22
Natoroznanstvo in ljudska omika.
v.       v
Spisal Si m en  Subic na Dunaji.
5. pismo.
Zdaj te, dragi moj! vprašam: kdo izmed nas v svojem stanu ne potrebuje dobrot, ki jih delijo različne veje natoroznanstva? — Take učenosti, ki pa segajo s svojo oblastjo po vsem svetu, imajo tudi svoje nasprotnike; sajsonce tudi zverjakom sveti!
Napreden se pa dalje podamo, ne smemo pozabiti povedati, da se med natoroznance le tisti ljudje smejo šteti, ki so se v resnici v teh učenostih vadili, ki so dosegli popolnoma vednost te ali une veje velikega drevesa. Tisti po-hajavci pa, ki le pokušajo, ko pa vidijo težave pa popuste, ker je njih duh preslab, da bi se večeniu trudu podvergel, tisti nimajo nobene pravice do imena natoroznauca. To so tisti ljudje, ki se pečajo le z lupino, do jedra pa niso segli; ker pa se vendar radi štulijo , kakor da bi kaj vedili, pa kvasijo, Bog ve, kaj; oni kujejo prazne kvante in čer-nijo učenost s svojimi na pol kuhanimi mislimi pri spošte-nih ljudeh.
Ko sem Ti povedal, kako natanko da so zvezane na-toroznanske vednosti z blagrom in srečo vsih ljudstev, pa je treba tudi pretresti: ali ne vleče natoroznanstvo preveč na posvetno, ali se ta stan da zediniti z življenjem kakor ga vera od nas terja?
Bog je človeka vstvaril, da ga spozna, ga ljubi in mu bolj in bolj enak prihaja. Ako si te besede dobro v spomin vzamemo, si moramo odgovoriti, da tirjajo očitno od nas, da si prizadenemo Stvarnika nebes in zemlje prav spoznati. Zato je Bog dal razun neumerjoče duše človeku tudi truplo in ga je postavil za kralja svojega stvarjenja, da bi si prizadeval vse storiti, kar ga boljša in bližej k Bogu pripelje. Je pa resnica, ki so jo poterdili vsi modri možje vsih časov, da se človek le omikava in brihta, če ve prav rabiti svoje ude in občutke, ki mu odpirajo veličansko stvarjenje Božje. Oči ga povzdigujejo k zvezdam, mu skazujejo lepoto tega sveta; jezik mu podaja skušnje in dušne dela druzih ljudi; uho je pa pot, po kteri mu jezik daje no-trajne in zunajne občutke. Dokler ima človek zdrave ude, je njegeva zveza s svetom in z ljudmi taka, da se more svojemu imenitnemu namenu bližati. Tedaj vsak lahko vidi, da natoroznanstvo ne podpira le omiko in napredovanje tistih mož, ki se ž njim pečajo, temuč tudi tistim, ki vži-vajo natoroznanske pridelke, pomaga na tisto stopnjo, kjer imajo več priložnosti k pravemu spoznanji. Torej napeljujejo te učenosti same po sebi ravno   tako   kakor s  svojimi  pri-
delki človeka vedno na pravo pot k pravemu cilju in koncu, tedaj niso nasproti življenju, ki ga Bog tirja od nas, ampak očitno pomagajo k boljemu spoznanji, če le sami hočemo; sila se pa nobenemu ne godi.
Ko bi ne imeli nekteri ljudje tako umazanih misel do natoroznancov, bi bilo s tem že dosti rečeno, — toda kdor si izgovora iše zavolj svojega obnašanja, ga hitro dobi. Taki so dandanašnji nasprotniki natoroznanstva; ker nimajo nic slabega v djanji pokazati, pa podtikujejo slabe misli poštenim ljudem. Oni opravljajo natoroznance, da ne vero vaj o na Boga, ker govore povsod le od „moči", kteresejim razodevajo v natori; oni pravijo , da po mislih natoroznancov slepe natorne postave namesto Boga po stvarjenji gospodarijo. To pa ni le prazno obrekovanje , ampak je očitna priča praznega izgovora, ker bi drugač nobenega uzroka ne imeli, protiviti zoper natoroznanstvo. Kaj si nek mislijo ti ljudje govoreči od „natorne postave44? Gotovo ne tega kar je. Bomo koj vidili da ne. Natorna postava je za vselej odpisana nepremakljiva pot in način, po kterem se natorni prikazki gode. Kdo pa daje natori povelje, po kterih potih, na kteri način naj se prikazki gode, — kdo je dal tiste postave, kterim je podverženo gibanje vsih svetov. Ali ni Stvarnik sam vsake stvari na nje prostor postavil, vsaki svojih postav odločil? Tega mi saj ne bote tajili, da bi ne bil Bog sam, ki je stvarnik vesoljnega sveta, tudi postav dal, ali ker jih je dal, da bi ne bil svojih dal. Ker pa tega ne morete tajiti, da bi natoroslovci ne verovali na božje gospodarstvo, ker sami pravijo, da spoznavajo natorne postave in moči, ki jih je Bog dal svojemu stvar-jenju, tudi ne bote tajili, da bi natoroznanci na Boga ne verovali. Menda se je vam toliko v glavi razjasnilo, da natoroznanci ne morejo tam druzih postav najti kot božjih. Ce tedaj po svoji šegi govore: „to se godi po natorni postavi44, se ne pravi druzega, kot da je Stvarnik tisto stvar omenjeni postavi podvergel — če tega ne boto spet tajili, da bi le ta stvar božjih postav ne spolnovala, — al tako modri, mislim, da saj niste ! I