Pogreb slovenske učiteljice Franje Konečnikove Slovenj Gradec, 18. scpt. 1940. V zadnjcm hipu, — da govorim resnico: eno in pol ure pred pogrebom tovarišice Franje Konečnikove smo zvedeli, da se bo tudi naša slovenjgraška deca priključila užaloščenim svojcem blage pokojnice in jo pospremila na njeni poslednji zemski poti. Je bila pač učiteljica, pripadnica stanu, o katerem se govori premnogokrat, prevečkrat, ko se mu hoče lahkomiselno kratiti njegov ugled, in premalokrat, — ko bi bilo treba ne hvaliti, ampak le priznati življenjsko delo učitelja ... in počastiti njegov spomin . ..! Razen njenih bližnjih sorodnikov ni tu nikdo vedel, da je pokojna tovarišica prišla v slovenjgraško bolnišnico iskat ljubega zdravja. Sicer je bila tukajšnja domačinka, a je vso svojo mladost posvetila slovenski deci selniški in kobanski tam onstran Pohorja in Drave in se je tako šele pred dvema letoma poslovila od svojih malčkov in se vrnila uživat svoj mir pod okrilje priproste in skromne slovenske kmetske hiše v Trobljah, ki jo je tudi darovala selniškim šolarčkom. Le prav redko je prihajala v pol ure oddaljeno slovenjgraško mestece po opravkih in so jo poznali tukaj menda edino njeni bivši sošolci in sošolke, s katerimi jc prav rada obujala daljnje spomine. Razigrane in puhle družbe ni imela in ni iskala, rada je hodila sama! Njen korak, četudi ženski, je bil odločen in samozavesten. In kadar sem jo videl, -sem na njej občudoval ta njen. svojski korak, ki se zelo razlikuje od stopicanja plašljivca, koracanja verižnika, narejene strumne hoje hinavca, zastajoče hoje slabotneža in »salonskega koraka« domišljavca. Je razumljivo! Njeno 38 letno delo v učni sobi naše podeželske ljudske šole, ki ne donaša cekinov in svetnega blagra, ampak ne redko hude krivice, ki jih današnji čas, četudi se jih polagoma zave, nič rad ne popravlja, vse to ni modeliralo le njene notranjosti, ampak je tudi nujno ustvarilo njen ponosni korak, ki edini sme nositi v življenjskih bojih prekaljeno dušo!! Sicer pa je ljubi Bog človeško truplo tako modro ustvaril, da rana, ki mu jo je zadal so»človek«, ne rabi pomoči tistega sočloveka, da zaceli, da se zopet zapre ... In take rane se na našo srečo sicer počasi, a sigurno celijo ... Če ne bi bilo tako, bi bilo Jobovo »zemljišče« žc davno premajhno. .. ! (Jedro gornje misli sem povzel po nagrobnem govoru odposlanca selniških tovarišev, občine, otrok in staršev.) Na nas učiteljih se pač že od nekdaj uresničuje 2upančičev stih o življenjski kovačnici in jeklo poje ... ! ... in zemlja jemlje, kar je njenega ... Sveta zaščitnica Mislinjske doline — Uršlja gleda v svojem podnožju zevajoč grab, poleg pa vence, rože, duhovnika, ki priporoča tovarišico božjemu plačilu, Igručo žalujočih pokojničinih ožjih sorodnikov, ki pije iz grenke kupe ločitve ..., globoko presunjene zastopnikc hvaležnih Selničanov, maloštevilne, a tužne njene znanke iz mladih let ter vse naše .lovenjgraške šolarčke, ki se pod vodstvom svojih učitcljcv in učiteljic klanjajo pokojni učiteljici oziroma tovarišici. V kratkih, a prisrčnih besedah se poslavlja od rajnke gospod župnik starotrški Štefan Horvat, ki jo slavi kot vzgojiteljico — veliko dobrotnico naroda, kateremu je bilo njeno delo posvečeno. Potem stopi k odprti jami skromen, a slovesno resen gospod — morda naslednik blagopokojnice na njenem bivšem službencm mestu oziroma njen dolgoletni stanovski tovariš? Kratko omenja življenjsko pot umrle učiteljice in povcličuje njeno plodonosno delo, njeno požrtvovalnost in vedno pripravljenost, pomagati pomoči potrebnim. Spominja se razočaranj, ki so skoraj redno dodobra zastopana v culi poklicne usode slovenskega učitelja, učiteljice, a tudi njene čudovite in fanatične Ijubczni, ki je vezala dolgoletno vzgojiteljico z njenimi malčki. Njena predanost vzvišcncmu poklicu se ni zmanjševala, ampak nasprotno stopnjevala skozi vseh 38 zim, pomladi, poletij ... Zato je in bo še dolgo uživala tudi tja prek'o groba vdano hvaležnost vseh Selničanov ... Redkokatero oko je suho... Rož ji odposlanec sončne Selnicc ne prinaša, teh ji je nasula na gomilo v obilni meri njena rojstva vas ..., pa se govornik skloni in odvija drhteča roka ... in srca so slutila, da je bilo še premalo solz ... »Prinesel sem ti — blaga učiteljica — zemljice tam izpod kobanskih vrhov, zemljice naših sončnih seliških polj... tiste zemljice, ki si jo ljubila najsi je bila voljna, rahla, mehka ali trda, gručava, težka... da boš spala svoj dolgi sen v njej ... tako želijo hvaležni Selničanje!