Kmetijske in rokodelske novi
Na svitlobo dane od c. k. kmetijske družbe.
V
Tečaj III.
V srédo 5. Svecana. 1845.
List 6.
Vodnikovi napiſ sa meſez Svezhan.
Bolj bode přídna po simi prediza,
Dalj bo roshlala pod pavzam petiza.
Predica.
ertimo, sukajmo sestrice,
Čas kratil dekliški bo sméh,
Od preje naj vname se lice
Pod péčo tak belo ko snéh;
Koljk' zemlje predirja konjiček,
Koljk' neba preplava li tiček,
Toljk' niti spod rok nam driči,
In konca in kraja je ni.
Uboga sim — pa sim poštena
Nedolžnost je moje zlató,
S tanjčico od svojga vretena
Predica se čislala bo.
Le urno naganjaj, nožica,
Le dobro dosukaj ročica!
Saj za me bo — al za naj' dva,
Če lepo poštenje veljá.
Pač misel mi blodi po glavi
In preja se tèrga ko las ,
Ljubezen mi serce težavi,
Kolesčik derdrá tak počas':
Fantiči si ljubice zbirat.
Nam pridite serca podirat,
Je sladka ljubezen ko méd,
Je gladka, nevarna ko léd.
Le čakaj, — sim svojimu rekla,
De z blagam natlačen bo hram,
Popotnico starka bo spekla
Če hčerka se ženinu vdam,
Če kukovca v gojzdu zakuka
Ne zabi si venčat' klobuka:
Ti pojdem nevesta na dom
Ga snážila, zlátila bom.
O zemlja! le kmalo razženi
Iz snega ledeniga pèrt,
De v kiti bo venec zeleni,
Če šapel device bo zdèrt.
Pa bolje je ženina čakat',
Ko solzice zgodne pretakat';
Dekličam nikir ni pomoč',
Če lepo poštenje je proč.
Kak dolga ponočna si zima!
Kak kratek je beli tvoj dan!
Tak dolga — de glavca mi kima ,
De pridna se spanja ne vbran';
In trudna predica se vléže—
Ljubezen jo v sanjah prepréže
Ji serca vreteno vertí,
In konca in kraja je ni.
Dragutin Dežman.
Pomnoshenje klaje ali bizhe je gotovo tudi
pomnoshenje shita in drugiga shivesha.
Moji ljubi kmetovavſki bratje! vém, de vezhi-
del vſi dobro ſposnaſte, de nam shivinoreja v na-
ſhih krajih gotov dobizhek prineſe. Ona nam pomaga
semljo obdelovati, pridelke ſpravljati, nam da s
meſam tezhen koſ shivesha, mleko, maſlo, ki ſe
vſakimu shelodzu prileshe, obutek in druge v vſak-
danjim shivljenju potrebne rezhi: s njenim blatam,
to je gnojem, pa tudi okrepzhamo opeſhano semljo.—
seno beſedo: shivina je vedno gotovi denar pri hiſhi.
Kdor pa hozhe te dobrote deleshen biti, mora
sa-njo potreben shivesh oſkerbeti. Kdor miſli, shi-
vino vedno paſti, bres ji doma vkladati, mu bode
malo koriſta doneſla; medla, de komaj kosha koſti
vkupej dershi, in malo vezhi kot kôse *), nima mozhi
vlezhi, ne molse, ſtori majhine in kumerne teleta ,
in to malo blata, ki ga da, po paſhnjah potrati.
Kdor hozhe sheleni vshitek od shivine doſe-
zhi, ſi mora sa-njo potrebniga shivesha, ſená, de-
telje, repe, péſe in ſlame oſkerbeti. Malo kdo od
naſ ima ſrezho, pridelati sadoſti ſená na ſvojih
travnikih, in de bi, kar ga pridela, tudi ſladko,
jeſhzhe in tezhno bilo. Kdor te ſrezhe ni deleshen.
ſi samore dobriga in tezhniga ſená pridelati, zhe
nekoliko ſvojih njiv s travnim ſemenam obſeje.
