Jožef Stare: Pisma iz Zagreba. 11 pri meni slabo, ker sem dobrega srca: na rokah bi jo nosil in z rožicami ji postiljal.« Zgaga se je ljubeznivo obrnil k šivalkama. Jelica se ni, kakor videti, mnogo brigala za pogovor. Olga pa se je nasmihala potihoma. v A ko so se srečale nje oči z ljubezni polnim pogledom Stip-kovim, ni mogla kaj, da se ne bi glasno zasmijala. To je Zgago nekako osupnilo. Ugriznil se je v ustno in nekoliko prebledel. »Vi, gospod doktor, prišli ste z Dunaja?« vprašal je Kodrana da bi navrl govor na drugo stvar. »Prišel, ravnokar,« odgovoril je Lovro. »Prišel sem se nekoliko odpočit k ljubeznivemu svojemu prijatelju. Zajedno pa kanim popol-niti svoje znanstvo, kar se tiče domače naše zgodovine, iz listin, ki se baje nahajajo v grajskem arhivu.« (Dalje prihodnjič.). Pisma iz Zagreba. Piše Jožef Stare. XXI. ilo je o Duhovem proti koncu absolutistične dobe, ko nas je prijatelj povabil, da bi šli ž njim k njegovemu dedu v Volovsko. Prijazni poziv nam je dobro došel; saj nam je izpolnil davno željo, da se seznanimo s treznim in poštenim istrskim ljudstvom in da vidimo prelepi kraj istrskega primorja, ki je danes jel tekmovati celo s slovečo italijansko »riviero«. Milo morsko podnebje ter kostanjevi in lovorjevi gozdiči sosedne Opatije človeka res spominjajo na Italijo; slovenskemu srcu pa posebno dobro de, ko vidi, da v tem lepem kraji prebivajo zdravi in krepki Hrvatje, ki nikdar niti v dobri, niti v slabi sreči niso zatajili roda in doma svojega, četudi narodne svoje zavesti niso obešali na veliki zvon. Moški se v pomorski službi po svetu za silo nauče tujim jezikom, ali prišedši domov govore najrajši svoj materin jezik hrvaški. Le med tistimi, ki so se po večjem imetji svojem povzdignili med »gospodo«, imel je 12 Jožef Stare: Pisma iz Zagreba. italijanski jezik nekdaj veljavo, kakeršno je med nami imel nemški. Takšen gospod je bil ded prijatelja našega v Vdovskem. Velike njegove ladje so jadrale križem sveta ter mu množile in polnile zaklade njegove. Dasi se stari ded nikdar ni štel Italijana, niti je kdaj bil »lahon«, s svojci je obično govoril italijanski, hrvaški pa le z mornarji in preprostim ljudstvom. V druščini je rad pravil, kaj je v mlajših letih videl in izkušal po svetu, in rad je tudi rekel kakšno za kratek čas. Prišedše iz cerkve vprašal nas je, kaj je »gospod Kateri« z leče povedal. Mi smo nekoliko strmeli, on pa se nasmehne in jame pripovedovati o gospodu župniku, ki ga na vso moč čisla, ki se je, porojen Kranjec, dobro naučil hrvaščini, saj celo sveto mašo poje hrvaški, le besede »kateri« nikakor ne more opustiti, in zato mu ljudje v nedolžni šali pravijo »gospod Kateri«. Med obedom nam je pravil poleg drugega tudi o gostačih velike hiše svoje na Reki. Najčudnejši se mu je zdel trgovec J a kič, »trd graničarski Hrvatina«. Tako ga je dobrodušni starček po svoje okrstil in nadaljeval: »Res čuden je ta gospod; bistroumen je in zveden, da mu ga med reškimi trgovci ni druga, ali z domačim človekom ga ne spraviš, da bi govoril drugače, nego hrvaški. Ne vem, ali hote ali nehote, nekoliko mesecev mi ni plačal najemščine. Tedaj sem mu dvakrat, trikrat poslal uljuden opomin, pa zastonj, niti odgovoril mi ni. Seveda, pisal sem mu italijanski, saj se drugače nikdar nisem učil. Zopet omočim pero, zapišem nekoliko vrstic hrvaški, tako kakor naši mornarji svojcem pišejo, za-pečatim in pošljem gospodu Jakiču. Se tisti dan sem dobil vso zaostalo najemščino in prav prijazen listič pisan v »trdi hrvaščini, kakor se čita po knjigah.