* * * Evro-atlantski Bilten * * * * * * Euro-Atlantic Bulletin * * * ___________________________________________________________________________ Izdajatelj/Publisher: EASS / EACS Vol. 1 No. 1 2020 Urednik/Editor: prof. dr. Iztok Prezelj 10. Junij 2020 ISSN 2712-5270 ___________________________________________________________________________ Uvodne informacije o konceptu publikacije – Iztok Prezelj, predsednik EASS Spoštovani! Predstavljamo vam prvo številko novega strokovnega glasila Evro-Atlantskega sveta Slovenije (EASS), ki bo pretežno izhajal v elektronski obliki. Proaktivna društva imajo na svojih podrocjih možnost oblikovanja in distribuiranja strokovnih mnenj o družbenih problemih. Koncept policy biltenov je ena od takšnih možnosti. Evro-atlantski Bilten je sredstvo za izražanje strokovnih mnenj s strani clanov EASS ali povabljenih strokovnjakov. Vsaka številka bo vsebovala strokovni prispevek, katerih namen je (1) izpostaviti specificni varnostni policy problem, (2) prikazati možne alternative in (3) nakazati ali predlagati možno alternativo za rešitev problema. Podrocje mednarodne varnosti, miru, stabilnosti je izredno dinamicno, tveganja in grožnje se spreminjajo iz dneva v dan, kar zahteva stalno strokovno pozornost. EASS sprejema ta izziv. Bilten bo predvidoma izhajal 3-6-krat na leto, vsaka številka bo vsebovala en clanek in po potrebi komentar urednika. Publikacija bo izhajala v slovenskem jeziku in obcasno v angleškem jeziku (odvisno od avtorjev in ciljnih javnosti). Relevantne teme za slovensko javnost bodo pretežno pokrite v slovenskem jeziku. Publikacija je registrirana v bibliografskem sistemu in ima svojo ISSN številko. Publikacija bo izhajala pretežno v elektronski obliki, obcasno pa jo bomo tudi natisnili. Urednik je odgovoren za izbor tem, povabilo avtorjem, organizacijo izdaje vsake številke in distribucijo po komunikacijskih kanalih. Urednik ali EASS ne odgovarjata za stališca strokovnjakov, katerih prispevke objavimo v biltenu. Z drugimi besedami, stališca strokovnjakov niso nujno stališca EASS. Ta rešitev je primerna, saj je namen publikacije trasiranje pogledov in policy rešitev na varnostnem podrocju. Publikacija bo distribuirana predvsem v elektronski obliki. Vsaka številka bo objavljena na spletni strani EASS in poslana kontaktnim tockam na relevantnih ministrstvih, veleposlaništvih, medijih idr. Od prispevkov pricakujemo naslednjo tipicno obliko: - Naslov / Title; - Povzetek / Abstract: v dveh do treh stavkih / two to three sentences; - Opis ali analiza policy problema / Description of the policy problem; - Prikaz možnih alternativ za reševanje problema / Scan of potential solutions to the identified problem; - Nakazati ali predlagati možno alternativo za rešitev problema in s tem povezana analiza / proposal of a particular solution and related analysis; - Viri, ce jih je avtor uporabil / sources if the author used them. Prispevki lahko tudi delno odstopajo od navedene tipicne oblike. Vsem avtorjem in bralcem želimo veliko strokovnih užitkov ob prebiranju številk biltena. Pandemija COVID-19 in strateški varnostni izzivi - mag. Mirko Cigler1 1 Mirko Cigler, geopoliticni in varnostni analitik ter publicist. Nekdanji visoki castnik in multilateralni diplomat v OZN, OVSE, Nato in EU. 2 Opomba: V tem prispevku so izražena avtorjeva lastna stališca, ki niso nujno stališca EASS. Povzetek: Avtor proucuje posledice virusne pandemije na koncept in prakso mednarodne in nacionalne varnosti. V drugem delu clanka avtor oceni prilagoditve s strani zveze NATO in EU ter poda predloge za prihodnji bolj povezan razvoj strateških konceptov obeh mednarodnih organizacij. 