rn \«Ch6£{ LEPI 5TR1CEK FRANCOSKI SPISAL QV1Y DE nrfUF/I5S4NT PREVEL OTON Ž Ali ti je prav, da bi skupaj dinirala, potem pa malo pokolovratila?« Neutegoma je odgovoril: »Dini- rati nemogoče.« Potem je pomislil, da bi bilo pač neumno, če bi si pri- trgal par lepih trenotkov, ki jih lahko preživi z njo, in je pristavil: »A ča¬ kal te bom ob devetih v najinem sta¬ novanju.« S tem pismom je poslal slugo k nji, da si je prihranil poštnino, potem pa je premišljeval, kako bi naredil, da bi si preskrbel večerjo. Ob sedmih ni še ničesar izumil; in strahovita lakota ga je grudila. Nazadnje se zateče v svojem obupu 144 k zvijačni nakani. Počakal je, da so se porazšli vsi njegovi tovariši, in ko je bil sam, je krepko pozvonil. Šefov sluga, ki je bil še tam, da je pazil na pisarne, je prišel. Duroy je stal nervozen sredi sobe, iskal po žepih, potem pa hi¬ poma: »Poglejte, Foucart, svojo de¬ narnico sem pozabil doma, pa moram iti dinirat v Luxembourg. Posodite mi petdeset sujev za voz.« Možak je potegnil tri franke iz telovnika in je prašal: »Ali želite več, gospod Duroy?« »Ne, ne, to mi je dovolj, hvala lepa.« In ko je prejel srebrnike, je Du- roy odskakal po stopnicah, potem je šel večerjat v priprosto krčmo, svoje pristanišče v hudih dneh sile in po¬ trebe. Ob devetih si je grel noge pri kaminu v malem salonu in je čakal svoje metrese. Prišla je vsa v ognju, vsa vesela, lica so ji žarela od mraza na ulici: »Če hočeš,« je dejala, »pojdiva naj¬ prej malo naokrog, ob enajstih pa se vrneva semkaj. Vreme je prekrasno, nalašč za izprehod.« Odgovoril je s čemernim gla¬ som: »Čemu ven? Tukaj je prav pri¬ jazno.« Povzela je, ne da bi snela klo¬ buk: »Če bi vedel, kako čudovito 145 10 sije mesec. Naravnost slast, izpre- hajati se nocoj.« »Že mogoče, ampak meni ni do izprehoda.« Te besede je izrekel razjarjeno. Njo je to pogrelo, užalilo, in prašala je: »Kaj pa je s teboj? Zakaj pa si tak? Jaz bi šla rada malo ven, in res ne uvidim, kako bi te moglo to jeziti.« Razsrjen je skočil pokonci. — »Jezi me ne. Preseda mi. Tako, se¬ daj veš!« Bila je izmed tistih žensk, ki jih kljubovalnost draži in neuljudnost togoti. Spregovorila je s prezirno, hlad¬ no jezo: »Jaz nisem vajena, da bi se z menoj tako govorilo. Grem pa sama: zbogom!« Videl je, da je stvar resna, ži¬ vahne je stopil k nji, jo prijel za ro¬ ke ter jih poljubljal jecljaje: »Oprosti mi, draga moja, opro¬ sti, silno sem nervozen nocoj, straš¬ no nataknjen. Nekaj mi je hodilo na¬ vzkriž, neprilike sem imel, veš, v svojem poslu.« Odgovorila je, nekoliko potola¬ žena, vendar ne še umirjena: »To ne briga mene prav nič; ali misliš, da boš svojo slabo voljo nad mano iztresal?« 146 Oklenil jo je z rokami, potegnil jo proti kanapeju: »Poslušaj, zlata moja, saj te ni¬ sem hotel žaliti; prav nič nisem mislil, kaj govorim.« Prisilil jo je, da je sedla, in je pokleknil pred njo: »Ali si mi odpu¬ stila? Reci, da si mi odpustila.« Hladno je zamrmrala: »Naj bo, a ne začni mi zopet.«. — In ko je vstala, je pristavila: »Sedaj pa pojdiva na izprehod.« On je še vedno klečal, objemaje ji boke z rokami; jecljal je: »Prosim te, ostaniva tukaj. Lepo, lepo te pro¬ sim. Stori mi to ljubav. Tako rad bi te imel nocoj pri sebi, čisto samo za¬ se, tukaj, poleg kamina. Reci »da«, iz vsega srca te prosim, reci »da«. Oporekla je nakratko in ostro: »Ne. Jaz hočem iti ven in se ne uklonim tvojim muham.« Tiščal je vanjo: »Lepo te pro¬ sim, vzrok imam, zelo važen vzrok . . .« Vnovič je reka: »Ne. In če nočeš iti z menoj ti, grem pa sama. Zbo¬ gom.« Sunkoma se mu je izvila in je stopila k vratom. Skočil je za njo in jo je uklenil v svoje roke: »Poslušaj me, Cio, mala moja Cio, poslušaj, stori mi to ljubav . . .« — Ni mu odgovorila, samo z glavo je odkimala, in umikaje se njegovim 147 10 * poljubom se ga je skušala otresti, da bi odšla. Ječal je: »Cio, mala moja Cio, vzrok imam.« Obstala je in mu pogledala v obraz: , »Lažeš . . . kakšen vzrok?« Rdečica mu je silila na lica, in ni vedel, kaj naj reče. In ogorčena mu je oponesla: »Vidiš, da lažeš, vr- torepec ti!«— In s togotno kretnjo, s solzami v očeh, je zbežala od njega. Še enkrat jo je prijel za rame, ni si mogel kaj, pripravljen, vse pri¬ znati, samo da prepreči ta razdor, je izpovedal z obupanim glasom: »To je: niti solda nimam v žepu . . . Vidiš.« Strmo se je ustavila, pogledala mu globoko v oči, da bi brala v njih resnico: »Kako si rekel?« Do las je zardel: »Rekel sem, da nimam niti solda. Razumeš? Niti dvajset soldov ne, niti deset soldov, niti toliko ne, da bi plačal čašo peli- novca v kavarni, kamor bi šla. Pri¬ morala si me, da sem ti priznal to svojo sramoto. A kako naj bi bil šel s teboj ven, in ti potem, ko bi sedela za mizo pri naročeni pijači, mirno povedal, da ne utrpim toliko, da bi 1 plačal račun . . .« Ves čas mu je gledala v obraz: »Torej . . . ali je to res?« Kakor bi trenil, je obrnil vse svoje žepe, hlačne, od telovnika, od 148 suknje, in je mrmral: »Na ... ali si sedaj zadovoljna?« Nenadoma je razprostrla roke in se mu strastno vrgla okrog vratu, jecljaje: »O, ubožček moj dragi . . . ubožček moj dragi ... Ko bi bila ve¬ dela! Kako se ti je to zgodilo?« Potisnila ga je na stol, sama mu je sedla na kolena, ovila mu roke okrog vrata, ga venomer poljubljala, poljubljala mu brke, usta, oči, ter ga silila, naj ji pove, kako se mu je pri¬ petila ta nezgoda. Izmislil si je genljivo historijo. Moral je priskočiti svojemu očetu, ki je bil v stiskah. Dal mu je ne samo vse svoje prihranke, nego se je še hudo v dolgove zakopal. Pristavil je: »Najmanj pol leta bom radi tega stradal, zakaj vse svoje vire sem izčrpal. Pa kaj, živ¬ ljenje ima pač svoje težke ure. De¬ nar, navsezadnje, ni vreden, da bi si človek zanj preveč glavo belil.« Zašepetala mu je na uho: »Jaz ti ga posodim, ali hočeš?« Veličavo je odgovoril: »Zelo si ljubezniva, zlata moja, ampak ne go¬ voriva več o tem, prosim te. Žalilo bi me.« Umolknil je; ona ga je stisnila k sebi in je zamrmrala: »Nikoli ne boš vedel, kako te ljubim.« 149 Bil je eden najlepših večerov njune ljubezni. Ko se je odpravljala, je smeh¬ ljaje pripomnila: »Ali ne? Kadar je človek v ta¬ kem položaju, kako se zveseli, če najde v kakem žepu pozabljen de¬ nar, ki mu je smuknil pod poalako!« S prepričanjem je odgovoril: »A, da, to pa to!« Hotela je iti peš domov, češ da je luna tako čudovita, in kar zamak¬ njeno jo je gledala. Bila je mrzla, jasna noč začet¬ kom zime. Pešci in konji so hodili hi¬ tro, ker jih je vzpodbadal sveži mraz. Pete so odmevale po trotoarjih. Ko sta se razstajala, je prašala: »Ali hočeš, da se snideva pojutrš- njem?« »Da, da, gotovo.« »Kakor danes?« »Kakor danes.« »Zbogom, srček moj.« Sladko sta se poljubila. Potem se je vračal z dolgimi koraki domov, izprašuje se, kaj bi iznašel jutri, da se izvije iz škripcev. Ko pa je odprl vrata v svojo sobo, je segel v žep svojega telovnika žeplenke in je ves osupnil, ker je za¬ tipal s prstom denar. Toliko da je prižgal luč, ga je vzel v roko, da bi ga natančneje po¬ gledal. Bil je lui, dvajset frankov! 150 Mislil je, da je zblaznel. Obračal ga je na to plat, obračal na ono plat in premišljal, po kakem čudežu bi mu bil prišel ta denar. Iz neba mu vendar ni mogel pasti v žep. Kar se mu nenadoma zasveti in ogorčena jeza ga je pograbila. Nje¬ gova metresa je bila res govorila o denarju, ki smukne pod podlako in ki ga človek najde, kadar revščina pritisne. Ona torej mu je podarila to miloščino. Ta sramota! Zarotil se je: »A, že prav! Jo že pozdravim, pojutršnjem! Ji že urice navijem!« Legel je spat, ves ljut in po¬ nižan. Pozno se je zbudil. Lačen je bil. Poskusil je zopet zaspati?*^ da bi vstal šele ob dveh; potem pa je de¬ jal sam pri se.bi: »Tako ne pridem nikamor, treba je, da dobim napos¬ led kje kaj denarja.« — Nato je od¬ šel, upajoč, da mu šine na cesti pra¬ va misel v glavo. Misli ni bilo, pač pa pri vsakem restoranu, mimo katerega je šel, sil¬ na slast po jedi, da so se mu kar sli¬ ne cedile. Opoldne, ker si ni ničesar izmislil, se je hipoma odločil: »He, obedovat grem s Klotildinim zlatni¬ kom. Jutri ga ji vkljub temu lahko vrnem.« Obedoval je torej v pivnici za dva franka petdeset. V uredništvo 151 prišedši je vrnil še slugi tri franke. — »Nate, Foucart, tukaj imate, kar ste mi posodili sinoči za voz.« Delal je do sedme ure. Potem je šel večerjat in je vzel jznova tri franke od istega .denarja. Še dve ča¬ ši piva zvečer, in potrošil je cel dan vsega skupaj devet frankov trideset centimov. A ker ni dobil nikjer kredita in si ni utegnil odpreti v štiriindvajse¬ tih urah novih virov, si je izposodil drugi dan še šest frankov iz denarja, ki bi ga moral še isti večer vrniti, tako da je prišel na dogovorjeni se¬ stanek s štirimi franki dvajset v žepu. Bil je prav pasje volje in sklenil je, da pojasni takoj od konca polo¬ žaj. Da poreče svoji metresi: »Veš, našel sem tistih dvajset frankov, ki si mi jih dela ondan v žep. Danes ti jih ne vrnem, ker se moje razmere niso izpremenile, in ker se nisem utegnil baviti z denarnim praša- njem. A dal ti jih bodem prihodnjič, kadar se snideva.« Prišla je vsa prijazna in mede¬ na in v velikem strahu. Kako neki jo bo pogledal? In dolgo ga je obje¬ mala in poljubljala, da bi se izognila razgovoru v prvih trenotkih. On zopet si je mislil: »Bo že pri¬ šel čas, da sprožim prašanje. Paziti moram, da zalotim pravo priliko.«' 152 Tiste prilike ni zalotil in tako ni sprožil besede, ker se je obotav¬ ljal dotekniti se tega kočljivega pred¬ meta. Ona ni govorila prav nič o iz- prehodu in je bila na vse strani lju¬ bezniva. Razšla sta se proti polnoči, ko sta se bila domenila za sestanek šele za sredo prihodnjega tedna, zakaj gospa de Marelle je imela zaporedo¬ ma več dinejev pri svojih znancih. Ko je Duroy plačeval drugi dan svoj obed in je segel v žep . po štiri franke, ki jih je še imel, je zapazil, da jih je pet, in da je eden med njimi zlat. Prvi trenotek je mislil, da so mu dali prejšnji dan pri menjavanju po¬ nevedoma dvajset frankov, potem pa se je spomnil, in srce mu je moč¬ no utripalo, ker se je čutil iznova po¬ nižanega po tej miloščini. Kako mu je bilo žal, da ni niče¬ sar rekel. Da je odločno govoril, pa se ne bi bilo to več zgodilo. Štiri dni je neprestano letal in se trudil, da bi si preskrbel pet lui- jev, a vsa pota so bila brezuspešna, in sedaj je trošil že drugega Klotildi- nega. In ko sta se prvikrat zatem se¬ stala, ji je rekel z jeznim obrazom: »Veš, nikar mi ne uganjaj več tistih burk, kakor prejšnje večere, če ne, 153 bom hud« — njej se je pa vendarle posrečilo, da mu je zopet vtihotapila dvajset frankov v hlačni žep. Ko jih je našel, je zaklel: »Stre¬ la nebeška!« — in jih je prespravil v telovnik, da bi jih imel pri roki, za¬ kaj bil je zopet brez božjaka. Naposled se je listov blagajnik udal njegovim obupnim prošnjam, da mu bo dajal po pet frankov na dan. To je bilo ravno dovolj za hra¬ no, a ne dovolj, da bi vrnil šestdeset frankov. In ko je prijela Klotildo iznova strast za ponočne izlete v vse mogo¬ če sumljive pariške lokale, se ni več posebno vznemirjal, kadar je našel po teh pustolovskih izprehodih v že¬ pu rumenjak, nekoč celo v čevlju, drugi dan v pokrovu svoje ure. Če je že imela želje, katerim za sedaj ni utegnil ustrezati, ali ni bilo popolnoma naravno, da si jih je rajši plačevala, nego da bi se jim odre¬ kala? Sicer je pa vodil račune o vsem, kar je tako prejel, da bi ji svoj čas povrnil. Nekega večera mu reče: »Ver¬ jameš, da nisem bila še nikoli v »Fo- lies - Bergeres? Ali me ne bi peljal tja?« — Obotavljal se je iz strahu, da se ne bi srečal z Rachelo. Potem pa je pomislil: 154 »Pha! Saj nisem oženjen, na¬ vsezadnje. Ako me ona zapazi, bo razumela položaj in me ne bo nago¬ vorila. Sicer pa si vzameva ložo.« In še en razlog je bil odločilen: jako prav mu je prišla prilika, da lahko ponudi gospe de Marelle ložo v gledališču, ne da bi bilo treba kaj plačati. To je neke vrste nadome¬ stilo. t Najprej je morala Klotilda osta¬ ti v kočiji, on pa je šel po vstopnico, da bi ne videla, da jo dobi zastonj, potem je šel ponjo, in ko sta vstopi¬ la, so ju pozdravili pregledniki. Po šetališču se je kar trlo sveta. S težavo sta se prerinila skozi gne¬ čo moških in postopajočih deklet. Naposled sta dospela do svojega pre¬ dala ter sta sedla ravno vmes med mirni parket in vrvečo galerijo. A gospa de Marelle ni gledala kdovekaj na oder, zanimala se je izključno za dekleta, ki so krožila za njenim hrbtom; neprestano se je obračala in jih gledala, najrajši bi se jih bila dotikala, jim tipala janke,lica, lase, da bi se prepričala, iz česa so pravzaprav napravljena ta-le bitja. Nenadoma spregovori: »Debela črnka naju ves čas gleda. Prej - le sem že mislila, da naju hoče ogovo¬ riti. Ali si jo videi?« Odgovoril je: »Ne. Najbrže se motiš.« — Ali že izdavna jo je bil 155 zapazil. Bila je Rachel, ki je koloba¬ rila okoli njiju s srditimi očmi in je jezno godrnjala. Duroy se je bil preje zadel ob- njo, ko se je gnetel med množico, in ona mu je bila rekla: »Bog daj!« či¬ sto tiho, in z očmi mu je pomežikni¬ la, češ: »Že razumem!« On pa se ni bil odzval temu prijaznemu pozdra¬ vu iz strahu, da g*i ne bi videla me- tresa, in hladno, s strmini čelom in prezirno našobljenimi ustnicami je bil šel mimo nje. Deklina, ki jo je že bodla nezavedna ljubosumnost, je stopila za njim, se zadela še enkrat obenj in spregovorila bolj na glas: »Bog_ daj, Georges!« Še ji ni bil odgovoril. Tedaj si je vtepla v glavo, da jo mora spo¬ znati, pozdraviti, in venomer se je vračala za njegovo ložo ter čakala ugodnega trenotka. • Kakor hitro je zapazila, da jo gospa de Marelle gleda, se je s prstom doteknila Duroyu rame: »Bog daj. Kako ti je?« On pa se ni okrenil. Ona zopet: »Glej r.o, glej! Ali si od petka oglušel?« Ni ji dal odgovora, delal prezir- x ljiv obraz, kakor da bi se onečastil z vsako besedo, ki bi jo spregovori! s to nesramnico. Začela se je smejati z razjarje¬ nim smehom in je rekla: »Torej si 156 nem? Nemara ti je gospa jezik od¬ griznila?« Jezno se je stresnil, potem pa z obupanim glasom: »Kdo vam je dovolil govoriti? Spravite se, če ne, vas dam za¬ preti.« Tedaj pa so se ji oči zabliskale, vrat se ji je napel, in zarohnela je: »A, tako torej! Beži, beži, mulec! Kadar je človek pri kaki ženski spal, jo vsaj pozdravi. Ali misliš, če si z drugo, da ti me ni treba danes po¬ znati? Če bi mi bil samo malce na¬ mignil, ko sem ti prišla prej-le na¬ sproti, takoj bi bila šla proč in te pu¬ stila pri miru. Ampak nos si hotel vi¬ hati, o, le čakaj! Jaz ti bom že pod- kadila pod nos, jaz! A, še bog daj mi ne rečeš, kadar te srečam ...« Še dolgo bi bila kričala, toda gospa de Marelle je bila odprla lož- na vrata in je bežala skozi gnečo ter vsa zmedena iskala izhoda. Duroy se je bil spustil za njo in jo je skušal dohiteti. Tedaj pa, ko je videla, da beži¬ ta, je Rachel zmagoslavno vrešča¬ la: »Primite jo! Primite jo! Mojega ljubčka mi je ukrala.« Smeh je šel po občintvu. Dva gospoda sta hotela begunko za šalo pridržati, prijela sta jo za rame in sta jo skušala poljubiti. A Duroy jo je došel, jo šiloma oprostil in jo poteg¬ nil na cesto. 157 Planila je v prazno kočijo, ki je stala pred etablismanom. On je sko¬ čil za njo, in ko je kočijaž prašal: »Kam naj peljem, gospod?« — je od¬ govoril: »Kamor hočete.« Počasi, od tlaka odskakuje, se je začela kočija premikati. Klotilda je v neke vrste nervozni krizi ihte¬ la in se dušila, ohraz v dlaneh; in Duroy ni -vedel kaj bi naredil niti kaj bi rekel. — Naposled, ko je slišal, da se joka, je zajecljal: »Poslušaj, Cio, zlata moja Cio, daj, to ti razložim! Jaz nisem kriv ... Tisto ženščino sem poznal poprej . . . prve čase . . .« Hipoma je razkrila svoj obraz, togota zaljubljene in varane ženske jo je popadla, besna togota, ki ji je razvezala jezik, in hrope, s preseka¬ nimi, zaletujočimi se stavki je jec¬ ljala: »O! ... ti podla duša ... podla duša ... kakšen lopov!... Ali je mo¬ goče?... ta sramota!... O, moj bog ... ta sramota!...« Potem je vse bolj in bolj vzki- pevala, čimbolj so se ji misli jasnile in čim več dokazov ji je prišlo na um: »In z mojim denarjem si jo pla¬ čeval, kaj ne? In jaz sem mu daja¬ la denar ... za to vlačugo ... O, pod¬ la duša!...« Nekaj trenotkov se je zdelo, ka¬ kor da išče druge, krepkejše besede, ki ji ni hotela na jezik, potem pa je naenkrat izbruhnila, s kretnjo, kakor 158 bi izpljunila: »O!... prašeč... pra¬ šeč ... prašeč ... Z mojim denarjem si jo plačeval... prašeč ... pra¬ šeč ...« Sedaj ni našla več nič drugega in je ponavljala venomer: »Prašeč ... prašeč:..« Kar na lepem pa se je sklonila skozi lino in prijela kočijaža za ro¬ kav: »Vstavite!« — potem je odprla vrata in skočila na cesto. Georges je hotel za njo, ona pa je zavpila: »Ti ne smeš izstopiti!« — tako na glas, da so se ljudje zgrnili okrog nje; in Duroy se ni ganil iz strahu pred škandalom. Potem je potegnila denarnico iz žepa ter je iskala drobiža pri luči cestne svetilke, vzela iz nje dva franka petdeset in jih dala kočijažu v roko, rekoč mu s tresočim glasom: »Nate... za eno uro... jaz pla¬ čam ... In peljite mi tega falota v Batignolle, rue Boursault.« Veselost se je lotila gruče, ki jo je obkrožala. Neki gospod je dejal: »Bravo, mala!« in mlad postopač, ki je stal vozu pri kolesih, je vtaknil glavo skozi odprto lino in je zavpil s krepkim povdarkom: »Lahko noč, srček s krompirja!« Potem se je voz začel premika¬ ti, za njim pa se je razlegal občen grohot. 159 VI. Poparjen je bil Georges Duroy, ko se je i drugi dan zbudil. Počasi se je oblekel, nato je se¬ del k oknu in se je zamislil. Po vsem životu se je čutil nekam odrevene¬ lega, kakor da jih je dobil prejšnji ve¬ čer pošteno s palico. Nazadnje ga je vzpodbodla po¬ treba, najti si denarja, in odpravil se je k Forestierju. Njegov prijatelj ga je sprejel v svojem kabinetu, pred kaminom sede. »Kaj pa je, da si tako zgodaj vstal?« »Zelo resna stvar. Časten dolg imam.« »Zaigral?« Obotavljal je, potem je potrdil: »Zaigral.« »Mnogo?« »Petsto frankov!« Dolžan jih je bil samo dvesto- osemdeset. Forestier je nezaupno prašal: »Komu si jih pa dolžan?« Duroy ni mogel odgovoriti. »I . . . nekemu gospodu iz Carle- villa.« »Mhm! In kje stanuje?« »Na . . . na . . .« Forestier je bušil v smeh: »Na cesti išči me ob tri četrti na zeleno, 160 kaj ne da? Poznam ga, tistega go¬ spoda, dragi moj. Ako hočeš dvajset frankov, toliko imam še tebi na raz¬ polago, a niti beliča več.« Duroy je zlatnik sprejel. Potem je pritiskal kljuke pri vseh mogočih znancih, in naposled je na¬ bral proti peti uri osemdeset fran¬ kov. Ker bi jih moral najti še dvesto, se je kratkomalo odločil, da obdrži vse, kar je nabral, mrmraje: »Čo, ne bom se ubijal radi te babnice. Plačal ji bom, kadar utegnem.« Štirinajst dni je živel varčno, redno in čisto življenje, vse polno energičnih sklepov v glavi. Potem pa ga je prijelo silno hrepenenje po ljubezni. Zdelo se mu je, kakor da je minilo že več let, kar ni držal ženske v rokah, in kakor je mornar, kadar stopi zopet na suho, ves dehtiv, tako ga je izpreletavalo, kadar je srečal kako krilo. Vrnil se je tedaj nekega večera v Folies-Bergeres, ker je upal, da najde tam RaclTelo. Res jo je zapazil, toliko, da je stopil v lokal, zakaj pre¬ cej redkokdaj je izostala iz tega eta- blismana. Smehljaje ji je šel naproti in ji je prožil roko. Ona pa ga je premerila od vrha do. peta: »Kaj hočete od mehe?« 161 n Poskušal se je zasmejati: »Beži, beži, kaj se boš tako držala!« Pokazala mu je hrbet in je rekla: »Jaz ne občujem z zvodniki.« Iskala je najhujše žaljivke. Čutil je, kako mu je kri zalila obraz, in od¬ šel je sam domov. Forestier, ki je bil bolan in slab in je vedno kašljal, mu je grenil živ¬ ljenje pri žurnalu; bilo je, kakor bi si tri glavo, samo da bi si izmislil zo¬ prnejših opravkov zanj. Nekega dne, v trenotku nervozne razdraženosti, ko ga je bil napadel dolg, dušeč ka¬ šelj,je zagodrnjal nad Duroyem,ki mu ni prinesel zahtevanega podatka: »Hudiča,, saj si neumnejši, nego sem si mislil.« Toliko, da mu ni dal zaušnice, a ovladal se je in je odšel, mrmraje: »Le čakaj, to ti pa pošteno popla¬ čam!« Nagla misel mu je blisnila sko¬ zi možgane: »Rogove ti nastavim, prijatelj!« In odšel je ter mencal z ro¬ kami, vesel svojega načrta. Takoj naslednji dan se ga je ho¬ tel lotiti. Napravil je obisk gospe Fo¬ restier, da bi pregledal teren. Našel jo je zleknjeno podolgem na kanapeju; čitala je knjigo. Segla mu je v roko, ne da bi se premaknila, samo glavo je obrnila in mu rekla: »Dober dan, lepi striček.« — Bilo mu je, kakor da je dobil za¬ ušnico: »Zakaj me imenujete tako?« 162 Smehljaje mu je odgovorila: »Prejšnji teden sem govorila z gospo de Marelle, in povedala mi je, kako so vas pri nji krstili.« Potolažil se je, ko je videl, kako ljubeznivo ga gleda mlada ženska. Sploh pa — zakaj naj bi se bi! bal? Povzela je: »Njo ste kar razva¬ dili. K meni seveda pridete, kadar vam pride na um, to je, skoraj bi lah¬ ko rekla, o svetem nikoli.« Sedel je bil poleg nje in jo je gle¬ dal z novo radovednostjo, z radoved¬ nostjo amaterja, ki zbira umetnine. Bila je očarljiva, nežna in vroča pla¬ volaska, kakor ustvarjena za milo- vanje; in pomislil je: »Lepša je od one, prav gotovo.« Radi uspeha ni niti malo podvomil, samo roko bi mu treba iztegniti, se mu je zdelo, in jo vzeti, kakor ubereš sad. Dejal je odločno: »K vam me ni bilo zato, ker je bilo bolje tako.« Ni razumela, zato je vprašala: »Kako? Zakaj?« »Zakaj? Ali res ne uganete?« »Niti od daleč ne.« »Zato, ker sem v vas zaljubljen . . . o, malo, samo malo ... in ker ne maram, da bi se do kraja zalju¬ bil . . .« Po vsej priliki ni bila niti prese¬ nečena, niti užaljena, niti laskana; smehljala se je še dalje s taistim ma- 163 n* lobrižnim nasmehom, in mirno mu je odgovorila: »O, lahko pridete vseeno. Vame ni nobeden nikdar dolgo zaljubljen.« Osupnil ga je vse bolj ton nego besede, in vprašal je: »Kako to?« »Zato, ker je nepotrebno, in to takoj od kraja vsakemu namignem. Da ste mi povedali že prej svojo bo¬ jazen, bi vas bila potolažila in vas nasprotno prosila, da prihajate čim pogosteje.« »Da, ko bi človek lahko ukazo¬ val svojim čustvom!« Obrnila se je proti njemu: »Pri¬ jatelj moj, zaljubljen človek je zame izbrisan iz števila živih ljudi; poidi- jotil se je, pa kaj samo poidijotil, po¬ stal je nevaren. Z ljudmi, ki me lju¬ bijo, ali vsaj tako trde, prekinem vsa¬ ko intimno občevanje, prvič, ker me dolgočasijo, potem pa, ker se mi zde sumljivi, kakor razdražen pes, ki bi utegnil steči. Zato jim odredim moralno karanteno, do¬ kler jim bolezen ne preide. Zapomni¬ te si to. Dobro vem, da vam ljubezen ni nič drugega, nego neke vrste slast, dočim bi bila meni neke ... neke vr¬ ste .. . duševno obhajilo, ki ga mo¬ ška vera ne pozna. Vi razumete nje¬ no črko, jaz duh. Ampak . . . poglejte mi dobro v obraz . ..« Ni se več smehljala. Lice ji je bi¬ lo mirno in hladno in rekla je s po- 164 udarkom na sleherni .besedi: »Jaz vam ne bom nikdar, nikdar metresa, razumete? Zatorej je popolnoma brez koristi, bilo bi celo slabo za vas, če bi ostali pri tej želji ... In sedaj, ko je . . . operacija končana ... ali hoče¬ te, da bova prijatelja, dobra prijate¬ lja, ampak prava prijatelja, brez vsa¬ ke misli za bregom?« Uvidel je, da bi bil vzpričo te odločnosti vsak poskus jalov. Zato se je mahoma prostodušno odločil, in vesel, da si je pridobil to žensko za zaveznico v življenju, ji je podal obe roki: »Vaš sluga sem, gospa, kakor vas bo volja.« Čutila je v glasu iskrenost njego¬ ve misli in dala mu je svoje roke. Poljubil jih je, drugo za drugo, in, dvignivši glavo, je priprosto de¬ jal: »Bogme, da sem našel tako ženo, kot ste vi, s kakim veseljem bi se bil oženil z njo!« To pot je bila ganjena, ta beseda ji je godila, kakor vedno ženskam pokloni, ki jim gredo do srca, in vrgla mu je nagel in hvaležen pogled, po¬ gled, ki nas ženskam usužnji. Potem, ko ni našel prehoda za nadaljno konverzacijo, je izpregovo- rila z mehkim glasom, položivši mu prst na laket: »In sedaj začnem takoj svoj pri¬ jateljski posel. Nerodni ste, dragi moj . . .« 165 Obotavljala se je, nato je vpra¬ šala: »Ali smem odkritosrčno govo¬ riti?« »Prosim.« »Popolnoma?« »Popolnoma.« »Torej! Obiščite vendar gospo Walter, ki vas zelo čisla, in glejte, da se ji prikupite. Tam imate priliko za svoje poklone, čeprav je poštena ženska, zapomnite si, popolnoma po¬ štena. O, tudi pri nji ni niti misliti na . . . na golomišenje. Bolje za vas, če se daste češče videti. Vem, da imate pri listu še sedaj precej skrom¬ no mesto. A nič se ne bojte, vse svo¬ je urednike sprejemajo z enako do¬ brohotnostjo. Ubogajte me m pojdi¬ te tja.« Nasmehoma ji je dejal: »Hvala lepa, vi ste angel . . . moj angel-va- rih.« — Potem sta govorila o tem in onem. Ostal je dolgo, ker je hotel poka¬ zati, kako je vesel, da more biti pri nji; in pri slovesu je vprašal še en¬ krat : »Torej velja: prijatelja sva.« »Velja.« In ker je bil zapazil, kako ji je bil prej všeč njegov poklon, je brenknil še enkrat na isto struno: »In če bi kdaj ovdoveli, se že se¬ daj priporočam.« 166 Potem je naglo odšel, da se ne bi utegnila jeziti. Gospo Walterjevo obiskati, je bi¬ lo Duroyu sitno, zakaj dosihdob še ni bil povabljen k nji, in nerad bi bil naredil nerodnost. Ravnatelj mu je bil naklonjen, je cenil njegovo delo, in ga je uporabljal zlasti rad za te¬ žavnejše naloge; zakaj ne bi te bla¬ gohotnosti izkoristil, da pride v nje¬ govo hišo? Nekega dne torej, ko je zgodaj vstal, se je napotil v tržnico, ko je bi¬ la ravno razprodaja, in je kupil za kakih dvanajst frankov dvajset ču¬ dovito lepih hrušk. Skrbno jih je zlo¬ žil in povezal v košarico, da bi bilo videti, kakor da so prišle od daleč, nesel jih je k hišniku svoje ravnate¬ ljice in jih pustil pri njem s karto vred, na katero je bil napisal: »Georges Duroy vljudno prosi gospo Walter, da bla¬ govoli sprejeti to malenkost, pekaj sadja, ki ga je dobil danes zjutraj iz Normandije.« Drugi dan je našel v uredništvu v svojem nabiralniku za pisma za¬ vitek s karto od gospe VValterjeve, »ki se gospodu Georgesu Duroyu najlepše zahvaljuje in sprejema ob sobotah,« Prihodnjo soboto se je javil pri nji. Gospod Walter je stanoval na bulvarju Malesherbes v dvokrilni 167 lastni hiši, katere polovico je imel po vzgledu varčnih in praktičnih ljudi v najemu. En sam hišnik, po¬ stavljen na sredo med oboja vrata, je odpiral gospodarju in najemniku; in ker je bil lepo opravljen, kakor cerkveni stražar, debela meča v be¬ lih nogavicah, in je nosil na sijajni obleki zlate gumbe in škrlataste na- šivke, sta kazala oba vhoda lice bo¬ gate palače. Vzprejemnice so bile v prvem nadstropju; vanje si mora! skozi predsobo, opeto s stenskimi prepro¬ gami in portijerami. Dva služabnika sta dremala na stolih. Eden je vzel Duroyev svršnik, drugi palico, od¬ prl neka vrata, stopil par korakov pred gosta, se potem odmaknil, ga pustil mimo sebe in zaklical njegovo ime v prazno sobo. Mladi mož se je zbegan oziral na vse strani, kar zapazi v zrcalu zbrano družbo, ki se mu je zdelo, da sedi zelo daleč. Najprej se je zmotil v smeri, ker ga je zrcalo zmešalo, potem je prekoračil še dva prazna salona, da je prišel v nekak budoar- ček, opet z modro svilo z zlatimi žeblji; tam so se štiri dame polglas¬ no razgovarjale pri okrogli mizi, na kateri je stal čaj. Čep rav si je bil pridobil za časa svojega bivanja v Parizu in posebno v svojem reporterskem poklicu, 168 vsled katerega je imel neprestane stike z uglednimi osebami, dokaj si¬ gurnosti, je 'čutil Duroy nekoliko za¬ drege, ker je moral tako vstopiti in prehoditi vse te prazne salone. Zajecljal je: »Gospa, dovolil sem si...« in je iskal z očmi gospo¬ dinje. Prožila mu je roko, on ji je segel s poklonom vanjo, in rekla mu je: »Zelo ste ljubeznivi, gospod, da ste me prišli posetit« — in pokazala mu ju stol; ko je hotel sesti, je kar pa¬ del nanj, ker je mislil, da- je sedalo višje. Utihnile so bile. Ena izmed žensk je zopet poprijela besedo. Go¬ vorila je o mrazu, ki pritiska vedno huje, a vendar ne dovolj, da bi za¬ moril legarjevo epidemijo ali omo¬ gočil drsanje. In vsaka je razložila svoje mnenje o tej zmrzali v Parizu; potem so pripovedovale, kateri letni čas ima vsaka najrajša, z vsemi ti¬ stimi banalnimi razlogi, ki tiče po možganih kakor prah po sobah. Vrata so nalahno zašumela, in Duroy je okrenil glavo in videl sko¬ zi dvoje zrcalnih šip debelo damo, ki je prihajala. Komaj se je prika¬ zala v budoarju, je ena obiskovalk vstala, segla drugim v roko in odšla; in mladi mož je gledal, ko je šla sko¬ zi druge salone, nje črni hrbet, kjer so se lesketali stekleni biseri. 169 Ko se je polegel nemir, ki je bil nastal ob tej menjavi oseb, so spro¬ žile kar na celem, brez prehoda, ma¬ roško prašanje, govorile o vojski v orijentu, in tudi o angleških zadre¬ gah na skrajnem koncu Afrike. Te dame so razpravljale o vseh teh stvareh tako, kakor bi na izust ponavljale primerno družabno ko¬ medijo, ki so jo že večkrat ponovile. Nov poset je prišel, majhna, ko¬ drasta blondinka, na kar se je poslo¬ vila visoka, sloka gospa srednjih let. In govorile so, koliko upanja ima gospod Linet za sprejem v aka¬ demijo. Novo došla dama je zatrdno mislila, da ga izpodrine gospod Ca- banon - Lebas, ki je v francoskih verzih priredil Don Ouijota za oder. »Veste, da ga bodo igrali pri¬ hodnjo zimo v Odeonu!« »Ali res? Ta čisto literarni po¬ skus moram na vsak način videti.« Gospa Walterjeva je odgovar¬ jala ljubeznivo, mirno in trezno, tu¬ di za hip ni bila v zadregi za besedo, zakaj njeno mnenje je bilo vselej že vnaprej pripravljeno. A zapazila je, da se mrači, in je pozvonila za luč, pri vsem tem vse¬ skozi poslušala kramljanje, ki se je cedilo kakor curek osladnega soka; tudi je pomislila, da je pozabila ogla¬ siti se pri graverju radi vabil za pri¬ hodnji dine. 170 Nekoliko prezajetna je bila, le¬ pa še, a že v oni nevarni dobi, ko se začenja ženska lepota obletavati. Držala se je še z negovanjem, s pre¬ vidnostjo, higijeno in mazili za kožo. Bila je videti v vsem izvedena, zmerna in pametna, ena tistih žensk, ki jim je duh ravnih potez kakor francoski vrt. Hodiš po njem brez presenečenja, in vendar najdeš v njem nekaj mičnega. Bila je razum¬ na, finega, tenkočutnega in sigurne¬ ga duha, ki ji je nadomeščal fantazi¬ jo; blaga in udana, je imela za vse ljudi in za vse stvari neko mirno do¬ brohotnost. Zapazila je, da ni Duroy pose¬ gel prav nič v pogovor, da ga ni nihče ogovoril in da se je držal malo napeto; in ker se dame še sedaj ni¬ so ločile od akademije, tega najljub¬ šega predmeta, ki mu niso mogle pri¬ ti nikoli do konca, je prašala: »In vi, gospod Duroy, ki ste o tem pač r bolje poučeni, s katerim bi potegnili vi?« Odgovoril je brez oklevanja: »V tem prašanju, gospa, ne bi obra¬ čal pažnje nikoli na kandidatove za¬ sluge, ki so vedno kolikortoliko opo¬ rečne, nego na njegova leta in na njegovo zdravje. Ne bi prašal za njegovo opravičenost, nego za nje¬ govo bolezen. Prav nič ne bi pre¬ iskoval, ali je napravil riman prevod 171 iz Lopeja de Vega, nego skušal bi dobiti natančne podatke, kako je z njegovimi jetri, srcem, obistmi in s hrbtenico. Poštena hipertrofija, ko¬ renita sladkosečnost, in posebno za¬ čenjajoča se hrbtna sušica ima zame stokrat več veljave nego štirideset zvezkov razprav o domovinski ideji v berberski poeziji.« Osupel molk je sledil temu nazi- ranju. Gospa Walter je smehljaje po¬ vzela: »Zakaj pa?« — Odgovoril je: »Zato ker se prašam povsod samo, kako bo ta ali ona stvar dame zaba¬ vala. In, gospa, vas zanima akade¬ mija zares samo, kadar kak akade¬ mik umre. Čim več jih umre, tem srečnejše morate biti. Da pa naglo mrjo, je treba imenovati tiste, ki so stari in bolni.« Ker so bile še nekoliko začude¬ ne, je pristavil: »Sicer sem pa sam takšen, kakor vi, in v pariških dnev¬ nih vesteh čitam strašno rad, da je kak akademik umrl. Pri tej priči se prašam: »Kdo neki pride na njego¬ vo mesto?« In si naredim listo. To je igra, prav prijetna igrica, katero se gredo v pariških salonih vsaki- krat, kadar premine kateri nesmrt¬ nik: »Smrt in štirideset starcev.« Dame, še vedno malo zbegane, so se začele vendar smejati, tako resnična je bila njegova pripazka. 172 Vstajaje je sklenil: »Ve, dame, ste tiste, ki jih imenujete, in imenuje¬ te jih edino zato, da bi jih videle, ka¬ ko umirajo. Izbirajte torej stare, prav stare, čim starejše mogoče, vse drugo naj vam bo deveta briga.« Potem je z veliko milotnostjo odšel. Toliko da je bil iz sobe, je ena izmed dam izjavila: »Šegav dečko; kdo pa je?« — Gospa Walter je od¬ govorila: »Eden naših urednikov, ki je opravljal doslej samo drobno delo pri listu, a prepričana sem, da se hi¬ tro povzpne.« Duroy je vesel mahal po bulvar¬ ju Malesherbes, s poskočnimi koraki, zadovoljen s svojim odhodom je mrmral: »Dobro slovo!« Tisti večer se je pobotal z Ra- chelo. Naslednji teden mu je prinesel dvoje važnih dogodkov. Bil je ime¬ novan dnevnim vestem za urednika in povabljen na dine k gospe Walter- jevi. Takoj je zapazil zvezo med obema novostima. »Vie Francaise« je bila pred vsem kupčijsko podjetje, zakaj last¬ nik je bil finansije, ki sta mu služila tisk in poslanska zbornica za Vzvod. Dobrodušnost je bila njegovo orož¬ je, in vedno je deloval pod smehlja¬ jočo krinko možaka - poštenjaka; a 173 za svoje posle, pa naj so bili kakršni¬ koli že, je vporabljal samo take lju¬ di, ki jih je prej dobro otipal, preiz¬ kusil in ovohal, za katere je vedel, da so prekanjeni, drzni in okretni. Duroy, ki ga je imenoval za urednika dnevnih vesti, se mu je zdel drago¬ cen dečko. To delo je vršil dotlej uredniški tajnik, gospod Boisrenard, star, ko¬ rekten žurnalist, točen pikolovec, kakor uradnik. Že trideset let je bil uredniški tajnik pri enajstih različ¬ nih listih, ne da bi v čem izpremenil svoje naziranje ali delovanje. Pre¬ stopal je od redakcije do redakcije, kakor menjamo svojo gostilno: ko¬ maj zapaziš, da ješ iz druge kuhinje z malo drugačnim okusom. Politična in verska načela so mu bila nekaj tujega. Posvetil se je žurnaiu, pa naj je bil tak ali tak, razumel je svoje delo, in cenili so njegovo veliko iz¬ kušenost. Robotal je kakor slepec, ki ničesar ne vidi, kakor glušec, ki ni¬ česar ne sliši, in kakor mutec, ki nikoli ne črhne ni črne ni bele. Ven¬ dar je bil v svojem poklicu zelo ve¬ sten, in v noben kup se ne bi bil dal izrabiti za kako stvar, ki ne bi bila po njegovi sodbi častna, pravilna in z njegovega stanovskega stališča korektna. Gospod Walter, ki ga je sicer cenil, si je želel vendarle večkrat 174 drugega človeka, da bi mu poveril dnevne vesti, ki so, kakor je dejal, listu mozeg. V njih se mečejo novice v svet, se širijo govorice, z njimi pritiskaš na občinstvo in na kurze. Med dvoje poročil o večernih zaba¬ vah je treba vriniti z najnedolžnej- šim obrazom važno stvar, ki bodi bolj po strani namignjena nego na¬ ravnost povedana. S cikanjem treba ljudi navajati, da uganejo, kam me¬ riš preklicevati na tak način, da se vest podkrepi, ali tako zatrjevati, da živ krst ne verjame priobčenega dejstva. V dnevnih poročilih mora najti vsakdo vsak dan vsaj eno vr¬ sto, ki ga zanima, zato, da jih čitajo vsi ljudje. Na vse je treba misliti, na vse družabne sloje, na vse poklice, na Pariz in na provinco, na armado in slikarje, na duhovščino in na vse¬ učilišče, na mestne očete in na kur- tizane. Človek, ki jih ureja in vodi četo svojih reporterjev, mora neprestano paziti, prežati in oprezovati, mora biti nezaupen, preračunljiv, zvit, uren in gibčen, vsem premetenostim kos, mora biti zanesljivega nosu, da iz¬ sledi na prvi pogled napačno novico, da presodi, kaj je dobro povedati, kaj zatajiti, da ugane, kaj bo včinko- valo na občinstvo; in vse mora ume- ti podati v taki obliki, da je vtisek čim večji. 175 Gospodu Boisrenardu, ki je ime! zase dolgotrajno prakso, je nedo- stajalo prave spretnosti in prožnosti; pred vsem mu je nedostajalo priro¬ jene prebrisanosti, s katero je treba čutiti vsak dan že vnaprej skrivne šefove misli. Duroy je bil mož, ki bi vršil te posle, kakor treba, in res je čudovi¬ to spopolnjeval uredništvo tega li¬ sta, .»ki je jadral v bujnem toku dr¬ žave in po plitvinah politike,« kakor se je izražal Norbert de Varenne. Duševni očetje in pravi uredni¬ ki »Vie frangaise«, to je bila petorica ali šestorica poslancev, udeleženih pri vseh špekulacijah, ki jih je zapo- čel ali vodil šef. V zbornici so jih imenovali »Walterjeva klika«, in za¬ vidali so jim, ker so morali dobivati z njim in od njega denarja. Forestier, politični urednik, je bil zgolj metla teh podjetnikov, izvr¬ ševalec teženj, ki so mu jih oni na- vdihali. Oni so dajali pravec njego¬ vim uvodnim člankom, ki jih je hodil vedno domov pišat, češ, da ima tam več miru. Da bi pa prikrojili svoj list bolj literarno in po pariškem okusu, so pritegnili k njemu dva slavna pisate¬ lja različnih smeri. Jacquesa Rivala, ki je pisal aktualne podlistke, in Norberta de Varenne, pesnika in 176 fantastičnega podlistkarja, ali reci¬ mo pripovednika nove šole. Potem so si preskrbeli po ceni umetniških kritikov za slikarstvo, glasbo, za gledališče, enega uredni¬ ka za kriminalistiko in enega za konjske dirke, iz ogromne množice pisateljev - dninarjev, ki ti delajo, kar hočeš. Dve boljši dami, »Rožna¬ ti domino« in »Bela tačica«, sta po¬ šiljali drobne vesti iz odličnega sve¬ ta, razprave o modi, elegantnem živ¬ ljenju, o etiketi in vedenju, in razgla¬ šali indiskrefnosti o visokih da¬ mah. In »Vie frangaise«, ki so jo kr¬ marile vse te različne roke, »je ja¬ drala v bujnem toku in po plitvi¬ nah«. Duroy je še plaval v veselju ra¬ di svojega imenovanja za urednika dnevnih vesti, ko dobi drobno ti¬ skano karto, kjer je čital: »Gospod in gospa Walter vljudno vabita go¬ spoda Georgesa Puroya na dine v torek, 20. januarja.« Ta nova milost, ki mu je kanila tako hitro po prvi, ga je navdala s tako radostjo, da je vabilo poljubil, kakor bi bil naredil z ljubavnim pis¬ mom. Potem je šel k blagajniku, da bi se domenil z njim o važnem de¬ narnem prašanju. Urednik dnevnih vesti ima sploh svoj budget, iz katerega plačuje svo- 177 12 je poročevalce in novice, dobre ali srednje, ki mu jih prinaša sedaj ta, sedaj oni, kakor prinašajo vrtnarji branjevcu svoje pridelke. S početka so odmerili Duroyu po dvanajststo frankov na mesec, in trdno je sklenil, da ohrani doberšen del tega denarja zase. Naviral je in naviral, in blagaj¬ nik mu le dal naposled štiristo fran¬ kov predujma. Prvi trenotek je imel resen namen, poslati gospe de Ma¬ reke dvestoosemdeset frankov, ka¬ tere ji je bil dolžan, a takoj nato je pomislil, da bi mu ostalo samo še stodvajset frankov pod palcem, krat- komalo nezadostna vsota, da bi vo¬ dil z njo dostojno svojo novo službo, in odložil je to vračilo za poznejše čase. Dva dni je urejal svoje reči, za¬ kaj v prostorni skupni dvorani, kjer je bilo vse uredniško osobje, je po¬ dedoval svojo posebno mizo in pre¬ dalnik za pisma. Na enem koncu sobe je kraljeval on, dočim je sedel na drugem koncu Boisrenard, ki so mu lasje, vkljub njegovim letom črni kot noč, vedno viseli nad polo papirja. Dolga miza na sredi je bila za poročevalce. Po navadi so sedeli na nji, kakor na klopi, bodisi ob robu z nogami zvone, ali pa na sredi po turško. Včasih jih je čepelo po pet, šest na tej mizi, in vztrajno so lovili 178 kroglo v pdzah kitajskih opic iz porcelana. Tudi Duroya je prijelo naposled veselje do te zabave, in po navodi¬ lih in nasvetih Saint - Potinovih se je polagoma dobro izuril. Forestier, ki je prihajal od dne do dne slabejši, mu je dal na razpo¬ lago svojo lepo lovikroglo od antilj- skega lesa, zadnjo, ko jo je kupil; njemu je bila malo težka, Duroy pa je lučal s krepko roko veliko kroglo, privezano na vrvco, ter štel čisto po- tihem: »Ena — dve — tri — štiri — pet. — šest.« Prav tisti dan, ko je moral iti dinirat k gospe Walterjevi, se mu je prvič posrečilo, da je pogodil dvaj¬ set sunkov zaporedoma. »Dober dan,« si je mislil, »vse mi gre od rok.« Zakaj spretnost v lovikrogli je resnično pomagala do neke vrste ugleda v uredništvu »Vie frangaise«. Zgodaj je odšel iz uredništva, da bi se lahko zlagoma oblekel; šel je po londonski cesti, ko zagleda majhno žensko, ki je drobnela pred njim; bila je po vsi podobi taka, ka¬ kor gospa de Marelle. Začutil je, ka¬ ko mu vstaja vročina v obraz in srce mu je začelo hitreje utripati. Preko¬ račil je cesto, da bi jo pogledal-od strani. Tudi ona se je ustavila in je šla preko ceste. Zmotil se je bil; od¬ dahnil se je. 179 12 * Cesto se je prašal, kako naj bi se držal, če bi se nameril kje nanjo. Ali bi jo pozdravil, ali bi se po tulil, ka¬ kor da je sploh ne vidi? »Videl je ne bom,« je sklenil. Mraz je pritiskal, zamrzli ob¬ cestni jarki so se bili prevlekli z lede¬ no skorjo. Trotoarji so bili suhi in sivi pod plinovo lučjo. Ko je prišel mladi mož domov, je pomislil: »Na vsak način se mo¬ ram preseliti. To stanovanje mi sedaj več ne zadošča.« Počutil se je čilo in veselo, kar po strehah bi bil letal; korakal je od postelje do okna ter venomer ponavljal na ves glas: »Ali prihaja sreča? Sreča prihaja! Papa- nu moram pisati.« Na vsake svete čase je pisal svojemu očetu; in vsako pismo je prineslo živo radost v skromno nor- mansko krčmo kraj ceste, vrhu viso¬ kega brega, odkoder pregleda oko Rouen in širno dolino sensko. Vsake kvatre je prejel tudi on modro zalepko, kjer je bil napisan na¬ slov z okorno, tresočo se roko, in to je bilo že kakor pribito, da je čital na začetku očetovega pisma vedno taiste vrstice: »Ljubi moj sin! S tem pismom ti dam na znanje, da nama gre do¬ bro, materi in meni. Novega ni kaj prida pri nas. Vendar bi ti sporo¬ čil ...« 180 In v srcu je ohranil zanimanje za razmere v svoji vasi, za novice o sosedih in kako je s poljem in z le¬ tino. Ko si je vozlal belo kravato pred malim zrcalom, je ponovil: »Takoj jutri moram pisati papanu. Če bi me nocoj videl, v hiši, kamor sem povabljen, to bi debelo gledal, starček! Presneto, kmalu bom sedel pri taki večerji, kakršne on še svoj živ dan ni videl.« In nagloma mu je stopila pred oči črna kuhinja tam daleč, za prazno gostilniško izbo; sklede in koze so metale rumen od¬ blesk po stenah, maček, sključen, kakor čudna pošast, si je grel smr¬ ček na ognjišču; in leseno mizo je videl, mastno od dolge rabe in od razlite pijače, skleda juhe se je ka¬ dila na sredi in med dvema krožni¬ koma je gorela sveča. In tudi njiju je videl, moža in ženo, očeta in mater, kmetiška človeka s počasnimi kret¬ njami, ki sta po malem srebala juho. Poznal je najneznatnejšo gubo na njihovih starih licih,najmanjši pregib z roko ali z glavo. Vedel je celo, kaj se vsak večer pogovarjata, ko si se¬ dita za mizo nasproti. Pomislil je tudi; »Nazadnje ju moram vendarle obiskati.« In ko je končal svojo toaleto, je upihnil luč in je odšel po stopnicah. 181 Ko je šel po vnanjem bulvarju, so ga nagovarjala dekleta. On pa se je vsake otresel in jim je odgovar¬ jal: »Pojdite se solit!« s silnim ogor¬ čenjem, kakor da so ga razžalile, da so se zmotile nad njim... Kdo pa mislijo, da je on? Ali te vlačuge res ne ločijo moškega od moža? Zavest, da ima na sebi črno obleko, da gre na dine k zelo bogatim, zelo znanim, zelo vplivnim ljudem, ga je navdala z občutkom, kakor da je nova oseba, kakor da je postal drugi človek, člo¬ vek iz družbe, prave družbe. Sigurno je stopil v predsobo, razsvetljeno z visokimi bronastimi svečniki, in z naravno kretnjo je po¬ dal palico in svršnik dvema strežni¬ koma, ki sta se mu približala. Po vseh salonih je bila luč. Go¬ spa Walterjeva je sprejemala v dru¬ gem, največjem. Pozdravila ga je z ljubeznivim nasmehom, in segel je v roko dvema moškima, ki sta bila prišla že pred njim; bila sta gospod Firmin in gospod Laroche - Ma- thieu, poslanca, anonimna urednika »Vie frangaise.«' Gospod Laroche- Mathieu je imel pri listu prav pose¬ ben ugled, ker je imel v zbornici ve¬ liko veljave. Nihče ni dvomil, da po¬ stane prej ali slej minister. Nato so prišli Forestierjevi, go¬ spa v rožnati obleki, vsa očarljiva. Duroy je bil presenečen, ko je videl, 182 kako je intimna z ljudskima zastop¬ nikoma. Poleg kamina je prav poti- hem govorila več nego pet minut z gospodom Laroche - Mathieujem. Charles je bil videti slab. V enem mesecu je jako shujšal, neprestano je kašljal in govoril: »Odločil se bom, konec zime moram preživeti na jugu.« Norbert de Varenne in Jacques Rival sta prišla skupaj. Potem so se konec stanovanja odprla vrata, in v sobo je stopil gospod Walter z dve¬ ma velikima deklicama; eni je bilo šestnajst, eni osemnajst let, ena je bila grda, ena lepa. Duroy je sicer vedel, da ima ravnatelj otroke, vendar se je začu¬ dil. Nikoli ni mislil na hčerke svoje¬ ga šefa drugače, nego kakor misli človek na daljne dežele, ki jih ne bo nikdar videl. Tudi si jih je bil pred¬ stavljal čisto majhne, in sedaj so sta¬ le dame pred njim. Nalahno se mu je omajalo dušno ravnovesje, kakor se nam zgodi, kadar nam stopi kakšna stvar drugačna pred oči, nego smo pričakovali. Ko jima je bil predstavljen, sta mu segli druga za drugo v roko, po¬ tem sta šli sest za majhno mizo, brez dvoma njima pripravljeno, kjer sta jeli pospravljati kup svilnih klopči- čev v košarico. 183 Pričakovali so še nekoga in mol¬ čali v tisti napetosti, kakršna vlada po navadi pred dineji med ljudmi, ki ne žive v istem duševnem ozračju in so se sešli po najrazličnejših dnev¬ nih opravilih. Duroy ni vedel, kaj bi počel, in je dvignil oči proti steni; takrat mu pravi gospod Walter od daleč, oči- vidno hoteč se postaviti: »Ah gleda¬ te moje slike?« — Poudaril je »moje«. — »Čakajte, pokažem vam jih.« In vzel je svetilko, da bi bilo razločiti vse posameznosti. »Tukaj - le pokrajine,« je dejal. Sredi stene je visela velika po¬ doba od Guillemeta, obrežje iz Nor¬ mandije pod viharnim nebom. Spo¬ daj gozd od Harpignieja, potem algir- ska ravnina od Guillaumeta,skamelo na obzorju, veliko kamelo na visokih nogah, čudnemu spomeniku po¬ dobno. Gospod Walter je stopil pred drugo steno in je spregovoril z res¬ nim tonom, kakor mojster - ceremo¬ nijam »Velike umetnine.« — Bilo je čvetero podob-: »Obisk v bolniščni- ci« od Gervexa; »Ženjica« od Ba- stien-Lepagea: »Vdova« od Bougue- raua in »Eksekucija« od Jean- Paula Laurensa. Zadnje delo je predstavljalo vendejskega duhovni¬ ka, ki je stal za steno svoje cerkve in ga je streljal oddelek revolucio¬ narjev. 184 Smehljaj je prebegnil šefu po resnem licu, ko je pokazal proti na¬ slednji steni: »Tukaj fantazije.« — Najprej si zagledal majhno oljnato sliko Jeana Berauda, ki se je imeno¬ vala »Zgoraj in spodaj«. Lepa Pari- žanka je stopala po stopnicah na tramvaj, ki se je premikal. Glava se ji je pomolila ravno nad višino im- perijala, in gospodje, ki so sedeli zgo¬ raj, so gledali s poželjivim zadošče¬ njem mladi obraz, ki je šel proti njim, možje na spodnjem stojišču pa so opazovali noge mlade dame z različ¬ nim izrazom, ta nevoljno, oni z na¬ slado. Gospod Walter je držal svetil¬ ko z iztegnjeno roko in ponavljal z navihanim smehom: »E, ali ni smeš¬ no? ali ni smešno?« Potem je posvetil proti »Rešit¬ vi« od Lamberta. Sredi odgrnjene mize je sedelo mače in osuplo strmelo v muho, ki se je topila v kozarcu vode. Vzdigni¬ lo je bilo eno taco, kakor da hoče spraviti s hitrim zamahom žuželko iz vode. A ni se še odločilo. Še se je obotavljalo. Kaj neki bo storilo? Potem je pokazal šef nekaj od Detaillea: »Pouk«. Naslikan je bil vojak v vojaščnici, ki je učil kodra na boben; gospod Walter je dejal: »To je duhovito!« 185 Duroy se je pritrjevalno smejal m se je kar navduševal: »Kako je to krasno, kako je krasno, kra ...« Utr¬ galo se mu je, zakaj za seboj je zasli¬ šal glas gospe de Marelle, ki je prav¬ kar prišla. Ravnatelj je svetil od slike do slike in jih je razlagal. Sedaj mu je kazal akvarel Mau- ricea Leloirja: »Zapreka«. Nosači z nosilnico so se morali ustaviti, ker sta zaprla cesto dva priprosta mo¬ žaka, dva petelina, ki sta se boriia kot dva orjaka. Skozi lino pa se je pomolila iz nosilnice ljubka ženska glavica, ki je gledala... gledala ... brez nestrpnosti, brez strahu m z nekim občudovanjem borbo tistih dveh hrustov. Gospod Walter je govoril: »Po drugih sobah jih imam še več, a ti¬ ste so od manj znanih, manj odlič¬ nih slikarjev. Tukaj je moja galerija slavnih mojstrov. Sedaj kupujem od mladih, od čisto mladih, in ]ih spiav- ljam v stranske sobe, ter čakam, da pridejo do imena.« — Potem je pri¬ stavil prav tiho: »Sedaj je piavi čas za nakup slik. Slikarji stradajo, da je joj. Nimajo niti vinarja, niti vinar¬ ja ...« __ Ali Duroy ni videl mčesai, po¬ slušal je, razumel ni. Gospa de Ma¬ relle je bila tam, za njim. Kaj bi na¬ redil? Če jo pozdravi, ali mu ne po- 186 kaže hrbta, mu ne zabrusi psovke v obraz? In če se ji sploh ne približa, kaj si bodo mislili? Dejal si je: »Vsekakor moram počakati.« — Tako je bil razburjen, da je za hip pomislil, ali se ne bi na¬ redil, kot da mu je prišlo nenadoma slabo in bi imel pretvezo, da bi odšel. Stene sta si Ogledala. Šef je po¬ stavil luč nazaj ter je pozdravil gospo de Marelle. Duroy pa je začel še en¬ krat sam podobe pregledovati kakor da se jim ne more in ne more naču¬ diti. Zmeden je bil. Kaj naj stori? Slišal je glasove, razločil pogovor. Gospa Forestier ga je poklicala: »Slišite, gospod Duroy«. — Pohitel je k nji. Priporočala mu je neko pri¬ jateljico, ki je pripravljala domačo zabavo in je želela, da bi bila ome¬ njena v »Vie frangaise.« Zajecljal je: »Gotovo, gospa, gotovo ... « Gospa de Marelle je stala sedaj čisto blizu njega. Ni se upal obrniti, da bi odšel. Kar nenadoma pa mu je bilo, kakor da se mu je zmešalo; na glas je bila izpregovorila: »Dober dan, lepi striček. Ali me več ne poznate?« Naglo se je zasukal. Stala je za njim, smehljala se je, v očeh samo veselje in prijaznost. Prožila mu je roko. 187 Prijel jo je trepetaje, zakaj še vedno se je bal kake zvijače ali uka¬ ne. Z vedrim licem je pristavila: »Kaj je z vami? Saj vas ni več videti.« Momljal je, zakaj še vedno se ni mogel iznebiti vznemirjenja: »I, dosti dela sem imel, gospa, dosti dela. Gospod Walter mi je po¬ veril nov delokrog, tako da sem strašno uprežen.« Odgovorila je in mu gledala ves čas v obraz, ne da bi mogel najti v njenih očeh kaj drugega nego dobro¬ hotnost: »Vem, vem. Pa to še ni vzrok, da bi pozabili svoje prija¬ telje.« Tedaj ju je ločila debela dama, ki je prišla; debela dekoltirana da¬ ma z rdečimi rokami, rdečimi lici, našopirjeno oblečena in počesana; stopala je tako trdo, da je bilo čutiti težo in obsežnost njenih beder, ka¬ dar je hodila. Doroy je zapazil, da se vedo proti nji vsi zelo spoštljivo, zato je prašal gospo Fore^tierko: »Kdo pa je ta-le dama?« »Vikontesa de Percemur, tista, ki se podpisuje »Bela tačica«. Ostrmel je in na smeh mu je bi¬ lo: »Bela tačica! Bela tačica! In jaz sem si mislil pri tem mlado žensko, kakor ste vi! To-le je Bela tačica? Ha! Imenitna je, res imenitna!« 188 Sluga se je prikazal na vratih in je javil: »Pripravljeno je.« Dine je bil banalen in živahen, eden tistih dinejev, pri katerih se go¬ vori o vsem mogočem in ne pove ničesar. Duroy je sedel med starej¬ šo šefovo hčerko, grdo, gospodično Rozo, in med gospo de Marelle. Radi zadnje sosede mu je bilo malo sitno, čeprav je bila videti dobre volje in je kramljala šegavo, kakor po nava¬ di. Od konca je bil zbegan, nerodno mu je bilo, čenčal je, kakor godec, ki je zgrešil ton. Polagoma se mu je vendar vračala sigurnost, in nepre¬ nehoma so se jima oči srečavale, se izpraševale, zatopila sta drug dru¬ gemu pogled v pogled na intimen, skorajda čuten način, kakor prejšnji čas. Naenkrat se mu 'zazdi, da je za¬ čutil pod mizo, kakor da se je nekaj osmuknilo njegove noge. Nalahno jo je sprožil in je srečal nogo svoje so¬ sede, ki se ni kar nič umaknila temu dotiku. Tisti trenotek nista govorila, obadva obrnjena proti svojim dru¬ gim sosedom. Duroyu je tolklo srce, in potis¬ nil je svoje koleno malo naprej. Ra¬ hel pritisk mu je odgovoril. In tedaj je spoznal, da se njiju ljubezer ob¬ navlja. Kaj sta se razgovarjala potem? Ne dosti; a ustnice so jima podrhte- 189 vale vsakikrat, kadar sta se spogle¬ dala. Mladi mož je hotel biti vendar ljubezniv s hčerko svojega ravnate¬ lja, in jo je kedaj-pa kedaj ogovoril. Odgovarjala mu je, kakor bi bila de¬ lala njena mati: nikoli ni bila v stiski za odgovor. Vikontesa de Percemur, gospe V/alterjevi na desni, se je košatila kakor princesa; in Duroy, ki jo je z velikim veseljem gledal, je prašal •čisto natiho gospo de Marelle: »Ali poznate drugo, tisto, ki se podpisuje »Rožnati domino?« »O seveda: baronico de Livar!« »Ali je tudi take baže?« »Nak. Ampak tudi smešna. Ve¬ lika trlica, šestdesetletna, s kupljeni¬ mi kitami, zobje — angleški čekani, dovtip iz restauracijske dobe, toale¬ ta iz istega časa.« »Kje so iztaknili ta literarna čuda?« »Meščanski parveniji pobirajo vedno plemiške ostanke.« »Drugega vzroka ni bilo?« »Nobenega drugega.« Potem se je vnel političen raz¬ govor med ravnateljem, poslancema, Norbertom de Varenne in Jaquesom Rivalom; trajal je do deserta. Ko so se vrnili v salon, se je Duroy zopet približal gospe de Ma¬ relle; globoko ji je pogledal v oči: 190 »Ali hočete, da vas nocoj spre¬ mim ? »Ne.« »Zakaj?« »Zato ker gre vsakikrat, kadar diniram tukaj, gospod Laroche- Mathieu, ki je moj sosed, z menoj do vežnih vrat.« »Kedaj bi vas lahko videl?« »Pridite jutri, bova skupaj zaj¬ trkovala.