Poštnina plačana v gotovini.
j!i!iiinimi!i!i!i!iiiiiimrc
Letnik XL.	1920	Štev. 12.
Izitaja 12krat na leto in stane 90 K, za pol leta 45 K, za četrt let? 22 K 50 v. posamezna številka 10 K.
Uredništvo In upravništvo je v Sodni ulici štev. 6. Odgovorni urednik Dr. Joža Glonar.
== Vsebina dvanajste številke: =
Janko Glaser: Božič.. — Iv*n Zoreč: Francka. (Konec.) — Miran Jarc: Pesem ob Čaju. — Pastfiškin: Vrni sel — J. A. G.: Iz Gm-permanovega kroga. (Konec.) — Ivan Albreht: Tomijeve Tine mlada leta. (Konec.) — Igo Gruden: Pod Šempolajem. — Ivo Šorll: Epilog ..Gospe Siivijt— Alojzij Gradnik: Simonu Gregorčiču. — Marija Kmetova: Zamah. — France Veber: Bergsonova teorija smešnega. (Konec.) — Alojzij Gradnik: Žariš in žgeš. — Dr. Avgnst Žigon: Korytkova pogodba z Blaznikom iz leta 1838. (Konec.) — Pastuškin: Romar. — Književna poročila: Fran Levstik: Poezij«. (Fran t-rjaveč.) — Moderna francoska lirika. (Miran Jarc.) — France-Debeljak: Pingvinski otok. (J. A. G.) — Euripides-Budisavljevič, Medeja. (A. Sovri.j - Kronika: Drama. (Fr. Albredit.) - Nove knjige.
(Uredništvi' ne vrača rokopisov, ki jih mi naročilo.)
Last in založba „Tiskovne zadruge", z. z o. z. v Ljubljani. Tiska Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani.
■ J.
jggw

Delniška tiskarna,
d. d.
v Ljubljani
(PREJ TISKARNA IG. PL. KLEINMAYR * FED. BAMBERG)
MiRlošičeva. cesta štev. 16
se priporoča za izdelovanje vseh iisRovin odi posetnic do najumetnejšega barvnega tisKa, KaKor tudi za natisKovanje listov» časopisov» trgovinsKih in uradnih tisKovin. Vsa ta dela izvršuje Kar najhitreje in po strog'o strokovnih pravilih.
O O O O O	jpf
Obenem priporoča svojo najbolje urejeno Knjigoveznico, Ki izvršuje KnjigovešKa dela od najpreprostejše do najfinejše vs»ste.
LJUBLJANSKI ZVON
neStCNIK Zfl KNJIŽEVNOST IN PR05UET0.
letnik xl.	1920.	Številka 12.
JANKO GLASER:
BOŽIČ.
Dvoje otrok stavi jaslice, Betlehem-mesto: detece v jaslih in vola, ki greje ga zvesto, svete tri kralje in zvezdo, ki kaže jim cesto, in po vsem hribu zelenem pastirce, jagnjeta...
Dvoje otrok tiho sanje božične razpleta.
„Kaj le prinese z nebes mi Jezušček zlati?" mlajši zamisli se — in kot metuljčki krilati zlbljejo želje se nad drevescem božičnim — in vse odeto je v luč, kakor s čarom pravljičnim. „Rad bi ga videl," zamišljeno bratec modruje, „rad bi ga videl, predno v nebesa odpluje." In spet umolkneta, kakor da čakata nanj, s sladkimi mislimi in vsa razgreta od sanj...
Jaz pa po prstih izmuznil sem se iz sobe, da ne zasenčim pobožne, tihe svetlobe, ki je nad srci otroškimi se razsijala. Kajti otožna je misel v dušo mi pala, kakor po domu izgubljenem domotožje: o, da še smel razodetja bi čakati tajnosti božje!
IVAN ZOREČ:
FRANCKA. < Konec)
In Francka se je obračala in obračala na svoji vroči postelji in je z velikimi, nemirnimi očmi gledala v okno, s katerega se je polagoma umikala vasujoča mesečina... Vsako noč, takole po takih in enakih bojih njene razpaljene duše, je vstajala odločna misel, da bi pobegnila in si drugod poiskala svoj kruh; a ko jo je prespala in je zjutraj zagledala silnega moža, ki jo je skozi priprti očesni špranjici otipaval, je v sladki grozi le iztežka premagala glasni krik, ki jo je davil v grlu. In vendar se dolgo ni mogla odločiti, da bi mu naznanila svoj sklep. Potem pa ji je bilo skoraj še žal, tako se je bil mož ustrašil.
„Ne, Francka", je dejal, „jaz te ne dam, tu ostani!... Drugače znorim... Vidiš —!"
„Gospodar, igračkanja je dosti! Ti misliš samo nase!"
„Tudi nate! -- Povej, kaj bi rada, kaj naj storim zate!"
„Ničesar ne maram, samo pusti me, da pojdem v miru prav kam daleč, daleč. Za oba je to najbolje!"
„Ni in ni, Francka! Prav in dobro je samo tako kakor je!... O potrpi vsaj še nekoliko časa. Potem bo, če in kar mora biti!"
Ko je tako govoril, so se mu tresli živci na licu; tako na rahlo so drhteli, da jih ne bi bila opazila, če je ne bi bil viharno potegnil k sebi in jo strašno stisnil in potem sunil od sebe in naglo odšel, opotekajoč se kakor bi nosil težko, bridko breme. —
Kmalu potem se je odpeljal prav daleč nekamo na Dolenjsko, da ga več dni ni bilo nazaj. Ko pa se je vrnil, je bil dobre volje kakor bi priplesal s hrupnega in veselega ženitovanja. Med obedom je omenil kar tako, da je kupil majhen vinograd z lepo belo zidanico Žena se je veselila in se ni mogla dosti načuditi; krotko ga je gledala in je bila srečna v njegovi sreči. Hlapec in pastir sta ugibala, kateri voz bi vzela jeseni, ko bosta vozila po vino.
Ob okno se je zaletavala sita in sitna muha in je jezno brenčala, ker ni mogla ven, v jasni božji dan, ki je tako lepo klical med migljajoče solnčne žarko, polne drobnih, drstečin se mušic.
Francka je gledala inuho in je ni videla; oči so bile uprte in niso živele. Zakaj kar naenkrat so ji prikimale čudne misli kakor bi ji hotele reči: No, torej — zdaj si pa pomagaj kakor veš in znaš. Drži se, če si za kaj!
„Nekaj sem se prehladil", je dejal gospodar. „Lapuh bi me pa kmalu pokonci spravil, mislim; tudi jagodno perje bi bilo dobro."
„V posteljo pojdi, da se izpotiš, pa bo dobro!" je skrbno svetovala žena.
„E, tako hudo ni. Jagodno perje bi pa res ne bilo odveč. Na pose-kovju sem videl teh reči ondan prav veliko. — Francka bi stopila ponj."
„Bom pa šla", je hitro dejala Francka in je spustila žlico pod mizo, da bi skrila rdečico, ki jo je oblila iz strahu in sramu; zakaj vpričo žene jo je poslal v hosto pod ono temno bukev, na oni mehki mah! —
„Dom sem ti kupil, vidiš", je dejal v hosti in je sedel zraven nje. „Zdaj pojdi, kadar hočeš. Vse je pripravljeno."
Po hosti je skočil kratek piš kakor bi hotel odpihniti njegove zapeljive besede.
„Ne morem!" je zaihtela in si je pokrila obraz.