2 Geopolitika in pandemija Pandemija se ni zgodila že celo stoletje, zato je zdajšnjim generacijam videti, kot da se to dogaja prvic v zgodovini. Pa se ne. Vsakega toliko casa narava poskrbi, da se svet za trenutek ustavi. Ne zato, da bi lahko ljudje izstopili, temvec da lahko prestopijo v nek nov cas in nek nov svet. Stefan Zweig nas v Vcerajšnjem svetu (1) spominja na svobodo, ki jo je užival pred prvo svetovno vojno, ko je lahko potoval iz Evrope v Indijo ali Ameriko brez potnega lista. V Mesecnikih (2) pa nas britanski zgodovinar Christopher Clark opomni na veselo odhajanje na fronto ob izbruhu prve svetovne vojne, ki naj bi se koncala do Božica. Za srecneže se je to zgodilo šele štiri leta kasneje, milijoni niso docakali vrnitve. Optimizem in zavracanje globokih sprememb, ki spreminjajo naš ustaljeni ritem življenja, sta globoko zarezana v našo zavest. »Ne vem, kako bo videti tretja svetovna vojna, vem pa, da se bo cetrta odvijala s krepelci«, naj bi dejal Einstein. Proti pricakovanju tretja ni bila jedrska, temvec hladna in cetrta se ne odvija s krepelci temvec z zašcitnimi maskami. Kitajci izkorišcajo pandemijo geostrateško genialno, vredno njihovega velikega stratega Sun Tzuja (3). Ko bomo zaživeli novo normalnost post-pandemicnega sveta, nas bodo zaznamovale kitajske zašcitne maske. Zanje so se v casu pandemije spopadale države kot gusarji na morju, ko je preživetveni nagon opraviceval vsa sredstva za doseganje ciljev. Camus nas v Kugi (4) opozarja, da takrat diktatorji vedno nastopajo v imenu dobrobiti ljudi, Machiavelli pa v Princu (5), da cilj opravicuje sredstva. Ko je Richard Haas, dolgoletni direktor za strateško nacrtovanje in analize State Departmenta, leta 2008 pisal o »nepolarnem svetu« (6) ni mogel predvideti, kako nenavadno se bo njegova napoved o globalnem geopoliticnem vakumu brez vodilne sile uresnicila v popolnoma novem, v nobenih strateških analizah predvidenem scenariju bliskovite pandemije kovida. Vendar pa spoznanje o globalni bio nevarnosti z nicemer ne odpravlja zadreg glede klasicnih gradnikov nacionalne, multilateralne in globalne varnosti. Nasprotno, še zaostruje jih s postavljanjem v nove, do sedaj popolnoma nepredstavljive korelacije. Temeljno vprašanje ostaja, ali je klasicna, konvencionalna varnost (vojaška varnost), še relevantna oziroma v cem postaja irelevantna (7). Ko je koncno dozorelo spoznanje o skupni, globalni nevarnosti nacizma in fašizma, so se ideološko razlicni voditelji svetovnih sil, Roosvelt, Churchil in Stalin, združili v antihitlerjevsko koalicijo. Je pandemija koronavirusa prepoznana kot takšna globalna grožnja, ki bi združila svet na novih, post-globalisticnih geopoliticnih osnovah? Igor Ivanov, vodja ruskega sveta za zunanje zadeve, je kot ruski zunanji minister maja 1992 na KVSE konferenci v Stockholmu pretresel svet s šalo o vracanju Ruske federacije v tirnice sovjetske blokovske konfrontacije. Tri desetletja kasneje pa opozarja, da prihaja cas, da se mednarodna skupnost zacne pripravljati na novo svetovno ureditev, ki bo sledila po koncu pandemije kovida (8). Podobno razmišlja nekdanji nemški zunanji minister Joska Fischer ko ugotavlja, da ni »nihce resno vzel tveganja, da nam najvecja grožnja prihaja iz narave, kot crni labod gigantskih razsežnosti«(9). Kovid nam kaže, da obstojeci mednarodni red ne more zagotoviti clovekove varnosti. Ocenjuje, da bo koronavirus zrušil sistem suverenih držav, ki je urejal odnose v svetu od sedemnajstega stoletja, od Westfalskega miru dalje. Primarno bo moralo postati mednarodno sodelovanje, organizirano v novi mednarodni institucionalizem. Pozitivni primer morata dati supersili 21.stoletja, ZDA in Kitajska. Evropa in širši evroatlantski prostor si bosta morala izboriti svoj prostor v nastajajoci post pandemicni geopoliticni pokrajini, v kateri bo dominirala nova ameriško-kitajska bipolarnost. Rusija v njej poskuša vzdrževati ekvilibrij, ne pa tudi ekvidistance, ugotavlja Dmitri Trenin, direktor Carnegie Moscow Centera (10). Trenutno ni videti, da bi ZDA in Rusija poskusila sedanjo skupno nevarnost pandemije izkoristiti za zbliževanje in popravljanje bilateralnih odnosov, vsaj dokler imata na celu Trumpa in Putina. V tej novi situaciji je videti, da se Evropa s pandemijo še bolj odmika od svoje deklarirane geopoliticnosti. Zato bo morala v nadaljnjem spopadanju s pandemijo popraviti napake, ki jih je zagrešila na globalni in regionalni ravni, ocenjuje njen prvi diplomat, Josep Borrell (11). Krizni model pandemije ter posledice George Friedman je v Geopolitical futures predstavil svoj krizni model korona pandemije (12). Model obsega štiri faze: zdravstveno, socialno, ekonomsko in varnostno. V odsotnosti cepiva in zdravila so prehod iz ene v drugo, dinamika ter tempo eskalacije odvisni od mnogih dejavnikov, zato je ne moremo