6 Vrhniški razgledi MARIJA OBLAK ČARNI OB 18. ŠTEVILKI VRHNIŠKIH RAZGLEDOV Leto 2017 je bilo leto dveh pomembnih jubilejev, 100 let ko je bila maja 1917 po- dana Majniška deklaracije v dunajskem parlamentu in 160 let od otvoritve Južne železnice julija 1857 v Trstu. Posvečena sta jima uvodna članka v 18. številki Vrhniških razgledov, ki je pred nami. V prispevku Minilo je 100 let od Majniške deklaracije Olga Pivk piše o izjavi, ki so jo 30. maja 1917 podali na zasedanju dr- žavnega zbora na Dunaju slovenski držav- nozborski poslanci , ki so se združili s hr- vaškimi iz Istre in Dalmacije v Jugoslovan- ski klub z dr. Antonom Korošcem na čelu. Zahtevali so združitev vseh južnih Slova- nov na ozemlju habsburške monarhije v samostojno državno telo, brez nadvlade drugih narodov in pod dinastijo Habsbur- žanov. Naraščala je zaskrbljenost o usodi Slovencev, ki se je povečala leta 1915 ob pristopu Italije v vojno na strani Antante, za kar ji je ta obljubila velik del dalmatin- ske obale ter slovenskih in hrvaških oze- melj. Vse več je bilo zahtev po končanju vojne. Majniška deklaracija je spodbudila široko deklaracijsko gibanje in množično zbiranje podpisov deklet in žena v njeno podporo. Na cvetno nedeljo 26 marca 1918 so izročile dr. Korošcu pole s preko 200 000 podpisi. Zborovanja in zbiranje podpisov se je nadaljevalo. Na veliko deklaracijsko zborovanje junija 1918 na Vrhniki je prišel tudi dr. Korošec. Sledi prispevek Marije Oblak Čarni Dva jubileja Južne železnice. 160 let Južne že- leznice in 70 let nove proge Preserje Borov- nica, ki je nadomestila med vojno porušen borovniški viadukt. Prispevek obravnava začetke načrtovanja in gradnje Južne žele- znice, v poznejšem času, zlasti v času dru- ge svetovne vojne in neposredno po njej, pa podrobneje le del v Borovnici in njeni šir- ši soseščini. Južno železnico, ki je peljala od Dunaja skozi Maribor, Celje, Ljublja- no, Sežano do Trsta so pričeli graditi leta 1842. Gradnja prek slovenskega ozemlja,je potekala v treh fazah. Iz Gradca v Celje je prvič pripeljal vlak 2. junija 1846, v Ljublja- no, kjer je bila zaključena druga faza ,16. septembra 1849. Tretja faza do Trsta je bila zgrajena 27. julija 1857. Od Ljubljane je bila proga speljana po južni strani Ljubljanskega barja do Preserja, kjer se je začela vzpenjati proti Borovnici in je po viaduktu preko Borovniške doline do- segla valovit kraški teren. V velikem loku je obšla Vrhniko in izkoristila najzložnejši prehod med Raskovcem in Strmico proti logaškemu polju, kot pred pol stoletja zgra- jena tržaška cesta. To je prekoračila s 103 m dolgim in 28 m visokim viaduktom s sed- mimi oboki. Most je dobil ime po graditelju, italijanskem inženirju Stampettu. Dvoetažni borovniški viadukt , visok 38 m in dolg 561 m, zgrajen v loku čez borovni- ško dolino, je bil dolga desetletja največji zidan most v Srednji Evropi. Z njim je bilo v 7 MUZEJSKO DRUŠTVO VRHNIKA veliki meri povezano dogajanje v Borovni- ci in širši soseščini, zlasti v drugi svetovni vojni. Za oba okupatorja, tako za Italijane, kot za Nemce je bila Južna železnica ži- vljenjskega pomena. Rušila jo je na umiku že bivša Jugoslovanska vojska, med vojno pa partizanske enote in zavezniško letal- stvo, ki ga je decembra 1944 v velikem delu porušilo. Nemci so leta 1945 pred koncem vojne zgradili obvozno progo, a je zaradi konca vojne niso