OSMRTNICA
OB SMRTI  ALOJZA  KRAIGHERJA
Dne 4. decembra 1894 je v dopisno knjigo dijaške Zadruge zapisal njen tajnik Dragotin Kette med drugim tole: ^Ker smo se sedaj oprostili elementov, ki niso mogli dihati v našem zraku ... bilo hi treba, da se sprejme v društvo nekaj takih članov, ki bi napolnjeni z naprednjaškim duhom neprisiljeni delovali za njeno blagostanje in prospeli, podpirajoč jo z denarji in dobrimi spisi. To — Tuislim — se sme pričakovati od mojega sošolca Kraigherja, katerega rodovina bi že jamčila za njegovo rabljivost, ko bi samega ne poznali.« Za- . družani so soglašali s Kettejevim predlogom in Alojz Kraigher je postal član Zadruge.
Približno tri leta kasneje je Oton Zupančič poročal z Dunaja Cankarju na Vrhniko o razmerah v literarnem klubu akademskega društva Slovenija ter omenil med ljudmi, ki razumejo literaturo, tudi Alojza Kraigherja. To svoje mnenje je pesnik v pismu z dne 4. januarja 1898 istemu prijatelju ponovil in dostavil: y>Tu je Kraigher, fin dečko, ki piše krasno prozo. Vesel ga bodeš. ko ga poznaš, kakor sem ga vesel jaz ... In v njem ni niti malo filistra — bodeš oidel.«
Kettejev predlog in Župančičevi izjavi nam pripovedujejo, kako je Alojz Kraigher stopil v krog slovenske moderne. Znano je, da se je ka.meje najbolj zbližal z Ivanom Cankarjem; objavljeni, pa tudi še neobjavljeni dokumenti pa pričajo, kako zvest prijatelj je znal biti temu nemirnemu in nesrečnemu romarju, kako mu je znal priskočiti na pomoč, ne da bi zaradi izkazanih, a nepovrnjenih uslug  legla  med njiju senca  nezaupanja  in   nesporazuma.
Kraigher je bil sam prepričan, da je Cankar med svojimi sodobniki Gavri-zankar, a kljub temu in kljub vsemu prijateljstvu si kot pisatelj ni izbral iste poti, za katero se je bil odločil Ivan Cankar. Čas in prostor, kjer je doraščal novi rod slovenske inteligence, novi rod slovenskih pesnikov in pisateljev, sta odpirala mlademu človeku namreč dve različni in tako rekoč nasprotujoči si možnosti. Cankar je šel skupno z 'Zupančičem. Murnom in deloma Kettejem l)reko tako imenovane dekadence v simbolizem. Alojz Kraigher pa v na-luralizem.
Naturalizem ima pri nas slabo ime in nizko veljavo — in ko imenujem pisatelja Kraigherja skupno z naturalizmom, je treba pojasniti nekaj posebnih vprašanj in opozoriti na nekaj dejstev, da bi bili lahko pokojniku kar se da pravični in bi hkrati morda dognali tisto pravdo, ki jo je sam vodil, vse odkar so ga proglasili za naturalista. V poudarjanju Kraigherjevega naturalizma in o oznakah nekaterih značilnosti njegovega pisanja je bilo pogosto marsikaj tendencioznega in marsikaj je bilo zapisanega brez ozira na stvarna dejstva.
Kakor sleherno literarno idejno gibanje je tudi naturalizem ranljiv, saj Iti takega gibanja, ni take literarne šole, ki bi bila popolna, vseohsežna in enkrat za vselej veljavna. Res je sicer tista glavna in edino pomembna prvina, ki daje vsemu literarnemu dogajanju cilj in smisel in ki ji pravimo umetnost, o bistvu vedno sama sebi enaka — pojavlja pa se lahko samo o obliki konkretnih umotvorov, ki nastajajo v okviru točno določenih idejnili in literarnih lokov.  Toda  čas  in  razvoj  odkrivata  polagoma  v  vsakem   izmed  teh   tokov
344
njegovo notranjo protislovnost in njegovo notranjo nezadostnost, tako da mora navsezadnje sleherni izmed njih prepustiti svoje mesto novim težnjam, idejam in literarnim programom. Vendar pa ta načelna notranja problematičnost naturalizma še ne more biti opravičilo za apriorno in vsesplošno zanikanje tega gibanja, saj nujni razkroj literarne smeri v njeni zadnji fazi še ni podlaga za trditev o njeni apriorni nerodovitnosti in zgrešenosti.