natancneje casovno omejiti. Pri tem ukrepi za zajezitev sinergicno ne smejo prekinjati treh vitalnih preskrbovalnih verig, prehranske, energetske in farmacevtske. Motnje ali celo trganje teh verig bi povzrocilo neprimerno vec žrtev kot pandemija sama. Friedman opozarja, da zdravstvena faza, ki temelji na bolj ali manj radikalnem omejevanju stikov med ljudmi ter poostrenimi higienicnimi ukrepi, lahko traja le relativno omejeni cas, preden bo zacela proizvajati nevzdržne socialne tenzije ter nenadomestljive ekonomske škode, ki bodo nadvladali strah pred okužbo. Socialno ne-razpoloženje, ki nima skupnega politicnega predznaka, izkorišcajo razlicne politicne sile v notranjih politicnih obracunavanjih. Upoštevajo nasvet, da nikoli ne izpušcaj priložnosti dobre krize (13). Kako globoke, množicne in nasilne bodo te spremembe, bo v veliki meri odvisno od ekonomskih posledic pandemije. Kasneje ko bo na voljo cepivo in zdravilo, vecja je verjetnost, da bo kriza eskalirala v svojo radikalno zadnjo fazo, ko bo, kot depresija, zaradi vsesplošnih eksistencnih problemov, prerasla v družbeni konflikt, ki bo resna varnostna grožnja lokalno, regionalno ali celo globalno. Zdravstvena faza se bliža zgornji tocki vzdržljivosti in države uvajajo ukrepe za popušcanje mehanizmov osamitve. V tej fazi je bil odlocujoci element nacionalnih strategij stanje nacionalnega zdravstvenega sistema. Države, ki so ocenile, da imajo relativno robusten in dobro delujoc zdravstveni sistem, so si lahko privošcile bolj blage proti ukrepe in s tem dovoljevale hitrejše narašcanje okužbe. Nasprotno pa so morale države s problematicnim zdravstvenim sistemom sprejemati drasticne omejevalne ukrepe, da bi s tem upocasnile širjenje okužbe na raven vzdržnosti zdravstvenega sistema. Prve koncujejo zdravstveno fazo z višjo prekuženostjo, druge pa z nižjo in bodo posledicno v razlicnih epidemioloških pogojih pricakale naslednji val okužbe. V Sloveniji trdoživi problemi niso samo v zdravstvu, temvec je problematicno tudi delovanje varnostno obrambnega sistema države v celoti. Na to kažejo vecletne zaporedne lastne in zavezniške negativne ocene bojne pripravljenosti njenih oboroženih sil. Slovenija se že od financne krize leta 2008 sooca s kontinuiranim izcrpavanjem ter podhranjenostjo celotnega varnostnega sistema države, vkljucno s strateškimi rezervami. Kako naj bi od države pricakovali, da bo imela zadostne kolicine zašcitne opreme, ko smo bili price javnemu razkritju podatkov, da je vojski primanjkovalo celo osnovnega streliva za urjenje, vojakom pa tako osnovne opreme kot je obutev in uniforme (14). Zato so bile improvizirane odlocitve aktualne vlade o nabavi zašcitne opreme edino možne. So pa na ta nacin odprle vrata klientelizmu, vojnemu dobickarstvu in korupciji. Ne vemo, ali je virus že razkril vse svoje skrivnosti ali ne. Poslušamo o prvem ali drugem polcasu pandemije, pa sploh ne vemo, ali je prispodoba z nogometom prava. Morda gre bolj za hokej, in smo šele na eni tretjini ali pa za košarko in smo še bolj na zacetku, šele v prvi cetrtini. Ali pa gre bolj za tenis, kjer se zmaguje na sete, ali za boks, kjer se zmaguje na tocke ali s knock-outom. Zato je temeljnega pomena, da se cim bolj objektivno oceni prva faza, izlušci dobre prakse in jih oblikuje v protokole delovanja in obnašanja ter identificirajo problemi, napake in zablode, ki se jim velja v bodoce na vsak nacin izogniti. Osnovna nacionalna naloga mora biti krepitev robustnosti vseh elementov zdravstvenega sistema s ciljem, da bo pripravljen na bistveno vecje in casovno hitrejše obremenitve v ekstremnih pogojih. Temu se mora zaceti prilagajati celotni nacionalni varnostni sistem, z odpornostjo (15) kot osrednjim organizacijskim nacelom, ki mora vkljucevati vse vitalne elemente družbe. Poleg zdravstva tudi vse tri osnovne preskrbovalne verige s hrano, energijo in zdravili, delujoco ekonomijo, kriticno infrastrukturo, informativno-kiberneticne sisteme, pa tudi državne represivne elemente policijo in vojsko (16). S takšnim celostnim, holisticnim pristopom nacionalni varnosti se bo Slovenija uspela zavarovati pred nevarnostmi in izzivi, ki jih prinaša nov cas globalne grožnje okužbe z virusom kovida. Pri tem moramo upoštevati, da se