Urbani izziv, posebna izdaja, 2013 72 Razmišljanja Tatjana CAPUDER VIDMAR Esej o prostoru Uvod Po krizah družbe, nastalih zaradi različ‑ nih vzrokov, kot so bile npr. kuga ob koncu 14.  stoletja, premena družbe‑ nega reda iz fevdalizma v meščanstvo v 17.  stoletju  (Nizozemska, Anglija) ali naftna kriza v sedemdesetih letih 20.  stoletja, so se praviloma pojavila is‑ kanja novih rešitev v arhitekturnem, ur‑ banem in krajinskem prostoru. Katarza je po omenjenih krizah vrnila pogled v antiko tako v renesansi, kot tudi v klasi‑ cizmu in postmoderni. Pogled v antiko je oblikoval formalne rešitve v arhitek‑ turi in razvoju mest, kar je še posebej izrazito izjalovilo postmoderno. Po sodobni krizi globalnega finančne‑ ga sistema bo v katarzi, ki sledi, treba najti in videti vrednote  (arhitekturne‑ ga, urbanega in krajinskega) prostora, jih spoštovati in s sodobnimi izraznimi sredstvi prostor oblikovati v skladu z njegovo naravo ter z naravo in ljudmi, vpetimi vanj. Zato je najprej treba razumeti definici‑ je prostora in nato razvoj človekovega oblikovalskega odnosa do prostora skozi zgodovino. Definicije prostora Priti v stik s prostorom, pomeni, dota‑ kniti se ga, se vanj vživeti, z njim živeti, ga opazovati, spoznavati njegov značaj, strukturo in gibanje – in besede pri tem ne morejo pomagati, kajti proces mišlje‑ nja razdrobi celoto v fragmente. Ali lahko kljub temu razmislimo, kaj je prostor? Prostor se razlikuje od časa, materije in energije, čeprav vsi našteti elementi s prostorom vred tvorijo entiteto, v ka‑ tero sta vpeti družba s svojo kulturo in narava, torej vsa bitja z vsemi svojimi potenciali in ravnmi bivanja. Elementi entitete in vpetosti bivanja v njej so med seboj v večplastnih in večdimenzional‑ nih odnosih in kontinuirano, vendar ne vplivajo nujno drug na drugega. Naj naštejem nekaj definicij prostora: • Po definiciji nekaterih slovarjev[1] je prostor nekaj, kar je nesnovno in neomejeno, v čemer se nahajajo telesa in se v njem premikajo. • Einstein je leta  1915 ugotovil, da o prostoru ne smemo razmišljati kot o nečem, kar je sestavljeno iz delcev, in da snov vpliva na pro‑ stor prav tako, kot prostor vpliva na snov. • Po definiciji teorije kaosa »prostor ni evklidski sistem, temveč pripa‑ da  (naravnim), na videz neureje‑ nim sistemom, v katerih se neka lastnost ohranja, medtem ko se vse drugo spreminja. Ta lastnost, ki jo imenujemo samopodobnost, in ki v morfogenezi pomeni fraktalno podobnost prek različnih meril, pri čemer so najmanjša merila od‑ ločilna, je univerzalna in velja za vsak prostor.«[2] • Po določenih matematičnih teo‑ rijah je prostor štiridimenziona‑ len. [3] • Rudy Rucker trdi, da prazen pro‑ stor ni popolna praznina ter da tako kot prostor ni popolnoma prazen, snov ni popolnoma tr‑ dna. [4] Če povzamemo zgornje definicije, je prostor praznina  (void), ki nikakor ni izpraznjena, temveč ima svoje lastnosti. Te lastnosti so vnaprej dane in obstajajo tudi brez materije, vendar materija vpli‑ va nanje prav tako, kot vplivajo lastnosti prostora na materijo. Trditve se skladajo z definicijo arhitek‑ ture, ki pravi, da je arhitektura umetnost oblikovanja prostorov. Vendar zgodovina razvoja mest dokazu‑ je, da lastnosti prostora – in s tem tudi prostor  – niso bile vedno upoštevane. Kadar se je to zgodilo, je bil prostor z vplivom materije, ki jo je človek vsta‑ vil vanj, prevladan in s tem premagan. Njegova pripoved ni bila slišana, arhi‑ tekturne in urbane oblikovalske rešitve pa so  (bile) odtujene od prostora. So‑ dobna kriza prostora je posledica tudi te odtujenosti. Poglejmo, kdaj v zgodovini lahko opa‑ zimo vzroke odtujenosti od prostora. Pogled