Pri nas pa je bila psa zadeva z naturalizmom še nekoliko bolj zapletena. Ponesrečili so' se namreč že prvi naturalistični poskusi. Bili so sicer družabno zelo razburljivi, vendar umetniško neučinkoviti, nebogljeni, da. celo zanikrni. Komaj se je pojavil, se je naturalizem pri nas tudi že razblinil in funkcijo, ki jo je ta literarna smer opravljala v Evropi, je prevzela v veliki meri naša moderna in še posebej Ivan Cankar. Zazdelo se je. kakor da se je hotela z naturalizmom pri nas uveljaviti v bistvu nezdrava, napačna in umetniško povsem neučinkovita ideja — in kdor je še izrekel besedo naturalizem, je napravil pri tem primerno grimaso, izražajočo nezaupanje, pomilovanje pa tudi zaničevanje in odpor.
Vendar pa vprašanje naturalizma pri nas kljub vsemu še ni bilo rešeno, saj moderna in Cankar ni.'ita mogla izčrpati vseh. tistih načelnih in umetniških, problemov, zaradi katerih je naturalizem nastal. Naturalizem je bil nujno in logično nadaljevanje Balzacovega. Stendhalovega. Flaubertovega realizma, ki je za razliko od romantike postavil človeka v svet realnih družbenih sil in ustanov. Pozornost naturalista je obrnjena na družbo in politiko, na človeka v družbi, ukvarja se z zakonitostmi družbe in človekovega ravnanja, razmišlja o izrazito socialnih zadevah, razkriva družbene krivice in postajf'družbeno borben, bodisi da se zavestno postavlja na stran zatiranih razredovSn plasti, bodisi da razkriva notranjo laž in hinavščino ustaljenih in nedotakljivdi ustanov. Ustroj naturalističnega odnosa do sveta pa je tak. da je za njegovo umetniško rast in za njegovo etično resnobo ta družbena usmerjenost bistveno pomembna in nepogrešljioa. Brž ko izgubi stik s tem svojim izhodiščem, se njegova notranja podoba spači: preostane mu samo še človek kot klinični primer ali pa kot zgolj nagonsko bitje in naturalistično pisanje postaja vedno bolj -^frivolno« ter se spreminja v trenutno družabno atrakcijo. In ravno to se je zgodilo pri nas — naša naturalistična epizoda o zadnjem desetletju prejšnjega stoletja je. bila brez žive in močne družbene ideje, zato tudi brez etične resnohe in moralnega jedra. Posledice so znane in naši prvi naturalistični teksti so njihov nerazveseljivi memento.
Brž ko pa se je naturalizem vrnil k svojemu pravemu izvoru in našel zopet svojo družbeno idejo, je lahko ponovno zaživel kot pravo liierarno gibanje z upanjem na pomembno umetniško afirmacijo. In prav to je storil Alojz Kraigher s svojim Kontrolorjem Skrobarjem. Ni slučaj, da se je avtor vedno branil pred trditvijo, češ da je to delo predvsem erotični roman, in nenehno zatrjeval, da je to delo nastalo kot obsodba družbenih in političnih razmer na Štajerskem. Ravno zaradi svoje družbene ideje in osti je ta roman ukinjal tisto nezdravo družabno razburljivosi, ki je bila zanesljiv znak notranje nepomembnosti naših prvili naturalističnih besedil. Spričo svoje družbene ideje in borbenosti pa je bil Kraigher seveda bližji Cankarju nego zastopnikom našega zgodnjega naturalizma in zato je razumljivo, da se je vedno upiral, ko so njegovo literarno delo uvrščali v rubriko naturalizma.
345
Po polomu naših prvih naturalističnih poskusov in po ostri Cankarjevi idejno etični intervenciji v literaturi, d kulturnem in družbenem življenju, je torej Kraigher oživil naturalizem in mu dal pomembne nove spodbude. To je bilo za razvoj naše književnosti in še posebej naše proze zelo važno. Ne smemo namreč prezreti, da je Cankar s svojim delom in vzgledom zaviral razvoj našega realističnega pripovedništva, ki se pričenja z Levstikovim Martinom Krpanom, Cankar je ustvarjal docela nov tip proze. O njeni umetniški vrednosti sicer ne moremo dvomiti, vendar pa je tak instrument odkrivanja stvarnosti in oblikovanja življenja, da sama na sebi ne more izpolniti vseh funkcij proze, zlasti pa ne vseh funkcij epike.
