288 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 289Ekologija • Odkrivanje herpesvirusov pri divjih pticah v Sloveniji Odkrivanje herpesvirusov pri divjih pticah v Sloveniji • Ekologija Plastika in trajnostni razvoj znanosti • Trajnostni razvoj Virusne sekvence, ugotovljene pri doma- čem golobu (Columba livia domestica), veli- ki uharici (Bubo bubo) in prerijskem sokolu (Falco mexicanus), so bile skoraj stoodsto- tno podobne. Vzrok za takšno podobnost je smiselno iskati v prehrani velike uharice in prerijskega sokola, saj je njun plen tudi domači golob. V kolikor so uplenjene ptice okužene z virusom, ga lahko prenesejo tudi na plenilce (ujede). Po drugi strani so znane nasprotujoče analize, ki govorijo o možnosti prenosa virusa s plena na plenilca samo pri bližje sorodnih taksonih. Sekvence virusa, odkrite pri pticah pevkah, se močno razli- kujejo od tistih, odkritih pri ujedah. Prenos virusa bi naj bil možen do taksonomskega nivoja redu. Takšen primer je plenjenje ko- zače, ki ujame malo uharico in se pri tem okuži z virusom. To tezo potrjuje tudi ugo- tovitev, da prenos virusa na sove ne poteka preko svojega najpogostejšega plena - malih sesalcev. Po mnenju ornitologov je vzrok v okužbah treba iskati v znotrajvrstni interak- ciji osebkov. Gre torej za horizontalni pre- nos virusa med vrstniki. Presenetljivo so večje genetske razlike her- pesvirusov opazne pri blizu sorodnima vr- stama: grivarju (Columba palumbus) in do- mačem golobu (Columba livia domestica). Vzorci so si podobni zgolj v približno šest- desetih odstotkih. Glede na podatek, da sta vrsti sorodni na taksonomskem nivoju rodu, bi pričakovali večjo podobnost v sekvencah herpesvirusa, saj so virusi velikokrat značil- ni za enak red. Vpliv na ptice Okužba z virusom nedvomno vpliva na fi- tnes in vitalnost ptic. Fitnes pomeni rela- tivno konkurenčno sposobnost določenega genotipa, ki jo določa celota prilagoditev na ravni morfoloških, f izioloških, razmnože- valnih, f itogeografskih znakov, kaže pa se v povprečnem številu preživelih potomcev tega genotipa glede na druge. Virus zaradi oslabljenega imunskega sistema ptic pogo- sto izbruhne, kadar so ptice poškodovane, v stresu ali prebolevajo kakšno drugo bole- zen oziroma okužbo. Navedene motnje lah- ko sprožajo asimptomatske okužbe (okužbe brez znakov bolezni) ali ponovne izbruhe virusnih bolezni, ki so posledice okužbe. Okužbe s herpesvirusi so lahko vzrok za obolenja z drugimi boleznimi. Bolezen her- pesvirusni hepatitis je smrtna bolezen pri sokolih, jastrebih in sovah, smrtnost se pri- bližuje stotim odstotkom. Slovenski raziskovalci pa so odkrili tudi redke osebke ujed in sov, ki so bili za okuž- bo s herpesvirusom odporni. Takšna koe- volucija med pticami in virusi ni v biologiji prav nič posebnega. Vrste se zaradi okolja v evoluciji spreminjajo, s tem pa vplivajo na vrste v posredni ali neposredni bližini. Takšno parazitsko koevolucijsko razmerje pa pogosto vodi tudi v mutualistično raz- merje (koristno razmerje za oba sodelujoča v odnosu). To je dokaz, da se vrste razvijajo, spreminjajo in prilagajajo na biotske in abi- otske dejavnike. Ali lahko virusi tudi pozitivno vplivajo na ptice? V družbi virusne okužbe veljajo za nekaj slabega, za nekaj, kar bi vsak zdravnik ali veterinar skušal zatreti. Vendar pa so virusi, tako kot ostale živalske, rastlinske, glivne in druge vrste, del obstoječih združb. V teh združbah pa imajo tudi svojevrstno vlogo, ki je včasih bolj ali manj izražena. Virusi so po