Naſhi beli Krajnzi okoli Metlike, vſi samiſhljeni v ſvoje
nograde, ſi prav malo persadevajo sa poboljſhanje njiv in
travnikov; sato pa tudi malo kadaj kruha pri hiſhi imajo ,
in govedino kôsam enako priredijo, od ktere par volizhkov
pri ſhtirih letih komaj dvajſet tolarjev vershe.
☞D
Kakor je per naſ ſploh navada, deteljo med shitne
plemena vverſtiti, ravno tako samoremo tudi mozhno
raftljive trave, ki ſladko, jeſhzhe in tezhno ſeno
dajo, ſejati.
Vezhletne ſkuſhnje po drugih deshelah in tudi
per naſ ſo ſkasale, de slaſti pahovka, v nekterih
krajih tudi pahula imenovana (französisches Rai-
gras) in mazhji rep (Lieschoras oder Thimo-
thäusgras) na dobrih njivah mozhno raſtete, doſti
in dobriga ſená daſte. Na mozhni semlji in v dobri
letni sraſte na proſtori mernika poſetve, ſená
in otave 15 do 16 zentov: ako ſe pa v ſeme puſti,
ſe ga pridela 30 do 40 funtov.
Tiſtim, ki ſe ſhe s ſetvo imenovanih trav niſo
pezhali, tukaj ob kratkim poduk podamo: 1. kadaj
in kakó te ſorte trav ſejati, 2. koliko je
ſemena treba, 3. kadaj je nar boljſhi ju
kofiti, 4. koliko let hvaleshni pridelek
daſte, 5. kadaj je njuno ſeme srelo, in 6.
kakó ſe morate ſuſhiti in mlatiti.
Nar boljſhi zhaſ te trave ſejati je meſza
Suſhza po ſnegi, ali pa zhe ſnega ni, v deshevnim
vremeni. Tudi v jeſeni ſejane ſo lepó oselenele,
zhe je po ſetvi mozhirno vreme naſtopilo. Şeme ſe
koj tal prime, napne, in ko ſe semlja ſogreje, kaliti
sazhne, naglo raſte, in she pervo leto obilno
koſhnjo da. Zhe ſe pa po ſetvi tla hitro poſuſhijo,
je dobro ſeme s valarjem k semlji pritiſniti, in pri
ti priloshnoſti tudi tla poravnati.
Ravno ko detelja, ſe sna tudi trava pod jezh-
men, simno ali jaro resh ſejati. Kdor pa sheli,
prezej pervo leto obilno dvojno koſhnjo dobiti, naj
redko ovſa, turſhize in graſhize vmeſ ver-
she, in okoli kreſa vſe ſkupej vpervizh, in ob
mali maſhi vdrugizh pokoli.
Na vſak mernik shitne poſetve ſe mora poſe-
jati pahovke 5 funtov, mazhjiga repa pa
3 funte. Sboljſha ſe ſeno, zhe ſe med imenovano
mero travnih ſemen po polizhi deteljniga ſemena
nameſha. Sa to smeſ je pa boljſhi navadna rude-
zha, ko vezhna detelja. Vſe troje ſemena
vkup ſejane napravijo bolj goſto mervo, kod
poſamesno ſejane.
Kdor hozhe ſemena pridelati, mora bolj
redko ſejati, le na ſpol ſemena poſejati.
Doſti je leshijozhe, ti travi v pravim zhaſi
koſiti, kér pre v red (presgodaj) pokoſheni, daſte
malo, prepòsno pa li puſtiga ſená. V zvetu poko-
ſheni daſte doſti jeſhzhiga in tezhniga ſená.
Pahovka na rodovitni semlji vſejana, da po
dvé, v mokrih letih tudi po tri tezhne kôſhnje do
zhetertiga leta. Na to ſe jo podorje, kakor po-
ſhlo deteljo.
Mazhji rep, pred tremi letmi pri naſ v pervo
ſejan, vſako leto vezhi pridelek daje; kakó dolgo bo
to ſhlo, ne vemo ſhe povedati: v drugih deshelah
ga puſtijo do oſmiga leta.
Govoto je, de je mazhjerepno ſeno sa konje
in govedino bolj jeſhzhe in tezhno, ko pahovkno.
