------ 211 ------ Novičar iz domačih in ptujih dežel. Na Laškem se je začela vojska. Leta 1859. so bili Talijani srečni 24. junija v boji pri Solferinu; misle, da jim bode sreča zopet tako mila kakor pred 7 leti, pričeli so v spomin onega dneva tudi zdaj 24. dne t. m. vojsko, — al spodletelo jim je. Iz pisma, ki ga zdolej naznanimo, se vidi, da je laški vojskovodja Lamarmora v pismu od 20. dne t. m. napovedal naši armadi vojsko v 3 dneh. In blizo tako je tudi bilo. Iz Ver one je4 že 23. dne t. m. od vojskovodja naše armade došla novica, da so sovražnikove čete tisti dan po polnoči, 12 ur pred pretekom napovedanega obroka, na več mestih udarile čez reko Minčio (ki meji našo Italijo), druge sovražnikove čete pa so tudi isti dan prestopile d olj ni Pad. In 24. dne t. m. ob 10. uri ponoči je nadvojvoda Al-brecht iz glavnega stana v Zerbari že poslal sledečo naznanilo: Naša vojska je danes zjutraj prav zgodaj planila iz zašancanega tabora pri Veroni in je posedla vse višave St. Avguština, Sone in Sommekampagne, na ktere se ni še vlegel sovražnik, in je, okrenivši se proti jugu, napadla talijansko armado. Po hudi bitki in veliki zgubi je naša armada na vseh straneh sovražnika nazaj potisnila. Naposled smo z naskokom vzeli višavo Kustoca (Custozza) imenovano, in zato imenujem prvi ta boj ,,boj pri Kustoci." Vsa krdela borila so se z nenavadno hrabrostjo; zajeli smo mnogo topov in vjeli okoli 2000 talijanskih vojakov. — Iz tega kratkega naznanila se vidi, da je pri Kustoci bila krvava bitka. Koliko jih je smrt storilo na sovražnikovi strani, koliko na naši, koliko jih je tu, koliko tam ranjenih: to vse se danes še ne ve. Ker talijanska armada ni nic opravila , se je čez Minčio zopet umaknila nazaj. Ce tudi se je morebiti v tej bitvi prelilo mnogo krvi na naši strani, veliko veliko vredna je naši armadi že ta zavest, da je vojsko začela s zmago. — Kaj dela Gari-baldi s svojimi prostovoljci in kaj namerava, še nikjer ni duha ne sluha, ker to, kar „Moniteur" pripoveduje, da bode predrl skozi Tirole in bavarski armadi nagajal, precej je neverjetno. Toliko iz bojišča na jugu. — Naj zdaj še povemo , kaj se je na laški strani godilo pred začetkom vojske: Tudi kralj talijanski je, kakor je drugej navada, razposlal svojemu narodu razglas, kterega s tem začenja, da pravi, da je minulo 7 let, ko je Avstrija na laške države udarila. „Jez sem zgrabil orožje, da branim prestol, slobodo svojega naroda, čast in ime talijansko, in se borim za pravo naroda talijanskega. Zmaga se je nagnila na stran pravične stvari, tako , da smo skor celo Italijo rešili; al vikši razlogi so nam branili, da nismo oslobodenja dovršili do konca. Ena najplemenitejših dežel ostala je v rokah Avstrije. Vendar nismo iznova hotli begati sveta. Začeli smo notranja dela dovrševati, javnemu blagru izvore odperati itd. Al Avstrija se je iznenade na naši granici začela jačiti in žugati nam z neprijateljskim obnašanjem. Na to nepravično izazvanje odgovarjam zdaj s tem, da vnovič primem za orožje, a vi ste dali lep izgled, da ste tako hitro in tako navdušeno prihiteli v vrste armade in krdela prostovoljna." Potem pripoveduje razglas, da bi bila Italija rada šla v vladarski zbor, al da ga Avstrija ni hotla, in potem sklepa tako-le: „Ta-lijani! Vlado države izročujem kraljeviču Karignanu in primem za meč od Goita, Pastrenga, Palestra in sv. Martino. Duša mi pravi, da bodem izpolnil, kar sem prisegel na grobu svojega velikodušnega očeta. Se enkrat hočem biti prvi vojak talijanske samostojnostilu ¦—• ------ 212 ------ General Lamarmora je iz Kremone nadvojvodu Al-brechtu, vojskovodju nase armade na Laškem, 20. dne t. m. napovedal vojsko tako-le: Mnogo stoletij je avstrijsko cesarstvo krivo razcepljenja, sužnosti, duševnih in materijalnih nadlog na