24 ekran
Srbija
Pul| '80
Delo za določen čas
(Bad na odredeno vreme)
proizvodnja: CFS Košutnjak, OOUR Avala film, Beograd — Croatla film, Zagreb
scenarij: Predrag Perišič, MIlan Jellč režija: MIlan JelTt kamera: Dorde Nlkolič scenografija: Mlodrag Mirič glasba: Vojislav Kostlč
igrajo: Ljubiš« Samardžič, Milena Dravič, Bata Živojlnovlč, Vlasta knezovič, Nlkola Kojo
Gledališka zveza
(Pozorlšna veza)
proizvodnja: Zvezda film, Beograd
scenarij: Momčilo Kovaievič, po feljtonu Žlvorada Mlhallovlča
režija: Milorad Lakovlč
kamera: Božidar Milatič
scenografija: Sava Adžln, Jovan Radič
glasba: Mllivoje Markovic
igrajo Ratislav Jovič, Bata Žlvojlnovlč, Vojislav Brajovlč, Neda Arnerlč
Melodrama je sicer v bolj ali manj prikriti formi močno prisotna v jugoslovanskem filmu, žal pa ne melodrama kot medij določene družbenokritične angažiranosti. Prej je proizvod melodramatičnosti osnovnega patriarhalnega ideološkega polja, v katerem se sploh skuša artikulirati filmska zgodba. Melodramatičnost je potemtakem efekt ponižnega gospodarja — očeta, ki ne razpolaga več z zemljo tn ne razpolaga več z ženo — sužnjo in poslušnost dolgujočimi otročaji. Tako te jugoslovanske melodrame ne nastajajo kot melodrame, ampak raje kot komedije, različne vrste tragedij ipd. in torei niso preračunane na melodramatični efekt. To tem filmom daje formo, v kateri posamezni elementi niso med seboj sinhronizirani, kar priča o razbitosti ideološkega polja. V njem se formira diskurz filma, pri čemer pa se v označevalcu ideološko polie izkaže z efektom melodramatičnosti. V filmu Delo za določen čas so vsi našteti elementi prisotni: namesto bodočega gospodarja imamo opraviti z nerodnim učiteljem tehničnega pouka brez zagotovljenega poklica, brez stanovanja. Koplementarni element je torej ločenka z otrokom in otrok je potem tisto, kar melodrami daje dokončni učinek. Vse skupaj glede na osnovno realistično maniro lahko Imenujemo v metajeziku dela naše filmske kritike za "humoren pogled na našo stvarnost". Vendar pa, če upoštevamo, da so filmi, kakršen je Delo za določen čas, tudi del tega, kar nekateri imajo kritiki za "stvarnost", je humornost za neki drugi del kritike lahko samo še najbanalnejša grotesknost z akcentom ideološke dezorientiranosti glede na vprašanje emanicipaclje žensk In otrok. Priljubljenost tega filma med publiko je sicer verjetno mogoče v veliki meri pripisati Mileni Dravič in Ljubiši Samardžiču, vendar pa se najbrž ni mogoče Izogniti ugotovitvi, da partiarhalna ideologija še v precejšnji meri obvladuje "stvarnost".
Darko Štrajn
Kriminalka je žanr, ki ga v okviru filmske teorije vse bolj gledamo drugače kot je bilo v navadi med humanistično In moralistično itd. orientirano določene filmsko kritiko. Gre namreč za to, da se ta žanr izkazuje kot ena od velikih tradicij filma, ki je pomenila pravo šolo filmske proizvodnje. Spričo določene že kanalizirane in zato večsmerne gledalčeve pozornosti, kakor tudi zaradi same razvitosti žanra, je filmska kriminalka (analogno tudi literarnemu žanru) enako, če ne še bolj, zahtevna kot t. im. resni film.
V	tem pogledu so avtorji filma Gledališka zveza v določenem nesporazumu z vso zgodovino in aktualnostjo filma, saj je več kot očitno, da so kriminalko vzeli za peresno lahek žanr. Pri tem pa so se uspeli v marsikakšnem pogledu tudi "zagovoriti" in v eksploatlranju določenih klišejev krlminalke pravzaprav zapasti v nekatere nacionalne ideološke klišeje.
Na ravni same fabule gre seveda za zaplet, ki bi ustrezal krirninalki, manjka mu samo logičen preobrat z efektom presenečenja, razen če avtorji upoštevajo pričakovanje gledalcev, da bo kriminalce ujel kakšen Denis Weaver (šerif v New Yorku, če je kdo pozabil) na vrhu palače Beograjčanke, ne pa naši miličniki s pomočjo jugoslovanskih železnic. Verjetno spričo tega ta film učinkuje pozitivno na zaščitno zavest.
Meštrovičevsko telo Nede Arnerič je, žal, vse premalo učinkovito vključeno v sicer absolutno nenapeto situacijo, ki jih artikulirajo vsi kadri posneti v vseh stilih kamermanov, ki po pomoti (ter v družbeno škodo) niso raje vodoinštalaterji.
V	tem tako skrpanem provizoriju, ki poskuša servirati določene tipe "internacionalnih kriminalaca" kot objekte za krepitev narodne in zaščitne zavesti — kar trdimo glede na poudarjanje "karakterne črte" kriminalcev, ki jih označuje kot preziralce Balkana — je najti veliko priložnosti za prijetno dolgočasenje.

Gledališka zveza pa je v okviru letošnje jugoslovanske filmske produkcije dobila neko alegorično poanto, na katero ni bila preračunana. Ce je namreč žanr kriminalke takšen, da izrazito zahteva "obrtniško" perfekcioniranost, da sploh lahko proizvede določen učinek v svoji lastni kompoziciji, potem je Gledališka zveza pokazala na popolno pomanjkanje poznavanja ABC filmske produkcije v jugoslovanski produkciji, oz. v vsaj dobršnem delu te produkcije.
Darko Strajn