« Ločila sta se brez vsake druge besede. Duroy ni ostal dolgo, ker se. mu je zdela zabava dolgočasna. Na stopnicah je došel Norberta de Va- renne, ki se je bil tudi pravkar po¬ slovil. Stari pesnik ga je prijel pod pazduho. Sedaj se mu ni bilo več bati njegovega tekmovanja pri listu, ker sta delovala na bistveno različ¬ nih poljih, in kazal je mlademu možu nasproti nekako očetovsko naklo¬ njenost. »Saj me nekaj časa pospremite, kaj ne?« Duroy je odgovoril: »Z vese¬ ljem, mojster dragi.« In zlagoma sta krenila po bul¬ varju Malesherbes. Pariz je bil tisto noč skoraj za¬ puščen; bila je mrzla noč, ena tistih noči, ki bi dejal, da so širnejše od drugih, ko so zvezde bolj visoko, ko je zrak, kakor bi prinašal s svojimi 191 ledenimi dihi nekaj, kar je prišlo še izza zvezd. Moža nista prve trenotke niče¬ sar govorila. Potem je Duroy spre¬ govoril, da bi sploh kaj rekel: »Ta gospod Laroche-Mathien je videti zelo sazumen in učen človek.« Stari poet je zamomljal: »Se vam zdi?« Madi mož je ostrmel, in po krat¬ kem premolku: »Meni že; sploh pa ga štejejo med najzmožnejše može v zbornici.« »Že mogoče. Med slepci kralju¬ je škileč. Vsi ti-le ljudje, poglejte, so poprečne glave, ker so se zarili s svojim duhom med dvoje zidov — med denar in politiko. — To so su- hoparniki, s katerimi je nemogoče govoriti o čemerkoli, o čemerkoli, kar ljubimo mi. Um jim je zakopan, ali mar zablačen, kakor Sena v Asnieresu. O, kako težko je najti človeka s širokimi mislimi, ob katerih čutite oni veliki dih daljav, ki ga sopete kraj morja. Nekaj takih sem poznal, pomrli so.« Norbert de Varenne je govoril z jasnim, vendar nekoliko podmolklim glasom, ki bi bil vse bolj zvenel v nočni tišini, da se mu je dal čisto razprostreti. Bil je videti vznemirjen in otožen, kakoršni smo, kadar nam pade v srce ona turoba, od katere 192 nam duša trepeče, kakor zemlja pod zmrzlino. Povzel je: »Kaj je naposled malo več ali malo manj duha, ko bo pa vendarle vsega konec!« Utihnil je. Duroy, ki mu je bilo tisti večer dobro pri srcu, je nasme¬ homa dejal: »Danes imate črne oči, dragi mojster.« Pesnik je odgovoril: »Vedno jih imam, otrok moj, in še par let, pa jih boste imeli tudi vi. Življenje je pot na goro. Dokler hodimo navkreber, gle¬ damo vrhunec in srečni smo; ko pa dospeš na vrh, zapaziš nenadoma podolico in konec — smrt. Navkre¬ ber gre počasi, navzdol gre jadrno. V vaših letih je človek radosten. Na¬ deja se toliko reči, ki jih sicer nikdar ne doseže. V mojih ne pričakuje člo¬ vek ničesar več . . . samo smrti.« Duroy se je zasmejal: »Presne¬ to, saj me kar zona po hrbtu zgri¬ nja.« Norbert de Varenne je povzel: »Ne, vi me nocoj ne razumete, toda spomnili se boste pozneje, kar vam pravim to uro. Dan pride, vidite, in marsikomu pride zgodaj tisti dan, ko nam ni do smeha, kakor pravimo, zakaj za vsem, kar gledaš, zapaziš smrt. O, vi niti ne razumete te besede, smrt, vi ne. V vaših letih ne pomeni to ničesar. V mojih je to nekaj straš¬ nega. 193 13 Da, kar naenkrat pa jo razumeš, sam ne veš kako in zakaj, in potem spremini vse v življenju svoje lice. Jaz jo čutim že petnajst let, kako me zdeluje, kakor da nosim v sebi žival, ki me gloje. Čutim jo po malem, me¬ sec za mesecem; grudi me kakor hišo, ki se ruši. Preobrazila me je tako, da se več ne spoznam. Ničesar mene prejšnjega ni več v meni, tiste¬ ga iskrega, svežega, krepkega fanta, kakršen sem bil s tridesetimi leti. Videl sem, kako mi beli črne lase, in s kakšno premišljeno in zlobno počasnostjo! Vzela mi je napeto kožo, mišice, zobe, vse moje nekda¬ nje telo, in pustila mi je zgolj to obu¬ pano dušo, ki mi jo tudi skoro ugrabi. Da, zmrvila me je, ciganka, po¬ lagoma in strahovito je izvršila, mi¬ nuto za minuto, počasno razdejanje mojega bitja. In sedaj čutim svoje umiranje v vsem, kar delam. S sle¬ hernim korakom se ji bližam, vsak moj pregib, vsak dih pospešuje nje zlohotno početje. Dihaš, spiš, piješ, ješ, delaš, sanjaš — in v vsem svo¬ jem dejanju in nehanju umiraš. In sploh življenje — je umiraje! O, razumeli boste to! Ako pre¬ mišljate samo četrt ure, pa jo zagle- date._ Česa pričakujete? Ljubezni? Še par poljubov in onemogli boste. 194 In potem, za tem? Denarja? Če¬ mu? Da bi plačevali ženske? Lepe- li sreče! Da bi obilo jedli, se zredili in javkali po cele noči, ker bi vas grizla putika? In še potem? Slave? Čemu ti neki bo, ko je ne moreš več trgati v obliki ljubezni? In potem, za tem? Vedno smrt na koncu. Jaz jo vidim zadnje čase tako blizu, da se mi hoče pogostoma pro¬ žiti roko, da bi jo pahnil od sebe. Zemljo pokriva, polni vesoljni pro¬ stor. Povsod jo vidim. Žuželke, na, cesti pogažene, padajoče listje, be¬ la nitka, ki jo vzrem v prijateljevi bradi, vse mi razjeda srce in mi kli¬ če: »Lej jo!« Greni mi vse, kar delam, vse kar vidim, kar jem in kar pijem, vse kar ljubim, mesečino, solnčne vzho¬ de, veliko morje, lepe reke, mili zrak poletnih včerov!« Počasi je hodil, malo zasopel, na glas sanjaje, ker je skoraj pozabil, da ga kdo posluša. Nadaljeval je: »In nikdar se ne vrne nobeno bitje, nikdar ... Hrani¬ jo se kalupi za kipe, odtiski, ponav¬ ljajoči taiste slike; a moje telo, moj obraz, moje misli, moje hrepenenje ne vzniknejo nikoli več. In vendar se' bo rodilo na milijone, na milijarde bitij, ki bodo nosila na svojem mestu 195 13 * nos, oči, čelo, lica in usta kakor jaz, in tudi dušo kakor jaz, mene pa ne bo nikoli nazaj, mene, in nikdar ni¬ koli se ne prikaže nič, kar bi nosilo moj sled na sebi, med vsemi temi stvori, neštevilnimi in različnimi, ne¬ skončno različnimi, Čeprav približno podobnimi. Česa se oprimi? H komu vpij v svoji stiski? V kaj naj bi verovali? Vse vere so bedaste, s svojo otročjo moralo in svojimi samoljub¬ nimi, strahovito neumnimi oblju¬ bami. Samo smrt je gotova.« Ustavil se je, prijel Duroya za zavihke od ovratnika pri svršniku, pa z zateglim glasom: »Mislite na vse to, mladi mož, mislite na to dneve, mesece in leta, in z drugimi očmi boste gledali živ¬ ljenje. Poskusite se oprostiti vsega, kar vas uklepa, napnite vse moči za tisti nadčloveški napor, da stopite za živa iz svojega telesa, svoje sebič¬ nosti, svojih misli in iz vsega voljne¬ ga človeštva, da se vam obrne po¬ gled drugam, in razumeli boste, kako malenkostno je pričkanje med ro¬ mantiki in naturalisti, ali prepir radi budgeta.« Začel je hitreje korakati. »A občutili boste tudi grozno bridkost obupancev. Borili se boste, 196 izgubljeni, potopljeni v negotovost. Vpili boste na pomaganje na vse strani, in od nikoder ne bo odziva. Iztezali boste roke, klicali, naj vam priskočijo, naj vas ljubijo, tolažijo, rešijo; žive duše ne bo k vam. Zakaj tako trpimo? Ker smo brez dvoma rojeni zato, da živimo bolj v zmislu materije in manj v zrnislu duha; a sila naših misli je ustvarila nesoglasje med našim raz¬ širjenim spoznanjem in med nepre¬ mičnimi pogoji našega življenja. Oglejte si poprečnike: ako ne navale ravno hude nezgode nanje, so zadovoljni, vseobče bede ne ču¬ tijo. Tudi živali je ne čutijo.« Zopet je postal, premišljeval par sekund, potem pa z utrujenim in uda- nim glasom: »Jaz sem izgubljeno bitje. Ni¬ mam ni očeta, ni matere, ni brata, ni sestre, ni žene, ni dece, ni boga.« Po kratkem premolku je prista¬ vil: »Samo poezijo imam.« Potem je dvignil glavo proti nebesu, kjer je sijalo bledo obličje polne lune, in je deklamiral: „V mraku praznino zrem, kjer plava zvezda bleda: kje za prašanja ta je pisana beseda?" Dospela sta do konkordskega mostu, ga molče prekoračila ter šla potem mimo bourbonske palače. Norbert de Varenne je začel zopet: 197 »Oženite se, prijatelj, ne veste, kako je samemu živeti v mojih letih. Sa¬ mota me navdaja danes z grozno tesnobo; samota v stanovanju, zve¬ čer pri kaminu — tako mi je pri sr¬ cu, kakor da sem sam samcat na svetu, strašno sam, a obkoljen z ne veš kakimi nevarnostmi, z neznani¬ mi in strahotnimi stvarmi; in stena med menoj in mojim sosedom, ki ga ne poznam, me loči od njega, da mi .je bolj daleč nego zvezde, ki jih gle¬ dam skozi okno. Neke vrste zona me izpreletava, zona bolečine in strahu, in groza me je tišine med štirimi ste¬ nami. Tako globoka in žalostna je ti¬ šina v sobi, kjer živiš sam. To ni sa¬ mo tišina okoli telesa, nego tišina okoli duše, in kadar poči pohištvo, se zdrzneš do srca, zakaj najmanjšega zvoka ne pričakuješ v tem mrtva¬ škem domu.« Zopet je umolknil, potem je pri¬ stavil: »Kadar je človek star, bi bilo vendarle dobro, da bi imel otroke!« Dospela sta do srede bourgogn- ske ceste. Poet se je ustavil pred vi¬ soko hišo, je pozvonil, stisnil Du- royu roko in mu je dejal: »Pozabite vse te marnje starega človeka, mla¬ di mož, in živite, kakor vam veleva¬ jo vaša leta; zbogom!« In izginil je v črni veži. Duroy je mahnil naprej, srce se mu je stiskalo. Zdelo se mu je, kot 198 da mu je pokazal jamo, polno mrtva¬ ških kosti, neizogibno jamo, kamor 'mora pasti prej ali slej. Zamrmral je: »Prebito, pri njem ne more biti kdo¬ ve kako veselo. Ne bi hotel balkon¬ skega sedeža, da bi gledal procesijo njegovih idej; da bi ga strela!« Ustavil se je, da je pustil pred seboj parfimirano damo, ki je stopi¬ la z voza v svojo hišo; poželjivo je duhal vonj verven in perunik, ki je zaplul po zraku. Pljuča so se mu ši¬ rila, srce se mu je burno stresalo od upanja in veselja; in ko se je spom¬ nil gospe de Marelle, ki jo bo jutri videl, ga je izpreletelo od glave do nog. Ves svet se mu je smehljal, živ¬ ljenje ga je nežno objelo. Kako je le¬ po, če se ti nade uresničijo! Razigran je zaspal in rano je vstal, da je šel še peš na izprehod na avenijo boulognskega gozda, predno se je napotil k svojemu sestanku. Veter se je bil obrnil in čez noč je prišlo milo vreme, gorko je bilo in solnce je sijalo kakor aprila meseca. Vsi navadni obiskovalci boulognske¬ ga gozdiča so šli tisto jutro venkaj, ker jih je izvabilo nebo s svojo jasno milino. Duroy je hodil počasi, pijoč lah¬ ni, osvežujoči zrak kakor slaščico, ki jo ponuja pomlad. Šel je mimo etoil- skega slavoloka in krenil po veliki 199 aveniji, na nasprotni strani ceste za jahače. Gledal jih je, moške in žen¬ ske, bogataše tega sveta, ki so ja¬ hali diroma ali skokoma, in komaj da jim je takrat zavidal. Pozna! jfh je malone vse po imenu, vedel, ko¬ liko ima kateri premoženja in skriv¬ ne zgodbe njihovega življenja, kajti v svojem poklicu si je nabral neke vrste pratiko znamenitih oseb in pa¬ riških škandalov. Jahalke so prihajale mimo, vit¬ ke in vlite v svoje temne obleke, ta¬ ko nekam visoke in nepristopne, kakor se drži mnogo žensk na ko¬ nju; in Duroy se je zabaval s tem, da je našteval polglasno, kakor lita¬ nije v cerkvi, imena, naslove in last¬ nosti ljubimcev, ki so jih imele, ali ki so jim jih pripisovali; in včasih, na- mestu da bi rekel: »Baron de Tanguelet, Princ de la Tour-Enguerrand« je mrmral celo: »Z lesbiške strani Louiza Michot od vaudevilla. Roza Marguetin od opere.« Ta igra ga je zelo zabavala, ka¬ kor da je odkril pod strogim vide¬ zom večno in globoko vkoreninjeno človeško podlost, in kakor da ga je to veselilo, drastilo, tolažilo. Potem je izpregovoril naglas: »Licemerska tolpa!« in je iskal z očmi jezdecev, o katerih so krožile najkrepkejše dogodbice. 200 Videl jih je mnogo, na katere je letel sum, da sleparijo pri igri, ki so jim bili vsekakor klubi veliki viri za dohodke, edini viri, in to gotovo kal¬ ni viri. Drugi, zelo imenitni, so živeli zgolj od rent svojih žena, to je bilo splošno znano; zopet drugi od rent svojih metres — tako se je govorilo. Marsikateri je bil poplačal svoje dol¬ gove — čin, vsega spoštovanja vre¬ den — da ni živ krst ugenil, odkod mu je prišel potrebni denar — skriv¬ nost precej dvomljivega značaja. Videl je može financijeje, katerih ve¬ likansko imetje je izhajalo od tatvi¬ ne, in ki so jih sprejemali povsod, v najodličnejših hišah; potem tako ugledne može, da so se jim mali me¬ ščani na cesti odkrivali; a njih brez- obrazne borzne prevare v velikih nacijonalnih podjetjih niso bile skriv¬ nost tistim, ki so svet malo globlje poznali. Vsi so imeli ošabne obraze, pre¬ vzetne ustnice, pa naj so nosili zaliz- ce ali samo brke. Duroy se je ves čas smejal in je ponavljal: »Čedni možje, sodrga dol¬ goprsta!« A odkrit voz, nizek in ličen, je prišel mimo, ki sta ga v dolgem diru vlekla dva majhna belca z vihrajo¬ čimi grivami in repi; kočijažila je drobna mlada plavolaska, znana kur- 201 tizana, ki je imela dva strežnika za¬ daj. Duroy se je ustavil, prijelo ga je, da bi jo pozdravil in zaploskal tej deklini, ki se je povzdignila z rado¬ darnostjo v ljubezni tako visoko in je drzko razkazovala na tej promenadi ob uri aristokratske hinavščine gi- zdavo razkošje, ki si ga je pridobila na postelji. Nemara je nejasno čutil, da je med njima nekaj skupnega, ne¬ ka naravna vez, da sta ene pasme, enega duha, in da bodo pripomogle podobne predrznosti tudi njemu do vspeha. Nazaj je šel še bolj počasi, s toplim čustvom zadoščenja v srcu, in dospel je nekoliko pred dogovor¬ jeno uro pred vrata svoje prejšnje metrese. Takoj mu je ponudila ustnice, kakor da se ni bilo med njima nič zgodilo, in za nekaj trenotkov je ce¬ lo pozabila na modro previdnost, s katero je vračala na svojem domu ljubimkanje v prave meje. Potem ga je poljubila na konec kodrastih br¬ kov in je rekla: »Ne veš, kakšno sit¬ nost imam na glavi, dragi moj! Upa¬ la sem, da bova preživela par lepih medenih tednov, kar se mi prismoli moj mož za poldrugi mesec; vzel si je dopust. A da te ne bi šest tednov videla, tega že ne, posebno sedaj ne, ko sva se bila malo skujala, in zato sem si to tako-le izmislila. Pridi v 202 torek na dine, pripovedovala sem mu že o tebi. Predstavim te mu.« Duroy, nekoliko osupel, se je obotavljal, zakaj nikoli se še ni gle¬ dal oči v oči z možem, katerega že¬ no je imel. Bal se je, da se ne bi s čim izdal, morda s svojo zadrego, s pogledom, s kakoršno si bodi malen¬ kostjo. Zajecljal je: »Ne, ljubše mi je, če se ne seznanim s tvojim možem.« — Ona pa je tiščala svojo, vsa za¬ čudena je stala pred njim in je debe¬ lo gledala s svojimi naivnimi očmi. — »Pa zakaj ne? Kako si čuden! Saj to je vendar nekaj čisto navadnega! Veš, da nisem mislila, da si tako šle- vast.« To ga je razžalilo: »No da, pa naj bo, pa pridem v torek na dinč!« Ona je pripomnila: »In zaradi lepšega povabim še Forestierjeve. Čeprav mi nič ne prija, sprejemati ljudi doma.« Do torka Duroy ni več misli! na ta sestanek; a vrag si ga vedi, ko je stopal po stopnicah k gospe de Ma- reile, mu je bilo nekam čudno; ne da bi se mu upiralo seči temu sopro¬ gu v roko, piti njegovo vino in jesti njegov kruh, a nečesa se je bal, sam ni vedel česa. Pustili so ga v salon in čakal je, kakor vselej. Potem so se odprla vrata v so¬ bo, in zapazil je velikega moža z be- 203 lo brado, z redom v gumbnici; ča¬ stitljiv je bil in korekten, in skrajno vljudno je šel Duroyu naproti: »Mo¬ ja žena mi je že večkrat pripovedo¬ vala o vas, in zelo drago mi je, da vas spoznam.« Duroy je stopil proti njemu, skušal je narediti čim prijaznejši obraz, in pretirano krepko je stisnil svojemu gostitelju roko. Ko sta pa sedla, ni vedel, kaj bi mu rekel. Gospod de Marelle je vrgel po¬ leno na ogenj in je prašal: »Ali se pečate že dolgo z žurnalizmom?« Duroy je odgovoril: »Še-le ne¬ kaj mesecev.« »A! To je pa lep napredek!« »Da, še precej hitro je šlo;« — in govoril je, kar mu je prišlo na je¬ zik, ne da bi posebno tehtal svoje besede; spravi! je pač na dan vse banalnosti, kakor je običajno med ljudmi, ki se prav nič ne poznajo. Sedaj se je že osamosvestil in polo¬ žaj se mu je začel dozdevati zaba¬ ven. Gledal je gospodu de Marelle v resnobni, častitljivi obraz in ustnice so se mu hotele razlezti na smeh, ko je pomislil: »Rožičke sem ti nastavil, starec moj, rožičke sem ti nastavil« In tajno, podlo zadoščenje ga je na¬ vdalo, veselje tata, ki se mu je naka¬ na obnesla in ga ni nihče osumil, lo¬ povsko, nasladno veselje. Hipoma ga je obšla želja, da bi se sprijateljil 204 s tem možakom, da bi si pridobil nje¬ govo zaupanje, da bi izvedel od nje¬ ga skrivnosti njegovega življenja. Gospa de Marelle je vstopila nagloma, objela oba s smehljajočim in nepredirnim očesom, potem je sto¬ pila proti Duroyu, ki se ji vpričo mo¬ ža ni upal poljubiti roke, kakor je vedno delal. Ona je bila mirna in vesela, ka¬ kor oseba, ki je nič ne briga; njeni prirodni in iskreni pretkanosti se je zdel ta sestanek čisto naraven in priprost. Laurina je prišla in je res¬ neje nego po navadi ponudila Du- royu čelo, malo zbegana, ker je bil oče zraven. Mati ji je dejala: »No, danes mu pa ne praviš lepi striček!« — Dete je zardelo, kakor da je mati zakrivila veliko indiskretnost, ker je izbleknila nekaj, o čemer bi morala molčati, ker je razodela intimno in nekoliko kaznivo skrivnost njenega srca. Ko so prišli Forestierjevi, so se vsi ustrašili, tak je bil Charles. V enem tednu je bil strašno omršavel in upadel, in neprestano je kašljal. Sicer pa je povedal, da odideta pri¬ hodnji četrtek v Cannes, ker je zdravnik odločno zahteval. Zgodaj sta odšla, in Duroy je stresel z glavo: »Temu pa slaba prede, temu. Zdi.se mi, da ne bo dol¬ go trave tlačil.« 205 Gospa de Marelic mu je z ve¬ drim obrazom pritrdila: »O, je že izgubljen! Ta je imel srečo, da je na¬ šel tako ženo, kakoršna je njegova, Duroy je prašal: »Ali mu mnogo pomaga?« »Pravzaprav dela vse ona. V vsem -je izvedena, pozna ves svet, čeprav se dela, kakor da nikogar ne vidi. Vse doseže, kar hoče, kakor hoče, kadar hoče. O, ta je prebrisa¬ na, spretna in spletkarska, da ji iz- lepa ne najdeš para. Pravi biser mo¬ žu, ki hoče više zlesti.« Georges je povzel: »Brez dvo¬ ma se hitro zopet omoži?« Gospa de Marelle je odgovorila: »Gotovo. Prav nič se mi ne bi čudno zdelo, če bi imela že koga na piki . . . kakega poslanca . . . kvečjemu . . . če bi se on krčil . . . zakaj . . . za¬ kaj .. . morda bo precej hudih za¬ držkov . . . moralnih . . . Sicer pa — jaz ne vem ničesar.« Gospod de Marelle je zagodr¬ njal s pritajeno nestrpnostjo: »Ti ci¬ kaš vedno na vse mogoče reči, ki jih jaz ne maram. Nikar se ne vtikajmo v tuje posle. Ravnajmo se po svoji vesti, pa mir besedi. Po tem pravilu bi morali delati vsi ljudje.« Duroy je odšel z nemirnim sr¬ cem in v glavi se mu je plelo vse pol¬ no nejasnih načrtov. 206 Drugi dan je obiskal Forestier- jeve; ravno so pospravljali svojo prtljago. Charles, zleknjen na kana¬ peju, je dihal še teže, nego je bslo treba, in je ponavljal: »Že pred enim mesecem bi bil moral oditi« — po¬ tem je dal Duroyu še celo vrsto na¬ vodil za list, čeprav je bilo že vse urejeno in zgovorjeno z gospodom Walterjem. Ko je Georges odhajal, je krep¬ ko stisnil svojemu tovarišu roko: »Torej, dragi moj, da se v kratkem vidiva!« — Ko pa ga je pospremila gospa Forestier do vrat, ji je rekel živahno: »Najinega dogovora niste pozabili? Midva sva prijatelja in za¬ veznika, ali ne? Torej, ako bi me potrebovali za karkoli, ne odlašajte. Brzojav ali pismo, in ubogal bom.« Zamrmrala je: »Hvala, ne po¬ zabim.« — Tudi njeno oko mu je reklo: »Hvala«, še globlje in mileje. Na stopnicah je srečal Duroy gospoda #e Vaudrec, ki je stopal počasi navzgor. Grof je bil videti otožen — nemara radi tega od¬ hoda? Žurnalist se je hotel pokazati olikanega človeka in ga je vljudno pozdravil. Oni je ozdravil priljudno, a mal¬ ce z viška. Forestierjevi so odpotovali v četrtek zvečer. 207 VII. Po Charlesovem odhodu je imel Duroy več veljave v uredništvu »Vie frangaise«. Podpisal se je pod par uvodnih člankov, a tudi pod dnevne vesti se je podpisoval, zakaj ravna¬ telj je hotel, naj bo vsak sam odgo¬ voren za svoje spise. Imel je nekaj polemik, iz katerih se je duhovito iz¬ vil; in z neprestanimi zvezami z dr¬ žavniki se je polagoma usposabljal, da postane kedaj sam spreten in raz- borit politični urednik. En edini oblak je videl nad svo¬ jim obzorjem. Ta je izhajal od za¬ kotnega lista, ki se je v vse vtikal, in ga je venomer napadal, ali bolje rečeno, ki je napadal v njem uredni¬ ka dnevnih vesti »Vie frangaise«; urednika dnevnim vestem po- milosti gospoda Walterja, je rekel anonimni urednik tega lista, ki se je imenoval »La Plume«. Vsak dan je bilo naper¬ jenih zoper Duroya par nesramno¬ sti, zbadljivk, vsakovrstnih podti¬ kanj. Jaques Rival je rekel nekega dne Duroy: »Potrpežljivi ste.« Duroy je zajecljal: »Kaj hočete, direktnega napada pa le ni.« Nekoč popoldne pa, ko je sto¬ pil v uredniško sobo, mu pomoli Boisrenard številko »Plume«. 208 »Poglejte, zopet neprijetna no¬ tica za vas.« »A, in radi česa?« »Radi ničesar; zato, ker je nravstvena policija aretirala neko damo Aubert.« Georges mu je vzel list iz roke in je čital pod naslovom; »Duroy se zabava« sledeče: »Slavni reporter »Vie fran- caise« nas je danes poučil, da živi dama-Aubert, katero, kakor smo po¬ ročali, je aretiral agent nevšečne nravstvene policije, samo v naši do¬ mišljiji. Dotična oseba pa stanuje na Montmartru, rue de 1’ Ecureuil, 18. Sicer pa le predobro razumemo, kakšno korist ali kakšne koristi bi utegnili imeti uslužbenci Walterjeve banke od tega, da podpirajo policij¬ sko prefekturo, ki trpi njihova trgo¬ vinska podjetja. Referent, ki ga ima¬ mo v mislih, naj bi nam rajši prinesel katero svojih senzacionalnih vesti, ki so njegova posebnost: novice o smrtih, ki se morajo drugi dan pre¬ klicati, novice o bitkah, ki se niso bojevale, važne besede vladarjev, ki sploh govorili niso, z eno besedo vsa tista poročila, od katerih se redi »tvrdka Walter«; ali katero indi- skretnost o večerih pri raznih uspešnih damah, ali o izvrstno¬ sti gotovih izdelkov, ki so lepi viri nekaterim naših stanovskih tovari¬ šev.« 209 14 Mladi*mož je bil bolj presenečen nego razjarjen; razumel je samo to, da stoji v listu nekaj zanj zelo nepri¬ jetnega. Boisrenard je povzel: »Kdo vam je dal tisti podatek?« Duroy se ni mogel spomniti in je premišljeval. Kar se domisli: »A, že res, Saint-Potin.« - - Po¬ tem je prečital še enkrat članek v »Plume«; kri mu je planila v obraz, tako ga je pogrel očitek podkupnosti. Zavpil je: »Tako, trdijo, da sem plačan za . . .« Boisrenard ga je prekinil: »Se¬ veda, in to je za vas prav sitno. Šef je v teh rečeh zelo kočljiv. To bi se utegnilo v dnevnih vesteh ponav¬ ljati . . .« Takrat je stopil Saint-Potin v sobo. Buroy je skočil proti njemu. »Ali ste videli notico v »Plu¬ me?« »Videl; in sem prišel pravkar od gospe Aubert. Živi že, ampak areti¬ rana ni bila. Ta govorica je biez vsakršne podlage.« Sedaj je'šel Duroy k šefu, ki je bil nekam hladen in ga je gledal z nezaupnimi očmi. Ko mu je razložil slučaj, je gospod Walter odgovoril. »Pojdite sami k tisti dami, potem pa prekličite poročilo na tak način, da ne bodo o vas več kaj podobnega pisali. Mislim namreč na posledice. 210 Nerodno je za list, za mene in za vas. Na žurnalista ne sme leteti najmanj¬ ši sum, kakor na cesarjevo ženo ne.« Durov je vzel s seboj Saint-Po- tina za vodnika, stopila sta v voz in naročila kočijažu: »Monmartre, rue de L’ Ecureuil, 18.« V velikanski hiši sta morala lez- ti v šesto nadstropje. Staruha v volneni jopi jima je odprla: »Kaj bi pa že spet radi?« — je dejala, zapazivši Saint - Potina. Odgovoril je: »Pripeljal sem k vam gospoda, ki je policijski nad¬ zornik, in bi rad poznal vašo zade¬ vo.« Spustila ju je v sobo in je pripo¬ vedovala: »Še dva sta prišla za va¬ mi, za novine, kaj vem katere.« Potem se je obrnila proti Du- royu: »Tak ta gospod bi rad vedel?« »Da. Ali vas je aretiral nrav¬ stveni policist?« Vzdignila je roke: »Nikdar ni¬ koli ne, gospod, nikdar nikoli ne. Ta¬ ko - le - le je bilo. Moj mesar dobro streže, ampak slabo vaga. To sem že večkrat zapazila, pa nisem nikoli besede prirekla; zadnjič pa zahte¬ vam dva funta kotletov, seve, ker sta bila moja hči in moj zet pri me¬ ni, pa zapazim, da mi daje za name¬ ček kosti od ostankov, že res, kosti od kotletov, ne rečem, ampak od mojih ne. Lahko bi si bila naredila od 211 14 » njih ragu, tudi ne rečem, ampak če zahtevam kotletov, potem ne maram ostankov od drugih. Jaz mu pravim, da tega ne vzamem, pa me začne zmerjati s staro babnico, jaz mu po¬ molim pa starega goljufa pod nos; kratkomalo, beseda da besedo, m ta¬ ko sva se ravsala, da se je nabralo nad sto ljudi pred mesnico; ti so se smejali, smejali! In ta hrup je priva¬ bil stražnika, ta nama ukaže, da se morava dogovoriti pred komisarjem. Bila sva tam, in poslal nas je od se¬ be,, da ni nobenega obsodil. Posih- dob hodim drugam po meso, in mu ne grem več niti mimo vrat ne, da se izognem vsaki spotiki.« Umolknila je. Duroy je prašal: »To je vse?« »To je vsa gola resnica, go¬ spod;« — starka mu je ponudila ča¬ šo žganja, ki jo je on odklonil, a ti¬ ščala je, da naj omeni v policijskem poročilu krivo vago tistega mesarja. Duroy se je vrnil v uredništvo in je sestavil odgovor. »Anonimen dopisun v »Plume« je stopil na prste ter se obregnil na¬ me radi stare ženice, o kateri trdi, da jo je aretiral nravstveni policist, kar jaz zanikam. Sam sem bil pri gospe Aubert, ki ima najmanj šest¬ deset let, in pripovedovala mi je po¬ drobno svoj prepir z nekim mesar¬ jem radi tehtanja kotletov, na kar se 212 je vsa zadeva poravnala pred poli¬ cijskim komisarjem. To je čista, gola resnica. Kar se tiče drugih podtikanj urednika »Plume«: preziram jih. Tu¬ di ne odgovarjam na tako pisarjenje, ako pisec skriva svoje ime. Georges Duroy.« Gospodu Walterju in Jaquesu Rivalu, ki sta pravkar prišla, se je zdel ta odgovor zadovoljiv, in skle¬ nili so, da izide še tisti dan med dnevnimi vestmi. Duroy je šel za časa domov, ma¬ lo vznemirjen in razburjen. Kaj mu pač oni odgovori? Kdo neki je? Za¬ kaj ta surovi napad? Pri srboritcih, kakoršni so žurnalisti, bi utegnila iti ta neumnost še daleč, zelo daleč. Sla¬ bo je spal. Ko je prečital drugi dan svojo notico v listu še enkrat, se mu ie za¬ zdela v tisku vse osatejša nego v rokopisu. Nekatere izraze, je menil, bi bil lahko ublažil. Ves dan je bil kakor v vročici in tudi naslednjo noč je slabo spal. Z zarjo je vstal, da bi si kupil tisto šte¬ vilko »Plume«, ki je imela prinesti odgovor na njegovo izjavo. Vreme je bilo zopet zahladilo, zmrzovalo je. Vodo v obcestnih jar¬ kih je bil zasegel mraz kar na teko¬ čem, in obrobljala je trotoarje z dve¬ ma ledenima trakoma. 213 Prodajalci še niso dobili časopi¬ sov in Duroy se je spomnil dneva, ko je prišel na svitlo njegov prvi čla¬ nek: »Spomini afrikanskega chas- seurja.« Roke in noge so mu dreve¬ nele, so ga začele skeleti, zlasti ko¬ nec prstov; in jel je tekati okrog steklenega kioska, kjer je žedela pro¬ dajalka nad svojim ogrevalom; sko¬ zi okno ji je bilo videti samo nos in rdeča lica izpod volnene kapuce. Naposled je vendar potaknil raz- našalec jutranjih listov pričakovani zavitek skozi linico v oknu, in ženica je ponudila Duroyu razprostrto »Plu- me«. Preletel je stran z očesom in iskal svojega imena; najprej ni videl ničesar. Že si je oddahnil, kar zapazi stvar, med dvema črtama, kakor v okviru. »Gospodin Durov od »Vie Fran- caise« nas dementira, a dočim hoče postaviti nas na laž, laže sam. Ven¬ dar pa priznava, da je neka gospa Aubert na svetu, in da jo je policist odvedel na komisarijat. Torej: pred besedo »policist«, je treba samo pri¬ staviti besedo »nravstveni«, in vse je povedano. Toda gotovih žurnalistov vest¬ nost je na istem nivoju, kakor njih talent. S polnim imenom: Louis Langremont.« 214 Tedaj je začelo Georgesu srce silno razbijati, in vrnil se je domov, da bi se preoblekel, četudi ni prav vedel, kaj dela. Razžalil ga je torej, in sicer na tak način, da je vsako obotavljanje nemogoče. In zakaj? Za prazen nič. Radi stare babe, ki se je bila sporekla s svojim mesar¬ jem. Hitro se je napravil in je krenil k gospodu Walterju, čeprav je bilo komaj osem zjutraj. Gospod Walter, že pokonci, je čital »Plume«. — »No,« je spregovo¬ ril z resnim obrazom, ko je zagledal Duroya, »sedaj se ne morete več umakniti?« Mladi mož ni ničesar odgovoril. Ravnatelj je povzel: »Poiščite ne¬ mudoma Rivala, da prevzame vaše zastopstvo.« Duroy je zajecljal nekaj neraz¬ ločnih besed ter je šel k podlistkarju, ki je še spal. Ko je pozvonilo, je sko¬ čil s postelje; prečital je notico, po¬ tem pa: »Strela, tja bo treba iti. Ko¬ ga hočete za drugo pričo?« »Sam ne vem, koga.« »Boisrenarda? — Kaj mislite?« »Pa Boisrenarda.« »Sabljate dobro?« »Prav nič.« »O, hudiča! In na pištole?« »Streljati že nekoliko znam.« 215 »Dobro. Vi se pojdite vadit, jaz pa poskrbim vse drugo. Samo treno- tek me počakajte.« Odšel je v svojo umivalnico in se je kmalu vrnil, umit, obrit, ves v redu. »Pojdite z menoj,«- je dejal. Stanoval je v pritličju majhne hiše, in peljal je Duroya v klet, ogromno klet, spremenjeno v boril- nico in strelišče; vse odprtine na ce¬ sto so bile.zabite. Ko je prižgal vrsto plinovih sve¬ tilk, ki so držale do zadnje stene druge kleti, kjer je stal za tarčo že¬ lezen mož, rdeče in modro pisan, je položil na mizo dva para pištol no¬ vega sistema, ki so se basale od za¬ daj, in je začel komande s kratkim poudarkom, kakor da sta na borišču. »Nared? — Streljaj! — Ena, dve, tri!« Duroy, ves poražen, je ubogal, dvigal roko, meril, streljal, in ker je zadel večkrat pojaca naravnost v trebuh, zakaj v svoji prvi mladosti je streljal često s starim očetovim samokresom ptiče na dvorišču, je bil Jacques Rival zadovoljen in je de¬ jal: »Dobro — prav dobro — prav dobro — pojde — že pojde.« Potem se je odpravil: »Streljaj¬ te tako do poldne. Tukaj imate stre- ljiva, nič se ne bojte, kar porabite ga. Potem pridem po vas, da pojdeva 216 kosit in da vam povem, kako sem opravil.« — In odšel je. Ko je ostal Duroy sam, je -zpalil še par strelov, potem je sedel in se je zamislil. Kako je vendar neumno to vse skupaj! Kaj naj dokaže to? Ali je lo¬ pov manj lopov, če se je bil? Kaj pri¬ dobi pošten človek, ki je žaljen, ako tvega svoje življenje proti poniglav- cu? Zatopil se je v mračne misli, in spomnil se je vsega, kar je govoril Norbert de Varenne o ljudeh in o klavernosti njihovega duha, o po- prednosti njih misli in počenjanja, o ničemurnosti njih morale! In na glas je izjavil: »Prokleto, kako ima prav!« Potem je začutil žejo, in ker je slišal šumot kapljic za seboj, se je ozrl in zapazil prho ter je šel pit na pipo. Nato se je zopet zamislil. Ža¬ lostno je bilo v tej kleti, žalostno ka¬ kor v grobu. Daljno in zamolklo dr¬ dranje voz je bilo slišati kakor grm- ljavina oddaljene nevihte. Koliko je neki ura? Čas je potekal tukaj, kakor mora potekati v globokih ječah, kjer nič ne kaže, nič ne označuje ur, samo prihod ječarja, ki prinaša hrano. Dolgo, dolgo je čakal. Kar naenkrat zasliši korake, glasove, in Jacques Rival je prišel z Boisrenardom. Toliko da je zagledal Duroya, je vzkliknil: »Vse v redu!« 217 Oni je mislil, da je zadeva po¬ ravnana s kakim opravičevalnim pismom, in zajecljal je: »A! . . . Hvala vam.« — Podlistkar je povzel: »Ta Langremont je hud samoglavec, sprejel je vse naše pogoje. Petindvaj¬ set korakov, ena krogla na koman¬ do, ko se dvigne pištola. Tako je roka mnogo zanesljivejša, nego če jo po¬ vesiš. Vidite, Bo'isrenard, ali vam nisem rekel?« Vzel je pištolo in začel streljati ter kazati, kako je dosti lažje meriti, če roko dvigneš. Potem je dejal: »Sedaj pa poj¬ dimo obedovat, poldan je že minil.« In zavili so v bližnjo gostilno. Duroy ni nič kaj dosti govoril. Jedel je, da ne bi mislila, da se boji, pozne¬ je je spremil Boisrenarda v uredni¬ štvo in je opravil razmišljeno in me¬ hanično svoje posle. Vsem se je zdel junak. Proti večeru ga je prišel po¬ zdravit Jacques Rival; dogovorila sta se, da pridejo njegove priče dru¬ gi dan ob sedmih zjutraj z landav- cem ponj, in potem se popeljejo v ve- sinetski gozd, kjer se bo vršil dvo¬ boj. Vse to se je bilo naredilo pone¬ vedoma, on sam ni imel pri tem ni- kakega posla, ni rekel ne tako, ne tako, ni izrazil svojega mnenja; on ni niti sprejel, niti odklonil, vse se je 218 uredilo tako nanaglorna, da ga je kar prevzelo in omamilo; komaj si je bil na jasnem, za kaj pravzaprav gre. Okoli devete ure je šel domov; večerjal je bil z Boisrenardom, ki se ni iz prijaznosti cel dan genil od njega. Komaj je bil sam, je nekaj minut živahno korakal po svoji sobi. Pre- razburjen je bil, da bi bil na kaj mi¬ slil. Ena sama misel mu je osvajala duh: »Jutri dvoboj,« a ta misel mu ni vzbujala drugega, nego zmeden in silen nemir. Svoje dni je bil vojak, streljal je na Arabce, seveda, brez posebne nevarnosti za lastno kožo, tako nekako, kakor streljajo mrjasca na lovu. Sploh pa je ravnal tako, kakor je bilo treba. Pokazal se je takega,- kakoršnega se je moral. Govorili bo¬ do o tem, mu pritrjevali in mu česti¬ tali. Potem je spregovori! na glas, kakor govorimo, kadar nas kaka mi¬ sel krepko prešine: »Pravi zagoved- než, ta človek!« Sedel je in se zamislil. Na malo mizo je bil vrgel karto svojega na¬ sprotnika, ki mu jo je bil dal Rivai, da bi imel njegov naslov pri roki. Prečital jo je, kakor jo je bil prečital že dvajsetkrat tisti dan. »Louis Lan- gremont, rue Montmartre, 176.« Nič drugega. \ 219 • Ogledoval si je te črke, ki so se mu zdele skrivnostne, pomembne in vznemirljive. »Louis Langremont«, kdo je ta možak? Koliko mu je let? Kakšne postave in velikosti? Ali ni to od sile: tujec, neznanec ti pride in ti kar nenadoma poseže v življe¬ nje, kar na lepem, iz gole objesti, ra¬ di stare babe, ki se je sprla s svojim mesarjem! Še enkrat je na glas ponovil: »Tak zagovednež!« Sedel je nepremično, premišlje¬ val, pogled nenehoma uprt v karto. Jeza je vzkipevala v njem proti temu koščku papirja, sovražna jeza, po¬ mešana z nekakim čudnim, neprijet¬ nim občutkom. Ta historija je res prebedasta! Vzel je škarjice za noh¬ te, ki so ležale slučajno na mizici, in jih je zapičil na sredo natisnjenega imena, kakor bi koga zabodel. Torej boril se bo, boril na pi¬ štole? Zakaj si ni izvolil meča? En zbodljaj v laket ali v roko, in stvar je končana, pri pištoli pa nikoli ne veš, kaj se utegne pripetiti. Dejal je: »Dovolj, pogum velja!« Zdrznil se je ob zvoku svojega glasu in je pogledal okoli sebe. Čutil je, da prihaja zelo nervozen. Izpil je kozarec vode ter je šel spat. Komaj je bil v postelji, je upihnil luč in je zaprl oči. 220 Jako vroče mu je bilo pod odejo, čeprav je bilo v sobi hudo mraz; ni¬ kakor se mu ni dalo zaspati. Preme¬ taval se je sem in tja, ležal pet mi¬ nut na hrbtu, potem se je obrnil na levo stran, nato na desno. Zopet ga je zažejalo. Vstal je, da bi pil, kar ga popade nemir: »Pa ne, da bi se bal?« Zakaj mu je srce tako blazno tolklo vselej, kadar je v sobi kaj za- šumelo? Kadar je začela biti njegova ura s kukavico, je planil kvišku ob lahnem brnenju vzmeti; in z odprtimi ustmi je moral par minut sapo loviti, tako ga je dušilo. In po filozofsko je jel razglabljati o možnosti te-le stvari: »Ali se res bojim?«. Čisto gotovo se ne boji, ker je pripravljen iti do zadnjega, ker ima trdno voljo, biti se in ne trepetati. A čutil se je tako silno razburjenega, da se je vprašal: »Ali je mogoče, da se človek nehote boji?« In v dušo mu je segel ta dvom, ta nemir, ta strah! Če bi zavladala nad njim mogočnej¬ ša sila, nego je njegova volja, če bi ga uklonila pod svojo neodoljivo oblast, kaj potem? Da, kaj potem?« Na bojišče seveda pojde, ker ho¬ če iti. Ampak, če bi trepetal? Če bi izgubil zavest? In pomislil je na svo¬ je stališče, na svoj glas in na svojo bodočnost. 221 In čudna potreba ga je nenado¬ ma prijela, da bi vstal in se pogledal v zrcalo. Prižgal si je svečo. Ko je uzrl v brušenem steklu sliko svoje¬ ga obraza, se je komaj spoznal, in bilo mu je, kot da se ni še nikoli vi¬ del. Oči so se mu zdele nenavadno velike; in bled je bil, brez dvoma, bled je bil, zelo bled. Kar mu prešine možgane kakor blisk ta misel: »Jutri osorej bom morda že mrtev.« — In zopet mu je začelo srce silno razbijati Okrenil se je proti postelji in je razločno videl sebe samega, kako leži vznak pod isto odejo, izpod ka¬ tere je malo prej vstal. Obraz mu je bil tako upadel, kakor mrliču, in roke bele, kakor so bele roke, ki se ne bo¬ do več gibale. Tedaj ga je bilo strah lastne po¬ stelje, in da je ne bi več videl, je od¬ prl okno in je gledal ven. Leden mraz ga je spreletaval po žiyotu od nog do glave, in hrope se je odmaknil v sobo. Obšla ga je misel, da bi si na¬ pravil ogenj. Počasi ga je zanetil, ne da bi se obrnil. Poke so se mu neko¬ liko nervozno tresle, kadar se je česa dotaknil. V glavi se mu je mešalo; misli so se mu motale brez zveze, so mu jele izbegavati, so ga bolele. Pi¬ janost mu je prevzela duha, kakor po vinu. 222 In neprestano se je izpraševal: »Kaj naj naredim? Kaj bo z menoj?« Zopet je začel hoditi sem in tja, ven in ven mehanično ponavljajoč: »Junaško se moram držati, prav ju¬ naško !« Potem si je dejal: »Staršem mo¬ ram pisati, za slučaj, če bi se mi kaj pripetilo.« Iznova je sedel, vzel polo papir¬ ja za pisma in je zapisal: »Dragi papa, draga mama!« Sedaj so se mu zazdeli ti izrazi preveč domači za tako tragičen po¬ ložaj. Raztrgal je prvi list in je za¬ čel: »Dragi oče, draga mati! Jutri o prvem svitu imam dvoboj, in ker bi se utegnilo nameriti, da bi . . .« Ni si upal končati stavka in je sunkoma vstal. Ta misel ga je sedaj podrla. »Dvobojeval se bo. Temu se ne more več izogniti. A kaj se godi v njem? Hoče se boriti; tako se je odločil, ta¬ ko je za trdno sklenil. In vendar se mu je zdelo, da kljub vsemu naporu svoje volje ne bo imel niti toliko mo¬ či, da bi šel na mesto, kjer se ima vr¬ šiti boj.« Sedaj pa sedaj so mu zobje na¬ lahno, suho zašklepetali; in vprašal se je: »Bog ve, ali se je moj nasprot¬ nik že bil? Ali se je vadil v strelja¬ nju? Ali je znan, odličen strelec?« Nikdar še ni slišal njegovega imena. 223 In vendar, če ne bi znal ta možak s pištolo izvrstno streljati, ne bi bil sprejel tako brez vsakega obotav¬ ljanja kar meni nič, tebi nič tega ne¬ varnega orožja. Potem si je Duroy v duhu slikal, kako se bosta sestala, kako se bo ve¬ del on, kako se bo držal njegov na¬ sprotnik. Napenjal si je misli, da bi si predočil boj v vseh najmanjših po¬ drobnostih; in hipoma jezagledal pred svojimi očmi tisto majhno, črno in globoko luknjico v pištolini cevi, od¬ koder bo švignila krogla. In strahovit obup se ga je pola¬ stil. Ves život mu je drhtel, se mu je zdrzaval v pretrganih sunkih. Sti¬ skal je zobe, da ne bi kričal, najraje bi se bil valjal po tleh, trgal karsi- bodi, grizel. A zapazil je kozarec na kaminu in spomnil se je, da ima v omari skoraj cel liter žganjice; zakaj še vedno ni opustil navade izza vo¬ jaških let, da si je vsako jutro dušo privezal. Zgrabil je steklenico, jo nastavil na usta in pil hlastno, z dolgimi po¬ žirki. Odstavil jo je šele, ko mu je pošla sapa. Do tretjine je bila prazna. Kmalu ga je žgalo v želodcu ka¬ kor plamen, razlilo se mu je po udih, in mu okrepčalo dušo z vročo omamo. »Našel sem lek,« si je rekel. In ker ga je sedaj pod kožo peklo, je zopet odprl okno. 224 Dan se je delal, miren, leden. 7'am zgoraj zvezde kakor da so za¬ mirale na razsvetljenem oboku, in v globoki železniški preseki so bledeli zeleni, rdeči in beli signali. Prve lokomotive so pripuhale iz kolarnice in so šle po prve vlake. Druge, v daljavi, so zaporedoma ostro požvižgavale, to je bila nji¬ hova budnica, kakor pojo petelini na kmetih dan. Duroy je pomislil: »Mogoče ne bom videl vsega tega nikoli več.« Ko pa je začutil, da se mu je začelo zopet srce mehčati, se je šiloma otre¬ sel: »A, vraga, ničesar ne smem mi¬ sliti do spopada, samo tako si ohra¬ nim pogum.« In začel se je napravljati. Med britjem mu je srce še enkrat omah¬ nilo, ko je pomislil, da gleda nemara zadnjikrat svoj obraz. Še en požirek žganja, in bil je oblečen. Naslednjo uro ga je hudo poda¬ jalo. Korakal je križem po sobi in si je skušal pomiriti dušo. Ko je zaslišal trkanje na vrata, toliko da se ni od razburjenosti vznak zvrnil. Bile so njegove priče. — Že! V kožuhih so bili. Rival je stisnil Duroyu roko in je rekel: »Mraz je kakor v Sibiriji. — Na¬ to je vprašal: »Kako je?« »Prav dobro.« 225 15 »Ste mirni?« »Prav miren.« »No, potem pa že. Ali ste kaj zaužili?« »Sem, ničesar ne potrebujem.« Boisrenard je imel za to posebno priliko na prsih nekak inozemski red, zelen in rumen, s katerim ga Duroy ni bil še nikoli videl. Sli so na ulico. V landavcu jih je čakal neki gospod. Rival je pred¬ stavil: »Doktor Le Brument.« Du- roy mu je stisnil roko in je zajecljal: »Hvala lepa,« potem si je izbral pro¬ stor na sedežu spredaj in je sedel na nekaj trdega, da je planil kvišku, kakor da ga je sprožila vzmet. Bila je škatlja s pištolami. Rival je silil: »Ne, ne! Borilec in zdravnik zadaj, zadaj!« — Duroy je nazadnje razumel in se je sesedel zraven doktorja. Tudi priči sta stopili v voz in kočijaž je pognal. Vedel je, kam naj pelje. A škatlja s pištolami je bila vsem na poti, posebno Duroyu, ki je najra¬ je ne bi bil videl Poskusili so jo po¬ ložiti za hrbte, a tiščala jih je v križ; potem so jo postavili navpik med Ri¬ vala in Boisrenarda; vsak hip se je zvrnila. Nazadnje so jo spravili pod noge. Pogovor se je vlekel, čeprav je pripovedoval zdravnik anekdote. Sa- 226 mo Rival mu je odgovarjal. Duroy bi bil rad pokazal.prisotnost duha, a bal se je, da mu ne uide nit misli, da bi izdal svoj dušni nepokoj; in nepre¬ nehoma ga je bilo strah, da bo začel trepetati. . Voz je bil skoro na čistem polju. Bilo je okoli devete ure, eno tistih mrzlih zimskih juter, ko je vsa na¬ rava bleščeča, krhka in trda kakor kristal. Drevesa, pokrita z ivjem, ka¬ kor da so znojila led; tla zvene pod nogami; suhi zrak raznaša daleč na¬ okrog najmanjši šum; sinje nebo ka¬ že blesk kakor zrcalo, in solnce, svetlo in samo hladno, se premika po svodu in siplje na zmrzlo stvarstvo žarke, ki ničesar ne ogrejejo. Rival je rekel Duroyu; »Pištole sem vzel pri Gastine - Renettu. On sam jih je nabil. Škatlja je zapeča¬ tena. Sploh pa odloči žreb ali za te ali za nasprotnikove.« Duroy je mehanično odgovoril: »Hvala lepa.« Potem mu je dal Rival še raznih podrobnih navodil, zakaj bilo mu je do tega, da ne naredi njegov branje- nec nobenega pogreška. Na vsako točko ga je še posebe opozoril: »Ka¬ dar bomo vprašali: Ali ste nared, gospoda? odgovorite krepko: Da! Na komando: »Streljaj!« vzdig¬ nite naglo roko in sprožite, še predno izreče »tri«. 227 15 * In Duroy je natihoma ponavljal: »Na komando »Streljaj!« vzdignem roko — na komando »Streljaj!« vzdignem roko.« Tega se je učil na pamet, kakor se uče otroci svojih nalog, mrmraje jih do naveličanja, da bi si jih tembolj vtepli v glavo. — »Na komando »Streljaj!« vzdignem roko.« Voz je zavil v gozd, krenil na desno po drevoredu, potem zopet na desno. Kar odpre Rival linico in za¬ kliče vozniku: »Tod, po tej stranski poti.« In kočija se je obrnila po kolo¬ vozu z globoko zarezanimi drsami, med grmovjem, koder je trepetalo velo listje, z ledenimi nitkami obrob¬ ljeno. Duroy je venomer mrmral: »Na komando »Streljaj!« vzdig¬ nem roko.« — In prišlo mu je na mi¬ sel, da bi se vse mirno poravnalo, ko bi se jim z vozom kaj pripetilo. O, če bi zvrnili, kakšna sreča! Če bi si zlomil nogo! .... Toda prišli so do neke . jase in onkraj nje je zagledal voz, ki je stal, in štiri gospode, ki so cepetali z no¬ gami, da bi si jih ogreli, in moral je odpreti usta, s tako težavo je dihal. Najprej sta izstopili priči, za njima zdravnik in borec. Rival je bil vzel škatljo s pištolami in je šel z Boisrenardom proti dvema neznan¬ cema, ki sta jima prihajala nasproti. 228 Duroy je videl, kako so se svečano pozdravili, in hodili potem skupaj po jasi ter gledali sedaj v tla, sedaj po drevju, kakor da jim je kaj padlo ali odletelo, in bi sedaj tisto stvar iskali. Nato so odmerili korake in zapičili s težavo dvoje palic v zmrzla tla. Po¬ tem so stopili v gručo in kretali so se kakor bi se šli »cifra - mož« — kot otroci, kadar se igrajo. Doktor Le Brument je vprašal Duroya: »Ali se dobro počutite? Ali vam je česa treba?« »Ne, ničesar ne, hvala.« Bilo mu je, kakor da je zblaznel, kakor da spi, da se mu sanja, kakor da je prišlo nadenj in ga zagrnilo ne¬ kaj nadnaravnega. Ali se mar boji? Sam ni vedel. Vse okoli njega se je predrugačilo. Jacques Rival se je vrnil in mu je z zadoščenjem zašepetal: Vse je nared. Glede pištol nam je bila sreča mila.« Brigalo je to Duroya! Slekli so mu svršnik; on se ni genil pri tem. Otipali so mu žepe pri suknji, da bi se prepričali, nima-li v njih papirja, ali listnice, ki bi ga uteg¬ nila ščititi. On pa je ponavljal sam pri sebi, kakor bi molil: »Na komando »Stre¬ ljaj!« vzdignem roko.« 229 Potem so ga peljali k eni palic, zasajenih v tla in mu dali pištolo v roko. Tedaj je zagledal čisto blizu nasproti sebe majhnega trebušnega moža, plešastega moža z naočniki. To je bil njegov nasprotnik. Videl ga je prav dobro, a nič drugega mu ni šumelo po glavi, ne¬ go: »Na komando »Streljaj!« vzdig¬ nem roko in sprožim.« Glas se je raz¬ legel v veliki tišini, kakor da je pri¬ šel iz daljne daljave, in ta glas je vprašal: »Ali ste nared, gospoda?« Georges je zavpil: »Da!« Potem je ukazal isti glas: »Stre¬ ljaj!« Ničesar več ni poslušal, ničesar več gledal, ničesar mislil, čutil je sa¬ mo, da je dvignil roko in da pritiska na vso moč na jeziček. In ničesar ni slišal. A naenkrat vidi malo dima na koncu cevi svoje pištole; in ker je stal mož pred njim še vedno pokon- cu, kot prej, je zapazil še en bel oblaček, ki se je vil njegovemu na¬ sprotniku nad glavo. Oba sta bila streljala. Konec. Njegovi priči in zdravnik so ga preiskali, tipali, mu odpenjali obleko in ga strahoma izpraševali: »Niste ranjeni?« — Odgovoril je kar na slepo: »Ne, mislim, da ne.« 230 Sicer pa je ostal Langremont ravnotako cel, kakor njegov nepri- jatelj, in Jacques Rival je nevoljno zamrmral: »S temi prokletimi pišto¬ lami je vedno tako: ali ga zgrešiš ali ubiješ. Priskutno orožje!« Duroy se ni ganil, okamenel od presenečenja in veselja: »Končano je!« Morali so mu vzeti pištolo, ki jo je še vedno stiskal v pesti. Sedaj se mu je zdelo, da bi se udaril z vsem svetom. Konec! Kakšna sreča! Hi¬ poma se je začutil takega junaka, da bi hotel pozvati kogar koli na orožje. Vse priče so se nekaj minut raz- govarjale, določile sestanek še za ti¬ sti dan, da se sestavi zapisnik, potem so posedli po vozovih; in kočijaž, ki se je režal na svojem kozlu, je po¬ gnal in pokal spotoma z bičem. Vsi štirje so obedovali na bul¬ varju in pretresali dnevni dogodek. Duroy je pravil svoje vtiske. »Vsa zadeva me ni niti malo razburila, ni¬ ti malo ne. Sploh ste pa morali sami videti?« Rival je odgovoril: »Res, prav dobro ste se držali.« Ko je bil zapisnik sestavljen, so ga izročili Duroyu, da ga priobči med dnevnimi vestmi. Osupnil je, ko je čital, da je menjal dve krogli z go¬ spodom Louijem Langremontom, in malo zbegan je prašal Rivala: »Pa saj sva streljala samo enkrat?« 231 Oni se je nasmehnil: »Da, en¬ krat ... vsak po eno kroglo ... sku¬ paj dve krogli.« Duroyu je bila ta razlaga po vo¬ lji in udal se je. Očka Walter so ga kar objeli: »Bravo, bravo, branili ste zasta¬ vo »Vie frangaise«, bravo!« Georges se je kazal zvečer po uredništvih prvih glavnih listov in po prvih velikih kavarnah na bulvar¬ ju. Dvakrat se je srečal s svojim na¬ sprotnikom, ki se je tudi kazal. Nista se pozdravila. Da je bil ka¬ teri ranjen, bi si bila segla v roko. Sicer sta pa oba s prepričanjem za¬ trjevala, da sta slišala žvižganje na¬ sprotnikove krogle. Drugi dan proti enajsti uri do¬ poldne je dobil Duroy urno pošto: »Moj bog, kako sem se bala zate! Pridi vendar danes popoldne rue de Constantinople, da te objamem, ljub¬ ček moj. Junak moj — neizrečeno te ljubim. — Cio.« Šel je na sestanek in ona se mu je vrgla v naročje in ga je pokrila s poljubi: »O, dragi moj, ko bi vedel, ka¬ ko sem bila razburjena, ko sem čita- la jutranje liste'. O, pripoveduj mi. Povej mi vse. Vse hočem vedeti.« Moral ji je pripovedovati do pičice vse posameznosti. In dejala mu je: 232 »Kako težka ti je morala biti noč pred dvobojem!« »Prav nič; zelo dobro sem spal« »Jaz ne bi bila zatisnila očesa. In tam, na bojišču, povej no, kako je bilo tam?« Dramatično je prikrojil svojo povest: »Ko sva si stala iz obličja v obličje nasproti, dvajset korakov vsaksebi, samo štirikrat tako daleč, kakor je ta soba dolga, naju je pra- šal Jaccjues, ali sva nared, in potem: »Streljaj!« — Takoj sem vzdignil ro¬ ko, čisto v pravi smeri, a to je bilo krivo, da sem hotel meriti v glavo. Moja pištola se ni prav udajala, in jaz sem vajen orožja z lahkim jezič¬ kom, in tako se mi je vpirala in za¬ nesla strel. Daleč stran pa vendar ni mogla iti. On tudi dobro strelja, ta cigan. Prav mimo senca mi je švig¬ nila njegova krogla. Puh od nje sem čutil.« Sedela mu je na kolenih in ga objemala z rokami, kakor da hoče deliti z njim nevarnost. Jecljala je: »O, ti ubožček moj dragi, ubož- ček moj dragi!« Ko je nehal pripovedovati, mu je dejala: »Veš, jaz brez tebe kar ne morem več prestajati. Moram te vi¬ deti, a, kadar je moj mož v Parizu, je to zelo neprilično. Zjutraj bi si lahko večkrat utrgala kako urico, še pred- 233 no vstaneš, in bi te prišla poljubit, ampak v tisto tvojo mrzko hišo ne maram več stopiti. Kako bi nare¬ dila?« Bliskoma ga je prešinila misel, in prašal je: »Koliko plačuješ tukaj?« »Po sto frankov na mesec.« »Dobro, jaz vzamem to stanova¬ nje na svoj račun in se čisto semkaj preselim. Dosedanje tako in tako ni več primerno mojemu novemu sta¬ lišču.« Par trenotkov je premišljevala, potem je odgovorila: »Ne, jaz nočem tega.« Začudil se je: »Zakaj pa ne?« »Zato, ker ne.« »To ni nikak vzrok. To stanova¬ nje mi zelo prija. Tukaj sem. Tukaj ostanem.« Zasmejal se je: »Sploh je pa najeto na moje ime.« Ona pa je le še oporekala: »Ne, ne, jaz ne maram ...« »A povej vendar, zakaj ne?« Tedaj-je zašepetala prav tiho in nežno: »Ker bi vodil druge ženske semkaj, in tega jaz ne maram.« Vzrojil je: »Beži no, beži, nikoli ne. Obljubim ti.« »Nak, ti bi vendar katero pripe¬ ljal.« 234 »Prisežem ti.« »Prav zares?« »Prav zares. Častna beseda. To je najin dom, prav čisto samo na¬ jin.« V prekipevajoči ljubezni ga je tesno objela: »Torej pa naj bo, srček moj. Ampak veš, če bi me kdaj prevaril, samo enkrat, potem je med nama ko¬ nec, za vedno konec.« Ugovarjal je in ji še enkrat pri¬ segel, in sklenila sta, da se še tisti dan preseli, zato, da ga bo lahko vi¬ dela, kadar pojde mimo hiše. Potem mu je rekla: »Na vsak način pridi v nedeljo k nam na dine. Moj mož pravi, da si krasen človek.« To mu je godilo: »Res?« »Res, prikupil si se mu. In po¬ tem, slišiš, ali mi nisi rekel, da si bil vzgojen na nekem gradu na kmetih, kaj ne da?« »Tako je, pa zakaj?« »Torej razumeš malo gospodar¬ stva?« »Da!« »No vidiš, govori z njim o vrt¬ narstvu in o letini, to ima tako rad.« »Prav, ne pozabim.« Poslovila se je z neskončnimi objemi in poljubi, zakaj njegov dvo¬ boj je njeno ljubezen silno razpalil. 235 In Duroy je v uredništvo grede premišljeval: »Kakšna čudna živalca je to! Svoja glavica! Kdo ve, kaj ho¬ če in kaj ljubi? In kak čuden parček to! Kak hudomušen burkež si je iz¬ mislil zvezati tega starca s to vrto¬ glavko? Kako se je odločil ta nad¬ zornik, da je vzel to študentko za že¬ no? Čudo prečudno! A kdo ve? Lju¬ bezen, navsezadnje?« Naposled je prišel do zaključka: »Sploh je pa kaj čedno dekle. Straho¬ vito bi bil zabit, ko bi jo izpustil iz rok!« VIII. Dvoboj je pomaknil Duroya v vrsto glavnih listkarjev »Vie fran- gaise«; a ker je bil za ideje v hudih škripcih, si je izvolil za svojo špeci- jaliteto deklamacije o razsulu nrav- stvenosti, o propadanju značajev, o mlačnosti rodoljubja, in o plehkosti čustva za čast pri Francozih. (Našel je nekje besedo »plehkost«, na kate¬ ro je bi! kaj ponosen.) Gospa de Marelle, ženska tiste¬ ga pikrega, skeptičnega in gibčnega duha, ki mu pravimo pariški dovtip, se je rogala njegovim tiradam, ki mu jih je porušila z eno samo zabavljico; on pa ji je o takih prilikah nasmeho¬ ma odgovarjal: »A kaj, s tem si pri¬ dobivam dober glas za pozneje.« 236 Sedaj je stanoval na rue de Con- stantinople, kamor je bil dal prenesti svoj kovčeg, svojo ščetko, britev in svoje milo, zakaj to je bila vsa nje¬ gova selitev. Po dvakrat, trikrat na teden je prihajala mlada žena, pred- no je vstal; v eni minuti se je slekla in smuknila v posteljo, vsa drhteča od mraza na ulici. Duroy pa je diniral vsak petek pri zakonski dvojici ter je dvoril so¬ progu, razgovarjajoč se z njim o po¬ ljedelstvu; in ker se je tudi sam go¬ reče zanimal za kmetijstvo, sta se včasih tako zatopila v svoje pomen¬ ke, da sta popolnoma pozabila na svojo ženo, ki je dremala na kana¬ peju. Tudi Laurina je po navadi za¬ spala, včasih svojemu očetu, včasih lepemu stričku ha kolenih. In kadar se je bil žurnalist po¬ slovil, ni gospod de Marelle nikoli pozabil pripomniti v tistem doktri- narskem tonu, v katerem je govoril najneznatnejše reči: »Ta dečko je res zelo prijeten; zelo izobražen je.« Februar se je bližal koncu. Na cesti je že dišalo po vijolicah, kadar si srečal zjutraj vozičke, ki so jih vlekle cvetličarke. Duroy je živel kakor na rožicah postlan. Neke noči, ko je prišel domov, je našel pismo, ki je bilo pod vrati v 237 sobo potaknjeno. Pogledal je pečat: »Cannes«. Odprl je zavitek in je či- tal: »Cannes, vila Jolie«. »Dragi gospod in prijatelj moj! Rekli ste mi, kajneda, da se v vsem lahko na vas zanesem. In sedaj bi vas prosila za težko uslugo, da bi prišli semkaj in me ne pustili zadnje trenotke same pri Charlesu, ki že po¬ jema. Morda ne poživi niti teden dni, čeprav še vstaja, zdravnik me je že opozoril. Niti moči niti poguma nimam več, da bi gledala noč in dan to umi¬ ranje. In strahoma mislim na zadnje trenotke, ki se bližajo. Na nikogar drugega se ne morem obrniti, nego na vas, zakaj moj mož nima več so¬ rodnikov. Vi ste mu bili tovariš, on vam je odprl vrata v list. Pridite, le¬ po vas prosim. Žive duše nimam, da bi jo poklicala. Vaša udana Vam prijateljica Madelena Forestier.