Seme pahovke je srelo, kakor hitro ſe sazhnejo
latvi rumeniti, in ſe mora naglo posheti, v drobne
ſnopke povesati, na podi v kopizo sloshi-
ti, drugi dan otêpiti, szhiſtiti, in potem do-
bro poſuſhiti.
Mazhjiga repa ſeme je srelo, kadar is ru-
menih, med dlanama menzanih klaſov belkaſte ſemen-
ſke serna slesejo.
Srela trava ſe mora posheti, v ſnope po-
vesati, in po tri ali ſhtiri ſnope ſkup po
konzi poſtavljene, na verhu svesane na meſtu
puſtiti, dokler ſe dobro oſuſhé.
Oſuſheno ſnopje ſe mora ko shito omlatiti, in
ſzhiſheno ſeme poſuſhiti.
S pomozhjo tih trav ſi samore vſakteri kmeto-
vavez potrebno pizho ali klajo sa konje, govedino
in tudi drobnizo oſkerbeti, zhe njih ſetev na njive
med shita vverſti, ali pa zhe ſlabe travnike pre-
ôrje, sagnoji in s ſemenam teh trav obſeje. Pomno-
shenje shivine mu bo pomnoshilo gnoj, dobro gno-
jene njive bodo dale na malo proſtora veliko pridelka,
in tako mu hvaleshno plazhevale trud njegoviga dela.
Gotovo je, de v tem poduku ni nizh takiga,
kar bi nekteri bravzi „Noviz" ne bili she ſliſhali ali
ſkuſili; gotovo jih je pa tudi veliko tazih, ki ſhe
tega ne vejo, in ravno sa te je namenjen ta popiſ.
Naj vpervizh poſkulijo po malim, in preprizhali ſe
bodo, de jim je tukaj reſniza bila rasodeta.
Semena teh trav ſo, kakor je she bilo osna-
njeno, naprodaj v Ljubljani nad zeſarſkim grab-
nam poleg sidaniga moſta v hiſhi Nr. 10:
pahovke po 20, in mazhjiga repa po 30 kraj-
zarjev funt.
Dr. O . . .
Svetovanje, po kterim bi se zamovlo več
ljudskih ali malih šol po deželi napraviti — z posebnim
oziram na krajnsko in bližno primorsko deželo.
Šol, šol po deželi nam je nar bolj potreba;
zakaj po mnogih skušnjah poterjena resnica je, de
vsaka dežela le na niski stopnji šolskiga izobraže-
nja ſomikanja) stojí, v kteri na sto hiš komaj
ena šola pride.
Ta žalostní razsodik zadene več deželá: z
težkim sercam pa moramo reči, de tudi od krajnske
in bližne primorske dežele veljá, kjer malih šol po
kmetih kar zlo pomanjkuje.
Milostljivo vladarstvo se vedno prizadeva sred-
stev najti, kakó de bi se dalo po nar ložeji poti
več ljudskih šol napraviti, tode razni zaderžki se
temu lepimu prizadevanju nasprot stavijo, med
kterimi so neki, ki jih pri sedajnih okoljšinah ni
mogoče odverniti. Poglavitniši sta ta dva:
1. Med desetimi soseskami je komaj ena v
stanu, k napravi šol toliko perpomoči, kolikor bi
treba bilo; pomočnik (patron) pa tudi sam ne more
vsiga storiti, ali pa morebiti tudi pri volji ni, kaj
posebniga šolam dodati.
2. Cesarski šolski zaklad, ki povsod šolam
velike pripomočke delí, ni v stanu verh teh za šole
več storiti, ko je dozdaj storil. — Od teh velikih po-
troškov, ki cesarski zaklad od tolikanj straní za-
denejo, pa tudi pride, de so navadne plačila za
učitelje le po pičli meri primerjene in de se po tem
takim res čuditi ni, de se le malo učiteljev s pra-
vim veseljem k šolstvu podá. Visoke častí je uči-
teljski stan vreden, posébno bi pa verli učitelji
malih šol, kterim je omikanje nedolžne mladosti
izročeno, zaslužili, de bi jim njih trud tudi po
vrednosti poplačan bil. Ni se tedaj čuditi, če po
deželi med pridnimi in hvale vrednimi učitelji tudi
veliko takih najdemo, ki nimajo ne glave, ne serca
za svoj veliko pomenljivi poklic. Kaj pa je od takih
učiteljev pričakovati? kaj druziga, kakor de ljudske
šole čedalje bolj ob svoje dobro imé pridejo, de
po kmetih starši svoje otroke le z nevoljo v šole
pošiljajo in de jih pogostama slišimo tožiti: saj je
v šolo hodil, kolikopa zna? komej se je
slabo brati in kaké čerke čečkati naučil.
zdaj je pa še to pazabil!