svoji osnovni biologiji paraziti, ki zmanj- šujejo f itnes osebka in povzročajo njegovo hitrejšo smrt. Z abstraktnega vidika evolu- cije imajo lahko virusi pozitiven učinek na vitalnost populacij, vrst in združb. Ta uči- nek je sicer težje viden, je posreden in ga nepoznavalci pogosto spregledajo. Herpesvirusi pri ptičih so zagotovo po- membni pri evolucijskem razvoju ptičjih vrst, saj se ptiči na svoje parazite prilagajajo z naključnimi mutacijami. Bolje prilagojeni bodo imeli večji f itnes in večjo razmnože- valno uspešnost, kar vodi v razvoj neke vr- ste, v razvoj novih vrst in izumiranje manj prilagojenih. Posledično prihaja do čistke slabotnih, bolnih in poškodovanih osebkov. Ti porabljajo vire zdravim in močnim sovr- stnikom in zmanjšujejo vitalnost populacije. Po drugi strani pa tudi visoka raznovrstnost v genomu herpesvirusov ne pomeni nič sla- bega, prej obratno. Antropocentrični pogled in čustvena navezanost na smrt osebka, ki sta nam zaradi simpatičnega videza ali dru- gih lastnosti všeč, nam preprečujeta objek- tiven pogled na naravo in njene zakonitosti. Literatura: Žlabravec, Z., Slavec, B., Vrezec, A., Kuhar, U., Zorman Rojs, O., Golob, Z., Račnik, J., 2022: Detection of Herpesviruses in Wild birds Casualties in Slovenia. Frontiers in Veterinary Science, 9. Žlabravec, Z., Krapež, U., Slavec, B., Vrezec, A., Zorman Rojs, O., Račnik, J., 2018: Detection and Phylogenetic Analysis of Herpesviruses Detected in Wild Owls in Slovenia. Avian diseases, 62. Žlabravec, Z., Trilar, T., Slavec, B., Krapež, U., Vrezec, A., Zorman Rojs, O., Račnik, J., 2021: Detection of herpesviruses in passerine birds captured during autumn migration in Slovenia. Wildlife diseases, 57. Kuhn, J. K., 2021: Virus Taxonomy. Encyclopedia of Virology, 28-37. Anand, C., 2021: Jemanje žrelnih (faringealnih brisov). Boston Herald [online]. Mar. 2022 [Citirano dne: 22.3.2023, 17:30] dostopno na spletnem naslovu: https:// www.bostonherald.com/2022/03/13/keeping-an-eye- on-bird-f lu-outbreak/ Žlabravec, Z., Slavec, B., Vrezec, A., Kuhar, U., Zorman Rojs, O., Golob, Z., Račnik, J., 2022: Detection of Herpesviruses in Wild birds Casualties in Slovenia. Frontiers in Veterinary Science, 9. Plastika in trajnostni razvoj znanosti Mirjana Liović Količina potrošne plastike, ki jo vsak dan porabimo v znanstvenoraziskovalnem laboratoriju, je velika. V naših raziskavah, ki temeljijo predvsem na celični in molekularni biologiji, smo pri delu s celičnimi kulturami v zadnjih dvajsetih letih prešli z uporabe steklenih seroloških pipet na vsesplošno uporabo različne sterilne potrošne plastike za enkratno uporabo. Grobi izračuni kažejo, da le en laboratorij za delo s celičnimi kulturami, v katerem vsakodnevno po več ur delajo vsaj štirje raziskovalci, lahko na letni ravni »proizvede« tudi do petsto kilogramov odpadne plastike. Glede na to, da gre za trdne odpadke, ki so bili v stiku z biološkim materialom, se njihova pot zaključi s sežigom. Evropska komisija je leta  2018 objavila Evropsko strategijo za plastiko v krožnem gospodarstvu.  