« Lepšega priznanja učitelj dobiti ne more! Naša srca se krčijo v stopnjujoči se ganjenosti, v očeh nas skelijo solze. In.je žalni govornik odmotal zavitek in izvlekel prvo polno pest... »... To, prvo, ti pošiljajo potrti selniški otroci to, drugo — hvaležni starši tvo- jih bivših varovancev . .., ... to — tvoji tovariši s selniške šole ..., ... to — občinski odbor ..., ... to — krajevni šolski odbor ..., ... to — tvoji selniški prijatelji in znanci... ... to — selniške organizacije Rdečega križa, Jadranske straže ..., ... to — . ..« govorniku ni bilo mogoče dalje govoriti... bolečina mu je stisnila grlo, a njegova roka je še in še zajemala... ne iz dragocene žare, iz bele papirnate vrečice ... in trosila na skromno, belo pobarvano rakev selniško zemljico... Dragi in spoštovani izumitelj »izkoreninjencev«! Škoda, da nisi bil navzoč ...!!! Povem vam, da sem zadnjič čutil tako bolečino v srcu pa solze v očih pred šestimi leti, ko sem kot »otrok« kakor skozi meglo gledal krsto in odprto gomilo svoje matere . .. Bil sem že na mnogih »lepih« pogrebih, ko smo pokopavali daleč naokrog znanega in omiljenega človekoljuba, a toliko in takih solz, porojenih ne v očeh, ampak v srcih, naša Uršlja ne vidi zlepa! Ko smo odhajali z božje njivice, nam je bilo, kakor da smo pozabili pobožati tisto belo krsto, tako pobožati, kakor »... mati spečega otroka, kakor sin svojo mrtvo mater ...«, kakor Ivan Cankar svoj dom ... Ponosni smo na tebe —- draga naša bivša tovarišica — žal šele sedaj, ker te prej nismo poznali! Res velike in dobre ljudi, ki niso živeli zastonj, vedno šele smrt odkrije ... Slava Ti! In veste, dragi tovariši (-ice), kdo jc bil žalni govornik? Odgovor naj vam prav tiho zaupam: Žal — in hvala Bogu — ne učitelj, ki mu učitelj tudi še na tem mestu izreka iskreno in prav globoko zahvalo! Tako je legla v jamo skromna slovenska učiteljica Franja Konečnikova, pripadnica stanu »izkoreninjencev« ... ! Pa se mi zdi, da je gospod Oton prav nam na ljubo in v tolažbo vzel svinčnik in zapisal: »Jaz sem globokih korenin, vem, da sem svoje zemlje sin ...«, pa še naslov je ukrojil na milimeter točno po naši meri: »Nekomu, ki mi je odrekel domovino« ... Kogar hoče Usoda pošteno udariti, komur je izredno naklonjena, tega pošlje na čudovito in blaženo pot slovenskega učitelja...!!! Da, v gornjem stavku ni niti najmanjšega protislovja ... ! ! R. I. f Konečnik Franja Mati priroda nudi zreli sad, saj že težko pričakuje dobe dolgega počitka. V času zorenja je sel pravice peljal dušo upokojene učiteljice Konečnik Frančke, peljal v neskončno življenje. Neumorna in tiha delavka je našla svoj počitek. Luč sveta je zagledala pod temnimi gozdovi Pohorja 1. 1879. v bližini Slovenjega Gradca. Kmetska gruda ji je bila zibelka in nje zaveden rod je odločil njo, da posveti vse Sivoje življenjske sile svojemu narodu. Po dokončanem šolanju na ljubljanskem učiteljišču je nastopila prvo službeno mesto 1898. pri Št. Janžu na Vinski gori. Od 1. 1902. do 1936., ko je vstopila v zasluženi pokcj, je službovala v obmejni kobanski Selnici ob Dravi. Vse njeno delo in prosti čas sta bila posvečena naši meji, graditvi jeza, da ne udarijo tuje vode na domačo zemljo. Nc samo v šoli, povsod, kjer je bilo treba odločno poprijeti delo, je bila vedno na razpolago. Vršila je malo in nevidno delo, ki ne žanje nobene slave, a je vendar najtrdnejše v zgradbi našega narodnega doma. Naša Frančka je preživela svoj pokoj v Selnici, le umret je odšla v svoj rodni okoliš Slovenj Gradec. Na zadnji poti so jo spremljali Selničani in slovenjegraška deca. Ob odprti jami qi qe povedal be.sede v slovo domačin Selničan gosp. Zunko Josip, ki ji je donesel tudi obmejno kobansko prst, da ji bo večni sen sladkejši. Počiva pod Veliko Kopo, ki gleda njen grob in ljubo Selnico, ona bo šepetala T.bi, da rod na meji vrši tvoje delo naprej!