« — Bolj nego si je starček mislil, zanimalo nas je njegovo pripovedovanje, a prišedši potem na Reko nismo mirovali, dokler se nismo bolje seznanili z gospodom Jakičem, ki je bil res redek mož, kakeršnih bi si več želeli med trgovci svojimi. Anton Jakič se je porodil v Kostajnici dne 16. januvarija 1828. leta iz meščanskih roditeljev. Brž ko je doma završil ljudsko šolo, šel je za prodajalniškega učenca v Petrinjo, kjer si je praktično pridobil najpotrebnejših trgovinskih znanostij. Izučen trgovski pomočnik je nekoliko časa služil v Gospiči, ali že leta 1849. kil je sa-mostalen trgovec doma v Kostajnici. Toda podjetnemu njegovemu duhu je bilo v skromnem mesteci pretesno in leta 1851. preselil se je v Zagreb, odtodi pa leta 1854. na Reko, kjer se je lotil trgovine na veliko. Pa že leta 1859. vrru* se Je v Zagreb, ko seje ravno začelo novo narodno gibanje. Jakič, ki je od mladih nog bil vnet rodoljub, imel je zdaj vsestranski obilo dela. Prva skrb mu je bila, kako bi se Jožef Stare: Pisma iz Zagreba. «3 v hrvaško trgovino in v hrvaški obrt uvedel hrvaški duh in hrvaški jezik, kajti sodil je, da le po tem poti bodo Hrvatje trgovino in obrt dobili v svoje roke ter se iznebili tujcev in Zidov. Jakič se je s to svojo trditvijo teknil preimenitnega narodno - gospodarskega vprašanja in razkril veliko rano domovine svoje. Saj nas zgodovina uči, kako je nedostatek krepkega domačega meščanstva bil jeden glavnih vzrokov, ki so ugonobili nekdanje poljsko kraljevstvo; a hrvaške gospodarske razmere so žal, v marsičem jednake poljskim. Takšne bolne prikazni imajo biti skrb državnega zakonodavstva, ali zopet vemo iz zgodovine, da večkrat niti najumnejši minister ne najde pravega leka takovim državnim boleznim. Tem bolj se torej moramo čuditi trgovcu samouku, ki se je s čitanjem, potovanjem in z bistrim umom svojim izobrazil toliko, da je izprevidel, česar ne izprevidajo mnogi, ki so se odgajali po raznih velikih in strokovnih šolah. Četudi Jakič sam ni mogel vsemu kaj, storil je kolikor je mogel; a kako so drugi cenili njega znanje in plemenite napore njegove, priča nam to, da je v Zagrebu Jakič do svoje smrti bil družabnik mestnemu starejšinstvu, trgovinski zbornici in deželnemu zboru hrvaškemu, kjer je v narodno-gospo-darskih vprašanjih njegova beseda vselej imela največjo veljavo. Ko so hrvaški rodoljubi leta 1861. bili v zadregi zaradi tiskanja novih časopisov, ustanovil je Jakič v Zagrebu na svoje troške novo tiskarno ter jo nekoliko let vodil sam. Takrat je samouk šel celo nad književnike in spisal »Hrvatskega trgovca«, prvo hrvaško knjigo o trgovskih stvareh. Koristni knjižici je pisatelj dodal uvod, poln prelepih mislij in rodoljubnega oduševljenja. Tu neusmiljeno graja vse napake hrvaške trgovine in proži ostre pušice na tiste domačine in tujce, ki nečejo ničesar vedeti o tem, da bi hrvaški trgovec knjige, račune, menice in vse ostalo pisal hrvaški, češ, da bi to bilo kvarno ugledu trgovskega stanu. Smešno to trditev je do dobra ovrgel on sam, ki je pri vseh trgovskih opravilih svojih rabil le hrvaški jezik. Po njegovem mnenji je mnogo imenitneje, da se narodni jezik uvede v trgovino in obrt, nego v državne urade, kajti iz poslednjih ga kar čez noč lahko odpravi vladni ukaz, iz trgovinskega uradovanja pa ne, kakor nam priča Italija, ki je navzlic vsemu pritiskanju silnih nasprotnikov narodno blagostanje umela ohraniti v svojih rokah. Takšne nauke daje Jakič rojakom svojim v predgovoru poudarjajoč tudi potrebo, da se v Zagrebu napravi velika trgovska šola hrvaška, a po manjših mestih, da se za trgovske učence osnujejo nedeljske šole. V isti namen, v kateri je spisal prvo trgovsko knjigo hrvaško, izdavati je jel Jakič leta 1864. trgovinski list »Sidro« ter ga nadaljeval do leta 1868. 