« Čudno čustvo je kakor dih ve¬ tra zavelo Duroyu v srce, čustvo oproščenja, kakor da se odpira pro¬ stor pred njim, in zamrmral je: »Se¬ veda pojdem. Ubogi Charles! Kaj smo Jjudje, navsezadnje!« Šef, kateremu je pokazal pismo mlade žene, mu je godrnjaje dovolil. A zabičil mu je: 238 »Toda vrnite se čim preje, nika¬ kor vas ne moremo pogrešati.« Georges Duroy se je odpeljal drugi dan ob sedmih z brzovlakom v Cannes, še prej pa je obvestil z brzojavko obitelj de Marelle. Dospel je naslednji dan okoli štirih popoldne. Postrežček mu je pokazal pot do vile Jolie, ki je stala sredi brega, v onem jalviku, polnem belih hiš, ki se vleče od Cannesa do Juanskega za¬ liva. Hiša je bila majhna in nizka, v italijanskem slogu, ob .sami cesti, ki se vije med drevjem in kaže na vsa¬ kem ovinku čudovit razgled. Sluga mu je odprl vrata in je vzkliknil: »O, gospod, gospa vas zelo ne¬ strpno pričakuje.« Duroy je prašal: »Kako je go¬ spodu?« »O, nič dobro, gospod. Ne bo ni¬ koli več dolgo.« Salon, kamor je vstopil mladi mož, je bil oprežen z rožnobarvnim katunom s sinjimi risbami. Okno, ši¬ roko in visoko, je gledalo na mesto in na morje. Duroy je zamrmral: »Presneto čedno za hišo na kmetih. Odkod, vraga, jemljo toliko denarja?« Ženska obleka je zašumela, in okrenil se je. 239 Gospa Forestier mu je prožila obe roki: »Kakft ste ljubeznivi, kako ljubeznivo, da ste prišli!« — In ne¬ nadoma ga je objela. Potem sta se gledala. Malo obledela je, malo shujšala, a še vedno je bila sveža, in mogoče še lepša, ker je imela drobnejši ob¬ raz. Zamrmrala je: »Strašen je, po¬ glejte: ve, da je izgubljen in me kru¬ to muči. Povedala sem mu, da pri¬ dete! A kje vam je kovčeg?« Duroy je odgovoril: »Ostavil sem ga na kolodvoru, ker nisem ve¬ del, v katerem hotelu bi svetovali, naj se nastanim, da bi bil blizu vas.« Pomišljala se je, nato je povze¬ la: »Stanovali boste tukaj, v vili. Vaša soba je že pripravljena. Vsak trenotek lahko zgasne, in če bi se zgodilo to po noči, bi bila sama. Ta¬ koj pošljem po vašo prtljago.« Poklonil se je: »Kakor vam drago.« »Sedaj pa pojdiva gor,« je de¬ jala. _ Šel je za njo. V prvem nadstrop¬ ju je odprla vrata in Duroy je uzrl poleg okna v naslanjaču, zavitega v odeje, bledega v rdečem žaru zaha¬ jajočega solnca, nekakega živega mrliča, ki ga je gledal. Komaj ga je spoznal; bolj uganil je, da je to nje¬ gov prijatelj. 240 V tej sobi je dišalo po bolezni, po zdravilnih čajih, po etru, po smoli, po vseh tistih neizraznih in težkih vonjih, ki plavajo po sobah, kjer di- . hajo jetičniki. Forestier je mukoma in počasi dvignil roko: »A, lej,« je dejal, »prišel si, da boš videl kako bom umrl. Hvala ti.« Duroy se je silil na smeh: »Vi¬ del. kako boš umrl! To ni ravno za¬ baven pogled in po kaj takega ravno ne bi prišel v Cannes. Prišel sem te pozdravit in malo počivat.« Forestier je zamrmral: »Sedi,«— in sklonil je glavo, kakor bi se za- globil v obupna razmišljanja. Dihal je hitro in hropeče, in vča- - sih je zavzdihnil, kakor da hoče opomniti druge, kako je bolan. Ko je žena videla, da ničesar ne govori, se je naslonila na okno, po¬ kazala z glavo proti obzorju in je de¬ jala: »To - le poglejte! Ali ni lepo?« Pred njima se je spuščal z vila¬ mi obsejani breg prav do mesta, ki je v polukrogu ležalo vzdolž obrežja, z glavo na desni naslonjeno na pomol, nad katerim se je dvigalo staro me¬ sto s starodavnim stolpom na vrhu, in z nogami na levi pri rtiču Croiset- te, nasproti lerinskima otokoma. Ta- dva otoka sta bila videti kakor dve zeleni marogi v čisto sinji vodi. De- 241 16 jal bi da plavata kakor dva ogrom¬ na lista, tako ploščata sta bila videti s te višine. In čisto v daljavi, zapiraje ob¬ zorje na drugi strani zaliva, iznad pomola in stolpa, je risala dolga ve¬ riga sinjkastih gora na jasnem nebu bizarno in očarljivo črto tu zaokro¬ ženih, tam razdrtih in špičastih gre¬ benov; na koncu te vrste je strmela v nebo velika piramidasta gora, ka¬ tere vznožje se je kopalo v morju. Gospa Forestier je pokazala proti nji: »To je Esterel.« Nebes za mračnimi vrhunci je rdel v krvavo zlati sijajini, ki je sle¬ pila oči. Duroya je nehote prevzelo ve- ličje tega solnčnega zahoda. Ker ni našel drugega dovolj sli¬ kovitega izraza, da bi dal duška svo¬ jemu občudovanju, je zamrmral: »O, da, čudovito je to!« Forestier je dvignil glavo proti svoji ženi in jo je zaprosil: »Daj, malo zraka!« Odgovorila mu je: »Čuvaj se, pozno je, solnce zahaja, utegnil bi se zopet prehladiti, in sam veš, da ti to v tej bolezni ne priduje.« Mrzlično in slabotno je zamah¬ nil z roko, kakor da hoče stisniti pest, togotno se je namrdnil in z obrazom človeka, smrti zapisanega, 242 z obrazom, ki mu je bilo v tej spače¬ nosti le še bolj poznati, kako so mu ustnice vele, lica splahnela in kako mu bodejo vse kosti izpod kože, je zamomljal: »Če ti pravim, da se du¬ šim. Kaj ti pa to de, če umrem dan prej ali dan pozneje, ko so mi tako in tako ure štete ...« Odprla je okno na stežaj. Veter, ki je zavel v sobo, je ob¬ jel vse tri kakor poljub. Bila je meh¬ ka, mila, mirna sapica, pomladnja sapica, že prepojena z vonjavami gr¬ movja in omotnega cvetja, ki raste na tem obrežju. V njih si razločil čvrsti duh po smoli in ostro dišavo evkaliptovo. Forestier je vžival ta zrak s kratkimi, mrzličnimi dihi. S skrčeni¬ mi prsti je grabil po oprimih svoje¬ ga naslanjača in je rekel z nizkim, žvižgajočim, razsrjenim glasom: »Zapri okno. Slabo mi de. Rajši bi poginil v kleti.« In žena je počasi zaprla okno, potem je pritisnila čelo na šipo in je zrla v daljavo. Duroyu je bilo nerodno, rad bi bil govoril z bolnikom, da bi ga po¬ tolažil. A nič pomirljivega se ni mogel domisliti. Zajecljal je: »Torej ti ni bolje, ..odkar si tukaj?« 243 16 * Prijatelj je nestrpno in potrto skomiznil z rameni: »Saj vidiš!« — In iznova je povesil glavo. Duroy je zopet poprijel besedo: »Bogme, v primeri s Parizom je tu¬ kaj presneto lepo. Tam smo še čisto v zimah. Sneg, sodra, dež, in tema, da je treba prižigati luči že ob treh popoldne.« Forestier je prašal: »Pri listu nič novega?« »Nič novega. Tebe nadomešča mali Lacrin, ki je izstopil od »Vol- tairja«, a ni še goden. Čas je, da se vrneš ti!« Bolnik je zajecljal: »Jaz? Jaz bom pisal poslej svoje članke šest čevljev pod zemljo.« Ta fiksna ideja se je pojavljala, kakor udarec zvonovega kladiva ob vsaki priliki, prikazovala se je ne¬ prestano v sleherni misli, v sleherni besedi. Dolg premolk je nastal; bolesten in globok molk. Žar solnčnega zaho¬ da je polagoma gasnil; gore so črne¬ le na rdečem nebu, ki je potemneva- lo. Barvasta senca, prvi somrak, pr¬ šeč iskre okoli pojemajoče žrjavice, je prišla v sobo in bilo je, kakor da slika pohištvo, stene, opone in kote s svojimi zamolklimi in škrlatastimi toni. Zrcalo nad kaminom, iz katere¬ ga se je odbijal blesk obzorja, je bil kakor krvava plošča. 244 Gospa Forestier se ni genila, ves čas je stala s hrbtom proti sobi, z obrazom na šipah. In Forestier je spregovoril s presekanim, dušečim se glasom, da ga je bilo groza poslušati: »Koliko jih bom še videl, solnčnih zahodov? ... Osem ... deset... petnajst ali dvaj¬ set... morda trideset, več ne ... Vi imate še časa, vi drugi... jaz, z me¬ noj je pri kraju... In ko me ne bo več... pojde vse naprej, kakor da sem še na svetu... Za nekaj minut je vtihnil, po¬ tem je povzel: »Vse, kar vidim, me spominja, da v par dneh tega ne bom več videl... Strašno je ... Ni¬ česar več ne bom videl... ničesar, kar biva... najmanjših stvari ne, ki jih rabimo ... kozarcev ... krožni¬ kov ... postelj, kjer je tako sladko počivati ... voz ne ... In tako prijaz¬ no je, peljati se zvečer na izprehod... kako sem ljubil vse to.« S prsti obeh rok je nervozno in nalahno gibal po stranskih oprimih svojega sedeža, kakor bi igral na klavir. In vsak njegov presledek je bil mučnejši od njegovih besed, tako zelo je bilo čutiti, da premišljuje strašne reči. In Duroy se je hipoma spomnil tistega, kar mu je govoril pred nekaj tedni Norbert de Varenne: »Jaz vi¬ dim sedaj smrt tako od biizu, da se 245 mi cesto hoče prožiti roko, da bi jo odpahnil od sebe . . . Povsod jo vi¬ dim. Drobne žuželke, pogažene na cesti, padajoče listje, bela nitka, ki jo zapazim prijatelju v bradi, vse to mi razjeda srce in mi kliče: Lej jo!« Tisti dan ni razumel, danes pa je razumel, ko je gledal Forestierja. In dotlej neznana, kruta bojazen se ga je polastila, kakor da je zaslutil čisto blizu, da bi jo lahko prijel, na tistem naslanjaču, kjer je hropel ta človek, srepo smrt. Najrajši bi bil vstal, odšel, zbežal, se vrnil pri tej priči v Pariz. O, da je vedel, ne bi bil prišel. Sedaj se je bila razgrnila že noč po sobi, kakor da je ovil prezgodaj mrtvaški prt tega umirajočega moža. Edino okno je bilo še vidno na naj¬ svetlejši šipi se je risala nepremična silueta mlade žene. In Forestier je zadirčno prašal: »No, in luči danes ne prineso? To se pravi streči bolniku!« Senca telesa, ki se je očrtavalo na šipah, je izginila, in po odmeva¬ joči hiši je zacingljal električni zvo¬ nec. Skoro nato je vstopil sluga, ki je postavil svetilko na kamin. Gospa Forestier je rekla svojemu možu: »Ali hočeš iti v postelj, ali pojdeš dol dinirat?« Zamrmral je: »Dol pojdem.« 246 In večerje pričakuje so sedeli še približno eno uro nepremični, vsi trije, samo kdaj pa kdaj je spregovo¬ ril kdo besedo, kakršnokoli besedo, nepotrebno, banalno, kakor bi jim pretila nekaka skrivnostna nevar¬ nost, ako bi dolgo trajal ta molk, ako bi skrepenel nemi vzduh te izbe, te izbe, po kateri je tavala smrt. Nazadnje je bil naznanjen dine. Duroyu se je zdel dolg, brez konca in kraja. Ničesar niso govorili, jedli so brez šuma, potem so s prsti dro¬ bili kruh. Sluga je stregel, stopal, pri¬ hajal in odhajal z neslišnimi koraki; imel je obute copate, zakaj Charlesu je dodijalo škripanje s podplati. Sa¬ mo tiktakanje lesene ure je motilo s svojim mehaničnim, enakomernim gibanjem tišino med temi stenami. Ko so dojedli, se je umaknil Du- roy s pretvezo, da je truden, v svojo sobo; naslonil se je na okno in gledal ščip sredi neba, kako je metal kakor ogromna okrogla svetilka, svojo su¬ ho, zavešeno luč na zidine belih vil in sejal po morju kot luskine miglja¬ joče, mehke svetlobe. In iskal je ka¬ kega vzroka, da bi lahko hitro odpo¬ toval, mislil na zvijače, na brzojavke, ki jih je dobil, ali, da ga kliče gospod Walter nazaj. A ko se je drugo jutro zbudil, so se mu zdeli njegovi naklepi o begu vse teže izvedljivi. Gospa Forestier 247 se gotovo ne bi dala ukaniti, in s svo¬ jim strahopetstvom si bi pokvaril vse, kar je dosegel s svojo prijaz¬ nostjo. Rekel si je: »Pah, narobe je; no, kar je, to je, življenje ima tudi svoje neprilike; in vrhu tega, saj menda ne bo dolgo trajalo. . Nebo je sijalo v sinjini, tisti južni sinjini, ki ti polni srce z radostjo; in Duroy je šel k morju, ker je mislil, da bo Forestierja še tako dovolj zgo¬ daj videl. Ko je prišel za obed domov, mu je dejal sluga: »Gospod je prašal že dvakrat ali trikrat za vas, gospod. Ali ne bi stopili k gospodu, gospod?« Šel je v prvo nadstropje. Fore- stier kakor da je spal v naslanjaču. Njegova žena je ležala na kanapeju in je čitala. Bolnik je dvignil glavo. Duroy je prašal: »No, kako ti je? Danes se mi zdiš bister.« Forestier je zamrmral: »Res, bo¬ lje mi je, čvrstejši sem. Daj, obeduj hitro z Madeleno, popeljemo se kam.« Ko je bila mlada žena sama z Duroyem, mu je rekla: »Nate, danes misli, da se je izkopal. Od ranega jutra kuje načrte. Sedaj-Ie pojdemo v Juanski zaliv, da si nakupimo fa- jans za pariško stanovanje. Po vsej sili hoče ven, a jaz se grozno bojim, 248 da se ne bi kaj pripetilo. Saj ne bo mogel prenesti tresenja na vozu.« Ko je bila kočija pred hišo, je šel Forestier po stopnicah, in sluga ga je podpiral korak za korakom. Ko pa je zagledal voz, je hotel, da ga odpro. Žena se je protivila: »Prehladiš se. Saj to je blazno!« On pa ni odnehal: »Ne, ne, mnogo bolje mi je. Dobro čutim.« Najprej so se peljali po tistih sen¬ čnatih potih, ki teko vseskozi med vrtovi, tako da ima Cannes povsem podobo angleškega parka; potem so zavili na antibsko cesto ob morju. Forestier je razlagal pokrajino. Najprej je bil pokazal vilo grofa pa¬ riškega. Potem je imenoval druge. Bil je dobre volje, a ta veselost je bila prisiljena, umetna in medla ve¬ selost človeka smrti zapisanega. Dvi¬ gal je prst, ker ni imel moči, da bi iztegnil roko. »Lej, tamkaj je otok Svete Mar¬ garete in grad, odkoder je ušel Ba- zaine. Ali so nas pitali z lažmi v tej zadevi!« Nato se je domislil svojih vojaš¬ kih let; imenoval je častnike, o ka¬ terih je vedel povedati marsikatero dogodbico. A nenadoma, na nekem ovinku, se je razgrnil pred njimi ves Juanski zaliv z belo vasjo v ozadju • in z antibskim rtom na drugi strani. 249 In Forestier, ki ga je prijelo hi¬ poma otročje veselje, je zajecljal: »Ha, brodovje! Sedaj boš videl bro- dovje!« Sredi širnega zatoka je bilo res videti pol tucata ogromnih ladij, po¬ dobnih z vejevjem pokritemu ska¬ lovju. Bile so čudne, nelične, veli¬ kanske, z izbuhlinami, stolpi, rilci, ki so se pogrezali v vodo, kakor da se hočejo zariti v dno. Težko si je bilo misliti, da bi se mogli ti orjaki premikati in kretati, tako so bili videti nerodni in na mesto priklenjeni. Plavajoča baterija, okrogla, visoka, v obliki opazoval¬ nice, je bila podobna svetilnikom, ki jih zidajo na kleči. In velika trojambornica je ladjala mimo njih na odprto morje; vsa ja¬ dra, bela in vesela, so ji bila raz¬ peta. Gibka je bila in lepota jo je bilo pogledati poleg bojnih nestvorov, že¬ leznih, grdih nestvorov, ki so čepeli na vodi. Forestier jih je skušal spoznati. Našteval jih je- »Colbert,« »Suffren,« »Admiral - Duperre,« »Redoutable,« »Devastation,« potem se je popravil: »Ne, zmotil sem se, tista-le tam je »Devastation«.« Dospeli so pred nekak velik pa¬ viljon, kjer je stalo napisano: »Umet¬ ne fajanse Juanskega zaliva,« hočijaž 250 je zapeljal okoli tratine in je ustavil pred vrati. Forestier bi bil rad kupil dve vazi, da bi si jih postavil na omaro za knjige. Ker pa ni mogel z voza, so mu prinašali vzorec za vzorcem na ogled. Dolgo je izbiral, posvetujoč se z ženo in Duroyem: »Veš, to bo za na omaro v mojem kabinetu. Z nasla¬ njača bom imel to vedno pred očmi. Rad bi imel starodavno, grško obli¬ ko.« — Ogledoval jih je, si dal pri¬ nesti drugih, vzel zopet prve v roko. Naposled se je odločil; in ko je pla¬ čal, je zahteval, naj mu jih takoj poš¬ ljejo. — »V par dneh se vrnem v Pa¬ riz,« je dejal. Peljali so se domov, a ob zalivu jih je nenadoma zalotil hladen piš, ki je potegnil iz neke doline, in bolnik je začel kašljati. Izprva ni bilo nič, samo malo ga je popadlo; a kašelj je prihajal hujši, se spremenil v nepretrgano kreha- nje, sapa mu je pošla in kar grgral je. Forestier se je dušil, in kadar je hotel potegniti sapo k sebi, ga je pri¬ jel kašelj, ki je izhajal globoko iz prs. Nič ga ni moglo olajšati, nič poto¬ lažiti. Morali so ga prenesti iz voza v sobo, in Duroy, ki ga je držal za noge, je čutil, kako so mu vztrepeta- vale ob vsakem krču, ki mu je stre¬ sel pljuča. 251 Gorkota v postelji mu ni poma¬ gala, napad je trajal do polnoči; šele uspavalna sredstva so naposled po¬ mirila krče morečega kašlja. Bolnik je sedel do jutra z odprtimi očmi na postelji. S prvimi besedami, ki jih je spre¬ govoril, je zahteval brivca, zakaj vsako jutro se je dal briti. Za to opra¬ vilo je vstal; a takoj so ga morali zopet spraviti v posteljo, a sedaj je dobil tako kratko, težavno in mučno sapo, da se je gospa Forestier ustra¬ šila in je dala zbuditi Duroya. ki je bil pravkar legel, in ga prosila, naj gre po zdravnika. Nemudoma je pripeljal doktorja Gavauta, ki je zapisal neko pijačo in je dal nekaj navodil; ko pa ga je žur- nalist pospremil, da bi ga prašal, kaj meni, je dejal: »V zadnjih vzdihih je. Jutri zjutraj bo mrtev. Pripravite ubogo mlado ženo na to in pošljite po duhovnika. Jaz sem pri njem že opra¬ vil. Sicer sem vam pa popolnoma na razpolago.« Duroy je dal poklicati gospo Fo¬ restier: »Umrl bo. Zdravnik je sve¬ toval, naj pošljemo po duhovnika. Kako mislite?« Dolgo je omahovala, potem pa, ko je bila vse prevdarila, z zateglim glasom: »Da, tako bo bolje ... iz raz¬ nih ozirov ... Pripravim ga, povem mu, da želi župnik z njim govoriti... 252 sama ne vem, kaj. In vi boste tako prijazni, kajneda, in pojdete po du¬ hovnika, in izberite primernega. Vze¬ mite takega, ki nam ne bo delal pre¬ več neprilik. Pregovorite ga, naj se zadovolji z izpovedjo, vse drugo pa naj nam spregleda,« Mladi mož je pripeljal starega, uslužnega gospoda, ki je upošteval pričujoči položaj. Toliko da je stopil k bolniku, je gospa Forestier odšla in je sedla z Duroyem v sosednjo sobo. »To ga je močno prevzelo,« je dejala. »Ko sem mu govorila o du¬ hovniku, je dobilo njegovo lice gro¬ zen izraz, kakor ... kakor da je za¬ čutil ... začutil dih .. veste ... Bilo mu je jasno, da je po njem, in da so mu ure štete ...« Zelo bleda je bila. Povzela je: »Nikoli ne pozabim izraza na njego¬ vem licu. Gotovo je videl smrt v ti¬ stem trenotku. Videl jo je ...« Slišala sta duhovnika, Ki je go¬ voril precej naglas, ker je bil nagluh: »Kaj še, kaj še, saj ni tako hudo z vami. Bolni ste, nevarnosti pa ni. Najboljši dokaz vam je to, da sem prišel prijateljsko k vam, sosed k so¬ sedu.« Kaj je odgovoril Forestier, nista razločila. Starček je nadaljeval: »Ne, obhajati se vam ni treba. O tem se pogovoriva, kadar okrevate. Če ho- 253 čete porabiti moj obisk, da bi se, re¬ cimo, izpovedali, mi je čisto prav. Jaz sem pastir, o vsaki priliki sku¬ šam vračati svoje ovčice na pravo pot.« Dolga tišina je sledila. Po vsej priliki je govoril Forestier s svojim nadušljivim, brezzvočnim glasom. Potem, hipoma, je spregovoril duhovnik v drugačnem tonu, v tonu mašnika pred oltarjem. »Neskončno je usmiljenje božje, molite očitno izpoved, sin moj. — Morda ste jo pozabili, pomagal vam bom. — Ponovite za mano: Confi- teor Deo omnipotenti... Beatae Ma- riae semper virgini...« Sedaj pa sedaj se je ustavil, da ga je umirajoči dohajal. Potem je rekel: »In sedaj se izpovejte ...« Mlada žena in Duroy se nista več ganila, čuden nepokoj ju je obšel, plaho pričakovanje ju je navdalo. Bolnik je bil nekaj zamrmral. Duhovnik je ponovil: »Pregrešna nagnenja ste trpeli? Kakšna, sin moj?« Mlada žena je vstala in je rekla preprosto: »Pojdiva malo tia vrt. Ne smeva poslušati njegovih skriv¬ nosti. « Šla sta in sedla pred vrati na klop pod cvetočim rožnim grmom, 254 poleg gredice nageljnov, ki je širila po zraku svoj čvrsti in sladid vonj. Nekaj minut sta molčala, potem je Duroy prašal: »Ali se dalj časa ne vrnete v Pariz?« Odgovorila je: »O, ne, takoj se vrnem, samo da bo vse končano.« »V desetih dneh ali kaj?« »Da, kvečjemu.« Zopet je prašal: »Torej sorodnikov nima nič?« »Nič, samo nekaj bratrancev. Oče in mati sta mu umrla, ko je bil še čisto mlad.« * Oba sta gledala metulja, ki je bral med z nageljnov; naglo je frfotal s krili, kadar je letel z enega na dru¬ gega, polagoma je utripal z njimi, ka¬ dar je bil sedel na cvet. In dolgo sta bila tiho. Sluga jima je prišel javit, da je »gospod župnik opravil.« In skupaj sta šla nazaj. Forestier je bil videti od včeraj¬ šnjega dneva še bolj upadel. Duhovnik ga je držal za roko. — »Na svidenje, sin moj, jutri zjutraj pridem zopet.« In odšel je. Komaj je zaprl vrata za seboj, je bolnik skušal dvigniti roke proti svoji ženi in je s hropečim glasom jecljal: »Reši me . . reši me ... draga moja ... ne maram umreti... ne ma- 255 ram umreti... O, rešite me ... Po¬ vejte, kaj naj storim, pojdite po zdravnika ... kar hoče, bom jemal... Ne maram ... ne maram ...« Jokal je. Debele solze so mu tekle iz oči po splahnelih licih; in vele ustnice so se mu skrivile kakor žalostnemu detetu. Potem so mu padle roke na po¬ steljo in so začele polagoma in enakomrno grebsti in grebsti, kakor da hoče z odeje nekaj pobrati. Njegova žena je tudi zajokala in je jecljala: »Ne, ne, saj ni nič. Samo popadlo te je, jutri ti odleže, včeraj na izprehodu si se utrudil.« On pa je neprestano ponavljal: »Ne maram umreti!.. O, moj bog... moj bog ... kaj bo z menoj ? ,.. Ni¬ česar več ne bom videl... ničesar več ... Nikdar ... O, mo 1 bog!« Videl je pred seboj nekaj straš¬ nega, drugim nevidnega, in iz njego¬ vih srepo strmečih oči je odsevala grozota tiste prikazni. In obe roki sta se mu še vedno brez presledka gibali s tisto strašno, mučno kretjno. Kar se nenadoma zdrzne, vse telo se mu je krčevito stresalo, in za¬ jecljal je: »Pokopališče... jaz... moj bog!...« Nič več ni govoril. Ostal je ne¬ premičen, prepaden, in hropel je. Čas je hitel; z zvonika bližnjega samostana je zazvonilo poldne. Du- 256 roy je odšel iz sobe, da bi malo je¬ del. Uro pozneje je prišel nazaj. Gospa Forestier ni hotela ničesar za¬ ložiti. Bolnik se ni ves čas premaknil. Venomer je grabil s svojimi košče¬ nimi prsti po odeji, kakor da si jo hoče potegniti proti glavi. Mlada žena je sedela v nasla¬ njaču pri vznožju. Duroy je sedel na drugega poleg nje, in molče sta ča¬ kala.. Zdravnik je bil poslal bolniško strežnico; dremala je pri oknu. Tudi Duroya je gradil spanec; kar ga prešine občutek, da se ima ne¬ kaj zgoditi. Odprl je oči ravno prav, da je videl, kako je zatisnil Forestier svoje — kot bi ugasnilo dvoje luči. Slabotno grgranje je streslo umira¬ jočemu grlo, v kotih pri ustnicah sta se prikazala dva curka krvi in mu stekla na srajco. Roke so prenehale s svojim strašnim gibanjem. Izdihnil je bil. Njegova žena je ugenila, krik se ji je izvil, zgrudila se je na kolena in zaihtela v odejo. Georges, presene¬ čen in zmeden, se je mehanično po¬ križal. Strežnica se je zdramila, sto¬ pila k postelji in je dejala:. »Konec!« In Duroy, ki se je zopet zbral, je olaj¬ šan vzdihnil, mrmraje: »Ni trajalo tako dolgo, kakor sem si bil mislil.« Ko se je prvi nemir polegel in so se pretočile prve solze, je bilo tre- 257 17 ba misliti na vse opravke in na vsa pota, ki jih je treba mrliču. Duroy je letal do noči. Ko se je vrnil, je bil zelo lačen. Gospa Forestier je nekaj malega za- vžila; potem sta šla oba v sobo, da bi cula pri mrliču. Dve sveči sta goreli na nočni mizici, zraven je stal krožnik z vodo in mimozino vejico, zakaj nikjer niso našli običajne zelenike. Sama sta bila, mladi mož in mlada žena, poleg njega, ki ga ni bilo več. Gledala sta ga zamišljena, brez besed. Georges, ki ga je vznemirjal mrak pri tem mrtvecu, ga je nepre¬ stano opazoval. Ta koščeni obraz, ki je bil videti ob plapolajoči luči še bolj vdrt, mu je mamil in vlekel nase duh in oči, da jih ni mogel odtegniti od njega. To je njegov prijatelj, Charles Forestier, ki je še včeraj z njim go¬ voril! Kako čudovito in grozno, to popolno uničenje živega bitja! O, sedaj se je spominjal besed Norberta de Varenne, ki ga je preganjal strah pred smrtjo. — »Nikdar se ne vrne nobeno bitje.« Rodilo se jih bo na mi¬ lijone in na milijarde, približno po¬ dobnih; oči bodo imeli, nos, usta, glavo in misli v glavi, a nikdar več se ne prikaže ta, ki leži tam-le na postelji. 258 Nekaj let je živel, jedel, se sme¬ jal, ljubil, upal, kakor vsi drugi. In sedaj je zanj konec, konec za vedno. Življenje! Nekaj dni, in potem nič več! Rodiš se, rasteš, uživaš srečo, pričakuješ, potem umreš. Zbogom! Mož ali ženska, nikdar več ne prideš na svet! In vendar nosi vsakdo v se¬ bi mrzlično in neutešno koprnenje po večnosti, vsakdo je nekako vesolj¬ stvo v vesoljstvu, in vsak izgine kmalu popolnoma v plodilo novim kalem. Rastline, živali, ljudje, zvez¬ de, svetovi — vse vznikne v življe¬ nje, potem umre, da se preosnovi. In nikdar se ne vrne nobeno bitje, bo¬ disi žuželka, človek ali planet! Nejasna groza, brezmejna, uni¬ čujoča, je legla Duroyu na dušo, gro¬ za pred tem brezkončnim neogibnim ničem, ki gonobi nenehoma vse stvo¬ re, tako minljive in tako bedne. Že je klonil čelo pod njegovo grožnjo. Mislil je na mušice, ki žive nekaj ur, na živali, ki žive nekaj dni, na ljudi, ki žive nekaj let, na svetove, ki žive nekaj stoletij. Kje torej razlika med temi in onimi? Nekaj zarij več, to je vse. Obrnil je oči, da ne bi gledal več mrtvega trupla. Gospa Forestier je povešala gla¬ vo, kakor da premišlja tudi ona ža¬ lostne reči. Plavi lasje so se ji tako lepo vili okrog otožnega obraza, da 259 17 * je obšlo mladega moža sladko ču¬ stvo, kakor da se ga je dotaknila na- da. Cernu se udajati brezupu, ko ima še toliko let pred seboj? In zagledal se je vanjo. Ona ga ni videla, vtopliena v svoje premi¬ šljevanje. Dejal je sam pri sebi: »In vendar je edina dobrina v življenju — ljubezen! Držati ljubljeno žensko v naročju! To je zadnja meja člove¬ ške blaženosti.« Kakšno srečo je imel ta mrlič, da se je nameril na to razumno in krasno družico! Kako sta se sezna¬ nila? Kako se je ona vdala, ona, da je vzela tega poprečnega, ubogega fanta? In kako, da je nazadnje iz nje¬ ga vendarle nekaj napravila? Potem je pomislil na vse skriv¬ nosti v ljudeh. Spomnil se je, kaj so si šepetali o grofu de Vaudrec, ki ji je baje da! doto in jo omožil. Kaj kani storiti sedaj? Koga bo vzela? Poslanca, kakor je menila gospa de Marelle, ali pustolovca, ki si hoče skovati bodočnost, kakega Forestierja boljše vrste? Ima li kake namene in načrte! A zakaj se briga on za to, kaj bo ona storila? Tako se je vprašal in je zapazil, da izvira nje¬ gov nepokoj iz ene tistih nedoločnih, tajnih misli, ki si jih človek samemu sebi prikriva, in ki jim pride na sled samo, kadar rije prav globoko po svoji duši. 260 Res, zakaj je ne bi poskusil sam pridobiti? Kako močan bi bil z njo, kako silen! Kako hitro bi napredo¬ val, kako daleč bi prišel, in kako varno bi hodil! In zakaj naj se mu ne bi posre¬ čilo? Vedel je dobro, da ji je všeč, in da čuti zanj več nego navadno sim¬ patijo, tiste vrste nagnenje, ki se porodi med dvema sorodnima natu¬ rama, in izhaja iz medsebojne pri¬ vlačnosti pa tudi iz neme zavesti ne¬ ke sokrivde. Vedela je, da je prebri¬ san, odločen in žilav; lahko mu je zaupala. Ali ga ni prosila, da naj pride v teh težkih okolnostih? In zakaj ga je poklicala? Ali ne bi smel videti v tem neke vrste izbor, priznanje in migljaj? Ako se je spomnila njega ravno v trenotkih, ko je imela posta¬ ti vdova, je nemara mislila s tem na tistega, ki naj postane njen novi drug in zaveznik. In nestrpnost ga je prijela, da bi to vedel, da bi jo prašal, da bi spo¬ znal njene namere. Pojutršnjem bo moral oditi, ker pač ne more stano¬ vati sam z mlado ženo v tej hiši. To¬ rej se je treba podvizati, treba je še pred odhodom v Pariz spretno in obzirno zalezti njene naklepe, da ne pride prej domov, kjer bi se dala pre¬ govoriti mogoče komu drugemu, in bi se z njim nepreklicno zvezala. 261 V sobi je bilo popolnoma tiho; slišati je bilo samo nihale, ki je bilo na kaminu svoj kovinski, enakomer¬ ni tik - tak. Zamrmral je: »Gotovo ste zelo trudni?« Odgovorila je: »Že, a še bolj sem potrta.« Začudila sta se svojemu glasu, ki je čudno zvenel v tem otožnem prostoru. In nenadoma sta se ozrla mrliču v obraz, kakor bi pričakova¬ la, da se bo zganil, kakor se je par ur prej, ker ju je slišal govoriti. Duroy je povzel: »O, to je težak udarec za vas, in tako popolna pre- memba v vašem življenju, resničen prevrat za vaše srce in vse vaše raz¬ mere.« Globoko je vzdihnila, ne da bi odgovorila. Nadaljeval je: »Hudo je pač mladi ženi, biti sa¬ mi, kakor boste vi sedaj « Potem je utihnil. Ona ni dejala ničesar. On je zajecljal: »Za vse slu¬ čaje pa veste, kako zavezo sva skle¬ nila. Razpolagajte z menoj, kakor vam je drago. Na uslugo sem vam.« Prožila mu je roko in ga je po¬ gledala z enim tistih melanholičnih in sladkih pogledov, ki nas do mozga pretreso: »Hvala vam, tako ste dobri, tako vrli. Ce bi se upala, in če bi premogla 262 kaj za vas, bi vam tudi jaz rekla: Zanesite se name.« Prijel jo je bil za roko, in jo je pridržal v svoji; stiskal jo je in vro¬ ča želja ga je obšla, da bi jo poljubil. Nazadnje se je osmelil, približal jo je počasi k svojim ustom, in dolgo je držal mehko, malo toplo, vročično in duhtečo kožo na svoje ustnice. Potem pa, ko je začutil, da bo ta prijateljska ljubeznivost predolgo trajala, je to drobno roko spretno iz¬ pustil. Mlada žena jo je polagoma po¬ tegnila na svoje koleno in je resno spregovorila: »Da, močno sama bom, a skuša¬ la bom ostati pogumna. < Ni vedel, kako bi ji dopovedal, da bi bil srečen, presrečen, če bi jo dobil on za ženo. Seveda ji ni utegnil tega sedaj reči, na tem mestu, vpri¬ čo tega mrliča; vendar bi lahko na¬ šel katero tistih dvoumnih, primer¬ nih in spretno zloženih fraz, ki skri¬ vajo za besedami drugi pomen in iz¬ razijo vse, kar hočeš, s preudarje¬ nim migljajem od strani. A to truplo ga je motilo, to otrp¬ lo truplo, stegnjeno pred njima, ki ga je čutil on med njima. Sploh pa se mu je zdelo že nekaj časa, kakor da se razširja po zraku v zaprti sobi sumljiv duh, zadah po trohnobi, ki prihaja iz teh razpadajočih prs, prvi dih gnilobe, ki ga puhnejo ubogi mr- 263 liči z odra svojim sorodnikom, bede¬ čim poleg njih, strahoviti dih, s ka¬ terim bodo kmalu napolnili votlino svoje krste. Duroy je prašal: »Ali smem okno malo odpreti? Zdi se mi, da je zrak pokvarjen.« Odgovorila je: »Le, le. Tudi jaž sem že zapa¬ zila.« Stopil je k oknu in ga je odprl. Vsa vonjiva svežost nočnega zraka je zaplala v sobo, da sta nemirno za¬ plapolala plamena sveč, prižganih poleg postelje.Luna je lila kakor prej¬ šnji večer svojo svetlobo, mirno luč po zidovju belih vil in po širni, ble¬ steči morski gladini. Duroy je dihal z napetimi pljuči, burno ■ so ga na¬ vdale nade, bilo mu je, kakor bi ga dvigalo drhteče pričakovanje bliža¬ joče se sreče. Okrenil se je. — »Pridite no, in navžijte se malo hladu,« je rekel, »ču¬ dovita noč je.« Mirno je prišla in se je naslonila poleg njega. Potem je potihem zamrmral: »Poslušajte me, in razumite prav, kar hočem povedati. Predvsem se nikarte ne hudujte, da vam govorim o taki stvari v takem trenotku, a po¬ jutrišnjem se poslovim od vas, in ko se vrnete vi v Pariz, bi bilo nemara 264 že prepozno ... Jaz sem navaden siromak brez denarja, svoje stališče si moram še le utrditi, to veste sami. Krepko voljo imam, in, kakor mi¬ slim, tudi nekoliko razuma, in na poti sem, na pravi poti. S človekom, ki se je do česa priboril, veste, pri čem ste; pri začetniku pa se nikoli ne ve, kako kane. A bodisi tako ali tako. Sicer pa sem vam rekel nekoč pri vas, da bi bil moj najslajši sen, oženiti se s tako žensko, kakoršni ste vi. In danes vam ponavljam to svojo željo. Nikar mi ne odgovorite. Dovolite, da nadaljujem. Nikakor se ne obračam s prašanjem na vas. Ne kraj ne čas ni po tem. Samo do tega mi je, da bi vedeli, da me lahko osre¬ čite z eno samo besedo, da lahko do¬ bite v meni bratovskega prijatelja, ali, ako vas je volja, tudi moža, zakaj moje srce je vaše in ves stojim za vas. Nočem, da bi mi odgovorili se¬ daj; tudi nočem, da bi tukaj še na¬ dalje o tem govorila. V Parizu, ko se zopet vidiva, mi razodenete, za kaj ste se odločili. Dotlej pa niti be¬ sede več, kaj ne?« To je govoril, ne da bi gle¬ dal vanjo, kakor da je sejal svoje be¬ sede pred se v noč. In ona kakor da ni slišala, tako nepremična je ostala; tudi ona je strmela z motnim očesom pred se, v belo pokrajino v mesečini. I 265 Dolgo sta ostala drag poleg dru¬ gega, komolec ob komolcu, molče v misli zatopljena. Nato je mlada žena zamrmrala: »Malo hladno je« — obrnila se je in stopila k postelji. On je šel za njo. Ko se je približal mrliču, je za¬ pazil, da ima Foretier res že duh; odmaknil je svoj naslanjač, zakaj, dolgo ne bi bil prenesel tega zadaha po gnilobi. Dejal je: »Jutri rano ga bo treba takoj zabiti.« Odgovorila je: »Da, da. sem že naročila; okoli osmih pride mizar.« In ko je Duroy vzdihnil: »Rev¬ ček!« se je izvil tudi njej dolg vzdih otožne vdanosti. Sedaj sta ga že bolj poredkoma gledala, ker sta se bila že privadila misli, da je preminil, in sta se pola¬ goma v duhu sprijaznjevala s to smrtjo, ki ju je malo prej še vznemir¬ jala in se jima upirala, saj sta bila tudi onadva umrljiva. Govorila nista več, in bedela naprej, kakor se spodobi, ne da bi spala. Ali okoli polnoči je najprej Duroy zadremal. Ko se je prebudil, je videl, da je tudi gospa Forestier spala, presedel se je v bolj naredno lego, zatisnil iznova oči in zagodr¬ njal: »Presneto, v postelji je pa le prijazneje.« 266 Kar nenadoma nekaj zasumi, da je planil pokonci: strežnica je stopila v sobo. Bil je že beli dan. Mlada žena v naslanjaču njemu nasproti je bila videti tako presenečena kot on. Malo bleda je bila, a še vedno lepa, sveža, mikavna, vkljub temu, da je prebila vso noč na stolu. Tedaj pa, ko je pogledal mrliča, se je Duroy stresnil in je vzkliknil: »Joj, ta brada!« — V nekoliko urah je bila vzrasla ta brada na tem raz¬ padajočem mesu kakor bi bila vzrasla na živem obličju v nekoliko dneh. In presenetilo ju je to življenje, klijoče še nadalje na tem mrtvecu, strmela sta kakor pred strahovitim čudom, pred nadnaravno grožnjo vstajenja, kakor pred nečem izven- rednim, pretresljivim, ki bije in meša um. Nato sta šla oba počivat do enajste ure. Potem so položili Char¬ lesa v krsto in čutila sta se olajšana in pomirjena. Sedla sta k kosilu drug drugemu nasproti, in obema se je za¬ hotelo govoriti o tolažilnih, bolj ve¬ selih rečeh, stopiti v življenje, ker sta sedaj s smrtjo opravila. Skozi okno, na stežaj odprto, je Prihajala mila pomladnja gorkota in prinašala vonjavo od nageljnove grede, cvetoče pred vrati. Gospa Forestier je predlagala Duroyu, da bi se šla malo šetat na 267 vrt, in počasi sta korakala okrog male trate in v slast vživala mlačni zrak, poln smrekovega in evkalipto¬ vega duha. Kar začne z njim govoriti, ne da bi obrnila glavo proti njemu, kakor je govoril sinoči on zgoraj. Počasi je stavila besede, s pridušenim, resnim glasom: »Poslušajte me, prijatelj moj dragi; premišljevala sem... že se¬ daj .. . kar ste mi bili predlagali, in nočem, da bi odšli, ne da bi vam od¬ govorila besedo. Sicer vam ne bom dejala niti da, niti ne. Počakajva, vi¬ dela bova, bolje se morava spoznati. Nikarte se ne vdajte prvemu prepo¬ vršnemu nagibu. A zakaj vam go¬ vorim o tem še predno je položen ubogi Charles v grob? Ker morate po vsem tem, kar ste mi rekli, dobro vedeti, kdo sem pravzaprav, da ne boste gojili več dolgo misli, ki ste mi jih zaupali, ako niste takega... ta¬ kega značaja, da bi me razumeli in shajali z menoj. Pomnite dobro: zame zakon ni veriga, nego družba. Jaz hočem biti svobodna, popolnoma svobodna v svojih dejanjih in vseh potih, vedno in povsod. Ne maram nikakega nad¬ zorstva, niti ljubosumja, niti očitkov radi mojega vedenja. Seveda bi se zavezala, da ne bi nikdar kompro¬ mitirala imena možu, ki bi ga vzela, 268 da ga ne bi nikdar onečastila ali osmešila. A tudi tisti mož bi se mo¬ ral zavezati, da mu bom veljala jaz za vrstnico in družico, ne za nižje bitje in pokorno in podložno ženo. Vem pač, da se moje misli ne stri¬ njajo z mislimi vsega sveta, a ne spremenim jih niti za las. Tako, vi¬ dite. In še to: ne odgovorite mi, bilo bi brezplodno in neumestno. Saj se bova še videla in morda bova go¬ vorila kedaj pozneje o vsem tem. Sedaj pojdite malo naokrog. Jaz se vrnem k njemu. Na svidenje zvečer.« Dolg poljub ji je pritisnil na roko in je odšel brez vsake druge besede. Zvečer sta se videla šele pri ve¬ čerji. Potem sta odšla vsak v svojo sobo ker sta bila oba čisto izmučena. Charles Forestier je bil naslednji dan brez posebne svečanosti poko¬ pan na canneškem pokopališču. Ge- orges I)uroy se je hotel odpeljati s pariškim brzovlakom, ki odhaja ob pol ene. Gospa Forestier ga je bila spre¬ mila na kolodvor. Mirno sta se iz- prehajala po peronu, čakaje ure od¬ hoda, in sta govorila o vsakdanjih rečeh. Vlak je prišel, naglo, pravi brzo- vlak, ki je imel samo pet voz. 269 Žurnalist si je izbral sedež, po¬ tem je izstopil, da bi pokramljal še par trenotkov z njo; hipoma ga je obšla bridka otožnost, silno žal mu je bilo, ker jo mora ostaviti, kakor da jo ima za vekomaj izgubiti. Sprevodnik je klical: »Marseille, I.yon, Pariz — vstopite!« Duroy je stopil v voz in se je naslonil na okno, da bi ji rekel še par besed. Lokomo¬ tiva je zažvižgala in vlak se je začel počasi premikati. Mladi mož, sklonjen iz vagona, je gledal mlado ženo, ki je nepre¬ mična stala na peronu in zrla za njim. Kar naenkrat, ko mu je imela že izginiti, si je prijel z obema ro¬ kama poljub z ust in ga je vrgel proti nji. Ona mu ga je vrnila z bolj umer¬ jeno, obotavljajočo kretnjo — samo naznačila ga je. AVA 270 Drugi del. I. Georges Duroy je živel zopet po stari navadi. Sedaj je stanoval v malem pri¬ tličnem stanovanju v rue de Con- stantinople, in je živel zmerno in redno, kakor človek, ki se pripravlja za novo življenje. Celo njegovo raz¬ merje z gospo de Marelle je dobilo nekam zakonski značaj, kakor da se vežba že vnaprej za bodoči dogodek; in njegova metresa se je često ču¬ dila mirni enakomernosti njiju ob¬ čevanja in mu smehljaje govorila: »Saj si še medlejši od mojega moža; res se ni izplačalo prebirati.« Gospe Forestier še ni bilo nazaj. Zakasnila se je v Cannesu. Dobil je pismo od nje, kjer mu je naznanila, da se vrne šele nekako sredi aprila; njiju sloyesa ni omenila niti z eno besedo. Čakal je. Sklenil je za trdno, da bo delal na vse kriplje, kako bi jo dobi! za ženo, če bi ona mogoče omahovala. A zanašal se je na svojo 271 srečo, zanašal na zapeljivost, ki jo je čutil v sebi, tisto, vrag si ga vedi, neodoljivo silo, ki so se ji vdajale vse ženske. Kratek listek mu je javil, da se bliža ura odločitve. »Sem že v Parizu. Oglasite se kaj pri meni. Madelena Forestier.« Ničesar drugega. List je prinesel pismonoša ob devetih. Stopil je k nji isti dan ob treh. Sprejela ga je z obema rokama in s tistim svojim mi¬ lim in ljubeznivim nasmehom; in ne¬ kaj trenotkov sta si gledala globoko v oči. Potem je ona zamrmrala; »Kako ste bili dobri, da ste bili prišli tja dol v onih strašnih okoliščinah.« Odgovoril je; »Storil bi bil, kar¬ koli bi mi bili ukazali.« In sedla sta. Izpraševala ga je za novice, za Walterja, za vse ko¬ lege pri listu. Na list je pogostoma mislila. »Tega močno pogrešam,« je de¬ jala, »res močno. V srcu sem postala prava žurnalistka. Kaj si hočemo, ta poklic mi prija.« Nato je umolknila. Zdelo se mu je, da razume; zdelo se mu je, da ga s svojim nasmehom, s tonom svojega glasu, celo s svojimi besedami ne¬ kako vzpodbuja; in čeprav je bil 272 sklenil, da se ne bo kar zaletel, je zajecljal: »No, in ... zakaj... zakaj se ne bi poprijeli... tega poklica ... z ime¬ nom ... z imenom Duroy?« Hipoma se je zresnila; položila mu je roko na laket in je zamrmrala: »Ne govoriva še o tem.« A uganil je, da je sprejela, spu¬ stil se je na kolena, ji jel poljubljati roko, jecljaje: »Hvala, hvala! Kako vas ljubim!« Vstala je. On tudi; in zapazil je, da je bila zelo bleda. In tedaj je spo¬ znal, da ji je bil všeč, nemara že dolgo; in ko sta si stala oči v oči nasproti, jo je privil k sebi ter jo po¬ ljubil na čelo z dolgim, nežnim in resnim poljubom. Ko se je bila oprostila in mu omahnila na prša, je povzela z važ¬ nim glasom: »Poslušajte, prijatelj moj: jaz se nisem za nič odločila. Vendar mo¬ goče, da pristanem. Ali obljubiti mi morate, da ostane stvar popolnoma tajna, dokler vas ne odvežem.« Prisegel je in odšel, srce mu je igralo veselja. Poslej je bil pri svojih obiskih zelo oprezen, prav nič ni silil vanjo, naj se odločneje izrazi, kajti imela je navado govoriti o bodočnosti, vedno »potem, pozneje«, snovati načrte za tisti čas, ko bosta združena, in s tem 273 18 mu je dajala neprestano boljši in ne¬ žnejši odgovor, nego če bi naravnost pritrdila. Duroy je vztrajno delal, malo trošil, skušal si je prihraniti kaj de¬ narja, da ne bi bil za časa ženitve brez ničesar, in postal je tako skop, kakor je bil prej razsipen. Minilo je poletje, potem jesen, in živa duša ni slutila ničesar, zakaj videla sta se poredkoma, in še takrat na najnaravnejši način. Nekega večera mu je dejala Ma- delena, in mu pogledala pri tem glo¬ boko v oči: »Najinega načrta še ni¬ ste razodeli gospe de Marelle?« »Ne. draga moja. Obljubil sem vam molčečnost in živi duši nisem zinil o tem.« »No, sedaj bi bila že doba, da bi ji povedali. V/alterjeve obvestim jaz. Ta teden opraviva to, ali ne?« Zardel je bil. — »Da, takoj jutri.« Počasi je odtegnila oči, kakor da noče zapaziti njegove zadrege, in je povzela: »Če hočete, se lahko poro¬ čiva začetkom maja. To bi bilo zelo pripravno.« »Z veseljem, kakor je vam bolj prav.« »Desetega maja, to je sobota, bi mi bilo najljubše, ker je moj rojstni dan.« »Dobro, desetega maja.« 274 »Vaši starši žive pri Rouenu, ali ne? Vsaj rekli ste mi tako.« »Da, blizu Rouena, v Cante- leuju.« »In kaj so?« »Oče je ... oče je ... majhen rentije.« »A, tako rada bi ju poznala.« Mencal je ves osupel — »Am¬ pak, veste, moji starši so ... moji starši so ...« Nazadnje se je res junaško od¬ ločil: »Prijateljica draga, moj oče in moja mati sta kmetiška človeka, krčmo imata in sta se mučila s krva¬ vimi žulji, da sta me dala v šole. Ne sramujem se jih, ampak ... ampak njihova priproščina... njihova kmeč¬ ka okornost bi vas morda neprijetno dimila.« Mično se je nasmehnila, mehka dobrota ji je sevala z obraza. »Ne, ne. Zelo rada jih bom imela. Obiskala jih bova, hočem. Bova že še govorila o tem. Tudi jaz sem iz priproste hiše... a izgubila sem jih, svoje starše. Pod milim bogom ni¬ kogar nimam več ...« podala mu je roko in pristavila: ... »samo vas.« Storilo se mu je inako, genila ga je in pridobila s temi besedami, ka¬ kor še nikoli nobena ženska. »Nekaj mi je bilo na misli,« je rekla, »a precej težko je to razložiti.« 275 18 » »Kaj pa?« je prašal. »Vidite, dragi moj, prav taka sem, kakor vse ženske, svoje..., svoje slabosti imam, svoje malenkosti; rada imam, kar se sveti, kar zveni. Neizrečeno rada bi imela plemeni- taško ime. Ali se ne bi mogli vi o pri¬ liki najine poroke ... malo ... po¬ plemenititi?« Sedaj je zardela ona, kakor da mu je predlagala nekaj nedelikat- nega. Odgovoril je priprosto: »Na to sem že večkrat mislil, a stvar se mi ne zdi tako lahka.« »Zakaj ne?« Zasmejal se je: »Ker se bojim, da se ne bi osmešil.« Stresla je z rameni: »Kaj še! Kaj še! Vsi delajo tako in prav nihče se jim ne smeje. Kar svoje ime raz¬ delite: »Du Roy«. To je prav lahko.« Odgovoril je takoj, kaicor člo¬ vek, ki se je s tem prašanjem že bavil: »Ne, to ne gre. To je preveč pri- prosta pot, prenavadna, preveč znana. Jaz sem si bil mislil, da bi vzel ime svojega kraja, od začetka za literaren psevdonim, potem pola¬ goma bi ga pritaknil svojemu, nato pa, še pozneje, bi presekal svoje ime na dvoje, kakor ste mi vi nasve¬ tovali.« 276 Prašala je: »Vaš rojstni kraj je Canteleu?« »Da.« Toda omahovala je: »Nak. Kon¬ čnica mi ne ugaja. Čakajte no, ali se ne bi dala beseda ... Canteleu ... malo premeniti?« Vzela je bila pero z mize ter je čečkala imena in študirala, kako lice imajo na papirju. Kar vzklikne: »Čak no, čak no, to-le!« Pomolila mu je listek in čital je: »Gospa Duroy de Cantel.« Par trenotkov je premišljal, po¬ tem je izjavil svečano: »Res, to je prav dobro.« Ona je bila vsa očarana in je hi¬ tela: »Duroy de Cantel, Duroy de Cantel, gospa Duroy de Cantel. Iz¬ vrstno, izvrstno!« In s prepričanjem je pristavila: »In videli boste, kako lahko je pri¬ praviti vse ljudi, da to sprejmo. A treba je zgrabiti pravo priliko. Zakaj pozneje bi bilo prekesno. Kar jutri se začnite podpisovati pod svoje pod¬ listke »D. d. Cantel«, in pod dnevne vesti kar samo »Duroy«. To delajo po listih dan na dan, in živ krst se ne začudi, ako si zdenete pisateljsko ime. Na poročni dan to lahko še malo spremenimo, svojim prijateljem pa porečemo, da ste se bili iz skrom¬ nosti in vsled svojega stališča od- 277 rekli plemenitemu »du«, ali pa ne porečeva sploh ničesar. Kako je va¬ šemu očetu ime?« »Aleksander.« Zamomljala je dvakrat ali tri¬ krat zaporedoma: »Aleskander, Ale¬ ksander,« prisluškuje, kako zvene zlogi, potem je zapisala na belo polo: »Gospod in gospa Aleksander du Roy de Cantel Vašemu blago¬ rodju vljudno naznanjata, da se je po¬ ročil gospod Georges du Roy de Cantel, njiju sin, z gospo Madeleno Forestier.« Gledala je svoj rokopis nekoliko oddaleč, vsa vesela povoljnega vtiska, in je rekla: »Prav nič, samo malo spretnosti, in vse se obnese, kar le hočeš.« Ko je bil zopet na ulici in je bil za trdno sklenil, da se bo imenoval posihdob du Roy, in celo du Roy de Cantel, mu je bilo pri srcu, kakor da je prišel do nove veljavnosti. Bolj prešerno se je koračil, čelo je nosil bolj strmo, brki so mu sršeli podjet¬ neje, kakor pristoja plemiču. Pri¬ jelo ga je, da bi bil najrajši pripove¬ doval pasantom: »Jaz se imenujem du Roy de Cantel.« A komaj je prišel domov, se ga je lotil nemir ob misli na gospo de Marelle, in nemudoma ji je pisal ter jo prosil, naj pride drugi dan na sestanek. 278 »Slaba mi bo predla.« je po¬ mislil. »To mi bo rojila!« Potem pa si je izbil vse iz glave s prirojeno mu lahkomiselnostjo, s katero se je otresal neprijetnosti v življenju, in je začel pisati osoljen članek o novih davkih, ki bi se mo¬ rali uvesti, da se ohrani državni pro- ročun v ravnovesju. Za žlahtni pridevek »de« je za¬ hteval po sto frankov na leto, za na¬ slove od barona do princa po petsto do tisoč frankov. In pod članek se je podpisal: D. de Cantel. Drugi dan je dobil urno pošto od svoje metrese, ki mu je naznanjala, da pride ob eni. Nekoliko vznemirjen je je priča¬ koval, sicer pa odločen, da pojde na¬ ravnost do cilja, ji pove vse takoj od začetka; potem pa, po prvem raz¬ burjenju, ji razloži po pameti, da ne more ostati večen samec, in ker go¬ spod de Marelle trdovratno živi, je moral misliti na drugo, da si jo vza¬ me za zakonsko drugo. Vendar je čutil nepokoj v sebi. Ko je pozvonilo, mu je začelo srce utripati. Vrgla se mu je v naročje: »Do¬ ber dan, lepi striček!« — A njegov objem se ji je zazdel hladen, pogle¬ dala ga je in je prašala: »Kaj pa ti je?« 279 »Sedi,« je dejal; »nekaj resnega se imava pomeniti.« Sedla je, ne da bi snela klobuk, samo pajčolan je odgrnila nad čelo, in je čakala. Povesil je bil oči; pripravljal se je, da bi začel. In potem počasi: »Draga moja, zelo sem v za¬ dregi, zelo žalosten in ves zmeden radi tega, kar ti moram priznati. Ljubim te zelo, ljubim te zares iz dna srca, in tako me tlači bojazen, da ti bom prizadejal bolečine, še bolj nego novica sama, ki ti jo bom po¬ vedal.« Prebledela je, začutila, da se trese, in je zajecljala: »Kaj pa je? Hitro povej!« Spregovoril je z žalostnim, a od¬ ločnim glasom, s tisto hlinjeno po¬ trtostjo, katero kaže človek, kadar hoče povedati kako srečno nesrečo: »Ženim se.« Vzdihnila je kakor ženska, ki bo izgubila sedaj, sedaj zavest; bil je bolesten vzdih, globoko iz prs; sapo ji je zaprlo, govoriti ni mogla, tako težko je sopla. Ko je videl, da ne pravi ničesar, je'povzel: »Ne veš, koliko sem trpel, predno sem prišel do tega sklepa. A brez stališča sem, brez denarja. Sam sem, izgubljen v Parizu. Poleg sebe moram imeti koga, ki mi predvsem lahko svetuje, me tolaži, podpira. 280 Iskal sem zaveznice, sodružnice, in našel sem si jo!« Utihnil je. Upal je, da mu odgo¬ vori, bil si je v svesti togotne jeze, silnih izbruhov in psovk. Eno roko si je bila pritisnila na srce, kakor da ga hoče pridržati, in še vedno je iztežka in sunkoma di¬ hala, da so se ji dvigala prša in se ji je stresala glava. Prijel jo je za roko, s katero se je opirala na naslanjač; a trdo mu jo je odtegnila. Potem je zamrmrala nekam topo: »Joj, moj bog...« Pokleknil je pred njo, vendar se je ni upal dotekniti in jecljal je, zakaj bolj ga je mučil molk nego bi ga bili še taki izbruhi: »Cio, mala moja Cio, premisli vendar moje stališče, po¬ misli vendar, kaj sem. O, da sem se mogel s teboj oženiti, s teboj, kako srečen bi bil! Ali ti si omožena. Kaj mi je bilo storiti? Premisli, no, pre¬ misli! Ustanoviti se moram v družbi, in tega ne utegnem, ako nimam svo¬ jega doma. Ko bi ti vedela!... Bili so dnevi, ko me je mikalo tvojega moža ubiti...« Govoril je s svojim milim, zave- šenim, zapeljivim glasom, z glasom, ki je lezel kakor godba v uho. Videl je, kako sta prikipeli nje¬ govi ljubici na strmeče oči dve solzi ter ji zdrknili po licih, dočim sta se ji 281 napenjali konec trepalnic že drugi dve. Zamrmral je: »O, ne jokaj, Cio, ne jokaj, lepo te prosim. Srce mi trgaš.« Tedaj je zbrala vse moči, da bi se držala dostojno in ponosno; in z meketajočim glasom ženske, ki bo sedaj sedaj zaihtela, je prašala: »Katera je?« Hip, dva je mečkal, potem je uvidel, da mora povedati: »Made- lena Forestier.« Gospa de Marelle je vsa vztre¬ petala, potem je ostala tiho in se je tako globoko zamislila, kakor bi bila pozabila, da ji kleči on pred nogami. In po dvoje in dvoje prozornih kapljic se ji je delalo neprestano na očeh; padale so ji in se iznova delale. Vstala je. Duroy je uganil, da hoče oditi brez besede, brez očitka in brez oprostitve; to ga je vžalilo, ponižalo v dno duše. Hoteč jo pridr¬ žati, jo je zajel z obema rokama za obleko ter ji objel skozi krila noge, ki so še napenjale za odpor. Prosil jo je: »Rotim te, nikar ne odidi tako.« — Tedaj ga je pogledala od glave do nog, pogledala s tistim vlažnim, obupanim očesom, tako mi¬ lim in žalostnim, ki razodeva vso bol ženskega srca, in je zajecljala: »Jaz ti... jaz ti nimam ničesar reči... 282 nimam ... ničesar storiti .. Prav ... prav imaš ... dobro ... dobro si si izbral, česar ti je treba.« Odmaknila se je in se mu izvila ter odšla; on je ni izkušal več za¬ drževati. Ko je bil sam, je vstal, omamljen, kot da je bil dobil udarec po glavi; potem se je streznil in je zamrmral: »A, kaj, bodisi! Šlo je ... in brez pri¬ zorov. Tako mi je najljubše.« — In velik kamen se mu je odvalil od srca, hipoma se je začutil svobodnega in oproščenega, vesel je bil svojega no¬ vega življenja, in začel je rokoborbo proti steni, suval s pestmi vanjo, v nekaki pijanosti od uspeba in moči, kakor bi se bil boril z usodo. Ko ga je prašala gospa Fore- stier; »Ali ste povedali gospe de Ma- relle?« Je odgovoril mirno: »Seve¬ da ...« Uprla je vprašuje svoje jasne oči vanj: »Pa je ni razburilo?« »Ne, ne, prav nič ne. Nasprotno, zdelo se ji je čisto prav.« Novica se je hitro razglasila. Nekateri so se začudili, drugi so tr¬ dili, da so to že vnaprej videli, zopet drugi so se smehljali, češ, da jih to ni prav nič iznenadilo. Mladi mož, ki se je podpisoval sedaj pod svoje podlistke D. de Can- tel, pod dnevne vesti Duroy, in pod 283 politične članke katere je začel pri¬ občevati od časa do časa, du Roy, je preživel polovico dni pri svoji zaro¬ čenki, ki je občevala z njim po se- stersko; a v to prijaznost se je me¬ šalo tudi nekaj resnične, čeprav pri- tajevane ljubezni, neke vrste hrepe¬ nenje, ki ga je skrivala, kakor kaj slabega. Ukrenila je bila, naj se vrši poroka popolnoma na tihem, samo pred pričami, in da se odpeljeta še tisti večer v Rouen. Drugi dan poi¬ deta k žurnalistovim staršem in pri njih ostaneta par dni. Duroy se je bil trudil, da bi jo bil odvrnil od tega načrta, a ker se mu ni obneslo, se je naposled udal. In tako je prišel deseti maj; novi parček je smatral cerkveni obred za nepotreben, ker nista nikogar pova¬ bila, zato sta se oglasila samo na žu- paflstvu, se vrnila domov, pospravi¬ la svoje reči v kovčege in se odpe¬ ljala ob šestih zvečer s Saint - La- zarskega kolodvora z vlakom provi Normandiji. Komaj če sta spregovorila dvaj¬ set besed do trenotka, ko sta sedeia sama v železniškem vozu. Kakor hi¬ tro se je vlak premaknil, sta se spo¬ gledala in se začela smejati, da bi prikrila nekakšno zadrego, ki je ni¬ sta hotela pokazati. Vlak je drčal počasi mimo dol¬ gega batignollskega kolodvora, po- 284 tem je hitel po razdrapani ravnini, ki sega od utrdb do Sene. Duroy in njegova žena sta spre¬ govorila sedaj pa sedaj par nepo¬ trebnih besed pa se obrnila zopet proti oknu. ' Na asnierskem mostu sta se raz¬ veselila,ko sta videla reko pokrito s čolni, ribarji in veslači. Solnce, moč¬ no majnikovo solnce je sipalo svoje poševne žarke na ladje na pokojni reki, ki je bila kakor nepremična, brez derečine in brez vrtincev, str¬ jena pod vročino in jasno lučjo nagi¬ bajočega se dneva. Jadrnica sredi reke je razpenjala na obe strani dvo¬ je velikih triogelnih belih jader, da bi ujela tudi najmanjšo sapico; — ka¬ kor velikanska ptica, pripravljena za polet. Duroy je zamrmral:•'»Kako lju¬ ba mi je pariška okolica! Spomi¬ njam se pečenih rib, najboljših, kar sem jih kedaj jedel.« Ona je odgovorila: »Pa ti čolni! Kako lepo, drčati po vodi o solnč- nem zahodu!« Potem sta umolknila, kot bi se ne upala nadaljevati teh izlivov o svojem prejšnjem življenju, in osta¬ la sta tiho, nemara že vživaje otož¬ no poezijo spominov. Duroy, sedeč svoji ženi naspro¬ ti, je prijel njeno roko in jo je na¬ rahlo poljubil. 285 »Kadar bova zopet doma,« je dejal, »pojdeva včasih v Chatou obedovat.« Zamrmrala je: »Toliko bova imela opraviti!« — s tonom, ki naj bi bil značil: »Prijetnostim se bo treba odreči dolžnostim na ljubo.