„I. kaj noriš? Ali nisi sama hotela?"
„Sram tne je zdaj, in premislila sem si!"
„O, primojdevetkrat nazaj, — zakaj sram!"
„Ker mislite, da sem na prodaj —!"
„Zdaj pa res ne vem, kaj bi ti rekel!"
„Tam ne poznam nikogar; še umrla bi domotožja!"
„Saj si vendar sama hotela pobegniti odtod!"
„2e; ali zdaj vidim, da sem si preveč upala, ker tega nisem storila precej takrat, ko vaša roka še ni bila tako dolga."
„Tristo zelenih, — kaj neki čenčaš!"
„Da se vam moram skriti, kjer in kakor jaz sama hočem! Sama hočem in moram biti!"
„Saj boš sama in delala boš, kolikor boš sama hotela. Le včasih te pridem obiskat, da bom vedel, kako ti je."
„Gospodar, ne zamerite, ali jaz nočem več."
„Kaj nočem? Moraš... kdo te vpraša... moraš!" je sikal in renčal. Oči so mu gorele, da se je dekle začelo plašno umikati. Ali
45*
kakor bi bil obseden, jo je pograbil za rame in jo je stresel, da so ji v strahu zabuljile s solzami zalite oči. Nekaj časa jo je ostro in molče gledal, prebadal io s svojimi iskrečimi očmi in je počasi, trdo ponovil in pribil: „Moraš...! Mo-raš...!"
„Jezus, Marija — pustite me!" je zaječala sirota. „Saj poj dem, takoj pojdem!"
„Ne ti — jaz odločim, kdaj pojdeš!" je usekal in jo je izpustil.
Vrh breze, visoke in bele, ki ji je tih in komaj slišen veter prebudil nemirne liste, da so nestrpno trepetali in silili ž njim, je sedela klepetava sraka; vsiljivo se je priklanjala in na ves glas opravljala vso bližno in daljno sosesko, priklanjala se in vabila jezično sosedo, ki je zavidno zmerjala krvoločnega kragulja, trgajočega lahkomiselnega in neprevidnega pevca in dobrovoljčka, ščinkavca. Na grčavem gabru ji je vdano pritrjeval daljni sorodnik, požrešni srakoper, in je vsem skupaj hudobno vse slabo voščil in strgal korenček: Šek — šek šek!...
Francka si je v naglici in skoraj spotoma nabrala nekaj jagodine in je šla proti domu, kakor menda gre obtoženec, ki mu sodnik ni še razglasil cele sodbe. Bila je razburjena in kakor v omotici. Pa naj se je še tako tepla s svojimi mislimi, — nazadnje le ni vedela, ali naj bi se bala svoje neznane usode, ali naj bi. se lahkomiselno veselila samostojnega življenja, ki jo čaka v beli zidanici sredi prijaznih vinskih goric... Za kako ceno bi si kupila „samostojnost", se ni zavedala, ker je mislila, da bo prej ali slej konec ljubimkanja, te skoraj neprijetne, včasih prav nadležne pokorščine brez vsakega globljega užitka in malodane brez strasti. Ljubimkanja je pa vseeno ni bilo sram, saj je bilo tajno. O, sramovala bi se le, če bi postal njen greh očiten.
Kakor bi si bila hotela zaslužiti odpuščanja, je bila pred gospodinjo krotka in pohlevna. Z veseljem in pokorno je izvrševala njene ukaze in ni jezikala, kar je bila, preširna in pijana tajne gospodarjeve naklonjenosti, že predrzno začela.
Drugače pa se je je lotevala muhavost, da je dražila, zvito in premišljeno dražila gospodarja, dražila in trpinčila, da je kar pihal.
Tonetu, mlademu in lepemu, ki ji je tolikrat nastavljal besedo in jo prestregal, kjer je le mogel, je zapeljivo in dvoumno odgovarjala. Tudi z drugimi fanti se je zvito šalila in glasno smejala, če je vedela, da vidi in sliši gospodar.
Ampak silili mož je stopil nekoč v hlev, ko je ravno molzla. Skrbno je ogledoval in obtipaval živino in se delal kakor bi dekle ne videl. Nazadnje se je približal in je sikajoče zapihal skozi stisnjene zebe.
„Samo toliko ti povem, punčara: Ce misliš, da bi se norčevala z menoj, ti bo slaba predla! Ne poznaš me še! V treh dneh moraš biti tam, kamor sem ti ukazal!"
„O, meni je tukaj všeč! Ko se naveličam, pojdem pa tja, kamor bom sama hotela!"
„Francka, le dobro me poslušaj, prav izlepa ti pravim: Nikar me ne draži!"
Ona pa ga je pogledala čez ramo, ne da bi ustavila mulžo, pogledala ga je pomilovalno in zaničevalno in se gromko zasmejala, da ji je celo par curkov ušlo mimo kablice.
Prevzetni smeh je moža silno raztogotil. V strašni jezi si je, kakor bi trenil, odpasal hlačni jermen in je škripajoč z močnimi zobmi začel udrihati po mladi ljubici... Nekaj časa se mu je zamikala za krave in trdovratno žalila besnečega moža; ko pa se ji je prevrnila že skoraj polna kablica, je zakričala in vrgla prazno posodo v sopihajočega gospodarja, ki ga ie ta odpor še bolj razjezil.
„Ti prekleta ..ali .imaš že dosti?"
„Pusti me, drugače skočim in povem sredi vasi, zakaj noriš! Starec, gnusni!"
„O, čakaj, hudič babji, čakaj —!" ji je ves se peneč upognil z močno roko prožna ledja in jo je udaril tako strašno, da se mu je zgrudila k nogam, rjoveča od bolečine in vsa se tresoča od strahu.
„Ali pojdeš ali ne pojdeš?"
„Pojdem, pojdem" je ihtela in se je lovUa za boleče dele raz-bičanega telesa. V oči ji je sedel ponižen smehljaj. Odkod ji je pri-vasoval smeh, ko bi se morala jeziti, odkod ta čudna vdanost? O, saj ni bil smehljaj, ni bila vdanost: — bila je le luč vesele, maščevalne, prav žensko zvite »11 odrešilne misli, ki ji je na mah pokazala pot.
In Francka je šla za njo še tisto uro...
Kam —? To je res vseeno. Šla je — — —!
MIRAN JARC:
PESEM OB ČAJU.
Bronasto zvene te čajne sanje. Pij, prisluhni in začula trepetanje boš noči srebrnih, daljnih, kjer pleto duše si izbrane lestvico v nebo.
Iztočna hrepenenja, ki se davno v j ela v čajne liste so, zdaj bodo ti zapela. — Pij... zapri oči... Ah, že zvenijo, čudni sni... pij zvezdno melodijo!
cžS>
PASTOŠKIN:
VRNI SE!
Kod romajo nožice tvoje, kod? Kako si mogla v tako dalj zabresti? Ne več naprej! Obrni se na cesti in vrni se v ta najin tihi kot!
Željam ukažem tvojo daljno pot z visokimi ovirami zasesti, nazaj pritirati v objem te zvesti in v mojih rok te z vezat i omot.
Nič več se ne iz vi ješ iz objema in v novo srečo vse se razgori, kar je kedaj bilö med nama dvema.
Usmili se in pridi! Kar te ni, v medlenju duša sahne in pojema —
oživiti jo znaš'samo le ti!
j/J -^y^ajsp/	-A> jtT*-*^-'
art*. »'
J. A. G.
IZ CIMPERMANOVEGA KROGA.
(Konec.)
27.