14 Jožef Stare: Pisma iz Zagreba »Radikalizem v narodnosti in zboljšanje narodno-gospodarskih razmer,« sodil je Jakič, »jedini je pot, po katerem se bodo Hrvatje rešili vsega tujstva in dospeli do boljše prihodnosti.« Ta odločnost v narodnih stvareh ni povsem ugajala niti rojakom njegovim, ki so ga sploh bolj spoštovali, nego ljubili. Saj jih je bilo mnogo, ki plemenitega njegovega truda niti razumeli niso. »Za koga se pač toliko ubija in dela ? Čemu tako varčno živi in si marsikaj takorekoč od ust odtrga, on, ki nima otrok?« Tako je marsikdo ugibal, dokler mu tudi te zastavice ni rešila smrt plemenitega moža. Dne 27. decembra leta 1878. umrl je Anton Jakič, a vse svoje prihranjeno imetje, petdeset tisoč goldinarjev, ostavil je narodu in domovini. V oporoki svoji se je spomnil jugoslovanske akademije, Matice hrvaške in društva sv. Jeronima; ustanovil štipendije za dijake hrvaškega vseučilišča, gospodarske in trgovske šole; ustanovil nagrade kmetom, ki se bodo izkazali napredne vinogradnike, živinorejce in sadarje; določil neko vsoto za izdavanje spisov o narodnem gospodarstvu, a Matici hrvaški je še posebej zapustil potrebnih novcev, da spravi na svetlo njegov rokopis »Moja spominjanja« in drugo izdanje njegovega »Hrvatskega trgovca«; pozabil ni niti bližnjega rodii svojega, in dober katoličan se je spomnil tudi nekih pobožnih ustanov. Prijatelji in neprijatelji so strmeli, ali kdor ga je prej le spoštoval, zdaj ga je ljubil in iskreno žaloval za njim, ki ga je smrt prezgodaj odtegnila prekoristnemu delovanju. V svesti si resničnih svojih zaslug je določil Jakič tudi še to, naj mu domači umetnik Rendič od marmorja izkleše poprsje in je postavi v hrvaški muzej. Zgodilo se je po njegovi volji, ki nikakor ni bila znamenje prevzetnosti, ampak priča nam o vzvišenem ponosu zavednega moža. »Matica hrvaška« bila je dolgo v zadregi, kako naj izvrši posebno naročilo Jakičevo zaradi izdanja njegovih knjig. Rokopisa »Moja spominjanja« bilo ni mogoče nikjer najti, »Hrvatskega trgovca« v drugič dati na svetlo pa tudi ni kazalo zato, ker je knjiga bila prezastarela. »Matica« je tedaj v ta namen prejetih petsto goldinarjev naložila v hranilnici, naj se množe, dokler se ne odloči, kako in kaj. Potreba trgovskih knjig hrvaških kazala se je v tem večja od dne do dne, zlasti ko sta se v Zagrebu in v Zemunu ustanovili veliki trgovski šoli, za kateri nisi imel odkod vzeti hrvaških knjig. Tu je neutrudljivi matičin tajnik gospod Kostrenčič izprožil misel, naj bi »Matica« osnovala »Knjižnico za hrvatske trgovce«, iz katere bi domači trgovci in obrtniki zajemali zdravih in krepkih naukov ter se sami izobražali v stroki svoji; zajedno bi takšna zbirka trgovskih knjig dobro došla Jožef Stare: Pisma iz Zagreba. iS učencem omenjenih novih šol. Jakičeva ostalina bi imela biti osnovna glavnica, s katero bi se najprej izdala jedna knjiga. Razprodaja prve knjige bi povrnila troške osnovne glavnice, ki bi utegnila narastati in »Matici« dajati potrebnih novcev, da bi čimdalje več trgovskih knjig spravljala na dan. Brez ugovora je matičin odbor jednoglasno vzprejel nasvet marnega tajnika svojega, v svesti