LETNIK 39. V LJUBLJANI 1. APRILA ms. ŠTEVILKA
3.
SL. 3. J. VAN EYCK: GIOV. ARNOLFINI Z ŽENO.
OSMERO PESMI.
(Idila.) IVAN PREGELJ.
4. Balada o tobačnicah.
V     Aratar na gorenjski progi je odzvali/    nil k odhodu in pojoče izklical vso ^       vožnjo do meje in čez. Sprevodniki zapirajo  za  zadnjimi popotniki vozove,  lo-putajo z vrati in čakajo s piščalkami med ustnami. »Fertig!«
Sprevodniki so dvignili roke in brlizgajo. Trenutno je vse tiho. V kratki molk zatrobi vlakovodja. Vozni stroj izpusti paro in za-vriska prešerno, da jekne od hiš in streh in Šišenskega vrha. Stroj zahrope globoko in bruhne kepo saj, pare in dima. Vrže jo po sebi kakor kožuh, zasope zopet, zajme glob-
lje po sapo v pljuča. Kakor pošastni udje se razgibljejo ob njegovem temnem trupu oljnati vzvodi in zagrabijo v kolesa. Trup izbljuje novo kepo dimov, para zasuklja v steber, ki omahne in se nagne kakor posekan jagned. Kolesa teko gladko. Ječe se trgajo vozovi v beg za strojem, sujejo z odboji drug ob drugega, se odbijejo in uravnajo, valujejo in se ziblje jo v rahlem pogonu v polzečo pesem preme poti na svetlih tračnicah . ..
Solnce je ob sedmih zjutraj že na nebu. Meglic z nad Ljubljane še ni popilo, v svet nad Šiško pa sije polno, čisto, brez koprene. Vlak brzi v jasnine, gre kakor med mejicama v lastni senci in temoti dimov. Prebil se je v podobo žive in polzeče golazni, rožljajoče kače s premim svetlim pasom po sebi. To je beg oken v vozovih z odsevom jutra in polja, s pesmijo razvnetih lic in cvetjem človeških oči...
Ljubljana, zbogom!
Begotnila je mimo. Popotnim v vozove raste prvi gorenjski svet: Vodnikove luže do zadnjih jelš in vrb pod Utikom, Dravlje z romarsko cerkvico, Savi je, Kleče in bridke samote nizko pod savski Brod.
»Balantovo polje!« je zamrmral spoštljivo in toplo gospod svetnik Orešec. Sam zase je sedel v tesen predel. Skozi tanko steno sliši iz sosedstva vedro družbo govoriti, smejati se in peti mlado pesem.
»Balantovo polje,« občuti samotni gospod še topleje, še bolj domačnostno. Kakor nekoč v šoli mu je slovesno. V spomin mu cveto prve slovenske umetniške besede, zdrava lepota Vodnikovega kupleta o zadovoljnem Kranjcu.
»Povsodi se maham, kot čvrst korenjak, pa delam pa baham pa pijem tobak.«
Stari šolnik se je razvezal celo v medlo deklamatorsko kretnjo. Pa mu je roka trenutno omahnila. Trenutno mu je ugasnila stanovska vedrost na licu. Oči so pogledale nemirno, oprezujoče. Šel si je z roko za uho in poslušal napeto, bolestno. In zdaj je čul in verjel, da ume. Kolesa pojo pod njim. Po jo razposajeno, porogljivo:
9?
7