Ta zavezuje, da se zmanjša količina plastičnih odpadkov in zagotovi, da bo bodoče plastične proizvode mogoče re- ciklirati. Poleg tega direktiva o plastiki za enkratno uporabo iz leta 2019 omejuje vstop na trg Evropske unije nekaterim plastičnim proizvodom za enkratno uporabo in zahteva zmanjšanje potrošnje številnih drugih proi- zvodov. Plastični izdelki za enkratno upora- bo predstavljajo sedemdeset odstotkov vseh odpadkov v Evropski uniji, številni končajo v vodotokih in oceanih. Na svetovni ravni se vsako leto ustvari okoli 380 milijonov ton plastičnih odpadkov. Od tega šest milijonov ton plastičnih odpadkov izvira iz znanstve- noraziskovalne dejavnosti. To pomeni, da desetinka (0,1) odstotka prebivalcev našega planeta ustvari skoraj dva odstotka vseh plastičnih odpadkov. Večina laboratorijske plastike se kljub nara- ščajočemu se zmanjševanju uporabe plastič- nih izdelkov, še posebej ko gre za izdelke 290 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 291Plastika in trajnostni razvoj znanosti • Trajnostni razvojTrajnostni razvoj • Plastika in trajnostni razvoj znanosti za enkratno uporabo, še vedno pridobiva iz fosilnih goriv. Najpogosteje laboratorijsko plastiko izdelujejo iz polistirena (PS), polie- tilena (PE), polikarbonata (PC) in polipro- pilena (PP). Ker takšen odpad uničujejo s sežigom, se pri tem v okolje sprošča veliko strupenih plinov. Polistiren je eden od najbolj pogosto upo- rabljenih vrst plastike v znanstvenih labo- ratorijih. Običajno ga uporabljajo za labora- torijsko potrošno plastiko za enkratno upo- rabo, kot so pipete, petrijevke, stekleničke, mikroplošče za celične kulture in podobno. Polistiren je prozoren, ima dobre kemične lastnosti, vendar je krhek. Polietilen se v raziskovalnih laboratorijih najde v različnih izdelkih, najbolj pogosto pa v rokavicah za enkratno uporabo. Po- znamo polietilen visoke (HDPE) in nizke gostote (LDPE). Razlikujeta se po svojih fizikalnih lastnostih in sta primerna za raz- lične namene. Polikarbonat je prozoren in zelo odporen. Uporabljajo ga v različne namene, še pose- bej, ko sta potrebni visoka trdnost in optič- na čistost (zaščitna očala, potrošna plastika za celični laboratorij, deli za mikroskope). Polipropilen je znan po visoki toplotni od- pornosti in kemični inertnosti. Najdemo ga v izdelkih, ki zahtevajo visoko kemič- no odpornost in/ali se lahko avtoklavirajo (avoklav je neprodušno zaprta posoda za se- grevanje snovi pod zvišanim tlakom in pri zvišani temperaturi). V takšne izdelke se uvrščajo konice za mikropipete, centrifugir- ke in različne posode za shranjevanje. To so le nekatere izmed številnih vrst pla- stike, ki se uporabljajo v znanstvenem oko- lju. Izbira plastike je odvisna od namena uporabe in potrebe po prosojnosti, kemični odpornosti in prožnosti. V zadnjih letih narašča zanimanje za zmanjšanje vpliva na okolje, zato so se pojavile različne alter- nativne snovi iz obnovljivih virov. Žal se stroški proizvodnje polietilena/polistirena/ polikarbonata in plastike iz biorazgradljivih polimerov zelo razlikujejo, saj so ti veliko višji pri alternativnih snoveh iz bioplastike. Bioplastika Plastični izdelki iz biorazgradljivih polime- rov, kot sta polilaktična oziroma polimleč- na kislina (PLA) ali polihidroksialkano- at (PHA), imajo kljub visoki ceni izdelave prednost zaradi svoje biološke razgradljivo- sti. Polimlečna kislina je izdelana iz trajno- stnega sladkornega trsa, pese ali koruze. Pri- dobivajo jo s fermentacijo sladkorja in kon- denzacijo tako nastale mlečne kisline. Kljub temu razgradnja polimlečne kisline trenutno še vedno zahteva posebne razmere in je bi- ološko razgradljiva samo pri industrijskem kompostiranju. Njena razgradnja v zemlji ali domačem kompostu je zanemarljiva. Vseka- kor je pomembno, da med sežigom izdelkov iz polimlečne kisline ne pride do oddajanja strupenih hlapov kot pri klasičnih plastičnih proizvodih iz fosilnih goriv. Steklenice za