Dopisi. Od Sv. Benedikta v SIov. gor. (V e selica.) Bilo je treba plačati vstopnino, vendar ie privrelo toliko ljudstva, da je bilo v trenutku razprodanih 250 vstopnic, več ko dve tretjini je vstopilo brez vstopnic, polovica ljudi pa se je morala vrniti domov. Take stiske in gnječe ne pomnijo stari ljudje nikjer. Vprizorila se je »Lurška paslariea«, igrokaz v petih dejanjih in »Slomšekovo rojstvo«. 0 kako radi bi svojim ccnienim bralcem opisali vso lepoto in krasoto igre natančneje, a moje pero je preokorno in prostora premalo. Nekaj vendar naj omenimo. — Zagrinjalo se vzdiguje — čaroben pogled! V krasno izdelani lurški duplini kleči čvetero angeljev, z živobojnimi oblačili, z zlatimi perutnicami, z zlatimi obročki okoli čela. Začujeio se koraki, angeljci izginejo. Zunaj se zasliši Bernardkin glas, Bernardka se prikaže na odru vodeč svojo mater za roko k duplini. Bernardka živo popisuje materi prikazni Matere Božje. Mati ji skoro ne verjame ter ji ni nič kaj všeč, da zahaja Bernardka v duplino, vendar na prisrčno prošnjo Bernardkino ji mati dovoli za enkrat, potem pa spremlja Bernardka mater proti domu. Mej tem priskaklja več deklic proti duplini s košarieami cvetic v roki ter se začnejo nedolžno, brezskrbno igrati. Med igro se vrne Bernardka v duplino, začudeno gleda igrajajoče se deklice ter jih ljubeznivo prosi, naj se nikar ne igrajo tu, kjer ona tako rada moli in ko jim še obljubi tudi lepih cvetic, se deklice veselo in prisrčno ločijo od Bernardke. Sama ostane v duplini, sama seboj govori, otožnost }o obhaja, hrepeni po onih srčnih dnevih, ko je na zeleni planini pasla svojo čredo ter se z rožnim vencem v roki pogovarjala z Bogom in presveto Devico. Mrači se, skrivnostna groza pretresa ude ubogi pastarici. Obrne se proti notranji duplini, hrepeneč se ozira proti kraju, kjer se ji je prikazala nebeško lepa gospa. Kar zazvoni angeljsko češčenje. Deklica poklekne, moli »Češčena Marija . . .« zdajci obstane, blišč jo obsveti, v razpoki se prikaže presveta Devica, obsijana s svitlo-belo magnezijevo lučjo. Bernardka stegne roki proti prikazni in zagrinjalo pade. — Ljudstvo je očarano gledalo prekrasne prizore, občudovalo dobro Bernardko (Klobasa Amalija), ki je nepričakovano dobro rešila svojo nalogo. Pohvaliti tudi moramo mater Bernardkino (Mieika Klobasa). — Drugo in tretje dejanje nain predstavlja prešerno in neverno grofico Osojsko. Dva otroka ima, Zolko in Tilko. Tilka je slepa, mati jo zaničuje, prisrčno pa ljubita ubogo sirotico sestra Zofka in hišna Mina. Grofica ravna tako trdo s slepim otrokora, da ga odpravi od hiše. Sestra in hišna skleneti otroka rešiti. Sestra Zofka beži s slepo sestrico Tilko k lurški duplini trdno zaupajoč, da slepa spregleda. Že sta pri duplini. Nikogar tam. Slepa Tilka poprašuje po Bernardki, Zofka je gre iskat. Slepa Tilka poprašuje po Bernardki, Zofka je gre iskat. Mej tem, ko Zofka išče pastarico, poklekne slepa Tilka pred lurško duplino ter prosi srčno milo Devico Marijo zdravja. Potoži ji vse, kako trda je mati, kako hudo se ji godi. Obljublja ji, da ostane vedno dobra in pridna. Slednjič zapoje presfeti Devici čudovito lepo pesmico proseč jo pomoči. Med petjem pridejo angelji, pokleknejo okoli slepe sirotice v polukrogu, angelj varuh pa poleg nje. Pred koncem pesmi se začujejo zunaj koraki, angelj varuh razprostre nad slepo Tilko roke in jo prijazno pogleda, potem pa odidejo vsi. Bernardka začudeno gleda in posluša slepo Tilko, potem se ji prijazno približa, nagovori, vzdigne in razodene, da je pastarica Bernardka. Tilka ji vse pove, kdo da je, od kod in da je Zofka šla iskat pastarico. Zdajci se vrne tudi Zofka in kako se začudi, ko najde Bernardko pri Tilki prijazno pogovarjajočo z njo. Zoika jo milo poprosi, naj jima pomaga s svojo priproSnjo. Bernardka jima nasvetuje, da gresta k studencu, ki izvira za skalo. Tamkaj naj zmaka Zofka Tilki oči in ob angeljevem zvonenju bo se ju spominjala v molitvi. Zofka pelje Tilko za skalo k studencu in stori vse, kar ji je Bernardka nasvetovala. Bernardka pa prisrčno prosi presveto Devico pomoči za slepo deklico. Ko zasliši zvonenje angeljskega češčenja, vzame rožni venec in moli . . . prikazen obdana s sijajnim bliSčem . . . deklica ostrmi, stegne svoji roki proti prikazni in v trenutku ko izgine, zavpije Otilija za odrom: »Vidim! Zofka — jaz vidim!