V Tacnji 23/11. 875.
Gosp. Ljcinki Kraljič-evi
Šentvidi.
Francoskega cesarja Na£oleoi^J._minist^^^	Taleyrand,
je trdil: „bog nij dal človeku jezik samo zato, da z njim svoje misli razodeva, nego tudi zato, da z njim svoje misli prikriva". Tako se mi zdij pismo, na katero sedaj-le odgovarjam. Žalibog! da jaz nijsem taka. Cesar čutim v srci, to povem, če ne rajši molčim A zdaj nij vrsta molčati, niti svoje misli prikrivati, nego naravnost in odkritosrčno govoriti. Toraj k reči.
Najgrvo moram omeniti, da nejgmo Zakotnika, negojud^drugo pričo imam, proti katerMe Lucinka govorila, da jaz pobiram njene ostanke: drugič pa se ona to niti zanikati ne upa, ne reče, kakor je fridelj v svojim denašnjim pismi rekel: „nij res", ker predobro ve, da je to res govorila, in ima še toliko poštenja, da tega tajiti ueče. Sedaj mi je omeniti, da se je Lucinka imenovala, in se v denašnjim pismi še imenuje mojo prijateljico, potem pa vprašati: ali ve ona, kako sveta reč je pravo prijateljstvo? In če ve, je h prav delala, da je njenega ljubimca — za katerim je nekdaj bolna ležala, a zdaj. ko se ga naveličala — potisnila, se ve, da le na videz, meni pod roko, Češ, sedaj sem se ga oprostila, in v zadostenje mi je, da Franja pobira moje ostanke? Zares, kaj liubeznjiva prijateljica, katera mi tako velikodušno pusti svoje ostanke pobirati! Ona pač ne ve, ali morebiti noče vedeti, da ima njena dosedanja prijateljica toliko ponosa in značaja, da tekmecovka (Rivalm) nobeni noče biti, kaj še svoji prijateljici! Ona ne ve, da jaz ne maram lepih, prijaznih besedij v obraz, nego jaz zahtevam odkrito naklonjeno srce, in kjer tega nij, tam tudi prijateljstva nij — tam ga jaz tudi nočem imeti.
Morebiti, da ona do denes v mene nij nikdar vere imela ? Mogoče. To pismo pa njo more prepričati, da mi nij bila, kar si bodi, ker kakor voda ne more goreti, led ne greti, in mrlič ne govoriti, tako
tudi srce, katero nič ne občuti, strastnih pisem narekovati ne more. Kar se pa tiče govorjenje Zakotnika, moram reči: od njega ne smem ničesa zahtevati, on mi nij nikdar prijateljstva obljubil. Kedor mene vsaj le po vrhi pozna, in ga je slišal govoriti, vprašam, komu je bila sramota: meni, ali njemu? Le kedor je imel zlobno srce proti meni, ta je vtegnil stvar na slabo obrniti in dalje razširjati, dasitudi sem trdno prepričana, v srci resnično tega mislil nij.
Na tako govorjenje pa jaz nikoli ničesa ne držim, ker mislim, kakor nemški pesnik Bürger, kateri poje:
„Wenn dich die Lästerzunge sticht, So lass' es dir zum Tröste sagen: Es sind die schlechsten Früchte nicht, An denen Wespen nagen/4
28.
Z Moji
)zvesti ljubljenki L u c i n i k i za dan 13. decembra
187<S.
Tvoj god je in bližnji in daljni čestilci
Denes se Ti bližajo, kakor voščilci,
Da v družbo veselo pristopim jaz tudi,
Nikari se, dekle, mi temu ne čudi,
Kot staremu znancu je meni dolžnost.
Povišati prazniku dues veselost,
In moje hvaležno veleva sreč,
Naj zopet odkriiem, kar čutim za — Te. —
Nesrečni sein Ahasver jaz brez domu, Ti si prijazna podoba mirii. Da moje mogö se vresničiti želje, Brezkonečno zä-Te bilö bi veselje, Dan slehern Tebi god radosten bil In sreče bi Tvoje se jaz veselil! A resno potčče nam naše živenje In redko spolnuje se nam hrepenenje, Prositi pak vendar jaz hočem bogä, Da, kar je koristnega, Tebi on a*. Da kolikor moči vesela živiš, Iti mnogo dosežeš, kar vroče želiš! —
Iii, kedar vže bode ž ponosnagospä Na ljubega slrani živeča moža, Ohrani še takrat mj v jerci spomin In radosten J>ode terpenija _sin!
-V
Jaz mnogo sem Tebi zahvale dolzän In zvesto spominjam se slehern Te dan, Le meni še tudi Ti dobra ostani; Sicer pak dobrostni naj bog Te ohrani!
nepromenljivi prijatelj in čestilec Jos. Cimperman.
V	Ljubljani
18-2.75. 1 2
Ones tekar Ti odgovarjam na Tvoj prijaznjiv_list, Če Ti pridejo v roke moje verste!
Pred vsem Ti naznanjam, da se bode Pavlina Doljak-ova možila; nje soprog bode — Pajek iz Maribora.
Detto Lujiza Pesjak-ova, (tista, ki Tebi nij dopala.) Presneti pust, tä mi bode izvestno vropal tudi mojo šent-vidsko golobico? —
Drugih novic nemam. Voščim Ti vesel božič, srečno novo leto, in Te priserčno pozdravljam, kot Tvoj
stari prijatelj Josephus.
29.
V	Ljubljani 18^76.
Draga Lucinka!
Če bi Ti po mojih pismih sodila moje prijateljstvo do Tebe, bil bi to pač žalosten resultat! A Ti sama dobro veš, da mi dva nijsva nikak „zaljubljen parček", ki si mora dopisavati vsak dan, Če nehče biti „nesrečen".
Tvoj
[Na drugem listu:J

Draga I ucinika!
Jaz sem imel v zadnjem časi dela črez glavo, če-iudi le malo vžitka. Prevel sem novo igro pod naslovom: „Materin blagoslov, ali nova Fanchon", (v 5 dejanjih s petjem,) dalje Herman-ov govor, ki se je tiskal v ,,Nov[icah]." in tudi posebe in baš denešnjc „Nov[icej." pri-neso moje „spomine na dr. E. H. Costo." O manjših stvareh ne govorim.
Vidiš dakle, zlata miška, da jaz^JJÜsemJen; a_j)riden, ko bi ne h tel, moram biti. Časi, ko mi omaguje perö in me *f o zebe do srcä — pogledam na ljubo svojo mater in sestro in t \ zopet se okrepi roka, če-tudi kane mnogo solza na papiiv Anti ; ' to borenje ne bode trpelo večno, kaj ne? Ti me znabiti ne_ * " umeješ; prav je, če me nel V f	^^dr^Jatf. 8feiweilomYva si postala "v novejšem čas^ doora/pri- 7 ^ *
jatelja. Poslal mi je celo svojo fotografijo.
Sploh pak sem jaz zdaj zelo potrpljiv z vsemi ljudmi, in to znabiti kaj pomenja. —
Da radovednost nij moja slabost, to izvestno vže veš. Jaz sem vedno čakal, da bodeva mi dva pomenkovala se, kot si obljubila, o Vajinej „vojski" s Franjo, kar bi mene zanimalo. Ker nemam upanja, da bi Te skoro videl, prosim, načečkaj mi pri priliki, kaj je Vaji razdvojilo, golobče moje, z--nevesto Franjo!
Ali mi bodeš storila to ljubav? Oj, če me imaš le malo rada, vsliši me!
