Urago   bega FILM
NOČNI  IZLET
Nočni izlet* drugi celovečerni umetniški film Mirka Groblerja, ki ga naše občinstvo pozna predvsem po njegovih uspelih kratkometražnih dokumentarnih filmih, v splošnem ni doživel ugodne kritike. Filmska publicistika je imela proti filmu številne umetniške in celo moralne pomisleke in ugovore, med katerimi mnogi zaradi svoje apriornosti niso popolnoma prepričljivi. Očitala mu je, da film po svoji tematski zamisli ni izviren, da je vulgarna kopija Carnejevega filma Prevaranti, ki so ga malo pred Nočnim izletom igrali tudi pri nas, da gre torej za plagiat, da naaš mladina podobnih moralnih ekscesov, kot jih kaže Groblerjev film, sploh ne pozna in je podtikanje in prikazovanje takih nespodobnosti žalitev naše družbene resničnosti in hkrati dokaz, da je film s svojo tematiko zasledoval izrazite spekulativno trgovske namene, ko je hotel s spolno dražljivo snovjo privabiti čimveč senzacij željnega običnstva.
Tudi če ne bi verjeli režiserjevemu javnemu zagovoru, da v času, ko je sestavljal svoj scenarij in snemal svoj film, Carnejevih Prevarantov ni poznal — in res nimamo vzroka, da mu ne bi verjeli, saj se vzlic sorodnosti teme kompozicija Groblerjevega scenarija bistveno razlikuje od scenarija Prevarantov — ostane vendarle še načelno vprašanje, od kdaj je v gledališču, in tudi film je gledališče, prepovedano, izposojati si sujete, če zna dramatik ali filmski pisatelj izposojenemu sujetu dati domačo, torej svojo, v vsebinskem pogledu izvirno fakturo. Ni se nemara treba sklicevati na elizabetince, že nedavni Osbor-nov Ozri se v gnevu je dal pri nas pobudo za vrsto domačih ,jezljivih mlade-ničev' na odru in se zadeva v umetniškem pogledu ni zdela nikomur spotakljiva, nasprotno, Osborn nas je opozoril na neki problem, ki obstaja v določeni inačici tudi pri nas.
Druga svetovna vojna je kot splošna človeška katastrofa zrahljala po vsem svetu družbeno moralo, zlasti moralo mladine, pojav, ki se kaže v raznih ekscesih, intelektualnih, kakor je to primer z jezljivimi mladeniči, ali grobo hedoničnih, upodobljenih v Prevarantih in Nočnem izletu. Očitki kritike Grob-lerjevemu scenariju, da takih ekscesov pri nas ni, so poučen primer povojne družbene hipokrizije, ki noče videti nečesa, česar ne bi rada priznala. Kdor se le nekoliko zanima za našo povojno družbo, za njeno še vedno se menjajočo moralno strukturo, ve, da prizori, kakršen je hausbal, prikazan v Nočnem izletu, niso tako redki niti v Ljubljani niti v Mariboru in niti verjetno v Zagrebu in Beogradu. Sicer pa dokazuje verodostojnost prikazanih dogodkov tudi okolnost, da izvira dokumentarni material, ki ga je jemal scenarist pri sestavljanju svoje fabule, iz policijskih zapiskov, iz policijske kronike.
* Scenarij in režija: Mirko Grobler. Proizvodnja: Viba-film. Ljubljana 196L
187
v zvezi z uporabljenim gradivom nastane vprašanje, ki je za umetniško presojo končnega izdelka odločilno. Kako je Grobler pri pisanju scenarija prelil dokumentarno gradivo v umetniško vizijo?
Nekdo, režiser navaja tovariša Golobica iz Maribora, mu je dal idejo za sujet, nemara že tudi prvi zasnutek, ki ga je nato Grobler na podlagi dokumentarnih zapiskov organiziral v scenarij. Metoda je bila torej dokumentarna, kar nas pri filmskem dokumentaristu Groblerju tudi ne preseneča. Kar pa pri tej, po Zolaju legalizirani metodi, ki ji v realističnem filmu ni oporekati, pogrešamo, je tista prizma umetniškega temperamenta, ki določeno snov šele dokončno izkristalizira v umetniško podobo. Z drugimi besedami, v scenariju se razvija predvsem zunanja, materialna akcija, notranja, moralna in intelektualna akcija pa je puščena vnemar in ostaja nekje v drugem ali celo tretjem planu. V tem je glavna pomanjkljivost tega tematsko zelo zanimivega scenarija in filma. Predočena dejstva, alkoholni in erotični ekscesi mladih ljudi, po-kazani kot materialno ne pa kot duševno dogajanje, so premalo psihološko in sociološko razloženi in analizirani.
