J. Kersnik: Mohoričev Tone. 423 Zato pa končujemo z besedami Slomškovimi:1) „Truber; Dalmatin, Bohorič in tiste dobe vrstniki so našo slovenščino obudili, ako so ravno nesrečno od prave vere zavili; Bog je njihove greške narodu našemu v dobro obrnil po neskončno modri svoji previdnosti, ki dostikrat hudo prostim ljudem dopusti, pa hudo k našemu pridu obrne." Torej: .Blag vam ostani spomin, upanje nam zanaprej'! Mohorieev Tone. Spisal Janko Kersnik. ara gori je bil doma na opustošenem hribovji, ki se dviga visoko nad zeleno Savo, kjer ta zapušča ljubljansko ravnino ter jame po tesni soteski izpirati svojo skalnato strugo na poti proti prijazni Dolenjski. Oče njegov je imel širno posestvo, a tudi skoraj za tri pode — otrok; ko je izročal imetje svoje, izbral si je jednega mlajših sinov prevzemnikom, najstarejšemu Tonetu pa je, kakor vsakemu druzih, izgovoril petsto goldinarjev dote. S to svoto v pismu — kajti v gotovini jo je smel šele ob letu po izročitvi terjati — šel se je Tone ženit; izpolnil je pač že petintrideseto leto, pa mar i mu je bilo tudi le bolj do tega, da priženi „ grunt", posestvo, nego li da bi bila žena mlada in lepa. To je vedel tudi njegov stari prijatelj, kateremu je zaupal svoje želje in ga pooblastil mešetarjem ; v kratkem je bilo dognano, da Tone vzame Mohoričevo vdovo, petdesetletno Marijano, posestnico polgrunta na Doleh. Priženil je zemljišče, ženi izgovoril malostno doto, rejenki njeni pa, kajti svojih otrok ni imela, primeren odpravek — in tako je postal posestnik, polgruntar. Rejenka Cilika je imela šele petnajst let, in ni bilo treba skrbeti, da bi prekmalu terjala svoj denar — torej je Mo-horičev Tone, tako so ga imenovali sedaj, pričel svoje gospodarstvo z najboljšimi nadejami, kakor jih more imeti mož njegovega stanu in obzorja. Pa svojih petsto goldinarjev je kmalu potrosil. Napravil je nov kozolec, kupil še jedno kravo k dvema, ki sta bili pri hiši, in pokril pol strehe na hlevu na novo; — drugo pa jo bila pobrala svatba in *) »Drobtinice", 1862 str. 72. 424 J. Kersnik: Mohoričev Tone. državna pristojbina. Žena Marijana je v jednomer bolehala, rejenka je bila premlada, in zato sami niso mogli zmagovati dela; vzel je hlapca, za njim deklo, a dve leti potem je videl, da ne izhaja — moral je misliti na posojilo, na dolg. v Jeden njegovih mlajših bratov, čvrsti visokovzrasli Simon, postal je doleten in prejel doto svojo. Ob istem času se je oglasil tudi Tone doma pri roditeljih ter zvečer odhajajoč dejal bratu: „K meni pridi, Simon! Ženil se še ne boš, in pri nas ti dotlej tudi ne bo slabo." Simon je prišel, posodil bratu svojih petsto goldinarjev ter ostal tam — na pol domač, na pol hlapec — in tu se šele pričenja naša mala povest. O sv. Juriji je bil v bližnjem trgu semenj. Tone je gnal jedno kravo na prodaj; potreboval je zopet denarjev za žito, za davek in za vse, česar prav o takem času primanjkuje kmetu. Cilika je šla ž njim, doma pa je dopoludne Simon opravljal, kar je bilo najnujnejšega, kajti popoludne je sam hotel v trg na semenj; Tonetova žena, stara Marijana, pa je sedela tožna doma za pečjo in pletla slamnato kito. Na semnji je Tone slabo opravil. Kupčije ni bilo in kmalu popoludne