V^Zori^jHjde jedenkrat, znabiti skoro, neka pesen, ki je. malo od daleč, ali od blizu, p^večena dekletcu, Tebi popolnem jjgdob-nemu! --
Te dni sem dobil iz Gradca od neke svoje čestilke za novoletno darilo, kai misliš? — Lovorov venec pod^pc v okviru! Le čast, čast, a jaz imam vse rajši kaj bolj praktičnega.
Sicer, kaj bi Te še dolgočasil!
Rodi iskreno pozdravljena in imej se prav dobro — v predpustu!
Tvoj stari prijatelj Josip.
Svojih pisem, prosim, ne pečati nikedar več s pečatnim voskom.
X ^ J^c
sv^s^&^U	/k	^sJJ^C&SKscrs,A ^f JVc^
sy^t* rf-tM^' O,	. -	/l, r^r^e	/r+t-^LAr
30. Gospici FRANJI MALINŠEK-OVI prf
prejemu nje zaročne karte v dan 28. januarja 1870.
Thou charming maid, how are you happy, But I, oh! am the poorest man. Remember sometimes me! —
Svet oder je, na kojem smertnik vsäk, Mlad ali star, bogat in siromak. Igrati ima dani nalog svoj, Ki ga v iivöt prinesel je soboj. — Premnoge nälog jim zadän teži, Da ga igräjo solznimi očm: — Nekterim pak je delež zgolj radöst Iii vsikdar jih spremljava veselöst.
Dekletce. Tebi lep je nälog pal,
Svit sreče Ti prijazno je sijal,
Odkari vgledala si beli svet;
Sedaj, ko ločiš se izmej deklčt,
Sedaj, ko za jedinca Ti samö
živeti hčeš udäno in zvestö,
Sedaj dejanje novo se prične,
Ki terjalo moči Ti bode vse! —
Oj£či se, nikdär ne omahuj,
Poglede svoje k višku povzdiguj,
In kojji^zn^bode^äl^a^tor,
Ne vsfraši naj Te ^seživenjern bör! —
Mej rožnim vencem tem bodeč je skrit;
A zmaga le, k e d o r je stanovi?' -
Sedaj se bode n<5v Ti svet odperl; Jaz upam, da ne bode Ti zatferl Visocih mtslij Tvojega duhž In blazih čuvstev Tvojega serca.
Oj, prosim Te, v spominu me ohrani, In vsikedar prijazna mi ostani! —
Josip Cimperman.
31.
V	Ljubljani
18-L276
2
ob 8,h z večera.
Draga I.ucinka!
Da vidiš, kako rad Tebi postrezam, kedar morem, pošiljam Ti takoj denes zaželeni ogovor, ali, kakor praviš Ti, pozdrav. Menim, da Ti bode po volji. Krajši ne sme biti, a daljši bi bil nepotreben. Imej srečo z njim in poroči mi kaj o „besedi", kako se bode izveršila.
„Zobra" še jeden krat gorko priporočam in baš iako „Kantor-čico". Hvalo mi bodeš vedela, tega sem gotov.
Imej se dobro; če nčmaš kedaj boljšega dela, pa malo pomisli name, ki ostajam vsikednr	Tvoj sluga
josip
32.
V	Ljubljani 181176.
Draga Lueinka!
Menim, da Ti vže davno veš, kako malo jaz po navadi poštujem ženske! B^g znä, zatajso prim^ijako malo v čislih! Sitnežu, kakor-šen sem jaz, se ne vstreze £malu! Vse drugače paVje to v obziru na-Te. lzmej vseh deklet, kar jih jaz poznam, mi je Tvoja prijaznost najljubša in tedaj me vselej zelo razveseliš, kedar se me spomeniš. Prejmi tedaj najserčnejšo zahvalo za Tvoje dobrostno voščilo k mojemu godu! Ostani mi tudi vedno prijazna in dobrotna.
Pepelničino sredo zjutraj me je bila obiskala Pavlina se svojim soprogom Pajk-om. Menili smo se mnogo in ker sem njima pokazal ^K°Judi svoj „album", videla sta se ve, Tvojo sliko. Pajk je dejal, da je Tebe pred 10 letmi poznal, ko si bila še otrok! Jaz sem prosil Pavline, da Ii dobodeš jedno njeno sliko; obljubiia mi jo je, toda, ver-niti jej bodeš morala Ti svojo. Umeješ?
Fran ja mi nij pisala niti jedne verste. Vsak človek ima svoje misli
o naobraženosti!----^
Na večer pred mojim.godom so mi prišli gospodje visi gimnazijci get, mej drugimi pesmimi cul^sem takrat pervjč peto mojega drazega brata zadn[o pesem ^Mojemu Yoctu", ki je veličastna in nie je globoko genila.
~1br—11 '
Ako ne bodeš več. brala, prosim, prilično mi pošlji „Schillerja"; Ti pak dobodeš, če rada, „Kalifomske povesti'1. Sicer pri nas vse pri
/
M
starem. Pomladi težko pričakujem. Moje zdravje nij najboljše in hrepenim po čistem, svežem zraku. Log jo daj skoro!
Vsi moji Te lepo pozdravljajo, posebno priserčno pak jaz, ki osta-
Bnš sedaj, ob S. uri zvečer, ko me je zapustil g. Janko Pajk, Ti pišem par verst. Hudo mi je bilo, iz serca hudo, ker Te v soboto nijsem dobil doma. šel sem bil obiskat Čadeža in z manoj neka lepa moja prijateljica. Pri njem me je zalotil dež in, misli ši, pri njem sem mogel prenočiti. Te noč« ne bodem zabil. Koliko bolj vesel bi bil, ko bi se bila midva pogovarjala!
V listu, ki Ti ga hvaležen vračam, sem z veseljem bral Tvojo zasluženo pohvalo. Da siji najblažja dekle v naši deželi, tojjrepri-čanje hranim yže dolgo v svojem serci, in ponosen sem, da tudi svet to izve. Kar norci v „Tagbl[attJ" pišejo, za to ne smeš brigati, „hselsstimmen dringen nicht in den Himmel." Le Serena oodi zmeraj in znacajna in poštovanje do Tebe bode vedno rastlo. še enkrat: živela blaga moja prijateljica Lucinka, na katere prijaznost sem in tudi smem biti ponosen! Jaz bodem ob svojem lasi tudi še jedenkrat malo pogrel lepo Tvoje serce, ako bog da meni življenje in zdravje in mirnega duha.
Tu Ti pošljem tudi izverstni roman na „Zerinjah", da se malo kratkočasiš. Posebno se rtii ne mudi za-nj.
Kedaj, draga moja prijateljica, kedaj Te bodem pa zdaj sopet videl? Piši mi vselej prej, da Te počakam! Tudi ini sploh kaj piši! Saj vendar veš, kako priserčno Te poštujem in rad imam, torej veš, da vedno rad kaj čajem o Tebi, ker tako poredko morem govoriti s Teboj.
Imej se dobro; bodi potolažena za vse težave, katere imaš, kakor sem cul ..
Serčni pozdravi moji in mojih ljudij!
Piši k malu!	Tvoj
iem vedno
%
Tvoj pravi prijatelj
losep/ius.
33.
Draga golobica!
V Ljubljani 18 2±76.
zvesti prijatelj j osi p.
34.
V Ljubljani 27.marcija 1877.
