507
Rudolf B oz d čch. Roman od Vaclava Reznička. Nakladem Grosmana a Svobodv v Praze.  1903.
Pred nedavnim je neki češki list napisal te-le besede: „Pri nas v Čehih se izda vsako leto 50 knjig, ki so samo pesnikom dostopne, 50 knjig se izda za slovstvene sladkosnedeže, 200 knjig za zaljubljene gospodične, a samo 10 — 20 knjig, ki se morejo z dobro vestjo uvrstiti kot duševna hrana v ljudske knjižnice." In v zadnjo vrsto knjig spadajo spisi dra. V. Reznička. — Dr. V. Rezniček piše pripovedke, življenjepise in zgodovinske študije; njegovih spisov je že cela vrsta: Česky roman, Jaroslav Zasmucky, Bila Hora, Velky Čech, Pfemy-slovci, Žide v zemich českych, Česky duch v XX. stoleti itd. Njegova književna delavnost se pa v liberalnih čeških časnikih prezira. Zakaj? Zato, ker v svojih spisih natančno riše češke narodne grehe, katerih vzrok je po njegovi sodbi židovski liberalizem, in ker v zgodovinskih spisih zelo objektivno poudarja delovanje katoliških oseb. — Svojo najnovejšo knjigo „Rudolf Bozdech" je nazval roman, ali bolj bi ji pristojal naslov „poučna pripovedka". Opisuje se v nji delovanje trgovskega pomočnika, ki po svoji marljivosti postane bogatin in svoje premoženje rabi samo v to, da bi reševal češka posestva pred nenasitnimi rokami zidov ter odpiral nova polja obrtnijski in gospodarski delavnosti za pridne roke češkega ljudstva. Knjiga, ki je v njej zdravo češko jedro, plemenita tendenca in krščanski duh, bode gotovo ugajala vsakemu čitatelju.
Ignat   Herrman:    Na ruzne adresy.
Krotke epištoly nedelniho kronikafe. V Praze. Nakl. družstvo Maje. Cena 4 K. —
Ignat Herrman kot podlistkar velikega češkega dnevnika nam podaja tu v obliki podlistkov ali novelic s troho svoje tipične šaljivosti dokaj zanimive vsebine, iz katere navadno moli ost resnobne misli. V le-ti knjigi govori o raznih socialnih in umetniških vprašanjih in ost ubada na desno in na levo — na razne naslove („na ruzne adresy"). Ubada, toda ne rani. Ni namen Herrmanu koga žaliti, njemu gre samo za poboljšanje. Na primer „List mlademu muzi" je naperjen zoper tiste navdušene mladeniče, ki menijo, da je najlažja eksistenca pri uredniških mizah, in zato zapuščajo študije ter prihajajo v Prago iskat vsakdanjega kruha — po uredništvih. Včasih s šaljivostjo, včasih z bridko satiro biča pisatelj češke razmere („Založme spolek proti tyrani lidi", „Naše šlechta pri praci"); v nekaterih podlistkih skuša odstraniti stare razvade („Titulatury", „Ruku libam"). V oddelku „0 živych a mrtvych" je
nekoliko spominov o Alešu, Nerudi, Maroldu. Le-ti veliki umetniki so pisatelju predvsem ljudje in v kratkih podlistkih spominja njihovih človeških nadlog in nesreč. Z zadnjo črtico „Mrtvola v dome" je dovolil pisatelj bravcem pogled v svojo duševno delavnico; opisuje namreč svoje dušno stanje, ko je končal svoje največje delo  „U snedeneho kramu".
Vilem Mrštik: Babetta, Verunka a drobne povidky. Naklad, družstvo Maje, Praha. Cena K 320.
Al o is Mrštik: Rok na vsi. Kronika moravske dediny. Romanova knihovna Maje. Pofada dr. R. I. Kronbauer. Svazek I.
Pojav, kakršen sta brata Alojzij in Viljem Mrštik, bi bil tudi v bogatejših književnostih nego je češka, nekaj izrednega, zanimivega. Ni veliko zgledov v zgodovini slovstev, da bi dva brata tako delovala literarno, razen tega še na istem polju književne umetnosti. Viljem in Alojzij Mrštik sta dva umetnika, ki se v njiju žilah pretaka ista kri — in ki se vendar v vsem delovanju značilno razločujeta. Najbolj dragoceno je pri obeh to, da nista učenca nobenega, nobenega ne posnemata, kar sta, sta sama iz sebe, z eno besedo, vsak ima svojo individualnost. Razločujeta se že po načinu, kako sta stopila na slovstveno polje. Alojzij je stopil tiho, skromno, — I. Kamper1) pravi, kakor po prstih — Viljem pa bojevito, hrupno, in ni štedil z ranami ne na levo ne na desno. Alojzij se je naenkrat pokazal kot dovršen pisatelj. Nihče ni slišal o njem poprej, s svojim delom ni pripravljal pota s teoretičnimi razpravami. Čisto drugače je nastopil Viljem. Preden je objavil svoje izvirne spise, je bil znan kot kritik, essayist in spreten prelagatelj. Viljem Mrštik je bil eden izmed prvih, ki so začeli oznanjati prevrat v češki književnosti. Z nenavadno odločnostjo je Viljem začel hvaliti Zolo, potem ruski roman; v slovstvenih študijah je kazal na Gogola, Gončarova, Turge-njeva, Tolstega, Saltikova-Sčedrina in Garšina kot na umetniške vzore. Zahteval je književnost, ki bi se sklonila k realnemu življenju in iz njega zajemala gradivo. Ko je bil utemeljil svoje zahteve teoretično, je začel svoje kritične teorije dokazovati tudi z izvirnimi proizvodi. Kakor n. pr. „Pani Urbanova" (drama), „Pohadka maje", „Santa Lucia". V vseh spisih se Viljem Mrštik odlikuje po lepem zlogu; skrbno izbira besede in preden jih zapiše, jih natanko pretehta in premisli njih pomen, zvok in barvo, da bi našel izraza za to, kar se godi
!)   Gl. „Obzor  literarni a umelecky."   Roč. III., št. 3. in 4.