prehrambeno industrijo, industrijo zdravil in kozmetično industrijo že izdelujejo iz poli- mlečne kisline. Kristalizirana polimlečna kislina (CPLA) je različica polimlečne kisline. Kristaliza- cija zagotavlja močnejšo strukturo tovrstne bioplastike, zato kristalizirano polimlečno kislino uporabljajo pri izdelkih, kjer so po- trebne višje temperature ali nižja prožnost: na primer pri kavnih skodelicah, jedilnem priboru in posodi. Kot polimlečna kislina tudi kristalizirana mlečna kislina zahteva industrijske razmere kompostiranja. Polihidroksialkanoat je biološko razgradljiv poliester, proizveden z bakterijsko fermen- tacijo rastlinskih sladkorjev in olj. Po svojih značilnostih je podoben celulozi in škrobu in je popolnoma biorazgradljiv. Obstaja de- vet vrst polihidroksialkanoata, ki se razliku- jejo po dolžini polimernih verig. Plastični izdelki, ki so izdelani iz polihidroksialkano- ata, imajo različne lastnosti (visoko ali niz- ko odpornost, elastičnost). Uporabljajo jih v gradbeništvu, prehrambeni industriji in me- dicini. Petinosemdeset odstotkov plastičnih izdelkov iz polihidroksialkanoata se razgra- di v le sedmih tednih in pri tem ne oddaja mikroplastike. Bakterije in glive v okolju ga razgradijo v ogljikov dioksid, vodo in bio- maso. Polihidroksialkanoat je primeren tudi za kompostiranje v domačem okolju, kar je velika prednost. V zadnjem času razvijajo tudi različne vrste plastike iz morskih alg, pridobljenih s traj- nostno akvakulturo. Bioplastika iz morskih alg vsebuje polisaharide alginat, agar in ka- ragenan. Alginat že uporabljajo pri izdelavi kozmetičnih proizvodov in oblog za rane ter v različne druge namene, medtem ko agar uporabljajo v farmacevtski in prehrambeni industriji, karagenan pa je znan prehranski aditiv (E407). Vsi trije imajo visoko sposob- nost želiranja, kar je primerno predvsem za izdelavo biofilmov. Vsi trije so zato najbolj primerni za izdelavo biorazgradljivih koz- metičnih vrečk in živilsko embalažo. Tovr- stna industrija je v tem trenutku še vedno v povoju. Opisane različice bioplastike ponujajo nove vire za proizvodnjo laboratorijske potrošne plastike. Njihov namen je zmanjšanje ogljič- nega odtisa in negativnega vpliva na okolje, vendar je v tem trenutku, poleg visoke cene izdelave tovrstnih plastičnih izdelkov, pose- ben izziv združljivost teh plastičnih proi- zvodov s strogimi znanstvenimi zahtevami glede sterilnosti in učinkovitosti. Medtem ko je možno zamenjati izdelke za enkratno uporabo v prehrambeni industriji, je to bi- stveno težje narediti v znanstveni dejavno- sti. Da bi zmanjšali količine odpadne labo- ratorijske plastike, so v tem trenutku najbolj učinkoviti trije pristopi: 1) zmanjševanje ko- ličine uporabljene plastike, 2) ponovna upo- raba in 3) recikliranje. 1) Zmanjševanje količine uporabljene plasti- ke se nanaša na zamenjavo plastičnih labo- ratorijskih izdelkov s steklenimi, kjer je to mogoče. Plastične serološke pipete je mogo- če zamenjati s steklenimi, plastične petrijev- ke s steklenimi in podobno. Žal je strošek zagotavljanja čistosti in sterilnosti steklenih laboratorijskih posod in pripomočkov zelo visok, saj zahteva učinkovito pranje in ste- rilizacijo pred ponovno uporabo. Količino Potrošna plastika v sodobnem laboratoriju za delo s celičnimi kulturami. Zaradi narave dela le posamezno pakirani plastični izdelki zagotavljajo potrebno čistost in sterilnost pri delu. Težava pa je, da se s tem ustvarja velika količina odpadne plastike, od ovitkov do seroloških pipet, tubic ter plastičnih stekleničk in plošč. 