0 metodi nemškega jezika v slovenski ljudski šoli. Bolje ko bodemo nernški jezik iz naših šol preganjali, bolje moramo njegovo metodo izboljševali. ge raotto, ki smo ga postavili temu spisu na čelo, utegne čitatelja motiti. Vsaj že na prvi pogled vidi, da smo si sami s svojimi načeli v protislovji, vsaj na videz. Nemščino hočerao še na dalje iz naših slovenskih ljudskih šol preganjati, vendar pa še govoriti o metodi tega jezika ravno v tistih zavodih, iz katerih bi jo radi več ali manj popolnoina iztrebili. Vse to je res. Tuj jezik ne spada v ljudske šole. 0 tem so si vsi pedagogi edini. Najveci pedanti na pedagogiškem polji so celo zoper vsak jezikovni nauk pri otrocih, n. pr. Rousseu ga sraatra, da je brez namena. Nemški pedagogi pao priporočujejo marljivo učenje jezika, toda vselej mislijo le na raaterinščino. Nikdar jim ne pride na raisel, da bi že v ljudski šoli zagovarjali in priporočevali učenje tujega, nematerinskega jezika. V dolgi vrsti nemških pedagogov je le izjeraa šolnik, kateri ne bi se naravnost zoper tako početje oglašal. Še manjše je število tistih, ki nekoliko omenjajo metodo tujega jezika za slučaj, če se ta vendar le še uči. Večjo *) Tako je prav! Uredn. odjenljivost kažejo v tem obziru slovanski vzgojni pisatelji. To kaže, da so imeli Slovani od nekdaj več talenta za učenje jezika sosednega naroda, in pa. da so morebiti drugih jezikov bolje potrebovali. Zavoljo tega so na pravem mestu odločili prostor tudi tujemu jeziku. Slavni Komensky nieiii, da bi bil čas za tako učenje takrat, kedar otrok že dovrši ljudsko šolo in predno stopi v latinske šole, t. j. v 10., 11. ali 12. letu. Še dalje gre v svoji odjenljivosti prvi slovenski pedagog, Ant. Slomšek, ki dovoli nemščini prostor že v ljudski šoli, toda le v tistem srnislu, kakor Komensky, kajti pravi: ,,Nemščina bodi šolske omike navržek." S tem je hotel reči: Kedar se je otrok vseh naukov ljudske šole že naučil, naj se vadi še nemščine. Na podlagi teh veljavnih izrekov, na podlagi šolskega in učnega reda od 20 vel srpana 1870, ki le o materinskem jeziku določila podaja, ni torej prostora za nernščino ali laščino v slovenskih Ijudskih šolah. Zavoljo tega je na Kranjskem in Primorskem (?) v enorazrednicah ni, zavoljo tega je v teh deželah na mnogih dvo- in trorazrednih šolah le neobvezen predmet; baš radi tega preganjajo razni faktorji nemščino še iz slovenskih šol tudi na Štajerskem in Koroškern. To iztirjevanje naj le dalje trpi, to delo sinerao tudi slovenski učitelji pospeševati; zato ker pri tera pomagamo izvrševati temeljni § 19. in najvažnejši ukaz naučnega ministerstva, t. j. šolski in učni red. Koliko časa naj se to ne baš prijetno delo vrši ? Dokler se nemščina v nobeni slovenski ljudski šoli pri nobenem predmetu kot učni jezik rabila ne bo in dokler se v enorazrednicah slovenskih nobena nemška beseda slišala ne bo. Kot neobligaten učni predmet pa naj nemščina ostane še veliko veliko let v tro- čvetero- in peterorazrednih ljudskih šolah po Slovenskera. Nemščina bode imela nainreč zmirom toliko važnosti za Slovence, da jej bode še dolgo na teh učilnicah za nekatere učence odločen dostojen prostor, katerega bodo terjali slovenski domoljubi sami za svoje brihtne otroke, če bi tudi šolske gosposke učenje tega predmeta kdaj več ne pospeševale, kar se pa itak ni bati. Kedar se bodo pedagogiški nazori torej v tem sinislu razbistrili in razjasnili, prepuščeno bode vse učenje tega jezika slovenskim šolnikom, da bodo glede metode pravo ukrenili. Cas jim ne bode tako velik odmerjen, kajti nemščina bode vendar le navržek ostala. Pred vsein jim bode določiti dobo, s katero bode začeti uoenje nematerinskega jezika. V tej zadevi bodo pač učiteljem in šolskim gosposkam vodila nazori slavnih pedagogov. Komenskega, ki pred 10., 11., 12. letorn tega ne dopušča, smo že oinenjali. Poslušajrao še druge veljake: Vsi se pač v tem strinjajo, da se raora otrok prej materinskega jezika naučiti, predno prične s tujščino. Nemški vzgojitelj Waitz n. pr. pravi: ,,Die erste Bedingung ist die, dass das Kind keine fremde Sprache friiher erlerne, als es sich die Muttersprache 18* nicht allein gedachtnismassig, sondern auch gemiiihlich angeeignet hat, d. i. seine Gemiithszustande mit einiger Sicherheit selbstandig in ihr auszudriicken vermag." Pred vsem kaže torej 4, 5 ali 6 let otroka v materinščini dobro učiti in naučiti v smislu Komenskega, ki pravi, da