Obravnave deželnega zbora, XX. seja, 25. 1. 1910, str. 785—808. — 52. ZAL, LJU, Mesto Ljubljana, God. III/46, fol. 394 in nasi.. Cod. III/47, fol. 107 in nasi.. Cod. III/48, fol. 38 in nasi.,. Reg. 1/1035, fol. 578 in nasi. — 53. Obrav- nave deželnega zbora, XV. seja, 10. 2. 1896, pri- loga 46. — 54. Isto. — 55. ZAL, LJU, Mesto Ljubljana, Cod. III/47, fol. 145 in nasi., Varia Mag. III, fase. 10, fol. 382. — 56. LGB 1850, št. 276, p. 1, 2. — 57. LGB 1910, št. 31, p. 1; LGB 1887, št. 22, p. 1. — 58. Zakon o mestnih občinah 1934, členi 3, 5, 6, 85. — 59. Rojstvo velike Ljub- ljane, Kronika II, št. 3, 1935, str. 244—245. — 60. Statistični letopis mesta Ljubljane za leto 1938, Ljubljana 1939, str. 13—15; Statistični le- topis mesta Ljubljane za leto 1939, Ljubljana 1940, str. 4—5.