so se tuji kupovalci jeli razhajati. „Počakajva še malo, oče!" omenila je rejenka, ko je Tone nameraval odriniti proti domu. Deklica je imela sedaj devetnajst let, bila je krasno razvita, in iz njenih očij je seval nekov tuj, temen žar, kakor ga nismo vajeni pri naših rodnih dekletih; pa saj tudi nikdo ni znal, kdo je bil njen oče, ni katera njena mati; — iz tržaškega najdeniškega zavoda sojo bili prinesli. Zagorel laški kupec je še jedenkrat povprašal po ceni Mohoričeve krave, a potem zažvižgal ter obrnil hrbet; mimogrede pa je vščipnil še Ciliko v lice. „Pojdiva, pojdiva!" velel je Tone nejevoljno; „pa zakaj ga ne udariš s šibo — Laha črnega?" Pri bližnji krčmi ja je ustavil Simon; kupil si je bil že nov klobuk ter ga nosil vrhu starega. „Ali nisi prodal?" „Ne; ko bi jo zastonj dal!" zavrnil je Tone. Privezal je v tem kravo ob sosedno ograjo. Vsi trije so se stisnili v veži krčme ob konec mize, ki se je ¦v slučajno izpraznil, in Simon je klical vina. i J Kersnik: Mohoričev Tone. 425 „Dobro se ti godi, Mohorič, dobro!" vpil je z drugega konca vinjeni mešetar. „Tega nima vsak — brata, ki bi za vino dajal!" „Saj jaz tudi lehko dam zanje!" mrmral je osorno Tone; „lehko — če prodam ali ne." »No, no, beseda ni konj — kaj boš zameril ? Dobro zdravje, Tone!" Rekoč mu je molil poln kozarec preko mize. Mohorič je odpil in bil je kmalu v živem razgovoru z drugimi gosti okoli mize. »V Hrastji boš dobro prodal, Tone! Drugi teden bo tam semenj; tja ženi!" tolažil je mešetar, in kozarec je šel iz roke v roko. „Kaj si kupila, Cilika?" vprašal je Simon poleg sebe sedečo deklico. „Materi malo kotenine, kakor so mi veleli." „Pa meni? Kje imaš ,semenj'?" Pogledala ga je šegavo in na lehko se zarudela „Nič — ničesar tebi!" »Oh, le čakaj, nocoj pridem po ,semenj'!" šepnil ji je na uho. Povesila je oči, a odgovorila ni. — Proti večeru so se vračali domov; Mohorič je bil malo vinjen in je koracal težkih nog zadaj ; ona dva pa sra gonila kravo. „Kam tako tečeš, Čila?" vpil je Tone zdajci za onima. Rejenka je počakala malo, ne vede, česa želi gospodar. Simon pa je tiral žival dalje. Sli so po ozkem kolovozu, katerega je obrastal visok glogovec, posut ves z belim cvetom, čegar vonjava je polnila večerni vzduh. »Kaj je?« Mohorič je bil že poleg nje in jo prijel z obema rokama okoli pasa. »Pustite me — za božjo voljo, kaj hočete?" vsklikuila je po-luglasno. Simon je bil že izginil za ovinkom. „Ničesar nečem, Cilika," sopel je oni, ,,samo to vem, da te imam rad — Cilika, Cilika!« Izkušal jo je poljubiti. Deklico je spreletel mraz in z vso silo je izkušala iznebiti se njegovih rok, njegovega objema. Neka naravna sramežljivost ji ni dala glasu, in tako je trajal med njima le tih boj nekoliko trenutkov. A moči so jo jele zapuščati, in na ves glas je zavpila: „Simon, Simon!" Mohorič ni bil več vinjen, a strast mu je vzela ves razum; niti zmenil se ni za glasni krik. •v „Simon, pomagaj!" zajecala je deklica še jeden pot, in v tem trenutku je ležal Mohorič že v trnji poleg kolovoza, in Simonova pest ga je tiščala k tlom. 426 J. Kersnik: Mohoričev Tone. „ Pusti me!" sikal je premagani. Sklonil se je počasi, in divje, sovražno pogledal svojega brata. „Kaj pa hočeš ? Hudič ti!" zavpil je s hripavim glasom. „Dekleta piisti v miru!" Nova kletev Mohoričeva je bila odgovor. Stopil je urno naprej, ujel kravo in jo tiral domov. Ona dva pa sta šla molče za njim. Nihče ni izpregovoril besedice več. Tudi doma pri večerji — Marijana je bila pristavila nekoliko krompirja — ni bilo razgovora. Simon je šel prej na kozolec spit — kakor je dejal, in Cilika je pospravljala po kuhinji. „Tone," dejala je zdajci stara Mohoriška, „meni se vidi, da Simon preveč pogleduje za našo Ciliko." „Kaj meni do tega?" deje on. „Ona pa za njim!" Gospodar ni zinil besede, nego utrnil leščrbo, ki je visela v kotu. „ Treba ji nekoliko reči!" nadaljuje starka. „Reci ji ti!" Govoril je vse to mirno, a iz njegovih očij je sevala ista strast, kakor prej, ko je bil objel rejenko v onem kolovozu. — Tisto noč ni mogel spati. Ležal je v mali shrambi pod streho, odkar je bolehala žena, in prav pod njim je bila sobica, kjer je spala Cilika. Okoli polunoči je čul tihe korake, ki so se bližali okencu rejenkine sobe, in čul tudi kmalu potem šepetanje in poluglasen razgovor tam doli. Vedel je, da je Simon pod oknom, in jeden trenutek se ga je polastila celo divja misel, da bi vzel velik brusni kamen, ki je ležal v kotu, ter ga vrgel onemu na glavo. Pa udušil je to misel ter le bosopet in počasi zlezel k lini, da bi razumel razgovor onih dveh. „Pijan je bil, pijan!" dejal je Simon. „Jaz tudi tako mislim," hitela je deklica. „Je bil li že kedaj takov?" „Nikdar, Simon — saj sam veš! Pa — pojdi spat — da naju kdo ne sliši!" „Oh, kdo naju bo čul?" Šepetanje tam doli je vedno bolj utihalo, tako da Tone ni mogel razumeti besed; a vedel je vendar, da si stiskata roke, da se poljubljata in da govorita o ljubezni svoji. Ko je rano solnce vzhajalo, ni bil še zatisnil očesa ; vstal je ter šel po svojih opravkih; vzbudil je Simona, krmil živino in potem je tekel dan, kakor doslej vsi prejšnji. J.Kersnik: Mohoričev Tone. 427 Drugi teden je Tone sam gnal kravo na semenj v Hrastje. Prodal jo je in prišel zvečer ves vinjen domov. A nadlegoval ni nikogar, nego takoj legel spat. Tudi poslušati mu ni bilo ničesar več, kajti od onega večera je spala Cilika pri stari Mohoriški v kamri — in nihče ni povprašal, zakaj se je zgodila ta izprememba. Druzega dne pri kosilu pa je Tone prilično omenil: „ Vojska bo; v Hrastji so že vsem odpustnikom povelje dajali, da pojdejo doli na Turka." Simen in Cilika sta prebledela, kajti Simon je bil vojak. Se istega dne je imel tudi svojo pozovnico v rokah in odšel je drugo jutro. Mohoriška in Cilika sta jokali, Tone pa je imel nekak jeklen obraz. Pod hruško kraj kozolca, od koder je tekla steza navzdol proti cesti, segla sta si v roke. „Kaj pa s tistim dolgom?" vprašal je Tone. „Tistih petsto dote?" ponavljal je Simon. „Jaz se bom vrnil in jih bom še porabil. Ce me pa ne bo" — tu je pogledal z medlim očesom po širni dolini, ki se je raztezala pod njima — bilo je, kakor bi hotel vzeti slovo — „ako me ne bo, — daj jih kamor hočeš, Čili ali domačim — kakor hočeš. No Čili jih daj!" Zaukal je na glas in izginil za bregom. Pol leta pozneje je umrla Mohoriška; Tone in rejenka sta ostala sama. Njegovo gospodarstvo, katero je bilo t;