v zgodovino oblikovanja prostora Človek poskuša prostor obvladati  (ob‑ vladovati), vedno ko vstopi vanj, da bi se v njem naselil in v njem preživel. Končni cilj je prostor popolnoma ob‑ vladati. Kako to naredimo, je odvisno od civilizacijskega odnosa do kozmogo‑ nije sveta. Če pogledamo v zgodovino, prepoznamo več stopenj tega odnosa: od popolne podrejenosti kozmogoniji sveta do poskusa popolnoma racional‑ nega obvladovanja vsega vesolja. Urbani izziv, posebna izdaja, 2013 73Razmišljanja Oblikovanje prostora starega Egipta je bilo podrejeno razumevanju kozmo‑ gonije sveta: Nil, ki teče od juga proti severu, je delil svet na svet živih, v ka‑ terem sonce vzhaja, in na svet mrtvih, v katerem sonce zahaja. Ves svet/prostor je bil zajet v konstantno ponavljajoči se krožni ritem. Hieroglif za egipčanski prostor/mesto je krog, razdeljen s pra‑ vokotnima osema, z osjo Nila in osjo sonca. To je bila podoba razumevanja egipčanskega prostora in temu razume‑ vanju je bilo podrejeno tudi oblikovanje tega prostora. Arhaičen in klasičen prostor antične Grčije so opredeljevali personificirani bogovi. Skrbeli so za tiste prostore, ki so jim bili po značaju podobni, v ka‑ terih so se božanske lastnosti stopile z značajem prostora in mu tako dajale božanske moči.[5] Te so potem skrbele za ljudi, naseljene v tem prostoru. Ar‑ hitekturne in urbane postavitve v grški prostor so bile odgovor na danosti in značilnosti prostora, izhajale so iz pripo‑ vednosti prostora in bogov, ki so v njem domovali. Le tako so bile inherentni del prostora, bile so vraščene vanj in so ga nadgrajevale. Arhitekturne ter urbane forme in kompozicije so prostor razla‑ gale, pripovedovale o njem, s tem pa ga delale vidnejšega. Bile so materializirana prisotnost prostorskih potencialov in s tem vidna pripoved oziroma vidna in‑ terpretacija grških prostorov. V antičnem Rimu se je pogled na pro‑ stor temeljito spremenil. Rimska castra, vojaški tabori, so prevzeli vlogo osvaja‑ nja novih svetov. Osvajalci so varovali genius svojega izvornega mesta – Rima. Kamor koli so prišli, so ga prinesli s se‑ boj in ga vtisnili v neznane novoosvo‑ jene prostore. Kot je bil topos/locus me‑ toda konstrukcije argumenta v retoriki antične Grčije, tako je bilo prenašanje geniusa loci rimski retorični argument oziroma metoda prenašanja rimske ideologije v osvojene in zavojevane prostore. Rimski odnos do prostora ni več potreboval pomoči personificiranih bogov. Zavojevalci so suvereno, samoza‑ vestno in brezkompromisno postavljali matrike Romae quadratae povsod, kjer so zmagovali, in jih navezovali na po‑ enoteno mrežo centuriacije, ki je tekla po celotnem imperiju, z izhodiščem v Caput mundi. Civis romanus, prebivalec rimskega imperija, je bil poistoveten z ideologijo svojega zavojevalskega mesta. Medtem ko so starim Grkom pomagali obvladovati prostor personificirani bo‑ govi, so antični Rimljani obvladovali svoj imperij z vojaško močjo. Preden so bili prostori zunaj imperija zavojevani, so bili razumljeni kot sovražna okolja, ki so imperij in njegove cilje ogrožala, zato jih je bilo treba obvladati, odloču‑ joče vplivati nanje in imeti nad njimi oblast. V takem odnosu so postali za‑ vojevani prostori predmet posedovanja in podrejeni centralnemu (birokratske‑ mu) ideološkemu modelu, v katerem po‑ sameznim prostorom znotraj modela ni bilo več dovoljeno biti.