« Še vedno jo je držal za roko, in vznemirjen je premišljeval, kak pre¬ hod bi našel za ljubkovanje. Pred ne¬ izkušenostjo mlade deklice ne bi bil tako v zadregi; a živahna in prebri¬ sana izvedenost, ki jo je slutil v Madeleni, mu je hodila navzkriž, da mu je bilo nerodno. Bal se je, da se ji bo zdel neokreten, preplah ali pre¬ surov, prepočasen ali prenagel. Sedaj pa sedaj ji je roko lahno stisnil, a ona ni odgovorila temu po¬ zivu. Rekel je; »Tako čudno se mi zdi, da ste vi moja žena.« Ona, kakor da je presenečena: »Kako to?« »Sam ne vem. Čudno se mi zdi. Poljubil bi vas rad, pa mi je vse ta¬ ko, kakor da nimam pravice.« Mirno mu je nastavila lice in po¬ ljubil ji ga je, kakor bi ga bil polju¬ bil sestri. Poprijel je.besedo: »Prvikrat, ko sem vas videl (saj veste, pri ti¬ stem dineju, ko me je Forestier po¬ vabil), sem si mislil: »Presneto, če 286 bi našel jaz tako-le ženo.« No, in se¬ daj se je zgodilo. Imam jo.« Zamrmrala: »Kako lepo!« — In gledala mu je naravnost v obraz, navihano, z očmi, ki so se nepresta¬ no smehljale. Pomislil je: »Premrzel sem. Preštorast. Bolj moram navreti.« — In prašal je: »Kako ste se pa sezna¬ nili s Forestierjem?« Odgovorila mu je izzivajoče zlobno: »Ali se peljeva zato v Rouen, da bova o njem govorila?« Zardel je: »Res sem bebast. Kar zbegali ste me.« Razveselila se je: »Jaz? Ali je mogoče? Kako to?« Sedel je bil poleg nje, čisto ti¬ koma. Kar vzklikne mlada žena: »O, jelen!« Vlak je šel skozi Saint-Ger- mainski gozd; in zagledala je bila splašeno srno, ki je planila z enim skokom preko gozdne poti. Dočim je gledala skozi odprto okno, se je Duroy sklonil preko nje in ji je pritisnil dolg, zaljubljen po¬ ljub na lase na vratu. Nekaj trenotkov se ni ganila; potem pa je dvignila glavo: »To me šegače, nehajte.« Ali on se ni odmaknil, nego je šel počasi, v razburljivem in dolgo- 287 trajnem ljubkovanju, s svojimi srše- čimi brki po beli koži. Stresla se je: »Nehajte no!« Z desnico, ki jo je bil pretaknil za njen tilnik, ji je prijel glavo in jo je okrenil proti sebi. Potem se ji je vrgel na usta, kakor skobec na plen. Ona se je branila, ga odrivala od sebe, se izkušala oprostiti. Nazad¬ nje se ji je posrečilo, in ponovila je še enkrat: »Tak nehajte no!« Ni je več poslušal, prižemal jo je k sebi, poljubljal jo s hlepečimi, drhtečimi ustnicami ter jo je izkušal zvrniti na blazine. Šiloma se mu je izvila in je ži¬ vahno vstala: »Ah, daj no, Georges, nehajte! Saj vendar nisva več otroka, do Rouena pa res lahko počakava.« On je ostal na svojem sedežu, ves rdeč; s temi prevdarjenimi be¬ sedami ga je kar polila; potem pa, ko se je nekoliko pomiril, je dejal veselo: »Dobro, pa počakam, a sedaj je z menoj že konec, dokler ne prideva tja, ne spregovorim več dvajset be¬ sed. In pomislite, da se peljeva še-le skozi Poissy.« »Bom že jaz govorila,« je de¬ jala. In mirno je sedla poleg njega. 288 In govorila je zelo na drobno o vsem, kaj bosta delala, kadar se vr¬ neta. Obdržati bosta morala stano¬ vanje, kjer je bivala s svojim prvim možem; pa saj je podedoval Duroy za Forestierjem tudi mesto in plačo pri »Vie francaise«. Sploh pa je bila uredila že pred poroko s pravo trgovsko sigurnost¬ jo natanko vse denarne razmere nju¬ nega zakona. Poročila sta se bila na podlagi dogovora, da upravlja vsak samo¬ stojno svoje imetje, in bilo je pre¬ skrbljeno za vse mogoče slučaje: za smrt, ločitev, rojstvo enega ali več otrok. Mladi mož je prinesel štiri tisoč frankov, kakor je trdil, a od te vsote si je bil petnajststo izposodil. Drugo si je bil prihranil med letom z ozirom na dogodek. Mlada žena je prinesla štirideset tisoč frankov, ki ji jih je zapustil Forestier, kakor je trdila. Sedaj je začela govoriti tudi ona o njem in ga je stavila za vzgled: »Bil je zelo varčen dečko, zelo re¬ den, zelo delaven. V kratkem bi si bil nabral premoženja.« Duroy ni več poslušal, bavil se je z vse drugimi mislimi. Ona je včasih prenehala, da je razpredala svoje tajne misli, pa je zopet povzela: 289 19 »V treh, štirih letih prav lahko zaslužite po trideset do štirideset ti¬ soč frankov na leto. Toliko bi bil imel Charles, da je poživel« Georges, ki so mu jeli ti nauki presedati, je odgovoril: »Zdi se mi, da se ne peljeva v Rouen zato, da bi govorila o njem.« Dala mu je majhno pljusko na lice: »Saj res, nimam prav.« — Za¬ smejala se je. Položil je roke na kolena, češ, glej me, kako priden šolarček sem. »Tako ste videti bebasti,« je rekla. Zavrnil jo je: »To je pač moja uloga; sicer ste me pa pravkar sa¬ mi spomnili nanjo, in ne rešim se je več.« Prašala je: »Zakaj?« »Ker boste vodili vi hišo in celo mene. Pa kaj, to vam pristoji — vdovi!« Začudila se je: »Kaj hočete pravzaprav reči?« »Da imate iskušenost, ki bo pregnala mojo nevednost; in prakso v zakonskem življenju, ki bo obru¬ sila mojo mladeniško neokretnost, no, tako!« Vzkliknila je: »To je pa od sile!« Odgovoril je: 290 »Je že tako. Jaz ne poznam žensk — na — in vi poznate moške, vi, ker ste vdova — na — vi mora¬ te vzeti mojo vzgojo v roke — drevi — na in če hočete, lahko kar takoj začnete — na.« Veselo je vzkliknila: »O, lej ga no! Če se za to reč name zanašate! . . .« Odgovoril ji je z glasom učen¬ ca, ki brbra svojo lekcijo: »Seveda — na — seveda se za¬ našam na vas. Prepričan sem celo, da bo vaš pouk temeljit ... v dvaj¬ setih urah . . . deset ur za začetne pojme . . . branje in slovnico . . . de¬ set za spopolnitev in retoriko . . . Jaz ne znam na svetu nič . . . na.« To jo je zelo zabavalo, in vzkliknila je: »O ti norček!« Georges je povzel: »Ker si me začela tikati, posna¬ mem pri tej priči ta vzgled, in ti po¬ vem, draga moja, da te imam vedno rajši, od sekunde do sekunde, in da se mi zdi Rouen strahovito daleč.« Sedaj je govoril z igralskim po- vdarkom in je šaljivp izprenevedal obraz, kar je zabavalo mlado ženo, vajeno vedenja in burk literarnih ci¬ ganov. Gledala ga je od strani in zdel se ji je zares krasen in visela je med 291 19 * poželjenjem, ki nas obide, kadar nas zamika utrgati sad z drevesa, in med omahovanjem hladnega razu¬ ma, ki nam svetuje, naj počakamo do obeda, da ga zavžijemo ob svoji uri. Potem je dejala, zardevajoča ob mislih, ki so jo naskakovale: »Šolarček moj, le zanesi se na mojo izkušenost, Poljubi na železnici niso za nič. Ne zaležejo prav.« Nato je še bolj zardela in je za¬ mrmrala: »Ne žanji žita, dokler je zeleno.« Smejal se je, drastila so ga na- migavanja, ki jih je slišal iz teh le¬ pih ust; pokrižal se je, momljal z ustnicami, kakor da mrmra molitev, potem je izjavil: »Priporočim se svetemu Anto¬ nu, patronu za izkušnjave. Sedaj sem kakor skala.« Polagoma je prihajala noč in pregrinjala s prozorno senco, kakor z lahno tenčico, širno ravnino, ki se je raztezala na desni. Vlak je tekel ob Seni; in mlada dvojica je gledala na reki, vijoči se kakor širok trak brušene kovine, rdeče odbleske, svetle pege, padle z neba, ki jih je prevleklo zahajajoče solnce z ognje¬ nim škrlatom. Te luči so počasi ga- snile, temnele in se zavijale v žalo¬ sten somrak. In ravnina se je potap- 292 Ijala v črno, z ono turobno grozo, ono smrtno grozo, ki lega z vsakim mrakom na zemljo. Ta večerna melanholija, priha¬ jajoča skozi odprto okno, je preši- njala poročencema dušo, pravkar še tako radostno, in obmolknila sta oba. Približala sta se bila tesneje drugi drugemu, da bi gledala, kako umira dan, ta lepi, jasni majniški dan. V Mantesu so bili prižgali malo oljnato svetilko, ki je metala svojo rumeno, trepetajočo luč po sivih blazinah. Duroy je objel svojo ženo okrog pasu in jo je stisnil k sebi. Burno po- željenje, ki ga je bilo navdalo malo prej, se je spremenilo v nežnost, medlo nežnost, v mehkobno hrepe¬ nenje po tolažljivem milovanju, ti¬ stem milovanju, s katerim zaziblješ otroka. Prav potihem je zamrmral: »Kako te bom ljubil, Madica moja!« Sladkost tega glasu je ganila mlado ženo, po vsi polti jo je naglo izpreletelo, nagnila se je nadenj, za¬ kaj bil je naslonil lice na njena gor¬ ka nedra, in mu je ponudila svoja usta. Bil je dolg, nem in globok po¬ ljub; planila sta in nato silovit in bla- 293 zen objem, kratka borba brez sape, in nasilna in nenaredna združitev. Potem sta ostala tesno objeta, oba nekoliko razočarana, trudna in še raznežena, dokler ni naznanil vla¬ kov žvižg prihodnje postaje. Rekla je, popravljaje si s konci prstov razmršene lase na senceh: »To je res neumno. Kot dva paglavca sva.« On pa ji je poljubljal roke, dru¬ go za drugo z mrzlično hitrostjo, in je odgovoril: »Tako strašno te lju¬ bim, Madica moja.« Do Rouena se nista skoraj ga¬ nila, lice na licu, oči uprte skozi okno v noč, kjer je zasijala sedaj pa sedaj luč iz hiš; in sanjarila sta. za¬ dovoljna, da se čutita tako blizu drug drugemu, in v vedno rastočem pričakovanju tesnejšega in svobod¬ nejšega objema. Ustavila sta se v hotelu, ki so mu okna gledala na nabrežje; malo, prav malo sta večerjala in sta šla v posteljo. Sobarica ju je vzbudila drugi dan malo po osmi uri. Ko sta bila popila čašo čaja, po¬ stavljeno na nočno mizico, je pogle¬ dal Duroy svojo ženo, potem pa jo je stisnil nenadoma, z radostnim po¬ gonom srečnega človeka, ki je na¬ šel pravkar zaklad, v svoje toke in je jecljal: »Madica moja, čutim, da 294 te imam rad . . . tako zelo . . . zelo rad . . .« Nasmehnila se je s svojim zaup¬ nim in zadovoljnim nasmehom, in vračaje mu poljube, je mrmrala: »In jaz . . . tebe menda tudi.« A njega je vznemirjal ta obisk njegovih staršev. Že večkrat je opomnil svojo ženo; pripravljal jo je in jo navajal. Sedaj se mu je zde¬ lo, da bo dobro, če zopet sproži. »Veš, kmečka človeka sta, pra¬ va kmeta z dežele, ne iz komične opere.« Zasmejala se je: »Saj vem, saj si mi že dostikrat povedal. Sedaj pa vstani, jaz bom tudi.« Skočil je s postelje in ko si je obuval nogavice: »Neprilično nama bo doma, ze¬ lo neprilično. V moji sobi je samo ena stara postelja s slamnico. V Can- teleuju ne poznajo žimnic in blazin na vzmeti.« Bila je videti očarana: »Tem bolje. To bo prijazno, slabo spati... poleg. . poleg tebe ... in potem na-, ju bodo vzbudili petelini!« Odela si je bila svoj jutranji plašč, velik plašč od bele flanele, ki ga je Duroy takoj spoznal. Ta po¬ gled mu je bil neprijeten. Zakaj? Nje¬ gova žena je imela, to je vedel, cel tucat te jutranje obleke. Svoje bale 295 vendar ni mogla zavreči ter si kupiti novo. A kaj, on bi bil rad, da ne bi bilo njeno perilo za po dnevi in po noči in za ljubezen isto, kot z onim. Zdelo se mu je, kakor da je voljno in toplo blago obdržalo nekaj od Forestierjevih dotikov. Stopil je proti oknu in si je pri¬ žgal cigareto. Pogled na pristanišče, na široko reko, polno ladij z lahkimi jambori, trebušnih parnikov, ki so jih z veli¬ kim ropotom razkladali žrjavi na obrežju, mu je segel do srca, čeprav je vse to že izdavna poznal. In vzkliknil je: »Strela, kako je to lepo!« Madelena je pritekla, položila obe roke svojemu možu na ramo in je bila očarana, vsa zamaknjena sklo¬ njena proti njemu. Venomer je hi¬ tela: »O, kako krasno je to! Kako krasno! Nisem vedela, da je toliko ladij!« Uro pozneje sta odrinila, zakaj hotela sta obedovati pri starših, ki sta jih par dni preje obvestila. Pe¬ ljala sta se v odprti, zarjaveli kočiji, ki je ropotala, kakor bi kotle tresel. Najprej je šlo po dolgem, precej gr¬ dem privozu, potem preko travni¬ kov, koder je tekla reka, nato so za¬ vili navkreber. 296 Madelena je bila trudna in je za¬ spala pod pronikujočimi solnčnimi poljubi, ki so jo prijazno greli v kotu stare kočije, kakor bi ležala v mlač¬ ni kopeli luči in poljskega zraka. Njen mož jo je vzbudil: »Poglej,« je dejal. Ustavili so bili na drugi tretjini višine, na glasovitem razgledišču, kamor so vodili vse popotnike. Oko je objemalo brezmejno do¬ lino, dolgo in široko, po kateri se je vila od tega do onega konca reka z velikimi okljuki. Prihajala je iz da¬ ljave, posejana s premnogimi otoki; pred Rouenom se je mogočno uvila. Naprej se je kazalo mesto na desnem bregu, nekoliko pogreznjeno v jutra¬ njo meglo, s solnčnim bleskom na strehah, na tisoče vitkih zvonikov, špičastih ali čokatih, drobnih in rez¬ ljanih, kakor velikanske dragotine, štirioglati ali okrogli stolpi, ovenčani s heraldičnimi nadzidki, stražnice in slopi, celo ljudstvo gotskih cerkve¬ nih špic, nad katerimi je kraljevala ostra puščica katedralina, presenet¬ ljiva bronasta ost, grda, čudna in ne¬ sorazmerno visoka, najvišja na svetu. A nasproti, onkraj reke, so se dvigali, okrogli in na vrhu izbočeni, tenki tvorniški dimniki prostranega predmestja Saint - Severskega. 297 Številnejši od svojih bratov zvonikov so razpostavljali tja do daljnih poljan svoje dolge opekaste stebre in puhali v sinje nebo svoj črni premogov hlap. In nad vse se je vzpenjala, tako visoka kot Cheopsova piramida, druga najvišja stavba človeških rok, malo da ne vrstnica svoji ponosni se¬ stri, puščici katedralini — veliki dimnik »La Foudre«; ta je bil kralj zakajenemu delavskemu ljudstvu to¬ varniškemu, kakor je bila njegova soseda kraljica špičasti množici sve¬ tih poslopij. Dalje, za delavskim okrajem, se se razprostiral smrekov gozd; in Sena, ko je pretekla obe mesti, je nadaljevala svojo pot, in se vila ob valovitem bregu, ki je bil na vrhu obrastel in je kazal mestoma svoje okostje od belega kamenja, potem je začrtala še enkrat dolg zaokrožen lok in je izginila na obzorju. Videti je bilo ladje, plavajoče z vodo in pro¬ ti vodi, ki so jih vlačili parniki veliki kakor muhe, bruhajoči gost dim. Otoki, razstavljeni po vodi, so se ni¬ zali drug za drugim ali pa z večjimi presledki, kakor neenake jagode na zelenem molku. Kočijaž je čakal, da so se potni¬ ki nadivili. Vedel je iz izkušnje, ko¬ liko časa traja zamaknjenost vsake vrste izprehajačev. 298 Ko pa je pognal, je zapazil Du- roy nenadoma par sto metrov daleč dvoje starih ljudi, ki sta jim prihaja¬ la nasproti; skočil je z voza s kri¬ kom: »Lej jih! Spoznal sem jih!« Dvoje kmetov je bilo, mož in že¬ na, ki sta mešala korake, se zibala in se zadevala z rameni. Možak je bil majhen, zastaven, rdeč in nekoli¬ ko trebušen, krepak vkljub svojim letom; žena velika, suha, sključena, žalostna, prava kmetica - trpinka, ki je delala od mladih nog in se ni ni¬ koli smejala, dočim je mož s svojimi gosti moževal in popival. Tudi Madelena je bila stopila z voza; srce se ji je stiskalo od brid¬ kosti, kakršne doslej še ni poznala, ko je videla, kako sta hodili ti ubogi pari. Niti spoznala nista svojega si¬ na, tega ličnega gospoda, in nikoli ne bi bila slutila v tej lepi gospe v svetli obleki svoje sinahe. Šla sta, brez besed in hitro, svo¬ jemu pričakovanemu otroku naspro¬ ti, in niti pogledala nista teh gospo¬ skih ljudi, ki je šel voz za njimi. Mimo sta šla. Georges se je smejal in je vzkliknil: »Bog daj, Duroyev oča!« Takoj sta obstala oba, izprva osupla, nato kar otopela od presene¬ čenja. Starka se je prva zbistrila in je zajecljala, ne da bi se premaknila, z mesta: »Si ti, naš sin?« 299 Mladi mož je odgovoril: »Seve¬ da, jaz sem, mati Duroyeva!« — Stopil je k nji in jo poljubil na obe lici s krepkim poljubom, sin mater. Nato je pritisnil obraz na obraz oče¬ tu, ki je bil snel svojo kapo, kapo Rouenskega kroja, od črne svile, prav visoko, podobno tistim, ki jih nosijo živinski trgovci. Potem je Georges spregovoril: »In to mi je žena.« — In kmetiča sta pogledala Madeleno. Gledala sta jo z nemirno bojaznijo, spojeno pri očetu z neke vrste zadovoljnim odobrava¬ njem, pri materi z nekako ljubosum¬ no neprijaznostjo. Možak, po naturi dobrovoljček, ves prepojen z veselostjo od sladke¬ ga jabolčnika in alkohola, se je osmelil in je prašal poredno pomeži- kuje: »Ali te vseeno lahko poljubim?« 'Sin je odgovoril: »Kako pa, očka!« — In Madelena, ki ji je bilo nerodno, je ponudila svoja lica kme¬ tu, da je dvakrat naglas po njih cmoknil; nato si je otrl ustnice z roko. Starka zopet je poljubila svojo sinaho sovražno hladno. Ne, to že ni bila njena sinaha, kakršno si je ona mislila, brhka in sveža gospodinja, rdeča kakor jabolko in okrogla ka¬ kor žrebica. To mora biti že prava 300 tiča, ta gospa s svojim lišpom in svo¬ jim mošusom. Zakaj starki so bili vsi parfumi mošus. In stopili so za vozom, ki je pe¬ ljal novi zakonski dvojici kovčeg. Starec je prijel svojega sina za podpazduho, ga pristavil in ga je zvedavo prašal: »No, ti gre od rok, tvoj posel?« »O, da, prav dobro.« »No, potem pa prav, potem pa že! Pa povej, tvoja žena, ima kaj pod palcem?« Georges je odgovoril: »Štiride¬ set tisoč frankov.« Oče je od začudenja potihem zažvižgal, in je zamrmral samo: »Vraga!« — nič drugega, tako ga je ta vsota omamila. Potem je pristavil z resničnim uverjenjem: »Da te, da te, lepa ženska je!« — Zakaj bila je po njegovi všeči. In svoje dni je ve¬ ljal za izvedenca. Madelena in mati sta šli vštric, ne da bi spregovorili tudi besedo. Možaka sta ju dohitela. Dospeli so v vas, majhno vasico ob cesti, deset hiš na vsaki strani, nekaj boljših, nekaj bornih, napol po¬ drtih, nekaj opekastih, nekaj kame- nitih; nekatere so bile pokrite s sla¬ mo, druge s skrlmi. Krčma očeta Duroya »A la belle vue«, koliba s pritličjem in podstrešjem, je stala na 301 prvem koncu vasi na levi. Smreko¬ va vejica, obešena nad vrati, je po starem običaju naznanjala, da se tu¬ kaj žejni ljudje lahko ustavijo. Pogrnjeno je bilo v gostilniški sobi, na dveh skupaj pomaknjenih in z dvema prtoma prekritih mizah. Soseda, ki je prišla pomagat streč, je pozdravila z velikim spoštova¬ njem, ko je zagledala tako lepo go¬ spo; in ko je spoznala Georgesa, je vzkliknila: »Ježeš, ali si res ti, mali?« Veselo je odgovoril: »Kdo pa drugi, mati Brulinka!« In pri tej priči jo je objel, kakor je bil objel očeta in mater. Potem se je obrnil proti svoji ženi: »Pojdiva v najino sobo,« je de¬ jal, »da odložiš klobuk.« Peljal jo je skozi vrata na desni v mrzlo izbo s kamenitimi opločnica- mi, stene z apnom beljene; postelja je imela volnene zastore. Razpelo nad žegnančkom in dvoje barvastih podob — Pavel in Virginija pod modro palmo in Napoleon I. na ru¬ menem konju — to je bil edini okra¬ sek ti snažni in pusti sobi. Komaj sta bila sama, je objel Madeleno: »Pozdravljena, Madica. Vesel sem, da vidim zopet starše. V Parizu človek ne misli na to, a kadar se snideš z njimi, si vendar zadovo¬ ljen.« 302 Ali oče je potrkal s pestjo na steno in je zaklical: »Ala, ala! Juha je na mizi.« In morali so sesti k obedu. Bilo je dolgo kmečko kosilo s slabo izbranimi jedmi v čudnem re¬ du: mesena klobasa za bravino, za klobaso cvrtje. Duroyev oča, ki ga je spravil jabolčnik in par kozarcev vina v rožice, je odprl zatvornico svojih posebnih burk, tistih, ki jih je hranil za slovesnejše prilike; bile so precej zabeljene in žaltave zgodbe, ki so se pripetile njegovim prijate¬ ljem, kakor je trdil, Georges, ki jih je vse poznal, se je vendarle smejal; opojil ga je bil domači zrak, iznova ga je navd-ala prirojena ljubezen do doma, do vseh prostorov in kotič¬ kov, ki so mu bili izza mladih dni pri srcu; najmanjše reči, ki jih je videl po dolgem času, z nožem vrezano znamenje na vratih, vegast stol, vo¬ njava zemlje, čvrsti dih od smole in drevja, pahajoč iz bližnjega gozda, duh rodne hiše, potoka, gnojne go¬ mile — vse mu je obujalo stare ob¬ čutke in spomine, mu klicalo pred dušo posameznosti iz nekdanjih let. Mati Duroyčka ni odprla ust; držala se je žalostno in napeto, in je gledala postrani svojo sinaho s ki¬ pečo jezo v srcu; da, jeza je vstaja¬ la v ti stari težakinji, v ti stari kme- 303 tiči z raskavimi prsti, z udi, ki jih je sključilo trdo delo, proti tej mestni ženski, ki se ji je vpirala kakor zo- perna zavrženka, nečisto bitje, vstvarjeno za brezdelico in greh. Vsak hip je vstala, da je šla po jedi ali točit v kozarce rumene in rezke pijače iz vrča, ali rdečega, sladkega, kipečega jabolčnika iz steklenic, ka¬ terih zamaški so pokali, kakor pri limonadi - pokalici. Madelena ni dosti jedla, ni dosti govorila, sedela je žalostno s svojim navadnim, mirnim smehljajem na ustnicah, samo da je bil sedaj ta smehljaj mračen, resigniran. Bila je razočarana, bridko ji je bilo pri srcu. Zakaj? Ona je silila semkaj. Dobro je vedela, da gre h kmetom, malim kmetom. Kako si jih je bila torej mi¬ slila, ona, ki po navadi ni sanjarila? Ali je sama vedela? Ali ne pri¬ čakujejo ženske vedno stvari dru¬ gačnih, nego so zares? Ali jih je gle¬ dala od daleč bolj poetične? Tega ne; a nemara bolj literarne, plemeni¬ tejše, bolj čustvene, bolj dekorativ¬ ne. In vendar si jih ni želela prav nič tako uglajenih, kakor jih opisujejo romani, kako torej, da jo je neprijet¬ no dimilo na stotine malenkosti, ki jih komajda opaziš? Da so jo žalili s premnogimi surovostmi, ki ne veš, kje bi jih prijel, in celo s svojo kme- 304 tiško naturo, s svojo govorico, s kretnjami in svojo dobro voljo. Spomnila se je svoje matere, o kateri ni nikdar z nikomer govorila, zapeljane učiteljice, ki je bila vzgo¬ jena v Saint - Denisu in je umrla od bede in žalosti, ko je bilo Madeleni dvanajst let. Neznanec je skrbel za vzgojo mlade deklice. Brez dvoma njen oče. Kdo je bil? Za gotovo tega ni vedela, čeprav je nejasno slutila. Obed je bil brez konca in kraja. Sedaj so prihajali gostje, segali očki Duroyu v roko, vzklikali, ko so za¬ gledali sina, opazovali od strani mla¬ do ženo in poredno mežikali, češ: »Prebito vendar! Ta pa ni za plo¬ tom pobrana, žena Georgesa Du- roya.« Drugi, ki niso bili tako domači, so sedali'za lesene mize in kričali: »Liter! — Vrček"! — Dve čaši žga¬ nja! — Likerja!« — Začeli so igrati domino, močno ropotaje z belimi in črnimi koščenimi ploščicami. Mati Duroyčka je sedaj nepre¬ stano letala ven in noter, stregla' pivcem s svojim jokavim obrazom, prejemala denar in brisala mize s koncem svojega belega predpasnika. Dim lončenih pip in cigar po soldu je polnil izbo. Madelena je za¬ čela kašljati in je prašala: »Ali ne bi šli ven? Jaz ne morem več.« 305 20 Obed še ni bil končan. Stari Du¬ rov ie bil nevoljen. Tedaj je vstala in je šla sest na stol pred vrati na ce¬ sti, ter je čakala, da izpijeta njen tast in njen mož kavo in žganje. Georges je prišel kmalu za njo. — »Ali ne bi skočila k Seni?« je prašal. Z veseljem je pristala: »O, da, kar pojdiva!« Šla sta dol, najela si v Croissetu čoln in ostala ves popoldan na otoku pod vrbami; oba sta dremala v mili pomladnji gorkoti, uspavanko so jima peli valčki pljuskajoče reke. Proti večeru sta se vrnila. Večerja pri svitu ene same sveče je bila Madeleni še mučnejša nego kosilo. Očka Duroy so ga imeli malo pod kapo in niso več govorili. Mati se je držala še vedno čemerno. Klaverna luč je metala po sivih stenah sence glav z velikanskimi no¬ sovi in gorostasnimi kretnjami. Vča¬ sih je vzdignila orjaška roka vilice, vilam podobne, proti ustom, ki so se odpirala kakor žrelo ogromne poša¬ sti, kadar se je kateri nekoliko okre- nil in nastavil svoj profil rumenemu, plapolajočemu plamenu. Toliko da so povečerjali, je po¬ tegnila Madelena svojega moža veli¬ ka j, da ne bi morala sedeti v ti mrač¬ ni sobi, koder je plaval še vedno ostri duh od starih pip in razlitih pi¬ jač. 306 Ko sta bila zunaj, ji je rekel: »Tebi je že dolgčas.« Hotela mu je ugovarjati, a usta¬ vil jo je: »Ne, ne, saj sem videl. Ako želiš, pa odpotujeva jutri.« Zamrmrala je: »Le. Jaz bi rada.« Zlagoma sta^hodila brez cilja na¬ prej. Bila je topla noč in ljubki, glo¬ boki mrak je bil kakor poln rahlega šuma, šuštenja, vzdihov. Zavila sta bila na ozko gozdno pot pod zelo visokim drevjem, na obe strani ne- prodirno črna goščava. Prašala je: »Kje sva?« Odgovoril je: »V gozdu.« »Ali je velik?« »Zelo velik, izmed največjih na Francoskem.« Bilo je, kakor da spi nad tern potom duh zemlje, dreves in mahov- ja, tisti sveži in stari vonj gostih le¬ sov, zlit iz sokov mladja pa vele in preperele gozdne trave. Ko je dvig¬ nila glavo, je zagledala Madeiena zvezde med vrhovi dreves, in če¬ prav ni pregibala najmanjša sapica vej, je čutila okrog sebe nerazločno trepetanje tega oceana nebrojnih li- st°v._ Čudna groza ji je obšla dušo in jo je izpreletela po životu; zmedena bojazen ji je stiskala srce. Zakaj? 307 20 « Sama ni vedela. A dozdevalo se ji je, da je izgubljena, vtopljena, obkrože¬ na z nevarnostmi, zapuščena od vseh, sama samcata na svetu, pod tem živim obokom, ki je šumel nad njo. 'Zamrmrala je: »Malo strah me je. Najrajša bi se vrnila.« »Dobro, pa pojdiva nazaj.« »In... in jutri se odpeljeva v Pariz?« »Da, jutri.« »Jutri zjutraj.« »Jutri zjutraj, če hočeš.« Prišla sta domov. Stara dva sta bila že v postelji. Madelena je slabo spala, neprestano so jo budili vaški glasovi, ki jih ni bila vajena, skovi¬ kanje sove, kruljenje prašiča, zapr¬ tega v svinjaku za steno, in petje pe¬ telina, ki je kukurikal od polnoči. S prvim svitom je bila pokonci in pripravljena za odhod. Ko je Georges povedal staršem, da se hoče že vrniti, je bilo obema hudo, zakaj uganila sta, odkod izha¬ ja ta sklep. Oče je prašal samo: »Ali te bom kmalu kaj videl?« »Seveda. Še to poletje.« »No, prav, prav.« Starka je zagodrnjala: »Bog daj, da se ne bi nikoli ke¬ sal, za to, kar si naredil.« 308 Pustil jima je dvesto frankov za dar, da bi jima potolažil slabo voljo; nekega dečka so bili poslali po voz, in ko je prišel okoli šeste ure, sta se mlada poročenca poslovila od star¬ cev in sta se odpeljala. Ko so krenili po klancu navzdol, se je Duroy zasmejal: »Vidiš,« je dejal, »saj sem te svaril. Ne bi te bil smel seznaniti z gospodom in gospo du Roy de Can- tel, očetom in materjo.« Tudi ona se je zasmejala in je odgovorila: »Jaz sem pa sedaj zelo vesela. Dobri ljudje so in zelo sta se mi prikupila oba. Iz Pariza jim mo¬ ram kaj poslati.« Potem je zamrmrala: »Du Roy de Cantel!... Boš videl, živa duša se ne bo začudila najinemu obvesti¬ lu. Pripovedovala bova, da sva bila teden dni na posestvu tvojih star¬ šev.« In privila se je k njemu, mu lah¬ no poljubila konec brkov: »Bog daj, Geo!« Odzdravil je: »Bog daj, Madi- ca!« in jo je oklenil z roko okrog pasu. V daljavi, globoko v dolini se je vila velika reka kakor srebrn trak v jutranjem solncu in videti je bilo vse tovarniške dimnike, puhajoče pod nebo svoje črne- oblake, in vse zvo¬ nike, kipeče nad starodavnim me¬ stom. 309 II. Du Royevi so se bili vrnili pred dvema dnevoma v Pariz in žurnalist se je poprijel svojega starega posla, ter čakal, da ostavi dnevne vesti in končno prevzame Forestierjevo službo in se posveti popolnoma poli¬ tiki. Tisti večer se je vesel vračal domov, v stanovanje svojega pred¬ hodnika k'večerji; komaj je čakal, da objame svojo ženo, ki ga je s svo¬ jimi telesnimi čari popolnoma oma¬ mila in ga uklonila pod svoj sladki jarem. Ko je šel mimo cvetličarke na spodnjem koncu rue Notre - Da¬ me - de - Lorette, mu je prišlo na mi¬ sel, da bi prinesel Madeleni rož, in kupil je velik sveženj komaj razvi¬ tih vrtnic, šopek z duhtečimi popki. V vsakem nadstropju svojega novega stanovanja se je samovšeč¬ no pogledal v zrcalo, pred katerim se je vselej spomnil, kako je bil prišel prvikrat v to hišo. Pozvonil je, ker je bil pozabil ključ, in isti sluga, ki ga je obdržal tudi po nasvetu svoje žene, mu je odprl. Georges je prašal: »Je gospa doma?« »Doma, gospod.« A ko je šel skozi obednico, se je zelo začudil, ker je videl, da je po- 310 • grajeno za tri; in pod privzdignjeno portijero je zagledal Madeleno, ki je devala v vazo na kaminu šopek rož, čisto podoben njegovemu. To ga'je spravilo v slabo voljo, jezen je bil, kakor da mu je nekdo ukradel njego¬ vo idejo in pozornost in vse veselje, ki si ga je bil vsled tega v svesti. Ko je vstopil, je prašal: »Ali si koga povabila?« Niti obrnila se ni; razvrščala je naprej cvetice in je odgovorila; »Sem in nisem. Moj stari prijatelj grof de Vaudrec obeduje pri nas vsak ponedeljek, in prišel je, kakor po navadi.« Georges je zamrmral: »A, tako! Prav, prav!« Stal je za njo, s šopkom v roki; najrajši bi ga bil skril, vrgel stran. Vendar je rekel: »Na, rož sem —« Naglo se je obrnila in je vzklik¬ nila, vsa žareča od smeha: »O, kako lepo, da si mislil na to!« Razprostrla je roke in mu ponu¬ dila ustnice s tako resnično radostjo, da se je čutil potolaženega. Vzela je cvetice, jih poduhala, ter jih dejala živahno, kakor raz¬ igran otrok, v vazo, ki je bila ostala prazna poleg prve. Potem je opazo¬ vala vtisek in je zamrmrala: »Kako sem vesela! Sedaj mi je kamin okrašen!« 311 Skoraj takoj je pristavila s pre¬ pričanim obrazom: .»Veš, ljubezniv človek je, Vau- drec, takoj bosta čisto intimna.« Zvonček je naznanil, da je grof prišel. Vstopil je mirno, po domače, kakor da je v svoji hiši. Najprej je ga¬ lantno poljubil mladi ženi roko, po¬ tem se je obrnil proti možu, mu pri¬ jateljsko stisnil roko in je prašal: »Kako je, dragi Du Roy?« Sedaj se ni držal več strogo in napeto, kot nekoč, nego priljudno, kar je pač razodevalo, da je položaj drugačen. Žurnalist je bil presenečen ter se je trudil, da ni zaostajal v ljubeznivosti za njim. Za pet minut bi bil človek prisegel, da sta že de¬ set let znanca in prijatelja. Tedaj jima je dejala Madelena, ki ji je obraz kar sijal: »Sedaj osta¬ neta sama. V kuhinjo moram pogle¬ dati.« — Odšla je, in moža sta gleda¬ la za njo. Ko se je vrnila, sta se menila o gledališču, o neki novi drami; tako popolnoma sta se strinjala, da se ji¬ ma je svetilo neke vrste hipno pri¬ jateljstvo iz oči, ker sta videla to či¬ sto soglasje svojih misli. , Dine je bil krasen, prav intimen in prisrčen; in grof je ostal zelo dol¬ go, tako dobro se je počutil v ti hiši, pri ti ljubki mladi dvojici. 312 Toliko da je odšel, je dejala Ma- delena svojemu možu: »Kaj ne da je izvrsten možak? Čim bliže ga spoznaš, več vidiš v njem. To ti je pravi prijatelj, zanes¬ ljiv, udan in zvest. A, ko bi njega ne bilo...« Ni končala svoje misli, in Geor- ges je odgovoril: »Res, meni se zdi prav prijeten. Upam, da se bova dobro razumela.« Ona pa je takoj povzela bese¬ do: »Veš, nocoj morava še delati, predno pojdeva spat. Pred dinejem ti nisem utegnila tega povedati, ker je prišel takoj Vaudrec. Popoldan sem dobila važnih poročil, vesti iz Maroka. Poslanec Laroche - Ma- thieu, bodoči minister, mi jih je spo¬ ročil. Napisati morava velik, senza¬ cionalen članek. Dejstva in številke imam. Nemudoma se morava lotiti dela. Daj, vzemi svetilko.« Vzel je luč in odšla sta v pisalni kabinet. Iste knjige so bile zložene v omari; in na nji so stale tri vaze, ki jih je bil kupil Forestier v Juan- skem zalivu dan pred svojo smrtjo. Pod mizo je čakala mrtvečeva vre- ča-golenka Du Royevih nog; sedel je in prijel slonokoščeni peresnik, ki ga je bil njegov prednik na koncu nekoliko ogrizljal. 313 Madelena se je naslonila na ka¬ min, si prižgala cigareto; povedala je svoje novice, potem je razlagala svoje ideje in kako si misli, da treba razporediti članek. Pozorno jo je poslušal, si pisal belježke in ko je končala, je sprožil svoje pomiseike, je zastavil praša- nje še enkrat, ga razširil; in sedaj je razvil on načrt, a ne več za članek, nego kar bojni načrt zoper začasno ministrstvo. Ta naskok naj bi bil za uvod. Njegova žena je nehala kadi¬ ti, tako se ji je vzbudilo zanimanje, tako daljni in širni vidiki so se ji od¬ pirali ob Georgevih mislih. Kedaj pa kedaj je zamrmrala: »Da ... da... Prav dobro ... To je imenitno... To je krepko!« In ko je nehal govoriti, je de¬ jala: »In sedaj pišiva.« A njemu je delal začetek vedno preglavice in s težavo je lovil bese¬ de. Tedaj se mu je lahno naslonila na ramo in mu je začela narekovati prav potihoma stavke v uho. Včasih se je ustavila in je pra- šala: »Kaj ne, saj hočeš to pove¬ dati?« On ji je vselej odgovoril: »Da, natanko to.« Rabila je ostre izraze, strupene, kakor jih zmore samo ženska, da bi 214 v živo zadela ministrskega predsed¬ nika, norčevala se je hkrati iz njego¬ vega obraza in iz njegove politike, na šegav način, ki vzbuja smeh in te istočasno osupne s točnim opazova¬ njem. Du Roy je pristavil tu pa tam par vrstic, ki so poglobile in podkre¬ pile napad. Sploh je razumel umet¬ nost zlobnega namigavanja, ki se ga je bil navadil, ko je sukal svoje dnevne vesti; in kadar se mu je do¬ zdevalo kako dejstvo, ki mu ga je sporočila Madelena za golo resnico, dvomljivo ali kompromitujoče, je bil mojster v tem, da ga je dal čitatelju samo uganiti; s tem je vsekalo bolj, nego če bi ga bil naravnost povedal. Ko je bil članek končan, ga je Georges še enkrat naglas, z dekla- matorskim poudarkom prečital. Oba sta se strinjala v tem, da je čudovito uspel, nasmihala sta se drug druge¬ mu. vesela in presenečena, kako sta se drug drugemu razodela. Pogleda¬ la sta si globoko v oči, z občudova¬ njem in raznežena, zanosno sta se poljubila, z vročo ljubeznijo, ki se ji¬ ma je prelivala iz duše v telo. Duroy je prijel zopet svetilko; »Sedaj pa pančkat«, je dejal z raz¬ pasenimi očmi. Ona je odgovorila: ».Vi naprej, mojster, ker svetite.« 315 Stopil je pred njo in ona za njim v sobo, s prstom pa ga je žgečkala po vratu med ovratnikom in lasmi, da bi šel hitreje, zakaj tega ščegeta¬ nja ni mogel strpeti. Članek je izšel s podpisom »Ge- orges Du Roy de Cantel«, in je vzbu¬ dil mnogo hrupa. V zbornici so se vznemirjali radi njega. Očka Walter so piscu čestitali in so mu poverili politično uredništvo pri »Vie fran- caise«. Dnevne vesti je prevzel zopet Boisrenard. Tedaj se je začela v listu spretna in huda gonja proti voditeljem v mi¬ nistrstvu. Naskok je bil vedno točen in z dejstvi podprt, včasih ironičen, včasih resen, včasih šaljiv, včasih strupen, in je udaril vselej v živo in se je ponavljal in ponavljal, da se je vse čudilo. Drugi listi so neprestano citirali »Vie frangaise«, strigli iz nje po cele odstavke, in veljavne osebe so poizvedovale, ali ne bi bilo mo¬ goče podeliti temu neznanemu, za¬ grizenemu nasprotniku kake prefek¬ ture, da bi mu zamašili usta. Du Roy je zaslovel med politič¬ nimi krogi. Da mu raste vpliv, je ču¬ til po tem, kako so mu stiskali roko in se mu odkrivali. In svojo ženo je občudoval radi njene bistroumnosti, spretnosti njenih poizvedb in mno- gostranih zvez. 316 Vsak hip je našel v svojem salo¬ nu, kadar se je vrnil domov, sedaj senatorja, sedaj poslanca, višjega uradnika ali generala, ki so občevali z Madeleno resnično prijazno, ka¬ kor s staro prijateljico. Kje se je bila seznanila z vsemi temi ljudmi? V družbi, je dejala. A kako se ji je po¬ srečilo, pridobiti si njih zaupanje in naklonjenost? To mu ni hotelo v glavo. »To bi bila prava diplomatka,« si je mislil. Cesto je prihajala prepozno k obedom, zasopihana, rdeča, trepeta¬ joča, in je dejala, še predno si je snela pajčolan: »Danes imam zopet nekaj za posladek! Le premisli si to,- pravosodni minister je pravkar na¬ stavil dva uradnika, ki sta bila v me¬ šanih komisijah. Takoj mu jo zarobi¬ va, da bo pomnil.« In zarobila sta jo ministru, in drugi dan še enkrat, in naslednji dan še tretjič. Poslanec Laroche-Ma- thieu, ki je diniral ob torkih na rue Fontaine, po grofu de Vaudrec, ki je bil prvi v tednu, je krepko stisnil možu in ženi roko z izrazi največje¬ ga zadovoljstva. Venomer je ponav¬ ljal: »Halament, to je vojska! Pa da ne bi sedaj prodrli!« Upal je namreč, da se mu res posreči sneti s kljuke portfelj za vnanje zadeve, na katerega je že iz- davna prežal. 317 Bil je izmed tistih politikov, ki imajo po več obrazov, brez prepri¬ čanja, brez posebne nadarjenosti, brez poguma in resnega znanja; advokat z dežele, dobrodušen možak iz provincialnega mesta, ki je po zvitorepsko jadral med vsemi skraj¬ nimi strankami, neke vrste republi¬ kanski jezuit in sumljiva liberalna goba, kakor jih poganja na stotine na popularnem gnojišču občne volil¬ ne pravice. S svojim seljaškim macchiavelli- zmom je vžival veljavo med svojimi kolegi, med vsemi tistimi, ki so iz- grešili svoje cilje, in iz katerih si iz¬ birajo ljudje poslance. Bil je dovolj čeden in korekten človek, dovolj priljuden in ljubezniv, da se bi lahko kam povzpel. Uveljavil se je bil že v mešani družbi visokih dostojanstve¬ nikov, ki je bila iz vseh kotov zdrg¬ njena in ne prefina. Povsod so govorili o njem; »Laroche bo še minister,« in tudi on je bil še bolj trdno od drugih uver- jen, da bo Laroche še minister. Bil je izmed glavnih delničarjev pri listu očeta Walterja, njegov tova¬ riš in drug pri premnogih finančnih podjetjih. Du Roy ga je podpiral z zaupa¬ njem in z nejasnimi nadami za po¬ znejše čase. Sicer pa je samo nada¬ ljeval delo, ki ga je bil začel Fore- 318 stier, kateremu je bil obetal Laroche- Mathieu zaslužni križec, kadar pri¬ de njegov dan. In sedaj bi prešlo odlikovanje novemu Madeleninemu možu na prša; to. Nasploh pa se ni nič izpremenilo. Tako zelo se je videlo, da se ni nič izpremenilo, da so začeli Du Roya tovariši zbadati s šalo, ki ga je začela jeziti. Sedaj ga niso klicali več druga¬ če nego: Forestier. Komaj je stopil v uredništvo, je že kateri zaklical: »Slišiš, Forestier!« Delal se je, kot da ne čuje, in je brskal med pismi po svojem predalu. Tedaj se je oglasilo iznova glasneje: »He! Forestier.« — In pritajen smeh je šel od ust do ust. Ko je hotel I3uroy v ravnatelje¬ vo sobo, ga je ustavil tisti, ki ga je bil klical: »Oh, oprosti, s teboj bi rad govoril. To je neumno, vedno te za¬ menjujem s tem ubogim Charlesom. In to je zato, ker so tvoji članki nje¬ govim tako presneto podobni. Vsi se motijo.« Duroy ni odgovoril, a srdilo ga je; in tajna jeza je vstajala v njem proti rajniku. Sam očka Walter je izjavil, ko se je vse čudilo v oči bijočim podob¬ nostim v slogu in vsebini med članki novega in starega političnega ured- 319 nika: »Da, res je Forestier, a bujnej¬ ši, krepkejši, pogumnejši Forestier.« Nekoč drugič, ko je odprl Duroy slučajno omaro z lovikroglami, je zapazil, da so imele krogle njegove¬ ga prednika črno tančico okrog ro¬ čaja, njegova pa, tista, s katero se je vežbal pod Saint-Potinovim vod¬ stvom, je bila okrašena z rožnatim trakom. Vse so bile na isti polici po velikosti razvrščene; in na listku, kakor v muzejih, je stalo zapisano: »Nekdanja zbirka Forestierja in drugo v; Forestier-Du Roy — na¬ slednik. Zakonito varstvo. Trpežni komadi, vporabni za vse mogoče prilike, celo na popotovanju.« Mirno je zaprl omaro in je spre¬ govoril dovolj na glas, da so ga lah¬ ko vsi slišali: »Butcev in nevoščljivcev se nikjer ne manka.« Zadet je bil v svoj ponos, zadet v svojo ničemurnost, v tisti ponos in v tisto nezaupno pisateljsko niče¬ murnost, iz katerih izvira vedno budna nervozna občutljivost, enaka pri reporterju in pri genijalnem pes¬ niku. Beseda »Forestier« ga je bodla v ušesa; bal se je, slišati jo, in kadar jo je slišal, je začutil, kako rdi. To ime je bilo zanj ostro roga¬ nje, pa kaj samo roganje, malo ne žalitev. Klicalo mu je: »Tvoja žena 320 opravlja tvoje delo, kakor ga je opravljala onemu. Brez nje ne bi bil na svetu nič..« Priznaval je docela, da ne bi bil Forestier brez Madelene nič; toda on — kam pa mislite! Potem, ko je bil že doma, ga je ta misel še vedno preganjala. Sedaj ga je spominjala mrtveca vsa hiša, vse pohištvo, vsa drobnjav, vse, če¬ sar se je dotikal. Prve čase ni mislil kdovekaj na to; a vsled večnega zbadanja njegovih tovarišev se mu je naredila v duši rana, katero je tro- vala poslej cela kopa dotlej neopa¬ ženih malenkosti. Nobene reči ni več mogel prije¬ ti, da se mu ne bi bilo takoj zazdelo, kakor da je položil že Charles'svojo roko nanjo. Gledal in rabil je samo predmete, ki so služili nekoč njemu, ki jih je bil oni kupil, ljubil in imel. In Georges se je začel vznemirjati, če je samo pomislil na nekdanje ob¬ čevanje svojega prijatelja s svojo ženo v Cesto se je začudil temu razbur¬ jenju svojega srca, ki mu je bilo či¬ sto neumevno, in se je prašal: »Ka¬ ko vraga je to? Prav nič nisem lju¬ bosumen na Madelenine prijatelje. Nikoli mi ni mar, kaj dela. Hodi in prihaja, kakor je je volja, in spomin na tega prokletega Charlesa me spravlja v jezo!« 321 21 V mislih je pristavil: »Pravza¬ prav je bil navaden glupec; in brez dvoma me to boli. Jezi me, da je mogla vzeti Madelena takega beda¬ ka za moža.« In neprestano si je ponavljal: »Kako to, da je imela ta-le ženska takega zagovedneža samo en treno-, tek rada?« In njegova togota je rasla od dne do dne; na tisočero neznatnih malenkosti ga je zbadalo, kakor s ši¬ vankami; neprenehoma se je moral spominjati onega, sedaj ob kaki Ma- delenini besedi, sedaj ob kakem iz¬ razu strežajevem ali sobarice. Nekega večera je prašal Du Roy, ki je imel rad slaščice: »Zakaj pa nimamo nič poslad¬ ka? Nikdar ga ne postaviš na mizo.« Mlada žena je veselo odgovori¬ la: »Saj res, nikoli mi ne pride na misel. To je zato, ker jih Charles ni maral . . .« Z nestrpno kretnjo, ki je ni utegnil ovladati, ji je prestrigel be¬ sedo. »A, veš kaj, ta Charles mi že preseda. Ven in ven samo Charles in Charles. Charles je imel to rad, Charles je imel ono rad. Charles je tam, kjer muh ni, dajmo mu mir.« Madelena je osupla pogledala svojega moža, ker ni prav nič razu¬ mela, odkod ta nenadna razkače- 322 nost. A prebrisana, kakor je bila, je hitro napol ugenila, kaj se godi v njem, spoznala je to počasno delo ljubosumnosti na mrtveca, ki je raslo vsak hip ob vsem, kar je spominjalo onega. To se ji je zdelo nemara otročje, a godilo ji je, in ničesar mu ni odgo¬ vorila. Njega samega je jezila ta raz¬ draženost, ki je ni mogel zatajiti. In ko sta delala tisti večer po dineju članek za drugi dan, se je zavil v vrečo-golenko. Ker je ni mogel obr¬ niti, jo je brcnil z nogo stran in je nasmehoma prašal: »Ali je Charlesa res vedno v ta¬ ce zeblo?« Odgovorila mu je, tudi nasme¬ homa: »O, neprestano se je bal pre¬ hlada; na prsih je bil slab.« Du Roy je spregovoril kruto: »To je tudi temeljito dokazal.« — Nato je galantno pristavil: »Sreča zame.« — In poljubil je svoji ženi roko. A ko sta se spravljala spat, mu je blodila še vedno ista misel po gla¬ vi, in še enkrat je prašal: »Ali je nosil Charles nočno čepi¬ co, da mu ne bi ušes prepihalo?« Podala se je v šalo in je odgovo¬ rila: »Ne, čelo si je ovijal s svilnato ruto.« 323 21 » Georges je stresel z rameni in je dejal prezirno in z viška: »Revček!« Poslej se je razgovarjal nepre¬ nehoma o Charlesu. O vsaki priliki je govoril o njem; imenoval ga je »ta ubogi Charles,« z izrazom neskonč¬ nega pomilovanja. In kadar je prišel iz uredništva, kjer je moral slišati po dvakrat, tri¬ krat, da so ga klicali s Forestierje- vim imenom, se je maščeval s tem, da je preganjal mrtveca v gomili z zlohotnim roganjem. Omenjal je nje¬ gove napake, smešnosti in malenko¬ sti, jih z zadovoljstvom našteval, razvlačil na dolgo in na široko, ka¬ kor da hoče pobijati svoji ženi v sr¬ cu vpliv tekmeca, ki se ga boji. Zopet in zopet je govoril: »Saj se še spominjaš, Madica, ali ne, ka¬ ko nama je hotel ta zabiti Forestier nekoč dokazati, da so debeli ljudje krepkejši od sušcev.« Potem bi bil rad vedel o pokoj¬ niku celo kopo intimnih in tajnih po¬ drobnosti, ki jih pa mlada žena ni marala povedati, ker ji je bilo ne¬ rodno. On pa je rinil in rinil vanjo. »No, daj, povej: pri tem opravi¬ lu je moral biti lepo smešen.« Zamrmrala je z našobljenimi ustnicami: »Tak daj mu že vendar mir!« On pa je povzel: 324 »Nak, povej mi vendar! V po¬ stelji je moral biti res neroden ta za- govednež!« Sklenil je vselej: »To je bila si- rovina!« Nekega večera proti koncu juni¬ ja, ko je kadil cigareto pr,i oknu, je bilo tako vroče, da se mu je hotelo na izprehod. Prašal je: »Madica moja, ali ne bi šla v boulognski gozd?« »Seveda, prav rada.« Vzela sta si odprto kočijo, sq peljala na Champs-Elisees, potem po aveniji boulognskega gozda. Bila je brezvetrna noč, ena tistih vročih noči, ko puha razpaljeni pariški zrak kakor bi prihajal iz peči. Izvošček za izvoščkom, in vsi so vozili same za¬ ljubljence. Voz za vozom, brez pre¬ sledka. Georges in Madelena sta se za¬ bavala, ko sta gledala vse te objete parčke, ki so se vozili mimo, ženske v svetlih oblekah, moški v temnih. Bila je neskončna reka zaljubljen¬ cev, ki se je lila pod vročim zvezd¬ natim nebom proti gozdu. Drugega šuma ni bilo slišati, samo zamolklo drdranje koles po tleh. Brez konca in kraja so hiteli mimo, po dva in dva v vsakem vozu, zleknjena po blazinah, nema, stiskajoča se drug k drugemu, zamaknjena v hrepeneče sanje, drhteča v pričakovanju bliža- 325 jočega se objema. Topli mrak je bil kakor napolnjen s poljubi. Čutil si vsepovsod plavajočo raznešenost, živalska ljubezen se je širila vsena¬ okrog, težila je zrak, da je bil še bolj dušeč. Vsi ti tesno združeni ljudje, ki jih je opajala ista misel, isti. žar, so razlivali vročičen tok okoli sebe. Od vseh teh vozov, z ljubeznijo na¬ loženih, nad katerimi je drhtelo sla¬ dostrastje, je puhtel spotoma neke vrste polten dih, nežen in vznemir¬ ljiv. Tudi Georges in Madelena sta se nalezla te omame. Nalahno, brez be¬ sede, sta se prijela za roko, nekoliko potlačena od težkega vzduha in gi¬ njenosti, ki ju je obhajala. Ko so prišli na ovinek, ki teče za utrdbami, sta se poljubila, in ona je nekoliko zmedena zamrmrala: »Tako sva otročja, kakor ta¬ krat, ko sva se peljala v Rouen.« Veliki tok vozov se je bil pri na¬ sadih razdelil. Na cesti proti jezeru, po kateri se je peljala mlada dvojica, so bili izvoščki malo bolj razmaknje¬ ni; a gosta noč med drevjem, zrak, ki ga je hladilo listje in vlaga potoč¬ kov, šumljajočih pod vejami, nekaka svežost širnega nočnega obnebja, vsega posutega z zvezdami, je dajala poljubom vozečih se parov globlji čar, in mrak jih je zavijal v skriv¬ nostne sence. 326 Georges je zamrmral: »O. Ma- dica moja!« — in jo je stiskal k sebi. Rekla mu je: »Ali se spominjaš gozda pri vas, kako je bil teman! Zdelo se mi je, kakor da je v njem polno strašnih zveri, in kakor da je brez konca. Tukaj pa je prijazno. Veter nas poljublja, in natanko vem, da je onkraj gozda Sevres.« Odgovoril je: »O, v gozdu pri nas, tam ni bilo drugega nego jeleni, lisice, srne in mrjasci, in tu pa tam gozdarska hiša.« Ta beseda, to ime pokojnikovo * iz njegovih ust ju je osupnilo, kakor da jima ga je kdo zakričal iz gošča¬ ve, in nanagloma je umolknil, zakaj zopet ga je pograbil tisti čudni, ne¬ prestani počutek neprijetnosti, tista razdražena ljubosumnost, ki ga je grizla, in ki ji ni bil kos, greneča mu življenje že nekaj časa. Potekla je minuta, potem je pra- šal: »Ali si bila kedaj zvečer s Char¬ lesom tukaj?« Odgovorila je: »Bila večkrat.« In hipoma ga je prijela želja, da bi se vrnila domov; nervozna želja, ki mu je stiskala srce. A podoba Fo- restierjeva mu je bila stopila pred dušo, ga objela in uklenila. Samo Gozdar = Forestier. 327 nanj je mogel še misliti, samo o njem govoriti. Prašal je s hudobnim povdar- kom: »Slišiš, Mada?« »Kaj pa, dragi moj?« »Ali si ga goljufala, tega uboge¬ ga Charlesa?« Prezirno je zamrmrala: »Kako bebasto je to tvoje več¬ no prežvekovanje.« A on ni odnehal od svoje misli. »No, daj, Madica moja, govori odkrito, priznaj! Goljufala si ga, kaj ne da? Priznaj, da si ga goljufala.« Molčala je, zakaj ta beseda jo je dimila, kakor vžali vsako žensko. Trdovratno je nadaljeval: »Pre¬ sneto, če je bil kdo mož za to, je bil bogme on. O, je, o, je, je! To bi me prav veselilo, če bi vedel, da je bil Forestier goljufan. E, ta dobrodušni trot!« Zapazil je, da se je nasmehnila, nemara, ker se je nečesa spomnila, zato je naviral: »Daj, povej no! Kaj pa zato? Narobe, to bi bilo posebno smeha vredno, če bi mi ti priznala, da si ga varala, če bi priznala to meni.« Res je kar drhtel, tako se je na¬ dejal in tako je želel, da bi bil Char¬ les, ta mrzki Charles, ta pokojnik, ki ga je črtil in preklinjal, nosil to sra¬ moto na sebi. In vendar . . . vendar 328 je vzpodbadalo njegovo radoved¬ nost še drugo, bolj nejasno čustvo. Silil je in silil: »Mada, Madica moja, prosim te, povej mi. Vidiš, on je mož, ki bi bil to zaslužil. Strašno napek bi bila napravila, če mu ne bi bila tega prizadela. Daj, Madica, priznaj.« Sedaj jo je to njegovo prigovar¬ janje brez dvoma zabavalo, zakaj smejala se je pretrgano, s kratkimi izbruhi. Približal je ustnice svoji ženi prav do ušesa: »Daj no, daj . . . po¬ vej .. . priznaj.« Ostro se je zgenila in se odmek- nila od njega ter dejala ostro: »To je pa res neumno. Kdo pa odgovarja na taka prašanja!« To je bila izrekla s tako poseb¬ nim glasom, da ga je izpreletel mraz po vseh žilah; ostrmel je ves osu¬ pel, sapo mu je zaprlo, kakor da ga je zgrabilo v dušo. Sedaj je šel voz mimo jezera, kjer je bilo videti, kakor da je raz¬ treslo nebo svoje zvezde po gladini. Dva laboda, ki si jih komaj razločil, sta plavala mirno po mraku. Georges je zaklical kočijažu: »Obrnite!« — in kočija se je vračala v mesto, prehitevala druge, ki so vo¬ zile v korak, z velikimi svetilkami, ki so sijale v gozdni temini kakor oči. 329 Kako čudno je bila izrekla tiste besede! Du Roy se je prašal: »Ali je bilo to priznanje?« In ta skorajda trdna gotovost, da je varala svojega prvega moža, ga je sedaj srdila, da je kar blaznel. Tepel bi jo bil, davil, ji ruval lase! O, če bi mu bila odgovorila: »A, ljubček moj, če bi ga bila hotela va¬ rati, bi ga bila s teboj,« — kako bi jo bil poljubil, stisnil k sebi, oboževal! Sedel je s prekrižanimi rokami, oči uprte v nebo; duh mu je bil 'pre- razburkan, da bi bil še kaj drugega premišljeval. Edino to je čutil, kako vre v njem tista jeza in raste tisti srd, ki razganja vsako moško srce vzpričo muhavosti ženskega pože- ljenja. Prvikrat je začutil ono nejas¬ no bojazen moškega, ki se mu je vzbudil sum! Da bogme, ljubosumen je bil, ljubosumen za mrtveca, ljubo¬ sumen na Forestierjev račun! Čudna je bila ta ljubosumnost in žgoča, in vanjo se je vlila hipoma mržnja na Madeleno. Ker je bila varala onega, kako naj bi ji zaupal sedaj on? Potem se je polagoma pomiril, postavil se je svoji muki po robu, češ: »Vse ženske so vlačuge; po- služi se jih, a ne daj jim ničesar iz svoje globočine.« Bridkost njegovega srca mu je vstajala na ustnice v besedah prezi¬ ra in studa. Vendar se jim ni dal izli- 330 ti. Ponavljal si je: »Pogum velja. Krepkemu je treba biti. Povzpeti se treba preko vsega.« Voz je šel hitreje. Dospel je zo¬ pet do utrdb. Du Roy je gledal pred seboj na nebu rdečkast soj, podoben žarenju velikanskega plavža; in sli¬ šal je zmeden, neskončen, neprestan šum, ki se je zlival iz neštevilnih raz¬ ličnih odjekov, zamolkel hrup, od blizu, od daleč, nejasno in ogromno vtripanje življenja, dihanje Pariza, ki je sopel v tej poletni noči kakor izmučen orjak. Georges si je mislil: »To bi bil bedast, če bi se grizel. Vsak zase. Pogum zmaga. Vse je egoizem. Ego¬ izem za čast in denar je več vreden nego egoizem za ženo in ljubezen.« Etoilski slavolok se je pojavil pred mestom na svojih dveh orjaških nogah, nakazen velikan, kakor da se hoče premakniti in odkorakati na¬ vzdol po široki aveniji, ki se odpira pred njim. Georges in Madelena sta se uvrstila zopet v povorko kočij, ki so vozile domov, na zaželjeno posteljo te parčke, brez konca in kraja, tiho objete. Bilo je, kakor da drči mimo njiju vesoljno človeštvo, opojeno z veseljem in srečo. Mlada žena, ki je pač nekoliko pogodila, kaj se godi v njenem možu, je prašala z mehkim glasom: 331 »Kaj premišljaš, dragi moj? Že pol ure nisi spregovoril niti bese¬ dice.« Smeje se je odgovoril: »Mislim na vse te ničemnike, ki se objemajo, pa si pravim, da ima človek v življe¬ nju bogrne kaj drugega početi.« Zamrmrala je: »Že ... a včasih je le dobro.« »Je dobro ... je dobro . . . Ka¬ dar ni boljšega!« In Georgesu je šla misel dalje in dalje, in je trgala v neke vrste zlobnem srdu poetične zavese raz življenje: »To bi bil bedast, če bi si belil glavo, si kratil karkoli, se vzne¬ mirjal, trapil, in si razjedal dušo, ka¬ kor delam že nekaj časa.« — Fore- stierjeva podoba mu je prešinila duh, ne da bi ga najmanje razburila. Zde¬ lo se mu je, kakor da se bosta spri¬ jaznila, se iznova spoprijateljila. Naj¬ rajši bi mu bil zaklical: »Dober ve¬ čer, duša!« Madelena, ki ji je bil ta molk mučen, je prašala: »Kaj, ko bi šla še k Fortoniju na sladoled, predno poj- deva domov.« Pogledal jo je od strani. Njen fini profil se mu je zasvetil pod jar- kim bleskom girlande plinovih sve¬ tilk, ki so označevale nočno ka¬ varno. ■ Pomislil je: »Lepa je. E, tem bo¬ lje! Enaki ptiči vkupe letajo, draga 332 moja. A da bi se zopet kedaj radi te¬ be mučil — takrat bi morala voda v breg teči.« — Potem je odgovoril: »I seveda, srčece moje!« — In da ne bi ničesar zaslutila, jo je poljubil. Mladi ženski se je zazdelo, da so njenemu možu ustnice ledene. On pa se je zasmejal s svojim navadnim smehom in ji je pomagal iz voza pred kavatenskimi stopni¬ cami. III. Ko je prišel Du Roy drugi dan v uredništvo, je stopil k Boisrenardu. »Dragi prijatelj, stori mi uslugo. Nekateri ljudje se že nekaj časa za¬ bavajo s tem, da me kličejo za Fo- restierja. Meni je to že preneumno. Bodi tako prijazen in opozori obzir¬ no tovariše, da oklofutam prvega, ki si dovoli še enkrat to šalo. Naj prevdarijo sami pri sebi, ali se izplača sabljati se radi takih burk. Obrnil sem se nate zato, ker si mi¬ ren mož, ki lahko prepreči nevšečne nastope, in ker si mi bil v onem slu¬ čaju za pričo.« Boisrenard je nalogo prevzel. Du Roy je odšel po opravkih, pol ure pozneje se je vrnil. Nihče ga ni imenoval Forestier. Ko je prišel domov, je zaslišal v salonu ženske glasove. Prašal je: »Kdo pa je notri?« 333 Sluga je odgovoril: »Gospa VValterjeva in gospa de Marelle.« Srce mu je malo poskočilo, po¬ tem pa je menil: »A, poglejmo!