več uporabili. Nemška proga s strmimi vzponi za redni promet ni bila primerna. Jugoslovanske železnice so jo po osvoboditvi uporabile le za zasilno povezavo z Reko in Trstom v času, ko so gradili 11,3 km dolgo novo progo. Ta se v Preserju odcepi od stare Južne železnice, teče nato po ravnini ob robu barja do Bo- rovnice in jo v dolgem loku obvozi. Vzpe- njati se začne od nove železniške postaje proti stari in doseže največji naklon 11%0. Pri stari postaji pa se priključi na obstoječo progo proti Verdu. Z otvoritvijo te proge od Preserja do Borovnice 21. decembra 1947 je bila ponovno vzpostavljena normalna žele- zniška povezava s Trstom. Ta sedemdese- tletnica je drugi jubilej Južne železnice. V naslednjem prispevku Gostilničarska zadruga (združenje) na Vrhniki avtorica Tatjana Hojan na podlagi poročil v časopi- sih Gostilničar in Gostilničarski vestnik na kratko oriše organiziranost gostinstva na Vrhniki v sredini prve polovice 20. stoletja. Veliko število gostiln na Vrhniki – leta 1913 jih je bilo 22, leta 1922 le tri manj – kaže, da se je z razvojem avtomobilizma obeta- la oživitev cestnega prometa. Leta 1912 so ustanovili gostilničarsko zadrugo – od leta 1933 združenje, ki je med drugim skrbe- la tudi za izobraževanje zaposlenih v go- stinstvu. Leta 1934 je vrhniško združenje gostilničarskih podjetij prvo od podjetij v Dravski banovini, organiziralo servirni te- čaj, namenjen spoznavanju gostilničarske obrti, prometu s tujci in praktičnemu pou- ku o pogrinjanju miz in postrežbi. Nasle- dnji servirni tečaj je bil leta 1938. Tatjana Hojan nadaljuje s prispevki o vrh- niških učiteljih. Predstavi Ano Pleško, Ma- rijo Jurjevčič, Ivano Dekleva, Olgo Horvat in Pavlo Kosmač Bricelj. Ana Pleško (1880 - 1920), vnukinja vrhniškega župana Petra Lenassija, je na Vrhniki poučevala od leta 1906 do smrti. Marija Jurjevčič (1886 – 1961) je bila od 1909 d0 1919 učiteljica in šolska upraviteljica v Ligojni, nato dve leti začasna voditeljica šole v Črnečah pri Dra- vogradu, ko se je vrnila v Ligojno. Leta 1924 je bila premeščena na dekliško šolo v Celju. Po okupaciji so jo Nemci preselili v Srbijo. Septembra 1941 se je vrnila v Ljubljano in po odloku Visokega komisarja za Ljubljan- sko pokrajino nastopila službo na Vrhniki. Od maja 1945 do upokojitve leta 1946 pa je učila v Ligojni. Olga Horvat (1896 – 1987) je začela svojo učiteljsko pot na Vrhni- ki, kjer je učila v letih 1919 do 1925, ko je bila premeščena v Trbovlje. Ivana Dekleva (1895 – 1967) je poučevala na Vrhniki od septembra 1927 do oktobra 1945 in od sept 1946 do septembra 1947. Pavla Kosmač Bri- celj (1901 – 1947) je prišla na Vrhniko maja 1925 in tu učila do 1931, ko je poklic zaradi poroke opustila. Janko Jarc v prispevku Jože Furlan (1904 – 1986) varilski strokovnjak in inovator predstavi njegovo življenje in delo. Jože Furlan, strojni tehnik, se je takoj po šoli preusmeril na področje elektrotehnike. Po izpopolnjevanju v tujini in krajši zaposli- tvi v Kranjskih deželnih elektrarnah, je v Črnučah odprl svojo delavnico. Dolgoletna želja, da bi stopil na samostojno inovator- sko pot, se mu je začela uresničevati. Leta 1936 je prijavil svoj prvi patent za električ- ni varilni transformator. Širjenje podjetja je preprečila okupacija, ko so ga Nemci zaradi sodelovanja z narodnoosvobodilnim giba- njem zaprli. Po vojni pa so ga ovirale priva- 