« Plane na oder in v  naročie Bernardki ter se ji prisrčno zahvali — ob enem pade zastor. Reči moramo, da so taki prizori mogočno vplivali na srce pričujočega ljudstva. Tako ginljivo, tako pretresljivo je bilo vse. Občudovali smo zopet našo Maliko-Bernardko, občudovali pa tudi slepo Tilko (Tomažič Tilka) in njeno sestrico Zofko (Pivec Ivanko) ter hišno Mino (Ant. Tomažič). Prvokrat so bile na odru in se vendar tako izborno držale. — Četrto dejanje nas postavi v kmečko sobo na grajski pristavi grofice Eleonore. Tamkaj pripoveduje vrla, pobožna pristavka Barba (Elbl Lojzika) svojim otrokom Micki, Liziki, Ivanki, veselo novico, da se je Tilka vrnila, da je ozdravela, da pa še grofica ničesar ne ve o tem in da Tilka pride v njihovo hišo. Otroci veselja poskakujejo. Pristavka Barba prebira otrokom iz časopisa o čudežu, ki se je ravnokar dogodil v Lurdu, da je namreč slepa Tilka spregledala. Poučuje jih, da je pri Bogu vse mogoče, da se tu čudeži vedno godS. Mej tem pa plane v sobo soseda Jera (Senekovič Sepka) ter Barbi v vsi sapi naznani, da hiSna otroke že k njej pelje. Barba ji hoče nasproti, Jera jo zadržuje, češ, grofinja tudi pride k tebi, ker te je nekdo počrnil pri njej. Dobra Barba pa ima mirno vest in hladnokrvno pričakuje grofinjo, češ, danes bo ljubi Bog sam enkrat govoril ž njo. Soseda in otroci odidejo, grofinja vstopi. Ostro pogleda Barbo in govori ves čas z razdraženim glasom. Barba pa odkritosrčno in odločno stoji grofinji nasproti. Grofinja ji očita, da je pomagala hišni in otrokoma, da sta pobegnila. Ničesar ne taji Barba ter povdarja, da je storila to iz usrailjenja in kar naravnost očita grofinji trdosrčnost in neusmiljenie. Grofinja ji zagrozi, da jo takoj z otroci vred zapodi iz službe. Barba stoji nesplašena. Grofinja še ni vedela kam sta otroka pobegnila. Ko ji pristavka razodene, da sta šla otroka v Lurd, je grofinja na vso moč iznenadena, pa ravno tako razdražena ier ima lurške čudeže za prazno vero. Barba ji odločno ugovarja ter resno pravi: >Kako pa bi bilo, ako bi vaša sleporojena hčerka zdaj-le stopila čez ta-le prag — pred vas — z zdravimi očmi?« Grofinja jo slovesno zavrne: >Danes se čudeži več ne godč!« Barba pa odpre vrata in Tilka plane notri materi v naročje z vsklikom: Mama, preljuba mama! Grofinja se prestraši in zgrudi na stol — zastor pa pade. Ljudstvo, ki je gledalo te prizore, ni verjelo lastnim očem, da bi bile igralke domača znana dekleta. Dobra Barba in prevzetna grofica (Fekonja Tonika), ste izvrstno reSili svojo vlogo. Eno dejanje Se preostaja. Predstavlia nam zopet lurško duplino. Proti njej se vije procesija romaric poioč lurško pesem. Pred procesijo nese praznično oblečena deklica s trakovi ozaljšano zastavo. Nato sledi več parov belo oblečenih deklet z venčki na glavah. Potem se vrstijo druge romarice, med njimi grofica Eleonora z Otilijo. Zadnje glasove pesrai pretrga, jezno, glasno kričanje meste županje, ki plane na oder ter prav poSteno ošteje romarice, da se predrznejo stopiti na ta prepovedani kraj. Romarice ji odločno ugovarjajo in ubogo županjo se bolj razkačijo, da se norčuje z Bernardke in iz čudežev. Vzame potem zastavo zastavonoši in pozivlja romarice, če si upajo s prisego potrditi, da se tu gode čudeži. Tu stopi k županji grofinja Eleonora, vzdigne roko k prisegi in slovesnim glasom poreče: »Jaz lahko prisežem.« Ko grofinja razodene županji, kdo da je in kakšen čudež se je dogodil tukaj nad njenim otrokom, obstoji nemalo poparjena županja, izroči zastavo zastavonoši, prosi grofinjo in romarice odpuščanja ter se vrne vsa spokorjena. Grofinja pa dvigne zastavo kvišku in vse romarice zakličejo ž njo: »Cast, hvala in slava presveti lurški Devici.