kljub nacionalni pripravljenosti tem grožnjam na dolgi rok ne moremo uspešno zoperstaviti zaprti v nacionalne meje, temvec samo kolektivno v globalnem, regionalnem in lokalnem kontekstu. Ponovno mora do izraza priti multilateralizem in njegov temelj, solidarnost. Ian King(17) v zgodovinski analizi pandemij od antike do danes vzpostavlja sedem znacilnosti, ki so jim skupne, kljub stoletnim zgodovinskim preskokom: . Vojne se zacasno prekinjajo, medsebojne sovražnosti dobivajo nove oblike delovanja; . Politicne krize odplavljajo stare in vzpostavljajo nove, drugacne politicne elite; . Lažne novice ter vsakovrstno vraževerje so redne spremljevalke pandemij; . Osnovni samozašcitni ukrep je izolacija, krivce se išce izven svojih okolij; . Vzpostavljajo se drugacni ekonomski odnosi, bogatijo se nove ekonomske elite; . Družbeno razslojevanje je socialno in prostorsko neenakomerno porazdeljeno; . Propadajo stari in vzpostavljajo se novi kulturni obrazci ter življenjski slog. Jamie Shea, nekdanji Natov govorec (18), kot glavne strateške izzive, ki stojijo pred zavezništvom v zvezi s pandemijo vidi: bitko za denar, dolocanje novih prioritet, vzdrževanje bojne pripravljenosti, kolektivni odziv na pandemijo, izvajanje kriznih operacij izven Natovega obmocja, vpliv na vojaško taktiko ter politicno izkorišcanje pandemije. Zaradi katastrofalnih ekonomskih posledic pandemije se bo bitka za sredstva financiranja obrambe še zaostrila. V zmanjšanih državnih proracunih bodo sredstva za zdravila in medicinsko opremo dobila absolutno prioriteto pred orožjem (19). Pandemija odpira temeljna doktrinarna vprašanja zavezništva. V dosedanjih desetih strateških konceprtih Nata niso nikoli opredeljene nevarnosti ali grožnje, ki ne bi bile direktno ali indirektno vezane na državne, nedržavne ali paradržavne strukture. Pandemija vnaša nov element, ki postavlja pod vprašaj, ali zavezništvo še naprej temelji na obrambi in odvracanju ali razmere zahtevajo premik k rekonstrukciji in odpornosti, kot obliki odvracanja. V sodobnih okolišcinah je odpornost vecdimenzionalna in vkljucuje (a) materialno odpornost, kamor spadajo, med drugim, kriticna infrastruktura, zdravje, hrana, (b) ekonomsko odpornost, sestavljeno iz stabilnih financ, preskrbovalnih, proizvodnih ter prodajnih verig, (c) informativno odpornost zoper lažne novice in sovražno propagando ter (d)kiberneticno odpornost, kamor spadata zašcita visokih tehnologij ter umetne inteligence. Kako v pogojih pandemije vzdrževati potrebno bojno pripravljenost, postaja z zahtevami izolacije ter socialne distance resen problem. Da bi zadržali bojno sposobnost vojske jo je potrebno zašciti pred nevarnostmi okužbe in zato držati v izolaciji. Vendar pa v sodobnih razmerah to ni mogoce, saj je v zaostrenih kriznih razmerah prav vojska tista, ki s svojimi zmogljivostmi ter organizacijo lajša najhujše družbene in varnostno zdravstvene stiske. Kolektivni odziv na grožnjo katerikoli zaveznici z aktiviranjem 5. clena pogodbe, je bil do sedaj vedno mišljen proti nekomu. Kako pa naj to deluje, ko se zavezništvo odziva hkrati v prostoru in casu proti necemu, kar predstavlja biološki agens, kot je sedaj koronavirus? Vprašljivo postaja tudi krizno posredovanje v pandemicno še bolj rizicnih okoljih kot vladajo v samih zaveznicah. Operativni prostor v misijah in operacijah se zmanjšuje, tretma okuženih pripadnikov misije pa je zaradi skromnih lokalnih zdravstvenih kapacitet še dodatno otežen. Krepi se pritisk na države udeleženke, da nacionalnim kontingentom zagotovijo zelo drago in rizicno medicinsko evakuacijo. Hkrati pa so glasne nacionalne zahteve za prioritetno angažiranje in pomoc vojske v domacem okolju. Biološka, jedrska in kemicna obramba je integralni del konvencionalne in jedrske doktrine Nata in pomembni sestavni del nalog nacionalnih vojska. Vendar pa zavezništvo v svojih dokumentih ni nikoli posebej obravnavalo bioloških nevarnosti in izzivov. Vojaška organizacija na tem podrocju ter oprema, ki jo imajo oborožene sile, je zastarela, v glavnem iz casa hladne vojne. To se je pokazalo ob ruski pomoci Italiji in Srbiji, ko je velik del ruske opreme ocenjen kot neprimerne za sodobne pandemicne razmere. Koncno, pandemija predstavlja potencialno