Stari urar
|ilo je, kakor se še spoininjam, pred kakimi desetimi leti, da je hodil star mož fs torbico preko rame od vasi do vasi ter popraševal pri vsaki hiži, če imajo uro pokvarjeno, in če jo imajo, naj jo dado njemu, da jo popravi. Prišel je večkrat tudi v našo vasieo in prva pot mu je bila naravnost v našo hišo. V sobo stopivži, pozdravil nas je z nhvaljen bodi Jezus Kristus", stopil k peci, ki je stala v kotu za vrati, ter molče gledal na staro uro, ki niu je visela nasproti. Takoj je našel kako napako, in uro mu je bilo treba dati v popravo.
Ko smo otroci slišali. da je prišel stari urar v vas, pustili smo takoj vse igrače, pritekli k staremu možu v hišo ter ostali pri njem toliko časa, dokler ni stara ura visela zopet na svojem mestu na steni. In rad, ze!6 rad nas je imel starček okolo sebe; pripovedoval nam je to in ono, in mi smo ga radi poslušali. A ne samo, da smo ga poslušali, občiidovali smo tudi njegovo veliko spretnost v popravljanji ur. Oj kako smo se čudili staremu možu, da si je upal dotakniti se ure na steni ter se prav nič bal ni, da bi mu padla raz steno. Mi, kar nas je bilo domačih, nobeden bi si ne bil upal, kaj takega storiti. Samo tistikrat, kadar se je ura iztekla, smeli so oče do nje, da so jo navili. In oni stari mož jo je vzel z stene, odprl jo, razpostavil vsa kolesca po mizi, ter zopet vse lepo skupaj se-stavil. če je bil starcek posebno dobre volje, pripovedoval natn je o velikih in majhnih urah, pripovedoval o različnih rudah in krajih, po katerih je vže hodil. Molče smo ga otroci poslušali, da-si nismo takrat vsega razumeli, kar nam je pripo-vedoval o rudah in kovinah, iz katerih so narejena tudi kolesca v naši stari uri. Večkrat nam je dejal, da je sicer ubožen a vender zadovoljen, ker ga imajo ljudje povsod radi ia mu dajo zaslužka. V takih pogovorih je bila ura popravljena, obesil jo je stari mož zopet na steno in se poslovil od nas za nekoliko rnesecev. Vselej smo gledali otroci s solznimi očmi za njim, in nič bolj želeli, nego to. da bi se stara ura skoraj zopet pokvarila in bi jo prišel popravljat stari mož.
Nekega poletnega dne pride zopet, ali danes ni šel naravnost v hišo k stari uri, nego ostal je zunaj pred hišo, sedel na klop. podprl si glavo v roko in tožil, da je nekaj slab in boleben. Moja dobra mati je šla takoj v kuliinjo, da mu pripravi gorke in tečne juhe, da se onemogli starček malo okrepča. Jed mu je bila v tek in postal je kmalu zgovoren. Ker pa mož ni bil vajen prosjačiti in ni vzprejemar nobenih darov, dokler si je mogel z rokaraa služiti kruha, podaril je mojemu bratcu lično drevesno žagico, ki jo je nosil s seboj. To žagico smo imeli dolgo dolgo za
—•¦<   30  >¦•—
spomin pri hiši, ker ga od tistihmal ni bilo več k nara. Poizvedeli smo, da se je tudi njegovemu živijenju iztekla ura in je umrl v bližnjej viisi.
In tega njegovega zadnjega prihoda v naši hiši se spominjam najbolj živo. Mnogo drugih spominov je vže izbrisanih v moji dusi, a tebe blagi starček, ki si hodil od vasi do vasi, in smo te otroci vselej željno pričakovali, tebe ne pozabira ni^oli '•                                                                                                  Kristina Perovska