« Kdor je le količkaj pazljivo prebral te vrstice, reči mora, da je igra težavna in kdor je videl naših 20 deklic to igro predstavljati, pritrditi mora: Ta priprosta kmečka dekleta benedižka so izvrstno predstavljala težavno igro »lurška pastariea«. In kaj naj rečemo še o »Slomšekovem rojstvu«, ki se je tudi predstavljal ta večer? Slovesen je bil trenotek, ko stopi na oder predsednik društva, razloži pomen nocojšnjega večera in pokaže na krasno slikani Slomšekov dom na Slomu. Slikal ga je na platno domači slikar Rola. Deklamatorja kmečka fanta Fekonja in Močnik dobro izvršita svojo nalogo. Težavnejšo nalogo je imela Marina (Senekovič Jožeia), ki jo je pa tudi dobro pogodila. NaikrasnejSi so pa prizori treh angeljev, ki priplavajo pred Slomšekov dom. Prvi v belem oblačilu prinese srebrno liro ter naznani s tem, da bo Slomšek s petjem budil narod slovenski in zdajci zapoje zbor »Preljubo veselje . . . ., Slovenc Slovenca vabi« itd. Drugi angelj v modri obleki drži v rokah zlate bukve in zlato pero ter slovesno s tem naznani prihodnji delokrog Slomšekov. Naenkrat zasvira godba in pevci zapojo: »Naprej zastave slave . . .! Tretji angelj v rudeči opravi prinese škofovsko kapo in palico ter naznani, da bo Slomšek škof. Godba in pevci zapojo: »0 Ponikva, o dragi Slom, ti moža slavnega si dom. Slava tebi, slava!« Tako se je vršila veselica bralnega društva pri Sv. Benediktu v Slov. gor. Le obžalujemo, da nismo mogli vsem vstreči, ker dvorana je bila petkrat premajhna. lz Loke pri Zidanem mosta. Volitve volilnih mož bile so živahne. Rudečkarjev privrelo je iz Zid. mosta, da je bilo kaj. Vsiljevali so celo može, ki niso bili vpisani; seveda so morali žalostni odstopiti. Kakšni so ti gospodje, pokazali so tudi o tej priliki. Njih narodnost se je svetila na nemSki litografiranih listkih, ktere so vsiljevali našim, a razun nekoliko nesrečriežev ostali so vsi zvesti. Z navdušenjem so priprosti, toda zavedni kmetje zagovarjali nasproti svojim sovražnikom svojo sveto stvar. Tu se je spoznalo, da biva tudi v navadnem filoveku bistrost uma in modra razsodba. Niso se dali zapeljati kršč. kmetje in vrli narodni mladeniči od lažnjivih demokratov. Vsa čast torej našim kmetom, ki so tako neustrašeno nastopali in se boriii za svojo vero. Pa nekaj moramo tukaj zabeležiti in oznaniti vsemu svetu: neznačainost nekaternikov. Z resnico na svetlo! Za resnieo in pravico bojujemo se vsaki čas. Kdo ie zoper nas, tedaj zoper pravično našo obrambo? To so nekateri možje, ki niso hoteli ostati zvesti svojim ljudem, poštenim kmetom, dočim se jiin sicer vedno sladkajo in prilizuiejo! Izrekli smo svojo sodbo in vašemu ljubeznjivemu govorjenju bo kmalu konec. Pokazali ste svoje mišlienje; če vam je kmet preslab, pa pojdite med gospode! Vi pa, krščanski in narodni kmetje, ostanite zvesti svoiemu dosedanjemu ravnanju. Videli ste in veste sami, s kom imate opraviti. Zapomnite si, kaj je pisal neki demokraški list (>Vorwarts«) z dne 6. grudna 1891: »Nam ne more priti na misel, da bi količkai pripomogli kmetu k zasebnemu posestvu. Žetev ni kmetova, ampak vseh ljudi . . . .« Delati — to ti dovolijo demokratje, pa da bi užival sad svojega truda, tega ne smeš, ne, to moraš dati tudi svojim bratcem za »prato«, da se vsaj nekoliko pokrepčajo in z novo močjo začnejo delovati zoper tebe. 0, gospod Karl, nismo tako neumni, kakor se vam dozdeva. Mislite-li, da smo vsi tako »lušni« kakor vi? Ne, mi smo resni ljudje in vašemu Mihelnu, ki hoče preobrniti ves red v državi, nočemo iti na limanice, ampak ostanemo zvesti svojemu geslu: Vse za vero, dom, cesarja, ne pa za takSne ljudi. Žičkar ostane naš — Cobal pa naj slovesno propade. H koncu pa Se gromoviti »Zivio« vsem vrlim agitatorjem, ki so izpolnujoči svojo dolžnost privabili toliko število poštenih kmetov na volišče!