Dragti I .učinka1
Tvoje, akoravno kratko, vender prijaznjryo pismo za moj god mi je nov dokaz Tvojega starega, zvestega, neprecenljivega prijateljstva. Ti si jedna tistih blagih duš, katere nigdar v strasti ne vzpla-mene, a bas zato je tudi njih prijateljstvo ne samo od danes do jutri, temuč stanovitno, kakor siva skala!
Iskreno se Ti zahvaljujem na Tvojih prisrčnih voščilih in na Tvojej dobrosti. Moja vroča želja je in bode vedno, da mi Ti ohraniš svoje prijateljstvo, katero mi je najslajša tolažba v mojem trpenja polnem živin ji.
Kakor pričajo te vrste, jih piše mojega reškega prijatelja Eržena roka, kateri je prišel sedaj na počitnice in kateri Te tudi lepo pozdravlja. Jaz namreč semj^vedno v postelji in pričakujem od spomladi ozdravljenja.
Nadejam se, da so Tvoja draga mati že boljši, kajti prepričan sem, da Ti kot ljubeznjiva hči storiš vse, kar moreš in veš, da se predragi bolnici olajša trpljenje.
Poroči tudi svojim starišem in gospodu Vidicu (katerega niti ne poznam) mojo srčno zahvalo za njih prijazna voščila!
Ako Te bodf voija, piši mi pri priliki kaj o^fvojih razmerah, anti veš, da me vse, kar se Tebe tiče, zelo zanima.
Upajoč, da prejmem v kratkem Tvoje roke list, Te prisrčno pozdravljam ter ostajam Tvoj zvesti prijatelj in častitelj
Jos. Cimperman.
Žabja k, 5.
35.
V Ljubljani 18-^77.
Draga Lucmka!
Da si tudi še vedno slab, sem vendar skušal izpolniti Tvojo in Tvoje prijateljice željo. Ako Vama bode stvar po volji, me bode veselilo. Marijo lepo pozdravljam.
Zal mi je, da Ti ncmam sedaj poslati nikake knjige; upam vendar, da se dobode kaj pozneje.
Letos še nijsem bil iz sobe. Zato sem tudi zelo nevoljen na vse okrog mene.
Spisal sem nedavno 18 pesnij za nekov naš sloveč list in zdaj sem vzel vdelo ^Fau sta", ki (ei^z^ zbraji^ga duha.
Obišči me skoro! Rad bi Te uže sopet videiT Iskreni pozdravi!
Tvoj
zvesti prijatelj Cimperman.
36.
V Ljubljani 18-f 77.
Draga Lucinka!
Ne misli, da sem pozabil nä Te. Jaz sem tako obložen z delom, da mi ostaje malo časa za prijateljska dopisovanja, in časi moram vendar tudi na prosto, okrepčati si dušo in telo
Knjige, za Te pripravne, baš sedaj nemam nobene doma, a pošljem Ti gotovo kmalu sopet kaj. gy Malinšekovi Mariji sem bil enkrat pisal in je nečesa prosil. Odgovora nijsem prejel. Prosim, če rada, pozdravi jo lepo v mojem imenu, kedar jo vidiš.
Moje zdravje se je tako zooljšalo, da sem zdaj čverst kakor jelen, in tudi vesel, kar kažejo in bodo še dolgo kazale moje pesni v „Zvonu^, ako Bog da.
Najlepši svoj čas moram žertvovati „Favstu", katerega nekoliko sem vže izgotovil.
i Se 16. dnevom tega mesca bode preteklo baš 6 let, kar sem Tebe videl pervi krat v svojem življenji. Koliko deklet sem videl od takrat, a katere podoba je ostala tako čista v mojem spominu, kakor Tvoja? In od veselja mi vtriplje serce, ako pomislim, kako priserčno si se Ti vedla ves čas proti meni, da molčim o vsem drugem! Naravno je zatorej, da Ti želim vso srečo v življenji in tä 'noja želja, kakor sem čul, se bode vresničila. Ti si sedaj nevesta!
Veselo so potresle te novice besede mojo dušo in temu veselju bi rad dušek dal!
Kako bi Ti voščil, blaga L.iicinka, srečo k tej izpremembi v Tvojem življenji, da izpoznaš moje odkritoserčno veselje?
„Največje veselje in največja žalost nemata besed", mi je dejala neka moja prijateljica, ju zdaj sem prepričan, kako resnične so te besede!
A Ti me vže poznaš in več bode še pokazal čas. Jaz upam, da bo-dem tudi Tebi še pretresel kedaj Tvoje blago sereč.
Draga Lucinka, to pismo je morebiti zadnje, katero prejmeš Ti iz mojih rok. Prejrni zatorej preiskreno zahvalo za vse Svoja d obrniti in za vso Svojo res redko prijaznivost, katero si n'.i skazovala v teh meni večno nepozabii i vi h letih najinega prijateljskega občen ja! Bog Te plati za vse!
Ltiano Ti je, kako čislam jaz vse spomine, katere sem prejel od Tebe. Ali ne bodeš huda, ako Te še denes prosim nečesa, kar bi pötler vedno ponosno rabil? In česa želim? Jaz, nezadovoljnik? Jaz si želim od Tebe na spomin tintnik, ferden in praktičen, ne za „parado *, (a tudi ne železen,) stal bode vedno na mojej mizi in z veseljem ga bodem pokazal vsakemu kakor dragocen spominek slovenske blage domo-rodkinje in moje mladosti zveste prijateljice--I.učinke.
Ako mi prav iz dobrega serca izpolniš to željo, neizrekljivo me razveseliš.
Imei se dobro' Drug teden upam, da Ti pošljem kaj berila
Tvoj zvesti in hvaležni česiitelj in prijatelj
Cimperman.
37.
Visokočestiti Gospod!
Srčno se Vam zahvaljujem v imenu udov naše čitalnice za podporo, katero ste Vi, visokočestiti Gospod,, meni poslali po milostivem naročilu Njegove Prevzvišcnosti, gospoda biskupa. Prosim Vas dakle, izročite tudi Njegovi Prevzvišenosti mojo toplo zahvalo za lepi dar kakor za milostivo voščilo v obziru napredka naše čitalnice.
Blagovolite prejeli, visokočestiti Gospod, zagotovilo mojega odličnega spoštovanja.
V Sent-Vidu	Lucinka Kraljic.
(SDatum)
38.
Draga Lucinka!
Ker pojutrišnjem praz luješ Svoj veseli god, Ti pošiljam mej drugimi čestilci in prijatelji tudi jaz svoja priserčna voščila!
Ako prejmeš od^ Strosmajerja odgovor, prosim, poroči mi. Imej se dobro!	Tvoj
V Ljubljani	Cimperman.
18Ü-77.
I 2
39.
V Ljubljani, 24/1 7S.
Častita Gospodičina!
Vem, da v Vaših rokah je agitacija za volitve v trgovsko zbornico iskrena in zdatna. Zato Vam pošiljam tu za Št. Vid in okolico Št. Vidsko nekoliko naših oklicev.
Kdo voli v oddelku obrtnijskem, ne vem, to boste že vi vedeli. — V oddelku kupcev pa voli tudi žitni trgovec Valentin M at j an, ki ima v Kranji mlin, in pa žitni kupec Jaka Zakotnih; oba ta dva dobita glasovnice v Št. Vid.
Prosim tedaj bodite nam na pomoč!
Ves Vaš	[)r j an. Bleiweis.
40.
V Ljubljani 18-§-78.
Draga Lucinka!