« in je odprl vrata. Klotilda je stala poleg kamina, ožarjena s svetlobo, ki je prihajala skozi okno. Georgesu se je zdelo, da je nekoliko pobledela, ko ga je uzrla. Najprej je pozdravil gospo Walterjevo in njeni hčerki, ki sta se¬ deli vsaka materi na eni strani, ka¬ kor bi jo stražili, nato se je obrnil proti svoji nekdanji metresi. Podala mu je roko; prijel jo je in jo je zana¬ lašč stisnil, češ: »Še vedno te lju¬ bim.« Ona je temu stisku odgovo¬ rila. Prašal je: »Ali ste se dobro imeli teh pet vlaških let, kar se nismo videli?« Ona mu je odgovorila v narav¬ nem tonu: »Dobro, seveda, in vi, lepi stri¬ ček?« Potem se je okrenila proti Ma- deleni in je pristavila: »Saj dovoliš, * da ga imenujem tudi poslej »lepi striček?« »Gotovo, draga moja, dovolim ti vse, kar hočeš.« Nekaj prikrite ironije je zvenelo iz teh besed. Gospa Walterjeva je govorila o veselici, ki jo namerava prirediti 334 Jacques Rival v svojem samskem stanovanju; veliko sabljanje, h kate¬ remu bodo prišle odlične dame; de¬ jala je: »To bo zelo zanimivo. Hudo mi je žal, mi nimamo nikogar, ki bi nas spremljal, zakaj moj mož ne utegne.« Duroy se je takoj ponudil. Spre¬ jela je. — »Zelo vam bomo hvaležne, moje hčerke in jaz.« Pogledal je mlajšo Walterjevih gospodičen in si je mislil: »Ta pa ni kar tako, tale mala Suzana, res ni kar tako.« Bila je kakor drobna, pla¬ volasa punčka, premajhna, a fina, vitka čez pas, tenka v boke in pleča, minijaturna podobica; mehke oči modro sive, kakor da 1 jih je naslikal s skrbjo slikar-sanjač, polt prebela, pregladka, svetla, čista, brez made¬ ža in barve, kodrasti lasje vzvalov¬ ljeni, premišljeno rodi, kakor lahen oblaček, čisto podobni lasem drago¬ cenih punčk, ki jih pestujejo deklice, mnogo manjše od svoje igrače. Starejša sestra, Roza, je bila grda, pusta in neznatna, ena tistih deklic, ki jih nihče ne opazi, nihče ne ogovori, nihče ne omeni. Mati je vstala in se je obrnila proti Duroyu: »Torej, zanesem se na vas, prihodnji torek ob dveh.« Odgovoril je: »Pridem, gospa, zanesite se.« 335 Toliko da je odšla, se je vzdig¬ nila tudi gospa de Marelle. »Na svidenje, lepi striček.« Sedaj mu je stisnila ona roko, prav krepko, in dolgo mu je ni izpu¬ stila; in to tiho priznanje ga je geni- lo, in iznova ga je prijelo hipno nag- nenje za to malo, cigansko meščan¬ ko, ki ga je mogoče resnično ljubila. »Jutri pojdem k nji,« si je mislil. Komaj je bil sam s svojo ženo, se je začela Madelena iskreno in ve¬ selo smejati; pogledala mu je narav¬ nost v obraz: »Ali veš, da je Walte- rica zate navdušena?« Odgovoril je neverno: »Beži no!« »Res, če ti pravim. Govorila mi je o tebi s kar blaznim zanosom. To je pri nji tako čudno. Za svoje hčere bi rada našla dva taka moža, kakor si ti! ... K sreči nimajo te stvari pri nji nikakšnega pomena.« Ni razumel, kaj hoče reči: »Ka¬ ko to, nikakšnega pomena?« Odgovorila je z uverjenjem žen¬ ske, ki si je v svesti, da sodi prav: »O! gospa Walterjeva je izmed li¬ stih, ki jim ni nikdar nihče ničesar očital, veš, nikdar, nikdar. Nedotak¬ ljiva je v vsakem oziru. Njen mož — saj ga poznaš kakor jaz. Ampak ona — to je nekaj drugega. Sicer jo je bolelo, da je bila vzela Žida za moža, toda ostala mu je zvesta. Poštena ženska je.« I Duroy je ostrmel: »Mislil sem, da je tudi ona Židinja.« »Ona? Kaj še! Ona je pokrovi¬ teljica vsem dobrodelnim priredit¬ vam in napravam v Madelenskem okraju. Celo cerkveno poročena je. Ne vem več, ali se je dal šef na vi¬ dez krstit, ali je cerkev eno oko za¬ tisnila.«, Georges je zamrmral- »Hm! . . . torej . . . sem ji po volji?« »Prav gotovo, popolnoma. Da ni¬ si že zavezan, pa bi ti svetovala, da zasnubi . . . Suzano; kajneda, njo »rajši od Roze?« Vihaje si brke je odgovoril: »I, mati pa tudi še ni za med staro šaro.« A Madelena mu je nestrpno oporekla: »Veš, fantič moj, privoščim ti jo, mater. A nič se ne bojim. V njenih letih že več .ne skoči ženska prvi¬ krat čez ojnice. To je treba že prej začeti.« Georges si je mislil: »Pa če bi bilo vendarle res, da bi bil lahko dobil Suzano?« Potem je skomiznil z rameni: »A . . . neumnost! . . . Oče me ne bi bil nikoli maral.« Vkljub temu je sklenil, da bo opazoval poslej vse skrbneje, kako se bo vedla gospa Walterjeva nje¬ mu nasproti; sicer pa se ni prašal, 337 22 ali bi se utegnil s tem kako okori¬ stiti. Ves večer so se mu vsiljevali spomini na njegovo ljubezen z Ma¬ tildo, spomini nežni in čutni hkrati. Domislil se je njene norčavosti, ljub¬ kosti, in kake sta uganjala skupaj. Ponavljal si je sam pri sebi: »Res je prav mično dekle. Tako je, jutri jo pojdem obiskat.« Drugi dan takoj po obedu je šel na verneuilsko cesto. Ista strežnica mu je odprla vrata in ga je prašala po domače, kakor služabniki po manjših meščanskih hišah: »Vam j« dobro, gospod?« Odgovoril je: »Dobro, dete moje.« In stopil je v salon, kjer je ne¬ rodna roka igrala skale na klavirju. Bila je Laurina. Mislil je, da mu po¬ skoči za vrat. A vstala je resno, po¬ zdravila ceremonijozno, kakor bi bila storila odrasla oseba, in je važno odšla. Držala se je tako užaljeno, da je bil presenečen. Njena mati je prišla. Prijel jo je za roke in jih ji je poljubil. »Koliko sem mislil na vas!« je dejal. »In jaz!« je dejala ona. Sedla sta. Oko v oko sta se na¬ smihala drug drugemu, in najrajši bi se bila poljubila. »Moja draga, mala Cio, kako te imam rad.« 338 »Jaz tebe tudi.« »Torej . . . torej . . . nisi bila prehuda name?« »Bila in ne . . . Bolelo me je, po¬ tem pa sem izprevidela, da imaš prav, in sem si rekla: »A, kaj! Prej ali slej se vrne k meni!« »Nisem se upal priti; nisem ve¬ del, kako bi me vzprejela. Nisem se upal, a strašno me je imelo. Saj res, kaj pa je z Laurino? Toliko, da mi je rekla dober dan, pa je odšla s sr¬ ditim obrazom.« »Sama ne vem. A od tvoje poro¬ ke ji ne smemo več govoriti o tebi. I>Jes, mislim, da je ljubosumna.« »Beži no!« »Res, dragi moj. Ne pravi ti več lepi striček, imenuje te gospod Fo- restier.« Du Roy je zardel, potem se je približal mladi ženi: »Daj, ustnice!« Ponudila mu jih je. »Kje se bova videla?« je pra- šal. »J ... rue de Constantinople.« »A!... Torej stanovanje še ni oddano?« »Ne... Jaz sem ga obdržala.« »Obdržala?« »Da. Mislila sem, da se vrneš.« Ponosno veselje mu je napenja¬ lo prša. Torej, ta-le ga ljubi, z resnič¬ no, stanovitno, globoko ljubeznijo. 339 22 * Zamrmral je: »Kako te imam rad, rad!« — Potem je prašal: »In tvoj mož, kako mu je? Dobro?« »Da, prav dobro. Sedaj je bil mesec dni tukaj; predvčerajšnjim je odšel.« Du Roy ni mogel zadržati sme¬ ha: »Ravno prav!« Odgovorila je naivno: »Da, rav¬ no prav. Ampak, kadar je tukaj, na¬ ju tudi ne moti. Ali ne veš?« »To je res. Sploh je pa kaj lju¬ bezniv možak.« »In ti,« je dejala, »kako se poču¬ tiš v svojem novem stanu?« »Tako, tako. Moja žena mi je družica, zaveznica.« »Nič več?« »Nič več ... Kar se srca tiče ...« »Razumem; lepa je pa ven¬ darle.« »Že, a vznemirja me ne.« Približal se je Klotildi in je za¬ mrmral: »Kdaj se bova zopet vi¬ dela?« »J ... jutri... ako hočeš ...« »Dobre. Jutri ob dveh?« »Ob dveh.« Vstal je, da bi odšel, potem je zajecljal, malo v zadregi: »Veš, sedaj bom vzel jaz sam stanovanje na rue de Constantino- ple. Tako mora biti. Ta bi bila lepa, da bi ga ti plačevala!« 340 Obožuje se je sklonila in mu po¬ ljubila roke, mrmraje: »Naredi, kakor ti je drago. Jaz sem zadovoljna, da sem ga obdržala tako dolgo, da se lahko zopet v njem shajava.« In Du Roy je odšel z zadovolj¬ nim srcem. Ko je šel mimo fotografske iz¬ ložbe, je zagledal sliko visoke ženske z velikimi očmi, ob kateri se je spom¬ nil gospe Walterjeve: »Naj bo kakor hoče,« si je dejal, »ni še tako napač¬ na. Kako le to, da je nisem vzel ni¬ koli na piko. Radoveden sem, kakšna bo v četrtek z menoj.« Mencal si je roke in je korakal s tajnim veseljem; vesel je bil svojega vsestranskega uspeha, bilo je sebič¬ no veselje spretnega moža, ki mu gre vse od rok, navihano veselje la- skane ničemurnosti in zadovoljene čutnosti, kakršno nam daje ženska naklonjenost. V četrtek je rekel Madeleni: »Ti ne greš k temu Rivalovemu borje- nju?« »Nak. To me nič posebno ne mi¬ ka; jaz pojdem v zbornico.« In šel je po gospo Walterjevo v odprtem landavcu, zakaj vreme je bilo čudovito lepo. Presenetilo ga je, ko jo je zagle¬ dal, tako se mu je zdela lepa in mla¬ da. Bila je v svetli obleki, nekoliko 341 izrezani oprsnik je naznačeval pod žolt/mi čipkami napetost njenih buj¬ nih prs. Nikdar se mu ni zdela tako sve¬ ža. Bila je res zapeljiva. Resna in do¬ stojna kakor po navadi, je kazala v vsem svojem vedenju mirno mamo, mimo katere gredo galantni pogledi moških, ne da bi se ustavili na nji. Govorila je sploh zmerno o navad¬ nih, znanih stvareh, zakaj njene mi¬ sli so bile pametne, metodične, lepo urejene, brez vsakoršne prenape¬ tosti. Njena hčerka Suzana, v rožnati obleki, je bila kakor prenovljena Watteanjeva slika; in njena starejša sestra je bila podobna vzgojiteljici, najeti za družbo tej ljubki drobni deklici. Pred Rivalovimi vrati je stala cela vrsta voz. Du Roy je ponudil go¬ spe Walterjevi roko, in vstopili so. To borjenje je bilo prirejeno v prilog sirotam šestega pariškega okraja, pod pokroviteljstvom vseh žena tistih senatorjev in poslancev, ki so bili v zvezi z »Vie frangaise«. Gospa Walterjeva je bila oblju¬ bila, da pride s svojima hčerkama, odklonila pa je pokroviteljstvo, ker je podpirala s svojim imenom samo cerkvene dobrodelne prireditve, ne, ker je bila bogvekako pobožna, nego ker je mislila, da ji nalaga njen zakon z Židom gotove verske dolžnosti; in 342 veselica, ki jo je napravil žurnalist, je imela nekam repubikansko lice, kar bi se utegnilo smatrati za antikle- rikalno. Že tri tedne so čitali po listih vseh smeri: »Naš odlični tovariš Jaques Ri¬ val namerja vprizoriti — gotovo du¬ hovita in plemenita misel — v prilog sirotam šestega pariškega okraja ve¬ liko borjenje v svoji lični borilnici, ki jo ima poleg svojega stanovanja. Vabila so podpisale gospe La- loigne, Remontel, Rissolin, žene se¬ natorjev, in gospe Laroche-Mathieu, Percerol, Firmin, žene znanih po¬ slancev. Med odmori se bodo zbirali radovoljni prispevki, in vsota se iz¬ roči nemudoma meru šestega okraja, ali njegovemu zastopniku « Bila je velikanska reklama, ki jo je bil započel spretni žurnalist za se. Jaques Rival je sprejemal, goste pri vhodu v svoje stanovanje, kjer je bil pripravljen bufet; stroški zanj so se imeli pokriti iz dohodkov. Potem je pokazal vsakemu z lju¬ beznivo kretnjo proti malim stop¬ nicam, ki so držale v klet, kjer je imel svojo borilnico in svoje strelišče. »Dol, milostne, dol,« je govoril. »Bo- renje bo pod zemljo.« Ženi svojega šefa je pohitel na¬ sproti; potem je stisnil Du Royu ro¬ ko: »Dober dan, lepi striček.« 343 Ta se je začudil: »Kdo vam je pa povedal, da . . .« Rival mu je segel v besedo: »Gospa Walterjeva tukaj-le, ki se ji zdi ta priimek zelo ljubek.« Gospa Walterjeva je zardela: »Res, priznam, če bi vas bila prej po¬ znala, bi bila storila kakor Laurina, tudi jaz bi vam bila rekla lepi stri¬ ček. Zelo vam pristoji.« Du Roy se je nasmejal: »No, prosim, gospa, kar dajte!« Povesila je oči: »Ne, premalo znani smo še.« Zamrmral je: »Ali smem upati, da postanemo bolj?« »Dobro, bomo že videli,« je de¬ jala. Izginil je v vhodu proti ozkim stopnicam, kjer je gorela plinova svetilka; in v naglem prehodu iz dnevne svetlobe v to rumeno luč je bilo nekaj žalostnega. Podzemeljski duh je plaval po teh polžastih stopni¬ cah, zadah po sparjeni vlagi, po ples¬ nivih stenah, ki so bile za to priliko obrisane, pa tudi vonj po dišeči smo¬ li, ki je spominjal na kadilo v cerkvi, in ženske dišave, vervena, iris, vijo¬ lice. Iz te luknje je prihajal hrup gla¬ sov, šum človeške gneče. Vso klet so razsvetljevale gir- lande plinovih luči in lampijonov, opletenih z zelenjem, ki je zastiralo s 344 solitrom pomazane kamenite stene. Samo veje si videl; strop je bil okrašen v praprotjo, tla z listjem in cvetjem posuta. To je ugajalo, se je zdelo nare¬ jeno z okusno domišljijo. V mali kleti na drugem koncu je bil postavljen oder za borilce, med dvema vrstama stolov za sodnike. In na klopeh, razvrščenih po celi kleti v dveh vrstah, po deset na levi, po deset na desni, je bilo prostora za dvesto oseb. Povabili so jih bili štiristo. Pred odrom so se že kazali gle¬ dalcem mladi ljudje v borilskih oble¬ kah, suhi, z dolgimi udi, krepko vzra- ščeni,z navzgor navihanimi brki.Gle- dalci so si pravili njih imena, kazali mojstre in ljubitelje, vse znamenite borce. Okoli njih so se pogovarjali gospoda v dolgih suknjah, mladi in stari, ki so bili videti, kakor da so si nekako v rodu s preoblečenimi bo- • rilci. Tudi oni so se stavili ljudem pred oči, hoteli so, da bi jih spoznali, imenovali; to so bili vitezi-sabljači v civilu, izvedenci v rabi orožja. Do malega po vseh klopeh so sedele ženske; šum njihovih oblek in mrmranje njihovih glasov sta delala velik hrup. Pahljale so se ka¬ kor v gledališču, zakaj že je bilo za¬ dušno vroče v tej zeleni votlini. Se¬ daj pa sedaj je zaklical kak šaljivec: 345 »Mandljevega mleka? Limonade? Piva?« Gospa Walterjeva je prišla s svojima hčerkama do njih prostorov, prihranjenih jim v prvi vrsti. Du Roy jih je bil pospremil in hoteč oditi je zamrmral: »Sedaj se moram ločiti od vas, moški ne smejo sedeti na klopeh.« A gospa Walterjeva je obotav¬ ljaje se odgovorila: »Jaz bi pa le rada, da bi ostali tukaj. Imenovali mi boste borilce. Poglejte, če stojite tukaj-le kraj klo¬ pi, ne boste nikomur na poti.« Gledala ga je s svojimi velikimi, milimi očmi in ga je pregovarjala: »Dajte, ostanite pri nas ... go¬ spod ... gospod lepi striček! Potre¬ bujemo vas.« Odgovoril je: »Ubogal vas bom ... z veseljem, gospa.« Od vseh strani so se razlegali vzkliki: »Čudna reč, ta klet, zelo • čudna!« Georges jo je dobro poznal, to obokano borilnico! Spomnil se je do¬ poldneva, ki ga je prebil tukaj dan pred svojim dvobojem, čisto sam pred svetlo tarčo ki je strmela vanj daleč iz druge kleti kakor veliko, grozeče oko. Od stopnic je zadonel glas Ja- quesa Rivala: 346 »Cenjene dame, predstava se prične.« Šest gospodov v tesnih oblekah, da bi jim prišla prša bolj do veljave, je stopilo na oder; posedli so po sto- leh, določenih za razsodišče. Njih imena so šla od ust do ust; general de Raynaldi, predsednik, majhen možic z velikimi brki; slikar Josephin Roudet, velik človek, ple- šec, z dolgo brado; Mattheo de lijar, Simon Ramoncel. Pierre de Carvin, trije mladi, elegantni gospodje, in Gaspard Merleron, borilec-učitelj. Dva lepaka so obesili; na des¬ nem je stalo; Gospod Creveceur, na levem: Gospod Rumeau. To sta bila dva mojstra, dva do¬ bra mojstra druge vrste. Prišla sta, oba sloka, vojaški postavi z nekoliko oglatimi kretnjami. Pozdravila sta po borilsko gibaje se kot dva auto- mata in se začela naskakovati; v svoji platneni obleki z belim usnjem sta bila podobna dvema pojacoma, ki se bijeta, da bi se jima ljudje sme¬ jali. Sedaj pa sedaj si slišal besedo: »Zadet«. In šestorica sodnikov je sklanjala glave s strokovnjaškim po¬ gledom. Občinstvo ni videlo druge¬ ga nego dve živi marijoneti, ki sta se pregibali in iztezali roke; razu¬ melo ni nič, a bilo je zadovoljno. Ti¬ sta dva možakarja sta se jim zdela 347 vendarle kaj malo gracijozna in ne¬ kam smešna. Nehote so ti hodili na misel leseni borilci, ki jih prodajajo o novem letu na bulvarjih. Za prvima dvema sta nastopila gospoda Planton in Carapin, eden civilen, drugi vojaški mojster. Go¬ spod Planton je bil čisto majhen, in gospod Carapin zelo debel. Dejal bi, da mora ta balon na prvi sunek s fle- retom počiti, kakor napihnjen slonov meh. Smejali so se mu. Gospod Planton je skakal kakor opica. Go¬ spod Carapin je gibal samo z roko, ostalo telo mu je bilo vsled debelosti nepremakljivo, in vsakih pet minut ie delal izpade tako po medvedje in s takim naporom, kakor da so to naj- odločilnejši trenutki v njegovem živ¬ ljenju, in je treba napeti vso energi¬ jo. Potem je imel vselej dokaj muke, da se je zopet vzravnal. Izvedenci so izjavili, da je zelo krepak in zelo oprezen borilec. In občinstvo, ki jim je zaupalo, ga je te¬ mu primerno cenilo. Nato sta prišla gospoda Porion in Lapalme, eden mojster, eden amater; huda borba je bila, ljuto sta se zaganjala drug v drugega, da so morali sodniki s svojimi stoli vred bežati, podila sta se po estradi od te¬ ga do onega konca pa zopet nazaj; s silnimi, komičnimi skoki je ta prodi¬ ral in se oni umikal. Nazaj sta na- 348 kratko skakljala, kar je spravljalo dame v smeh, naprej sta se zaletava¬ la z velikim zagonom, kar je bilo vkljub vsemu nekoliko razburljivo. To borbo - dirko je označil neznan pavliha, ki je zavpil: »Tak nikarta se no ne razčesnita!« Gledalci, razža¬ ljeni vsled te neslanosti, so psikali: »Pst!« Sodba izvedencev se je raz¬ našala med ljudmi. Borilca sta po- nista držala pravih meja. kazala mnogo čilosti, a tu pa tam se Prvi del se je zaključil z jako le¬ pim nastopom Jaquesa Rivala proti slovitemu belgijskemu profesorju Lebegneu. Rival je bil ženskam močno všeč. Bil je res lep fant, čedne posta¬ ve, vitek in gibčen, gracijoznejši od vseh, ki so nastopili pred njim. V na¬ činu njegove parade in njegovega naskoka je bila nekaka neprisiljena eleganca, ki je ugajala in se je ugod¬ no razlikovala od energičnega, a pre¬ cej navadnega načina njegovega na¬ sprotnika. Boj se je odločil zanj, ploskali so mu. A že nekaj minut je vznemirja! gledalce čuden ropot iznad stropa. Bilo je močno cepetanje, pomešano i bučnim smehom. Dvesto povabljen¬ cev, ki niso dobili prostora v kleti, se je brez dvoma zabavalo po svoje. Na malih polžastih stopnicah se je gnet- 349 lo okoli petdeset ljudi. Spodaj je bilo strahovito vroče. Kričali so: »Zraka! — Pijače!« — Isti burkež kakor prej je vreščal s predirljivim glasom, ki je preglušil mrmranje pogovorov: »Izvolite mandljevega mleka? Limonade! Piva!« Rival, še vedno v svoji borilski obleki, je kar gorel v obraz. — »Ta¬ koj dam prinesti hladil,« je dejal. — Pohitel je proti stopnicam. A prehod do pritličja je bil popolnoma zagoz¬ den. Prav tako lahko bi bil strop pre¬ drl, kakor se prerinil skozi gnečo, ki je stala kakor zid na stopnicah. Rival je zakričal: »Dajte slado¬ leda za dame!« Petdeset glasov je ponovilo: »Sladoleda!« — Naposled se je pri¬ kazal pladenj. Ali na njem so bile sa¬ mo prazne čaše, zakaj hladila so bila medpotoma izginila. Krepak glas je zarjul: »Saj se dušimo tukaj, končajte, pa pojdi¬ mo!« Nekdo drugi je zagnal krik: »Začnite zbirati!« — In vse občin¬ stvo je ponavljalo brez sape, pa ven¬ dar veselo: »Zbirajte!... Zbiraj¬ te... Zbirajte...« Tedaj je začelo šest dam krožiti med klopmi in slišati je bilo žvenke- tanje srebra, padajočega v nabiral¬ nike. 350 Du Roy je pravil gospe Walter- jevi imena slavnih mož. Bili so ljud¬ je iz boljše družbe, žurnalisti, pa od velikih listov, od starih listov, ki so gledali »Vie frangaise« z viška, z neko rezervo, ki je izhajala iz njih izkušenj. Videli so že toliko teh poli¬ tično - finančnih časopisov, ki so propadli, ker so bili porojeni iz dvomljivih kombinacij in so se zru¬ šili s padcem ministrstva. Tudi sli¬ karjev in kiparjev je bilo zraven, ki so sploh ljubitelji športa; kazali so tudi enega pesnika - akademika, dva glasbenika in mnogo tujih plemeni¬ tašev, katerih imenom je pristavljal Du Roy zlog Pust., (kar je pomenilo »Pustolovec«) po angleški navadi, je razlagal, zakaj Angleži tiskajo na svoje vizitke Esq. Nekdo mu je zaklical: »Dober dan, prijatelj!« Bil je grof de Vaudrec. Duroy se je opravičil pri damah ter je šel k njemu, da mu je segel v roko. Ko se je vrnil, je dejal: »Krasen človek, Vaudrec. Pri njem čuti člo¬ vek raso.« Gospa Walterjeva ni odgovorila ničesar. Bila je nekoliko utrujena, njena prša, ki so se ob vsakem dihu krepko dvigala, so vlekla Du Royu oči nase. Včasih je srečal njeno oko, zbegan, obotavljajoč se pogled, ki se je pomudil na njem, pa takoj zbežal. 351 In dejal si je: »Lej... lej... lej... Ali mi je tudi ta priletela.« Nabiralke so šle mimo. Njih pu¬ ščice so bile polne srebra in zlata. Nov lepak so obesili na oder: »Veli¬ kansko presenečenje!« Člani razso¬ dišča so šli zopet na svoja mesta. Vse je čakalo, kaj bo. Dve ženski sta se prikazali, s fleretom v roki, v borilski opravi, v temnem trikotu, z zelo kratkimi kri¬ li, ki so padala samo do polovice ste¬ gen, s tako nadebelo oblazinjenimi naprsniki, da sta morali držati glavo pokoncu. Bili sta lepi in mladi. Na¬ smehoma sta pozdravili občinstvo. Dolgo so jima ploskali. In stopili sta v pozituro med ga¬ lantnim vzklikanjem in šaljivim še¬ petanjem gledalcev. Ljubezniv nasmeh je igral sod¬ nikom na ustnicah, in vsak udarec so odobravali s polglasnim »bravo«. Občinstvu je ta nastop zelo uga¬ jal, kar je tudi pokazalo borilkama, ki sta razvnemali moškim srca in bu¬ dili ženskam tisti Parižanom priro¬ jeni okus za nekoliko razposajene ljubeznivosti, za pobalinsko elegan¬ co, za ponarejeno lepoto in ponare¬ jeno gracijo, za kabaretne pevke in operetne kuplete. Vselej, kadar je katera borilka naskočila, je šlo radostno trepetanje po gledalcih. Ena je imela hrbet pro- 352 ti dvorani obrnjen, dobro plečat hr¬ bet, da so se odpirala vsem usta in se jim širile oči; in največjega zani¬ manja ni obračala nase spretnost njene roke. Viharno so jima ploskali. Nato je sledil boj na sablje, a živ krst se ni zmenil zanj, zakaj vsa po¬ zornost se je strnila v radovednost, kaj neki se godi zgoraj. Nekaj minut je bilo slišati silen ropot, kakor bi premikali pohištvo, ga vlačili po par¬ ketu, kot ob selitvi. Potem hipoma pa so zazveneli skozi strop glasovi klavirja; in čul se je ritmičen topot nog, ki se gibljejo v taktu. Najprej se je vzdignil hrupen smeh med občinstvom v borilnici, in ko je zamikalo ženske na ples, se ni¬ so brigale več za to, kar se je vršilo na odru, in so začele prav naglas govoriti. Dobro se jim je zdelo, da so se spomnili tisti, ki so se bili zakasnili, na ples. Prav gotovo se ne dolgoča¬ sijo. In vsi bi bili radi zgoraj. A dva nova borilca sta se bila pozdravila in sta se postavila s tako resnostjo, da so sledili vsi pogledi njiju gibom. Delala sta izpade pa se zopet vzravnavala s prožno gracijo, s pre¬ udarjeno močjo, tako varno in krep¬ ko, s tako treznimi kretnjami in pra¬ vilnimi pregibi, s tako umerjenimi 353 23 mahi, da je bila nerazsodna množica vsa presenečena in očarana. Njiju mirna okretnost, njiju pre¬ mišljena gibčnost, urni premiki, ta¬ ko pretehtani, da so se zdeli počasni, so vlekli nase oči s samo silno popol¬ nostjo. Občinstvo je imelo občutek, da gleda pred seboj nekaj lepega in redkega, da mu kažeta dva velika umetnika v svoji stroki nekaj naj¬ boljšega, kar je sploh mogoče vide¬ ti, da razvijata pred njim dva moj¬ stra vso svojo izurjenost in zvijačo, vse preračunano znanje in vso teles¬ no ročnost. Nihče ni več črhnil besede, tako so ju gledali. Potem pa, ko sta si segla po zadnjem sunku v roko, je iz¬ bruhnil hrup in vrišč, cepetanje in rjovenje. Ves svet je poznal njiju imena: bila sta Sergent in Ravig- nac. Razdraženi duhovi so iskali prepira. Moški so se ozirali po sose¬ dih, kakor da bi se radi pričkali. Ra¬ di samega nasmeha bi se bili začeli izzivati. Ljudje, ki niso imeli nikoli flereta v roki, so kazali s palicami udarce in parade. A polagoma so začeli odhajati po ozkih stopnicah. Nazadnje so ho¬ teli vendar-le priti do pijače. To je bilo ogorčenje, ko se je razvedelo, da so plesalci bufet že oplenili, po¬ tem pa odšli godrnjaje, da je nesrarn- 354 no, zvabiti semkaj dvesto ljudi, in jim ničesar ne pokazati. Ostalo ni niti koščka slaščice, niti kaplje šampanjca, sirupa ali pi¬ va, nič bonbonov, nič sadja, na sve¬ tu nič ne. Vse so bili izpraznili, po¬ grabili do cepera. Vse podrobnosti so hoteli izve¬ deti od slug, ki so delali kisle obra¬ ze, da bi zadušili smeh, ki jih je na skrivnem lomil. »Dame so bile nasilnejše od mo¬ ških,« so razkladali, »basale so se z jedjo in pijačo — če si le niso pokva¬ rile želodcev...« Rekel bi, da poslu¬ šaš pripovedovanje prebivalcev oplenjenega in opustošenega mesta o vojnem času. Kar lepo oditi je bilo treba. Go¬ spodje so žalili vsak svojih dvajset frankov, ki so jih bili darovali za dobrodelni namen; ogorčevali so se nad onimi, ki so bili ostali zgoraj in se izmuznili brez vsakega plačila. Dame - pokroviteljice so bile nabrale preko tritisoč frankov. Po odbitku vseh stroškov je ostalo siro¬ tam šestega okraja dvestodvajset frankov. Duroy je peljal Walterjevo obi- telj k svojemu landavcu. Ko so se vračali domov in je sedel ravnatelji¬ ci nasproti, je ujel še enkrat njeno milo, begajoče oko, ki se mu je zde¬ lo malo vznemirjeno. Pomislil je: 355 23 * »Bogme, stavim, da zagrabi!« In na¬ smehnil se je, ker je spoznal, da ima res srečo pri ženskah, zakaj gospa de Marelle ga je po vsej priliki blaz¬ no ljubila, odkar sta obnovila svoje ljubimkanje. Židane volje je prišel domov. Madelena ga je pričakovala v salonu. »Novic imam,« je dejala. »Ma¬ roška afera je vedno bolj zamotana. V par mesecih bi utegnila poslati Francija tja dol ekspedicijo. Na vsak način pa se je treba tega oprijeti, da vržemo ministrstvo, in Laroche iz¬ rabi priliko, da prevzame vnanje za¬ deve.« Du Roy, da bi ženo podražil, se je delal, kakor da ničesar ne verja¬ me. Taki tepci pač ne bodo, da bi po¬ novili neumnost, ki so jo bili napra¬ vili v Tuniziji. Toda ona je nestrpno skomiz- nila z rameni: »Če ti pravim, da bodo! Če ti pravim, da bodo! Ali res ne uvidiš, da je to zanje važno denarno praša- nje? Dandanes, dragi moj, se v poli¬ tičnih zapletkih ne pravi več: »Po¬ vej mi žensko,« temveč: »Povej mi kupčijo!« Zmrmral je: »Pa!« — prezirlji¬ vo, da bi jo razjezil. Res je vzrasla: »A, beži, ti si prav tako naiven, kot Forestier.« 356 Hotela ga je užaliti in je_ priča¬ kovala, da vzkipi. On pa se je na¬ smehnil in je odgovoril: »Kaj Fore- stier, ta goljufani mož!« To ji je seglo v živo, in zamr¬ mrala je: »Veš kaj, Georges!« On se je zlobno namrdnil in je povzel: »No da, kaj? Ali mi nisi pri¬ znala, oni večer, da si Forestierja go¬ ljufala?« In pristavil je: »Ta revček!« — v najpomilovalnejšem tonu. Madelena mu je pokazala hrbet, zdelo se ji je za malo, da bi mu od¬ govorila; potem, ko sta minuto mol¬ čala, je povzela: »V torek bomo ime¬ li goste: gospa Laroche - Mathieu pride na dine z vikonteso de Perce- mur. Ali ne bi povabil ti Rivala in Norberta de Varenne? Jaz pojdem jutri k gospe Walterjevi in gospe de Marelle. Nemara pride tudi gospa Rissolin.« Zadnje čase je sklepala razne zveze, posluževla se je političnega vpliva svojega moža, da je — hočeš nočeš — privabila k sebi žene sena¬ torjev in poslancev, ki so potrebo¬ vali opore pri »Vie frangaise«. Du Roy je odgovoril: »Prav. Jaz prevzamem Rivala in Norberta.« Bil je zadovoljen in si je mel roke, zakaj našel je dobre klešče, da bo ščipal svojo ženo in dajal duška svoji pritajeni jezi, svoji ne- 357 jasni in pekoči ljubosumnosti, ki se mu je zaplodila v srcu izza onega izleta v boulognski gozd. Poslej ne bo več omenil Forestierja, ne da bi pripomnil, da je bil goljufan. Dobro je čutil, da mora to Madelčno napo¬ sled razkačiti. In tisti večer je našel pač desetkrat priliko, da je izprego- voril z ironično dobrodušnostjo ime »tega goljufanega Forestierja«. Sedaj ni rajnika več mrzel; ma¬ ščeval ga je. Njegova žena se je delala, ka¬ kor da ne sliši in se je ravnodušno smejala. Drugi dan, ko je kanila iti vabit gospo Walterjevo, jo je hotel prehi¬ teti, da bi našel ravnateljico samo in videl, ali se je res zanj ogrela. To se mu je zdelo zabavno in mu je la¬ skalo. Potem pa ... čemu ne? ... če bi bilo mogoče ... Takoj ob dveh se je oglasil na bulvarju JVlalesherbes. Povedli so ga v salon. Čakal je. Gospa Walterjeva je prišla in mu prožila z veselim zanosom roko. »Kakšen dober veter vas je pri¬ nesel?« »Ne veter, marveč želja, da bi vas videl. Neznana sila me žene k vam, sam ne vem, zakaj, kajti po¬ vedati vam nimam ničesar. Prišel sem, evo me! Ali mi oprostite ta rani obisk in mojo odkritosrčnost?« 358 To je govoril v galantnem in ob¬ jestnem tonu, s smehljajem na ust¬ nicah in z resnobo v glasu. Bila je presenečena, nekoliko je zardela in je zajecljala: »Ampak .. res ... ne razumem ... čudno se mi zdi...« v Pristavil je: »Izpovedal sem se vam z veselim obrazom, da vas ne bi prestrašil.« Sedla sta drug poleg drugega. Ona je prijela stvar od šaljive plati. »Torej izpoved... resna?« »Resna! Lejte, že davno bi vam bil rad to povedal, zelo davno. Toda nisem si predrznih Pravijo, da ste tako strogi, tako trdi...« Ona se je bila zopet zbrala in je odgovorila: »In zakaj ste si izbrali današnji dan za to?« »Sam ne vem.« — Potem pa s podmolklim glasom: »Ali pa m*ari zato, ker mislim od sinoči samo še na vas.« Prebledela je in je jecljala: »Ah, pustimo otročarije in govorimo o čem drugem.« A on se je bil spustil tako nena¬ doma k njenim kolerjom, da se je ustrašila. Hotela je vstati; a šiloma }D je tiščal na stol z obema rokama, ki jih ji je bil ovil okrog pasu in je ponavljal s strastnim glasom: 359 »Da, res je, ljubim vas, blazno vas ljubim, že dolgo. Kaj hočete, zblaznel sem! Ljubim vas! ... O, če bi vedeli, kako vas ljubim!« Dušila se je, težko je sopla, izkušala je go¬ voriti, a besede ni mogla spraviti z jezika. Prijela ga je za lase in ga od- pehnila z obema rokama, da bi se ubranila približanju njegovih ust, ki je čutila, da silijo proti njenim. In naglo je obračala glavo od desne na levo in od leve na desno, z zaprtimi očmi, da ga ne bi več videla. Otipaval jo je skozi obleko, in omagovala je pod tem surovim, na¬ silnim ljubkovanjem. On se je na- gloma dvignil, hoteč jo objeti, a za hip prosta, se je vrgla nazaj, se mu izvila, ter bežala od naslanjača do naslanjača. To preganjanje se mu je zazdelo smešno, spustil se je na stol, in obraz v dlaneh, je hlinil krčevito ihtenje. Potem je planil kvišku, vzkliknil: »Zbogom, zbogom!« — in je zbežal. V veži je vzel mirno svojo pa¬ lico, stopil na cesto in je dejal sam sebi: »Prokleto, rekel bi, da pojde!« Šel je na brzojavni urad, kjer je po¬ slal Klotildi »urno pošto«, naj pride jutri na sestanek. Ko je prišel ob navadni uri do¬ mov, je rekel svoji ženi: »No, ali imaš svoje goste za dine?« 360 Odgovorila je: »Vse; samo go¬ spa Walterjeva ne ve za trdno, ali bo prosta. Obotavlja se. Govorila mi je, kaj vem, o obveznosti, v vesti. Sploh se mi je zdela smešnočudna. Pa kaj, upam, da pride vkljub temu.« Skomiznil je s pleči: »E, seveda pride, bogme da!« Vendar ni bil docela uverjen in bil je nepokojen do določenega dne. Tisto jutro pa je dobila Made- dena kratko pismo od ravnateljice: »Z veliko težavo sem se oprostila in pridem k vam. Moj mož pa ne utegne z menoj.« Du Roy je mislil: »Presneto prav sem ukrenil, da nisem šel več k nji. Pomirila se je. Sedaj pa pozor!« Vendar je pričakoval malo vzne¬ mirjen njenega prihoda. Prišla je, zelo mirna, nekam hladna, nekam visoka. On se je držal zelo ponižno in molčečno. Gospo Laroche - Mathieu in go¬ spo Rissolin sta spremljala soproga. Vikontesa de Percemur je govorila o odličnem svetu. Gospa de Marelle je bila mična v svoji čudno fantastični obleki; imela je rumen in črn špa- njolski kostum, ki je dobro oblikoval njen lepi stas, prša in zalite roke, in je dajal njeni drobni tičji glavi krepak izraz. Du Roy je bil posadil na svojo desnico gospo Walterjevo, in je go- 361 voril ves čas med dinejem samo resne stvari s pretiranim spoštova¬ njem. Kedaj pa kedaj je pogledal Klotildo. »Res je lepša in bolj sveža,« si je mislil. Nato so se mu vrnile oči k njegovi ženi, ki se mu tudi ni zdela napačna, čeprav ga je grizla proti nji trdovratna in zlobna jeza. A Walterjeva gospa ga je vzne¬ mirjala, ker jo je bilo težavno prido¬ biti, in ker je bila zanj nekaj novega, kar vzbuja moškim vedno pože- ljenje. Zgodaj je hotela iti domov. — »Jaz vas spremim,« je rekel on. Odklonila je. On pa je silil: »Za¬ kaj molčite? To me zelo žali. Ali mo¬ ram res misliti, da mi niste odpustili? Saj vidite, kako sem miren.« Odgovorila mu je: »Od svojih gostov ne smete kar tako stran.« Nasmehnil se je: »Pa, niti dvaj¬ set minut se ne zamudim. Še zapazili ne bodo. Če mi ne dovolite, me boste res kruto razžalili.« Zamrmrala je: »No da, torej vzprejmem.« A toliko da sta bila v kočiji, jo je prijel za roko in ji jo je strastno poljubljal: »Ljubim vas, ljubim vas. Kaj zato, naj vam povem. Ne do¬ taknem se vas, samo to vam hočem dopovedati, da vas ljubim.« Zajecljala je: »O... po vsem, kar ste mi obljubili... ni prav .. • ni prav.« 362 Naredil se je, kakor bi se močno upiral, potem je povzel s pridušenim glasom: »Poglejte, kako se prema¬ gujem ... In vendar ... Ampak dajte, samo to naj vam povem ... Ljubim vas ..., to bi vam hotel ponavljati dan na dan ..., da, dovolite mi, da grem k vam in vam pokleknem za pet minut pred noge, vam zrem v ljubljeno obličje in vam ponovim ti dve besedi.« Prepustila mu je svojo roko in mu ihte odgovorila: »Ne, ne morem, nočem. Pomislite vendar, kaj po¬ reko, sluge, moje hčerke. Ne, ne, to je nemogoče.« Poprijel je besedo: »Jaz ne mo¬ rem več strpeti, da vas ne bi videl. Bodisi pri vas ali kje drugje, videti vas moram, pa če samo za eno mi¬ nuto vsak dan, da vas primem za ro¬ ko, da vdihavam nekaj hipov zrak, ki paha od vaših kril, da pogledam linijo vašega telesa, in vaše lepe oči, ki od njih blaznim.« Drhte je poslušala to banalno zaljubljeno sviranje in je jecljala: »Ne ... ne ... ni mogoče. Molčite!« Sedaj ji je šepetal čisto potihem na uho; uvidel je, da jo je treba po¬ lagoma zateti, to-le neizprijeno žen¬ sko, da jo mora pripraviti do tega, da mu dovoli sestanek, najprej, kjer želi ona, pozneje, kjer bo sam hotel. 363 »Poslušajte . . . Mora biti . . . moram vas videti . . . čakal vas bom pred vašimi vrati . . . Kakor be¬ rač ... In če ne pridete vi, stopim jaz k vam ... a videl vas bom . . . videl vas bom . . . jutri.« Ona je venomer ponavljala: »Ne, ne, ne smete priti. Ne vzprej- mem vas. Pomislite na moje hčerke.« »Potem mi pa povejte, kje bi se sešla ... na ulici . . . kjerkoli . . . kadar je vam prav . . . Samo da vas bom videl . . . vas pozdravil . . . Edino »ljubim vas,« vam porečem pa pojdem.« Omahovala je, vsa omamljena. In ko je zapeljal kočijaž pred njeno hišo, je naglo zašepetala: »Naj bo, jutri ob pol štirih pojdem v Svete Trojice cerkev.« Potem je izstopila in je zakli¬ cala kočijažu: »Peljite gospoda Du Roya do¬ mov.« Ko se je vrnil, ga je prašala že¬ na: »Kje si pa bil?« Odgovoril je podmolklo: »Na pošti sem moral oddati nujno de¬ pešo.« Gospa de Marelle je stopila k njemu: »Spremite me, lepi striček, saj veste, da sem prišla tako daleč na dine samo pod tem pogojem?« 364 Potem se je obrnila proti Made- leni: »Menda ne boš ljubosumna?« Gospa Du Roy je odgovorila počasi: »Nak, ne prehudo.« Gosti so se razhajali. Gospa La- roche-Mathieu je bila podobna skromni dekli iz province. Bila je no¬ tarjeva hči, in Laroche je bil, ko se je ženil, še ponižen advokat. Gospa Rissolin, stara in precej kočljiva, je delala vtisek bivše babice, ki se je izobrazila po izposojevalnih knjiž¬ nicah. Vikontesa de Percemur je gle¬ dala na obe z viška, nje »bela tači¬ ca« se je dotikala z nevoljo teh pri- prostih rok. Klotilda, vsa v čipkah, je rekla Madeleni med vrati na stopnišče: »Izboren je bil tvoj dine. Še malo časa, pa boš imela prvi politični sa¬ lon v Parizu.« Komaj je bila z Georgesom sa¬ ma, ga je ovila z rokami: »O, pre¬ ljubi moj lepi striček, vsak dan te imam rajša.« Voz se je zibal kakor ladja. »V najini sobi je pripravnejše,« je dejala. Odgovoril je: »O, res!« — A mislil je na gospo Walterjevo. 365 IV. Svete Trojice trg je bil pod pe¬ kočim julijskim solncem malone prazen. Zadušna vročina je ležala nad Parizom, kakor da je pade! na mesto težki, razpaljeni zrak iz višin, gost, vroč zrak, da je od njega v pr¬ sih skelelo. Slapički pred cerkvijo so nalah¬ no pošumevali. Bili so, kot da se jim noče teči, tudi utrujeni in medli, in voda v basenu, koder je plavalo listje in kosci papirja, je bila videti malo zelenkasta, gosta in kalna. Pes je bil preskočil kameniti obod in se je kopal v tej sumljivi vodi. Nekaj oseb, posedajočih po klopeh na okroglem vrtičku okrog vhoda, je zavidno opazovalo to žival. Du Roy je potegnil uro iz žepa. Bilo je šele tri. Prišel je trideset mi¬ nut prezgodaj. Smejal se je, ko je mislil na ta sestanek. »Cerkve so ji za vse prav,« si je dejal. »Tolažijo jo, ker se je omo¬ žila z Židom, nudijo ji nekako od¬ porno kretnjo v politčnem svetu, do¬ stojanstvenost v boljši družbi, in za¬ vetje v ljubezenskih razmerah. Na ta način ji služi vera za vsako rabo, kakor recimo dežnik-solnčnik. O lepem vremenu ti je palica, za solnce 366 solnčnik, za dež dežnik, in kadar ne greš od doma, ga pustiš v predsobi. In takih je na stotine; mar jim je go¬ spod bog, a vendar nočejo, da bi kdo nanj zabavljal, in kadar prilika nane¬ se, ga porabijo za srednika. Če bi jih pregovarjal, naj gredo s teboj v ho¬ tel, bi se zgražale nad tako nesram¬ nostjo, a čisto navadna stvar jim je, presti svojo ljubezen pred oltarjem.« Počasi je korakal ob basenu; potem je pogledal na cerkveno, uro, ki je šla pred njegovo dve minuti naprej. Kazala je pet minut čez tri. Menil je, da bo notri prijazneje; in vstopil je. Hlad je udaril vanj, kakor v kle¬ ti; vesel ga je vdihaval, stopil po ladji naokrog, da bi se bolje razpo¬ znal. Enakomerni koraki nekoga dru¬ gega, ki so se včasih ustavili, pa zo¬ pet oglasili, so odgovarjali iz ozadja obširne stavbe šumu njegovih sto¬ pinj, ki je glasno odmeval od visoke¬ ga stropa. Rad bi bil vedel, kdo je ta šetalec. Iskal ga je. Bil je rejen, ple¬ šast gospod, ki je hodil kvišku gle¬ daje, klobuk za hrbtom. Tu pa tam je klečala stara žen¬ ska in je molila, obraz v dlaneh. Čustvo samote, zapuščenosti, pokoja je objelo tukaj duha. Luč, ki je prehajala ublažena skozi šipe, je bila očem mila. 367 Vrnil se je do vrat in je iznova pogledal na uro. Bilo je šele četrt na štiri. Sedel je blizu vhoda v glavno ladjo in hudo mu je bilo, da ni smel prižgati cigarete. Od drugega konca cerkve, od glavnega oltarja so se razlegali ves čas zložni koraki reje¬ nega gospoda. Nekdo je vstopil. Du Roy se je burno okrenil. Bila je priprosta ženi¬ ca v volnenem krilu, ki je poklekni¬ la pri prvem stolu in je ostala mirna, s sklenjenimi rokami, oči uprte v nebo, vsa zatopljena v molitev. Du Roy jo je opazoval z zani¬ manjem in se je izpraševal, kakšna bridkost, katera bolečina ali kak brezup bi utegnil treti to ubogo sr¬ ce. Beda ji je bila zapisana na obra¬ zu. Nemara je imela povrhu še mo¬ ža, ki jo je pretepal, ali pa otroka na smrtni postelji. Mrmral je sam pri sebi: »Ubo¬ ge pare. Koliko je vendar trpljenja na svetu!« In srd je zaplal po njem proti neizprosni naravi. Potem je pomislil, da so ti siromaki vsaj uver- jeni, da se ukvarjajo z njimi tam zgo¬ raj, in da sta njihov dolg in njihovo imetje skrbno pretehtana in v nebe¬ ških bukvah natančno zapisana. — Tam zgoraj. — Kje pa? In Du Roy, ki ga je molk v cerkvi zazibal v široke sanje, je pre¬ sodil z eno mislijo vse stvarstvo in 368 je sklenil, šepetaje: »Kako je to vse skupaj neumno!« Zašumela je ženska obleka in zdrznil se je. Bila je ona. Vstal je in stopil živahno proti nji. Ni mu dala roke, zašepetala je: »Samo par trenotkov sem si utrgala. Takoj moram domov, poklekniva skupaj, da naju ne opazijo.« In stopila je po veliki ladji ter iskala pripravnega in varnega pro¬ stora; videti je bilo, da dobro pozna to hišo. Obraz ji je zakrival gost pajčolan in hodila je tiho, da ji je bilo komaj slišati korake. Ko je prišla blizu kora pri veli¬ kem oltarju, se je obrnila in je zaše¬ petala s tistim vedno skrivnostnim glasom, s katerim govorimo v cerk¬ vi: »Na strani bo bolje. Tukaj bi na¬ ju preveč videli.« Pred tabernakljem na velikem oltarju se je globoko poklonila in na¬ lahno upognila kolena, potem je za¬ vila na desno, šla malo proti vratom: tam se je odločila, stopila k klečalu in pokleknila. Georges je zasedel klečalo po¬ leg nje, in ko sta bila mirna, kakor bi molila, je začel: »Hvala, hvala vam. Obožujem vas. Vedno bi vam hotel praviti to; povedal bi vam, ka¬ ko sem vas začel ljubiti, kako sem bil očaran takoj prvič, ko sem vas videl... Ali mi dovolite, da vam po- 369 24 vera kedaj vse, kar mi je na srcu, da vam izrazim vse to?« Poslušala ga je, drže se globoko zamišljeno, kakor da ničesar ne čuje. Odgovorila mu je skozi prste: »Saj sem blazna, da vam dovolim tako ‘ govoriti, blazna, ker sem prišla, blazna, ker delam, kar delam, in ker vam dajem upanje, da bi se utegnila ta ... ta ... ta zaletelost nadaljevati, j Pozabite vse to, morate, in ne govo¬ rite mi nikdar več o tem.« Prenehala je. On je iskal odgo¬ vora, odločnih, strastnih besed, a ker ni mogel spojiti svoje govorice s kretnjami, je bil kakor onemogel. Jel je: »Ničesar ne pričakujem, ničesar ne upam. Ljubim vas. Stori¬ te, kar vam drago, jaz vam bom po¬ navljal to neprestano, tako krepko in tako goreče, da me boste naposled le razumeli. Prošiniti vas hočem s svojo ljubeznijo, vlivati vam jo ho¬ čem v dušo, v sleherno besedo, uro za uro, dan na dan, da vas nazadnje prepoji kakor tekočina ki teče po kapljah, da vas ublaži, omeči, in po¬ zneje prisili, da mi odgovorite: »Tu¬ di jaz, tudi jaz vas ljubim.« Čutil je, kako podrhteva njena rama ob njegovi in kako se ji stresa¬ jo prša; in zajecljala je, prav naglo: »Tudi jaz, tudi jaz vas ljubim.« 370 Izpreletelo ga je, kot da mu je padel težak udarec na glavo, in vzdihnil je: »O, moj bog! . . .« Nadaljevala je z ihtečim glasom: »Ali bi vam smela to povedati? Ču¬ tim, kako sem kriva in ničvredna... jaz .. . ki imam dvoje hčera ... a ne morem ... ne morem drugače . . . Ne bi bila verjela . . . nikdar si ne bi bila mislila . . . Prevzelo me je . . . prevzelo me je. Poslušajte . . . po¬ slušajte . . . Nikoli nisem ljubila . . . samo vas . . . prisežem vam. In lju¬ bim vas že celo leto, na skrivnem, na skrivnem v svojem srcu. O, trpe¬ la sem, ne veste, kako, borila se, ne morem več, ljubim vas . . .« Plakala je med prste, sklenjene pred obrazom, in vse telo ji je drge¬ talo, tako silno jo je to pretreslo. Georges je šepnil: »Dajte mi ro¬ ko, da se je dotaknem, da jo stis¬ nem . . .« Počasi je vzela roko od obraza. Videl je, da ji je lice čisto mokro; konec trepalnic ji je visela solza, pri¬ pravljena da se zdajci utrne. Prijel je to roko in jo je stiskal: »O, kako rad bi pil vaše solze.« S tihim, strtim glasom, ki je bil Podoben plaču, je dejala: »Nikarte n e storite ničesar slabega z me¬ noj .. . izgubila sem se.« Na smeh mu je bilo. Kaj naj bi ji prizadel na tem kraju? Položil je 371 24 * njeno roko na svoje srce in je pra- šal: »Ali čutite, kako bije?« — Za¬ kaj zaloga strastnih fraz mu je bila že pošla. A že nekaj minut so se približe¬ vali enakomerni koraki šetalčevi. Obhodil je vse oltarje in sedaj se je vračal, najmanj drugič, po stran¬ ski ladji na desni. Ko ga je gospa Walterjeva slišala čisto blizu stebra, ki jo je zaslanjal, je izvila svoje pr¬ ste Georgesu iz roke in si je zopet zakrila obraz. In oba sta klečala mirno, kakor da pošiljata skupaj vroče prošnje v nebo. Debeli gospod je šel mimo njiju, se ozrl malomarno po njiju ter se oddaljil na spodnji kraj cerkve, ves čas s klobukom na hrbtu. Du Roy pa, ki je hotel imeti se¬ stanek drugje, nego pri Sveti Trojici, je zašepetal: »Kje vas bom videl jutri?« Ni mu odgovorila. Bila je kakor brez življenja, spremenjena v kip genija molitve. On pa: »Ali hočete, da se snide¬ va jutri v parku Monceau?« Odkrila je svoj obraz in ga obr¬ nila proti njemu; mrtvaško bled ji je bil, strahovita bolečina se ji je za¬ črtala vanj, in spregovorila je s pre¬ trganim glasom: »Pustite me . . • pustite me sedaj . . . pojdite stran ... pojdite stran . . . samo za pet mi- 372 nut . . . preveč trpim poleg vas . . . moliti hočem ... ne morem . . . poj¬ dite . . . pustite me, molila bom . . . sama ... pet minut... ne morem .. . dajte, da prosim boga, naj mi odpu¬ sti ... naj me reši. .. pustite me . . . za pet minut . . .« Na njenem licu je videl toliko prepast, na njenem obrazu tako bol, da je vstal brez vsake besede, potem je nekoliko odlašal, ter prašal: »Am¬ pak takoj pridem nazaj?« Skimala je z glavo, kot bi hote¬ la reči: »Da, takoj.« In stopil je proti koru. Tedaj je poizkusila moliti. Z nadčloveškim naporom je zvala bo¬ ka, in s trepetajočim telesom in vzburkano dušo je klicala proti ne¬ bu: »Usmili se me!« Nasiloma je zatisnila oči, da ne bi videla več njega, ki je pravkar odšel! Gonila ga je iz svojih misli, borila se je zoper njega, a namestu nebeške prikazni, katere je pričako¬ valo njeno obupano srce, so ji hodili neprestano zavihani brki mladega moža pred oči. Celo leto se je borila tako. dan na dan, slednji večer, 5oper to ved¬ no mogočnejšo napast, zoper to po¬ dobo, ki je silila v njene sanje, ji dra- stila telo in vznemirjala njene noči. Čutila se je ujeto, kakor žival v mreži, zvezano in predano temu mo- 373 škemu v roke, ki jo je premagal in podjarmil, s čim? — Samo z brki nad ustnicami in z iskrimi očmi. In sedaj, v ti cerkvi, čisto blizu svojega boga, se je počutila še šib¬ kejšo, še bolj zapuščeno, bolj izgub- , ljeno nego doma. Nič več ni mogla moliti, na nič drugega ni mogla več misliti, nego na njega. Že to ji je hu¬ do delo, da se je odstranil. In vendar se je obupno upirala, se branila, ; klicala pomoči iz vse svoje duše. Hotela je umreti, rajše, nego da bi padla tako, ona, ki ni nikdar nikoli grešila. Zmedeno je mrmrala skesa¬ ne molitve; a poslušala je George- sov korak, ki je odmeval slabeje in slabeje od daljnih obokov. Uvidela je, da je sklenjeno, da je ves boj zaman. Vkljub temu se ni hotela ukloniti; prijela jo je ena ti¬ stih nervoznih kriz, v katerih ženske trepetajo, tulijo, se zvijajo in se me¬ čejo na tla. Po vseh udih jo je zgri¬ njalo, čutila je, da bo sedaj sedaj padla, in se kriče valjala med stoli. Nekdo se je bližal z urnimi ko¬ raki. Okrenila je glavo. Bil je duhov¬ nik. Vstala je, planila proti njemu, iztezala sklenjene roke in jecljala: »O, rešite me, rešite me!« Osupel se je ustavil: »Česa že¬ lite gospa?« »Rešiti me morate. Usmilite se me. Ako mi vi ne pomorete, sem iz¬ gubljena.« 374 Gledal jo je in se prašal, ni-li morda blazna. Nato je spregovoril: »Kaj morem storiti za vas?« Bil je mlad mož, velik, malo zalit, polnih, visečih lic, ki jih je skrbno obrita brada črno senčila, čeden mestni vikar iz imovitega okraja, ki je vajen bogatih spokornic.« »Izpovedati se hočem,« je rekla, »in svetujte mi, podprite me, povejte mi, kaj naj storim.« Odgovoril je: »Jaz izpovedujem vsako soboto od treh do štirih.« Prijela ga je za roko, tiščala jo je in je ponavljala: »Ne, ne, ne! Ta¬ koj, takoj! Mora biti! Tukaj je! V tej cerkvi! Čaka me.« Duhovnik je prašal: »Kdo vas čaka?« »Moški ... ki me hoče pogu¬ biti .. . ujeti, ako me ne rešite vi . . . Jaz sama mu ne ubežim več... Pre¬ slaba sem . . . preslaba . . . tako . . . tako slaba! . . .« Zgrudila se mu je pred noge in je ihtela: »O, usmilite se me, duhovni °če! Otmite me, za božjo voljo, ot- mite me!« Držala ga je za črno haljo, da ji ne bi ušel; in on se je plahoma oziral na vse strani, ali ne vidi katero zlob¬ no ali pobožno oko te ženske, ki se mu je vrgla pred noge. Naposled je izprevidel, da se je ne iznebi, in je dejal: »Vstanite, slu- 375 čajno imam ključ od izpovednice pri sebi.« Segel je v žep in potegnil iz nje¬ ga obroč s ključi, izbral enega in krenil z naglimi koraki proti tistim lesenim hišicam, kjer odkladajo ver¬ niki svoje grehe in si pero duše. Stopil je skozi srednja vrata, ki jih je zaprl za seboj; gospa Walter- jeva je planila v tesni stranski pre¬ dal, in goreče, s strastnim upanjem navdihnjena, je jecljala: »Prosim, duhovni oče, svetega blagoslova . . .« Du Roy je bil obšel oltar in je korakal po levi ladji navzdol. Neka¬ ko na sredi je srečal debelega pleša¬ stega gospoda, ki je stopal še vedno s svojim mirnim korakom, in se je prašal: »Kaj neki dela ta čudak tu¬ kaj?« Tudi šetalec je začel počasneje hoditi ter je gledal Georgesa; po vsej priliki bi ga bil rad nagovoril. Ko je prišel čisto blizu, je pozdravil in je uljudno prašal: »Oprostite, go¬ spod, da vas motim; ali mi mogoče lahko poveste, kedaj je bila ta cer¬ kev zidana?« Du Roy je odgovoril: »Tega pa res ne vem; mislim, tako-le pred dvajsetimi, petindvaj¬ setimi leti. Sicer sem pa danes prvič notri.« »Jaz tudi. Nikoli je še nisem videl.« 376 »Sedaj se je vzbudilo žurnalistu zanimanje, zato je povzel: »Zdi se mi. da si jo zelo natanč¬ no ogledujete. Vse podrobnosti pro¬ učujete.« Tujec pa pravi z resignacijo: »Saj si je ne ogledujem, gospod, svo¬ je žene čakam; tukaj sva se dogovo¬ rila, pa se je zelo zakesnila.« Umolknil je, in čez nekaj časa: »Strašno je vroče zunaj.« Du Roy ga je opazoval. Bil je vi¬ deti dobričina, in hipoma ga je oošla misel, da je podoben Forestierju. »Ste iz province, kaj ne?« je dejal. »Da. Iz Rennesa. In vi, gospod, ste stopili iz radovednosti v to cer¬ kev?« ^ »Ne. Neke dame pričakujem.« — In žurnalist je pozdravil ter se s smehljajem na ustnicah oddaljil. Ko se je približal velikim vra¬ tom, je videl zopet ono ženico, ki je še vedno klečala in še vedno molila. »Presneto,« si je mislil, »ta pa trdo¬ vratno navija.« Sedaj ga ni več ga¬ nila, sedaj je ni več pomiloval. Šel je naprej in je začel zlagoma korakati po desni ladji, da bi našel gospo Walterje,vo. Že oddaleč je iskal z očmi me¬ sta, kjer jo je bil ostavil, in čudno se mu je zdelo, da je ne vidi. Mislil je, da se je zmotil, da je zgrešil steber; 377 stopil je do zadnjega pa se takoj vr¬ nil. Torej je odšla! Presenetilo ga je in razjezilo. Potem se je spomnil, da ga nemara išče, zato je obhodil še enkrat vso cerkev, ker je zopet ni našel, je šel sest na stol, kjer je ona prej klečala, nadejaje se, da ga po¬ išče ona tu. In čakal je. Kmalu je obrnilo mrmranje člo¬ veških glasov njegovo pozornost na¬ se. V tistem kotu ni bil zapazil nobe¬ nega človeka. Odkod torej prihaja to šepetanje? Vstal je, da bi šel po¬ gledat, kar zapazi v bližnji kapeli spovednico. Iz enih vrat je gledalo žensko krilo in se je vleklo po tleh. Približal se je, da bi videl, kakšna ženska je to. Spoznal jo je. Ona se je izpovedovala! ... Zgrabila ga je silna želja, da bi jo prijel za rame in jo potegnil iz te¬ ga zaboja. Potem pa je pomislil: »A, kaj, danes popova, jutri moja.« In mirno je sedel nasproti line ter čakal svoje ure; sedaj se je sme¬ jal tem muham. Dolgo je moral čakati. Nazad¬ nje je gospa Walterjeva vstala, se okrenila, zagledala njega in je stopi¬ la k njemu. Njeno lice je bilo hladno in strogo. »Gospod,« je dejala, »prosim vas, da me ne spremite, da ne gre¬ ste za menoj, da ne pridete več sami k meni. Ne bi vas vzprejela. Zbo¬ gom !« 378 In dostojanstveno je odšla. Pustil jo je, zakaj držal se je na¬ čela, nikoli nasilno posezati v dogod¬ ke. Potem pa, ko je stopil duhovnik nekako v zadregi iz svojega zavetja, je koračil naravnost proti njemu, mu pogledal globoko v oči in mu je za¬ renčal v obraz: »Da nimate te-le halje na sebi, veste, pa bi vam jih dal par po va¬ šem nesramnem gobcu.« ^ Potem se je zasukal na petah in je žvižgaje odšel iz cerkve. Pod portalom je stal debeli go¬ spod, klobuk na glavi in roke za hrb¬ tom; naveličal se je bil čakanja in je begal z očmi po prostranem trgu in po vseh cestah, ki so se stekale vanj. Ko je prišel Du Roy mimo nje¬ ga, sta se pozdravila. Žurnalist, sedaj prost, je šel v »Vie frangaise«. Takoj je zapazil po zaposlenih obrazih vseh uslužben¬ cev, da se godi nekaj nenavadnega, in je naglo vstopil v šefovo pisarno. Očka Walter je stal nervozen na sredi, narekoval s presekanimi stavki članek, dajal med dvema od¬ stavkoma naročila poročevalcem, ki so ga obkrožali, ukazoval nekaj Boisrenardu in je odpiral pisma. Ko je Du Roy vstopil, je ravna¬ telj veselo vzkliknil: »A, ravno prav! Lepi striček je prišel.« 379 Ustavil se je, malo zmeden, in se je opravičeval: »Oprostite, prosim, da sem vas tako imenoval, a polo¬ žaj je tak, da sem ves zmešan. In po¬ tem slišim vedno svojo ženo in svoje hčerke, ki vas kličejo od jutra do ve¬ čera »lepi striček«, in nazadnje sem se še sam tega nalezel. Saj mi ne za¬ merite tega?« Georges se je nasmejal: »Prav nič ne. Ta priimek nima zame niče¬ sar nevšečnega.« Očka Walter je povzel: »Dobro, torej vas bom klical tudi jaz za lepe¬ ga strička, kakor ves svet. No, vidi¬ te, velike reči se gode. Ministrstvo je vrženo s tristodesetimi glasovi proti stodvema. Naše počitnice so zopet preložene, preložene na grške kalende, in že imamo osemindvajse¬ tega julija. Španija se srdi radi Ma¬ roka, in to je strmoglavilo Duranda de 1’ Aine in njegove pomagače. V hudih škripcih smo, za nohte nam gre. Marrotu je naročeno, naj sesta¬ vi nov kabinet. Generala Boutina d’ Acte vzame za vojnega ministra, in našega prijatelja Laroche-Mathieuja za vnanje zadeve. On sam obdrži notranje stvari s predsedstvom vred. Mi postanemo oficijozen list. Jaz delam sedaj uvodni članek; obraz¬ ložiti hočem priprosto naša načela in začrtati ministrom pot.« 380 Možak se je nasmehnil in je po¬ vzel: »Pot, ki jo hočejo sami ubrati, seveda. A potreboval bi kaj zanimi¬ vega o maroškem vprašanju, kaj aktualnega, da bi udarilo, vzbudilo senzacijo, sam ne vem, kaj pravza¬ prav. Najdite mi vi kaj takega.