290 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 291Plastika in trajnostni razvoj znanosti • Trajnostni razvojTrajnostni razvoj • Plastika in trajnostni razvoj znanosti za enkratno uporabo, še vedno pridobiva iz fosilnih goriv. Najpogosteje laboratorijsko plastiko izdelujejo iz polistirena (PS), polie- tilena (PE), polikarbonata (PC) in polipro- pilena (PP). Ker takšen odpad uničujejo s sežigom, se pri tem v okolje sprošča veliko strupenih plinov. Polistiren je eden od najbolj pogosto upo- rabljenih vrst plastike v znanstvenih labo- ratorijih. Običajno ga uporabljajo za labora- torijsko potrošno plastiko za enkratno upo- rabo, kot so pipete, petrijevke, stekleničke, mikroplošče za celične kulture in podobno. Polistiren je prozoren, ima dobre kemične lastnosti, vendar je krhek. Polietilen se v raziskovalnih laboratorijih najde v različnih izdelkih, najbolj pogosto pa v rokavicah za enkratno uporabo. Po- znamo polietilen visoke (HDPE) in nizke gostote (LDPE). Razlikujeta se po svojih fizikalnih lastnostih in sta primerna za raz- lične namene. Polikarbonat je prozoren in zelo odporen. Uporabljajo ga v različne namene, še pose- bej, ko sta potrebni visoka trdnost in optič- na čistost (zaščitna očala, potrošna plastika za celični laboratorij, deli za mikroskope). Polipropilen je znan po visoki toplotni od- pornosti in kemični inertnosti. Najdemo ga v izdelkih, ki zahtevajo visoko kemič- no odpornost in/ali se lahko avtoklavirajo (avoklav je neprodušno zaprta posoda za se- grevanje snovi pod zvišanim tlakom in pri zvišani temperaturi). V takšne izdelke se uvrščajo konice za mikropipete, centrifugir- ke in različne posode za shranjevanje. To so le nekatere izmed številnih vrst pla- stike, ki se uporabljajo v znanstvenem oko- lju. Izbira plastike je odvisna od namena uporabe in potrebe po prosojnosti, kemični odpornosti in prožnosti. V zadnjih letih narašča zanimanje za zmanjšanje vpliva na okolje, zato so se pojavile različne alter- nativne snovi iz obnovljivih virov. Žal se stroški proizvodnje polietilena/polistirena/ polikarbonata in plastike iz biorazgradljivih polimerov zelo razlikujejo, saj so ti veliko višji pri alternativnih snoveh iz bioplastike. Bioplastika Plastični izdelki iz biorazgradljivih polime- rov, kot sta polilaktična oziroma polimleč- na kislina (PLA) ali polihidroksialkano- at (PHA), imajo kljub visoki ceni izdelave prednost zaradi svoje biološke razgradljivo- sti. Polimlečna kislina je izdelana iz trajno- stnega sladkornega trsa, pese ali koruze. Pri- dobivajo jo s fermentacijo sladkorja in kon- denzacijo tako nastale mlečne kisline. Kljub temu razgradnja polimlečne kisline trenutno še vedno zahteva posebne razmere in je bi- ološko razgradljiva samo pri industrijskem kompostiranju. Njena razgradnja v zemlji ali domačem kompostu je zanemarljiva. Vseka- kor je pomembno, da med sežigom izdelkov iz polimlečne kisline ne pride do oddajanja strupenih hlapov kot pri klasičnih plastičnih proizvodih iz fosilnih goriv. Steklenice za prehrambeno industrijo, industrijo zdravil in kozmetično industrijo že izdelujejo iz poli- mlečne kisline. Kristalizirana polimlečna kislina (CPLA) je različica polimlečne kisline. Kristaliza- cija zagotavlja močnejšo strukturo tovrstne bioplastike, zato kristalizirano polimlečno kislino uporabljajo pri izdelkih, kjer so po- trebne višje temperature ali nižja prožnost: na primer pri kavnih skodelicah, jedilnem priboru in posodi. Kot