Laškem. Danes je narod sestavljen; Avstrija ga ne priznava, ker ne neha tlačiti našo najplemenitejšo pokrajino, in iz nje zidati veliki tabor, da se našemu obstanku grozi. Vsi nasveti vlad nič niso pomagali; zato se je vzdignila zdaj vsa dežela itd. Vojska se začne o 3 dneh — piše laški vojskovodja dalje — ako bi pa ta obrok nadvojvodu ne bil po volji, naj mu da to na znanje. —Iz severnega bojišča nimamo še nič povedati o vojski s Prusom (Prajzom). Pruska armada se razprostira brez nasprotovanja po Saksonii, Hanoveranskem itd., in je poslednji čas tudi na več krajih predrla čez mejo češko (pemsko) (bere se, da v reichenberškem okraji stoji 60.000 Prusov), al tudi to ji je bilo lahko , ker se ji dosihmal nikjer ni nobeden zoperstavljal. Pa kako je to, da vojskovodja Benedek odlašča boj tako dolgo in dopušča Prusom, da rogovilijo tako predrzdno povsod? Odgovor na to ni težak, kakor dunajski „Militar-Ztg" pravi. Moder vojskovodja mora čakati, da so združene vse sile, ki imajo udariti na sovražnika; al srednje nemške države niso do zadnje ure verjele, da bode vojska, in južno-nemške države so bile tako osupnjene po napovedani vojski, da še toliko niso bile v stanu, da bi se bile same branile! Kadar pa bojo vsi nemški zavezniki na boj pripravljeni in drug z drugim v zvezi, takrat se bo začel krvavi boj in brž ko ne na pruskem Slezkem. — Tudi kralj pruski Vi le 1 m je (18. dne t. m.) k svojemu narodu pred vojsko govoril. V tem manifestu razlaga na dolgo in široko, da Avstrija od nekdaj dela na to, da bi ponižala Prusko. Kar je Pruski na korist, je Avstrii na škodo — to je hudobna beseda avstrijska. Pruski kralj ne more trpeti tacega zasramovanja naroda svojega. Potem se sklicuje na leto 1813 itd., odvrača od sebe vso krivdo hude vojske, ki utegne priti, in sklepa svoj razglas: „Molimo Vsemogočnega, v čegar rokah je osoda narodov in sreča vojske, da nam blagoslovi orožje naše." S tem manifestom je bil ob enem izdan razglas, da 27. dan t. m. je občni m olitvini dan za vso Prusko. — Kdor to bere in ve, kako je pruska vlada medla štreno, se čuditi mora, da nemške kulturonosne države ni sram, pohlepnost zakrivati s tolikim nepoštenjem! — Pariški časnik „Presse" za gotovo trdi, da car ruski je na pismo Napoleonovo odgovoril, da tudi Rusija bode le pazljivo gledala, kaj se godi na bojišču; al če stopi francozka armada na bojišče, tadaj stopi tudi ruska. In kakor „Czas" pripoveduje, daste si ruska in avstrijska vlada vsaki dan prijazniše. — V kteri koli list pogledamo, povsod vidimo, da deputacija hrvaška v Peštu ni nič opravila in da vsi poslanci so nevoljni zapustili magjarske gospode, kteri ničesa niso pozabili in ničesa se naučili. „Zukunft" celo pravi, da bi se moglo o obnašanji nekega magjarskega prvaka kaj povedati, kar dalječ dalječ sega čez meje neparlamentarnega življenja. Ko je deputacija zapustila Pest, se je podala na Dunaj pred kralja, ter Njih Veličanstvo prosila, naj bi se kmali sklical deželni zbor, da deputacija njemu naznani , kaj je delala 3 mesece v Peštu, a zakaj da je bil njen razgovor brez vspeha. Njih Veličanstvo je pre-prijazno sprejelo deputacijo, al zbor se bode sklical — o ugodnem času. — Sliši se tudi, da se bode peštanski deželni zbor razpustil za nekoliko časa, in res brez škode. „Srbobran" pravi po pravici, da je res že vsemu svetu dolgočasen magjarski deželni zbor, ki že 6 me- secev vkup sedi, pa še nič ni opravil ne o zadevah avstrijskih v obče, ne o zadevah druzih narodov, ki s& prištevajo kroni ogerski. Samo bahanje ne velja nič; ako „Magjar Vilag" koledva dunajski vladi, koliko se mora Ogerska Avstrii žrtovati v sedanji vojski, naj bi saj pomislil, da izmed 170.000 vojakov, ki jih da Ogerska, je Magjarov le 70.000, - 100.000 jih je, ki niso Magjari, ampak drugi narodi.