3
Glejte! taka je. Per tem pa ne sme ostati.
Časi so drugačni postali in z časam mora naprej
hiteti, nej bo gospod ali kmetovavec ali rokodelec.
Bolj ko je narod omikan, ložeji si svoj vsakdanji
kruh služi, neumniga čaka revšina in zasramovanje.
Omikan človek pa je tudi bolji človek in Boou bolj
dopadljiv, kér ne zakopa uma in pameti, kterih
mu ni Stvarnik zastojn podaril; pravo omikanje
pelje h pobožnosti in h lepimu vestnimu zaderžanju.
Omikanje ali izobraženje človeka pa se začne v
malih šolah, kjer se otroci ne samó brati, pisati
in rajtati učijo, ampak tudi bolj popolnama ker-
šanskiga nauka vadijo in drugih koristnih rečí več.
„Berilo za male šole", ki je po vsih estrajskih
deželah vpeljano, kolikanj lepih in koristnih znanost
otrokam ponudi!
Ko bi vsi kmetovavci in rokodelci svoje otroke
v šole pošiljali, de bi imenovaniga podučenja de-
ležni bili, bi jim otroci gotovo hvaležni bili, za-
kaj vsak oče ni v stanu, svoje otroke z denar-
jem podariti, pervo šolsko podučenje in izobraže-
nje jim pa lahko nakloni, če jih v šolo pošilja.
Poleg denarja je vednost tista moč, ktera
vse premaga, — de bi si pač to resnico naši
stariši prav globoko v serce vtisnili!
(Dalje sledi.)
vodijo, ker mislijo, de imenovani kmet posébne
skrivnosti vé.
Ravno takó povém tudi od druziga, ki je tudi
en kos odločene občinske pašnje v njive spreme-
nil, in zdaj še enkrat toliko njiv ima, kolikor jih
je poprej imel, ko je grunt prejel. Toliko žita per-
dela, de ga 3 do 4 vozov v bližni terg prodá, in
mu ga čez to še toliko domá ostane, kar ga po-
trebuje za vsakdanji kruh celiga leta.
Taka pa ni od vsih povedati; serce me bolí,
kader se zmislim, de je grozno veliko nečimernih kme-
tov. Nekteri ne poslušajo koristnih naukov, drugi
se zmiraj starih šeg deržijo, tretji so takó nemarni,
de še tistih njiv nočejo prav obdelovati, ktere so
že od stariga bile za njive vdelane. Jesen pride
in nič nimajo domú voziti: pride pa zima, morajo
živino prodajati: spomladi bi imeli na njive gnoj
voziti, pa je prazno gnojniše: zdaj perpelajo želene
hoste in jo neke dni namakajo v gnojnični jami,
potem jo pa zvozijo na njive srovo in zeleno.
Tode kaj bom več od tacih nečimernikov go-
voril? Saj ti „Novic" ne berejo. — Obernem se
raji k vam, ljube Novice! ktere ste takó dober sad
obrodile; pomagajte še to nastopno leto naše kme-
tije koristno obdelovati, de bomo vedno na boljši
hiteli.
J. S.
„Novice“ so naše veselje."
(Dopis iz Štajerskiga.
Z veseljem smo pretečeno leto „Novice" brali.
ktere je hvale vredna kmetijska družba nam delila.
Hvaležni smo ji vsi bravci zavoljo veliko lepih in
resničnih naukov, kteri so bili tolikanj let pred na-
mi skriti. Zavoljo tega želimo mi Slovenci, de bi
Bog ohranil slavno kmetijsko družbo, in de bi
zdravi ostali vsi nje podporniki.