polimlečna kislina tudi kristalizirana mlečna kislina zahteva industrijske razmere kompostiranja. Polihidroksialkanoat je biološko razgradljiv poliester, proizveden z bakterijsko fermen- tacijo rastlinskih sladkorjev in olj. Po svojih značilnostih je podoben celulozi in škrobu in je popolnoma biorazgradljiv. Obstaja de- vet vrst polihidroksialkanoata, ki se razliku- jejo po dolžini polimernih verig. Plastični izdelki, ki so izdelani iz polihidroksialkano- ata, imajo različne lastnosti (visoko ali niz- ko odpornost, elastičnost). Uporabljajo jih v gradbeništvu, prehrambeni industriji in me- dicini. Petinosemdeset odstotkov plastičnih izdelkov iz polihidroksialkanoata se razgra- di v le sedmih tednih in pri tem ne oddaja mikroplastike. Bakterije in glive v okolju ga razgradijo v ogljikov dioksid, vodo in bio- maso. Polihidroksialkanoat je primeren tudi za kompostiranje v domačem okolju, kar je velika prednost. V zadnjem času razvijajo tudi različne vrste plastike iz morskih alg, pridobljenih s traj- nostno akvakulturo. Bioplastika iz morskih alg vsebuje polisaharide alginat, agar in ka- ragenan. Alginat že uporabljajo pri izdelavi kozmetičnih proizvodov in oblog za rane ter v različne druge namene, medtem ko agar uporabljajo v farmacevtski in prehrambeni industriji, karagenan pa je znan prehranski aditiv (E407). Vsi trije imajo visoko sposob- nost želiranja, kar je primerno predvsem za izdelavo biofilmov. Vsi trije so zato najbolj primerni za izdelavo biorazgradljivih koz- metičnih vrečk in živilsko embalažo. Tovr- stna industrija je v tem trenutku še vedno v povoju. Opisane različice bioplastike ponujajo nove vire za proizvodnjo laboratorijske potrošne plastike. Njihov namen je zmanjšanje ogljič- nega odtisa in negativnega vpliva na okolje, vendar je v tem trenutku, poleg visoke cene izdelave tovrstnih plastičnih izdelkov, pose- ben izziv združljivost teh plastičnih proi- zvodov s strogimi znanstvenimi zahtevami glede sterilnosti in učinkovitosti. Medtem ko je možno zamenjati izdelke za enkratno uporabo v prehrambeni industriji, je to bi- stveno težje narediti v znanstveni dejavno- sti. Da bi zmanjšali količine odpadne labo- ratorijske plastike, so v tem trenutku najbolj učinkoviti trije pristopi: 1) zmanjševanje ko- ličine uporabljene plastike, 2) ponovna upo- raba in 3) recikliranje. 1) Zmanjševanje količine uporabljene plasti- ke se nanaša na zamenjavo plastičnih labo- ratorijskih izdelkov s steklenimi, kjer je to mogoče. Plastične serološke pipete je mogo- če zamenjati s steklenimi, plastične petrijev- ke s steklenimi in podobno. Žal je strošek zagotavljanja čistosti in sterilnosti steklenih laboratorijskih posod in pripomočkov zelo visok, saj zahteva učinkovito pranje in ste- rilizacijo pred ponovno uporabo. Količino Potrošna plastika v sodobnem laboratoriju za delo s celičnimi kulturami. Zaradi narave dela le posamezno pakirani plastični izdelki zagotavljajo potrebno čistost in sterilnost pri delu. Težava pa je, da se s tem ustvarja velika količina odpadne plastike, od ovitkov do seroloških pipet, tubic ter plastičnih stekleničk in plošč. 292 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 293Plastika in trajnostni razvoj znanosti • Trajnostni razvojTrajnostni razvoj • Plastika in trajnostni razvoj znanosti uporabljene plastike je mogoče zmanjšati tudi z nakupom večje količine posameznih izdelkov v enotni embalaži. 