politicno grožnjo temeljnim vrednotam svobodnega demokraticnega življenja, spoštovanja zakonitosti ter clovekovih pravic. Ne gre zanemariti situacije, da obstaja v politicno nestabilnih okoljih stalna grožnja ali dvom v prekoracitev vojaških pooblastil. Podobno, vendar v bolj generalnih okvirih, bodoce izzive zavezništva vidi tudi Stefanie Babst (20). Severnoatlantsko zavezništvo Pandemija ne izbira žrtev ter ubija hitreje in bolj množicno kot vojna. V ZDA je na zacetku maja 2020 število žrtev kovida že preseglo število ubitih v Vietnamski vojni. Za prihodnost zavezništva bo temeljnega pomena ocena vpliva pandemije na globalno varnostno podobo sveta. Posledice pandemije na Nato bodo politicne, logisticne, organizacijske in vojaške. Navzven se politicne nanašajo na temeljno oceno, v kolikšni meri in kako se je spremenila geopoliticna in geostrateška slika sveta. Se je svet tako spremenil, da je Nato, takšen kakršen je v osnovi že sedemdeset let, še vedno relevanten za skupno zavezniško ter individualno nacionalno varnost? Ali se bo svet spremenil do neprepoznavnosti, ali pa se bo po tem pretresu vrnil v bolj ali manj stare tirnice? Trenutno sta približno enako zastopani obe šoli mišljenja. Ce se svet ne bo zares iz temeljev spremenil, potem je bolj verjetno, da po zajezitvi pandemije paradigma obramba - odvracanje - dialog - odpornost, ostaja še naprej temelj zavezništva. Ce pa bo pandemija v tolikšni meri spremenila svet, da bo za njegovo novo, post-pandemicno multilateralno varnostno utrditev potrebna nova varnostna paradigma, bo nujna tudi nova, drugacna hierarhija strateških prioritet. En tak obrazec predstavlja paradigma 4R: reševanje - okrevanje - rehabilitacija - odpornost, ki vkljucuje tudi drugacno, razširjeno, clanstvo. V takšnem zavezništvu se bodo na novo vzpostavljale relacije tudi do novih vojaških in nevojaških izzivov kot so okoljsko-energetski, tehnološko - kiberneticni ter informacijsko - propagandni. Pri prilagajanju in izgradnji novih mehanizmov Nato bo kljucno, da je zagotavljanje nacionalne odpornosti v Natovem interesu in domeni in da se bo temu primerno prilagodila zavezniška organizacija in še zlasti logistika (21). Znotraj zavezništva bo potrebno na novo opredeliti delovanje nacela solidarnosti. Organizacijske spremembe se bodo nanašale, med drugim, na politicno odlocanje na daljavo preko novih komunikacijskih tehnologij za varno virtualno sestajanje. To je nova kvaliteta zavezništva, ki bo šele doživela svoj razvoj in posledicno spremenila dosedanjo birokratsko strukturo Natove steklene palace v Bruslju in tamkajšnjih nacionalnih misij, pa tudi agencij ter vojaških poveljstev na nižjih operativnih in takticnih ravneh. Ne samo podporni temvec tudi bojni kiber(neticni) sistemi bodo zaradi biološke ranljivosti žive sile pridobili povsem drugacne, ne le takticne, temvec tudi operativno strateške razsežnosti. Dolociti bo potrebno tudi nov financni model, prilagojen radikalno poslabšanimi ekonomskimi in financnimi razmerami zaveznic. Ko so se 2. aprila zunanji ministri zaveznic prvic virtualno, preko zašcitenih video povezav, sestali na zasedanju Severnoatlanstkega sveta (NAC) zaradi pandemije koronavirusa, je generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg poudaril, da prva naloga zavezništva ostaja obramba in odvracanje ter preprecevanje, da zdravstvena kriza postane varnostna grožnja (22). Vendar je zamujal, pandemija je že ogrožala zavezništvo in njegove clanice. Natova reakcija na kovid-19 je bila podobno neodzivna kot obnašanje Evropske unije. Obe sta zamudili enkratno priložnost, da na delu dokažeta svojo temeljno solidarnostno funkcijo in naravo. V prvem valu se je izkazalo, da vojska ni najbolj primeren mehanizem za bitko z virusom. Njena humanitarna vloga je bila povecana, vendar ne primarna. Vendar pri tem ne smemo pasti v politikantstvo, ceš niso nam pomagali, ko smo jih najbolj potrebovali. Podobno kot Evropska unija, tudi Nato nima svojih sil in sredstev temvec zgolj kar mu na razpolaganje dajo zaveznice. Te pa so v zacetku delovale izrazito egoisticno. Zato je politicna solidarnost prišla z zamudo, zracno - transportni odziv je bil pocasen, logisticni odziv, koordiniran preko EADRCC je bil simbolicen, vojaški