Lepo se Ti zahvaljujem na poslanej zaročne» karti. Veselo me je osupnila ta novica in tudi moji mati in sestra ti želiti vso srečo iz globine sercä! (Gospe Pesjakovej tudi pošlji jedno karto!) Kedo bi bil mislil, da se tako skoro '/polni Tvoja vroča želja! A če se kateri Tvojih prijateljev ali znancev v resnici brez vsacega postranskega namena veseli Tvoje sreče, blaga moja prijateljica, verjemi, da jaz nijsem zadnji v tej versti. In kako bi se ne radoval Tvoje vesele promene! Od pervega hipa, ko sem Te videl, do denes je ostalo moje prijateljsko poštovanje do Tebe nepromenjeno, kajti pri Tebi sem imel priliko se prepričati, da se še dobodo tudi znacajne ženske!
Serčno se Ti zatorej zahvaljujem za vse dokaze Tvojega zvestega prijateljstva v vsem časi najinega občila! Bodi srečna, kolikor Ti bode moči in v dan Svoje poroke (meni neznan) se spominjaj prijazno v veselej družbi Svojej vseh pravih prijateljev — a mej njimi tudi mene! —
Lepo pozdravljam tudi Tvojega neznanega, a vendar znanega mi ženiha!	. Tvoj zvesti prijatelj
Cimperman.
CŠ2D
IVAN ALBREHT:
TOMIJEVE TINE MLADA LETA.
(Konec.)
V božičnih dneh so se oglasili v Reberjah Slovenci. Delavstva je bilo malo vmes, a tem več pa ljudi iz okolice. Fantje kakor hrastje in dekleta kakor rože, a vmes možaki korenine so prošli na zabavo, ki jo je priredil „Sokol" na Silvestrov večer. Bili so to ponosni izgnanci, ki niso pripoznali sile nad seboj...
Tisto popoldne je razložil Anton Lomnik puškarju, kaj se godi v Reberjah.
„Če bi Tini hotela, bi lahko šli —"
Puškar je nagubal čelo in je premišljal. Večletna skrb mu je razbila enotnost misli in pojmov in dolgo ni vedel, kako naj krene, da bo prav Mislil je na Müllerjevo polomijo in na dogodke izza prav mladih Tininih dni... Sorodstvo s Kočuhe mu je vstalo pred očmi.
„Če hočete — le! Jaz ne grem!"
Gospod Lomnik ie zakril posmešek in je pripomnil obžalovaje:
„Kaj bom sam —"
Puškar je zakašljal in se je ozrl okrog sebe. Vse polno muke je bilo v njem, a najbolj ga je skrbelo zaradi Tinice.
„Pa bi bila morda mladost bolja za druščino —"
Komaj je pisač začul; se je urno oprijel besede:
„Če dovolite Tinici?"
Puškar je bil zelo zadovoljen Ponos je zakraljeval v njem in niti v sanjah ni oče slutil ponižanja. Oči so se mu smejale od veselja — vendar je še hotel urediti smer in zatrditi pravo mero.
„Seve, če bi bilo kaj govorjenja —"
Pogledal je v tla in potem na pisača. In ko je gledal njegov bledi obraz, se mu je zdelo, da se vračajo zopet časi, ko je puškar Tomi nekaj veljal med veljaki. On pa, ki je stal pred njim, je prisedel in je začel z zamolklim glasom:
„Sam ne morem ostati vedno — to veste".
Puškar je prikimal.
„Za denar mi tudi ni."
Puškar je izrazil svoje začudenje z dolgim pogledom
„če takole premišljujem in gledam —"
Pisač je obmolknil, a Tomi je od nervoznosti brusil nohte ob zguljenih hlačah.
„Ali ne bi rekli pametne besede?"
Tomi se je gubil v raju. In sta rekla besedo tako, da jc bila Tini obljubljena njemu, gospodu iz pisarne —---
Življenje, ki ne pozna ozirov in ne misli na jutrišnji dan — to je življenje ljudi pri Sv. Jožefu. Delavec sicer preračuni svoj tedenski zaslužek — a deca — ta inu je nadloga! Zato jo strese kmalu od sebe, zlasti dekleta, ki z delom svojih rok ne prislužijo mnogo več kot nič. Še predno more otrok zasanjati o ljubezni, ga ponujata oče in mati tistemu, ki pač pride slučajno blizu in se kaj pobliže zanima za ženski spol. Zato so dekleta po teh krajih kakor bolniki. Na obrazih tišče pozna lčta že pri osemnajstih. Cela so razorana, oči udrte, a kretnje lene in nekako brezobzirne. Tini je padla v to življenje in ni mogla pojmiti groze. Ko jo je pozno popoldne poklical Lomnik k sebi, jo je spreletelo mrzlo po vsem telesu — vendar je ubogala.
Ali pojdeš z menoj?"
Dekle je pogledalo in je skomizgnilo z rameni. Bivanje na kmetih ji je zapustilo sled upornosti v značaju.
„Nocoj pojdem med Slovence", je pristavil l omnik z dvoumnim nasmeškom, ko je videl, da zaman pričakuje odgovora.
„Lepo", je menila Tini malomarno in brez zanimanja.
I.omnika je jezilo, vendar se je premagal in se je po mačje splazil do nje:
„Zaradi tebe sem govoril z očetom —"
Dekle je ostrmelo. Minulost je šla mimo in spomini na kupčijo.
„Jaz sem pastirica in kravarica —"
Pravzaprav jo je jezilo, ko je izrekla besede, vendar še je morala smejati. Saj je bilo vendar vse skupaj tako neumno, da ni bilo vredno besede. Cisto razločno je že sklenila, da ne mara živeti doma — a zdaj pa naenkrat lazijo za njo... Iz takih misli ji je ušla trditev:
„Jaz pojdem po svetu —"
„Z menoj", ie dodal pisač trdno.
Tinica se je zasmejala.
„Če bi le ne vedela, kaj hočejo gospodje od nas", se je pobahala ob spominu na tisto veselico, kjer je pred leti prodajaia srečke.
„Ali ne veš, da si — otrok", je hotel začeti Lomnik z nadvlado.
„Otrok govori po otročje —"
„In ti
„Kakor se mi pač zdi —"
Pa je bil zopet smeh — in tudi Lomnik se mu je smejal. Svežost v njegovi bližini ga je opajala in mamila tako zelo, da je mestoma pozabil svoje načrte in je od časa do časa zašel s tira. Ko pa ie zavladala v sobi popolna tema, ni prižgal luči, ampak je sedel na klop in je potegnil Tinico za seboj. In zapel je eno tistih pesmi, kakršne je prepeval na sveti večei.
„Grdi ste, gospod Lomnik —"
Dekletov glas je bil tih in plah in nekaj kakor zamorjena otožnost je zvenele iž njega.
„Zato me ne maraš?"
Z rokama je iskal njenih lahno naznačenih grudi in Tini je krik-nila. Hotela se je izviti, čakala je pomoči — toda Lomnik jo je držal kakor v kleščah. Po veži je prišla mati — natančno je Tinica razločila njeno hojo in je spoznala njen korak. Kriknila je še enkrat, toda pomoči ni bilo. Mati je samo zakašljala in je zavila v-sobo, kjer je prebivala domača družina. Tedaj je mladenki upadel pogum.
„Slabši ste od psa", je dahnila onemoglo. Lomnik pa je zažvižgal in je razložil počasi:
„Če bi v vrednosti dosegel psa, bi si ne želel ničesar več na svetu!"
„Ne vem —"
„Za glavo", je hitel Lomnik — „a ti?"