« Du Roy je trenotek premišlje¬ val, potem je odgovoril: »Je že. Dal vam bom študijo o politični situaciji vse naše afriške kolonije, s Tunizijo na levi, Algirijo na sredi, in z Maro¬ kom na desni; zgodovino plemen, ki bivajo na tem širnem ozemlju in opis pohoda na maroško mejo tja do ve¬ like oaze Figuig, kamor ni prodrl še noben Evropejec, in ki je sprožila se¬ danji konflikt. Ali vam je to po vo¬ lji?« Očka Walter je vzkliknil: »Pre¬ krasno! In naslov?« »Od Tunisa v Tanger!« »Izvrstno!« In Du Roy je šel brskat po sta¬ rih^ letnikih »Vie frangaise«, da bi našel svoj prvi članek: »Spomini afrikanskega chasseurja«; prekr¬ ščen, prerešetan in prenarejen, bi se za sedanji položaj čudovito podal, zakaj v njem je bilo govora o kolo- nijalni politiki, o algirskem prebival¬ stvu in opisan je bil izlet v oransko provincijo. V tri četrt ure je bila stvar pre¬ delana, prekrpana, navita na pravo 381 struno, dišala je po aktualnosti in je poveličevala novi kabinet. Ko je ravnatelj članek prečital, je izjavil: »Izvrstno je . . . izvrst¬ no .. . izvrstno. Vi ste možak, da je kaj. Čestitam vam.« In Du Roy je šel obedovat, srč¬ no zadovoljen s svojim dnevom, vkljub temu, da mu je pri Sveti Tro¬ jici izpodletelo, zakaj dobro je čutil, da je igra zanj dobljena. Njegova žena ga je pričakovala vsa nervozna. Komaj ga je zagledala, je vzkliknila: »Veš, da je Laroche minister za vnanje stvari?« »Vem, pravkar sem napisal z ozirom na to članek o Algiriji.« »Kako pa?« »Saj ga poznaš, prvega, ki sva ga skupaj pisala: »Spomini afrikan- skega chasseurja«; za to priliko sem ga pregledal in popravil.« Nasmehnila se je. ■— »A, saj res, to gre prav dobro.« Nekaj trenotkov je premišljeva¬ la, potem je rekla: »Jaz mislim na ti¬ sto nadaljevanje, ki bi ga bil moral napisati takrat in ki je . . . ki je kar obtičalo. Sedaj se ga lahko lotiva. To nama da lepo vrsto popolnoma času primernih člankov.« Sedel je k obedu in je odgovoril: »Gotovo. Nič naju ne ovira več se¬ daj, ko je ta goljufani mož Forestier pod rušo.« 382 Živahno, v suhem, užaljenem to¬ nu mu je oporekla: »To norčevanje je že več nego neslano, in prosim te, nehaj. To traja sedaj res že predolgo.« Hotel jo je zavrniti z ironijo, a tisti hip mu prineso brzojavko z enim samim stavkom, brez podpisa: »Glavo sem bila izgubila. Oprostite mi in pridite jutri ob štirih v park Monceau.« Razumel je, hipoma mu je zalilo veselje srce, vteknil je višnjevi pa¬ pir v žep in je dejal svoji ženi: »Saj ne bom več, draga moja. Res je neumno, priznam.« In začel je jesti. Med jedjo pa je ponavljal zase teh par besed: »Glavo sem bila iz¬ gubila. Oprostite mi in pridite jutri ob štirih v park Monceau.« Torej se je uklonila. Te besede pomenijo: »Udam se, vaša sem, kjer hočete, kadar hočete.« Smejati se je začel. Madelena je prašala: »Kaj pa je?« »Nič posebnega. Spomnil sem se duhovnika, ki sem ga prej-le sre¬ čal, imel je strašno smešen obraz.« Du Roy je prišel naslednji dan točno na sestanek. Po vseh klopeh v parku so sedeli ljudje, ki jih je tla¬ čila vročina, in zanikarne pestunje, 383 ki so kakor dremale, dočim so se va¬ ljali otroci po pesku. Gospo Walterjevo je našel v mali starinski razvalini, kjer izvira studenec. Šetala se je z nemirnim, nesrečnim obrazom po ozkem kolo- baru pod stebriščem. Komaj jo je pozdravil, je dejala: »Koliko ljudi je na tem vrtu!« Zagrabil je priliko: »Da, res; ali nočete iti kam dru¬ gam?« »Kam pa?« »Kamor že; sediva, recimo, v voz. Okno na vaši strani zagrnete, pa ste dobro skriti.« »Res, to mi je ljubše; tukaj se kar tresem, tako se bojim.« »Dobro, v petih minutah pridite k vratom, ki drže na vnanji bulvar. Jaz pridem tja s kočijo.« In stekel je od nje. Toliko, da ga je našla in je skrbno zavesila okno na svoji strani, je prašala: »Kam ste rekli kočijažu, naj nas pelje?« Georges je odgovoril: »Kar nič se ne brigajte, on že ve.« Možaku je bil povedal številko svojega stanovanja v rue de Con- stantinople. Jela je: »Ne morete si misliti, kako trpim radi vas, kako se trapim in mučim. Včeraj, v cerkvi, sem bila trda z vami, a hotela sem vam ube- 384 žati po vsej sili. Tako strah me je, biti sami z vami. Ali ste mi opro¬ stili?« Stisnil ji je roke: »Sem, sem. Česa vam ne bi oprostil, če vas lju¬ bim tako, kakor vas ljubim.« Pogledala ga je s prosečimi očmi: »Poslušajte, obljubiti mi mo¬ rate, da boste spoštovali mojo čast... da ne boste ... da ne bo¬ ste .. . sicer vas ne bom smela več videti.« Najprej ni odgovoril ničesar; ti¬ sti pretkani nasmeh, ki je ženskam glave mešal, mu je poigraval pod br¬ ki. Nazadnje je zamomljal: »Vaš su¬ ženj sem.« Tedaj mu je začela praviti, ka¬ ko je zapazila, da ga ljubi, takrat, ko je izvedela, da se oženi z Madeleno Forestier. Pripovedovala mu je po¬ drobnosti, male, intimne podrobnosti. Nenadoma umolkne. Voz se je ustavil. Du Roy je odprl vrata. »Kje pa sva?« je prašala. Odgovoril je: »Stopite z voza in Pojdiva v to hišo. Tukaj bova bolj brez skrbi.« »Ampak kje sva?« »Pri meni. To je moje samčev- sko stanovanje, ki sem ga zopet na- jO • . . za par dni . . . da bova imela kotiček, kjer se lahko shajava.« Krčevito se je oprijela sedeža v kočiji, vsa preplašena ob misli, da bi 385 25 bila tako sama z njim skupaj, in je jecljala: »Ne, ne, tega nočem, tega no¬ čem !« Spregovoril je z odločnim gla¬ som: »Prisežem vam, da bom spo¬ štoval vašo čast. Pojdite. Ali ne vidi¬ te, da naju ljudje opazujejo, da se jih bo hitro nabralo okoli naju. Urno... urno . . . stopite z voza.« In ponovil je: »Prisežem vam, da vas bom spoštoval.« Vinski trgovec ju je zvedavo gledal s svojega praga. Strah jo je prijel in skočila je v hišo. Hotela je po stopnicah. Prijel jo je za roko: »Tukaj je, v pritličju.« In potisnil jo je v svoje stanova¬ nje. Toliko da je bil zaklenil vrata, jo je zgrabil kakor plen. Branila se je, borila se, jecljala: »O, moj bog... o, moj bog! . . .« Strastno jo je poljubljal na vrat, na oči, na ustnice, ne da bi se mogla ubraniti njegovim burnim objemom; pehala ga je od sebe, umikala se nje¬ govim ustnicam, in' vendar mu je nehote vračala poljube. Nenadoma se mu neha upirati, in premagana, udana se mu je dala slačiti. Spretno in urno, z ročnimi prsti, kakor sobarica, ji je odpenjal drugega za drugim, posamezne kose njene obleke. 386 Iztrgala mu je bila iz rok svoj opleček, da bi si skrila vanj obraz, in tako je stala, vsa bela, sredi kril, ki so ji bila zdrknila k nogam. Čevlje ji je pustil in jo je nesel na rokah na posteljo. Tedaj mu je zašepetala na uho z ubitim glasom: »Prisežem vam .. . prisežem vam ... da nisem imela nikoli ljubčka.« — Kakor bi mu reklo mlado dekle: »Prisežem vam, da sem devica.« On pa si je mislil: »To mi je pač deveta briga.« V. Jesen je prišla. Du Royevi so preživeli vse poletje v Parizu; med kratkimi zborničnimi počitnicami sta bojevala v »Vie frangaise« oster boj za novi kabinet. Čeprav je bilo šele prve dni ok¬ tobra, se je imelo začeti zasedanje, zakaj maroško prašanje je prihajalo bolj in bolj pereče. Pravzaprav ni živa duša verje¬ la, da se bo ekspedicija v Tanger res izvršila; čeprav je bil ponudil tisti dan, ko se je zbornica razcepila, grof Lambert-Sarrazin, poslanec desnice, v duhovitem govoru, ki mu je celo centrum ploskal, da zastavi, kakor svoje dni znan indski podkralj, svoje brke proti predsednikovim zalizcem, da se bo novi kabinet moral in moral 387 25 * ravnati po vzgledu prejšnjega, in po¬ slati vojsko v Tanger, kakor jo je bil poslal prejšnji v Tunis, in sicer z ozi¬ rom na simetrijo, kakor devamo na kamin po dve vazi. Pristavil je bil: »Afriška pokra¬ jina je za Francijo res kamin, ki žge naša najboljša drva, kamin, ki dobro vleče in ki ga netimo s papirjem iz naših bank. Privoščili ste si bili umetniško domislico, in ste okrasili levi ogel s tuniškim kipcem, ki vas drago sta¬ ne, in videli boste, da se bo hotel go¬ spod Marrot ravnati po svojem predniku in okrasiti desni ogel z ma¬ roškim kipcem.« Na ta govor, ki je postal slaven, je oprl Du Roy deset člankov o al- girski koloniji, celo vrsto člankov, ki jo je bil prekinil takrat, ko je vsto¬ pil k listu, in krepko se je zavzemal za vojno ekspedicijo, čeprav je bil preverjen, da je ne bodo nikoli posla¬ li. Ubiral je patriotične strune in ometaval Španijo z vso zalogo bla¬ tečih argumentov, ki se rabijo proti narodom, katerih koristi se križajo z našimi. »Vie frangaise« si je bila prido¬ bila znamenito veljavo vsled svojih obče znanih zvez z odločilnimi rao- gočnjaki. Prinašala je prej nego naj¬ resnejši listi politične novice, razkri¬ vala med vrsticami namere mini- 388 strov, svojih prijateljev; in vsi pari¬ ški in listi iz province so hodili k nji po svoje informacije. Citirali so_ jo, bali so se je, in začeli so jo spošto¬ vati. Sedaj ni bila več sumljivo gla¬ silo skupine političnih koristolovcev, nego priznano vladno glasilo. Laro- che-Mathieu je bil listu duša, in Du Roy njegov glasnik. Očka Walter, mutasti poslanec in prevejani ravna- teljlistu, se je umnozalezel; naskriv- nem se je baje pečal z veliko kupči¬ jo z bakrenimi rudniki v Maroku. Madelenin salon je bil postal vplivno središče, kjer se je shajalo vsak teden po več članov kabineta. Zbornični predsednik je celo dvakrat obedoval pri nji; in žene državni¬ kov, ki so se nekoč pomišljale pre¬ stopiti njen prag, so se sedaj pona¬ šale z njenim prijateljstvom in so prihajale češče k nji nego ona k njim. Minister za vnanje stvari je bil malone gospodar v hiši. Prihajal je vsako uro ter prinašal brzojavke, podatke in poročila, ki jih je nareko¬ val bodisi možu, bodisi ženi, kakor da sta njegova tajnika. Kadar je minister odšel in je ostal Du Roy sam z ženo, se je ljutil z grožnjami v glasu in podlimi pod¬ tikanji v besedi nad tem jarim go¬ spodom. 389 Ona pa je prezirno zmajala z ramami in govorila: »Stori še ti ka- Kor on. Postani minister; pa se boš lahko šopiril. Dotlej pa kar lepo molči.« Sukal si je brke in jo je gledal od strani. — »Kdo ve, za kaj vse sem sposoben,« je dejal. »Morda se pa kedaj še izkaže.« Odgovorila mu je po filozofsko: »Kdor bo živel, ta bo videl.« Na jutro otvoritve državnega zbora je dajala mlada žena še v po¬ stelji razna navodila svojemu možu, ki se je oblačil, da bi šel k gospodu Laroche-Mathieuju zajtrkovat in da bi dobil še pred sejo migljajev za ju- tršnji politični članek v »Vie fran- caise«; ta uvodnik namreč naj bi bil nekaka oficijozna izjava o namerah novega kabineta. Madelena je govorila: »Pred vsem ga ne pozabi prašati, ali ima general Belloncle nalog za Oran, ka¬ kor se je govorilo. To bi imelo velik pomen.« Georges je nervozno odgovoril: »Saj vem prav tako dobro, kakor ti, kaj naj storim. Pojdi se solit s tem večnim premlevanjem.« Zavrnila ga je mirno: »Dragi moj, vselej pozabiš polovico tega, kar ti naročim za ministra.« Zagodrnjal je: »Mi že preseda, ta tvoj minister navsezadnje. Ta cepec.« 390 Rekla je pokojno: »Je prav to¬ liko tvoj minister, kolikor moj. Tebi pač več koristi nego-li meni.« Obrnil se je bil napol proti nji in se je zasmejal: »Pardon, dvori mi pa le ne.« Izjavila je počasi: »Sicer meni tudi ne; ampak srečo nama kuje.« Bil je tiho, potem pa za hip, dva: »Da mi je izbirati med tvojimi častil¬ ci, bi mi bil tisti stari slamoglavec de Vaudrec vendarle še ljubši. Kaj pa je pravzaprav z njim? Že osem cim ga nisem videl.« Odgovorila je, ne da bi se raz- buijala: »Bolan je, pisal mi je, da le¬ ži, ker ga je stisnil protin. Lahko se oglasiš pri njem. Veš, da te ima jako rad, in veselilo bi ga.« Georges je odgovoril: »Da, go¬ tovo, popoldan stopim tja.« Opravil se je bil, in s klobukom na glavi je gledal, ali ni česa poza¬ bil. Ker ni ničesar našel, je stopil k postelji ter poljubil svojo ženo na čelo: »Na svidenje, draga moja, pred sedmo uro me gotovo ne bo domov.« In odšel je. Gospod Laroche- Mathieu ga je pričakoval, zakaj ti¬ sti dan je zajtrkoval že ob desetih, ker se je imel sestati ministrski svet opoldne še pred otvoritvijo parla¬ menta. 391 Komaj sta bila za mizo, sama z ministrovim zasebnim tajnikom, za¬ kaj gospa Laroche - Mathieu ni ma¬ rala premeniti svoje navadne obed- ne ure, je začel Du Roy govoriti o svojem članku; razkladal je njega osnovo po bilježkah, ki si jih je bil načečkal na vizitke; in ko je končal; »Ali bi bilo treba po vašem kaj pre¬ drugačiti, gospod minister?« »Prav malo, prijatelj moj. Mo¬ goče maroško zadevo malo preveč poudarjate. Le govorite o ekspedici¬ ji, kakor da bi se morala napraviti, a namigniti je treba, da vsakdo lahko razume, da se ne bo izvršila, in da vi sami vanjo nikakor ne verjamete. Občinstvo naj čita med vrsticami, da se pač ne bomo zapleli v to pustolov¬ ščino.« »Prav. Razumem vas, in gledal born, da bodo tudi mene razumeli. Žena mi je naročila, naj vas glede tega prašam, ali bo poslan general Belloncie v Oran. Po vsem tem, kar ste mi pravkar povedali, sklepam, da ne.« Državnik je odgovoril: »Ne.« Potem so govorili o bodočem zasedanju. Laroche - Mathieu je za¬ čel govorančiti, pripravljaje učinko¬ vite fraze, s katerimi bo obsul par ur pozneje svoje kolege. Zamahoval je z desnico; dvigal v zrak sedaj vi¬ lice, sedaj nož, sedaj založaj kruha; 392 nobenega ni gledal, nego se je obra¬ čal proti nevidni skupščini in bruhal iz sebe svojo osladno zgovornost, zgovornost čednega, lepo počesane¬ ga pobiča. Prav kratki zavihani brki so se mu vili nad ustnicami, kakor dvoje škorpijonovih repov, in lasje, namazani z briljantino, s prečo na sredi, so se mu krožili na senceh v dva pramena, prav po okusu pro- vincijalnega gizdavca. Malo prede¬ bel je bil, malo zabuhel, čeprav mlad; trebuh mu je napenjal telov¬ nik. Zasebni tajnik je mirnodušno je¬ del In pil, brez dvoma že vajen takih besednih povodnji; ali Du Roy, ki ga je grizla v srcu ljubosumnost na njegove uspehe, si je mislil: »Beži, beži, čeljuste! Kakšne zabite buče, ti politiki!« In primerjaje svojo vrednost z jezikavo veljavo tega ministra, si je dejal: »Strela, samo stotisoč fran¬ kov, da bi se priglasil za poslanca v svoji lepi rouenski domovini, pa bi prekanil svoje vrle zvite in neokret¬ ne Normance vkljub njihovi trdokor- ni pretkanosti; kakšen državnik bi bil, poleg teh neprevidnih pavlih!« Vse do kave je gospod Laroche- Mafhieu besedoval; potem, ko je vi¬ del, da je že pozno, je pozvonil, da mu pripravijo voz ter je prožil žur- malistu roko: »Torej, velja, prijatelj moj?« 393 »Popolnoma, gospod minister, zanesite se name.« In Du Roy je šel prav zložno pioti uredništvu, da bi začel svoj članek, zakaj do štirih ni imel nika- kega opravila. Ob štirih je moral v rue de Constantinople, h gospe de Marelle, ki je prihajala tja redno po dvakrat na teden, v ponedeljek in petek. A ko je stopil v uredništvo, so mu izročili brzojavko; bila je od go¬ spe Walterjeve, in to-le je bilo napi¬ sano : »Danes moram na vsak način s teboj govoriti. Važna, zelo važna stvar. Počakaj me ob dveh, rue de Constantinople. Veliko uslugo ti utegnem storiti. Do smrti tvoja Virginija.« Zaklel je: »Prokleto, kakšen klop!« — In obšla ga je tako zla volja, da je pri tej priči zopet od¬ šel, preveč razjarjen, da bi utegnil delati. Že šest tednov je izkušal pretr¬ gati to razmerje, a ni se mu posreči¬ lo omajati njenega trdovratnega na- gnenja. Po tistem dnevu, ko se mu je udala, jo je prijelo hudo kesanje, in pri treh naslednjih sestankih je svo¬ jega ljubčka do milega boga zmerja- 394 la in preklinjala. Ti nastopi so - mu presedali, in ker se je te zrele ženske in njene dramatične vloge že naveli¬ čal, se je kar kratkomalo zalezel in je upal, da se zapletek na ta način reši. Tedaj pa se je ona zdvojena obesila nanj, vrgla se je v to ljube¬ zen, kakor se vrže obupanec s kame- nom na vratu v reko. Zopet se je dal ujeti -— iz slabosti, iz ustrežnosti, iz ozirov; in ovila ga je z nebrzdano, utrudljivo strastjo, preganjala ga s svojo zaljubljenostjo. Vsak dan ga je hotela videti, vsak hip ga je klicala z brzojavkami na nagle sestanke na cestnem oglu, V kaki trgovini ali na javnem vrtu. In neprestano mu je ponavljala z vedno istimi besedami, da ga ljubi in obožuje, in pri slovesu mu je pri- sezala, da je »vsa srečna, ker ga je videla.« Izkazala se je čisto drugačna, nego si jo je bil on mislil, omamiti ga je hotela z otročjim laskanjem, z lju- bavnimi dečarijami, smešnimi za nje¬ na leta. Dotlej je bila docela pošte¬ na, devica po srcu, zaprta vsakemu čustvu, brez misli na poltnost; in vse to je vzbrstelo sedaj pri tej umni ženski, ki je živela, štiridesetletna, kakor v bledi jeseni po hladnem po¬ letju, vse to je vzbrstelo sedaj, veli pomladi podobno, vse polno drobne¬ ga, nerazvitega cvetja in kilavih po- 395 ganjkov, čuden razcvit dekličje lju¬ bezni, zapoznele, vroče in naivne lju¬ bezni, z nenadnimi zaleti, vzkliki šestnajstletne punčke, z vznemirlji¬ vim ljubkovanjem, in s čari, ki so ostareli, čeprav niso bili nikdar mla¬ di. Pisala mu je do deset pisem na dan, bebasto blaznih pisem v bizar¬ nem, poetičnem in smešnem slogu, okrašenem kakor indijanski jezik, s samimi živalskimi in ptičjimi imeni. Komaj sta bila sama, ga je obje¬ mala z okorno ljubeznivostjo zajet¬ nega dekleta, ga poljubljala s smešno našobljenimi ustnicami, skakala okrog njega, da so se ji preobila prša stresala pod oplečkom. Zlasti se mu je vpiralo, kadar jo je moral posluša¬ ti, kako ga je klicala »Miška moja«, »piška moja«, »muci moj«, »zlatek moj«, »tička moja zlata«, »milko moj«, in ker je videl, da mu igra vse¬ lej, predno se mu uda, majhno ko¬ medijo otroške sramežljivosti, s pre¬ plašenim zdržavanjem, ki se je zde¬ lo njej ljubko, in z igračkanjem, ki so ga vajene popačene inštitutke. Prašala je: »Čigava so ta usta?« — In kadar ni takoj odgovo¬ ril: »Moja«, — ga je nadlegovala ta¬ ko dolgo s tem prašanjem, da je bil ves bled od nervoznosti. Po njegove mnenju bi bila mo¬ rala ona čutiti, da je treba v ljubez¬ ni takta, spretnosti, skrajne premiš- 396 Ijenosti in rahločutnosti; če se mu je že udala ona, zrela ženska, mati, da¬ ma odličnega sveta, bi se mu mora¬ la udajati dostojanstveno, resno, z nekim pridržanim zanosom, mogoče celo s solzami, a s takimi, kakoršne je plakala Dido, ne z Julijinimi. Neprenehoma mu je ponavljala: »Kako te ljubim, mali moj! Ali me tudi ti tako ljubiš? Povej, detece moje.« Ni je mogel več slišati, da ga je klicala »mali moj«, ali »detece moje« vselej takrat bi ji bil najrajši rekel: »stara moja«. Rekla mu je: »Kakšno neumnost sem naredila, da sem se ti udala! A ni mi žal. Ljubezen je tako sladka!« Georgesa je vse to iz teh ust je¬ zilo. »Ljubezen je tako sladka« — to je zamrmrala, kakor govori naivka na odru. In potem ga je dražila njena ne¬ rodnost v ljubezni. Nenadoma se ji je vzdramila čutnost pod poljubom te¬ ga lepega fanta, ki ji je tako razvne¬ ma! kri, in prinašala je v svoje obje¬ me nekak onemogel žar in resno go¬ rečnost, da se je Du Roy moral sme¬ jati in so mu hodili na misel starci, ki se hočejo brati učiti. In kadar bi ga bila ihorala du¬ šiti v svojih rokah, ga paliti s tistim globokim in strahovitim očesom, ki ga imajo nekatere ženske, ko jim 397 že obledeva cvet lepote, a so vendar divne v svoji zadnji ljubezni, kadar bi ga bila morala grizti z nemimi, drhtečimi ustnicami, in ga prižemah na svoje bujno, vroče telo, utrujeno, a nenasitno — takrat se je zvirala kakor punče, in blebetala, da bi bila dražestna: »Tako lada te imam, slci; tako lada. Daj plav lep poljubček svoji ženki!« V takih trenotkih je zaplalo po njem, blaznel je, preklinjal bi bil, vzel klobuk, odšel in zaloputnil vrata za seboj. Prve čase sta se videla pogostc- ma v rue de Constantinople, a Du Roy, ki se je bal, da ne naleti na go¬ spo de Marelle, je našel sedaj tisoče¬ ro pretvez, da se je izogibal teh se¬ stankov. Potem je moral prihajati skoraj vsak dan k nji, sedaj na zajtrk, sedaj na obed. Pod mizo mu je stiskala ro¬ ko, molila mu ustnice za vrati. On pa se je najrajši igral s Suzano, ki ga je zabavala s svojo veselo živahnostjo. V njenem punčkastem telesu je švi¬ gal gibčen in nagajiv duh, neprera- čunljiv in potuhnjen, vedno burkast, kakor marijoneta na semnju. Norče¬ vala se je iz vsega in iz vseh, bodeča v domislicah in pikra v besedi. Geor- ges jo je še bolj izpodbadal ter jo na¬ vajal v ironijo, in čudovito dobro sta se razumela. 398 Vsak trenotek ga je poklicala. — »Slišite, lepi striček! — Pojdite no sem, lepi striček!« Takoj je ostavil mater in je ste¬ kel k deklici, ki mu je zašepetala ka¬ ko hudomušnost na uho, da sta se oba iz srca smejala. Materine ljubezni je bil že izdav- na sit, in nazadnje se mu je do kraja zagabila; kar videti niti slišati je ni mogel več, samo z jezo še je mislil nanjo. Zato je nehal hoditi k nji, od¬ govarjati na njena pisma in se sploh ozirati na njene pozive. Naposled je uvidela, da je ne lju¬ bi več in je grozno trpela. A trdo¬ vratno se ga je držala, prežala je nanj, ga zalezovala, čakala v vozu s spuščenimi zavesami pred uredni¬ štvom, pred njegovo hišo, po cestah, kjer je upala, da pride on mimo. Hotel bi biti surov z njo, opso¬ val bi jo, pretepel, ji rekel narav¬ nost: »Daj mi mir, meni je dovolj, sit sem te do grla!« A radi »Vie Iran- eaise« je bil še vedno nekoliko obzi¬ ren; in s hladnim vedenjem, s trdoto, ki jo je odeval v navidezno vljud¬ nost, semtertja celo z osornimi bese¬ dami ji je izkuša! dopovedati, da je najbolje, če se ta stvar konča. Ona je posebno trdovratno iska¬ la zvijač, kako bi ga zvabila v rue de Constantinople, in on se je nepresta¬ no tresel, da si ne stopita kdaj obe 399 ženski pred vrati oči v oči na¬ sproti. Njegovo nagnenje za gospo de Marelle pa je ravno narobe v tem poletju še naraslo. Klical jo je »moj pobič«, in odločno mu je bila všeč. Njiju značaja sta bila enakega kova; oba sta spadala k nemirnemu pleme¬ nu potepuhov na tem svetu, tistih pu¬ stolovcev iz družbe, ki so, ne da bi se tega zavedali, tako podobni ciga¬ nom na cesti. Preživela sta čudovito ljubavno poletje, kakor študent s svojo ljubi¬ co. Smuknila sta na zajtrk ali na obed sedaj v Argenteuil, sedaj v Bougival, v Maisons ali Possy, se vozila po ure in ure v čolnu in brala cvetje po bregovih. Ona je imela strašno rada senske ribe, pečene ali v vinski omaki, kunčevino, ute po pivnicah in čolnarsko kričanje. On se je o lepih dnevih rad vozil z njo na imperialu predmestnih vlakov; pe¬ ljala sta se po grdi pariški okolici, posuti s strašnimi švicarijami me¬ ščanskih filistrov, in čebljala vesele neumnosti. In kadar je moral domov, da je šel dinirat h gospe Walterjevi, je so¬ vražil zakrknjeno staro inetreso, spominjajoč se mlade, s katero se je pravkar razstal, ki mu je utešila hrepenenje in pogasila plamen v tra¬ vi kraj vode. 400 Naposled je menil, da se je rav¬ nateljice malone odkrižal; saj ji je bil jasno, skorajda surovo izjavil svoj trdni sklep, da hoče prekiniti, kar ti prejme v uredništvu brzojav¬ ko, ki ga je klicala ob dveh v rue de Constantinople. Spotoma jo je še enkrat prečital: »Danes moram na vsak način s teboj govoriti. Važna, zelo važna stvar. Čakaj me ob dveh rue de Constanti¬ nople. Veliko uslugo ti utegnem na¬ praviti. Do smrti Tvoja Virginija.« Premišljeval je: »Kaj mi neki že zopet hoče ta stara sova? Stavim, da mi nima ničesar povedati. Zopet mi bo trobila in trobila, da me ljubi. Ampak pogledati pa le moram. Piše mi o zelo važni stvari in o veliki uslugi, morda je pa res. Pa Klotilda, kj pride ob štirih! Prvo moram od¬ praviti najpozneje ob treh. Prokleto, da se le ne bi srečali! To ti je križ z babami!« In pomislil je, da mu edino nje¬ gova žena ne dela nikdar preglavic. Živi sama zase, videti je, da ga zelo ljubi — ob urah, določenih za ljube¬ zen, zakaj tega pa pri nji bog ne za¬ deni, da bi se mešal strogi red vsak¬ danjih opravkov pri hiši. 401 26 Zložno je korakal proti svoji so¬ bi v rue de Constantinople in se Iju- til sam pri sebi na ravnateljico: »A, lepo jo pozdravim, ako mi nima ničesar povedati! Rovtarščina bo proti mojim besedam salonska. Najprej ji razložim, da ne storim več niti koraka k nji.« In stopil je v sobo, da bi čakal gospe Walterjeve. Prišla je skoraj takoj, komaj ga je zagledala, je vzkliknila: »O, torej si dobil mojo brzojav¬ ko! Kakšna sreča!« Hudo se je držal: »I, našel sem jo v uredništvu, ravno ko sem hotel v zbornico. Kaj hočeš zopet od mene?« Odvihnila si je bila pajčolan, da bi ga poljubila, in se mu bližala pla¬ ha in ponižna, kakor psica, ki je bila že večkrat tepena. »Kako si trd z menoj... Kako neprijazno govoriš ... Kaj sem ti storila? Ne moreš si misliti, kaj pre¬ stajam radi tebe!« Zagodrnjal je: »Ali boš že zopet začela?« Stala je prav tik njega, pričaku¬ je nasmeha ali kretnje, da bi se mu vrgla v naročje. Mrmrala je: »Mar se.me ne bi bil lotil, ko delaš tako z menoj; pu¬ stil bi me bil mirno in srečno, kakor sem bila. Ali se spominjaš, kaj si mi 402 rekel v cerkvi, in kako si me šiloma spravil v to hišo?In sedaj govoriš ta¬ ko z menoj! Tako me pozdraviš! Moj bog, moj bog, kako me mučiš!« Trdo je udaril z nogo ob tla: »A, tak molči mi že! Meni je te¬ ga že dovolj! Niti minuto ne morem govoriti s teboj, pa mi že začneš sta¬ ro pesem. Saj bi res mislil, da sem te zapeljal v trinajstem letu m da si bi¬ la nedolžna kakor angel. Ne, draga moja, le golo resnico govoiiva, jaz nisem zapeljal nedoletnice. Ti si se mi vdala v zreli, razumni starosti. Hvala ti lepa, jako sem ti hvaležen, a kdo bi me prisilil, da se te držim do smrti za krilo? Ti imaš moža in jaz imam ženo. Ne jaz, ne ti, nobeden ni prost. Dovolila sva si šaio, kaj ko¬ mu mar, in sedaj je konec.« Oporekla mu je: »O, kako si trd. Kako si surov in nesramen! Ne, mlado dekle nisem bila več, a nikdar prej nisem ljubila, nikdar grešila ...« Presekal ji je besedo - »To si mi že dvajsetkrat povedala, vem. \ imela ši že dva otroka... torej ni¬ sem bil jaz prvi...« Odmaknila se je: »O, Georges, da te ni sram!...« Pritisnila si je roke na prša, du¬ šila se, in vzdihi so se ji trgali iz grla. Ko je videl, da prihajajo solze, je vzel svoj klobuk s kamina: 403 26 * »A, cmerila se boš! Potem pa zbogom! K taki predstavi si me po¬ vabila?« Stopila je predenj, da mu zabra- ni pot, potegnila naglo robec iz žepa in si otrla z brzo kretnjo oči. Vso vo¬ ljo je zbrala, da bi dobila krepkost v glasu, in s presekano ihto je sprego¬ vorila: »Saj ne . . . prišla sem, da bi . . . da bi ti povedala novico . . . politično novico . . . povedati sem ti hotela sredstvo, kako si lahko zaslužiš pet¬ deset tisoč frankov ... ali še več ... če hočeš.« Hipoma se je malo omehčal in je prašal: »Kako to? Kaj mi hočeš povedati?« »Po naključju sem ujela snoči par besed mojega moža in Laroche- vih. Sicer se nista meni nasproti kdo- vekaj skrivala. A Walter je priporo¬ čal ministru, naj tebi ne razodene tajnosti, češ, da bi ti vse izblebetal.« Du Roy je bil položil svoj klo¬ buk na stol. Zelo pozorno je priča¬ koval. »Torej — kaj je?« »Polastiti se hočejo Maroka.« »Beži no! Pri Larocheu sem zajtrkoval in ta mi je namere kabi¬ neta malo ne narekoval.« »Ne, dragi moj, naplahtali so te, ker se boje, da bi prišle njih spletke na dan.« 404 »Sedi,« je rekel Georges. Sam je sedel v naslanjač. Ona si je pritegnila podnožnik ter je počeni¬ la nanj, mlademu možu med kolena. In z laskavim glasom je začela: »Ker mislim vedno nate, pazim sedaj na vse, kar se šepeče okrog mene.« In začela mu je potihoma raz¬ kladati, kako je že nekaj časa sluti¬ la, da snujo nekaj brez njegove ved¬ nosti, da ga hočejo pač izrabiti, a se boje njegovega tekemstva. Dejala je: »Saj veš, kadar člo¬ vek ljubi, postane pretkan.« Snoči se ji je naposled zjasnilo. Velika kupčija, prav velika kupčija, ki jo na skrivnem pripravljajo. Sedaj se je smehljala, vesela svoje spret¬ nosti. Razvnemala se je, ko je govo¬ rila — žena financijejeva, vajena gledati, kako se pripravljajo borzne spletke, vrednostno gibanje, vstaja¬ nje in padanje kurzov, ki uniči v dveurni špekulaciji na tisoče malih meščanov, malih rentirjev, ki so na¬ ložili svoje prihranke v papirjih, za katere jamčijo s svojimi imeni spo¬ štovani in ugledni možje, politiki in bankirji. Ponavljala je: »O, veliko reč so zasnovali, velikansko. Sicer je pa spredel vse to Walter, on razume te reči. Res, nekaj prav posebnega je to.« 405 Ta njena dolga priprava ga je razburjala. »Daj, povej no brž.« »No, da, tako-le. Ekspedicija v Tanger je bila med njimi sklenjena takoj tisti dan, ko je prevzel Laroche vnanje stvari; in polagoma so po¬ kupili vse maroško posojilo, ki je bilo padlo na štiri ali petinšestdeset frankov. Nakup so izvršili zelo spret¬ no, s sumljivimi, umazanimi posre¬ dovalci, ki niso vzbujali nezaupanja. Še Rothschilde so opeharili, ki so se čudili, kaj da zahtevajo ljudje samo marokin. Pomirili -so jih, ko so jim imenovali mešetarje, same propalice, same neizkušene ljudi. To je veliko banko potolažilo. Sedaj pa se odpoš¬ lje ekspedicija, in samo da bomo zdolaj, bo jamčila za dolg francoska država. Naši prijatelji pridobe pet¬ deset, šestdeset milijonov. Razumeš vso stvar? Potem tudi razumeš, ka¬ ko se bojijo vsakega, in kako se bo¬ je, da se ne bi tudi najmanjša malen¬ kost raztrosila med ljudi.« Glavo je bila naslonila mlade¬ mu možu na prša, komolce mu polo¬ žila na kolena, stiskala in privijala se je k njemu, čutila je, da se sedaj zanima zanjo, in pripravljena je bila storiti karkoli za en poljub, za en smehljaj. Prašal je: »Ali veš to zago¬ tovo?« 406 Odgovorila je s prepričanjem: »O, prav za trdno vem!« Dejal je: »Ta je pa res prav do¬ bra. Tega govnača Larochea, tega bom že uščenil. O, poniglavec! Naj se le varuje! . . . Naj se le varu¬ je! .. . S prsti mu zrnastim njegovo suho ministrovanje!« Potem se je zamislil, pa za¬ momljal: »Ampak to bi treba izkori¬ stiti.« _ »Še utegneš nakupiti posojilnih papirjev. Po dvainsedemdeset fran¬ kov so.« Oponesel je: »Že, ampak de¬ narja nimam na razpolago.« Dvignila je oči proti njemu, udano proseče oči. — »Mislila sem na to, mucek moj, in če bi bil dober, prav dober z menoj, če bi me imel samo malo rad, pa mi dovoliš, da ti posodim.« Hlastno, skoraj trdo je odgovo¬ ril: »O, tega, tega pa že ne!« Mrmrala je s prosečim glasom: »Poglej, saj se lahko tako naredi, da ti ne bo treba izposojati denarja. Jaz sem jih hotela kupiti za deset tisoč irankov, tistih papirjev, sama, da bi imela potem nekaj denarja čisto za¬ se. No, dobro, pa jih vzamem za dvajset tisoč! In ti boš imel polovico deležev. Razumeš, da tega Walterju ne vrnem. Za sedaj torej ti ni treba ničesar plačati. In ako se posreči, 407 dobiš sedemdesettisoč frankov. Ako se ne posreči, mi boš dolžan deset- tisoč frankov, ki mi jih plačaš, ka¬ dar ti bo prav.« Še enkrat je rekel: »Ne, takih kupčij ne maram.« Pa ga je pregovarjala, dokazo¬ vala mu je, da si v resnici izposodi na besedo desettisoč frankov, da jih utegne izgubiti, da mu torej ona ni¬ česar ne posodi, ko vendar založi stroške Walterjeva banka. Vrhu tega mu je razlagala, da je bi! on tisti, ki je vodil v »Vie fran- paise« ves politični boj, ki je omogo¬ čil to kupčijo, in da bi bil pač ne¬ umen, ako se ne okoristi. Še se je obotavljal. Ona pa ga je silila: »Premisli no, da ti jih posodi pravzaprav Walter, tistih desettisoč frankov, in da si mu storil uslug, ki so mnogo več vredne.« »Dobro, pa naj bo!« je dejal. »Torej deliva na pol in na pol. Ako izgubimo, ti vrnem desettisoč fran¬ kov.« Bila je tako srečna, da je vstala, ga prijela z obema rokama za glavo in ga začela hlastno poljubljati. Od konca se ni branil, potem pa, ko se je osrčila, ga prižemala k sebi in ga hotela zadušiti z vročimi obje¬ mi, je pomislil, da pride kmalu ona, da bi se zamudil, ako se uda slabo¬ sti, in da bi pustil stari ljubici v na- 408 ročju tisti ogenj, ki je bolje, če ga prihrani za mlado. In narahlo jo je porinil od sebe: »Daj no, bodi pametna,« je dejal. Pogledala ga je z obupanimi očmi: »O, Georges, niti poljubljati te ne smem več.« Odgovoril je: »Ne, danes ne. Malo me glava boli, in to mi škodi.« Tedaj mu je vsa krotka sedla med kolena in je prašala: »Ali hočeš priti jutri k nam na obed? Ne veš, kako bi mi ustregel.« Pomišljal se je, vendar se ni upal odreči. »Seveda, prav rad.« »Hvala ti, srček moj.« Nalahno je drsala z licem mla¬ demu možu po prsih, z laskavo, ena¬ komerno kretnjo, in eden njenih dol¬ gih črnih las se je ujel na telovniku. Ko je to zapazila, ji je prešinila nespa¬ metna misel možgane, ena tistih babjeverskih misli, v katerih je često ves ženski razum. Prav narahlo je začela ovijati ta las okoli gumba. Potem je pripela na naslednji gumb drugi las, in na spodnjega še enega. Na vsak gumb je privezala po enega. Ko se dvigne, jih ji izpuli. Zabo¬ lelo jo bo, kako bo srečna. In s seboj odnese nekaj njenega, ne da bi vedel, odnese s seboj pramen njenih las, katerih je ni nikoli prosil. Navezala ga je nase, s tajno, nevidno vezjo. 409 Talisman mu je dala. Nehote bo mo¬ ral nanjo misliti, o nji sanjati, in že jutri jo bo malo bolj ljubil. Nenadoma je spregovoril: »Se¬ daj moram od tebe, zakaj v zbornici me pričakujejo za konec seje. Da¬ nes ne smem izostati.« Vzdihnila je: »Oh, že sedaj!« — Potem pa udano: »Pojdi, dragi moj, a jutri pridi na obed.« In nagloma se je odmaknila od njega. Nakratko in ostro jo je zaske¬ lelo na glavi, kakor bi se bila zbodla s šivankami. Srce ji je utripalo; za¬ dovoljna je bila, da je trpela od njega. »Zbogom!« je dejala. Z usmiljenim nasmehom jo je objel in jo hladno poljubil na oči. Ona pa, ki jo je ta objem razbu¬ ril, je zamrmrala še enkrat: »Že?« — In s prosečim očesom je namigni¬ la proti sobi, v katero so bila vrata odprta. Odrinil jo je od sebe, pa naglo, kakor da se mu zelo mudi: »Moram iti, kesan bom.« Ponudila mu je ustnice, ki se jih je komaj doteknil, dal ji je še dežnik, ki ga je pozabila in je povzel: »Ala, ala, podvizajva se, tretja ura je že minila.« Stopila je pred njim iz sobe; po¬ novila je: »Jutri ob sedmih.« Odgovoril je: »Jutri ob sedmih.« 410 Ločila sta se. Ona je zavila na desno, on na levo. Du Roy je šel do vnanjega bul¬ varja. Potem se je počasi vračal po bulvarju Malesherbes. Mimo pekar¬ ne grede je zagledal glasiranega ko¬ stanja v čaši in si je mislil: »Funt ga prinesem Klotildi.« Kupil je zavitek tega precukranega sadeža, ki je bila Klotilda kar nora nanj. Ob štirih je prišel domov in je čakal svoje mla¬ de metrese. Nekoliko zapoznila se je, ker je prišel njen mož za osem dni. Prašala je: »Ali utegneš jutri k nam na dine? Zelo bi te bil vesel.« »Ne, jutri diniram pri šefu. Kar zakopani smo v politične in finančne posle.« Snela si je bila klobuk, sedaj si je slačila opleček, ki jo je preveč stiskal. Pokazal ji je zavitek na kaminu: »Glasiranega kostanja sem ti prine¬ sel.« Tlesknila je z rokami: »To je le¬ po! Kako si ljubezniv.« Vzela je zavitek, pokusila ene¬ ga, in je izjavila: »Izvrsten je. Vem, da ne bom niti enega pustila.« Nato je pogledala Georgesa s poltno veselostjo in je pristavila: » Torej daješ vsem mojim poželje- njem potuho?« 411 Počasi je jedla kostanj in pogle¬ dala vsak hip v zavitek, ali ga je še kaj notri. Rekla je: »Čakaj, ti sedi v na¬ slanjač in jaz ti počenem med kole¬ na, pa bom hrustala svoje bonbone. To bo tako prijetno.« Nasmehnil se je, sedel in jo vzel med svoja razkrečena stegna kakor je držal malo prej gospo Walter- jevo. Dvignila je glavo proti njemu in mu je dejala s polnimi ustmi: »Veš, srček, o tebi se mi je sa¬ njalo. Sanjalo se mi je, da sva nare¬ dila veliko potovanje, jaz in ti, na ka¬ meli. Dve grbi je imela, in midva sva jahala vsak na eni grbi čez puščavo. S seboj sva imela z maslom namaza¬ nega kruha v papirju in vina v ste¬ klenici, pa sva južinila na grbah se¬ de. A za malo se mi je zdelo, da ne moreva delati nič drugega; bila sva predaleč vsaksebi, in jaz bi bila rada zlezla s svoje grbe.« Odgovoril je: »Tudi jaz bi rad z grbe zlezel...« Smejal se je, njena zgodba ga je zabavala in napeljal jo je, da je go¬ vorila neumnosti, čebljala, pravila vse tiste otročje budalosti, ki jih br¬ brajo zaljubljenci. Vsa ta razust- nost, ki se mu je zdela v ustih gospe de Marelle ljubka, bi ga bila pri go¬ spe Walterjevi iz kože spravila. 412 Tudi Klotilda ga je klicala: »Sr¬ ček moj, mali moj, mucek moj.« Te besede so mu zvenele sladko, so ga božale. Ko jih je govorila malo prej ona, so ga dražile in se mu gabile. Zakaj besedam ljubezni, od vekomaj do vekomaj enakim, dajo okus ust¬ nice, iz katerih prihajajo. A ves čas, ko se je veselil nje¬ nih burk, je mislil na šestdesettisoč frankovski jih bo dobil in nenadoma je ustavil njeno blebetanje: dvakrat jo je nalahno udaril s prstom po glavi. »Poslušaj, muca. Nekaj ti imam naročiti za tvojega moža. Povej mu, da sem jaz rekel, naj nakupi jutri za desettisoč frankov maroškega poso¬ jila, ki je po dvainsedemdeset; in jaz mu obljubim, da dobi, predno prete- ko trije meseci, šestdeset do osem- desettisoč frankov. A zabiči mu, naj o tem molči kot grob. Povej mu, da sem rekel, da je ekspedicija v Tanger že sklenjena in da prevzame jamstvo za maroški dolg francoska država. A pazi, da se ti pred drugimi ne za¬ reče. Zaupal sem ti državno taj¬ nost.« Resno ga je poslušala. Zamr¬ mrala je: »Hvala ti. Še nocoj povem svo¬ jemu možu. Nanj se lahko zaneseš; ne pisne niti besede. Vreden je za¬ upanja, le brez skrbi.« 413 A pojedla je bila ves kostanj. Zmečkala je zavitek in ga je vrgla v kamin. Potem je rekla: »Pojdiva v posteljo.« Niti vstala ni in je začela odpe¬ njati Georgesu telovnik. Kar hipoma preneha, potegne z dvema prstoma dolg las, ki se je ujel v gumbnici, ter se zasmeje: »Lej no, Madelenin las si prinesel s seboj. To je pa res zvest mož!« Potem se je zresnila in je dolgo opazovala na svoji dlani komaj vidno nitko, ki jo je našla, in je zamrmrala: »Ni Madelenin, teman je.« Nasmehnil se je: »Prejkone je sobaričin.« Ali ona je pregledovala telov¬ nik pozorno kakor policist in je po¬ tegnila še en las, ki je bil ovit okrog gumba; potem je našla še tretjega; pobledela je, in nekoliko drhteča je vzkliknila: »O, bil si z žensko sku¬ paj, ki ti je omotala vse gumbe z lasmi.« Začudil se je in je zajecljal: »Ni res. Ali si neumna? . . .« Naenkrat se domisli; razumel je, najprej se je malo zmedel, potem je nasmehoma tajil, pravzaprav ne po¬ sebno hud, ker ona sluti, da ima pri ženskah srečo. Še vedno je iskala in vsak hip je našla las; z naglo kretnjo jih je od¬ vijala in metala na preprogo. 414 Uganila je bila, s svojim prebri¬ sanim ženskim instinktom, in jeclja¬ la je vsa razjarjena, pripravljena na jok: »Rada te ima, ta-le ... in hote¬ la je, da bi nosil kaj njenega s se¬ boj ... O, tak slepar!« A nenadoma je zavpila, zavre- ščala z nervoznim veseljem: »O! ... o! . . . stara je . . . ta-le las je bel . . . A, tak sedaj jemlješ že stare žen¬ ske ... Ali te plačujejo? . . . Povej no . . . ali te plačujejo? ... A! Sedaj si prišel že na stare babe . . . Mene ne potrebuješ več ... Le imej ono . . .« Vstala je, stekla po svoj ople- ček, ki ga je bila vrgla na stol, in se je hitro oblekla. Njega je bilo sram, hotel jo je zadržati in je jecljal: »Ne, no . . . Cio ... ne budali vendar . . . jaz ne vem, kako to . . . poslušaj . . . osta¬ ni ... daj no .. . ostani . . .« Ona pa je ponavljala: »Le imej svojo staro babo . . . le dobro jo drži ... daj si napraviti prstan iz njenih las . . . iz njenih be¬ lih las . . . teh-le tukaj bo že do¬ volj . . .« Naglo in spretno je zmetala na¬ se obleko, si popravila lase in si po¬ tegnila pajčolan preko lica; in ko jo je hotel prijeti, mu je dala s polnim mahom zaušnico v obraz. Bil je kar 415 prevzet in ves osupel, ona pa je od¬ prla vrata in je zbežala. Komaj je bil sam, ga je pogra¬ bila silna jeza na to staro kavko Walterico. A, tej bo pa posvetil tej, pa prav pošteno. Omočil si je rdeče lice z vodo, potem je šel tudi on ven, snujoč ma¬ ščevanje. Ta pot pa ne odpusti niče¬ sar! O, ne! Šel je do bulvarja, postopal po njem sem in tja, ter se ustavil pred dragotinarjevo štacuno, da bi si ogledal kronometer, ki si ga je že davno želel, in ki je stal osemnajst- sto frankov. In veselje mu je prešinilo srce, ko je hipoma pomislil: »Ako dobim svojih sedemdesettisoč frankov, pa si ga lahko kupim.« — In začel je sa¬ njariti, kaj vse bi utegnil početi s ti¬ stimi sedemdesettisoč franki. Najprej bi se dal voliti za po¬ slanca. Potem bi kupil ta kronome¬ ter, nato bi igral na borzi, in potem še to ... in potem še ono ... V uredništvo ni maral iti, ker se mu je zdelo, da bo bolje, ako govori z Madeleno še predno bo videl Wal- terja in pisal svoj članek; in krenil je proti domu. Ko je dospel v rue Drouot, se je nanagloma ustavil; pozabil je bil oglasiti se pri grofu de Vaudrec, ki je stanoval v Chaussee - d’ Autin. 416 Vrnil se je torej, in ves čas zložno pohajkuje je mislil v srečni sanjariji na tisočero sladkosti in dobrot, na bogastvo, ki se mu obeta, pa tudi na tega cigana Larochea in na tega sta¬ rega klopa Walterico. Sicer se pa radi Klotildine jeze ni prav nič vzne¬ mirjal, saj je dobro vedel, da mu hi¬ tro oprosti. V hiši, kjer je stanoval grof de Vaudrec, je prašal hišnika: »Kako je gospodu de Vaudrec? Slišal sem, da je bil zadnje dni bo¬ lan.« Možak je odgovoril: »Gospodu grofu je zelo slabo, gospod. Mislijo, da ne preživi več te noči, na srce mu je kanilo.« Du Roy je bil tako osupel, da ni vedel več, kaj bi storil! Vaudrec umira! Zmedene misli so se mu po¬ dile po glavi, vsepolno vznemirljivih misli, ki si jih ni upal niti samemu se¬ bi priznati. Zamrmral je: »Hvala ... pridem nazaj...« — a sam ni vedel, kaj govori. Potem je skočil v kočijo in se je peljal domov. Njegova žena je bila že doma. Brez sape je planil v njeno sobo in ji je nemudoma povedal: »Ali ne veš? Vaudrec bo umrl!« 417 27 Sedela je za mizo in je pisala pismo. Dvignila je oči in je ponovila trikrat zaporedoma: »A, kaj praviš? ... Kaj praviš?« »To pravim, da bo Vaudrec vsak čas umrl, ker mu je udarilo na srce.« — Potem je pristavil: »Kaj misliš ti storiti?« Vzravnala se je bila, mrtvaško bleda, in lica so ji nervozno podrhte¬ vala, nato si je zakrila obraz z roka¬ mi in je bruhnila v strahovit jok. Stala je, ihtenje jo je stresalo, žalost jo je trgala. Hipoma je ukrotila bolečino ter si otrla oči: »K njemu ... k njemu pojdem ... Nič ne skrbi radi mene... ne vem, obkorej se vrnem... Nič me ne ča¬ kaj ...« Odgovoril je: »Prav, kar pojdi.« Stisnila sta si roke in tako brzo je odšla, da je pozabila vzeti roka¬ vice. Georges je sam večerjal in se je lotil svojega članka. Naredil ga je čisto v smislu ministrovih namenov; bralcem je jasno namignil, da z ma¬ roško ekspedicijo ne bo nič. Potem ga je nesel v uredništvo, govoril ne¬ kaj trenotkov z ravnateljem, ter se je vrnil cigaro kade, in lahko mu je bilo srce, a sam ni vedel, zakaj. 418 Žene še ni bilo nazaj. Legel je in je zaspal. Madelena se je vrnila okoli pol¬ noči. Georges se je hipoma prebudil in je sedel na postelji. Prašal je: »No?« Nikdar še je ni videl tako blede in presnujene. Zamrmrala je: »Umrl je.« »A! In... ali ti ni ničesar re¬ kel?« »Ničesar, ko sem prišla tja, je bil v nezavesti.« Georges se je zamislil. Prašanja so mu silila na jezik, ki si jih ni upal izreči. »Pojdi spat,« je dejal. Urno se je slekla, potem je smuk¬ nila k njemu. Povzel je: »Ali je imel sorodnike pri smrtni postelji?« »Samo en nečak je bil prišel.« »A! Ali je bil ta nečak večkrat pri njem?« »Nikoli. Deset let je, kar se nista videla.« »Ali je imel drugih sorodni¬ kov?« »Ne ... Mislim, da ne.« »Potem... bo ta nečak pač nje¬ gov dedič?« »Tega ne vem.« »Ali je bil jako bogat, Vau- drec?« »Jako bogat.« 419 27 * »Ali veš, koliko je po priliki imel?« »Natančno ne vem. Milijon, ne¬ mara dva.« Sedaj ni rekel več ničesar. Ona je upihnila svečo. In v temi sta leža¬ la drug poleg drugega; bedela sta in sta na tihem sanjarila. Njemu se ni hotelo več spati. Bore malo se mu je zdelo sedaj se- demdesettisoč frankov, ki mu jih je obetala gospa Walterjeva. Kar se mu zazdi, da Madelena joče. Prašal je, da bi vedel za gotovo: »Ali spiš?« »Ne.« Glas se ji je tresel, solze so se poznale v njem. Georges je spregovoril: »Prej sem ti bil pozabil poveda¬ ti, da nas je tvoj minister naplah¬ tal.« »Kako to?« In pripovedoval ji je na dolgo in na široko, z vsemi podrobnostmi, načrt, ki sta ga zasnovala na skriv¬ nem Laroche in Walter. Ko je končal, je prašala: »Kako veš ti to?« Odgovoril je: »Dovoli, da ti tega ne povem. Ti imaš svoja pota za informacije, v katera se jaz nič ne vmešavam. Jaz imam svoja, ki bi jih rad zase ohra- 420 nil. Na vsak način pa jamčim, da so moji podatki pravilni.« »Da, že mogoče ... Slutila sem, da pleto nekaj brez nas.« Ali Georges, ki mu ni hotel priti spanec, se je bil približal svoji ženi in jo je narahlo na uho poljubil. Ona ga je živahno porinila proč: »Prosim te, daj mi mir, kaj ne? Prav ljubi se mi!« Udal se je, obrnil se proti zidu, zatisnil oči in je naposled zaspal. VI. Cerkev je bila črno prevlečena in velik grb s krono, obešen nad vho¬ dom, je pričal mimo hodečim ljudem, da pokopavajo plemiča. Obred je bil pravkar končan, pogrebci so počasi odhajali; hodili so mimo krste in mimo nečaka gro¬ fa de Vaudrec, ki jim je stiskal roko in jim odzdravljal. Ko sta prišla Georges Du Roy in njegova žena iz cerkve, sta korakala vštric proti domu. Zamišljena sta bi¬ la in sta molčala. Nazadnje je dejal Georges, ka¬ kor da govori za-se: »Pa je res čudno!« Madelena je prašala: »Kaj pa, dragi moj?« »Da nama ni Vaudrec ničesar zapustil!« 421 Rdečica ji je udarila v obraz, kakor da ji je hipoma zagrnil belo kožo rožnat pajčolan in ji vstaja od neder proti glavi, in rekla je: »Zakaj naj bi nama bil kaj zapu¬ stil? Saj ni nikakega vzroka za to.« Potem pa, ko je nekoliko pomol¬ čala, je povzela: »Mogoče hrani kak notar opo¬ roko. Sedaj ne moremo še vedeti.« Pomislil je, nato je zamomljal: »Da, to je verjetno; navsezadnje nama je bil le najboljši prijatelj, obe¬ ma. Diniral je po dvakrat na teden pri nas, prihajal je vsak trenotek. Pri nas je bil doma, popolnoma do¬ ma. Ljubil te je po očetovsko in bil je brez sorodnikov, brez otrok, brez bratov in sestra, samo nečaka je imel, in še ta je bil mrzlega rodu. Da, oporoka mora biti. Saj ne pričaku¬ jem bogvekaj, spomin, da nam poka¬ že, da je mislil na nas, da nas je lju¬ bil, da prizna nagnenje, ki sva ga imela do njega. Nekako znamenje svojega prijateljstva bi nama bil res dolžan.« Dejala je z zamišljenim, malo- brižnim obrazom: »Mogoče je, res, da je napravil oporoko.« Ko sta prišla domov, je izročil sluga Madeleni pismo. Odprla ga je, potem ga je pomolila možu. 422 Dr. Lamaneur, notar, rue de Vosges, 17. Velecenjena gospa! Prosim, blagovolite se oglasiti v moji pisarni, v torek, sredo ali četr¬ tek med drugo in četrto uro, v zade¬ vi, ki se tiče Vas. Z odličnim i. t. d. Lamaneur. Sedaj je zardel Georges: »To-le bo! Čudno je, da je poslal poziv tebi, in ne meni, ki sem po postavi gospo¬ dar.« Najprej ni odgovorila, potem pa, po kratkem preudarku: »Ali hočeš, da pojdeva takoj k njemu?« »Dobro, le pojdiva.« Brž po obedu sta se odpravila. Ko sta stopila v Lamaneurjevo pisarno, je vstal pisarniški vodja s poudarjeno vljudnostjo in ju je po¬ vedel k svojemu šefu. Notar je bil majhen, okrogel člo¬ vek, kepa, kamor si ga pogledal. Glava mu je bila podobna krogli, pribiti na drugo kroglo, ki je bila na¬ sajena na tako majhne in kratke no¬ ge, da so bile tudi skoraj kakor dve krogli. Pozdravil je,ponudil jima stole, ter se obrnil proti Madeleni: »Gospa, poklical sem vas, da bi vam pokazal oporoko grofa de Vaudrec, ki se tiče vas.« 423 Georges si ni mogel kaj, zamr¬ mral je: »Saj sem si mislil.« Notar je pristavil: »To, sicer kratko, pismo vam hočem pre¬ brati.« Potegnil je polo iz mape, ki je ležala pred njim, in je čital: »Jaz podpisani, Paul Emile Cy- prien Gontran grof de Vaudrec, zdrav na duhu in na telesu, izražam s tem svojo poslednjo voljo. Ker me utegne smrt vsak hip pobrati, hočem z ozirom na to vre- diti svoje stvari in napisati svojo oporoko, ki jo vložim pri doktorju Lamaneurju. Ker nimam neposrednih dedi¬ čev, zapuščam vse svoje imetje, se- stoječe iz borznih papirjev v vred¬ nosti šeststotisoč frankov in iz pose¬ stva v vrednosti okoli petstotisoč frankov, gospe Klari Madeleni Du Poyevi, brez vseh obveznosti ali po¬ gojev. Njo prosim, naj prejme to da¬ rilo mrtvega prijatelja v znak iskre¬ ne udanosti in globokega spoštova¬ nja.« Notar je pristavil: »To je vse. Ta listina je datirana zadnjega av¬ gusta meseca in je stopila na mesto druge z enako vsebino, ki je bila na¬ rejena pred dvema letoma na ime gospe Klare Madelene Forestier. Jaz 424 hranim tudi prvo oporoko, ki bi do¬ kazala, ako bi sorodniki ugovarjali, da gospod de Vaudrec svoje volje ni izpremenil.« Madelena, zelo bleda, je gledala svoje noge. Georges je nervozno su¬ kal svoje brke med prsti. Notar je po kratkem premolku povzel: »Gospa seveda ne more sprejeti tega volila brez vaše privolitve, gospod.« Du Roy je vstal in je rekel s su¬ him glasom: »To si moram prej pre¬ misliti.« Notar se je nasmehnil, se priklo¬ nil, pa z ljubeznivim glasom: »Vaše pomisleke razumem, gospod. Mo¬ ram pa pristaviti, da je izjavil go¬ spoda grofa nečak, ki je izvedel da¬ nes dopoldne poslednjo voljo svoje¬ ga strica, da jo hoče priznati, ako prepustite njemu vsoto stotisoč fran¬ kov. Po mojem oporoke ni mogoče ovreči, ampak pravda bi vzbudila hrup, ki bi se mu vi nemara rajši iz¬ ognili. Svet pogostoma zlobno sodi. Na vsak način pa, ali mi utegnete sporočiti svoj odgovor glede vseh točk do sobote?« Georges se je priklonil: »Da, go¬ spod.« — Potem je ceremonijozno pozdravil, spustil svojo ženo, ki je bila čisto tiho, naprej, in je odšel ta¬ ko napeto, da se notar ni več smehljal. 425 Komaj sta stopila v svojo sobo, je Du Roy zaloputnil vrata, vrgel klobuk na posteljo, pa: »Ti si bila Vaudrecu metresa?« Madelena, ki si je snemala paj¬ čolan, se je sunkoma okrenila: »Jaz? O!« »Ti, ti! Človek ne zapusti vsega imetka ženski, ako ni...« Trepetala je in kar ni mogla iz- tekniti igel, ki so spenjale prozorno tenčico. Po kratkem premišljevanju je zajecljala z razburjenim glasom: »Veš kaj... veš kaj... saj se ti... saj se ti... blede!... Ali nisi ti sam... malo prej... ali nisi upal ... da ti nekaj zapusti?« Georges je stal poleg nje in je lovil z očmi vse njene vznemirjene kretnje, kakor preiskovalni sodnik, ki preži, kdaj se bo osumljenec ko¬ ličkaj izpodteknil. Spregovoril je s poudarkom na vsaki besedi: »Da ... meni bi bil lahko kaj za¬ pustil, meni... meni, tvojemu sopro¬ gu ... meni, svojemu prijatelju ... razumeš ... ne pa tebi... tebi, svoji prijateljici... tebi, moji ženi. To je velikanski razloček, bistven razlo¬ ček z ozirom na dostojnost... in na ljudi.« Sedaj je Madelena njega ostro gledala, s pronikujočim pogledom, globoko in čudno, kakor da mu hoče 426 v očeh nekaj čitati, kakor da hoče , najti v njih tiste neznane tajnosti bitja, ki jih ne prodreš nikdar in jih komaj v bežnih trenotkih od strani ujameš, v hipih nepažnje, ali neprisi¬ ljenega vedenja, kadar se napo! od- pro vrata v skrivnostno notranjost človeške duše. Zateglo je dejala: »Mislim pa le, če bi... da bi se zdelo tako veliko volilo za te ... naj¬ manj prav tako čudno.« Hlastno je prašal: »Zakaj?« Rekla je: »Zato, ker ...« — Pre¬ kinila se je, potem je povzela: »Zato, ker si ti moj mož ... Ker ga pravza¬ prav šele malo časa poznaš... in ker sem mu jaz že zelo dolgo prija¬ teljica ... in ker je bila njegova prva oporoka narejena, ko je še Fore- stier živel, meni v prilog.« Georges je začel hoditi z dolgi¬ mi koraki po sobi. Izjavil je: »Tega ne moreš sprejeti.« Odgovorila je ravnodušno: »Dobro; potemtakem ni treba čakati do sobote; to sporočiva lahko nemudoma doktorju Lamaneurju.« Ustavil se je pred njo; in iznova sta si gledala nekaj trenotkov oči v oči ter si izkušala prodreti v mrakot- ne tajnosti svojih src in si probistriti najgloblje misli. V gorečem, nemem izpraševanju sta hotela videti drug drugemu razgaljeno zavest: skrivna 427 borba dveh bitij, ki živita skupaj in sta si vendar tuji, se sumničita, za¬ lezujeta in prežita drug na drugega, a se ne poznata do dna, zakaj globi¬ na njiju duš je kalna. In nenadoma ji je zamrmral z globokim glasom v obraz: »Torej, priznaj, da si bila Vau- drecu metresa.« Skomiznila je z ramami: »Be¬ bec si... Vaudrec mi je bil naklo¬ njen, zelo ... a drugega nič ... ni¬ koli.« Zatopotal je z nogo: »Lažeš. To ni mogoče.« Mirno mu je odvrnila: »In ven¬ dar je tako.« Zopet je začel korakati po sobi, potem se je iznova ustavil: »Potem mi pa razloži, kako to, da je zapustil vse imetje tebi...« Mirno, kakor da se vse skupaj ne tiče nje, je začela: »To je kaj pri- prosto. Kakor si sam pravkar ome¬ nil, ni imel drugih prijateljev, nego naju, ali mari mene, zakaj poznal me je že izza mlada. Moja mati je bila za družabnico pri njegovih sorodnikih. Vedno je hodil semkaj, in ker ni imel naravnih dedičev, se je spomnil me¬ ne. Da je čutil do mene malo ljubez¬ ni, to je mogoče. A pokaži mi žensko, da je ne bi bil kdo kdaj tako ljubil? In da mu je narekovalo to prikriva¬ no, tajno nagnenje moje ime pod pe- 428 ro, ko je hotel določiti svojo posled¬ njo voljo — čemu ne? Prinašal mi je cvetic, vsak ponedeljek. To se ti ni zdelo prav nič čudno, in vendar jih ni dajal tebi, kaj ne da ne? Danes mi je dal svoje imetje iz ravno istega vzroka, in ker nima nikogar, komur bi ga ponudil. Ali ne bi bilo narobe prav posebno čudno, da ga je zapu¬ stil tebi? Zakaj neki? Kaj si mu pa ti?