si, da bi sam Jakič odobril takšno izpremembo oporoke svoje, po kateri bodo hrvaški trgovci namesto jedne knjige po malem dobili celo knjižnico. Tako je sodila tudi glavna skupščina, ko je dne 29. novembra leta 1885. potrdila odborov sklep; deželna vlada pa je veljavo istega sklepa priznala s tem, da je »Matici hrvaški« za novo nje podjetje obljubila posebne denarne podpore. Zdaj je bilo misliti, katerih knjig najbolj treba in kdo jih bode spisal. »Matičin« odbor je dognal tudi to, a danes imamo prvo knjigo v rokah, v tem ko se druge tudi že spisujejo. Lična knjiga male osmerke ima na čelu skupni naslov: »Knjižnica za hrvatske trgovce. Zasnovana iz zadužbine Antuna Jakiča. Knjiga prva.« Za uvod vsi zbirki je Gjuro Crnadak na XXIV. straneh opisal življenje in delovanje pobratima svojega Antona Jakiča, vseučiliški profesor dr. Blaž Lorkovic pa je na 36 straneh v zanimivem dijalogu prav jasno in poljudno raztolmačil postanek in pomen te knjižnice. Učeni gospod profesor poudarja, kako mora vsak človek do smrti delati in se učiti; brez dela torej ne more biti niti trgovec, kateremu ima razven tega biti prva skrb, da si ohrani dober glas. Kar velja trgovcu, velja obrtniku; obema treba dveh glavnic, denarne in moralne, namreč poštenja, varčnosti in splošnega zaupanja pri ljudeh. Treba jima pa tudi teoretičnega znanja, kajti sama praktična vaja ali izurjenost dandanes nikjer več ne zadošča, in prav zato, ker so se hrvaški trgovci in obrtniki premalo učili, pobero jim Nemci, Italijani in Francozje pri vsakem začetji največji in najboljši del zaslužka in dobička. Brez koristi so rodoljubne zaveze proti tujim izdelkom; naj le domači izdelki ne bodo ni dražji, ni slabši od tujih, in gotovo bode vsak Hrvat rajši kupoval pri domačih trgovcih in obrtnikih. Prav lepo razvija pisatelj imenitnost trgovine za splošno omiko vsacega naroda, kar nam priča zgodovina starih Grkov, Feni-čanov in drugih narodov; Hrvatje pa imajo najlepši dokaz doma v Dubrovniku. Kako zgodaj se je v tem dalmatinskem mestu razcvelo hrvaško pesništvo! In kaj je temu bilo vzrok? Nič druzega nego splošno blagostanje, ki ga je povzdignila trgovina. Ko nam je pisatelj tako podal vrhovato torbo prelepih naukov, zanimivih in koristnih vsakemu človeku sploh, zlasti pa trgovcu in 16 Jožef Stare: Pisma iz Zagreba. obrtniku, razložil je še posebno, kaj je narodno gospodarstvo ali politična ekonomija, o kateri razpravlja v prvi knjigi. Proti koncu nam kratko pripoveduje o ostalih knjigah, ki jih je »Matica hrvatska« namenila hrvaškim trgovcem. Te knjige bodo obsezale nauk o državnem gospodarstvu, o bankah in borzah, o trgovinskih in meničnih zakonih, trgovinski zemljepis, trgovinsko zgodovino, nauk o poznavanji blaga, trgovinsko knjigovodstvo, aritmetiko, korespondencijo, Irazeologijo in kar se bode še druzega našlo koristnega trgovcu in obrtniku. Takoj za tem bogatim uvodom nam gospod Lorkovič na 322. straneh razlaga nauk o politični ekonomiji ali narodnem gospodarstvu, ki ga je po svojem znanji in izkustvu in po najboljših virih spisal jasno in razumno, da ga bode rad čital vsak omikani človek. Vse gradivo je razdelil na šest večjih oddelkov, od katerih uvod obseza te-le članke: »Kaj je politična ekonomija, politična ekonomija med drugimi znanostmi, razvrstitev politične ekonomije in važnost iste«. V I. oddelku nam tolmači splošne pojmove in sicer: »Kaj je potreba, a kaj imetek; imetje in bogastvo, gospodarstvo, država in gospodarstvo, prebivalstvo.