„Moja glava je pa preveč prazna —"
Obšla jo je prešernost, tista veselost, ki jo občutijo mestoma otroci po prestanem strahu.
„Čemu ne prižgete luči?"
„Ker mi svetiš ti —"
Lomnik je bil prepričan, da zmaguje, toda Tinica mu je povedala proti vsemu pričakovanju:
„Saj ne brišem več nosa z rokavi".
Pisač se je zagrohotal in je nažgal petrolejko. Potem je sedel zopet k dekletu in mu je začel govoriti o ljubezni. Besede so padale kakor dišeče kaplje in Tinica je priznala z veliko odkritostjo:
„Tako lepo še nisem slišala nikoli —"
„Slišala si pa vendar že?"
„No —11 se je umikala Tinica — „med otroci —"
„In kako?"
Tinica se je smejala in ni odgovorila ničesar, v Lomniku pa se je začelo dvigati nekaj mrkega. Kakor da je padio iz zraka vanj, je začutil dvome in plaho nevero nad dekletovo minulostjo.
„Otroci in starci sploh nimajo minulosti —"
Skoro nevede je izrekel besede in Tini jih ni razumela — pa tudi ni premišljevala o njih. V njenih željah je vstalo življenje, pisan smeh in hrup, kjer se človek tesni ob človeku in je vendar skrit precl njim. In prav na tihem si je zaželela, da bi gospod prejenjal z razgovar-janjem in bi jo še enkrat povabil na veselico. Slovenci so tam — Francelj morda, boter Jože in drugi... Lomnik se je medtem počasi odmakni! od nje in je zaprosii otroško:
„Reci rni — ti! Hočeš?"
Tinica je pritrdila.
„Ali tikaš mnogo fantov?"
„Vsakega", je odvrnilo dekle prešerno. In I omnik se je zamislil:
„Čemu pa mene ne?"
„Saj bom!"
„Pa prej?"
„Z gospodi ni kar tako", je pojasnila Tini v zadregi in se je ozrla v druga Videl je njen verni pogled kakor smehljaj cvetlice v polju — in je izgubljal moč in oblast. Po dolgem premolku je izjavil kakor iz omotice:
„Ne veš, kako te imam rad —"
Dekle je sprejelo besede kakor igračke. Zardelo je do vratu in si je položilo roki v narečje... Lomnik pa je bil tak, da ni mogel spoznati samega sebe. Kakor uklenjen je bil od teh oči in od teh belih rok, od teh lahno naznačenih grudi dekletovih, ki so vzkipevale in padale tako mirno in enakomerno, da ni bilo mogoče prav ničesar razbrati iz tega valovanja. In kakor je bil nadložen, so ga premagale vse slabosti zaljubljenih ljudi. Prej je iskal usten, zdaj pa se je komaj upal dotakniti njenih prstov... Slednjič se je predramil:
„Greš z menoj?"
„Grem", je pritrdila Tini veselo.
„In me boš tikala?"
„Bom!"
Prižel jo je nase in jo je poljubljal, da so jo bolele ustnice.
XIV.
Veselica je potekala brez posebnega hrupa. Tini je pričakovala nečesa nenavadnega in je bila razočarana. Posamezne točke sporeda so potekale kakor po vrvici: Govori, mala predstavica — in zopet govori in modrovanje. Šele ko so naznačili udarci kladiva smrt starega leta, je nastopila živahnost in veselost. Ljudje so si začeli voščiti srečo — vse je mrgolelo semtertja in se je trlo po tesnih prostorih. V tisti gneči je opazila Tinica Vrtnikove.
„Francelj —"
Fant se je okrenil in je ni spoznal, ona pa mu je skušala pomagati z naga j i vos t jo.
„Ali si čisto pozabil na Tinico?"
Tedaj je vzkipelo začudenje in veselje, vpraševanje in pripovedovanje vse navprek. Sramežljivost, ki je prvi hip motila oba, se je polagoma umaknila topli presrčnosti. Nenadoma pa se je ozrl Francelj preko sestrične in je vprašal nekam mrko:
„Kdo pa je to?"
Tinica se je okrenila in je videla, kako pazijo nanjo Lomnikove prežeče oči. Začutila je utesnjenost in bojazen — in ni hotela odgovoriti.
„Tini -«
Bratranec jo je prijel za roko in jo je odvedel na prosto. Zunaj je bilo temno kakor v rogu.
„Tini
Bratrančev glas je bil tresoč — nekaj razkavega je zvenelo iž njega. Tinica se je privila k drugu in je zaihtela. Mraz ji je prešinil ude, da so bili kakor oledeneli — v srcu pa je pikala žalost in bol. Za trenotek jo je popolnoma popustila moč in razsodnost Vse ji je odpovedalo in zavedala se je življenja samo še kakor v morečeui snu. In zazdelo se ji je, da ne živi res ona, ampak nekaj čisto drugega, ki je prišlo iz minule nekdanjosti in jo je izpodrinilo in pregnalo, da ji je ostala samo glava. In še ta je čisto majčkena, neznatna in vroča kakor žerjavica.
Hotela je povedati občutke, toda misli so bile pretope in tudi izrazov ni mogla najti zanje. Zato je samo vzdihnila:
„Umrla bi —"
Fant je čutil drhtenje njenega telesa in njene tople solze na svojih rokah — pa ni mogel drugega kakor:
„Tini -«
Tako jo je držal objeto in sama žalost je bila v njem.
„Saj si naša, Tini", ji je hotel povedati v tolažbo, toda misel je zastala in ni mogla preiti v besedo.
„Francelj, ti ne veš, kako je z menoj", se je polagoma zavedlo dekle iz omotice.
Iz gostilniških prostorov je prihajal hrup. Tupatam je odprl kdo vrata in zmedeni, glušcči in nerazločni glasovi so bušili v noč. Dekle se je prestrašilo vselej in vselej se je ozrlo, če morda ne pride ven on, ki ima zdaj oblast nad njo. Z nenavadno izrazitostjo se je zavedla svoje mladosti, teh nežnih let in z bridko jezo je mislila na očeta in na vse, kar jo je spominjalo nanj.
„Pobegnem — ali pa umrjem —"
Francelj se je nasmehni! — zdravje se je oglasilo v njem.
„Ali si bolna, Tinica?"
„Ne bolna, ne, ampak prodana!"
Tako grozna je bila beseda, da sta nekaj časa molčala oba. In šele zdaj je Francelj zaslutil, čemu se je Tini bala v sobi onih pre-žečih oči. Domislil se je svojih nad. ki jih je gojil na tihem ves čas izza tistih dni, ko je sestrična pribežala na Kočuho. Ponos kmeta, ki brani svojo last, mu je zbudil stotero misli in načrtov. Planil bi proti onemu človeku in bi ga zmel na drobno, da ne bi ostalo niti sluha prešernosti v njem.
„Tini, ti si moja —"
Beseda je zvenela kakor rešitev in dekle se je oprijelo tesneje njega, ki jo je izrekel.
„Pojdiva", je prosila iskreno in v mislih ji je zagorela Kočuha mladostnih spominov kakor obljubljena dežela. Kar je zakrivila kdaj — vse bi popravila in poravnala, vse bi priznala in bi prosila odpuščanja ... Samo proč odtod
Francelj se je okrenil, da bi šla. Doma razloži očetu, kako in kaj je s sestrično in počasi potem še svoje misli. Strehe je dovolj, dela in jela tudi ne manjka. — Ko je premislil vse, ni bila noč več tako črna in tudi mraz je izgubil svojo ostrino. —
Tedaj je planilo iz noči. Tini se je zgrozila in je hotela ubežati, toda I.omnik je siknil za njo: •
„Tini!"