[6] Grški in rimski odnos do prostora sta popolnoma različna principa obvlado‑ vanja prostora in temelj dihotomije v arhitekturnem, urbanem in krajinskem oblikovanju prostora, sprva v zahodno‑ evropski kulturi, danes pa je njena raz‑ sežnost že globalna. Srednjeveški pragmatizem ter racional‑ na izraba zemljišč in drugih naravnih virov sta narekovala prepoznavanje in spoštovanje topografskih značilnosti in značilnosti prostora. Hkrati sta bila pro‑ stor in narava razumljena kot božje delo in zato kot absolutna resnica[7], ki ji je bilo prostorsko oblikovanje podrejeno. Po razpadu zahodnorimskega imperija je dihotomija odnosa do prostora naj‑ prej  (prikrito) zajela renesanso. Na eni strani je humanizem renesančnega člo‑ veka postavil v središče vesolja po ana‑ logiji Zemljinega središčnega položaja v vesolju, ki je veljalo od Ptolemeja do Kopernika. Z osrediščenjem v prostoru in kot izhodišče proporcionalne harmo‑ nije prostora se je renesančni človek pri‑ bližal poziciji boga. To je bilo (verjetno) veličastno občutenje samega sebe zno‑ traj prostora. Vse pomembne renesanč‑ ne arhitekturne, urbane (idealna mesta) in parkovne rešitve so izraz te osredi‑ ščenosti in proporcionalne harmonije. V kompozicijah visoke renesanse vlada‑ ta popolno ravnotežje in mir. Dvom je izvzet. Vlada božanski red, v katerem je zlati rez najpopolnejše razmerje in krog idealen lik. Snovanje božanskega ideala v obliki kro‑ ga pa je idealna renesančna mesta od‑ tujilo od prostorov, v katere naj bi bila postavljena. V iskanju antičnih vzorov je bila prisotna slutnja, da bi bilo po teh vzorih mogoče ustvariti popolno arhitekturno, urbano in parkovno kom‑ pozicijo, toda renesansa se je naslonila najprej na rimske vire, saj so ostanki rim‑ skega imperija arhitektom/umetnikom tako rekoč ležali pod nogami. Vzori so bili praviloma razumljeni formalno v obliki idealne geometrije in razmerij, pri tem pa v idealnih mestih ni bil realiziran odnos antične Grčije do prostora. Ko je v Italiji cvetela renesansa, se je druga stran dihotomije odnosa do pro‑ stora izrazila pri oblikovanju kolonij v Amerikah. Načrte za kolonialna mesta so snovali birokrati, ki so živeli v Evropi, odmaknjeni od realnih prostorov kolo‑ nij, ki jih niso nikoli videli ne doživeli. V Amerikah ni bilo težnje po graditvi idealnih mest s pripovedjo božanske osrediščenosti v prostoru. Pomembno je bilo pridobitniško osvajanje ozemelj. Rimski model je bil lahko seveda vzor takim ciljem. Z odkrivanjem novih svetov na Zemlji so bile nenadoma odkrite nove resnice o vesolju. Do takrat je osrediščenost veso‑ lja in človeka v njem dajala občutek var‑ nosti, ki pa je bil dramatično izgubljen, ko se je Zemlja izmaknila iz središčnega položaja na Kopernikovo krožnico in zatem še na Keplerjevo elipso. Zemlja je postala le ena od mnogih planetov oson‑ Urbani izziv, posebna izdaja, 2013 74 Razmišljanja čja. Giordano Bruno je predvideval, da je vesolje neskončno in da obstaja več svetov  (galaksij). Dramo teh spoznanj dokazujejo nenadne dramatične forme v arhitekturi in drugih umetnostih  – najprej v manierizmu in nato v baroku. Izvrženost na rob eliptične poti okoli sonca je temeljito zamajala občutek varnosti v prostoru. Baročni monarhi so poskušali občutek varnosti obnoviti z močno vpetostjo svojih dvorcev v širši krajinski prostor, tako da so jih posta‑ vili na osi, pripete na neskončnost. Še enkrat je zavest o zgradbi sveta vplivala na oblikovanje prostora. Velike baročne prostorske kompozicije ter renesančna idealna mesta in vrtovi lebdijo nad značilnostmi prostora prav tako, kot lebdi rimska centuriacija, ki je upoštevala topografijo le izjemoma, takrat ko je bila ta tehnološko nepre‑ magljiva. Industrijska revolucija je poglobila raz‑ svetljenski racionalizem in odtujenost od prostorskih značilnosti. Arhitektur‑ ne in urbanistične rešitve progresistič‑ nih modelov[8] moderne lebdijo v pro‑ storu: Le Corbusierjevi mesti La