Lojze Zupanc
Tri ribniške za dobro voljo
1. Lončeni top
Ribničani in sosednji Kočevarji se nikoli niso prav dobro razumeli med seboj. To je najbrž vedela in s tem že pri ustvarjenju sveta ra-čunala celo božja previdnost, ker je med kočevsko deželico in Rib-niško dolino postavila hribček, ki loči oba sovražna tabora. Ta hrib-ček se imenuje Jasnica.
Ko pa so pričeli Ribničani s krošnjami hoditi po svetu in si slu-žiti lepe denarce, so rekli Kočevar-ji: »Mi tudi!« In so si tudi oni opr-tili krošnje ter hajdi z njimi po svetu s trebuhom za kruhom.
Ta konkurenca pa Ribničanom ni bila všeč. Sklical je torej župan Ur-ban občinsko sejo in povabil nanjo vse možake iz ribniške doline. Po-tlej so tamkaj napravili cel bojni načrt. V pečeh, kjer pečejo glinaste piskre, latvice in konjičke na pisko, so si ribniški niožaki spekli glina-ste puške. In so si jih zadeli na junaška ramena, si jih nabasali s fižolom in pričakovali na Jasnici Kočevarje, ki so se s krošnjo napo-tili po širokem svetu.
Vnela se je bitka, gromozanska bitka! Ribničani so streljali fižol iz svojih pušk in divje gledali in ren-čali, da bi neljubo konkurenco v beg nagnali. Toda fižolčki niso okrogli kakor krogle! Nič čudnega torej, če so Kočevarji končno na-kresali Ribničane in jih napodili...
»Ne, tako ne bo šlo,« so potlej dejali in se znova zbrali na skupen posvet. Na predlog župana Urba-na so vsi ribniški možaki zgnetli iz gline velikanski top in ga spekli v peči,  kjer  so sicer  pekli  glinaste
piskre in latviče in konjičJce na pisko, Potlej je velel župan Urban po vsej širni ribniški dolini razgla-siti, naj ljudje prinesejo pred ob-činsko pisarno vse stare žeblje, co-pate, razbite lonce, počene latvice, stare motike in podobno ropotijo.
Ko je bila ta zbirka končana, so Ribničani zmagoslavno zapeljali svoj lončeni top na vrh Jasnice. »Pokažemo vam zdaj!« so zažugali proti Kočevarjem in pričeli basati v lončeni top vso nabrano šaro: stare žeblje, copate, razbite piskre, počene latvice in stare motike. Vsi so se potlej zbrali v vrsti na obeh straneh topa in župan Urban je imel slavnostni govor o zgodovin-skem pomenu tega krutega orožja.
Po končanem govoru je župan stopil k topu, potegnil za vrvco — in bum! tresk! resk! ausa! joj in prejoj! — se je razletel lončeni top in razpršil na vse strani stare žeb-Ije, copate, razbite Ionce, počene latvice, stare motike in podobno ropotijo.
Vsi Ribničani, ki so ob straneh topa pasli zijala, so ranjeni popa-dali na tla. Župan Urban pa je zma-goslavno korakal med njimi ter jih tolažil: »Kaj hočete, Ijubi moji, brez žrtev ni uspeha! Tu naokoli je res vse ranjeno, ampak mrtev ni nihče, hvala Bogu! Zamislite pa se samo, kakšen je učinek tega iz-strelka šele pri Kočevarjih, kamor je bil poslan, če je že tu opravjl takšno gromozansko delo! Prepri-čan sem, da na Kočevskem ni žive duše več!«
Tako jih je potolažil. Naložili so potlej čepinje raztreščenega lonče-nega topa na voz, pognali konje z vozom proti Ribnici in odšantali 2a županom Urbanom v svojo zma-govito dolino ...
2. Ribniške žaljivke
Župan Urban je šel nekoč v Ljubljano. S seboj je vzel tudi svo-jega brata. Pa prideta v trgovino
in ju pozdravi trgovec: »Klanjam se! Serbus! S čim pa smem postreči, prosim?«
»Adijo!« je dejal trgovec, ko sta odšla iz trgovine.
Pa je rekel županov brat: »Ti, Urban, kaj pa je dejalo to trgov-če, a? Takih besed še svoj živ dan nisem slišal, kakor so: klanjam se, serbus! Pa adijo! Kaj naj to po-meni, a?«
3. O Ribničanu, Kočevarju in konj-ski kljusi
Ribničan je odgnal konjsko klju-so h konjaču na Kočevsko. Na Jas-nici ga je srečal Kočevar.
»No, bohin?«1 je Kočevar po-zdravil Ribničana.
»Ej, ne bo še hin, ne,« je dejal Ribničan. »Do konjača bo že še prišel.«
Župan Urban ni bil zaman žu-pan. Vedel je, kaj te besede pome-nijo, pa je hotei brata potegniti. Napravil je torej žalosten obraz in odgovoril: »Ko bi ti vedel, kako naju je ta krota žalila! Sploh ti ne morem povedati, je preveč grdo!«
Oni pa je bil hud in je dejal Ur-banu: »Tukajle me počakaj, nazaj grem in mu jih povem, da me bo pomnil! Nak, Ribničan sem in Rib-ničan nikomur ne ostane ničesar dolžan...«
In res je šel nazaj v trgovino, se vstopil pred začudenega trgovca in zakričal: »Serbus ti! Serbus tvo-ja žena! Serbus tvoji otroci! Adijo cela tvoja družina!«
In ko je prišel iz trgovine, se je ves vesel odhrknil: »No, Urban, ali si slišal? Dobre sem mu pove-dal, kaj?!«
»Buos?«2 je vprašal Kočevar, ker ga ni razumel.
Ribničan pa: »Ej, bos pa ni, nak! Saj sem ga komaj pred tednom podkoval. Pa bom vseeno rekel ko-njaču, naj mi podkvice vrne, ker so še nove ...«
Kočevar pa jef le uvidel, da ga Ribničan ne razume in on njega ne, pa je jezno zamahnil z roko in od-rezal: »Ah, du bist a Esel!«3
»Ah, kaj bom neki jezen,« je de-jal Ribničan. »Saj je kljuse že sta-ro in je tudi že davno odslužilo svoje na tem svetu.«
In sta šla vsaksebi.
1  = nemško:  \vohin  =  kam.
2  — izg. bos, t. j. nemško was =z kaj.
3  = izg. Ah, du bist a Ezel,   t. j. ah,  ti si osel!