Sleherni telesni in moralni ekscesi, zlasti pa ekscesi med mladino, so znak in posledica neke neurejenosti, neuravnovešenosti posameznika in družbe. Scenarist jih je skušal utemeljiti samo z neuravnovešenostjo družine, njihovih staršev. Markov oče se ločuje od žene, Markove matere, s katero je živel 18 let. Na to očetovo odločitev, ki Marka zelo prizadene, reagira ta z besedami: »Tvoji karieri zdaj ni več potrebna mati, ki ti je bila osemnajst let dobra za ognjišče.« V razburljivem razgovoru mu oče odgovori, da po vsem tem, kar je pretrpel, v mislih ima očitno tegobe pretekle vojne, hoče od življenja kaj imeti. Ta izjava je značilna za povojno družbo, družbo, ki živi po neki zelo uporabni morali. In otroci se očitno ravnajo po starših. Za pubertetnike pa so tisto »imeti kaj od življenja« navadno alkoholni in erotični ekscesi. Vendar je ta ekspozicijski del celotne zgodbe, se pravi prizori med Markom, njegovim očetom in njegovo novo prijateljico, bolj karakterizacija, kritika neke precej labilne družbene morale, morale staršev, kot pa psihološka utemeljitev in analiza fizičnih in moralnih ekscesov mladih ljudi, ki tvorijo osrednje sekvence tega filma.
Taki in podobni ekscesi mladih ljudi pa se ne dajo zadovoljno razložiti samo iz družinskih vzrokov, marveč imajo vedno tudi nekakšen osebni povod, beg pred praznoto življenjske eksistence, pred občutkom lastne nepotrebnosti, nesposobnosti, neporabnosti ali — po Sartru — »neangažiranosti« v življenju, beg v omame, ki pomagajo vsaj bežno pozabiti, da je — kot se zdi mlademu človeku — življenje nesmiselno, ali pa, v današnji atomski konstelaciji potrebo mladega človeka, da skuša spričo grozeče katastrofe »imeti vsaj nekaj od življenja«.
Ni apriorno pokvarjenih mladih ljudi, razen izrazito patoloških tipov, so samo neuravnovešeni, neurejeni, zmedeni mladi ljudje in pogosto prav ti mladi ljudje, ki se predajajo raznim ekscesom, niso najslabši, njihovi trenutni ekscesi so pravzaprav samo izraz njihovega nezadovoljstva s samimi seboj in svetom, v katerem životarijo, namesto da bi živeli.
Prav te moralne problematike tako ali drugače iztirjenih mladih ljudi v povojnem času pa v scenariju Nočnega izleta ni. Scenarij kaže samo mladostne ekscese, torej samo zunanjo podobo nečesa, kar bi zahtevalo izpovedi. Ker ostajajo te sekvence popolnoma na površju zunanjega dogajanja, je tudi dialog reven, ilustrira samo zunanje, ne pa notranjega dogajanja mladih ljudi. In tem
188
sekvencam sledi rutinska nerodnost: namesto da bi se v scenah mladostnih ekscesov pokazani problem analiziral, kolektivno ali individualno, sledi akcijska zgodba v obliki melodrame, kjer se človeška prevzetnost, hybris, kaznuje z avtomobilsko smrtno nesrečo. Tudi če je vsa ta druga zgodba vzeta iz policijske kronike, kar je verjetno, je to samo druga umetniška zmota v scenariju, je melo-dramski zaključek nekega psihološkega in družbenega problema, zaključek s spletkarsko usodo, ki pogubi oziroma pokvari življenje dvema nedolžnima človekoma.
Vzlic tem umetniškim pomanjkljivostim scenarija zapusti film močan vtis. Ne seveda toliko zaradi svoje umetniške dovršenosti kolikor zaradi svoje ideje, ki se prebija skozi dokumentarno zbrano gradivo, četudi to, žal, ni dovolj preči-.ščeno in prelito v umetniško podobo.
Ako primerjamo Nočni izlet s Kosmačevim in Štigličevim Oblakom in pa Hladnikovim Plesom, hodita Groblerjev scenarij in film prav nasprotno pot. Pri omenjenih dveh filmih je zunanja akcija vsa prikrita, zastrta z notranjim dejanjem, v Nočnem izletu pa notranje dejanje prekriva zunanja, »dokumentarna« akcija. Umetniška nedomišljenost Groblerjevega scenarija je verjetno v zvezi z njegovim dosedanjim večidel dokumentarnim filmskim delom, ki scenaristu in režiserju ne dopušča tiste velike ustvarjevalne svobode pri obdelavi gradiva, kot jo umetniški film nujno zahteva. Če se bo Mirko Grobler kot filmski delavec sprostil te sugestije »dokumentarnega materiala«, se mu bo verjetno posrečil film, ki bo tudi umetniško vseskoz prepričljiv, ne samo družbeno dokumentarno zanimiv, kar Nočni izlet brez dvoma je.
Vladimir   Kralj
189