« II. oddele : nam razlaga pridobivanje imetka in govori posebej o pri-rodi, o delu, o glavnici, o družini in pouku, o gospodarski svobodi in konkurenciji, o pravici lastništva in nasledovanja ter o podjetjih. V III. čitamo o razpečavanji blaga, o vrednosti in ceni, o meri in teži, o novcih in kreditu, o bankah, o prevozilih in o borzi; IV. raz laga delitev imetja in nas poučuje o dohodku, o zemljiški renti, o plači za delo, o prihodu od glavnice, o dobičku podjetnikov, o po-močnih zavodih, o zadrugah ter o pravični razdelitvi imetja; V. raz jasnuje nam potrošek, krize in zavarovanja. V dodatku nam je pisatelj podal kratek pregled o zgodovinskem razvoji političke ekonomije, a naposled navaja najboljša dela o narodnem gospodarstvu, pisana v drugih jezikih ter je s tem jako ustregel tistim omikanim trgovcem, ki bi želeli kaj več citati o raznih znanstvih stroke svoje. Nikakor nismo mislili do dobra oceniti prelepe knjige, hoteli smo le opozoriti slovensko občinstvo na ta čisto novi cvet, ki ga je »Matica hrvatska« zasadila na književno polje hrvaško. Le to hočemo še poudariti, da se učeni gospod pisatelj pri razlaganji naukov svojih opira na zgolj moralna načela, ki morajo biti podstava vsakemu go- v spodarstvu posameznega človeka, kakor vsega naroda. Ce pomislimo, kolikanj imeniten je v razvoji vsakega naroda meščanski ali takozvani srednji stan, in da le trgovina povzdiguje ta stan, kakor nas uči zgodovina vseh vekov in vseh kulturnih narodov, potem bodemo še bolj umeli ceniti najnovejše podjetje »Matice hrvatske«, kateri za to želimo Jožef Rakež: Otrovne ali nalezljive bolezni in njih pravi vzroki. i? najnovejše sreče. Zajedno pa tudi slovenskim trgovcem priporočamo, da sežejo po tej knjigi, ki je prav njim namenjena, zlasti ker se slovenska književnost v sedanjih razmerah še ne more prijeti jednakega dela. Knjiga velja za družabnike »Matice hrvatske« 1 goldinar, za ne-družabnike pa 1 gld. 50 kr. Krasi jo prav dobro pogojena podoba Antona Jakiča, plemenitega Hrvata, ki se je samouk z bistrim umom svojim čisto sam krepko povzdignil med nesmrtne može naroda svojega. Priporočamo pa to knjigo tudi zato rojakom svojim, ker smo prepričani, da bi se prav med bistroumnimi Slovenci najprej našel mož, ki bi posnemal vzgled Hrvata Jakiča in s tem dejanski pomagal sebi in narodu svojemu. Da bi se to čim prej uresničilo, to je vroča želja naša, ki jo za novoletno voščilo pošiljamo čez Sotlo. Bog daj srečo! Otrovne ali nalezljive bolezni in njih pravi vzroki. Spisal Jožef Rakež. »Več luči!« I. - Ifp^l^fl! starodavnih listinah že čitamo o groznih kugah in strašnih epidemijah, ki so nenadoma in brez znanih vzrokov nastajale, z brzimi koraki se razširjale ter ljudi in živali neizprosno požirale in pokončavale. — Čim bolj se bližamo novemu veku, v čim ožjo dotiko so prišla razna pozemeljska ljudstva, čim bolj so se narodje jeli spoznavati ter med sabo občevati, tem češče se je tudi prikazovala le-ta šiba božja v raznolikih podobah. Tudi najnovejša doba nam v tem oziru podaje dokaj primer. Je li čudo, da so že v davnih časih iskali vzroka tej pogibni nerazumni prikazni, je li čudo, da ji zlasti učenjaki naše dobe posvečujejo ves svoj_ trud ? Starih narodov otročja in preprosta čud je našla kmalu navidezni vzrok ter se pomirila ž njim. Saj je sleharnemu človeku, tudi divjaku, urojeno čustvo, da v vsem , kar se ponuja njegovemu pogledu, vidi sledove višjega, t. j. božjega bitja. V tem večji meri se jim je, gleda- 2