2) Embalažo lahko ponovno uporabimo, izdelke za enkratno uporabo bi lahko prali in sterilizirali (na primer plastične serološke pipete in konice za mikropipete bi načelo- ma lahko uporabili več desetkrat), plastične izdelke pa bi lahko uporabljali v drugačne namene. 3) Recikliranje pomeni uporabo potrošne plastike od proizvajalcev, ki reciklirajo pla- stične proizvode. Da bi potrošno plastiko lahko reciklirali, jo moramo najprej dekon- taminirati, postopkov pa je še več. Pobuda My Green Lab (https://www.mygre- enlab.org) je nepridobitna organizacija, ki si prizadeva za trajnost znanstvenih raziskav. Namen je združiti znanstvenike, proizva- jalce, oblikovalce, ponudnike energije in druge akterje pri doseganju najvišjih stan- dardov trajnostnega razvoja in odgovorno- sti do družbe in okolja. V tem desetletju je pomemben cilj trajnostni razvoj znanosti. K temu bi prispevali »zeleni« laboratori- ji. Z njimi bi zmanjšali vpliv na okolje in vzpostavili pregledne dobavne verige. Zato poleg porabe potrošne laboratorijske plasti- ke spodbujajo tudi dobro prakso pri uporabi laboratorijskih skrinj, ki lahko vzdržujejo zelo nizko temperaturo (tudi do -150 sto- pinj Celzija). Ta je potrebna za shranjevanje bioloških vzorcev, pri tem pa žal porabijo veliko električne energije. Trajnostni razvoj pomeni zadovoljevanje po- treb sedanje družbe brez ogrožanja možno- sti prihodnjih generacij, da zadovoljijo svoje potrebe. To se predvsem nanaša na spodbu- janje trajnostnega upravljanja z naravnimi viri in je neposredno povezano s pravično gospodarsko rastjo in izkoreninjanjem re- vščine.  K temu lahko prispevamo vsi, tako v vsakdanjem življenju kot pri delu. Pose- bej pomembno je, da se vsak posameznik zaveda svoje vloge in razume, kako izbira ponudnikov in izdelkov lahko prispeva k trajnostnemu razvoju in zmanjševanju naše- ga vpliva na okolje. Podobno velja tudi za nas znanstvenike, ki z izbiro izdelkov in na- činom izvajanja določenih postopkov lahko pomembno prispevamo k trajnostnemu ra- zvoju znanosti. V sodobnem znanstvenoraziskovalnem laboratoriju vzorce in kemikalije shranjujejo v hladilnikih in skrinjah. Pobuda My Green Lab spodbuja k zviševanju temperature shranjevanja za vsaj 1 ali 2 stopinji Celzija, kar bi lahko pomembno prispevalo k znižanju letne porabe električne energije posamezne ustanove. Mirjana Liović je višja znanstvena sodelavka in vodja raziskovalne skupine Medicinskega centra za molekularno biologijo (MCMB) na Inštitutu za biokemijo in molekularno genetiko na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. S svojim znanjem in raziskovalnimi izkušnjami na mednarodni ravni je do sedaj raziskovala na Oddelku za dermatologijo Splošne bolnice v Cardiffu na Univerzi v Walesu v Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske, na Oddelku za dermatologijo na Univerzi v New Yorku v Združenih državah Amerike, v Šoli za vede o življenju na Univerzi v Dundeeju na Škotskem in na Oddelku za umetno oploditev na Kraljevem kolidžu v Londonu. Njeno raziskovalno področje zajema delovanje citoskeleta in zunajceličnega matriksa pri razvoju bolezni epitelijskih tkiv, predvsem kože, ter delovanje in tehnologija induciranih pluripotentnih matičnih celic, ne le kot model za preučevanje mehanizmov bolezni in testiranje spojin za razvoj novih pristopov za zdravljenje, temveč tudi kot podlaga za razvoj avtolognih in alogenih celičnih terapij. 292 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 293Plastika in trajnostni razvoj znanosti • Trajnostni razvojTrajnostni razvoj • Plastika in trajnostni razvoj znanosti uporabljene plastike je mogoče zmanjšati tudi z nakupom večje količine posameznih izdelkov v enotni embalaži. 