HASAN-AGINICA:
Vladko prvič na potovanju
 §H pojdeš z menoj?« vpraša Vladka tetka Marta nekega solnčnega dne v novembru. Odpravljala se je zopet na svoj dom, ko je bila nekaj dni na obisku pri Vladkovi mamici. Dnevi so bili solnčni, a meglc ob jutrih in veče-rih so kazale, da jesensko deževje in morda tudi sneg nista več daleč. »Saj greš z mano, Vladko?« ponovi tetka. »Pa mamica?«  vpraša nagovorjeni,   ki je ravno pritekel iz posteljice. V sami srajčki lovi muco za rep. »Mamica mora tudi z nama!« kar na svojo roko obljubi teta. »Daleč, daleč se popeljemo — na Dolenjsko!« »Na Dolenisko?« se začudi deček. »Da! Boš videl, kako bo lepo. Kar pojdiva po mamico!« Sla sta v sobo, kjer je mamica pospravljala. Vladkovo največje ve-selje ob jutrih je bilo skakati po postelji in razmetavati blazine. Zato je imela mamica še več dela.
»Mamica, mamica!« Vladko skoči na posteljo in se ovije tnamici okolo vratu. Dvoje radostnih oči zasije v njene oči.
»Na Dolenjsko pojdemo! S lefko! Vladko in mamica!« »Kdo ti je to rekel?« vpraša matl.
»Teta Marta. Pa res gremo, veš, mamica!« odgovori Vladko. Oglasila se je še tetka. Kakor da sta se zmenila z Vladkom, tako sta moledovala mamico. Če je enemu zmanjkafo, je pa drugi pomagal. Kdo bi se tisiavljal takim nasilnežem!
»No, pa pojdimo torej,« reče naposled premagana mamica, »da se bo5 enkrat peljal z vlakom.«
Urno so se obrnili vsi trije, da, tudi Vladko. Povsod je hotel poma-gati. Pripravil si je nekoliko zavitkov, da jih bo on nosil. Tak-le mož štirih let! Odpeljali so se še tisti dan s popoldanskim vlakom.
»Vzemi ti listke!« naroča mamica tetki, ko pridejo na kolodvor, »greva midva na peron.«
(»Jaz poidem ponje!« se moško oglasi mali gospodek. Obe bušneta v smeh. Val Ijudi jih potisne proti peronu. Mali zagleda psička, in karte so bile že pozabljene. Psiček, nič večji od najmanjše mu-dke, ki svobodrto teka po vrtovih, čepi na velikem kovčegu. Njegov nežni hrbtek pokriva plašček iz svetlomodrega sukna, obrobljen s črnim bar-žunom. Okolo vratu mn visi droban srebrn zvonček. Kadar psiček okrene
55
živahno glavico, rahlo pozvončklja, kakor bi potegnil po struni. Poleg kovčega stoji voiak. To ie nekaj za Vladka, saj se še odrasli oziraio po gosposkem kužku! Vladko se prerije do psička, ga boža po glavici in se glasno smeje. NairajSi bi ga pograbil "m stekel z njim, da ga mamica trdno ne drži za roko. Staremu majorju, ki je nedaleč hodil gorindol in bil očividno psičkov gospodar, najbrže ni po volji, da se tujci tako zani-majo za njegovega kužka. Mnogi so ga prijemall ia božali. Teinnogledi gospod pristopi in rahlo vzdigne svoj zaklad za prednje tace. Stisne ga pod svoj modrosivi vojaški plašč in odide na drugi konec perona. Kakor bi ga dež polii, tak je liipoma Vladkov obraz. 2alostno gleda za kužkom ...
V tem ie že prisopihal vlak. Vladkovo Uce se zopet zjasni. Zdai ne ve, kaj naj boli ogleduje: velikanski stroj, ki se iz njega vale črni oblaki, ali črnega kuriača, ki nalaga premog v žareče žrelo; tudi velikanska kolesa ga zanimajo, pa toliko voz in oken in glasnih ljudi! Njegov pogled šviga semtertja kakor ribice v bistri vodi. Mamica mu naroča, naj se je lepo drži, a radovednež na vse pozabi. Teta že stoji v vozu, in mamica ji po-daja prtljago. Nazadnje hoče še Vladka vzdigniti v voz. Obrne se in raz-prostre roke, toda — malega nikjer! Brzo steče mamica ob vlaku in kliče. Iz nekega okna se ji zadovoljno smeje nasproti rnali ubežnik. Poleg njega se smeje oni stari maior, in med obema se muza njegov kužek. Vkliub iezi in stratnt mamica ne more kaj, da bi se tudi otia ne zasmejala. Tako so se smejali vsi štirje. Zdaj pa le hitro, hitro! Izprevodnik je že nestrpen. Ko se vlak premakne, so že tudi naši trije znanci skupaj v vozu. Ta — kakor vsi — je natlačeno poln, in komolci brezobzirno sujejo. Teta ostane kar na hodniku ob prtljagi, mamica se vendar prerije malo dalje. Skrbi jo, kako Vladkn prebije vožnio do Ljubljane stoje. Pa bila je na prvem sedežu Eospa, ki je vedcla, kaj je tak-le majhen potnik. Stisnejo se še druge potovalke, in mamica posadi Vladka k oknu. Kar hitro ie domač med tujkami.