« Govorila je tako naravno in mir¬ no, da Georges prvi hip ni vedel, kaj bi rekel. Potem je poprijel besedo: »To je vseeno. Tako ne moreva sprejeti te dedščine. Kako klaveren vtisk bi naredilo! Ves svet bi verjel, da je tako, vse bi brusilo jezike in se sme¬ jalo. Moji kolegi mi že tako zavida¬ jo, kar se da in me zbadajo o vsaki priliki. Jaz moram paziti bolj nego kdo na svojo čast in na svoje ime. V noben kup ne morem dovoliti in pristati na to, da bi moja žena sprejela te vrste volilo od moža, ki so ga je¬ ziki že tako razkričali za njenega ljubimca. Forestier bi bil nemara to prenesel, on že, ampak jaz — nak!« Zamrmrala je krotko: »No, do¬ bro, dragi moj! Pa nikar! En milijon manj bova imela v žepu, prava reč!« Še vedno je meril sobo; in za¬ čel je naglas misliti, govoreč svoji ženi, ne da bi se obrnil naravnost proti nji. 429 »Seveda ... milijon ... o da!... Ko je pisal oporoko, ni pomislil, ka¬ ko se je pregrešil zoper takt, kakšno silno nespodobnost je učinil. Ni videl, na kako kočljivo, smešno stališče me postavi... Rahle nijanse, na teh sloni vse v življenju... Polovico bi bil moral zapisati meni, pa bi šlo vse kakor po masti.« Sedel je,prekrižal noge ter si začel vihati brke, kakor je bila nje¬ gova navada, kadar ga je kaj skrbe¬ lo, vznemirjalo ali kadar je kaj tež¬ kega razglabljal. Madelena je vzela v roko veze¬ nje, s katerim se je semtertja bavila, in je dejala, izbiraje volno: »Jaz molčim, kaj pa hočem. Ti premisli.« Dolgo ni odgovoril, potem pa je obotavljaje se dejal: »Ljudje ne bo¬ do nikoli razumeli, kako da je posta¬ vil Vaudrec tebe za edino dedično in kako to, da sem jaz v to privolil. Ako dobiva denar na ta način, se pravi to, da priznava... da priznaš ti kaznjivo razmerje, in jaz, da sem svojo nečast mirno gledal... Ali vi¬ diš, kako si bodo razlagali najino vzprejetje? Treba bi bilo izumeti kakršnokoli ukano, da se stvar spretno zakrije. Skrbeti, da se raz¬ nese, postavim, da je razdelil denar med oba, da je dal polovico možu, polovico ženi.« 430 Ugovarjala je: »Jaz ne vem, ka¬ ko bi se to ukrenilo, ko je vendar oporoka pravilna.« Opomnil ji je: »O, to je mala reč. Ti mi prepustiš polovico dedščine z daritvijo med živimi. Otrok nimava, torej gre. In tako bi zamašila vsem napastnikom usta.« Oporekla je nekoliko nestrpno: »Tudi tega ne vem, kako bi zamašila napastnikom usta, ko je vendar pri notarju akt, in ga je Vaudrec podpi¬ sal.« Vzrasel je: »Ali ga morava res kazati in na steno nabiti! Ti si pa res zabita. Rekla bova, da nama je zapu¬ stil grof de Vaudrec svoje premože¬ nje, obema, vsakemu pol... No, vi¬ diš ... Sploh pa, brez mojega dovo¬ ljenja ne moreš volila niti sprejeti. Jaz ti ga dam, toda samo pod tem pogojem, da deliva, s tem se rešim zasmeha pred svetom.« Zopet ga je pogledala s prodir- ljivim pogledom. »Kakor boš hotel. Meni je prav.« Vstal je in je začel zopet sem in tja korakati. Bilo je videti, kakor da iznova omahuje in sedaj se je umikal pronikujočemu očesu svoje žene. Govoril je: »Ne... odločno ne... mogoče je najbolje, ako se vsemu popolnoma odrečeva ... dostojneje je ... korektneje ... častneje ... Na ta način ne bi mogel živ krst ničesar 431 sumiti, na svetu ničesar. Najtanko- vestnejši ljudje bi morali reči: čast jima.« Vstavil se je pred Madeleno: »In, če ti je prav, draga moja, poj¬ dem sam nazaj k notarju Lamaneur- ju, da mu razložim stvar in ga po- prašam za svet. Povem mu svoje po¬ misleke, in pristavim, da sva se do¬ menila za delitev, zavoljo lepšega, da ne bo mogel nihče jezikati. Od ti¬ stega trenotka, ko sprejmem polovi¬ co dedščine, je jasno kakor beli dan, da nima nihče več pravice rogati se. To se pravi na vsa usta povedati: »Moja žena sprejme zato, ker sprej¬ mem jaz, njen mož, ki imam soditi o tem, kaj sme storiti žena, ne da bi se postavila v slabo luč.« Madelena je zamrmrala edino: »Kakor te je volja.« Začel je gosto besedičiti. »Da, če deliva na pol in pol, po¬ tem je to na dlani. Podedovala sva za prijateljem, ki ni hotel delati raz¬ ločka med nama, ki ni hotel nobene¬ ga odlikovati, ki ni hotel reči: »Te¬ mu ali onemu dajem prednost, kakor v življenju.« Ženo je imel rajši, že res, ampak s tem, da je zapustil svo¬ je imetje i njemu i nji, je hotel pač jasno pokazati, da je bilo to njegovo nagnenje čisto platonično. Tega on ni preudaril, ni mislil na posledice. Ka¬ kor si poprej čisto prav pripomnila, 432 je nosil tebi vsak teden cvetic, in te¬ bi je hotel zapustiti nazadnje spomin, le da se pri tem ni prašal...« Nekoliko jezna mu je segla v be¬ sedo: »Dobro. Saj razumem. Kaj ti je treba tolikega razkladanja. Pojdi takoj k notarju.« Zardel je in je zajecljal: »Prav imaš, pojdem.« Vzel je klobuk, potem pa, zadnji trenotek: »Težkočo z nečakom pa uredim s petdesettisoč franki, ali ne?« Odgovorila je ponosno: »Ne. Daj mu stotisoč frankov, ki jih zahteva. In vzemi jih od mojega dela, ako hočeš.« Nenadoma ga je postalo sram, in odgovoril je: »O, kaj pa še! Delila bova. Ce mu da vsak petdesettisoč frankov, nama ostane še cel milijon.« Potem je pristavil: »Torej, na svidenje, Madica, pa kmalu.« In šel je razlagat notarju načrt, ki je trdil, da si ga izmislila njegova žena. Drugi dan so podpisali daritev med živimi za petstotisoč frankov, ki jih prepusti Madelena Du Royu, svojemu možu. Ko sta stopila iz pisarne, je pred¬ lagal Georges, ker je bilo lepo vre¬ me, da bi stopila peš do bulvarjev. Bil je ljubezniv, obziren in pozoren, ves nežen. Smejal se je, vse ga je ve- 43^3 28 selilo, dočim je bila ona zamišljena in nekam resna. Bil je precej hladan jesenski dan. Ljudje so hodili hitro, kakor da se jim mudi. Du Roy je peljal svojo ženo pred prodajalnico, kjer je že to¬ likokrat gledal zaželjeni kronometer. »Ali hočeš, da ti podarim kako dragotino?« je dejal. Zamrmrala je malomarno: »Kakor ti drago.« Stopila sta v štacuno. Prašal je: »Kaj imaš rajša, ovratno veriži¬ co, zapestnico ali uhane.« Pogled na zlatnino in drago ka¬ menje ji je prepodil nje samovoljno hladnoto, in z žarečim in radoved¬ nim očesom je pregledovala stekle¬ ne predale, polne dragotin. In hipoma jo je prijela želja: »Tista-le zapestnica, kako prelepa!« Bila je verižica čudne oblike, vsak člen je imel drugačen kamen. Georges je prašal: »Koliko sta¬ ne ta zapestnica?« Dragotinar je odgovoril: »Tri- tisoč frankov, gospod.« »Ako mi jo daste za dvatisoč- petsto, pa narediva kupčijo.« Možak se je obotavljal, potem je odgovoril: »Ne, gospod, nemogoče.« Du Roy je govoril: »Poglejte, zraven še ta-le kronometer za pet- najststo frankov, to je štiritisoč, ki 434 vam jih plačam takoj. Velja? Ce no¬ čete, grem pa drugam.« Dragotinarja je zmešalo, in na¬ posled se je udal. »Dobro, pa naj bo, gospod.« Žurnalist je dal svoj naslov in je pristavil: »Na kronometer dajte vgrebsti moje začetnice G. R. C., čr¬ ke naj se prepletajo pod baronsko krono.« Madelena je osupnila in se je za¬ čela smehljati. In ko sta odhajala, ga je prijela nekam nežno za laket. Zdel se ji je zares spreten in odločen mož. Sedaj, ko ima denar, bi se mu prile¬ gel še žlahten naslov, to je čisto v redu. Trgovec se jima je poklonil: »Zanesite se, gospod baron, v petek bo napravljeno.« Prišla sta mimo Vaudevilla. Tam so igrali novo igro. »Ako hočeš,« je dejal »pojdeva nocoj v gledališče; poizkusiva, mor¬ da dobiva ložo.« Dobila sta jo in sta jo vzela. Me¬ nil je: »Kaj, če bi večerjala v go¬ stilni?« »O, da, rada.« Bil je srečen, kakor cesar, in preudarjal je, kaj bi utegnila še ukreniti. »Če bi šla po gospo de Marelle, da bi bila zvečer z nama skupaj? 435 28 * Njen mož, sem slišal, je tukaj. Rad bi mu segel v roko.« Šla sta tja. Georgesu, ki se je prve besede s svojo metreso malo bal, je bilo čisto prav, da je bila nje¬ gova žena zraven, ker se tako izogne vsemu nepotrebnemu razlaganju. A Klotilda se je držala, kakor da se ničesar več ne spominja, in je še sama silila moža, naj vabilo sprejme. Pri dineju so bili veseli in ves večer je bil krasen. Georges in Madelena sta se vr¬ nila pozno domov. Plin je bil že ugašnjen. Žurnalist je prižigal vošče¬ ne vžigalice, da bi svetil po stop¬ nicah. Ko sta prišla na hodnik v prvem nadstropju, se je plamen naglo vnel in je svetlo očrtal v zrcalu njiju po¬ stavi, ki sta se risali iz teme na stop¬ nišču. Kakor da sta se nenadoma pri¬ kazala dva duhova, ki zdajci zopet izgineta v noč. Du Roy je vzdignil roko, da bi dobro obsvetil njiju sliki, in dejal z zmagoslavnim nasmehom: »Poglej, milijonarji gredo mi¬ mo.« 436 VII. Bilo je že tri mesece, kar je bil Marok osvojen. Francija je gospo¬ dovala v Tangerju in imela v svoji oblasti vse sredozemsko obrežje tja do Tripolitanije in prevzela je bila jamstvo za dolg nanovo priklopljene dežele. Dva ministra sta pri tem baje zaslužila okoli dvajset milijonov in Laroche-Mathieuja so kar naravnost imenovali. O Walterju pa je vedel ves Pa¬ riz, da je enkrat mahnil in dvakrat zadel, ter spravil v žep trideset do štirideset milijonov za posojilo, po¬ vrhu pa še osem do deset milijonov za bakrene in železne rudnike; prav tako tudi za obširna zemljišča, ki jih je kupil pred osvojitvijo v slepo ce¬ no ter jih prodal po francoski oku¬ paciji kolonizacijskim družbam. V par dneh se je bil uvrstil med gospodarje sveta, postal eden tistih vsegamogočnih finančnikov, ki so silnejši od kraljev, pred katerimi se vpogibajo glave, jecljajo jeziki in prihaja na dan vsa nizkotnost, poni¬ glavost in zavist, ki se skriva na dnu človeškega srca. Sedaj ni bil več žid Walter, rav¬ natelj sumljive banke, založnik dvomljivega lista, ne več poslanec, 437 ki so mu očitali umazane goljufije. Bil je gospod Walter, bogati Izraelit. In to je hotel tudi pokazati. Vedel je, v kakih stiskah živi princ Karlsburški, ki je imel eno naj¬ lepših palač v rue du Faubourg- Saint-Honore, z vrtom na Champs- Elisees; predlagal mu je, da kupi v štiriindvajsetih urah to posestvo in hišo z vsem pohištvom, a niti en stol se ne sme premekniti. Trideset mili¬ jonov mu je ponudil. Princa je vsota zapeljala in sprejel je. Takoj drugi dan se je Walter na¬ stanil v novi hiši. Tedaj si je izmislil nekaj druge¬ ga, res misel osvojevalca, ki se hoče polastiti Pariza, naravnost napole¬ onsko idejo. Vse mesto je hodilo tisti čas gle¬ dat veliko podobo ogrskega slikarja Karla Marcowitcha, razstavljeno pri Jacquesu Lenoblu, trgovcu z umet¬ ninami: »Kristus hodi po morskih valovih.« Umetniški kritiki so navdušeni zatrjevali, da je ta slika najveličast¬ nejši umotvor stoletja. Walter jo je kupil za petstotisoč frankov ter jo je vzel k sebi; tako je prekinil od danes do jutri tok vse- občne radovednosti in je prisilil Pa¬ riz, da je govoril o njem z zavistjo, z grajo ali odobravanjem. 438 Potem je dal po vseh listih raz¬ glasiti, da vabi vse v pariški' družbi znane ljudi, naj si pridejo tega in tega večera k njemu ogledovat umotvor tujega mojstra, da ne bo mogel nihče trditi, da je zaprl vsemu svetu dra¬ goceno umetnino. Njegova hiša bo odprta. Priti sme, kdor hoče. Samo pri vratih bo treba pokazati vabilo. Glasilo se je tako: »Gospod in gospa Walter prosita vaše blagorod¬ je, da ju počastite in si pridete k nji¬ ma, dne tridesetega decembra od de¬ vetih do polnoči, ogledovat Karla Markovitcha sliko: »Jezus hodi po morskih valovih«. Slika bo razvetlje- na z elektriko.« Spodaj pa je stalo s prav drob¬ nim tiskom: »Po polnoči ples.« Tako torej ostanejo tisti, ki bo¬ do hoteli ostati, in iz teh si izbereta Walterja svoje bodoče znance. Drugi si bodo ogledovali sliko, hišo in gospodarje z nesramno ali malomarno zvedavostjo ljudi iz dru¬ žbe, potem odidejo, kakor so prišli. In očka Walter je dobro vedel, da bodo pozneje že še radi nazaj prišli, kakor so prišli k njegovim izraelskim bratom, ki so obogateli kakor on. Najprej je treba, da pridejo k njemu vsi žlahtni revčki, katerih imena se čitajo po listih; pridejo pač, da bi videli obraz moža, ki je pridobil 439 v šestih tednih petdeset milijonov; pridejo, da bi videli in šteli tiste, ki tudi pridejo; in še zato, pridejo, ker je bil tako spreten in rahločuten, da jih je pozval, naj pridejo občudovat krščanske slike k njemu, sinu Izrae¬ lovemu. Bilo je, kakor bi jim dejal: »Po¬ glejte, petstotisoč frankov sem pla¬ čal za nabožni umotvor Marco- v/itchev »Jezus hodi po morskih va¬ lovih«. In ta umotvor ostane za ved¬ no pri meni, pred mojimi očmi, v hi¬ ši Žida Walterja.« V odlični pariški družbi, v druž¬ bi vojvodinj in jockeyskih klubov, so od sile razpravljali o tem povabilu, ki navsezadnje ne nalaga nikomur nikakih obveznosti. Lahko greš tja, kakor hodiš gledat akvarelov k go¬ spodu Onemu. Walterjevi imajo umotvor; ta in ta večer odpro svoja vrata, da ga pride občudovat, komur se poljubi. Nič drugega. »Vie frangaise« je prinašala že štirinajst dni vsako jutro notice o tej soareji tridesetega decembra, in je izkušala vzbuditi splošno zanimanje. Du Roy je divjal, tako ga je jezil šefov uspeh. Mislil je, da je bogat s tistimi petstotisoč franki, ki jih je izvil svo¬ ji ženi, in sedaj se je zdel samemu sebi revež, strahovit revež, ko je primerjal svoj borni imetek s to po- 440 vodnijo milijonov, ki se je razlivala okoli njega, ne da bi mogel tudi on kaj zajeti. Ta zavidna jeza mu je rasla od dne do dne. Srdit je bil na ves svet,na Walterjeve, h katerim ni hodil več v hišo, na svojo ženo, ki jo je Laroche preslepil in mu je odsvetovala kupi¬ ti maroških papirjev, in pred vsem je bil gorak ministru, ki ga je opeharil, ki je bil njega izrabil in je bil po dva¬ krat na teden pri njih na obedu. Ge- orges mu je bil tajnik, agent in glas¬ nik, in kadar je pisal po njegovem narekovanju, ga je grabila besnost, da bi bil tega zmagoslavnega zlizan- ca najrajši zadavil. V svojem mini¬ strovanju je imel Laroche kaj ne¬ znatne uspehe, in da bi si ohranil svoj portfelj, je skrbno prikrival, da ima žepe z zlatom natlačene. Ali Du Roy je čutil to zlato, v vedno ošab- nejši govorici tega advokata, ki je imel srečno roko, v njegovem vse bahatejšem vedenju, v njegovih vedno drznejših trditvah, v njegovi popolni samozavesti. Sedaj je kraljeval Laroche v Du Royevi hiši; prevzel je mesto in dneve grofa de Vaudrec, in govoril je s slugami, kakor drugi gospodar. Georges ga je prenašal trepeta¬ je kakor pes, ki bi rad ugriznil, pa si ne upa. A pogostoma je bil trd in su¬ rov proti Madeleni, ki je skomizgala " 441 z rameni in ravnala z njim kakor s paglavim otrokom. Sicer se je pa ču¬ dila njegovi neprestani slabi volji in mu je večkrat rekla: »Ne razumem te. Venomer se pritožuješ. In vendar imaš krasno stališče.« On ji je pokazal ob takih prilikah hrbet in ji ni ničesar odgovoril. Izprva je izjavil, da ne pojde k šefovemu slavju in da ne mara več prestopiti praga k temu umazanemu Židu. Že dva meseca mu je gospa VValter pisarila vsak dan, ter ga prosila, naj pride, naj določi sesta¬ nek, kjerkoli mu drago, češ, da mu izreči sedemdešettisoč frankov, ki jih je dobila zanj. On ji ni odgovarjal in je metal ta obupna pisma v ogenj. Ne, da bi se hotel odreči svojemu deležu, a rad bi jo bil spravil do blaznosti, hotel jo je raniti s prezirom, jo z nogami tepta¬ ti. Prebogata je bila! In on se je ho¬ tel pokazati ponosnega. Na dan razstave same, ko mu je Madelena dokazovala, da dela zelo napek, ako ne mara iti, je odgovo¬ ril: »Daj mi mir. Jaz ostanem do¬ ma.« Pozneje pa, po dineju, je hipoma odločil: 442 »Vendar je bolje, če prevzame¬ va to morijo. Naglo se pripravi.« Tega je že sama pričakovala. »V četrt ure bom nared,« je de- jala. Godrnjaje se je oblačil in še v kočiji je kar naprej rentačil. Veliko dvorišče Karlsburgove palače je bilo razsvetljeno s štirimi električnimi kroglami, kakor da sije v vsakem kotu majhna sinjkasta luna. Prelepa preproga je tekla po stopnicah pri preddurju, in na vsaki stopnici je stal strmo kakor kip livri- ran sluga. Du Roy je zamomljal: »Le to ba- haštvo poglej!« — Stresel je z rame¬ ni, v srce ga je pekla nevoščljivost. Žena mu je rekla: »Molči ven- der! Pa daj še ti tako!« Vstopila sta ter izročila težko vrhnjo obleko slugam, ki so jima stopili nasproti. Bilo je tam že več žena s svoji¬ mi soprogi, ki so si tudi slačili kožu¬ he. Slišati je bilo mrmrajoče glasove: »Krasno! Prekrasno!« Prostrani pridvor je bil opet s- tkanimi preprogami, ki so predstav¬ ljale zgodbo Marta in Venere. Na le¬ vi in desni so se dvigala krila monu¬ mentalnega stopnišča, ki so se steka¬ la v prvem nadstropju. Držaji so bili pravo čudo od kovanega železa; zla¬ to na njih je bilo staro in obledelo, da 443 je tekel miren svit ob stolbi rdečega marmora. Pri vhodu v salone sta ponujali dve majhni deklici, ena v rožnat;, druga v modri obleki, damam šopke. To se je zdelo vsem dražestno. Po salonih je bilo že mnogo ljudij. Ženske so bile večinoma v oble¬ kah za na cesto; hotele so pač poka¬ zati, da so prišle sem, kakor hodijo tudi k drugim razstavam, liste, ki so nameravale ostati uri plesu, so imele kratke rokave in izrezana prša. Gospa Walterjeva je bila sredi svojih prijateljic v drugi sobi in je odzdravljala posetnikom. Mnogo njih je niti poznalo ni; ti so se šetali kakor po muzeju, ter se niso niti ma¬ lo brigali za gospodarje. Ko je zapazila Du Roya, je po- bledela in se je.zgenila, kakor da ho¬ če proti njemu. A obstala je na me¬ stu in ga je čakala. Pozdravil jo je napeto, dočim jo je Madelena obsi¬ pala z ljubeznivostmi in pokloni. Te¬ daj je Georges ostavil svojo ženo z ravnateljico in se je izgubili med obi¬ skovalce, da bi poslušal zlobne opaz¬ ke, ki jih bodo gotovo delali. Pet salonov je bilo po vrsti, opreženih z dragocenimi tkaninami, laškimi vezeninami ali orijentaiskimi preprogami raznih barv in slogov, s 444 podobami nekdanjih gospodarjev po stenah. Ljudje so se ustavljali zlasfi,. da bi občudovali majhno sobo v slo¬ gu Ludvika XVI., neke vrste budoar, ves opet s svilo, ki je imela rožnate šopke na bledo-sinjem ozadju. Niz¬ ko pohištvo od pozlačenega lesa, po¬ krito s podobnim blagom, kakor ste¬ ne, je bilo čudovito fino. Zbranih je bilo dokaj znameni¬ tih ljudij, ki jih je Georges že poznal: tako vojvodinja Terracinska, grof in grofica de Ravenel, general princ d’ Andremont, prelepa markiza des Dunes, potem vsi tisti in vse tiste, ki jih vidiš pri gledaliških premijerah. Roka mu segne pod pazduho in mlad, vzradoščen glas mu zašepeče na uho: »A, vendar enkrat, poredni lepi striček! Zakaj vas ni več na spregled?« Bila je Suzana Walterjeva, ki ga je gledala s topečimi se očmi iz¬ pod kodrastega oblačka svojih ru¬ menih las. Ves vesel, da jo vidi, ji je iskre¬ no stisnil roko. Potem je dejal v opravičilo: »Nisem utegnil. Zadnja dva me¬ seca sem imel tolikanj opravkov, da se nisem genil od doma.« Povzela je z resnim obrazom: »Hudo je, prav, prav hudo. Zelo sva žalostni, mama in jaz, ker vas imava radi. Jaz kar ne morem strpeti brez 445 vas. Kadar vas ni, se dolgočasim do smrti. Vidite, kar brez okolišev vam povem, zato da ne boste smeli več kar tako izginiti. Dajte mi roko, jaz sama vam hočem pokazati »Jezusa na morskih valovih«; čisto zadaj je, za cvetličnjakom. Papa ga je posta¬ vil tja, zato da morajo ljudje skozi vse prostore. Res čudno, kako se pa- T»a s to palačo šopiri.« Počasi sta šla skozi gnečo. Oči so se obračale za tem lepim fantom in to zalo punčko. Znan slikar je dejal: »To je pa parček, da je kaj! Lep, kakor vse tukaj.« Georges si je mislil: »Da sem bil res kaj moža, pa bi se bil poročil s to-le. Saj je bilo vendarle mogoče. Kako le, da mi ni prišlo to na um? Pravi tepec sem! Človek se vedno prenagli, nikoli dovolj ne prevdari.« In zavist, grenka zavist mu je padala po kapljah v dušo kakor žolč, ki mu kali vse veselje, in gabi življe¬ nje. Suzana je rekla: »O, pridite večkrat k nam, lepi striček, sedaj jih bomo uganjali, ko je papa tako bo¬ gat; zabavali se bomo na žive in mrtve.« Odgovoril je, še vedno v svojih mislih: »O, sedaj se hitro omožite. Kakega lepega princa si vzamete, ki 446 že malo gaga, in potem se bova kaj poredkoma videla.« Prostodušno je vzkliknila: »O ne, ne še, ne! Jaz hočem takega, ki mi bo všeč, ki mi bo zelo všeč, po¬ polnoma po volji. Bogata sem dovolj za oba!« Nasmehnil se je z viška, z iro¬ ničnim nasmehom ter ji začel pravi ti imena mimo hodečih ljudij, ljudi visokega rodu, ki so bili prodali svo¬ je zarjavelo plemenitaštvo hčerkam bogatih finančnikov, in ki žive sedaj ali pri svojih ženah ali daleč od njih, a svobodni, nesramni, znani in spo¬ štovani. Sklenil je: »Šest mesecev kveč¬ jemu, pa se ujamete tudi vi na to vabo. In potem boste gospa markiza, vojvodinja ali princesa, in mene bo¬ ste gledali preko rame, gospodična.« Ogorčevala se je, udarila ga je parkrat s pahljačo po roki ter mu prisegala, da se ne bo možila, nego po svojem srcu. Zasmejal se je: »No, bomo vi¬ deli; prebogati ste.« Pekla je: »Saj ste vi tudi, ker ste podedovali.« Prezirno-pomilovalno je vzdih¬ nil: »O! Kar preračunimo: Komaj dvajsettisoč frankov rente. Danda¬ našnji to ni bogsigavedi kaj.« »Ampak vaša žena je tudi pode¬ dovala.« 447 »Je. Oba skupaj milijon. Štiri- desettisoč obresti. Niti svojega voza ne utrpiva s tem.« Dospela sta v zadnji salon, in pred njima se je odpiral cvetličnjak, prostran zimski vrt, poln velikih dreves iz južnih krajev, ki so razte¬ zala svoje veje nad bujnimi grmiči žlahtnih cvetic. Ko si stopil pod to somračno zelenje, po katerem je tekla luč kakor srebrni curki, je dah¬ nila vate mlačna svežost vlažne pr¬ st. in težki dih opojnih vonjav. Bil je čuden, sladak občutek, nezdrav in vendar mil, nekaj umetnega je bilo to, mehkega, živce mamečega. Ho¬ dil si po preprogah, čisto podobnih mahu med dvema gostima grmoma. Nenadoma je uzrl Du Roy na svoji levici, pod visokovzbočenimi pal¬ mami, širok basen od belega mar- mora, kjer bi se lahko kopal, in na čigar robu so bruhali štirje labodi od delftske fajanse vodo iz napol od¬ prtih kijunov. Basenovo dno je bilo posuto z zlato sipo, in tam je bilo videti nekaj ogromnih rdečih rib, bizarnih ne¬ stvorov s Kitajskega, z izbuljenimi očmi, z modro obrobljenimi luskami; dejal bi, da so to neke vrste povod¬ ni mandarini, ki te, švigajoči ali vise¬ či nad tem zlatim ozadjem, spomi¬ njajo prečudnih vezenin iz tistih daljnih dežel. 448 Žurnalist se je z utripajočim sr¬ cem ustavil. Dejal je sam pri sebi: »7o ti je razkošje! V takih-le hišah bi se dalo živeti! Drugi so to dosegli -- zakaj naj bi meni izpodletelo?« — Preudarjal je, s kakšnimi sred¬ stvi bi se dalo kaj narediti, a ničesar si ni mogel izmisliti takoj, in dražila ga je ta njegova nemoč. Njegova spremljevalka ni več govorila, nekam zamišljena je bila. Pogledal jo je od strani in je še en¬ krat pomislil: »Če bi vzel to-le živo marijoneto, pa bi šlo.« A Suzana kakor da se je hipoma vzdramila. »Pazite, sedaj —« je de¬ jala. Prepehala je Georgesa skozi gručo, ki jima je zapirala pot, ter ga jc nenadoma zasukala na desno stran. Sredi gaja prečudnih rastlin, ki so iztezale v zrak svoje trepetajoče liste, odprte kakor roke z drobnimi pisti, je stal nepremično mož na va¬ lovih. Vtisek je bil presenetljiv. Slika, ki ji je zaslanjalo robove premikajoče se vejevje, je bila podobna črni od- pitini v lantastični, srce prevzema¬ joči pokrajini. Moral si dobro gledati, da si ra¬ zumel. Okvir je sekal po sredi ladjo, kjer so se nahajali apostoli, od stra¬ ni komaj da še obsenčeni z žarki iz svetilke, eden od njih je sedel ladji 449 29 na i obu in je sipal vso svetlobo na Jezusa, ki je prihajal. Krist je ravno polagal nogo na val, ki se je udajal in upogibal in krotko laskal pod božansko nogo, ki je stopala nanj. Vse okoli Boga - člo¬ veka je bilo mračno. Samo zvezde so sijale na nebu. Lica apostolom, v nerazločni luči svetilke v roki tistega, ki je ka¬ zal proti Gospodu, so od čuda kakor okamenela. Bilo je mogočno in iznenadujoče mojstrsko delo, eno tistih del, ki ti prevržejo vse misli in ti dado sanj za leta in leta. Gledalci so od kraja molče str¬ meli, potem so zamišljeni odhajali in šele pozneje so govorili o vrednosti slike. Du Roy jo je nekaj časa opazo¬ val, potem pa je izustil: »To je že prijazno, če si človek lahko kupi tako-le stvarco.« Ko pa so ga začeli drugi suvati, ki so se rinili, da bi tudi kaj videli, je odšel pod pazduho še vedno Suzani¬ no roko, ki jo je malo stiskal. Prašala ga je: »Ali bi pili čašo šampanjca? Pojdiva k bufetu. Tam najdeva pa- pana.« In počasi sta se vračala skozi vse salone, koder je naraščala mno¬ žica, hrumela, se počutila kakor 450 doma, eleganten svet, kakršen se zbira na javnih slavnostih. Georgesu se je zazdelo, kakor da je nekdo rekel: »To je Laroche z gospo Du Roy.« — Te besede so se njegovih ušes narahlo doteknile, kakor tisti oddaljeni šepet, ki ga raznaša veter. Odkod so prišle? Iskal je na vse strani, in res za¬ gleda svojo ženo, ki jo je držal mini¬ ster za podpazduho. Kramljala sta prav natiho, intimno in smehljaje, in oči so se jima lovile z očmi. Dozdevalo se mu je, da ju ljudje gledajo in šepečejo med seboj, in zgrabila ga je surova in brezumna želja, da bi planil na tista dva člove¬ ka in ju s pestjo na tla pobil. Ona ga smeši pred svetom. Spomnil se je Forestierja. Nemara govore že: »Ta goljufani Du Roy.« Kaj pa je ona? Ponižna koristolov- ka, za silo spretna, v resnici pa brez posebnega daru. K njemu prihajajo, ker se ga boje, ker čutijo, da je vpli¬ ven, a gotovo govore med sabo brez ovinkov o teh skromnih žurnalistkih. Svoj živ dan se ne povzpne kam vi¬ še s to ženo, ki mu spravlja hišo v slab glas, se neprestano kompromi¬ tira, katere vse vedenje razodeva nje spletkarsko naravo. Sedaj mu bo samo še coklja na kolesu. A, da je slutil, da je vedel! Kako bi bil igral 451 29 * večjo, pogumnejšo igro! In kako gladko bi jo bil utegnil dobiti, da je izigral malo Suzanico! Kako je mo¬ gel biti tako zaslepljen, da ni tega iz- previdel? Prišla sta v obednico, razsežno dvorano z marmornatimi stebri, s starimi goblini na stenah. Walter je zagledal svojega član- karja, skočil proti njemu, da bi mu stisnil roke. Kar pijan je bil veselja: »Ali ste vse videli? Povej, Suzana, ali si mu vse razkazala? Koliko iju- di, kaj, lepi striček? Ali ste videli princa de Guerche? Pravkar je bil tukaj, izpil je kozarec punča.« Potem je planil proti senatorju Rissolinu, ki je vlekel svojo osuplo ženo s seboj; bila je nališpana kakor sejmarski šator. Neki gospod je pozdravil Suza¬ no; velik, suhoten možak z rumeni¬ mi zalizci, nekoliko plešast, s tisto neprisiljenostjo v vedenju, ki razo¬ deva z vsako kretnjo salonskega človeka. Georges je slišal njegovo ime: marki de Cazolles, in hipoma je postal ljubosumen na tega človeka. Od kedaj ga ona pozna? Brez dvoma, odkar je zabogatela? V njem je za¬ slutil tekmeca za njeno roko. Nekdo ga je prijel za roko. Bil je Norbert de Varenne. Stari pesnik se je kretal med gnečo s svojimi mastnimi lasmi in s svojim obrablje- 452 nim frakom; bil je.videti truden in kakor da mu vse skupaj ni nič kaj do¬ sti mar. »Poglejte, to-le imenujejo zaba¬ vo,« je dejal. »Sedaj bodo plesali; po¬ tem pojdejo spat; in mlada dekleta bodo zadovoljna. Vzemite si šam¬ panjca, izvrsten je.« Dal si je naliti čašo in nazdravil Du Royu, ki si je vzel drugo: »Jaz napijem zmagi duha nad milijoni.« Potem je pripomnil z mehkim glasom: »Ne, da bi me vznemirjali pri drugih ljudeh, ali da jih sam ne bi maral. Ampak načeloma protesti¬ ram.« Georges ga ni več poslušal. Iskal je Suzane, ki je pravkar izgini¬ la z markijem de Cazolles; in nana- gloma je ostavil Norberta de Varen- nes ter je začel deklico zasledovati. Gosta gneča, ki je silila k pijači, ga je ustavila. Ko se je nazadnje pre¬ rinil skozi gručo, se je skoraj zaletel v dvojico de Marelle. Z ženo sta se vedno shajala, a že dolgo se ni bil srečal z možem, ki ga je prijel za obe roke: »Kako sem vam hvaležen, dragi gospod, za svet, ki ste mi ga sporočili po Klotildi. Okoli stotisoč frankov sem dobil z maroškim posojilom. Vam se imam zahvaliti zanje. Vi ste res takorekoč dragocen prijatelj.« 453 Moški so se obračali za to lepo, elegantno brunetko. Du Roy je od¬ govoril: »In za to uslugo, prijatelj moj, mi izročite svojo ženo, oziroma, jaz ji ponudim roko. Zakonce je tre¬ ba vedno ločiti.« Gospod de Marelle se je priklo¬ nil: »Res je tako. Če bi vas izgubi], se sestanemo tukaj čez eno uro.« »Dobro.« In mlada dvojica se je zarinila med gnečo, de Marelle pa za njima. Klotilda je govorila: »Ti-le Wal- terji imajo pa srečo. Za kupčijo je pa le treba prebrisane glave.« Georges je odgovoril: »Pa! S pogumom dosežeš vse, če ne tako, pa drugače.« Zopet ona: »Njegovi hčerki bo¬ sta imeli po dvajset do trideset mili¬ jonov vsaka. In Suzana je poleg vse¬ ga še lepa.« On ni rekel ničesar. Njegova lastna misel, ki je prišla iz drugih ust, ga je ujezila. Ona ni še videla »Jezusa na morju« Ponudil se je, da jo povede tja. Zabavala sta se s tem, da sta obi¬ rala ljudi in se norčevala iz nezna¬ nih obrazov. Srečala sta se s Saint- Potinom, ki je nosil za zavihku svo¬ jega fraka sila odlikovanj, kar se ji¬ ma je zdelo zelo smeha vredno. Biv¬ ši poslanik, ki je prišel za njim, je bil mnogo manj ovešen. 454 Du Roy je rekel: »Kakšna mešanica to!« Boisrenard, ki mu je segel v ro¬ ko, je imel tudi gumbnico okrašeno z zelenomodrim trakom, s katerim se je bil pojavil na dan Du Royevega dvoboja. Vikontesa Percemurska, ogrom¬ na in nagizdana, se je pogovarjala v malem budoarju v slogu Ludvika XVI. z nekim vojvodo. Georges je zašepetal: »Tudi dvoje golobčkov!« A ko sta šla skozi cvetličnjak, je videl zopet svojo ženo, ki je sedela z Laroche - Mathieujem; oba sta bila skoraj skrita za gostim grmičevjem. Prav kakor bi hotela povedati: »Mi¬ dva sva se zmenila za sestanek tu¬ kaj, vpričo vseh ljudi. Zakaj nama je to, kar govori svet, toliko mar kot lanski sneg.« Gospa de Marelle je priznala, da je Karla Marcowitcha Jezus čudo¬ vit; in vrnila sta se. Njenega moža sta izgubila. Du Roy je prašal: »Kaj pa Laurina, ali je še vedno huda name?« »Še vedno. Ne mara te videti, in kadar nanese govorica na te, kar iz¬ gine.« Ni odgovoril. Nenadno sovra¬ štvo te deklice ga je bolelo in ga je težilo. 455 Pri nekih vratih ju je zalotila Suzana. »A, tukaj sta,« je vzkliknila. »Ampak, lepi striček, sedaj ostanete sami. Lepa Klotilda mora z menoj, da ji pokažem svojo sobo.« In ženski sta naglo odšli, se po kačje vili in smukali med ljudmi, s tisto valovito kretnjo, s katero se znajo gibati ženske med gnečo. Skoraj takoj je šepnilo za njim: »Georges!« — Bila je gospa Walter- jeva. Prav tiho je pristavila: »O, ka¬ ko strašno ste kruti! Koliko trpljenja mi po nepotrebnem prizadevate! Naročila sem Suzeti, naj odvede ti¬ sto, ki je hodila z vami, da bi spre¬ govorila besedo z vami. Slišite, no¬ coj... nocoj moram... moram z vami govoriti... če ne ... če ne ... ne veste, kaj naredim.Pojdite v cvet- ličnjak.Na desni boste videli vrata, in tam stopite na vrt. Pojdite po aleji, ki drži naravnost. Prav na koncu stoji uta, tam me čakajte za deset minut. Ako nočete, vam prisežem, da na¬ pravim škandal, tukaj, pri tej pri¬ či.« Odgovoril je z viška: »Naj bo. V desetih minutah bom tam, kjer želite.« In ločila sta se. A Jacques Rival ga je še zadrževal. Prijel ga je bil za podpazduho in mu je z razgretim 456 obrazom pripovedoval vse mogoče reči. Brez dvoma le prišel od bufeta. Naposled ga je prepustil Du Roy go¬ spodu de Marelle, na katerega je na¬ letel pred nekimi vrati, in se je iz¬ muznil. Paziti je moral še, da ga r.e zagledata njegova žena in Laroche. Posrečilo se mu je, ker sta bila po vsej priliki v zelo živahnem razgo¬ voru, in stopil je na vrt. Mrzli zrak je buhnil vanj kakor ledena kopel. Pomislil je: »Presne¬ to, da si nakopljem nahod,« in ovil si je robec okoli vratu, kakor krava¬ to. Potem je korakal zlagoma po aleji, zakaj slabo je videl, ko je sto¬ pil iz bleščeče luči v salonih. Na desni in levi je razločil go¬ lo grmovje, čigar tenke veje so tre¬ petale. Sive luči so posevale po teh vejah, luči, ki so prihajale skozi pa- lačina okna. Sredi pota pred seboj je uzrl nekaj belega, in gospa Wal- terjeva, z golimi rokami in razgalje¬ nim vratom, je jecljala s tresočim glasom: »Ali si res prišel? Ali me hočeš umoriti?« Odgovoril ji je hladno: »Prosim te, le drame ne, veš, če ne, jo pri tej priči pobrišem.« Objela ga je bila okrog vrata, mu skorajda pritisnila ustnice na ustnice, in rekla: 457 »A kaj sem ti storila? Proti me¬ ni se vedeš naravnost poniglavo! Kaj sem ti storila?« Skušal jo je odpehniti od sebe: »Zadnjič, ko sva bila skupaj, si omotala vse moje gumbe s svojimi lasmi, in toliko da se nisva radi tega z ženo sprla.« Osupnila je, potem je odkimala z glavo: »O, briga se tvoja žena za to! Najbrže te je oštela katera tvojih metres.« »Jaz nimam metres.« »Le nič ne govori! A zakaj me ne prideš niti obiskat več? Zakaj ne maraš priti vsaj po enkrat na teden k meni na dine? To je strašno, koli¬ ko trpim; ljubim te, da ni več ene misli v meni, ki ne bi bila pri tebi; karkoli pogledam, tebe imam pred očmi; ne upam si več izgovoriti be¬ sede, ker se bojim, da izrečem tvoje ime! Ti tega ne razumeš, ti ne! Ta¬ ko mi je, kakor da so me zagrabili kremplji, kakor da sem zavezana v vrečo, sama ne vem, kako. Misel nate, ki je neprestano v moji duši, me tišči za grlo, mi trga nekaj tukaj notri, v prsih, mi hromi noge, da mi ni moči hoditi. In vsa topa sedim po ves dan na stolu in mislim nate.« Čudoma jo je gledali. To ni bila več tista zajetna, bebasta punčara, kakor jo je poznal od prej, nego obu- 458 pana, zdvojena ženska, pripravljena na vse. A nejasen načrt se je porajal v njem. Odgovoril je: »Draga moja, ljubezen ne traja večne čase. Ljubiš, pa se ločiš. Ka¬ dar pa trpi to tako dolgo, kakor med nama, postane to strahovita zapre¬ ka. Jaz ne maram več. Povedal sem ti resnico. Ampak, če hočeš biti pa¬ metna, me sprejemati in se vesti z menoj kakor s prijatejem, bom hodil zopet k vam kakor prejšnje čase. Ali čutiš, da bi to zmogla?« Položila je obe goli roki Georgesu na črno obleko in je zamrmrala: »Vse zmorem, samo če te bom lahko videla.« »Torej dobro,« je dejal, »poslej sva prijatelja in nič več.« Zajecljala je: »Dobro.« — Potem mu je po¬ molila ustnice: »Še en poljub . . . zadnji.« Narahlo se je branil. »Ne, drživa se svoje besede.« Okrenila se je ter si otrla dve solzi, potem je potegnila iz nedrija zavitek papirjev, povezanih s tra¬ kom od rožnate svile, ter ga je po¬ nudila Du Royu. »Na. To je tvoj delež od dobička pri maroški aferi. Tako sem bila ve¬ sela, da sem dobila to zate. Na, tak vzemi no . . .« 459 Hotel je odkloniti: »Ne, tega denarja ne sprej¬ mem !« Tedaj pa je njo pogrelo: »A, tega mi pa sedaj ne smeš storiti! Denar je tvoj, samo tvoj. Če ga ne vzameš, ga vržem v obcestni jarek. Saj mi ne boš tega storil, Ge- orges?« Sprejel je mali zavitek in ga vteknil v žep. »Noter morava,« je rekel, »sicer dobiš še pljučnico.« Zamrmrala je: »Naj, če bi le mo¬ gla umreti.« Prijela ga je za roko, mu jo strastno, z besnim obupom poljubila, pa odhitela proti palači. On se je vračal počasi, v misli zatopljen. Potem je stopil, glavo po¬ konci, z nasmehom na ustnicah v cvetličnjak. Njegove žene in Larochea ni bi¬ lo več tam. Sploh so se ljudje poraz- gubljali. Bilo je kazno, da jih ne osta¬ ne mnogo za ples. Zapazil je Suza¬ no, ki je držala svojo sestro pod pazduho. Obe sta prišli k njemu in sta ga prosili, naj bi plesal z njima in z grofom Latour-Yvelinom prvo če¬ tvorko. Začudil se je. »Kdo pa je že zopet ta?« Suzana je odgovorila poredno: »Nov prijatelj moje sestre.« 460 Roza je zardela in je zašepetala: »Kako si zlobna, Suzeta, ta go¬ spod je prav toliko tvoj kakor moj prijatelj.« Georges se je nasmehnil: »Že razumem.« Roza je bila jezna, jima je poka¬ zala hrbet in je odšla. Du Roy je segel prijateljsko mladi deklici, ki je ostala pri njem, pod pazduho in ji je rekel s svojim laskajočim se glasom: »Poslušajte, mala moja, ali me imate res za svojega prijatelja.« »Seveda vas imam, lepi stri¬ ček.« »Ali mi zaupate?« »Popolnoma.« »Ali se še spominjate, kaj sem vam malo prej rekel?« »Glede česa?« »Glede vaše možitve, oziroma glede moža, ki se z njim poročite.« »Vem.« »Dobro, ali mi hočete nekaj ob¬ ljubiti?« »Da, ampak kaj?« »Da boste prašali mene za svet vselej, kadar vas kdo zasnubi, in da ne sprejmete nobenega, predno se ne pogovorite z menoj.« »Dobro, meni je prav.« »In to ostane med nama. Niti besede o tem vašemu očetu ali ma¬ teri.« 461 »Niti besede.« »Mož-beseda?« »Mož-beseda.« Rival je prišel, ves v naglici: »Gospodična, papa vas kliče radi plesa.« Rekla je: »Pojdiva, lepi stri¬ ček.« Toda odklonil je. Sklenili je, da takoj odide, hotel je biti sam, da bi lahko premišljeval. Preveč novega je navalilo nocoj nanj, in šel je iskat svoje žene. Za nekaj časa jo je našel v bufetu, kjer je pila z dvema nezna¬ nima gospodoma čokolado. Predsta¬ vila jima je svojega moža, a njemu ni povedala njih imen. Za nekaj trenotkov je prašal: »Ali greva?« »Kadar ti drago.« Prijela se je njegove roke in vračala sta se skozi salone, kjer je bilo že manj ljudi. Madelena je vprašala: »Kje je Walterica? Rada bi se poslovila od nje.« »Ni treba. Pregovarjala bi naju, naj ostaneva pri plesu, in meni se ne ljubi več.« »Res, prav imaš.« Spotoma sta ves čas molčala. Komaj pa sta stopila v svojo sobo, mu je Madelena smehljaje rekla, še predno si je odpela pajčolan: 462 »Saj še ne veš — presenečenje imam zate.« Zlovoljen je zagodrnjal: »Kaj neki?« »Ugani.« »Ne maram si beliti glave.« »No, pojutrišnjem je novo leto.« »Vem.« »In takrat se dajejo vezila.« »Vem.« »In tukaj je tvoje, ki mi ga je pravkar izročil Laroche.« In dala mu je majhno črno škat¬ lico, podobno tistim, v katerih hra¬ nimo dragotine. Malomarno jo je odprl in je za¬ gledal križ častne legije. Pobledel je, nato se je nasmeh¬ nil in je rekel: »Ljubše bi mi bilo deset milijo¬ nov. To ga ni kdove kaj stalo.« Ona je pričakovala, da bo v njem veselje kar zaigralo, in dražil jo je ta hladni sprejem. »Ti si pa res neverjeten. Z ni¬ čemer nisi več zadovoljen.« Odgovoril je mirno: »Možak je samo svoj dolg pla¬ čal. In dolžan mi je še mnogo več.« Njegov ton jo je osupnil, in po¬ vzela je: »In vendar je to nekaj, za tvoja leta-« Oporekel ji je: »Vse je relativno. Danes bi imel lahko vse več.« 463 Vzel je bil skrinjico, jo položil odprto na kamin, si ogledoval par trenotkov bleščečo zvezdo, ki je le¬ žala notri. Potem jo je zaprl, zmajal z ramami in je šel spat. Vladni list je prvega januarja res razglasil imenovanje gospoda Prosperja Georgesa Du Roya, publi¬ cista, za viteza častne legije radi iz- vanrednih zaslug. Njegovo ime je bilo tiskano v dveh besedah, kar je Georgesa bolj razveselilo nego red sam. Eno uro pozneje, ko je prečital ta javni razglas, je dobil kratko pis¬ mo od ravnateljice, ki je prosila, naj pride še tisti večer z ženo vred k nji dinirat, da proslave to odlikovanje. Nekaj minut se je pomišljal, potem je vrgel ta list, ki je bil pisan v dvoum¬ nih izrazih, v ogenj, in je dejal Made- leni: »Nocoj dinirava pri Walterje- vih.« Začudila se je: »Tako? Pa sem mislila, da ne maraš več prestopiti njihovega praga.« Zamomljal je samo: »Sem si premislil.« Ko sta prišla tja, je bila ravnate¬ ljica sama v malem budoarju Ludvi¬ ka XVI., v katerem je sprejemala svoje bližnje znance. Črna obleka, napudrani lasje, oboje ji je prista¬ jalo. Od daleč je bila videti stara, od 464 blizu mlada, in če si jo natančneje pogledal, je bila prijetna očem. »Ali 'žalujete za kom?« je pra- šala Madelena. Odgovorila je otožno: »Da in ne. Izgubila nisem nobenega svojih. A prišla sem v tista leta, ko človek žaluje za svojim življenjem. Danes imam to obleko na sebi. Poslej bom žalovala v svojem srcu.« Du Roy si je mislil: »Ali bo pač držal, ta sklep!« Pri dineju je bilo vse nekam po¬ tlačeno. Edina Suzana je brez pre- stanka klepetala. Roza je bila videti zamišljena. Žurnalistu so čestitali in čestitali. Po jedi so se šetali in kramljali po salonih in v cvetličnjaku. Du Roy je hodil z gospo Walterjevo, in ko sta zaostala za drugimi, ga je pridr¬ žala. »Poslušajte,« mu je dejala poti- hem . . . »Nikdar več vam ne ome¬ nim tistega, nikdar ... A pridite več¬ krat k meni, Georges. Vidite, tudi ne tikam vas več. A nemogoče mi je ži¬ veti brez vas, nemogoče. Niti pre¬ misliti ne morete mojih muk. Čutim vas, imam vas pred očmi, v svojem srcu in v vsem telesu neprestano, dan in noč. Kakor da ste mi dali piti strupa, ki mi razjeda notranjost. Ne morem več, ne, ne morem več. Saj nočem drugega, naj bom za vas sa- 465 30 mo še stara žena. Belo sem si napu¬ drala lase, da bi vam to pokazala, samo pridite še k meni, pridite vča¬ sih, prijatelj.« Prijela ga je bila za roko in mu jo je stiskala, kar je mogla, da so se mu zagrebli njeni nohti v meso. Odgovoril ji je mirno: »Velja. O tem še kaj govoriti se tako ne izpla¬ ča. Saj vidite, da sem prišel danes takoj, na vaše pismo.« Walter, ki je bil spredaj s svo¬ jima hčerkama in z Madeleno, je ča¬ kal Du Roya pri »Jezusu na morskih valovih.« »Premislite,« se je zasmejal, »sinoči sem našel svojo ženo pred to podobo na kolenih, kakor v kapeli. Molila je pred njo. Kako sem se sme¬ jal!« Gospa Walterjeva ga je zavrni¬ la s krepkim glasom, v katerem je trepetal tajen zanos: »Ta Kristus bo rešil mojo dušo. Navdihne me s po¬ gumom in z močjo vselej, _ kadar ga pogledam.« In ustavila se je pred Bogom, ki hodi po morju, ter je šepetala: »Kako je lep! Kako se ga boje, in kako ga ljubijo, tisti-le možje! Poglejte mu glavo, oči: kako pri- prost in hkrati čeznaturen!« Suzana je vzkliknila: »Pa saj je podoben vam, lepi striček! Prav gotovo vam je podo- 466 ben. Če bi imeli brado, ali da je on golobrad, pa bi si bila čisto enaka. O, pa je res presenetljivo!« Prisilila ga je, da se je postavil kraj slike; in res so priznali vsi, da sta si_ obraza slična. Čudili so se. Walter je menil, da je to nekaj prav osobitega. Madele- na je smehljaje izjavila, da ima Jezus bolj moško lice. Gospa Walterjeva je stala ne¬ premična, s srepim očesom je opazo¬ vala obraz svojega ljubčka poleg Kristusovega obličja, in postala je tako bela, kakor njeni beli lasje. VIII. To zimo so hodili Du Royevi še mnogo k Walterjevim. Georges sam je diniral vsak hip pri njih; Madelena se je izgovarjala, da je utrujena in je ostajala rajša doma. Vsak petek je gotovo prišel, in za tisti večer ni Walterica nikoli ni¬ kogar drugega vabila; to je bil dan lepega strička, samo njegov dan. Po dineju so kvartali, metali kitajskim ribam kruha, sploh živeli in se zaba¬ vali sami med seboj. Večkrat je pri¬ jela gospa Walterjeva za kakimi vrati, ali za grmičem v cvetličnjaku, ali v temnem kotu mladega moža ter si ga tiščala z vso močjo na prša, še- petaje mu na uho: »Ljubim te . . . 467 30 * ljubim te . . . ljubim te, da bi umrla!« — A vselej jo je hladno odpehnil in jo suho zavrnil: »Če zopet začnete, ne pridem več k vam.« Proti koncu marca meseca se je nenadoma raznesla govorica o mo¬ žitvi obeh sestra. Roza se je imela baje poročiti z grofom Latour-Yveli- nom, Suzana z markijem de Cazol- les. Ta dva moža sta postala v Wal- terjevi hiši domača, prijatelja, ki sta vživala posebno naklonjenost in imela očitne prednosti. Georges in Suzana sta živela v nekaki bratovski, svobodni intimno¬ sti, sta po ure in ure čebljala, brila norce z vsem svetom in bila je po¬ doba, da se dobro vjemata med seboj. Nikdar več nista govorila o mo¬ rebitni možitvi dekletovi, niti o snub¬ cih, ki so se oglašali. Ko je pripeljal nekega dne šef Du Roya s seboj na zajtrk, so pokli¬ cali po jedi gospo Walterjevo, da se pogovori z nekim dobaviteljem. In Georges je rekel Suzani: »Pojdiva, nesiva rdečim ribam kruha.« Vzela sta z mize vsak velik kos sredice in sta šla v cvetličnjak. Okrog in okrog marmornate ko¬ tanje so ležale blazine, da so ljudje lahko klečali okoli basena, če so ho¬ teli gledati plavajoče živali od blizu. Vzela sta si vsak eno, drug poleg 468 drugega, in sklonjena nad vodo sta začela metati vanjo kroglice, ki sta jih s prsti svaljkala. Takoj, ko so ju ribe zagledale, so prišle k njima, mi¬ gale z repom, utripale s plavotmi, obračale svoje debele, izbuljene oči, se prekopicavale, se potapljale in lo¬ vile okrogli plen, ki je padal na dno, pa prihajale takoj na površje in ča¬ kale novih darov. Smešno so hlastale z ustmi, se nenadoma in jaderno okretale, kakor čudne, majhne pošasti; in od zlatega peska na dnu so se risale žarovito rdeče, kakor plameni so švigale po prozorni vodi, ali pa kazale, kadar so mirovale, sinje niti, ki so jim ro¬ bile luskine. Georges in Suzana sta videla v vodi svoje lastne obraze narobe in sta se nasmihala svojim podobam. Zdajci spregovori Du Roy s ti¬ him glasom: »To pa ni lepo, da imate skriv¬ nosti pred menoj. Suzana.« Prašala je: »Kako to, lepi striček?« »Se ne spominjate več, kaj ste mi bili obetali prav na tem mestu, tisti večer, ko ste imeli zabavo.« »Kaj pa?« »Da se boste posvetovali z me¬ noj vselej, kadar bi prišel snubec po vas.« »No, in?« 469 »No, in — snubec je prišel.« »Kdo pa?« »Saj veste sami.« »Ne vem. Prisežem, da ne.« »Pač, pač. Veste.« »Tisti zlizanec, marki de Ca- zolles.« »Zlizanec pa ravno ni.« »Mogoče! Ampak butec; izžet in izžit — igra in ženske. To je res čedna partija za vas, tako čedna, ta¬ ko razumna.« Nasmehoma je prašala: »Kaj pa imate zoper njega?« »Jaz? Ničesar ne.« »O, pač. Tak pa res ni, kakor pravite vi.« »Bežite, bežite. Bedak, in splet¬ kar povrhu.« Nekoliko se je obrnila in je ne¬ hala gledati v vodo: »Povejte no, kaj vam je na srcu.« Govoril je, kakor bi se mu trga¬ la skrivnost iz globočine duše: »Kaj mi je? . . . Kaj mi je na srcu? ... To: ljubosumen sem nanj.« Nekoliko se je zavzela: »Vi?« »Jaz, jaz!« »Pa zakaj?« »Ker sem v vas zaljubljen; in vi veste to prav dobro, porednica!« Tedaj je dejala z resnim gla¬ som: 470 »Blede se vam, lepi striček!« Povzel je: »Saj vem, da se mi blede. Ali bi vam smel to priznati, jaz, oženjen mož, vam, mlademu de¬ kletu? Blede se mi, norec sem, huj¬ ši od norca, zločinec sem, skoraj podlež. Zame ni upanja na svetu, in kadar se spomnim tega, izgubim vso pamet. In kadar slišim, da se bo¬ ste omožili, me popade togota, da bi kar koga ubil. To mi morate opro¬ stiti, Suzana!« Obmolknil je. Vse ribe, ki jim nista metala več kruha, so stale ne¬ premično, skoraj v ravni vrsti, ka¬ kor angleški vojaki, ter opazovale sklonjene obraze te dvojice, ki se ni več brigala zanje. Deklica je zašepetala napol ža¬ lostno, napol veselo: »Škoda, da ste oženjeni. Kaj si hočete? Tu ni pomoči. Končano je!« Nagloma se je okrenil proti nji in ji je rekel čisto od blizu, prav v obraz: »In če bj bil prost, ali bi me ho¬ teli vzeti?« Odgovorila mu je odkritosrčno: »Da, lepi striček, rada bi vas vzela, zakaj vi ste mi najbolj všeč, dosti bolj od vseh drugih.« Vstal je in zajecljal: »Hvala . . . hvala . . . prosim vas iskreno, ne obljubite nikomur. Po- 471 čakajte še malo. Lepo vas prosim. Ali mi obljubite?« Zamrmrala je, nekam zmedena in ne da bi vedela, kaj on misli: »Obljubim vam.« Du Roy je vrgel veliki kos kru¬ ha, ki ga je imel še v rokah, v vodo, in je zbežal kakor brez glave; niti zbogom ni rekel. Ribe so hlastno planile na kruh, ki je plaval na vrhu, ker ni bil zgne¬ ten s prsti, in so grabile s požrešni¬ mi gobci po njem. Odvlekle so ga na drugi konec basena, se jagmile oko¬ li njega; sedaj so se strnile v premi¬ kajoč se grozd, bile so kakor živa, gibajoča se cvetica, ki je pala s čašo navzdol v vodo. Suzana se je presenečena in vznemirjena vzravnala in je šla po¬ časi proč. Žurnalist je bil že odšel. Mirno se je vrnil domov, stopil k Madeleni, ki je pisala pisma, in jo je prašal: »Ali boš dinirala v petek pri Walterjevih? Jaz bom tam.« Obotavljala se je: »Ne. Malo slabo mi je. Rajša ostanem doma.« Odgovoril je: »Kakor ti drago, saj te nihče ne sili.« Potem je vzel klobuk in je šel takoj_ zopet ven. Že dolgo je pazil nanjo, jo zale¬ zoval in vohunil; poznal je vsa nje- 472 na pota. Naposled je prišla tista ura, ki je je tako željno pričakoval. Ni pogrešil tona, v katerem mu je bila odgovorila: »Rajša ostanem doma.« Naslednje dni je bil z njo ljubez¬ niv. Celo vesel je bil videti, kar je bilo pri njem zadnje čase nekaj red¬ kega. Ona mu je rekla: »Glej, glej, kako prijazen in dobre volje si zo¬ pet.« V petek se je zgodaj opravil, češ, da ima še nekaj opravkov, predno pojde k šefu. Okoli šeste ure je šel z doma, ko je bil poljubil ženo, ter je šel po voz na trg Notre-Dame-de-Lorette. Kočijažu je rekel: »Ustavite se nasproti številke 17, rue Fontaine, in tam stojte, dokler vam ne ukažem, da poženite. Potem me boste peljali pred gostilno »Pri Fazanu«, rue Lafayette.« Konj je potegnil, kočija se je po¬ časi premeknila, in Du Roy je spu¬ stil zavese. Ko je bil nasproti vra¬ tom, kjer je stanoval, več ni odmek- nil očesa od njih. Deset minut je ča¬ kal, pa zagleda Madeleno, ki je sto¬ pila iz hiše ter krenila proti vnanjim bulvarjem. Toliko da se je oddaljila, je pomolil glavo skozi lino in je za¬ klical: »Naprej.« Kočijaž je pognal in ga je zape¬ ljal pred »Fazana«, v tem okraju znano krčmo. Georges je stopil v go- 473 stilniško sobo in je zložno jedel; se¬ daj pa sedaj je pogledal na uro, ka¬ ko pozno je že. Ob pol osmih, ko je bil popil svojo kavo in dve čaši slad¬ kega likerja ter lepo udobno pokadil dobro cigaro, je stopil na cesto, po¬ klical drugega izvoščka, ki je šel s praznim vozom, ter mu je ukazal, naj ga pelje v rue La Roche fou- cauld. Ne da bi se oglasil pri hišniku, je šel v tretje nadstropje označene hi¬ še, in ko mu je dekla odprla, je pra- šal: »Saj je gospod Guibert de Lor- me doma, kaj ne?« »Doma, gospod.« Peljala ga je v salon, kjer je mo¬ ral nekaj trenotkov čakati. Potem je stopil v sobo visok gospod z redom v gumbnici, človek z vojaškim ve¬ denjem in sivolas, čeprav še mlad. Du Roy ga je pozdravil in mu je rekel: »Kakor sem slutil, gospod poli¬ cijski komisar, tako je: moja žena dinira s svojim ljubčkom v opremlje¬ ni sobi, ki sta si jo najela v rue des Martyrs.« Uradnik se je priklonil: »Gospod, na razpolago sem vam.« Georges je povzel: »Do devetih je vaš čas, ali ne? Po tej uri ne sme¬ te več v zasebno stanovanje, da bi ugotovili prešuštvo.« 474 »Ne, gospod. Po zimi do sed¬ mih, od 31. marca dalje do devetih. Danes imamo petega aprila, torej gre do devete ure.« »Torej, gospod komisar, spodaj imam voz, lahko gremo po stražni¬ ke, ki vas bodo spremljali, potem po¬ čakamo nekoliko pred vrati. Čim po¬ zneje pridemo, tem verjetneje, da ju zasačimo.« »Kakor izvolite, gospod.« Komisar je odšel, pa se vrnil s svršnikom, ki je skrival njegov tro- bojni pas. Umeknil se je Du Royu, da bi stopil ta naprej. A žurnalist, ki mu je blodilo vsekaj po glavi, se je branil, da bi šel prvi in je ponavljal: »Za vami ... za vami.« Uradnik je dejal: »Stopite ven¬ dar, gospod, jaz sem doma.« Sedaj se je udal, poklonil in sto¬ pil skozi vrata. Najprej sta šla na komisarijat po tri civilne stražnike, ki so bili že pripravljeni, ker jih je bil Georges že isti dan opozoril, da pojdejo nocoj na prežo. Eden od njih je zlezel k koči- jažu na kozla. Druga dva sta stopila v kočijo, ki je šla v rue des Martyrs. Du Roy je rekel: »Načrt od sta¬ novanja imam. V drugem nadstropju je. Spredaj je majhna veža, potem pride jedilnica in za njo spalnica. Vse tri sobe so skupaj, drugega izhoda ni, beg je torej izključen. V bližini je 475 ključavničar, čakal bo za slučaj, če bi ga poklicali.« Ko so prišli pred določeno hišo, je kazala ura šele četrt na devet, in preko dvajset minut so molče čakali. Ko pa je Georges videl, da bo sedaj sedaj bilo tri četrt, je rekel: »Sedaj pa pojdimo!« In šli so po stopnicah, ne da bi se zmenili za hišnika, ki jih sicer tu¬ di sploh zapazil ni. En stražnik je ostal na cesti, da bi pazil na izhod. Ostala četvorica se je ustavila v drugem nadstropju, in Du Roy je pritisnil najprej uho na duri, potem je pogledal skozi luknjico v ključavni¬ ci. Ničesar ni slišal niti videl. Pozvo¬ nil je. Komisar je rekel svojim straž¬ nikom: »Vi ostanete tukaj, dokler vas ne pokličemo.« In sedaj so čakali. Po dveh ali treh minutah je Du Roy iznova več¬ krat zaporedoma potegnil za zvon- čevo žico. Zadaj v stanovanju se je zaslišal šum; potem so se približali lahni koraki. Nekdo je prišel gledat, kaj je. Tedaj je žurnalist krepko po¬ trkal s prstom na lesena vrata. Ženski glas, ki se je pritajeval, je prašal: »Kdo je?« Uradnik je odgovoril: »Odprite, v imenu postave.« 476 Glas za durmi je ponovil: »Kdo pa ste?« »Jaz sem policijski komisar. Odprite, če ne dam vdreti.« Glas je povzel: »Kaj pa hočete?« Du Roy je dejal: »Jaz sem. Vse zaman, uiti ne moreš.« Lahne stopinje, stopinje bosih nog so se oddaljile pa se čez nekaj hipov zopet vrnile. Georges je rekel: »Ako ne od¬ prete, polomimo vrata.« — Stiskal je medni ročaj in z ramo nalahno tiščal v duri. Ker pa ni bilo več odgovora, je hipoma tako silno in krepko sunil, da se je stara ključavnica udala. Vi¬ jaki so popustili in mladi mož toliko da ni padel na Madeleno, ki je stala v veži v sami srajci in dolenjki, z razpletenimi lasmi in bosa, s svečo v roki. Du Roy je vzkliknil: »Ona je! Imamo jih!