Ville Radieuse in La Ville Contemporaine sta npr. postavljeni na pilote, s cestami vred. Te potekajo na ravni mezanina. Narava, nad katero lebdi mesto, je postala objekt rekreacijske rabe in hkrati romantičnega pogleda, postala je nekaj, kar je v od‑ miku od urbanega, čeprav je v resnici tako blizu. Narava in prostor/materija/ energija/čas sta razpadla na posamezne funkcionalne enote, podobno kot tudi sicer arhitektura in urbanizem. Kako‑ vostni arhitekturni in urbani prostori moderne so nastali le s kreacijo posa‑ meznih genialnih arhitektov, ki so se pri oblikovanju odzvali na prostorske danosti, včasih morda le še intuitivno. V drugi polovici 20.  stoletja sta rast svetovnega prebivalstva in pospešena deagrarizacija zahtevali hitro in mno‑ žično gradnjo. Postmoderna je želela najti rešitev iz krize, ki jo je v prostoru povzročilo ekspanzivno gradbeništvo pozne moderne. Kot že prej renesansa in klasicizem se je tudi postmoderna na‑ slonila na antična izhodišča, vendar spet le formalno z iskanjem arhitekturnih in urbanih oblikovnih rešitev. Čeprav so ključni postmodernistični avtorji go‑ vorili o kontekstu in identiteti, je bilo razumevanje prostora antične Grčije praviloma spregledano. Arhitektura se je velikokrat spremenila v retrogradni kič, zaradi katerega je postmoderna pravzaprav izgubila kredibilnost. Sodobni čas v primežu globalne eko‑ nomske krize vsekakor zahteva ponov‑ no ovrednotenje odnosa do prostora. Povzetek: samopodobnost prostora Če izhajamo iz ugotovitev, da je prostor praznina (void), ki nikakor ni izpraznje‑ na, temveč ima svoje lastnosti, da so te lastnosti apriorne, vnaprej dane, in da obstajajo tudi brez materije, da materi‑ ja vpliva nanje prav tako, kot vplivajo lastnosti prostora na materijo, da je ključna lastnost prostora samopodob‑ nost prostora, medtem ko se vse druge lastnosti prostora spreminjajo, potem je prostor neevklidski sistem. Ta v arhitek‑ turnem, urbanem in krajinskem obliko‑ vanju ni vedno viden, čeprav je prisoten. Neopažen in preglašen je takrat, ko je kakršna koli paradigma arhitekturnega, urbanega ali krajinskega oblikovanja posledica ideološke moči. Zaradi nje je nujnost medsebojnega uravnotežanja med človekom, družbo, naravo in pro‑ storom/materijo/energijo/časom ne‑ spoštovana in prezrta. Ko ena entiteta preglasi drugo, je ravnotežje porušeno. Takrat tudi prostor zdrsne v krizo. Da bi lahko izstopili iz nje, je treba ponovno prisluhniti prostoru, ga čutiti, videti, prepoznati njegove značilnosti, jim dovoliti biti, jih spoštovati, potem pa s sodobnim izražanjem graditi forme, ki so pripoved teh spoznanj ter hkrati omogočajo preživetje naravi in družbi. doc. dr. Tatjana Capuder Vidmar, univ. dipl. inž. arh. Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo, Ljubljana E‑pošta: tatjana.capudervidmar@bf.uni‑lj.si Opombe [1] Na primer Slovar slovenskega knjižnega jezika, Oxford Dictionary itd. [2] Gleick, J., Kaos, str. 105, 111, 289. [3] »For P. D. Ouspensky, the four dimensions was not only a spacial concept but a type of consciousness, an awareness of greater com- plexities and higher unities.« Rucker, R., The Fourth Dimension, str. 59. [4] »… empty space is not a pure nothingness«, Rucker, R., The Fourth Dimension, str.77. »… under the geometrodynamic viewpoint, space is not really empty and matter is not real- ly solid. Space is … a continous substance that is curved in higher dimensions. And matter is a sort of patterning …« , Rucker, R., The Fourth Dimension, str. 83. [5] Prim.: Schulz, Ch. N., Meaning in Western Architecture. [6] Prim.: Heidegger, M., Das-Sein. [7] Prim.: Chartrska šola, 12. stol. [8] Prim.: Choay, F.