drug jezik pred materinskim učiti, je toliko, kakor otroka jahati uciti, predno hoditi zna. — Iz tega razvidimo, da se bodemo z ozirom na to, da smo do zdaj po nekod z neinščino že v 3., 2. ali celo v 1. šolskem letu začenjali, precej pozno tega predmeta lotili. Zato raoramo pa najboljšo metodo zasledovati. Ako bi otroci brati in pisati ne znali in ako bi jim to v nernščini ne koristilo, začel naj bi učitelj kar po nemško ž njimi govoriti. Vsaj ob jezikovnih mejab delajo Slovenci še dandenašnji enako, ko pošiljajo svoje sinove k nemškim sosedora za par let v službo, da se ondi nemščine privadijo. Pa vsaj je tak način učenja tujih jezikov celo Komensky priporočal. Vjema se pa ta metoda tudi z načeli glavnih pedagogov. N. pr. že Quintilianus je rekel: »Lang und schwierig ist der Weg durch Regeln, kurz und wirksam durch Beispiele". Isto misel je izrazil Roger Ascham, rekoč: ,,Beispiele sind die beste Lehrmetode", ali Komensky: ,,Jede Sprache ist mehr durch den Gebrauch zu lernen, als durch Regeln." Ge se bode učitelj po teh zlatih pravilih ravnal, treba mu bode torej veliko govoriti o uzornih, kratkih nemških stavkih. To metodo mnogi prav toplo priporočajo, in res ni tako, da ne bi se na njo oziralo, kajti še drugi pedagogi jo toplo zagovarjajo. Heusinger pravi: »Jede fremde Sprache konnen die Kinder durch ungezwungene Ubung im Sprechen derselben erlernen", in zoper pravila, katera pa vendar Wackernagl zagovarja, izražuje se tudi Grafe z besedami: ,,der Sprachunterricht in der Volksschule ist um so besser, je vveniger Regeln gebraucht werden". Iz takih in enakih izrekov učenih mož in iz lastne izkušnje na šolskem polji pride človek do prepričanja, da v ljudski šoli res ni pravo mesto, da bi se razpravljalo veliko slovniških pravil, zlasti na onih šolah ne, katere le malo za višje šole pripravljajo, in tudi na onih ne, kjer se nijeden otrok nemščine ne uči. Kjer je pa nemšcina učni predmet, ondi naj se pa vsaj slovenska slovnica marljivo uči; kajti to bodo kaj dobro potrebovali otroci, kedar se bodo učili nemščine, pri katerem predraetu tudi ne priporočujemo, da bi se učilo veliko pravil, raarveč le veliko nemških besed in nemških stavkov. Opuste pa naj se zlasti ona pravila, katera se v obeh jezikih enako glase. Slovniška pravila naj se torej večinoraa pri učenji nemškega jezika opuste, in sicer navajajo naj se ne v slovenskem, še manje pa v nemškem jeziku, katerega otroci še ne umo. Uči naj se namreč tuji jezik kljubu temu, da se otroci že precej od začetka v njem po malem besede in stavke izgovarjati vadijo, vendar le na podlagi materinskega jezika, kakor uei Lindner po Quintilianu, ko pravi: ,,Es ist eine in unserer padagogischer Zeit kavim begreifliche Verleugnung des Princips der Naturgemassheit, wenn wir horen, dass der Sprachunterricht nicht auf Grund der Muttersprache ertheilt wird." Ge se torej po tem, tudi od drugih izkušenih pedagogov potrjenem pravilu ravnamo, nam se pri nemškem poduku nikakor ni treba slovenščine ogibati, skoro da ravno nasprotno delati, t. j. slovenščino pri nemščini marljivo rabiti. Vsako besedo, vsak stavek, ki ga v nemškera povemo, prestaviti ga nam je koj na slovensko. Ali pa misel, katero naj nam učenec v nemščini pove, izraziti je učitelju prej v slovenščini. Od tega pravila smerao le tedaj izjemo narediti, ako govorimo v tujem jeziku o konkretnih predmetih, zlasti o takih stvareh, katere iraa otrok pred očmi, n. pr. šolske reči lehko učitelj tudi v nemškem jeziku nasteva in opisuje kmalu v početku tega poduka. „0 abstraktnih predmetih pa nikakor ne kaže, da bi se učitelj tujega jezika razgovarjal s temi otrokom še malo razumljivimi nematerinskimi besedami", pravi pedagog Hensinger. Vse drugo je, če ucitelj govori o precej znanih receh. Ze na srednji stopinji nemškega poduka sme učitelj v nemškem jeziku povedati povest, katero so otroci v slovenskem jeziku že slišali ali celo na pamet povedali. Na srednji stopinji tega predmeta smejo otroci tudi to v neraškem jeziku brati in pisati, kar so v slovenskem že tudi enkrat storili. Tako postopanje se bode vjemalo z besedarai slavnega Komenskega, ki pravi: ,,Dies (t. j. učenje tujega jezika) wird sich sehr gut ausflihren lassen, wenn die Schiiler die Biicher der Volksschule, die ihnen dem Stoffe nach bereits bekannt sind, in derselben neuen Sprache lesen, schreiben, dem Gedachtnisse einpragen." (Konec prih.) Ivan Lapajne.