zgolj nacrtovalni, brez sil in sredstev. Situacija bi se lahko radikalno spremenila v naslednjih valovih pandemije, ko bi lahko imel Nato vecjo vlogo zaradi svoje robustne vojaške poveljevalne strukture, usposobljene za delovanje, ce le dobi sile in sredstva od zaveznic (23). Evropska unija Globalna strategija EU iz leta 2016 (24) pandemijo uvršca med nove nevarnosti, ki zahtevajo preventivo, detekcijo ter reakcijo, medtem ko Natovi strateški dokumenti te nevarnosti posebej ne omenjajo. Obrambni ministri EU so 6. aprila zadolžili vojaški odbor EU, da prouci izkušnje uporabe oboroženih sil v pandemiji ter izlušci najboljše prakse za bodoce naloge na tem podrocju. Že naslednje leto naj bi se formiralo Evropsko sanitetno poveljstvo z nalogami centralizacije medicinskih zmogljivosti, koordinacijo med državami clanicami, harmonizacijo sanitetnih tehnik in taktik, krepitev skupne proizvodnje kriticnih sanitetnih in medicinskih zmogljivosti in materiala ter harmonizacije sanitetnih standardov. Zaradi zelo verjetnega zmanjšanja obrambnih izdatkov držav clanic EU bo potrebno racionalizirati in novim zahtevam prilagoditi 47 že sprejetih obrambnih programov PESCO, ter prestrukturirati obrambni fond EFD. Programi bodo morali biti prioritetno usmerjeni na podporo zdravstvene varnosti, logistiko in transport, humanitarno pomoc, sodelovanje s policijo ter kibernetsko obrambo. To bo vplivalo na preoblikovanje celotnega obrambno tehnološkega in industrijskega sistema, ki bo moral bolj upoštevati tudi inovativne obrambne preskrbovalne verige ter samozadostnost s sanitetno in zdravstveno opremo. Tania La.ici je za potrebe Evropskega parlamenta pripravila analizo vloge oboroženih sil v boju zoper koronavirus (25) v kateri ugotavlja, da so države clanice EU v vecji ali manjši meri v pandemiji uporabljale svoje oborožene sile, vendar ne v vojaški vlogi temvec v vlogi prvih posredovalcev (first responders) na podrocjih zdravstvene zašcite, logistike, socialne ter humanitarne pomoci. Za te naloge so uporabljane zaradi njihove organizacijske robustnosti, pripravljenosti na delovanje v ekstremnih razmerah, organizacijskih ter logisticnih sposobnosti ter zmogljivosti. Glede na spremenjene geopoliticne razmere v svetu EU ostaja pred temeljno dilemo, kako zagotoviti kontinuiteto vsestranske obrambne pripravljenosti z novimi izzivi ter zahtevami, ki jih pred države clanice postavlja pandemija v smislu krepitve nacionalne in skupne vseevropske odpornosti. Naloge so bile pretežno nevojaške, vojska je pogosteje raznašala hrano kot nosila orožje. Na ta nacin je dokazovala svoj humani obraz v težkih casih. Tri najbolj prizadete države so za te naloge organizirale posebne vojaške operacije (26). Tudi vse tri velike sile izdatno uporabljajo vojsko. Tradicionalno v Rusiji in na Kitajskem, v ZDA pa guvernerji angažirajo za pomoc nacionalno gardo, medtem ko vojska razvaža zašcitno ter testno opremo. Sklepni razmislek za naprej Na podlagi Londonske deklaracije (2019) je generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg 31. marca imenoval Skupino modrecev (27). Njihova naloga bo pripraviti izhodišca za Natov enajsti strateški koncept. Nato približno vsako desetletje prilagaja svoj strateški koncept novonastalim svetovnim varnostnim razmeram, znotraj zavezniškim odnosom ter tehnološkim inovacijam. To mu zagotavlja verodostojnost, agilnost in obrambno odvracalno moc za vzdrževanje miru in stabilnosti v evroatlantskem prostoru ter prispevanje h globalni varnosti. V blokovski ureditvi bipolarnega sveta v casu hladne vojne je prvih osem konceptov predstavljalo kombinacijo konvencionalne in jedrske odvracalne in obrambne strategije zoper poznanega nasprotnika z relativno simetricnim organizacijskim in doktrinarnim modelom. Po teroristicnem napadu v ZDA 11.septembra 2001, se je ta koncept nadgradil s protiteroristicno komponento, usmerjeno tudi proti nedržavnim elementom. Ko v kontekstu hibridizacije vojne kiberneticno delovanje doseže strateške razsežnosti, v desetem konceptu (2010) postane kiberneticni napad sprožilec za kolektivni odgovor na podlagi 5. tocke Washingtonske listine. V zvezi s tem ostajajo še vedno številne nejasnosti ter dvomi. Glavni izziv priprave novega koncepta