— '*< 70 >*-•— Lovčev spomin liK^0 ^* vam &a mo§el dostojno naslikati svojega lovskega tovariša! Videli bi fl^Jpred seboj vojenega Iovca, precejšne velikosti; neustrašenost in lovcu pre-potrebna opreznost sijala bi mu iz očij, kadil bi iz ljube lule, brez katere mu ni bilo živeti. Dobra duša je bil stari Prlan. Da-si osoren, vender dober in vedno vedrega srca. Seznanil sem se bil ž njim vže zgodaj. Večkrat sem ga zavidno po-gledoval, ko je s puško na rami in obdan od tolpe psov, malih in velikih, belih, črnih in pikasfcih, korakal po vasi na lov. In bil sem slednjič render tako sreeen, da me je jel s seboj jemati. On me je uvel v lovske skrivnosti, pod njegovim po-veljstvom sem streljal prvič za poskušnjo, pod njegovim vodstvom stopali smo redno vsako jutro v goro. nPo konci puške!" veleval je, svest si svoje veljave. On nas je razpostavljal in sklieaval. Jedne DJegove slabosti pa ne smem zamolčati. Lehkoveren je bil, kakor malokdo. Kadar ni bilo na poti nikacega sledii, vtaknil je izmej družbe kateri srnjakovo ali zajčevo nogo v blato ali sneg, seveda da Frlan tega ni opazil. In izvestno je tod srnjak po noči hodil. ,,Ti, saprlut, ti, srnjak je bil je! (Zgovarjal je v jednem stavku jedno besedo izvestno po dvakrat.) Izpustili smo pse; ker pa niso ničesar vzdignili, kregal se je Frlan, češ, da danes sam hudobec skriva srnjake, zajee in srne. Jeseni je bilo. Redni naš jesenski gost medved je bil vže začetkom avgusta prišel na oglede, ee bo kaj prida piee letos. Ko pa je začela turšica zoreti, obiskaval jo je redno vsak večer. Naš Frlan je vsak dan vedel, po katerej stezi je prišel in po katerej odšel. ,,Jedenkrat se vže srečava," mrmral je ogledovaje sled; ,,nogo imaš pa vže kot lopato." Snežiček je bil zapadel, ko ga neeega jutra zavoha v brlogu. Stopinje v brlog je bilo poznati, iz brloga ne. ,,Zdaj ga imamo ga!" prizehal je k meni. ,,Puško na ramo, pa hajdi z menoj!" Jaz seveda snamem puško s klina in šele na poti, kjer smo se navadno do-govarjali, kara gremo, zvedel sem, kam sva se namenila. ,,Pa tiho, ko smrt tiho; da ne črhneš nikomur niti besedice!" Tako mi je zapovedoval, skrivnostno, da me je kar gr6za pretresla. Prideva pred brlog. Vse tiho. Kdo bi si bil mislil, da v tej tišini smrči mrcina, ki naj bi bil postal najin plen! — Nakupičiva nabrano draeje ravno pred vhod. Prijetno je bilo gledati Frlana, kako je bil ves kakor utopljen v delo, zraven je pa prežal v jarao, češ, zdaj se pokaže. Pripravi si puško, a meni zapove, naj zakurim in pišem dim v brlog s klobukom. ,,Ti, saprlut, ti, v desetih minutah ga imava ga! Le brzo!" Ali nikakor nisem mogel izpodžgati. Pihal sem na vse kriplje, da je Frlana vže jeziti začelo. Slednjič prisloni puško ob bližnjo smreko in se sam loti, zanetiti ogenj. Z vso silo je mahal s klobukom, a jaz sem se mu moral, da-si v tako resnem položaji, muzati, doeim rae je on iskreno učil, češ, še ognja ne zna napraviti in hoče biti lovec ? Gost dim se je jel iz mokrega dračja valiti v jamo, in Frlan le še ni nehal. Zdajei se nama posveti nekaj pred očmi, in v tem trenotku ni bilo o medvedu vee ni diiha ni sluha. Frlanu je padel klobuk v ogenj, in njega samega so komaj držale noge po konci, a jaz niti vedel nisem, kje sem. Še sanjalo se mi ni, da bi bil prijel za puško. —~« 71 >¦• ,,Ti, saprlut, ti, odnesel je nama pete," jezil se je Frlan, ko sva se vračala ,,in še ob klobuk sem! Pa pameten bodi, nikar ne pripoveduj ljudem!" Stari Frlan je vže davno pod zemljo, zato izvestno ne bo hud, ako sedaj njegovej želji nisera ustregel in sem ram, otroci Ijubi, to resnično dogodbico po- vedal. J. Kromar .