»Ali hočeš kruhka?« ga vpraša prijazna postarna gospa.
*Pa morda ne mara takega črnega?« se obrne gospa k mamici.
Kdo bi zdaj izbiral v teh hudih časih!
»Da bi le vedno takega imel!« odgovori rnamica.
Pa Vladku ni do kruhka. Zanimajo ga bolj druge stvari. Vestno gleda skozi okno. Koliko lepega, koliko zaniniivega! Mimo hiteči gozdi in travniki, vasi in polje, posamezna drevesa tn čuvajnice. A boli kot vse to tnu ugaja vrvež na postajah, dolgi vlaki, puhajoči stroji, konji in ljudje. Vzklika, pripoveduje. izprašuje. Ona gospa mu potrpežljivo odgovarja. Casih pokuka med glavami in hrbti na ono stran, kjer stoji v gneči ma-mica. Prijazno se ji nasmehHa in se zopet zamakne v okno.
56
»Ljubljana!« zakliče izprevodnik.
Vsi se zadovoljto oddahnejo, veseli, da pridejo na zrak. »Ali je bilo lepo, Vladko?« ga vpraša mamica zunaj, ko čakajo na tramvaj.
»O, lepo, lepo! Pa zakaj se vedno kadi iz vlaka, mamica?« In takih »zakaj« je bilo še poln mernik ...
»Ali si kaj truden?«
»Vladko ni nič truden. Ali smo zdaj že na Dolenjskem?«
»Še ne! To je Ljubliana.«
»O, saj vem!« se moško odreže deček.
Ko hodijo mimo izložbenih oken, bi najrajši vse imel: konjička, avto, vojake, voziček, trobko in še dvajset podobnih stvari.
»Zdaj gremo najprej h gospč Vršičevi, veš, Vladko! In potem pojde mamica tebi nekaj lepega kupit,« reče mamica.
»Potem pa pojdemo zopet na vlak?« vpraša Vladko.
»Da, da. Le priden bodi!«
Pri gospž VrSičevi ie ves razigran. Zagleda nizek stoiček in si ga prisvoji. Stopi nainj in vpraša: »Odkod ;'e prišla ta zvezdica?« Pokaže na električno luč nad štedilnikom.
Večerja mu gre slastno v tek. Nato pa zaspi v tetinem naročju. Ko se mamica vrne, je bil čas iti na kolodvor.
»Zdaj bodo pa sitnosti z Vladkom,« pravijo gospe. Začno ga buditi. Malo se deček zmeni za to.
»Vladko, brž, brž! Na vlak pojdemo!«
»Na vla-ak?« se odzove v saniah.
»Na vlak, na vlak! Peljali se bomo še daleč!«
»Zdaj?«
»Zdaj precej! I.e brž!«
Takoi oživi. Nič več ni zaspan. Poskoči in reče: »Mamica, niamicaf Hitro, hitro na vlak!« Zdaj je on tisti, ki priganja.
Poslovijo se. Tetka se še srečno zrine z zavitki na tratnvaj, mamica in Vladko pa pogumno odideta po najkrajši poti na kolodvor. Vsi trije pridejo skoro istočasno.
»Mamica, ali si mi kupila vojake?«
»Seveda sem. Na vlaku pogledaš.«
»Bom jaz nosil igračke.«
Ni jih moge), zakaj še njega je bilo treba nesti. Ob vlaku je bila stra-šanska gneča. Ce bi ne bili dobili slučajno znanega gospoda, ki jim je delal pot, bi sploh ne bili prišli na vlak.
Mesec se je ravno vzdignil nad Oolovcem, ko se je premaknil vlak. Stali so zunaj stisnjeni kakor sardcle v škr\tli. Vladko se stisne k ograji
ter ogleduje skozi njo velika kolesa, ki se vrte tik pod njim, in dim, ki se vali črn do zadnjih voz in nosi s seboj rdeče iskre. V luninem svitu iz-ginjajo kakor drobne zvezdice. Medla rumeno-zelenkasta Iuč leži nad Liubliano in njeno okolico ter daje hišam, drevesom in slehrnemu pred-metu tajinstven znak.