Ne morem se zderžati, de bi častiti kmetijski
družbi ne povedal lepih nasledkov, ki jih poduk od
občinskih pašinj v moji soseski že ima, posébno
pri dveh kmetih.
Pervimu je že lastna skušnja takó rekoč nje-
gov um razsvetila, de je začel občinske pašnje v
njive spreminovati, de zdaj že žito seje; na po-
prejšnih njivah ima domačo deteljo obsejano:**)
pred dvema letama je začel živino v hlevi rediti,
de jo je malokdaj na pašnje gonil. Njegova živina
je takó lepo rejena, de se od vse druge soseskine
loči: zraven tega mu pa še toliko klaje ostaja, de
jo spomladi za marsikteri goldinarček prodá. — Jest
sim mu tudi 40. list od kravje vprege razložil,
in njegovi sosedje zdaj menijo, de posébne skriv-
nosti zna. Ta kmet redí namreč bika za pleme krav,
pa kaj se zgodí? Po poduku „Novic“ je vzel on
jalovo kravo k sebi, ter jo je neke tedne k delu
pervajal in z njo oral, potlej jo je pa k juncu
spustil in precej je pleme vzela (se je vbrejala).
Zdaj že clo od daljnih krajev k temu juncu krave
*) Pričijoči dopis v novim pravopisu smo od nekiga kmetovavca
iz Štajerskiga prejeli, ki nam zopet očitno kaže, de gre že
kmetam, ki pisati znajo, prav dobro od rok. Ki tega ne
verjame, naj pride k nam, mu bomo lastni rokopis pokazali.
Še enkrat rečemo: Mi nobeniga k pisanju v novim
pravopisu ne silimo in dajemo vsak spisek v
„Novice“ takó, kakor ga přejmemo. Tega se bomo
deržali, dokler nam bo vredništvo „Novic“ izročeno. Čejih
imamo tedaj v Novicah več spiskov v novím pravopisu, ko v
starim, to od tod pride, kér jih je veliko več pisate-
ljev, ki po novim pišejo, ko tacih, ki se stariga deržijo ;
kar nas prav zlo veselí.
Vredništvo.
Škoda, de némške ali lucernske detelje še nema semena.
Shaloſtna povéſt.
Med veſelim puſtovanjem naſ je velika shaloſt
sadela: neuſmiljena ſmert nam je vsela prepoſhto-
vaniga Şlovenza, shlahtniga goſp. Franza Po-
ſanerja, z. k. komiſarja Ljubljanſke okolize, ki
je v 52. letu ſvoje ſtaroſti po dolgi pljuzhni bolesni,
26. dan Profenza, od mertuda sadet, umerl in vdovo
s ſedmerimi otrozi sapuſtil. — V Gradzu na Slita-
jerſkim rojen, ſe je tu pravoſlovja isuzhil. Pervo
ſlushbo je v ſvoji domovini naſtopil in je bil ſper-
vizh ſodnik pri grajſhini v sgornjím Rogatzu
(Ober-Rohitsch) in Stermolu (Stermoll), potem
komiſar in ſodnik v Kosji (Drachenburg) in po-
tem v Loki (Lack) na Shtajerſkim, od tod ſe je
pa na Krajnſko preſelil, kjer je pervizh komiſar
in ſodnik bil v Radolzi, potem komiſijſki ſodnik
v Mekinah in po vikſhim povelju komiſar in ſod-
nik Smeledinſke komiſije. V letu 1829 ſo ga
z. k. komiſarja Ljubljanſke okolize isvolili,
kjer je zhes 15 let dolshnoſti ſvoje teshavne ſlushbe
takó natanjko ſpolnoval, de ſi ſhe v bolesni, ki ga
je ſkorej tri leta muzhila, pokoja ni dal. — Pa ne
ſamó biſtroumen, nevtrudljiv in ljudomil komiſar je
rajnki bil, ampak velik podpornik vezh drugih ob-
zhnokoriſtnih naredeb. Savarvanje pohiſhtev
pred neſrezho ognja (aſekuranzijo) je on s
vſo mozhjo v ſvoji okolizi priporozheval in marſi-
kteriga pogorelza beraſhke palize otel. — Ko ſo
po nar vikſhim povelju rajnziga zeſarja Franza I.
