—    296    —
Dobrovoljne pušice.
5. Pogovor dveh Slovencov.
A.  Brate, kje si spal nicoj?
B.  Ovde spaval Podgoroj.
A.  Koga kličeš , brate moj , Kakor čednik s svojim o j ?
B.  Kajti s svojoj materjoj Gledal sem, kde dom je moj.
A.  Kteri zleg je nad teboj , Brate, da spet kliceš j oj ?
B.  Kak bezumen guc je tvoj ! Pitaš s takoj cudnostjoj.
A. Meniš, um sem zgubil svoj? Le ne vem, s čem ti nicoj Si se pital, brate moj, *) Tak je čuden govor tvoj.               Znojemski.
*) Morebiti s čerkami, ker jih ima toliko v ustih; ta oblika storivnega nima enakosti v nobenem narečji; staroslovensko in rusovsko sicer storivnega bolj iztezuje,  pa  malo drugače.