2) Embalažo lahko ponovno uporabimo, izdelke za enkratno uporabo bi lahko prali in sterilizirali (na primer plastične serološke pipete in konice za mikropipete bi načelo- ma lahko uporabili več desetkrat), plastične izdelke pa bi lahko uporabljali v drugačne namene. 3) Recikliranje pomeni uporabo potrošne plastike od proizvajalcev, ki reciklirajo pla- stične proizvode. Da bi potrošno plastiko lahko reciklirali, jo moramo najprej dekon- taminirati, postopkov pa je še več. Pobuda My Green Lab (https://www.mygre- enlab.org) je nepridobitna organizacija, ki si prizadeva za trajnost znanstvenih raziskav. Namen je združiti znanstvenike, proizva- jalce, oblikovalce, ponudnike energije in druge akterje pri doseganju najvišjih stan- dardov trajnostnega razvoja in odgovorno- sti do družbe in okolja. V tem desetletju je pomemben cilj trajnostni razvoj znanosti. K temu bi prispevali »zeleni« laboratori- ji. Z njimi bi zmanjšali vpliv na okolje in vzpostavili pregledne dobavne verige. Zato poleg porabe potrošne laboratorijske plasti- ke spodbujajo tudi dobro prakso pri uporabi laboratorijskih skrinj, ki lahko vzdržujejo zelo nizko temperaturo (tudi do -150 sto- pinj Celzija). Ta je potrebna za shranjevanje bioloških vzorcev, pri tem pa žal porabijo veliko električne energije. Trajnostni razvoj pomeni zadovoljevanje po- treb sedanje družbe brez ogrožanja možno- sti prihodnjih generacij, da zadovoljijo svoje potrebe. To se predvsem nanaša na spodbu- janje trajnostnega upravljanja z naravnimi viri in je neposredno povezano s pravično gospodarsko rastjo in izkoreninjanjem re- vščine.  K temu lahko prispevamo vsi, tako v vsakdanjem življenju kot pri delu. Pose- bej pomembno je, da se vsak posameznik zaveda svoje vloge in razume, kako izbira ponudnikov in izdelkov lahko prispeva k trajnostnemu razvoju in zmanjševanju naše- ga vpliva na okolje. Podobno velja tudi za nas znanstvenike, ki z izbiro izdelkov in na- činom izvajanja določenih postopkov lahko pomembno prispevamo k trajnostnemu ra- zvoju znanosti. V sodobnem znanstvenoraziskovalnem laboratoriju vzorce in kemikalije shranjujejo v hladilnikih in skrinjah. Pobuda My Green Lab spodbuja k zviševanju temperature shranjevanja za vsaj 1 ali 2 stopinji Celzija, kar bi lahko pomembno prispevalo k znižanju letne porabe električne energije posamezne ustanove. Mirjana Liović je višja znanstvena sodelavka in vodja raziskovalne skupine Medicinskega centra za molekularno biologijo (MCMB) na Inštitutu za biokemijo in molekularno genetiko na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. S svojim znanjem in raziskovalnimi izkušnjami na mednarodni ravni je do sedaj raziskovala na Oddelku za dermatologijo Splošne bolnice v Cardiffu na Univerzi v Walesu v Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske, na Oddelku za dermatologijo na Univerzi v New Yorku v Združenih državah Amerike, v Šoli za vede o življenju na Univerzi v Dundeeju na Škotskem in na Oddelku za umetno oploditev na Kraljevem kolidžu v Londonu. Njeno raziskovalno področje zajema delovanje citoskeleta in zunajceličnega matriksa pri razvoju bolezni epitelijskih tkiv, predvsem kože, ter delovanje in tehnologija induciranih pluripotentnih matičnih celic, ne le kot model za preučevanje mehanizmov bolezni in testiranje spojin za razvoj novih pristopov za zdravljenje, temveč tudi kot podlaga za razvoj avtolognih in alogenih celičnih terapij.