Ljubljanſko mozhirje na ſuho delati sazheli, je
bil rajnki velik pomozhnik tega dela, ki je sa Ljub-
ljano in vezh drusih krajev neisrezheno velika do-
brota. Sa Ljubljanſko ſoſeſko je on veliko dobriga
ſtoril, sato je pa tudi njemu in njegovi rodovini v
letu 1843 zhaſtno piſmo Ljubljanſkiga meſt-
nika s vſimi pravizami, podelila. — Sa naredbo
novih zeſtá, ali pa sa popravo ſtarih v njemu
isrozheni okolizi ſe je rajnki velike saſluge prido-
bil. Tudi naſhi kmetijſki drushbi je bil od leta 1832
do 1841 sveſt ſvetovavez in ſe je sa nje prid ve-
liko veliko trudil. — Sraven tega je bil rajnki pa
tudi poboshen zhlovek, mili ozhe ſvoji rodovini, in
*
24
pravi prijatel vſih podloshnikov ſvoje komifije. —
Veliko ljudi is vſih ſtanov je rajnkiga na pokopali-
ſhe ſpremilo in gotovo je vſak na njegovim grobu
ginjeniga ſerza sdihnil: Shkoda, ſhkoda nam
Dr. Bl.
ga je!
c. k. deželniga poglavarstva dražba (licitiringa)
oznanjena; kdor tedej misli, to delo prevzeti, naj
se zdaj pri c. k. vodstvu deželniga zidarstva
(k. k. Baudirektion) v Ljubljani oglasi, kjer bo vse
pogodbe zidanja natanjko zvedil. Do 12. Šušca
pa mora že vsak svojo ponudbo v zapečatením
pismu pri c. k. deželnim poglavarstvu vložiti. Po-
troški celiga zidanja bodo znesli nekaj čes 66923
goldinarjev.
Unanje povesti.
(Nesréča). Šesti dan pretečeniga mesca je
bilo v Kovtrik-Ducel komisije Löwen v Bel-
gii šterlétno dete, ktero so starši samo doma pu-
stili, sežgano; ogenj namreč, z kterim se je dete
igralo, se je bil njegoviga oblačila prijel. Lahko
si vsaki misli grozovitno žalost staršev, ko, se
vernivši niso druziga od deteta našli, kakor en
malo pepela. Ravno tista nesreča in (čudno je)
ravno tisti dan in tudi v Belgii, se je z nekim pet
lét starim otrokam pergodila med tem, ko je nje-
gova mati po vode šla.
(Čudno otenje). Iz vasi Bornow v Ga-
licii je šel 20. Grudna pretečeniga leta neki kmet
proti večeru v bližni gojzd, suhiga lesa si nabirat.
Ko pa on na visoko smreko zleze, po navadi suhe
veje obirat, se veja, na ktero je bil naslonjen,
zlomi, in on iz smreke, po kteri je že dosti visoko
perlezel, na korenine dervesa pade, in kakor mertev
tukej leži, brez de bi bilo od kodi pomoči perča-
kovati. V Galicii pa je ravno to noč 3 čevije debel
sneg padel in kmeta popolnama zasul. Žena, ktera
ga celo noč žalostno čaka in zastonj sosede opra-
šuje, gre drugi dan z sosedi v gojzd, v kteriga se
je mož pred ta dan bil podal. Ali zastonj ga išejo,
zastonj ga kličejo, ni ga ne viditi ne slišati. Žena
se žalostna domu poda, in že obupa, svojiga moza
še kdaj viditi. Po tem, ko je kakih 48 ur minulo,
slišijo zvunej vasi na pomoč klicati. Vun hite, in
najdejo zgubljeniga kmeta, kteri je po vsih štirih
naprej lezel ves v snegu zakopan. Hitro mu gredo
po zdravnika, in kakor je kmet sam povedal, je
36 ur, brez de bi se bil kaj zavedel, ležal, in ko
zopet sam k sebi pride; se vidi od snega zapade-
niga, v glavi čuti veliko vročino in silno žejo, ktero
je z snegam vgasil, života pa ni mogel premakniti,
de bi ne bil strašne bolečine občutil. In tako se je
zgodilo, de je to kratko pot do vasi v osmeh urah
še le dokončal. Zdravnik ima upanje, de se bo
V —r.
ozdravil.