»Lepa noč, res!« izpregovori teta, »ampak štiri ure ne moremo ostati tako. Vladko še posebno ne.«
Mamici se posreči pogledati v voz, tii li še dobiti kakega prostorčka. Prav na nasprotnem koncu ob vratih ie bilo še nekai praznega, da bi se moglo vsaj stati. Pa kako priti tja!
»Kar poizkusira!« reče teta.
Nekaj z ljubeznivostio in prošnjo, nekaj s silo navsezadnje vendar dosežejo o.ni konec. Vladko zopet kmalu dobi nekoga, ki se je pobrinil za malega potnika.
»Ali si kaj troden, malček?« ga vpraša prijazno ženska, ki udobno sedi na zadnjem sedežu. »Pridi k meni, pridi!«
Ne da si dvakrat reči. Zleze ji v naročje in se zlekne. Spanec mu Sili na oči.
»Ti si I.jubljančan, kaj?« ga vpraša.
»Jaz sem Vladimir!«
»Živio, Vladimir!« se oglasi gospod, ki sedi poleg.
»Zivio!« hoče reči tudi Vladko, pa je že preveč zaspan. Samo ustna se mu zaokrožijo, glavica pa mu omahne nazai. —
»Mamica, kje so vojaki?« vpraša Vladko, ko se po triurnem spanju Trebudi. Voz se je bil že izpraznil. Oni, ki so se še dalje vozili, imaio dovolj prostora.
»Ali si kaj lačen?« ga vpraša mati.
»Sem, sem! Pa igračke bi rad,« odgovori Vladko.
Morali so jih razviti. Vse lepo razpostavi po klopi. Vojake uredi v vrsto in postavi poveljnika pred nie.
»Kaj pa, če zdaj pridejo aeroplani? In padejo bombe na voiake?« mo-druje deček.
»Tvoji- voiaki so varni. Sem ne pride noben zrakoplov,« se smeje mamica.
»Tetka, all mi narediš most, da bodo vojaki čez korakali?«
»Doma ti ga naredim. Zdaj pa pospravlmo! Kmalu bo treba izstopiti,« odgovori teta.
Vladko ne da zavitka z igračami iz svojih rok. Zvesto ga drži pod pazduho ves čas, doklsr ne izstopijo. Caka jih Roza z vozom.
»No, Vladko, ali si vendar prišel?« ga pozdravi.
»Zato, da se bom peljal s konjički,« odvrne Vladko.
58
»Liza in Rjavček že čakata,« pravi Roza.
»Kje sta?« — Steče k vozu in se skobaca nanj. Potegne za vajeti. Konja, naveličana dolgega čakanja, prhneta vzradoščena in se spustita v tek. Ker cesta ravno tam drži navkreber, nista prenaglo tekla. Vladko ves radosten poganja konja in nateza vajeti.
Roza pride iz kolodvorskega poslopja. Voza ni na mestu, Vladka ni-kjer. Tatovi! Ze prestrašena odpre usta, da bi zavpila, ko obrne pogled po cesti navzgor. Luna je še vedno svetila. Tako lahko razloči svoj voz, Lizo in Rjavčka. Pa kdo sedi v vozu? Tat? Ne! Ta bi bolj hitro poganjal. Ah, Vladko!
Urno steče po cesti in zagrabi Rjavčka za uzdo. Vladku misli naviti ušesa, pa ]o prehiti in reče veselo: »Vladko bo vozil!«
»Kai pa! Vsaj toliko počakaj, da sedemo še me na voz!«
Pa že je šlo Rozi na smeh. Obne voz nazaj h kolodvoru, kjer sta mamica in tetka že nestrpni postajali. Roza jima pove, da imajo novega kočijaža.
Sedejo in se dobro zavijejo. Vladku komaj nosek gleda v luno. Noč se že nagiblje čez polovico. Ne Ijubi se jim govoriti. Le Vladko se zdaj-pazdaj oglasi: »Hi! Ho! Bistagar!«
Vselej konji krepkeje potegnejo.
Po poldrugourni vožnji se pokaže domači zvonik, nekaj dimnikov in streh ter kmalu tudi hiše. Vse je zavito v globok sen. Celo lipe in ko-stanji okolo cerkve, se zdi, da spijo. Nobena vejica se ne zgane. Tudi !una se spravlja k počilku.
»Doma smo!« reče teta, ko konji obstanejo. »Priden si bil, Vladkot Zato pa ostaneš pri nas!«
»Pa Liza in Rjavček in mamica?« vpraša deček.
»Tudi! Vsi!« odgovori teta Marta.
Zaspal je šele čez dolgo časa. Še v sanjah se je vozil.
5»
BOG DAJ SREČO