Dejstvo, da je Kraigher ob Cankarju in njegovih epigonih vzdrževal in obnavljal tradicijo realizma in naturalizma ter tako ustvarjal pogoje za obnovo našega pripovedništva v tridesetih letih, ni neznano. Vendar pri tem dejstvu ni šlo zgolj samo za mehanično ponovitev, ni šlo zgalj za prevzem določenih pripovednih in ustvarjalnih postopkov iz območja realizma in naturalizma, šlo je za neprimerno več: za nov odnos, za novo idejo. Brez tega ne bi mogel Kraigher   prevzeti  niti  naturalistične  dramatske  niti   pripovedne   tehnike.
Ko je pisal Lojz Kraigher svojo Školjko in kasneje Kontrolorja Skrobarja, je še o marsikaterih temeljnih zadevah mislil drugače kot Ivan Cankar. O teh razlikah govori korespondenca, ki se je v letu 1910 spletala med obema prijateljema. Vendar pa velja razmerje med Cankarjem in Kraigherjem mutatis mutandis lahko za primer, kakšno je bilo razmerje med Cankarjem in najbolj naprednim delom takratne slovenske inteligence sploh. S Cankarjevo smrtjo je izgubilo slovensko izobraženstvo svojega najbolj bistrovidnega in revolucionarnega predstavnika. Šele v prvi svetovni vojni, zlasti pa v novi državi se sprožijo procesi, zaradi katerih postaja Cankarjevo idejno izročilo vedno bolj živo in zajema vedno večji krog. V vseh teh procesih in spremembah je bil udeležen tudi Alojz Kraigher in je v njih intenzivno sodeloval, sodeloval skupno z nekaterimi možmi, ki so tvorili posebno skupino ali bolje rečeno posebno plast naše inteligence  in  ki so  zapustili v  naši  kulturi nezatajljive sledove.
Ni mogoče, da bi navedel vsa dela teh mož, opisal podrobno njih notranji razvoj ter omenil vse njihove pobude. Bili so to najprej pravi Cankarjevi sodobniki, njim so se pridruževali mlajši in slednjič tudi tisti, ki so se začeli uveljavljati šele po letu 1918. Tisti del njihove biografije pa. ki spada v čas .stare Jugoslavije, se prične z avtonomistično izjavo, zaključuje pa se s snovanjem Slovenske kulturne matice tik pred aprilom 1941 in s sodelovanjem v narodnoosvobodilni borbi. Bili so to zanesljivi in temeljiti delavci na svojem strokovnem področju, prevevala jih je iskrena skrb za naš narodni obstoj, odlikoval jih je izrazit socialni čut in prežarjala jih je dosledna demokratična misel. Marsikdo izmed njih je že zgodaj prišel do marksističnih in komunističnih koncepcij, a vsi so bili dosledni nasprotniki metafizične špekulacije, idealističnih konstrukcij in lepoumnih fraz. Od skeptičnega odnosa do nove države so se razvijali v dosledno opozicionainost, nekateri med njimi pa so našli tudi živ stik z delavskim gibanjem, komunistično partijo in revolucionarno akcijo. Sodelovanje v narodnoosvobodilni borbi jim je pomenilo samo ob sebi umevno nujnost, ki so jo sprejeli brez oklevanja — in zato so se udeležili boja proti okupatorju večinoma kot navadni, disciplinirani borci.
Morda večine teh mož ne odlikujeta zunanji blesk in visokomernost, med njimi so bili skromni in tihi delavci, in včasih se zazdi, da je čas nekako za-
.  346
brisal spomin nanje. Vendar pa so spričo svoje doslednosti in poštenosti in zaradi tega, ker se je v njih revolucionarna misel organično družila z visoko kulturno kvaliteto, pomenili u tedanjem kulturnem življenju živo vest in hkrati uveljavili mnogo vrednot, brez katerih bi bilo naše današnje kulturno dogajanje D marsičem okrnjeno.
V tem krogu je živel tudi Alojz Kraigher. Bil je med njegovimi najbolj revolucionarnimi predstavniki — in njegova kandidatura leta 1938 je bila samo zunanji znak tega dejstva.
Za Alojzom Kraigherjem ne ostaja samo spomin na Cankarjevega prijatelja, ostaja tudi spomin na pisatelja, ki je s pomembno inovacijo posegel D našo literaturo, in spomin na lik naprednega, revolucionarnega slovenskega intelektualca, kateremu moramo biti za marsikaj hvaležni in od katerega bi želeli marsikaj oživiti in ohraniti.
Dušan   Pirjevec
347