8 Vrhniški razgledi tnemu podjetništvu nenaklonjene razmere. Vztrajal je, širil svoje podjetje in nadaljeval z raziskovalnim delom. V povezavi z njego- vim podjetjem so nastali Varstroj v Lenda- vi, Elma, podjetje Idek v Kočevju. S svoji- mi izdelki je uspešno sodeloval na velikih mednarodnih razstavah. Bil je zaslužni, kasneje tudi častni član Društva za varilno tehniko. Prejel je državno odlikovanje Red dela z zlatim vencem. Ves čas je ohranjal dobre stike s svojimi brati in sestrama in ro- dnim Verdom. Danes se vrača v domači kraj s svojimi deli, ki se zbirajo v Tehniškem muzeju v Bistri. Nataša Oblak Japelj je pripravila intervju s Tonetom Rožmancem (roj. 1940), ki je vo- dil Vzdrževalne službe v Industriji usnja Vrhnika. Sogovornik je začel pogovor z za- nimivimi spomini iz svojih deških let, ko je , takoj po vojni, ko so tovarno gradili, nosil svojemu očetu v tovarno malico in opazoval dogajanje na gradbišču. Nato je opisal svojo pot šolanja od vajenca, strojnega ključavni- čarja in strojnega tehnika do referenta za rezervne dele in vodje vzdrževalnih služb v IUV. Opisal je delo povezano z vzdrževa- njem strojev in opreme, iskanje in prilaga- janje prostorov in način dela zaradi hitrega razvoja usnjarske tehnologije. Predstavil je organizacijo vzdrževalnih služb, kateri oddelki so jih sestavljali, koliko je bilo za- poslenih in kakšni profili so bili potrebni. Janez Žitko je v prispevku Vrhniške znač- ke II pripravil popis značke iz zasebnih zbirk, najdenih po objavi prvega popisa leta 2012 (Vrhniški razgledi 13) in popis bojnih oz. spominskih znakov, ki jih je podelila Slovenska vojska po osamosvojitvi zaslu- žnim članom svojih enot. Polona Zalokar, Podlipska dolina. Hiše se spreminjajo, sledovi ostajajo. Delo je nastalo ob razstavi ob 750. obletnici prve omembe kraja. Avtorica je podala izčrpen pregled zgodovine Podlipske doline in nato predstavila hiše in njihove prebivalce. V Podlipsko dolino se poleg Podlipe (52 hiš), ki je del vrhniške občine, vključujejo pre- bivalci dela Smrečja (15 hiš) iz občine Do- brova – Polhov Gradec, krajani zaselka Pod- pesek (3 hiše) iz naselja Rovte v sosednji občini Logatec in Kozikova hiša v Horjulski občini. Hiše so predstavljene z domačimi hišnimi imeni. Sledi prispevek Podatki o prebivalcih Pod- lipske doline v letih 1790-1970, ki jih je zbral Janez Žitko iz rojstnih, poročnih in mrliških matičnih knjig ter iz Statusov ani- marum (Popis duš) v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani. Ob razstavi: Le klekljaj, dekle klekljaj ob 100. Obletnici rojstva klekljarice Julke Fortuna (1916-1999) je avtorica razstave Katarina Oblak Brown pripravila prispe- vek o težkem, a plodovitem življenju Julke Gantar Fortuna. V uvodu je zapisala, da si je»z vsestransko aktivnostjo in sposobno- stjo, brez kakršne koli poklicne izobrazbe, izklesala neizbrisen spomin. Uveljavila se je kot klekljarica, pesnica, kronistka in ka- sneje še kot pobudnica obnove Lurške Ma- rije v Dolini pri Lipici.« Gašper Tominc je pripravil Vrhniško kro- niko za leto 2017. Katarina Oblak Brown je pripravila Po- ročilo o delu Muzejskega društva v letu 2017. Ob izidu tega zbornika že pričakujemo naslednjega, posvečenega Cankarjevemu letu! Vsem, ki so prispevali k njegovi pri- pravi in izidu se iskreno zahvaljujem. Marija Oblak Čarni, urednica Na Vrhniki, septembra 2018