(V pretečenim létu) je enajst oseb vla-
darskiga rodú, štirje kardinali, dvanajst
vikših škofov, in škofov pomerlo.
(Na Ogerskim) se je ni davnej neki kmet
na strašno vižo ob življenje pripravil. Celo truplo
si je namreč s predivam povil in se potem sožgal.
Nič druziga niso našli po njemu, kakor samo oglje in
pepél. —
Vganjka.*
123456, pravijo, moží,
Res dobra včás' se pri 1234,
Al 3456 večkrat se dobí,
Ki dvakrat 123 ur lena spi;
Prav' 32125 pa tud mora bit'
K ne zna té 5412 pokorit'
P. B.
*) V ti novi vganjki se morajo čerke vganiti, ktere so lez šte-
vilkami naznamvane, takó de vsaka številka namesto ene
čerke stoji. Narpred se mora cela beseda, ki je iz šest
čerk zložena, iskati, iz ktere so vse nasledne z prestavlje-
nimi ali oduzetimi čerkami zložene. Dokaz, de je perva znaj-
dena beseda ta prava, v tim obstoji, de se njene posamezne
čerke številu vsake nasledne verste perležejo in z drugimi
besedami pripraven pomen dajo.
Shitna drashba.
K
S. dan tega meſza, ob enajstih predpoldan
bo v piſarnizi Krishanſke goſpoſke v Ljub-
ljani shitna drashba (lizitiringa), pri kteri bo na-
ſledno shito prodano, namrezh:
20 vagánov (meznov) in 21 bokalov pſhenize,
15„
reshí,
„
„ 14
86„
„ 24 „ proſa.
ovſa.
239 „
„ 11 „
Kdor shelí od tega kaj kupiti, naj ſe napove-
dani dan v imenovani piſarnizi oglaſi.
Urno, kaj je noviga?
(Delavnišnica v Ljubljani). Presvitli
Cesar so po vikšim sklepu od 30. Listopada pretezhe-
niga leta napravo delavnišnice v Ljubljani per-
voljili, kamor bodo vlačugarje in vlačugarce zapirali
in jih delati učili. Židanje delavnišnice pod Ljub-
ljano pri nekdajnim Gadnerjevim mlinu blizo
baron Kodeloviga gradú se mora nar pozneji že
v drugi polovici mesca Malitravna začeti, do
Kozoperska mora pa zidovje že pod streho biti. V
letu 1846 pa mora ta hiša popolnama dokončana in
konec Kimovca za prebivališe 80 tacih gostov
pripravljena biti. — Upamo, de jih bo zdaj kmalo
konec rakonačarjev in tatinskih postopačev! To bo
Zena Preſhizhev v Krajnju.
pač velika dobrota za deželo, za ktero bodo ne
samo mestniki milostljivimu Cesarju hvaležni, am- Preſhizhi teshejſhi ſorte po 5 kr., funt.
loshejſhi „ po 4 kr., funt.
pak tudi kmetje, kterim imenovana derhal že tako
dolgo nadlegva. — Za zidanje delavnišnice je od Şhpeh po 13 goldinarjev zent.
V Ljubljani
Shitni kup.
1. Svezhana.
gold.1 kr.
1 mernik Pſhenize domazhe ..
»
» banaſhke..
Turſhize...........
»
. .
»
Şorſhize ..
1
Réshi ... . . . . .. ....
»
Jezhmena .. . . . . . . . .
»
Proſa .. . . . . . . . .
Ajde.
Ovſa . . . . . . . . . . . .
. . .
20
23
57
56
—
57
43
33
V Krajnju
27. Profenza.
godl. kr.
2
27
2
1
1
1
3
4
51
4
48
34
Vrednik Dr. Janez Bleiwcis. — Natiskar in založnik Jožef Blaznik v Ljubljani.