Božidar Borko
GLOSA O PRAVOPISU
Močno cenim priročnik, ki smo ga pišoči ljudje dobili s Slovenskim pravopisom leta 1962. Bil pa sem med prvimi, ki so se v anketi ljubljanskega »Dela« izjavili zoper tisto pravopisno reformo, iz katere se je razvila naša nova »črkarska pravda«, znana pod popularnim nazivom »-lec ali -vec«. Če sem se v tem vprašanju in samo v tem odločil za dotedanji pravopis, in če mi je, postavimo, bralec ljubši kot bravec, ni vzrok samo navada, temveč sem imel tedaj pred očmi dva momenta: Pisava »-vec« bo samo povečala jezikovno zmedo, kar je praksa potrdila in po drugi strani se mi ne zdi primerno, da bi pravorečje zavladalo nad pravopisom pri jeziku, ki se ne bo mogel nikdar dosledno ravnati po Vukovem fonetičnem načelu: »Piši kako govoriš.« Naš knjižni jezik se je razvil iz raznih slovenskih narečij in ga ni treba navijati na Prokrustovo posteljo določenega narečja, čeprav bi za to govorili tudi jezikovno-zgodovinski razlogi. Ob krat-
185
kern, taki posegi v samo strukturo slovenskega pravopisa se mi niso zdeli ne nujni in ne priporočljivi, ker samo komplicirajo naše pisanje. Slovenski jezik ostaja še nadalje na obrambnih pozicijah zoper slabo prakso in vplive ter togo teoretiziranje in potrebuje mnogo skrbi in ljubezni, nikakor pa ne sporov, kot jih je prinesla enostranska, sicer dobro mišljena, vendar pa v jezikovni praksi nepopularna reforma.