bo ocena, ali pandemija kovida predstavlja takšno vsebinsko prekretnico, ki zahteva vkljucitev v koncept bio - ekološke komponente in kaj bi to pomenilo za celoto zavezništva. Pandemija koronavirusa odpira dilemo, ali je napocil cas za nadaljnje širjenje liste z biološko grožnjo, tudi ce le-ta ne prihaja od identificirane države ali držav oziroma ce ni sprožena namerno temvec gre za nesreco ali naravni pojav. Tako Evropska unija kot Nato se bosta morala, podobno kot države clanice, objektivno zazreti vase ter se soociti z nezmožnostjo pravocasnega solidarnostnega odziva ter se temu primerno pripraviti, da na popravnem izpitu ob naslednjem valu okužbe delujeta odlocno, usklajeno, operativno, ucinkovito in predvsem solidarno. Obe organizaciji sta pred casom sprejeli politicni odlocitvi, da prevetrita, modernizirata ter novim globalnim in notranjim razmeram prilagodita svoje temeljne doktrinarne dokumente, globalno varnostno strategijo v EU ter novi strateški koncept v Natu. Ob tem si nis(m)o predstavljali, da bo izziv priprave na prihodnost še mnogo vecji in globlji kot je bilo videti po Brexitu in migracijah v Evropski uniji ter razpokah na relaciji ZDA - Evropa ter drugimi izzivi, ki izhajajo iz vprašanj velikosti, strukture in izdatkov za oborožene sile ter novimi in starimi nevarnostmi v Natu. Konferenca o prihodnosti Evropske unije ter Skupina modrecev za pripravo novega strateškega koncepta v Natu sta s pandemijo pred izzivom, ki je skupen obema organizacijama. Dve tretjini clanstva v obeh organizacijah je skupnega, torej bi morala biti v najvecji meri skupna vsaj splošna ocena stanja. Razlike zaradi same narave ene ali druge organizacije, njenega poslanstva ter nalog in tretjine clanstva, ki deluje samo v eni ali drugi povezavi, ne bi smele zamegliti tega dejstva. To spoznanje bi moralo, ob dodatnem pritisku ponovitve okužbe s kovidom -19, zadostovati za premošcanje dosedanjih predsodkov, stereotipov ter politicno pogojenih razdvajanj med EU in Natom. Konferenca o prihodnosti Evrope ter Skupina modrecev bi lahko skupno pripravili globalno oceno stanja ter skupnih ukrepov, na podlagi katere bi v nadaljevanju vsaka zase razvili nabor ukrepov, specificnih za Evropsko unijo in Nato. Ce ne bomo sposobni na najbolj široki platformi poenotiti temeljnih pogledov na svet in grožnje, ki nam pretijo, potem bodo na ravni Evropske unije in Nata sprejete ocene ter ukrepi, ki bodo parcialni in posledicno nekompatibilni ter z omejenim delovanjem. Kar bi pomenilo, da nam prestop v post pandemicni svet ne bi uspel. Slovenija lahko strokovno, politicno, diplomatsko, medijsko deluje v smeri ozavešcanja o nujnosti skupnega premisleka, mobilizaciji somišljenikov ter pripravljanju konkretnih platform ter predlogov. To je priložnost, da se ponovno vrne v srciko mednarodne aktivnosti z novo, v skupno prihodnost usmerjeno prepoznavnostjo. S svojim kreativnim razmišljanjem ter predlogi v tej smeri lahko pomagamo mednarodni skupnosti. S tem bomo na dolgi rok pomagali tudi sami sebi. Opombe (1) Stefan Zweig, Vcerajšnji svet, (Mladinska knjiga, 2008). (2) Christopher Clark, Mesecniki, (Cankarjeva založba 2017). (3) Sun Tzu, Umetnost vojskovanja, (The Art of War, Kegan Paul, 2002). (4) Albert Camus, Kuga, (Beletrina, 2020). (5) Niccolo Machiavelli, The Prince (Dover Publications, 1992). (6) Richard Haas, The Age of Nonpolarity (Foreign Affairs, may-june 2008). (7) Annegret Kramp – Karrenbauer, nemška obrambna ministrica na to dilemo odgovarja, da klasicna vojaška obramba še vedno šteje, vendar pa nov strateški poudarek zahteva odpornost, ker nove nevarnosti najlažje neutraliziramo tako, da jih absorbiramo. How to Keep NATO Fit, Finantial Times, 10.5.2020. (8) Igor Ivanov je 24. aprila objavil hkrati clanek v anglešcini in rušcini: Rethinking International Security for a post-Pandemic World v Carnegie Endovment for Inernational peace ter v Komersant-u pod naslovom Mir budet drugim. (9) Joska Fischer, Virus which change the World, (Project Sindicate, 29.4. 2020).