List 44.
Živinozdravilska novica.
(Konjska naduha se da začasno skriti in tudi zveden kupecoslepariti.) V poslednjem lista dunajskega živinozdravilskega časnika smo brali to novico, kfera je pa prav za prav starica, in za nas toliko boli mikavna, ker je v naših krajih doma. Gosp. dr. Buchmulier, sedaj na Duuaji, 1852 pa na Dolenskem blizo Novega mesta bivajoč, nam jo v omenjenem časniku prav kratkočanno pripoveduje. Naprošen od gosp. Slanina se je podal ž njim v Kar love c na Horvaško, da bi mu pomagal na sejmu konja kupit. Gosp. dohtar, več let učitelj živinozdravstva v dunajski c. k. živinozdravnišnici, je imel svoje dni že veliko z nadušljivimi konji opraviti, je tedaj take konje dobro poznal. Na Karlovškem sejmu res najdeta konja, ki jima je bil zelo všeč. Ker se uezuan konj nikoli ne sme kupiti, da bi se večkrat semtertje ne prehajal in v tem na vse njegovo obnašanjo dobro ne pazilo, sta se ve da tudi ona storila tako. Konj se jima je zdel brez vsega pogreška; zato ga kupita, pa se enega zraven. Proti večeru se vsedeta vsak na svojega kupljenca in jezdarita do polipoti domu, kjer ju je čakal voz. Medpotoma se nekoliko ustavita pri neki hiši, kjer sta žejna kozarec vode pila; v tem stopi hišni gospodar na prag, ogleduje kupljenega kostanjevca, pa z glavo po-kima, ter naji vpraša: kje sta tega konja kupila? Na odgovor „v Karlovcu" nama reče, da sva slabo kupila, ker on tega konja pozna, da je strašno nadušijiv. „Se motite, mož — sem mu odgovoril — ta konj ima boljo sapo kot Vt in jez; saj sem ga jezdaril do tod, in ne enkrat mi ni za-hripah"
Čez noč ostaneva v bližnji gostivnici, postaviva konja v stalo, pa tudi sedaj ni bilo duha ne sluha naduhe. „Mož naji je strašil" — rečem svojemu tovaršu. Vesela greva spat. Drugo jutro grem berž v stalo — al že skoz za-perte stalne vrata me vstraši tisti hripavi glas, kteri mi je le predobro znan bil. Kaj se je dalje godilo, mi ni treba praviti. Cez ene dni pridem k znanemu kmetu, ki je že tudi od tega konja slišal; kar mi začne praviti, da konjski barantači v tistem kraji, kjer sem konja kupil, znajo naduho za več časa tako zakriti, da je ni moč spoznati, in sicer s tem, da nadušljivemu konju več časa sla-
174
ni o e (japeha) dajejo, preden g a p a n a sejm peljejo, mu ne dajo nič piti. „To sem stokrat slišal na Karlov-škem sejmu" — mi je rekel in me še vprašal: ali nisem konja kupovaje zapazil na dlaki njegovi rumenkastih gujid? 33Da! zapazil sem jih, al to me ni nič motilo, ker sem ve-dil, da so jajčica brenceljnov ali obadov." ,?Toto, gospod, je znamenje poprej Vam povedane sleparije. Ce se konj s slanino kermi, silijo brenceljni na vso moč do takega konja in mu zaležejo gnjid v dlako."
„Ne morem si razložiti — sklepa gosp. dohtar svoj popis — kako li more slanina (špeh) začasno ustaviti naduho, — al da sem res nadušljivega konja kupil, in da cel dan nisem nobenega znamenja te bolezni na njem zapazil, to je čista resnica, in ne sramujem se je očitno razglasiti — učenejšim v prevdark, vsem konjskim kupcom pa v poduk!