« In planil je v stanovanje. Komi¬ sar se je odkril in je stopil za njim. In mlada žena je šla prepadena za njima in jima je svetila. Prišli so skozi obednico, kjer so stali na še nepospravljeni mizi ostanki od večerje: prazne šampanj¬ ske buteljke, odprta pašteta od gos¬ jih jeter, obrane kosti od piške in ne¬ kaj načetih kosov kruha. Na mizici 477 za serviranje sta stala dva krožnika, kupoma naložena z ostrigami. V spalnici je bilo vse navskriž razmetano, kakor po bitki. Preko stola je bilo vrženo žensko krilo, na naslanjačevemu oprimu so jahale moške spodnje hače. Četvero čev¬ ljev, dvoje velikih, dvoje majhnih, je ležalo postelji pri vznožju. Bila je prava opremljena soba za v najem, z navadnim pohištvom; po nji je plaval tisti zoperni, osladni hotelski duh, izhajajoč od zaves, žimnic, od sten in stolov, duh vseh tistih ljudij, ki so tukaj, v tem sta¬ novanju za ves svet, spali ali živeli, eno noč ali šest mesecev, in ostavili tukaj nekaj svojih izparin, tistih člo¬ veških izparin, ki se spajajo s prejš¬ njim vonjem in se zlijo polagoma v mešan, sladak in neznosen smrad, ki je enak po vseh podobnih sobah. Na kaminu je stal krožnik s pe¬ civom, steklenica šartreze in dvoje napol izpraznjenih čašic. Kipec na bronasti kaminski uri je bil pokrit z velikim moškim klobukom. Komisar se je sunkoma okrenil in je pogledal Madeleni v oči: »Vi ste gospa Klara Madelena Du Roy, zakonska soproga tukaj pričujočemu gospodu Prosperju Georgesu Du Royu, pisatelju.« Z zadušenim glasom je zajec¬ ljala: 478 »Da, gospod.« »Kaj delate tukaj?« Ni odgovorila. Uradnik je ponovil: »Kaj delate tukaj? Našel sem vas izven vaše hiše, do malega sle¬ čeno v opremljenem stanovanju. Po kaj ste prišli semkaj?« Nekaj trenotkov je čakal; ko pa je še vedno molčala, je povzel: »Kakor hitro mi ne marate pri¬ znati, gospa, bom prisiljen, da ugo¬ tovim to sam.« Na postelji je bilo spoznati obli¬ ke človeškega telesa, skritega pod odejo. Komisar je stopil tja in je za¬ klical: »Gospod!« Mož, ki se je tam skrival, se ni genih Po vsej priliki je bil obrnjen proti steni in je tiščal. glavo pod blazino. Uradnik se je doteknil tiste¬ ga mesta, kjer se mu je zdelo, da mora biti rama, in ga je opomnil še enkrat: »Gospod, ne primorajte.me, da bi nastopil s silo.« A zavito telo se ni premeknilo, kakor da je mrtvo. Du Roy je stopil naglo naprej, Prijel odejo in jo odgrnil raz njega, potem je potegnil blazino proč in pokazalo se je mrtvaško-bledo lice Laroche-Mathieuja. Sklonil se je preko njega, trepetal, tako ga je mi- 479 kalo, da bi ga zgrabil za vrat in za¬ davil; dejal mu je s stisnjenimi zob¬ mi: »Bodite vsaj toliko pogumni, kolikor ste nesramni!« Uradnik je prašal še enkrat: »Kdo ste?« Ker prepadeni ljubimec ni dal odgovora, je uradnik povzel: »Jaz sem policijski komisar in vas pozivam, da mi povejte svoje ime.« Tedaj je mož naposteljizajecljal: »Gospod komisar, prepovejte temu človeku, da bi me žalil. Ali imam opraviti z vami ali z njim? Ali moram odgovarjati vam ali nje¬ mu?« Govoril je, kakor da nima sline v ustih. Komisar je odgovoril: »Meni, edino meni imate odgovarjati. Pra¬ šam vas kdo ste?« Oni je molčal. V pesti zdrgnjeno odejo si je držal pod vrat, in pre¬ plašene oči so mu nemirno blodile. Kratki, nasukani brki so mu bili vi¬ deti čisto črni na bledih licih. Komisar je povzel: »Ali nočete odgovoriti? Potem bom primoran vas prijeti. Sploh pa — vstanite. Za¬ sliševal vas bom, kadar boste oble¬ čeni.« Život se je prevrgel na postelji in glava je zamrmrala: »Ko pa ne morem vpričo vas.« 480 Uradnik je prašal: »Kako to?« Oni je zajecljal: »Ker sem . . . ker sem . . . ker sem čisto nag.« Du Roy se je zagrohotal, po¬ bral je srajco, ki je bila zdrknila na tla, jo vrgel na postelj in je zaklical: »Kaj bi tisto! . . . Kar vstanite ; . . Če ste se slekli vpričo moje žene, se vpričo mene lahko oblečete.« Potem mu je pokazal hrbet in je stopil k kaminu. Madelena je bila zopet zbrala svoje misli, in ker je videla, da je vse izgubljeno, je bila pripravljena, tvegati vse. Uporna trma ji je sijala iz oči; zvila je košček papirja in je prižgala, kakor za slavnosten spre¬ jem, desetero sveč na grdih svečni¬ kih, ki so stali na kaminu. Nato se je naslonila s hrbtom na kamin in je dvignila eno nogo . nad pojemajoči plamen, da se ji je odgrnila zadaj dolenjka, ki je komaj na milosti vi¬ sela na bokih, vzela si je cigareto iz rožnatega zavitka, jo zapalila in je začela pušiti. Komisar je, čakal, da vstane njen sokrivec, in je stopil proti nji. Prašala ga je drzno: »Ali se ba- vite dosti s takimi posli, gospod?« Odgovoril ji je resno: »Čim manj mogoče, gospa.« Zasmejala se mu je v obraz: »Čestitam vam; ni čeden posel.« 481 31 Delala se je, kakor da ne vpo- števa, kakor da sploh ne vidi svoje¬ ga moža. A gospod na postelji se je opravljal. Oblekel si je bil hlače, obul čevlje ter se je bližal, vtikaje roke v telovnik. Policijski uradnik ga je ogovoril: »In sedaj, gospod, ali mi hočete povedati, kdo ste?« Oni ni odgovoril. Komisar ga je opozoril: »Prisi¬ ljen bom, da vas dam piijeti.« Tedaj pa je možak nenadoma vzkliknil: »Ne doteknite se me. Jaz sem nedotekljiv!« Du Roy se je vrgel proti njemu, kakor da ga hoče nodreti na tla, ter mu je zarenčal v obraz: »Saj ste za¬ sačeni . . . zasačeni. Lahko vas dam prijeti, če hočem . .da lahko.« Potem pa z drhtečim glasom: »Ta človek se imenuje Laroche- Mathien, minister vnanjih stvari.« Policijski komisar se je osupel odmeknil ter je zajecljal: »Zares, gospod, ali mi hočete navsezadnje povedati, kdo ste?« Mož se je odločilll, pa s poudar¬ kom: »Ta pot se ta podla duša ni la¬ gal. Jaz sem res Laroehe-Mathieu, minister.« Potem je iztegnil roko Georgesu proti prsom, kjer je sijala drobna rdeča pega, ter je pristavil: 482 »In ta lopov tukaj nosi na svojem fraku križ častne legije, ki sem mu ga dal jaz.« Du Roy je strašno pobledel. Naglo je segel, iztrgal iz gumbnice s kratki trak ter ga zagnal v kamin: »Vidite, kaj je vredna odlika, ki pri¬ haja iz tako blatnih rok, kakršne so vaše.« Stala sta si nasproti, oči v oči, režala besna s stisnjenimi pestmi, eden suh, s prosto sršečimi brki, dru¬ gi rejen, s skrbno nasukanimi brki. Komisar je živahno stopil med oba ter ju je z rokami ločil: »Gospo¬ da, pazita, da se ne izpozabita, misli¬ ta na svojo čast!« Molčala sta in sta si pokazala hrbet. Madelena se ves čas ni genila, še vedno je kadila in se smehljala. Policijski komisar je povzel: »Gospod minister, zalotil sem vas samega z gospo Du Roy, tukaj na¬ vzočo, vas v postelji, njo skoraj go¬ lo. Vaša obleka je bila razmetana križem - kražem po sobi, kar zado¬ šča za zločin prešuštva. Očividnega dejstva tajiti ne morete. Kaj imate odgovoriti?« * Laroche - Mathieu je zamom¬ ljal: »Jaz vam nimam ničesar reči, storite svojo dolžnost.« Komisar je nagovoril Madeleno: »Ali priznate, gospa, da je ta gospod vaš ljubimec?« t 483 31 * Izpregovorila je predrzno: »Ne zanikam, moj ljubimec je.« »To zadošča.« Potem si je uradnik zabelježii nekaj o položaju stanovanja. Ko je nehal pisati, je vprašal minister, ki se je bil do konca oblekel ter je s svr- šnikom preko lakta in s klobukom v roki čakal: »Ali me še potrebujete, gospod? Kaj moram narediti? Ali smem od¬ iti?« Du Roy se je okrenil proti njemu ter se mu je nesramno nasmejal: »Cernu pa? Mi smo opravili. Vi zopet lahko ležete, gospod; sedaj vaju ostavimo sama.« Potem je položil prst policijske¬ mu uradniku na laket: »Pojdiva, gospod komisar, na tem mestu nimava midva več oprav¬ ka.« Uradnik je malo presenečen sto¬ pil za njim; na pragu pa se je Geor- ges ustavil, da bi ga pustil naprej. Oni se je iz vljudnosti branil. Du Roy ga je silil: »Kar naprej, gospod.« Komisar je dejal: »Za vami.« Tedaj se je žurnalist priklonil, pa v ironično - vljudnem tonu: »Se¬ daj je vrsta na vas, gospod policij¬ ski komisar. Jaz sem tukaj malo da ne doma.« 484 Potem je zaprl vrata, nalahno, češ: bodimo obzirni! Uro pozneje ?e stopil Georges Du Roy v urednitvo »Vie francai- se.« Gospod Walter je bil že pri delu, zakaj še vedno je skrbno vodil in nadzoroval svoj list, ki se je bil zelo razširil in je krepko podpiral vedno večja podjetja njegove banke. Šef je vzdignil glavo in je vpra¬ šal: »A, vi ste? Jako čudni se mi zdi¬ te. Zakaj pa niste prišli k nam dini- rat? Odkod ste pa prišli?« Mladi mož, ki si je bil v svesti, da napravi vtisek, je izjavil, s po¬ udarkom na vsaki besedi: »Pravkar sem strmoglavil mini¬ stra vnanjih stvari.« »Strmoglavil . . . Kako?« »Jaz hočem nov kabinet, nič več in nič manj. Zadnji čas je, da odbrc- nemo to mrhovino.« Stari, ves osupel, je mislil, da je njegov urednik natrkan. Zagodrnjal je: »Bežite no, kaj pa kvasite!« »Nikakor ne. Pravkar sem za¬ sačil gospoda Laroche - Mathieuja v prešuštvu z mojo ženo. Policijski ko¬ misar je stvar ugotovil. Minister je izgubljen.« Walter, čisto prepaden, je poti¬ snil naočnike na čelo in je vprašal: »Ali ne zbijate šal z menoj?« 485 »Nikakor ne. Nemudoma napi¬ šem celo članek o tem.« »A kaj hočete pravzaprav?« »Strmoglaviti tega lopova, to podlo dušo, tega javnega hudodelca.« Georges je del svoj klobuk na naslanjač in je pristavil: »Naj se le varujejo tisti, ki mi hodijo na pot. Jaz nimam navade od¬ puščati.« Sefu ni hotelo še sedaj v glavo. Zamomljal je: »Ampak . . . vaša že¬ na?« »Takoj jutri zjutraj vložim to¬ žbo na ločitev. Vrnem jo ranjkemu Forestierju.« »Ločiti se hočete?« »Menda. Smešen sem bil; a mo¬ ral sem se delati neumnega, da bi ju presenetil. Sedaj ju sem. Vajeti imam v rokah jaz.« Gospod Walter kar ni mogel uma zbrati, s preplašenimi očmi je gledal Du Roya in si je mislil: »Pre- . sneto, ta jih ima pa za ušesi, ta!« Georges je povzel: »Sedaj sem prost . . . Nekaj imam pod palcem. Pri novih volitvah oktobra meseca se predstavim za poslanca v svo¬ jem kraju, kjer sem dobro znan. S to žensko, ki se je zdela vsem sum¬ ljiva, se nisem utegnil nikakor utr¬ diti, niti priti do pravega ugleda. Ujela me je kakor tepčka, varala me spred in zad. A odkar sem vedel, kaj 486 mi uganja, sem odprl oči in pazil na¬ njo, ničvrednico.« Zasmejal se je in je pristavil: »Ubogi Forestier je bil goljufan . . . goljufan, da ni ničesar slutil, zaupen, kakor je bil, in pokojen. Sedaj sem se iznebil garij, ki mi jih je ostavil. Sedaj imam proste roke. Sedaj poj¬ dem naprej.« Kobalj je bil sedel preko stola in je pristavil, kakor v sanjah: »Se¬ daj pojdem naprej.« In očka Walter so ga gledali še vedno s prostimi očmi, z naočniki na čelu, ter so dejali sami pri sebi: »Res pojde naprej, cigan prežgani.« Georges je vstal: »Sedaj napi¬ šem članek. Diskretno ga moram se- sukati. Ampak veste, ministra bo po¬ razil. Možak je padel v morje, in ni ga ribiča, da bi ga še ujel. »Vie fran- caise« nima nič od tega, če bi mu še prizanašala.« Stari se je nekaj trenotkov še obiral, potem se je odločil: »Kar daj¬ te,« je rekel, »zagazili so, slaba jim bo predla.« IX. Trije meseci so pretekli. Du Royeva razporoka je bila pravkar razglašena. Njegova žena se je ime¬ novala zopet po Forestierju, in ker so hoteli Walterjevi 15. julija odpo- 487 tovati v Trouville, so sklenili, da prežive, predno se razidejo, en dan na kmetih skupaj. Določili so za to četrtek in že ob devetih zjutraj so se odpeljali v velikem landavcu s šestimi sedeži in s štirimi konji. Zajtrkovali bodo v Saint-Ger- mainu, v paviljonu Henrika IV. Le¬ pi striček si je bil izgovoril, da bo on edini moški, ki se vdeleži izleta, zakaj navzočnosti in obraza markija de Cazolles ni mogel prenašati. Zad¬ nji hip pa so sklenili, da vzamejo na vse rano grofa Latour - Yvelina kar iz postelje s seboj. Sporočili so mu to prejšnji večer. V hitrem diru so drdrali po ave¬ niji Champs-Elisees, potem skozi boulognski gozd. Bilo je krasno poletno vreme, ne prevroče. Lastavice so švigale pod nebom v velikih lokih, tako hitro, da se je zdelo, kakor bi puščale sled za seboj. Tri dame so sedele zadaj na landavcu, mati na sredi med hčerka¬ ma; in njim nasproti možje, Walter med svojima gostoma. Šli so preko Sene, okoli Mont- Valeriena, dospeli v Bougival, po¬ tem pa vse ob reki do Pecqa. Grof Latour-Yvelin je bil že pre¬ cej v letih; imel je dolge, redke za- lizce, ki so mu pri najrahlejši sapici 488 na koncu zavihrali, da se je Du Roy izrazil: »Z vetrom v bradi dela jako čeden vtisk.« Nežno je gledal Rozo. 2e mesec dni sta bila zaročena. Georges, zelo bled, je često po¬ gledal Suzano, ki je bila tudi bleda. Oči so se jima srečavale, bilo je, ka¬ kor da se jima strinjajo, se razume¬ jo, si pripovedujejo tajne misli, pa so se zopet izbegavale. Gospa Walter- jeva je bila mirna in srečna. Zajtrk je bil dolg. Predno so se vrnili v Pariz, je svetoval Du Roy, da bi se izprehodili po terasi. Najprej so se ustavili, da bi ob¬ čudovali razgled. Po vrsti so se po¬ stavili ob zidu in se vsi navduševali, tako daleč je šlo obzorje. Sena je tekla pod podolgovatim hribom pro¬ ti Maisons-Latfitte, kakor neizmer¬ na kača sredi zelenja. Na desni, na višini se je očrtaval od neba maro¬ ški vodovod s svojimi ogromnimi loki, kakor gosenica z velikanskimi nogami, in spodaj se je skrival Mar- ly med vrhovi košatega drevja. Širna ravnina, raztezajoča se v ospredju, je bila posuta tu pa tam z vasmi. Vesinetski ribniki so risali jasne, čiste maroge v skromno zele¬ nje malega gozdiča. Na levi, prav v daljavi, je kipel v nebo špičasti zvo¬ nik Sartrouvillski. Walter je menil: 489 »Take panorame ne vidiš nikjer na svetu. Niti v Švici ni podobne.« Potem so začeli zložno korakati, da bi se izprehodili in se malo navžili tega razgleda. Georges in Suzana sta ostala zadaj. Komaj sta bila par korakov od drugih oddaljena, ji je rekel z niz¬ kim, podmolklim glasom: »Suzana, ljubim vas. Ljubim vas — glavo bi izgubil.« Zašepetala je: »Tudi jaz vas, lepi striček.« Povzel je: »Ako vas ne dobim za ženo, poj¬ dem iz Pariza in iz Francije.« Odgovorila je: »Poizkusite vendar, zasnubite me pri papanu. Mogoče se pa vda.« Nestrpno se je stresel: »Nak, že desetkrat sem vam po¬ vedal, bilo bi zaman. Vrata v hišo bi mi zaprl, spodil bi me od lista; in midva se ne bi mogla niti videti več. Vidite, to bi dosegel, o tem sem za trdno prepričan, če bi vas praviloma zasnubil. Obljubili so vas markiju de Cazolles. Upajo, da se naposled uklonite in privolite, pa čakajo.« Vprašala je: »Kaj pa naj ukreneva?« Obotavljal se je in jo gledal od strani: »Ali me ljubite dovolj, da bi bili pripravljeni tudi za neumnost?« 490 Odločno je odgovorila: »Da.« »Veliko neumnost.« »Da.« »Največjo neumnost?« »Da.« »Ali boste imeli tudi dovolj po¬ guma, kljubovati očetu in materi?« »Bom.« »Prav zares?« »Prav zares.« »Torej, ena pot je, ena edina pot! Stvari se morate lotiti vi, ne jaz. Vi ste razvajeno dete, vam dovolijo vse, in ena predrznost več ali manj, to jih ne bo prehudo presenetilo. Po¬ slušajte torej. Nocoj, ko pridete do¬ mov, pojdite k mami, najprej k mami, samo k nji sami. In priznajte ji, da se hočete z menoj omožiti. To jo bo strašno prevzelo, v strašno jezo jo bo spravilo . . .« Suzana mu je segla v besedo: »O, mama bo že hotela.« Živahno je oporekel: »Ne bo. Vi je ne poznate. Bolj bo ogorčena in bolj jezna od očeta. Boste videli, kako se bo upirala. A vi ne smete odnehati, ne smete popu¬ stiti; kar svojo tiščite, da hočete me¬ ne, samo mene in nobenega drugega. Ali boste?« »Bom.« »In ko pridete od matere, pove¬ ste isto očetu, čisto resno in čisto odločno.« 491 »Dobro, dobro. In potem?« »In potem y — potem postane stvar kočljiva. Če ste odločeni, čisto odločeni, prav popolnoma, popolno¬ ma odločeni, da postanete moja že¬ na, draga Suzanica, moja mala . . . potem vas . . . potem vas kar odpe¬ ljem!« Toliko, da ni zaploskala, tako jo je prešinilo veselje. »O, kako lepo! Odpeljete me! Kdaj me odpeljete?« Vsa stara poezija, nočni beg de¬ kleta s svojim ljubimcem, poštni vo¬ zovi, priprosta prenočišča, vse očar¬ ljive zgodbe, ki jih je čitala po ro¬ manih, so ji stopile hipoma pred du¬ šo, kakor čaroben sen, ki se ima vresničiti. Zopet je prašala: »In kdaj me odpeljete?« Odgovoril je tiho: »Nocoj ... to noč.« Trepetaje je vprašala: »In kam pojdeva?« »To je moja skrivnost. Preuda¬ rite si dobro, kaj delate. Pomislite, da po tem begu morate postati moja žena! To je edino sredstvo ... a je . . . zelo nevarno ... za vas.« Rekla je: »Odločila sem se . . . Kje vas do¬ bim?« »Ali odidete lahko čisto sami iz hiše?« 492 »Lahko. Mala vrata odprem.« »Dobro. Kadar hišnik leže, okoli polnoči, pridite na trg de la Concor¬ de. Čakal vas bom v kočiji pred mor¬ nariškim ministrstvom.« »Pridem!« »Ali prav zares?« »Prav zares.« Prijel jo je za roko in ji jo je sti¬ snil: »O, kako vas ljubim! Kako ste dobri in pogumni! Torej grofa de Cazolles ne marate?« »Ne, ne!« »Ali je bil vaš oče zelo hud, ko ste rekli, da ne?« »Mislim da! Vtekniti me je hotel v samostan.« »Vidite, energični moramo biti.« »Jaz bom že.« Zrla je v daljavo in po ^lavi ji je rojila misel na ta pobeg. Se dalje pojde, nego sežejo oči ... z njim! . .. Odpeljal jo bo! . . . Ponosna je bila na to. Na svoje dobro ime ni mislila, niti, kaj podlega bi se ji utegnilo pri¬ petiti. Ali je sploh vedela? Slutila? Gospa Walterjeva se je obrnila in je zaklicala: »Stopi, stopi, mala. Kaj pa delaš z lepim stričkom?« Došla sta druge. Govorili so o morskem kopališču, kamor pojdejo kmalu. 493 Potem so se odpeljali domov skozi Chatou, da se ne bi vračali po isti poti. Georges ni več nič govoril. Mi¬ slil je: »Torej, če ima ta - le mala kaj poguma, pa pojde po sreči navse¬ zadnje!« Že tri mesece je pletel oko¬ li nje neizbežno mrežo svoje ljubez¬ nivosti. Zapeljeval jo je, mamil, si jo osvojeval. Pridobil si je bil njeno ljubezen, kakor je samo on to znal. Brez posebne težave si je podjarmil njeno lahko punčkasto dušico. Najprej je dosegel, da je zavr¬ nila gospoda de Cazolles. Pravkar je dosegel, da se je odločila z njim po¬ begniti. Zakaj druge poti ni bilo. Gospa Walterjeva, to je dobro vedel, ne bi dovolila za ves svet ne, da bi dobil on njeno hčer. Še ga je ljubila, vedno ga bo ljubila z ne- ukrotno močjo. Brzdal jo je s svojo preračunano hladnoto, a čutil je, ka¬ ko jo gloje na skrivnem onemogla, razjedajoča strast. Nikoli se ne bi uklonila. Nikoli ne bi privolila, da bi vzel Suzano. Ce pa ima deklico v svojih ro¬ kah, potem se lahko pogaja z očetom enak mož z enakim možem. Vse to mu je blodilo po glavi in s presekanimi stavki je odgovarjal, kadar ga je kdo nagovoril, ker je po¬ slušal pogovore samo napol. Šele ko 494 so prišli v Pariz, se je vzdramil iz svojih misli. Tudi Suzana je bila zamišljena; topot štirih konj ji je zvenel po glavi in v sanjah je gledala velike brez¬ končne ceste v večni mesečini, mrač¬ ne lesove, skozi katere se je vozila, krčme kraj pota, in naglico hlapcev, ki so prepregali konje, zakaj ves svet je slutil, da ju zasledujejo. Ko je landavec zapeljal palači na dvorišče, so hoteli pridržati Ge- orgesa pri dineju. Odklonil je in je odšel domov. Malo je jedel, potem je začel vrejati svoje papirje, kakor da se pripravlja na dolgo potovanje. Pisma, ki bi ga utegnila kompromi¬ tirati, je sežgal, druga poskril, ter pisal nekaterim prijateljem. Od časa do časa je pogledal na uro in si je mislil: »Pri njih mora biti sedaj vroče!« In nepokoj mu je se¬ gel v srce. Če bi se ponesrečilo? A česa naj bi se bal? On se že kako iz¬ vije! In vendar igra nocoj veliko igro! Proti enajsti uri je šel od do¬ ma, blodil nekaj časa po ulicah, vzel si voz in velel ustaviti na con- cordskem trgu pri arkadah morna¬ riškega ministrstva. Sedaj pa sedaj je prižgal vžiga¬ lico, da je pogledal na uro. Ko je vi¬ del, da se bliža polnoči, se ga je po- 495 lastil mrzličen nemir. Vsak hip je pomolil glavo skozi lino, ter je gledal po cesti. V daljavi je udarila ura dva¬ najstkrat, potem še ena čisto blizu, potem sta bili dve hkrati, nazadnje še ena prav od daleka. Ko so odbr- neli zadnji zvoki, je pomislil: »Sedaj je konec. Izgubljeno. Ne pride.« Vendar se je bil odločil, da ča¬ ka magari do belega dne. V takih slučajih je treba biti človeku po¬ trpežljivemu. Slišal je, kako je bilo četrt, po¬ tem pol, nato tri četrt; in zvonik za zvonikom je ponovil eno uro, kakor so bili oznanili dvanajsto. Sedaj je ni več pričakoval, ostal je in si je belil glavo, da bi pogodil, kaj neki se je zgodilo. Kar se prikaže ženska glava pri lini in praša: »Ali ste vi, lepi striček?« Sapo mu je vzelo, in plani! je proti nji: »Ste vi, Suzana?« »Jaz.« Kijuka se ni dala dosti hitro obr¬ niti; in ponavljal je: »A . .. vi ste . .. vi ste . . . stopite noter.« Stopila je v voz in je sedla po¬ leg njega. Georges je zaklical vozni¬ ku: »Poženite!« — In voz se je za¬ čel premikati. Suzana je težkoma sopla in ni govorila. 496 Prašal je: »No, kako je bilo?« Zamrmrala je, in kakor omotica jo je popadala: »O,»strašno je bilo, zlasti z ma¬ mo.« Trepetal je od razburjenost, »Z mamo? Kaj je rekla? Po¬ vejte mi!« »O, grozno je bilo! Šla sem k nji in ji povedala svojo zgodbico, ki sem si jo bila dobro pripravila. Kar pobledela je, potem je zakričala: »Nikdar, nikdar!« Jaz sem jokala, se jezila, se rotila, da ne vzamem dru¬ gega, nego vas. Mislila sem, da me pretepe. Bila je kakor blazna; rekla je, da me pošljejo takoj jutri v samo¬ stan. Nikdar še je nisem videla take, nikdar še! Potem je prišel papa, ki je slišal, kako je vreščala. On se ni tako hudoval, kakor ona, a izjavil je, da vi niste dovolj lepa partija. Ker sta me tako podžgala, sem kričala še huje nego ona dva. In pa¬ pa mi je rekel, naj grem ven, z dra¬ matično pozo, ki se mu ni prav nič podala. In zato sem sklenila, da po¬ begnem z vami. Prišla sem, kam greva?« Nalahno jo je bil objel čez pas; in željno z utripajočim srcem je po¬ slušal, in sovražen srd je vzkipeval v njem proti tem ljudem. A ima jo v rokah, njihovo hčer. Sedaj bodo že videli, kaj se to pravi! 497 32 Odgovoril je: »Za vlak je pre¬ pozno; ta voz naju pripelje v Sevres, kjer prenočiva, jutri pa odideva v La-Roche-Guyon. To je prijazna vasica ob Seni, med Mantesom in Bonnieresom.« Zašepetala je: »Ampak obleke nimam s seboj. Prav ničesar.« Brezskrbno se je nasmehnil: »Pa! Tam si že vse omisliva.« Kočija je drdrala po ulicah. Ge- orges je prijel deklico za roko in ji jo začel poljubljati, počasi, spoštljivo. Ni vedel, kaj bi govoril, ker ni bil vajen platonične ljubezni. Naenkrat se mu zazdi, da joče. Preplašen je prašal: »Kaj pa vam je, mala moja?« Odgovorila je z zajokanim gla¬ som: »Moja uboga mama! Sedaj go¬ tovo ne spi, ako je zapazila, da sem izginila od doma.« Njena mati res ni spala. Ko je bila odšla Suzana iz njene sobe, je ostala gospa Walterjeva sa¬ ma s svojim možem. Prašala je vsa pobita in omam¬ ljena: »Moj bog! Kaj pomeni to?« Walter je ljuto zavpil: »To pomeni, da jo je ta spletkar ujel na svoje limanice. On jo je pre¬ govoril, naj zavrne Cazollesa. Dota mu diši, pasja vera!« 498 Ves togoten je začel korakati po izbi in je povzel: »Tudi ti si ga neprestano vlekla sem, mu laskala in se mu milila, sa¬ ma nisi vedela, kako bi ga bolj bo¬ žala. Samo lepi striček pa lepi stri¬ ček, od jutra do večera. Sedaj pa imaš.« Vsa bleda je zašepetala: »Jaz . . . sem ga vlekla?« Zarubi ji je v obraz: »Ti, ti! Vse ste kar nore nanj, Marellka, Suzana in druge. Ali res misliš, da nisem zapazil, da ne mo¬ reš strpeti dva dni, ne da bi ga po¬ vabila?« Teatralno šele vzravnala: »Ne dovolim ti, z menoj tako go¬ voriti. Pozabil si, da nisem vzrasla v kramariji kakor ti.« Najprej je ostrmel, kakor v tla vkopan, potem je zarentačil »Strela nebeška!«, odšel in zaloputnil vrata za seboj. Komaj je bila sama, je stopila nehote pred zrcalo, da bi se pogle¬ dala, kakor da se hoče prepričati, ali se ni nič na nji izpremenilo, tako nemogoče, tako grozno se ji je zdelo vse, kar se je dogodilo. Suzana za¬ ljubljena v lepega strička! In lepi striček se hoče poročiti s Suzano! Ne, ne, moti se, saj to ni res. Dekle se je pač zagledalo v tega lepega 499 32 * fanta, čisto naravno; in se nadeja, da ga dobi za moža; nekaj si je vtep¬ la v glavo! Ampak on? On vendar ne more biti v to zapleten! Premiš¬ ljala je sem in tja, zmedena, kakor smo vsi vzpričo velikih katastrof. Ne, lepi striček pač ničesar ne ve o Suzanini vragoliji. In dolgo je premišljala, ali bi utegnil biti ta mož podel ali nedolžen. Kak lopov, če je on vse to napeljal. In kaj se utegne zgoditi? Koliko ne¬ varnosti, koliko dušne muke je gle¬ dala v svojih mislih! Ako ne ve on ničesar, potem se da še vse poravnati. Za pol leta s Su¬ zano po svetu, in vse jo bo minilo. A kako bi mu mogla stopiti potem ona pred oči? Saj ga še vedno ljubi! Ta strast je tičala v nji kakor puščica z zakrivljeno ostjo, ki je ne moreš več izdreti. Brez njega živeti ji je nemogoče. Rajša smrt! Njena misel je blodila med to bo¬ jaznijo in vsemi temi negotovostmi. Bolečina ji je začela kljuvati v gla¬ vi; njene misli so bile mučne, zbe¬ gane, bolele so jo. Nervozno je iska¬ la jasnosti, obupavala je, ker je ni našla. Pogledala je na uro, ena je že minila. Dejala je sama pri sebi: »Ta¬ ko ne morem ostati, zblaznela bi. Vse moram vedeti. Suzano vzbudim, da jo vprašam.« 500 In šla je, izzuta, da ne bi ropo¬ tala. s svečo v roki, proti hčerini so¬ bi. Nalahno je odprla vrata, vstopila v sobo, pogledala na postelj. Ni bila poležana. Izprva ni pojmila, mislila je, da govori hčerka še z očetom. A nenadoma se ji vzbudi strašna slut¬ nja in tekla je k svojemu možu. Bil je v postelji in je še čital. Zbegan je vprašal: »No, kaj? Kaj pa ti je?« Zajecljala je: »Ali si videl Suzano?« »Jaz? Ne. Zakaj?« »Ker je . . . ker je . . odšla. V njeni sobi je ni.« Z enim skokom je planil s po¬ stelje, si nateknil copate in brez spodnjih hlač, s plahutajočo srajco, je dirjal proti sobi svoje hčere. Samo da je pogledal noter, ni bilo najmanjšega dvoma več zanj. Pobegnila je. Sesedel se je v naslanjač in je postavil svetilko pred se na tla. Žena je prihitela za njim. Jecni- la je: »No? Kaj?« Ni imel več moči, da bi odgovo¬ ril; niti jeze ni bilo v njegovem gla¬ su, zastokal je: »Končano je! Ima jo. Izgubljeni smo.« Ona ni razumela: »Kako — izgubljeni?« 501 »E, kaj pa drugega. Sedaj jo mo¬ ra poročiti.« Zatulila je kakor žival: »On? Nikdar! Ali si blazen?« Odgovoril je žalostno: »Ruliti ne pomaga prav nič. Od¬ peljal jo je, onečastil jo je. Še-naj¬ ugodneje bo, če mu jo damo. Če na¬ pravimo spretno, ne bo živ krst ve¬ del za to pustolovščino.« Ona, v strahoviti razburjenosti, je ponavljala: »Nikdar! Nikdar ne dobi Suza¬ ne! Jaz tega nikdar ne dovolim.« Walter je zamrmral ves pobit: »Če jo pa že ima. Saj nama jo je vzel. Sedaj jo bo imel pri sebi in jo skrival, dokler se ne vdamo. Torej, da preprečimo škandal, se moramo takoj vdati.« Njegovo ženo je trgala bolečina, ki je ni hotela priznati, in v enomer je ponavljala: »Ne, ne! Jaz ne dovolim nik¬ dar !« Nestrpno je dejal: »Ampak če je pa sploh vsake besede škoda! Mora biti! O, lopov, ta nas je pa navil, ta!... Odločen možak je pa le. Našli bi billi lahko boljšega po stanu, tako prebrisane¬ ga pa ne. In bodočnost ima pred se¬ boj. To je mož bodočnosti. Poslanec bo in še minister. « 502 Gospa Walterjeva je izjavila s trdovratno energijo: »Nikdar se mu ne dam oženiti s Suzano... Ali razumeš... nikar!« Sedaj se je pa razjezil, in, prak¬ tičen človek, se je zavzel za lepega strička. »Tak molči no... Če ti pravim še enkrat... da mora in mora biti. In kdo ve? Nemara nam ne bo niti žal. Z ljudmi take baze ne veš ni¬ koli, kako kane. Saj si videla, kako je strmoglavil s tremi članki tega poniglavca Laroche Mathieuja, in kako dostojno je to naredil, kar je bilo zanj, za soproga, prokleto težko. Sploh bomo pa videli. Na vsak način smo v škripcih. Ne moremo se iz¬ viti.« Nji je bilo, da bi bila kričala, se valjala po tleh, si pulila lase. Še en¬ krat je spregovorila z razdvojenim glasom: »Ne bo je imel... jaz ... jaz ... nočem!« Walter je vstal, vzel svetilko, in je dejal: »Beži no, bedasta si kakor vse ženske. Delate samo po strasti. Ne znate se prilagoditi razmeram ... nespametnice ste! Jaz ti povem, da se oženi ž njo ... Mora biti.« In oddrsal je s svojimi copata¬ mi, kakor smešna pošast v nočni srajci je lezel po širokem hodniku 503 prostrane, spavajoče palače in je brez šuma stopil v svojo sobo. Gospa Walterjeva je ostala, in neznosna bolečina ji je rezala srce. Pravzaprav ji še sedaj ni bilo vse jasno. Samo trpela je. Potem se je domislila, da ne more ostati tukaj celo noč, ne da bi se genila. Silno potrebo je začutila, da bi zbežala kar na slepo, tekla, iskala pomoči, tolažnika. Premišljala je, koga bi lahko po¬ klicala. Kakega moškega! Ni se ga spomnila! Duhovnika! Da, duhovni¬ ka! Vrgla bi se mu pred noge, mu priznala vse, mu izpovedala svoj greh, razložila svoj obup. On bo pač razumel, da ta lopov ne sme vzeti Suzane za ženo, in preprečil bo to nakano. Duhovnika mora imeti, takoj mora priti k nji! A kje bi ga našla? Kam bi se obrnila? Tako ne more ostati In tedaj ji je priplavala pred oči, kakor vizija, mila podoba Jezusa na morskih valovih. Stal je pred njo tako razločen, kakor takrat, ko je gledala njegovo sliko. Torej jo kli¬ če; tako-le ji govori: »Pridi k meni. Pridi in poklek¬ ni pred moje noge. Potolažim te in navdihnem ti pravo misel, da boš vedeia, kaj ti je storiti.« 504 Vzela je svečo, stopila iz sobe in šla v cvetličnjak. Jezus je bil čisto zadaj, v majhni sobi, ki so jo zapira¬ li s steklenimi vrati, da ne bi vlaga platna pokvarila. Bilo je, kakor kapela sredi gaja s prečudnim drevjem. Ko je gospa Walter stopila v cvetličnjak, jo je prevzela gosta te¬ ma, ker ga doslej še ni videla dru¬ gače nego v močni razsvetljavi. Težke rastline iz vročih krajev so razlivale po zraku svoje omamne vonjave. In ker vrata niso bila več odprta, je zrak v tem čudnem gozdu, vjet pod cvetličnjakov obok, legal na prša, je dušil in opajal, del dobro in slabo, tako da je tekel po životu zmeden občutek naslade in smrti. Uboga žena je počasi stopala, vznemirjal jo je mrak, po katerem je plesala Svečina luč, da so bile videti rastline v njenem odsvitu kakor po¬ šastna bitja s čudno razpotegnjeni¬ mi in spačenimi oblikami. Nenadoma uzre Krista. Odprla je vrata, ki so ga ločila od nje in se je zgrudila na kolena. Najprej je goreče molila, jeclja- je besede strastne ljubezni in obupa¬ ne prošnje. Potem, ko se je žar nje¬ nih prošnja polegel, je dvignila pro¬ ti njemu oči ter ostala tako s stra¬ hom presunjena. V trepetajočem svitu te edine luči, ki ga je le slabo 505 in od spodaj osvetljevala, je bil tako podoben lepemu stričku, da ni bil več Bog; njen ljubček jo je gledal. Bile so njegove oči, njegovo čelo, izraz njegovega lica, hladnega in ošabnega lica! Jecljala je: »Jezus! —- Jezus! — Jezus!« In beseda »Georges« ji je silila na ustnice. Hipoma ji pride na um, da Georges, nemara to uro, ob¬ jema njeno hčer. Sam je kje z njo, v sobi. On! On! S Suzano! Ponavljala je: »Jezus!... Je¬ zus!« A mislila je na ona dva... na svojo hčer in na svojega ljubčka. Sama sta, v sobi... in noč je. Vide¬ la ju je tako natančno, da sta se dvignila pred njo tam, kjer je stala slika. Smehljata se drug drugemu. Objemata se. Soba je temna, zavese pri postelji napol odgrnjene. Vzdig¬ nila se je, da bi šla proti njima, da bi zagrabila svojo hčerko za lase in jo iztrgala iz tega objema. Prijela bi jo za vrat, davila bi jo, svojo hčer, ki jo črti, svojo hčer, ki se je udala te¬ mu možu. Doteknila se je je ... nje¬ ne roke so zadele platno. Sunila se je Jezusu v noge. Vzkriknila je na glas in teleb¬ nila vznak. Sveča se je prevrnila in je ugasnila. Kaj potem? Dolgo je sanjala o čudnih, groznih rečeh. Venomer sta ji prihajala mimo oči Georges in 506 Suzana, ter se objemala z Jezusom Kristusom, ki je njiju strašno ljube¬ zen blagoslavljal. Nejasno je čutila, da ni v svoji sobi. Motela je vstati, zbežati, a ni mogla. Vsi udje so ji bili ohromeli, onemoglost jih je vezala; edino misel ji je bedela, a bila ji ]e zmešana, mučile so jo strahovite, neistinite fantastične prikazni, pogreznila se je v nezdravo spanje, v čuden sen, ki je včasih smrten, s katerim omotajo človeku možgane omamne južne rastline z bizarnimi oblikami in tež¬ kimi vonjavami. Zjutraj so našli gospo Walterje- vo nezavestno, skoraj zadušeno, na tleh pred »Jezusom na morskih va¬ lovih«. Bila je tako bolna,_ da so se bali za njeno življenje. Sele drugi dan se je popolnoma zavedla. Tedaj je začela plakati. Služinčadi so razložili, da je Su¬ zana izginila, ker so jo poslali nena¬ doma v samostan. In gospod Walter je odgovoril na dolgo pismo, ki mu ga je bil pisal Du Roy, da mu da ro¬ ko svoje hčerke. Lepi striček je bil vrgei to pis¬ mo v nabiralnik zadnji trenotek, predno je odšel iz Pariza, zakaj na¬ pisal ga je bil že vnaprej tisti večer pred svojim odhodom. V njem je pri¬ povedoval s spoštljivimi izrazi, da je deklico že dolgo ljubil, da msta ime- 507 la nikdar nikakega dogovora med seboj, a ko je prišla sama rada k nje¬ mu ter mu rekla: »Jaz bom vaša žena,« se mu je zdelo, da ima pra¬ vico do nje, da jo sme obdržati, celo skriti, dokler ne dobi odgovora od njenih staršev, katerih postavna vo¬ lja ima zanj manj veljave nego volja njegove neveste. Prosil je, naj mu gospod Wa!ter odgovori poste restante; neki prija¬ telj da mu izroči pismo. Ko je dosegel, kar je želel, je od¬ peljal Suzano nazaj v Pariz in jo je poslal staršem; sam pa nekaj časa še ni hotel v hišo. Šest dni sta bila preživela v La- Roche - Guyonu ob Seni. Deklica se ni še nikoli toliko za¬ bavala. Igrala je vlogo kmečkega dekleta. Ker jo je izdajal za svojo sestro, sta živela v svobodni in čisti intimnosti, kakor dvoje tovarišev, ki se ljubita. Zdelo se mu je previd¬ neje, če se je ne dotakne. Takoj dru¬ gi dan po svojem prihodu si je kupi¬ la perila in kmečko obleko, in je za¬ čela loviti na trnek, z velikanskim slamnikom, okrašenim s poljskimi cveticami, na glavi. Kraj ji je zelo ugajal. V bližini je bil star stolp in star grad, kjer so kazali čudovite vezenine. Georges je nosil priprost jopič, ki ga je narejenega kupil pri vaškem 508 kramarju, in je spremljal Suzano ali peš ob bregovih, ali v ladji. Venomer sta se objemala, vsa trepetajoča, ona nedolžna, on v veliki nevarnosti, da omahne. A znal se je brzdati. In ko ji je rekel: »Jutri se vrneva v Pariz, vas oče mi je dovolil vašo roko,« — je zašepetala naivno: »Ali že? Tako lepo se mi zdi, biti vaša žena!« X. Temno je bilo v malem stano¬ vanju v rue de Constantinople, kajti Georges Du Roy in Klotilda de Ma- relle sta se bila srečala na vratih in sta hitro vstopila, in še predno je utegnil odpreti oknice, mu je rekla; »Torej, ti se oženiš s Suzano Walterjevo?« Mirno ji je potrdil in je prista¬ vil: »Ali nisi vedela?« Stala je pred njim, srdita in ogorčena, ter je povzela: »S Suzano Walterjevo se ože¬ niš! To je pa preveč! To je pa pre¬ več! Že tri mesece se mi dobrikaš, samo da si mi laže prikrival. Ves svet že ve, samo jaz ne. Moj mož mi je povedal!« Duroy se je zasmejal, vendar je bil nekoliko v zadregi; položil je klo¬ buk na kamin ter je sedel v nasla¬ njač. 509 Ona mu je gledala naravnost v obraz in mu je rekla z razdraženim, podmolklim glasom: »Odkar si se ločil od svoje žene, si že meril na to, mene pa si obdr¬ žal lepo za metreso, za tačas? 0 ti lopov, ti!« Zavzel se je: »Zakaj? Imel sem ženo, ki me ie varala. Zasačil sem jo, dosegel lo¬ čitev, in sedaj si vzamem drugo. Kaj je bolj naravnega?« Trepetala je in zamrmrala: »O, kako nevaren pretkanec si ti!« Zopet se je nasmehnil: »Strela — mevže in šleve dobe vedno po repu!« Ona pa je razpredala svoje misli naprej: »To bi bila morala slutiti takoj izpočetka. Pa ne! Nisem mogla ver¬ jeti, da si tak poniglavec.« Vzpel se je, pa veličavo: »Opozarjam te, da dobro pazi na svoje besede.« To njegovo ogorčenje jo je po¬ grelo: »Kaj! Ti zahtevaš sedaj, naj si oblečem rokavice, predno pridem k tebi! Odkar te poznam, se vedeš po barabsko proti meni, pa mi hočeš usta zamašiti? Varaš ves svet, izko¬ riščaš ves svet, jemlješ zabavo in 510 denar povsod, pa hočeš, naj govorim s teboj kakor s poštenjakom?« Vstal je, in ustnice so mu drh¬ tele: »Molči, če ne te poženem oa- tod.« Zajecljala je: »Poženeš odtod . . . Poženeš od¬ tod? ... Ti me hočeš pognati od¬ tod? . .. ti? . . . ti? . . .« Beseda se ji je utrgala, tako jo je lomila jeza; in nenadoma, kakor da je predrla besnost svoje zatvor- nice, je izbruhnila: »Poženeš odtod? ... Ali si torej pozabil, da sem ga jaz plačevala, od prvega dne, to stanovanje? O, da, res je, od časa do časa si ga pač vzel na svoj račun. Ampak kdo ga je na¬ jel?... Jaz... Kdo ga je obdr¬ žal? .. . Jaz ... In ti me hočeš po¬ gnati odtod? Molči, ničvrednež! Ali misliš, da ne vem, kako si ukradel Madeleni polovico Vaudrecove ded- ščine? Ali misliš, da ne vem, kako si spal s Suzano, da si jo prisilil, da te vzame . . .« Zgrabil jo je za rame in jo je tresel: »Ne pisni rni o tem! To ti pre¬ povem!« Zakričala je: »Spal si z njo, vem.« Prenesel bi bil karkoli, a ta laž ga je razjarila. Ob vseh resničnih 511 očitkih, ki mu jih je brusila v zobe, se je zdrizal od notranje togote, a ta krivica proti deklici, ki ima postati v kratkem njegova žena, ga je raz- drastila, da mu je zagomazelo po dlaneh in bi bil najrajši udaril. Ponovil je: »Molči . . .Varuj se ... Molči...« In majal jo je kakor vejo, s ka¬ tere hoče otresti sad. Tulila je, vsa razmršena, na vsa usta z blaznimi očmi: »Spal si z njo!« Izpustil jo je in ji dal tako zauš¬ nico v obraz, da se je opotekla proti steni. A še se je obrnila proti njemu, stopila na prste in mu zaklicala še enkrat: »Spal si z njo!« Vrgel se je nanjo, jo spravil pod se in jo tolkel, kakor bi mlatil po mo¬ škem. Nenadoma je utihnila in začela ječati pod njegovimi udarci. Ni se več genila. Skrila je bila obraz v kot in je milo pcihtevala. Nehal jo je biti in se je vzrav¬ nal. Potem je stopil parkrat po sobi, da bi se pomiril; spomnil se je, šel v drugo sobo, nalil v umivalnik mrzle vode in je vteknil glavo vanjo. Po¬ tem si je umil roke ter se vrnil gle¬ dat, kaj dela ona; skrbno si je otiral prste. 512 Še vedno se ni premeknila. Zlek¬ njena po tleh, je tiho ihtela. Prašal je: »Ali se boš kmalu nacmerila?« Ni odgovorila. Stal je sredi sobe, malo mu je bilo nerodno, malo ga je bilo sram vpričo tega telesa, ki je ležalo pred njim. Potem se je hipoma odločil ter vzel kobuk s kamina: »Lahko noč. Ključ spravi pri hišniku, kadar opraviš. Jaz ne bom čakal, da te pamet sreča.« Šel je iz sobe, zaprl vrata, stopil k vratarju in mu je rekel: »Gospa je ostala notri, kmalu pojde ven. Povejte gospodarju, da odpovem za prvi oktober. Danes je 16. avgusta, torej imam še pravico.« In odšel je z dolgimi koraki, za¬ kaj imel je še precej silnih potov radi nakupov za poroko. Poroka je bila določena na 20. oktobra, po otvoritvi državnega zbo¬ ra. Vršila se bo v Madeleni. Mnogo- kaj so ljudje klepetali, a pravega ni vedel nobeden. Razne dogodbice so krožile. Šepetali so si o ubegu Suza¬ ninem, a nič gotovega ni bilo. Kakor so pripovedovali sluge, se je gospa Walterjeva, ki s svojim bodočim zetom ni več govorila, iz jeze zastrupila tisti večer, ko je bila ta združitev sklenjena, in je bila dala 513 33 odvesti svojo hčer o polnoči v samo¬ stan. Našli so jo skoraj mrtvo. Okre¬ vala pa brez dvoma ne bo več. Se¬ daj je bila čisto stara ženska; lasje so ji vsi osiveli; pobožna je postala, vsako nedeljo hodi k obhajilu. Prve dni septembra meseca je »Vie frangaise« naznanila, da je po¬ stal baron Du Roy de Cantel listu šef, dočim ostane izdajatelj tudi za- naprej gospod Walter. In sedaj so pritegnili v uredni¬ štvo celo četo znanih podlistkarjev, člankarjev za dnevne vesti, politič¬ nih poročevalcev, umetniških in gle¬ daliških kritikov, ki so jih z denar¬ jem prevzeli velikim listom, starim, vplivnim in utrjenim listom. Osiveli, tehtni in ugledni žurna- listi niso več skomizgali z rameni, kadar je nanesla govorica na »Vie frangaise«. Nagli in popolni uspeh je izbrisal prezir resnih pisateljev, s katerim so gledali začetkoma na ta list. Poroka glavnega njegovega urednika je bila pravi dogodek za Pariz, ker so bili vzbujali zadnje čase Georges Du Roy in ^Valterjevi pre¬ cej zanimanja. Vsi ljudje, katerih imena se čitajo o raznih svečanost- nih prilikah med dnevnimi vestmi, so sklenili, da se vdeleže svatbe. 514 Dogodek se je vršil jasnega je¬ senskega dne. Že ob osmi uri zjutraj so razgrnili uslužbenci pri Madeleni po stopnicah pri vhodu te cerkve, ki kraljuje nad vso rue Royale, veliko rdečo preprogo, da so se šetalci ustavljali in so Parižani videli, da se pripravlja veliko slavje. Uradniki, ki so hodili v svoje pi¬ sarne, delavke, komiji, vsi so se ustavljali, gledali in ugibali to in ono o bogatinih, ki razsipljejo toliko de¬ narja za svojo poroko. Proti deseti uri so se nabirale že cele gruče radovednežev. Posta¬ jali so za par minut, nadejaje se, da se stvar takoj začne, pa se zopet razhajali. Ob enajstih je prišlo nekaj od¬ delkov mestnih stražnikov, ki so za¬ čeli takoj skrbeti, da se promet ne zagozdi, zakaj vsak hip so se tvorile nove skupine na cesti. Kmalu so prišli prvi povabljen¬ ci, tisti, ki so hoteli imeti ugodne pro¬ store, da bi vse videli. Posedli so po klopeh srednje ladje, na koncu. Polagoma so prihajali drugi, da¬ me s šumečimi oblekami, vse v svi¬ li, resni možje, skoraj sami plešci, ki so korakali z družabno korektnost¬ jo, da so bili na tem mestu še resnej¬ ši videti. Cerkev se je počasi polnila. Solnce je lilo skozi velikanska odprta 515 33 * vrata in je sijalo na prve vrste, kjer so sedeli prijatelji. V koru, ki je bil nekoliko teman, je sijal oltar, ves v svečah, v rumeni luči, ki je bila pohlevna in bleda v primeri z jarko svetlobo, ki je prihajala na drugi strani skozi odprtino velikih vrat. Znanci so se pozdravljali, si na- migavali, se zbirali v gruče. Pisate¬ lji, manj spoštljivi od odličnjakov, so se polglasno pomenkovali. Opazova¬ li so ženske. Norbert de Varenne, ki se je ozi¬ ral za kakim prijateljem, je zagledal Jacquesa Rivala nekako sredi vrste stolov, in je stopil k njemu. »Vidite,« je dejal, »navihanci imajo bodočnost.« Oni, ki ni poznal zavisti, je od¬ govoril: »Tem bolje zanj. Postlal si je.« In začela sta si ogledovati obraze. Rival je prašal: »Ali veste, kaj je z njegovo ženo?« Pesnik se je nasmehnil: »Vem in ne vem. Baje živi jako sama zase, v Montmartrskem okraju. Ampak ... tudi tukaj imate, ampak ...« nekaj časa sem čitam v »Plume« politične članke, ki so presneto podobni Fore- stierjevim in Du Royevim. Piše jih neki Jean Le Dol, mlad človek, lep, razumen dečko, iste baže možak ka¬ kor naš prijatelj Georges, in ki se je 516 seznanil z njegovo bivšo ženo. Iz te¬ ga sem sklepal, da ona ljubi začet¬ nike in jih bo večno ljubila. Sicer je pa bogata. Vaudrec in Laroche-Ma- thieu nista bila zastonj kuhana in pe¬ čena pri nji.« Rival je menil: »Ni napačna, ta mala Madelen- ka! Jako bistroglava in navihana! Kadar je brez krinke, mora biti prav mična. Ampak, slišite, kako to, da se Dii Roy cerkveno poroči, ko se je vendar ločil od prve žene?« Norbert de Varenne je odgovo¬ ril: »Cerkveno se poroči zato, ker za cerkev prvikrat ni bil oženjen.« »Kako to?« »Naš lepi striček — ali iz mlač¬ nosti ali iz varčnosti — je sodil, ko se je ženil z Madeleno Forestier, da zadošča zglasitev na meriji. Zato je opustil cerkveni blagoslov, in to po¬ meni za našo sveto Mater Cerkev, da je živel v navadnem konkubina- tu. in zato stopa danes mladenič pred njo, in ona mu dovoli vso to slavo, ki bo očka Walterja precej oskubla.« Šum naraščajoče množiceje bil vedno glasnejši pod obokom. Čuti je bilo skoraj glasno govorico. Kazali so si slavne može, ki so pozirali, ve¬ seli, da jih opazujejo, in pazili skrb¬ no pred občinstvom na svoje poseb¬ nosti; bili so vajeni, da so se kazali 517 take na vseh slovesnostih, katerim so bili, tako se je vsaj njim samim zdelo, neizogiben nakit. Rival je zopet poprijel za be¬ sedo: »Povejte mi no, dragi moj, vi, ki ste večkrat pri šefu, ali je res, da go¬ spa Walterjeva in Du Roy nič več ne govorita?« »Nikdar ne. Ona mu ni hotela dati dekleta. A on je imel očeta v kleščah, z mrliči, mislim, pokopani¬ mi v Maroku, in za katere je lepi striček vedel. In pretil je staremu s strašnimi odkritji. Walter se je spomnil Laroche-Mathieuja in se je nemudoma uklonil. Mati pa, trmasta, kakor vse ženske, se je zarotila, da ne spregovori več besede s svojim zetom. Strašno smešno ju je gledati, kadar sta skupaj. Ona je kakor kip, alegorija Osvete, on pa je v silni za¬ dregi, on, čeprav se zna držati, kajti na uzdi se pa ima, to si lahko mis¬ lite!« Kolegi so prihajali in so jima segali v roko. Slišati je bilo odlomke političnih razgovorov. In nerazloč¬ no, kakor šum daljnega morja, je pri¬ hajalo skozi vrata s solncem mrmra¬ nje ljudstva izpred cerkve, ter vsta¬ jalo pod obok nad tišjim razgovo¬ rom elitnega občinstva, zbranega v svetišču. 518 Hipoma udari Švicar trikrat s svojo leseno helebardo po tleh. Vsi navzoči so se ozrli, in dolgo so šu¬ mela krila in ropotali stoli. In mlada nevesta, ki jo je peljal njen oče pod pazduho, se je pojavila v jarki luči pri vhodu. Še vedno je bila kakor igračica, prelepa bela punčka z oranževim cvetjem v laseh. Trenotek, dva je postala na pra¬ gu, ko pa je napravila svoj prvi ko¬ rak v ladjo, so mogočno zadonele orgle in oznanile s svojim krepkim kovinastim glasom, da je vstopila nevesta. Šla je s sklonjeno glavo, a prav nič plaha, čeprav nekam razburjena, ljubka in očarljiva, prava minijatur- na nevestica. Ženske so se nasmiha¬ le in šepetale, ko je šla mimo. Moški so mrmrali: »Krasna, divna!« Go¬ spod Walter je korakal s pretirano dostojanstvenostjo, nekoliko bled, naočnike naravnost na nosu. Za njima štiri družice, vse štiri v rožnatih oblekah in vse štiri lepe; bile so spremstvo tej biser - kra¬ ljični. Drugovi, skrbno izbrani, ena¬ kih postav, so šli v korak, kakor da so se vežbali pri baletnem mojstru. Za njimi je prišla gospa Walter- jeva, peljal jo je oče njenega drugega zeta, marki de Latour-Yvelin, dva¬ insedemdesetleten mož. Ni hodila, 519 vlekla se je, kakorda se bopri vsa¬ kem pregibu onesvestila. Čutiti je bilo, da ji noge odrekajo, da ji raz¬ bija srce v prsih kakor zverina, ki se vzpenja in bi rada ušla. Vsušila se je bila. Beli lasje so delali njen obraz le še bledejši in upalejši. Gledala je pred se, da ne bi ni¬ kogar videla, nemara, da bi mislila edino na to, kar jo muči. Potem je prišel Georges Du Roy s staro, neznano damo. Glavo je držal pokonci in niti trenil ni s srepo uprtimi, trdimi očmi pod namršenimi obrvami. Brki so mu bili videti vznemirjeni nad ustnica¬ mi. Ljudem se je zdel zelo zal fant. Nosil se je smelo, bil je vitkostas, ravnih nog. Podal se mu je frak, na katerem se je svetil, kakor kaplja krvi, mali rdeči trak častne legije. Nato so prišli sorodniki, Roza s senatorjem Rissolinom. Bila je že šest tednov omožena. Grof Latour- Yvelin je spremljal vikonteso Perce- mursko. Naposled pisana procesija Du Royevih znancev in prijateljev, ki jih je bil uvedel v svojo novo obitelj, ljudje, znani med pariško brozgo, ki so takoj domači in, če je ravno sila, oddaljeni bratranci bogatih bahačev; propali plemiči brez vsega, z madeži na svoji preteklosti, cesto oženjeni, 520 kar je še huje. To so bili gospodje Belvigne, marki de Banjolin, grof in grofica de Ravenel, vojvoda de Ra- morano, princ Kravalov, vitez Val- reali, potem Walterjevi gosti, princ de Guerche, vojvoda in vojvodinja Ferracinska, lepa markiza Duneska. Nekaj sorodnikov gospe Walterjeve v tej povorki se je držalo, kakor se spodobi ljudem iz province. In ves čas so pele orgle ter raz¬ livale po ogromni stavbi bučne in ritmične zvoke iz svojih svetlih grl, ki vpijejo v nebo človeško radost ali tugo. Zaprli so velike vratnice pri vhodu in hipoma se je zmračilo, ka¬ kor da so vrgli solnce pred vrata. Sedaj je Georges klečal poleg svoje žene pred razsvetljenim oltar¬ jem. Novi tangerski škof, s palico v roki, s kapo na glavi, je prišel iz ža- greža, da bi ju zvezal v imenu več¬ nega Boga. Stavil je običajna prašanja, me¬ njal prstane, izrekel besede, ki ve¬ žejo kakor verige, ter govoril novi¬ ma poročencema krščanski govor. Pridigal je o zvestobi, na dolgo, z visoko donečimi izrazi. Bil je rejen mož visoke rasti, eden tistih prela¬ tov s častitljivimi trebuhi. Nekdo je na glas zaihtel, in ne¬ kaj glav se je okrenilo. Gospa Wal- terjeva je plakala, obraz v dlaneh. 521 Ukloniti se je morala. Kaj ji je bilo storiti? Ali od tistega dne, ko je vrnivšo se hčerko zapodila iz svoje sobe in je ni marala objeti, od tiste¬ ga dne, ko je rekla potihoma Du Royu, ki jo je svečano pozdravil, ko je prišel zopet k nji: »Vi ste naj- ostudnejši človek, kar jih poznam, ne ogovorite me nikoli več, zakaj jaz vam ne bom več odgovarjala!« — od takrat je trpela neznosne, nevtolaž- ljive muke. Suzano je sovražila z ostrim sovraštvom, v katerem se je družila obupna strast z razjedajočim ljubosumjem, čudnim ljubosumjem matere in ljubice, ki si ga ni hotela priznati, a ki je bilo divje in je ske¬ lelo kakor živa rana. In sedaj ju poroča škof, njeno hčer in njenega ljubčka, v cerkvi, pred dvatisoč ljudmi in vpričo nje! In ona ne more reči ničesar? Ne mo¬ re tega preprečiti? Ne, saj ne sme zakričati: »Ta mož je moj, moj ljub¬ ček. Ta zveza, ki jo blagoslavljate, je prokleta.« Več žensk je bilo ginjenih, in še¬ petale so: »Kako je ubogo mater pre¬ vzelo !« Škof je pridigal: »Vi ste med srečniki tega sveta, med najbogatejšimi in najbolj spo¬ štovanimi. Vi, ženin, ki vas vaš ta¬ lent povzdiguje preko drugih, vi, ki 522 pišete, poučujete, svetujete, vodite narod, vam je poverjeno lepo po¬ slanstvo, za lep vzgled ste postav¬ ljeni ...« Du Roy ga je poslušal, ponosa pijan. Prelat rimske cerkve mu go¬ vori tako, njemu. In za svojim hrb¬ tom je čutil množico, odlično družbo, ki je prišla radi njega semkaj. Bilo mu je, kakor da ga žene in dviga ne¬ vidna moč. Povzpel se je med mo- gočnjake sveta, on, on, sin ubogih kmetov iz Canteleuja. In hipoma ju je zagledal v njih pohlevni krčmi vrhu brega nad ši¬ roko dolino rouensko, očeta in ma¬ ter, kako nosita domačinom pijače. Ko je dedoval za grofom de Vau- drec, jima je bil poslal pettisoč fran¬ kov. Sedaj jima jih pošlje petdeset- tisoč; in kupila si bosta majhno po¬ sestvo. In srečna in zadovoljna bosta. Škof je bil svoj nagovor končal. Duhovnik s pozlačeno štolo je stopil pred oltar. In orgle so zapele slavo mlademu paru. Včasih so zabučale v zateglih, mogočnih zvokih, kipečih kakor va¬ lovi, tako zvonko in krepko, kakor da hočejo dvigniti in prodreti strop, da se razkrilijo pod nebo. Njih drh¬ teči hrum je polnil vso cerkev in je stresal telo in dušo. Potem so se na¬ enkrat pomirile; in nežni, lahkotni 523 toni so poletavali po zraku, in se do¬ tikali ušes kakor lahni dihi; bile so drobne, gracijozne arije, poskočne, ki so frfotale kakor ptički; a hipoma se je ta koketna muzika zopet raz- pregla, da je bila skorajda strašna s svojo silo in polnoto, kakor da se je peskovo zrno preobrazilo v svet. Potem so se razlegli človeški glasovi ter so zaplavali preko sklo¬ njenih glav. Vauri in Landeck od opere sta pela. Dim kadila je razna¬ šal žlahten vonj in pred oltarjem se je vršilo sveto opravilo; Bog-človek, ki ga je pozval njegov svečenik, se je spustil na zemljo, da blagoslovi baronu Georgesu Du Royu zmago¬ slavje. Lepi striček, klečeč poleg Suza¬ ne, je bil povesil glavo. V tem tre- notku se je čutil skoraj vernega iri pobožnega, ves hvaležen božanstvu, ki ga je tako podpiralo in obsipalo s svojo milostjo. In ne da bi sam prav vedel, na koga se obrača, ga je hva¬ lil za svoj uspeh. Ko je služba božja minila, se je vzravnal, dal svoji ženi roko, ter od¬ šel v žagrež. Tedaj se je začel brez¬ končni obhod povabljencev. Geor- ges, prevzet veselja, se je zdel same¬ mu sebi kralj, ki se mu prihaja narod klanjat. Stiskal je roke, jecljal bese¬ de, ki niso ničesar pomenile, po- 524 zdravljal in odgovarjal na poklone: »Zelo ste ljubeznjivi.« Kar zapazi gospo de Marelle; in spomnil se je vseh poljubov, ki ji jih je bil dal, in ki mu jih je ona vrnila, spomnil vseh njenh objemov in prele¬ sti, njenega glasu in slasti njenih ust¬ nic — in ta spomin mu je pognal v kri burno poželjenje po nji. Bila je le¬ pa, elegantna, s svojim pobalinskim obrazom in živahnimi očmi. Georges je pomislil: »Kljub vsemu, kako čedna ljubi¬ ca!« Bližala se mu je malo v zadregi, malo vznemirjena, ter mu je segla v roko. Prijel jo je in jo je pridržal v svoji. In tedaj je začutil tajni poziv teh ženskih prstov, lahni stisk, ki od¬ pušča in sprejema. In on sam jo je stiskal, to drobno roko, češ: »Še vedno te ljubim, še vedno sem tvoj!« Oči so se jima srečale, smehlja¬ joče, bleščeče, polne ljubezni. Zaše¬ petala je s svojim dražestnim gla¬ som: »Na svidenje kmalu, gospod!« Veselo je odgovoril: »Kmalu na svidenje, gospa.« In odšla je. Druge osebe so se rinile proti njemu; gnječa se je valila kakor re¬ ka pred njim. Naposled se je tok zredčil, zadnji udeleženci so se po- razšli. Georges je prijel Suzano pod 525 pazduho, da bi šel skozi cerkev na¬ zaj. Bila je polna ljudi, zakaj vsak se je bil vrnil na svoj prostor, da bi ju videl, kako pojdeta skupaj iz cerkve. On je hodil počasi, z mirnim kora¬ kom, glavo pokonci, oči uprte v od¬ prtino velikih vrat, ki je bila vsa v solncu. Po vsem životu ga je zgrinja¬ la tista mrzla zona, ki nas stresa, ka¬ dar se čutimo neskončno srečne. Ni¬ kogar ni videl. Mislil je samo nase. Ko je dospel do praga, je zagle¬ dal zbrano množico, temo ljudi, hru¬ mečih ljudi, ki so prišli semkaj radi njega, Georgesa Du Roya. Pariško ljudstvo ga je gledalo in mu zavidalo. Ko pa je dvignil oči, je uzrl tam zdolaj za Concordskim trgom držav¬ no zbornico. In bilo mu je, kakor da mu je skočiti od Madelenskega por¬ tala do portala burbonske palače. Polagoma je stopal po stopnišču med dvema vrstama gledalcev. A on jih ni nič videl; misel mu je šla nazaj in pred razvnetimi očmi mu je pla¬ vala v jarkem solncu podoba gospe de Marelle, ki si ravna pred zrcalom kratke kodre na senceh, ki so ji bili vselej zmršeni, kadar je vstala iz po¬ stelje. NARODNA IN UNIVERZITETN A KNJIŽNICA