() (10) Dmitri Trenin, Russia-US;No Reset just Guardrails, (Carnegie Moscow Center, 9.4.2020). (11) Josep Borrell, The Post-Coronavirus World is Already Here, European Council on Foreign Relations, april 2020. (12) George Friedman, Medical, Social, Economic, Military:The State of Play, (Geopolitical Futures, 28.4.2020). (13) Winston Churchil je samo eden od številnih osebnosti, ki sem jim pripisuje ta strateški nasvet: Never waste a good crisis. Med zadnjimi naj bi to predsedniku Obami svetoval njegov svetovalec Rahm Emanuel leta 2008. (14) Septembra 2016 vecina slovenskih medijev poroca, da ima SV probleme s strelivom, kar potrjuje tudi obrambna ministrica Katiceva, da v obdobju 2008-2014 ni bilo vecjih nabav. (15) O odpornosti v EU vidi širše v A.E. Juncos, »Resilience as the new EU foreign policy paradigm: a pragmatist turn?«, European Security, (2017). Tocci, N. »Resilience and the role of the European Union in the world«, Contemporary Security Policy, (2019). W. Wagner, R. Anholt, »Resilience as the EU Global Strategy’s new leitmotif: pragmatic, problematic or promising?« Contemporary Security Policy, vol. 37, (2016). nr 3. O odpornosti v Natu pa: NATO home page, »Recelience and Article 3«, March 2020. Wolf-Diether Roepke, Hasit Thankey, »Recelience:the first line od defense«, NATO Review, February 2019. Olaf Corry, »From Defense to Resilience: Environmental Security Beyond Neo-liberalism«, International Political Sociology, September 2014. Zoltan Baray, Robert Rauchhaus, »Explaining NATO's Resilience: Is International Relations Theory Useful?« Conpemporary Security Policy,vol 32, February 2011. Guillaume Lasconjarias, »Deterrence through Reselience NATO, the Nations and the Challanges of Being Prepared«, NATO Defence College, 2017. (16) Tako lahko razumemo tudi nakup 600 kompletov (za balataljon) osebne opreme za preprecevanje neredov, ceprav nas obrambni minister Tonin prepricuje, da gre za potrebe delovanja v mednarodnih misijah in operacijah, zlasti Kfor na Kosovu. (17) Ian King, How Covid-19 Will Change Us: Seven Lessons from the Most Consequential Pandemics in History, ( CSIS Center for Strategic International Studies, April 29, 2020) (18) Jimie Shea, NATO New Security Challanges, (Friends of Europe, 6.4.2020). (19) Erik Brattberg, Pandemija še nadalje zastruplja transatlantske odnose, (Carnegie Endovment for International Peace, 29.42020). Po financni krizi 2008 so se skupni evropski izdatki za obrambo zmanjšali za 24 milijard evrov, torej lahko po pandemiji objektivno pricakujemo še mnogo globlji padec. To bo zavezništvo postavilo na veliko preizkušnjo, ki lahko še zaostri transatlantske odnose, vsaj dokler bo na celu ZDA predsenik Donald Trump. Podobno Matthew Goodwin, COVID-19 Will Reshape Our Relationship with the State, Chatman House, 12 Maj 2020. (20) Stefanie Babst,The Coronavirus Pandemic Hits NATO, European Leadership Network 14.4.2020. Ocenjuje, da bodo štirje glavni izzivi, ki jih mora nasloviti nov strateški koncept zmanjšanje obrambnih proracunov, odsotnost jasne vodilne politicne figure v zavezništvu, nadaljnja erozija znotraj zavezniških odnosov ter zmanjšana bojna pripravljenost in sposobnost zaveznic in zavezništva v celoti. (21) Amelia Hadfield, NATO’s COVID-19 moment? (Encompass april 2020). (22) NATO News, april 2, 2020: Generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg na novinarski konferenci. (23) Elizabeth Brauw, The Corona Virus Shoud be NATO's Moment, (Defense One, 31.3.2020). (24) EU Global Strategy, 2016. (25) Tania La.ici, The role of armed forces in the fight against coronavirus, EPRS - European Parliamentary Research Service, May 2020. (26) ibid, V Italiji »Operazione Strade Sicure« s 7.000 vojaki, v Franciji »Operation Resillience« s 15.000 vojaki, v Španiji »Operation Balmis«, v kateri je sodelovalpo 57.000 vojakov. Tudi v drugih državah je neposredno angažirano veliko število vojakov. V Nemciji 32.000, Rominiji 14.000, Poljski 9.000, Avstriji 3.00, Hrvaški 500. Danska, Norveška, Švedska, Finska, Islandija so organizirale skupne namenske sile. (27) NATO News 31.3.2020. Generalni sekretar Nata Sven Stoltenberg je imenoval Skupino modrecev v sestavi: Tacan Ildem (Turcija), Greta Bossenmaier (Kanada), Anja Fincanard-Nielsen (Danska), Hubert Védrine (Francija), Thomas de Maizičre (Nemcija), Marta Dassu (Italija), Hema Verhagen (Nizozemska), Anna Fotyga (Poljska),John Bew (V.Britanija) ter Wess Mitchell (ZDA).