Za poduk in kratek čas. Celje. (Zgodovinska crtica). (Dalje,) II. Ko ao došli Sloveaci, takrat še pagaai, v te kraje, preaehalo je krščaastvo tod. Ceijako meato je sicer že prej, v dobi preseljevanja narodov, bilo od raznih, tu mimo se valečih narodov zelo razrašeao, tako da ga v sredajem veku aahajamo bolje podobnega razvalini, aego mestaemu človeškemu bivališSu. Veadar se je pa v dobi Karola Velikega ia prej že cel spodaji Stajer imeaoval po celjskem meatu, vsaj pisatelj Paulus Diacoaus piše, da sta si bila dva farlanska vojevoda podvrgla slovaaako deželo ,,Zellia" (Celjsko), kar ae more drazega pomeniti, kakor Celjsko ^okolico, Saviajsko doliao ali splob sloveaski Štajer. Skoro 200 let so ostali Sloveaci še v svojih sedaajih sedežih pagaai, kajti krščaaski škofje, navadao ae zmožni sloveaakega jezika, so iraeli svoje sedeže v oddaljeaem Ogleji ia Solaogradu, od koder aiso mogli tako lebko za razširjevaaje sv. vere med Sloveaci delovati. Veadar je (po aezaaesljivi pripovedki) že prvi solaograški škof sv. Rupert umrl 1. 718) sam došel 1. 698 iz Solnograda v Celje, kjer je na čast av. Maksimilijaau uataaovil cerkev; veadar se pa od te prvotae cerkve ne nabaja aikakoršaih ostaakov več, kajti sedaaja je postavljena aa razvaliaah rimskega poslopja, kar dokazuje že to, da 80 n. pr. še 1. 1846 tu izkopali aekatere riraske kameae. Do verjega pomena je došlo Celje še le z jako imeaitaimi celjskimi grofi, o katerih meraaio nekoliko povedati, predao se dalje o druzih dogodkib razgovarjamo. V 12. stoletji 80 še živeli v Saviajski dolini mogočai gospodje Saaeški, tako imenovaai po svojem rodoviaskem gradn Sanek, ki ae še daa danes kot razvalina eno uro od Braslovč vidi. Imeaovali so se ti svobodni goapodje tudi Lengeaberški plemenitniki, ker 80 imeli tudi Leageaberg ali Leraberg pri Dobrai. Celjski grad (stari) ia celjsko mesto sta bila pa prvotao v rokah Heiaburških grofov, ki so tudi silao bogati in mogočai bili. Svobodai gospod Ulrik Saaeški pa se poroči z edino hčerjo grofa Heiaburškega Katariao, 1, 1322, ia je tako podedoval po poalednji velika posestva, ki so jih ti imeli ob Savinji, Savi ia v Šalski doliai. Veadar se je Ulrikov sin, Friderik Saneški še z orožjera v roci za razaa poseatva bojevati moral (v letih 1332, 1335, 134 i) z drugimi sorodaiki Heiaburških grofov, ki so tudi po njih,ovem premožeaji hrepeaeli. Po srečao prestalih bojih si je silao obogateli Friderik Saaeški stalao v Celji izbral svoj sedež in takratni Bemški cesar Ljadovik Bavarski podelil mu je grofovaki staa (1. 1341); tako so se prejšaji svobodni gospodje Saaeski zdaj Celjski grofi zvali. Za avoj grb so si izvolili grb svojib prednikov, Heiaburških grofov, aamreč 3 zlate zvezde v zeleaem polji. Moč in veljava Celjskih grofov je hitro rastla. Oai 80 zaali modro aporabiti vse razmere ia okoliščiae v svojo koriat ia imeli tudi arečo pri svojih podjetjih. Cesar Karol IV. potrdil jim je njibovo, od svojega predaika jim podeljeao grofovako plemstvo ia določil meje ajibovim poseetvom, ki so bila aajvečja na spodnjem Štajeru. Veljava Celjskih grofov je po svetu kmalu tako zaslovela, da so aajmogočaejše osebe knježjega rodu v tisti dobi rade delale ž ajimi rodbinske zveze. Tako se je bil že sia Saaeškega Ulrika I.. Viljelm I., poročil z Ano, hčerjo poljskega kralja Kasimira. Celjski grof Herman II., ki se je v turški vojski 1. 1396 (aesrečaa bitka pri Nikopolji) silao odlikoval ia s avojo drzovito hrabroatjo rešil tarške sužnosti celo takrataega nemškega cesarja Zigo (Sigismunda), dal je avojo hčer Barbaro, jako prepirljivo žensko, ravao omeajeaemu cesarja v zakon (1. 140*). Starejša sestra pa je imela goriškega grofa Hearika IV., druga bogatega ogerskega Ladislava Gara Oče Hermaa II. sam, ki je bil a takratnimi vojevodi avstrijskimi v jako prijateljski zvezi (Albreht III. ia Leopold III. sta ga 1. 1372 v Celji obiskala), je bil sam kraljevske krvi, kajti mati ajegova je bila l;osniškega kralja bči, a svojo nečakinjo je dal Herman II. poljskema kralju Vladislavu v soprago, V roda so bili Celjski grofi tudi z Orteaburškimi grofi na Koroškem. Ko so ti zamrli (1420), podedovali so Celjski tudi njib obširaa posestva po Koroškem ia Kraajskem. Postali so na ta aačia silno bogati jn imeli 80 aad 70 graščin, mest ia trgov po Štajerskem, Koroškem, Kranjakem, Ogerskem, Hrvatskem, na doleajem in gorenjem Avstrijskem. Naalov so si dali po avojih glavnih graščinah, namreč: ,,Grofje Celjaki, Orteaburški in Zagorski". (Zagorski, t. j. Zagorje aa Hrvatskem). (Dalje prihodajič.) Smešnica 40. Celjski nemčurji lažejo, ka slovenski kmet neče slovenskega uradovaaja, ker tnkaj ae ume alovenskib besed, le nemške so mu baje^ amljive. Nedavao pa je trd Nemec gorajega Štajera stal pred sodaijo v . . . . Prebere se mu nemška zatožba. Vprašajo, če je razumel. Nemec odgovori: ,,na i bon niks verstoadea" t. j. niaem razumel. Tako tedaj. 8edaj uže Nemci ne umejo nemški pač pa alovenski kmet. Pojte se solit nemčurski čuki.