Obstala je kakor začarana in ni več mislila na beg. Samo drhtenje njenega telesa je izražalo grozo
„Kaj je", se je zavzel Francelj in je zaman upiral oči v temo, da bi spoznal prišleca in položaj. V mrki slutnji je izustil zbadljivko proti neznancu.
„Vi se klatite z mojo — nevesto!"
Loinnikov glas je bil oduren in trd, Franclju pa se je zavrtelo pred očmi.
„Hinavka", je siknil strastno in je odšel v temo. In ko je stopal sam, je bila noč temnejša nego kdajkoli prej in mraz ga je zoadal do mozga. Vendar je zaukal, da je planil glas široko po polju in še preko Drave. Tinica je občutila vriskanje kakor posmeh in zaničevanje in je z zategnjenim glasom pozvala bratranca:
„Francelj!"
Odziva ni bilo. Le on, ki je stal pri njej, ji je z roko zakril usta in jo je potegnil za seboj.
„Pes", si je mislila Tinica, vendar je šla brez upora ž njim. Prav po tisti poti sta šla kakor pred leti z očetom in med potjo je mladenka spoznala, da je Lomnik pijan.
„Misliš, da boš uganjala po svoje —" je rcntačil z jezo nad njo in ji je grozil z roko.
Tinica se je branila boječe:
„Kaj?"
„Ti že pokažem — doma se bo že izkazalo. Misliš, da si prva —"
Tinico sta obhajala groza in obup. Prav natiho se je nadejala pomoči od očeta ali od matere. Zakaj ni ostala v Podgori!... Zdaj — kaj namerava ta človek ž njo in kaj hoče od nje?! —
„Nisi prva, nisi zadnja — v oblasti te imam pa jaz," se je gro-hotal Lomnik in je užival obilo radosti v slutnjah. Pravzaprav ga je jezilo — vendar — kaj bi zavoljo bab! Ljubezen je šla čez gore — a dekleta — no, čemu pa ne bi, ko je priložnost blizu?! —
Nekam tiho sta prišla domov. Puškar Tomi ju je začul šele tedaj, ko sta že stala v veži in se je Lomnik opotekel, ko je iskal sobnih vrat.
„Ena bo že na varnem", je predramil Tomi spečo ženo, ker ni mogel tiho prenašati svoje zadovoljnosti.
„Tako bo srečna — če bi le hotela biti pametna", je pritrdila Matilda in je pomislila na eno in drugo znano družino, kjer so bile hčere pri štirinajstih letih tudi že obljubljene. Seve — pozneje je začelo cviliti in se je polagoma stvar razkadila in razlezla, da so naposled dekleta ostala mamice in zraven samice. Toda — to so bili delavci — kaj ve delavec o ljubezni, ko pozna samo pilo in žago in žago in pilo!? Anton pa je gospod in to je drugače
V sosednji sobi je medtem razlagal Lomnik:
„Zdaj naj se izkaže, koliko je v tebi goljufije!" Silil je vanjo in ni odjenjal.
Zjutraj je obiskala Lomnika Matilda. Pisač je spal, o hčeri pa ni bilo sledu. In kakor je mati jokala in kakor je oče klel — o hčeri nista mogla zaznati drugega nego to, da jo je vzela noč.
„V Dravo je šla", so rekli nekateri. In eno in drugo so si še pravili ljudje med seboj, da je Matilda prejokala marsikatero noč. Včasih je pravil kdo, da jo je videl eden ali drugi njegovih znancev v Celovcu v takem in takem kraju.
Tomi je hodil sključen in star, Matilda si je pulila lase, medtem ko je začenjala Tini svoje žalostno romanje po svetu —----
(psa
IGO GRUDEN:
POD ŠEMPOLAJEM.
Ženie sopara dviga se nad školje — samo škržakov monotoni glasi od vsepovsod se trgajo počasi, kot stihi listi plavajo čez polje.
Na koncu njive legel v travo vol je, ob njem počiva kmet, zavzdihne včasi; že poldne odzvonilo je na vasi, utrujen svet in duša ie brez volje.
Še muren spi; ne oglasi se ptica; kobilice vzduh strižejo po travi; od Šempolaja dol hiti kmetica,
z bariglo v roki, z jerbasom na glavi gre bosa čez vrzel — in topla v lica zakliče vsa zasopla po daljavi.

IVO ŠORLI:
EPILOG „GOSPE SILVIJI".
Ta spis sem bil z raznimi presledki dovršil proti koncu leta 1917. In sicer v treh delih: Silvija dekle, Silvija žena, Silvija matrona. Izročil sem ga potem tekem naslednjega leta Milanu Puglju, ali bi ne bil morda za „Slovensko Matico". Pa me je že obšlo kesanje: spozna! sem bil, da vsai tretji del ne bo in prosil sem Puglja, naj mi stvar vrne. No, meh je bil že v mlinu, in njegov tajnik je na vse moje prošnje molčal, dokler — menda sredi leta 1018. — ne dobim zavitka z „Matičino" firmo in Pugljevim pismom, da so recenzenti spis odklonili, pa da mi te recenzije lahko pošlje, če ine zanimajo.
Seveda so me, in nekaj tednov pozneje so prišle. Pravzaprav sta prišli, zakaj bili sta dve, rimska I. in rimska II. — obe na stroj prepisani, tako da nimam pojma, kdo me je, in lahko računamo torej vsi trije, da med nami ne bo zamere. Ker nočem nikomur delati krivice, naj omenim, da v recenzijah samih vsaj direktne odklonitve, oziroma tozadevnega predloga nisem mogel najti, a ker nista bili ravno ugodni, je bil odbor pač opravičen odrediti odklonitev.
Sicer je res, da sem zdaj prva dva dela precej predelal, tretjega kar črtal in ga nadomestil z le dvema novima poglavjema, pripojivši ju drugemu delu in gospoda I. in II. bi lahko rekla, da stoji ta moja replika na precej šibkih nogah; zakaj če se upam, naj predložim spis, kakor je bil, torej tudi ta, že po mojem najslabši tretji del. Toda prvič vendar ne bom odklonjenega spisa v prvotni obliki še drugje ponujal, drugič pa bosta gospoda sama videla, kako malo mi je do tega, da bi ugovarjal njuni oceni, kolikor je res ocena. Če n.pr. gospod I. piše: „Silno pogrešam onega dejanja, ki se razvija pred čitateljem in ga udejstvujejo v značajih samih nujno utemeljeni zapletki" itd., se ta graja opira na zgolj estetsko mnenje, in bi meni, — na tem mestu vsaj — najmanj pristojal upor ali tudi le samo nekako „pogajanje". Ali: če g. II. pravi, da so nekatere metafore okorne, za lase privlečene itd. itd., mi je ostalo le, da kolikor morem popravim.
V raznih stvareh se tudi naravnost strinjamo. Tako, da naj se tujke ne bi rabile brez potrebe. Samo ga g.II. navaja n.pr. ravno tujko „mondenka", in jaz vsaj ne najdem v slovenščini izraza, ki bi
pogodil isto, kar znači ta beseda Francozu in za njim tudi nam. Vse tiste besede, ki so pri nas izpeljane iz „posvetno", imajo vsaj zame nekako — cerkveni okus. Vem, da bi ne bilo težko izraziti pojma morda z dvema, tremi izrazi, a ne vem prav — čemu... Stvar je morda le manj važna, nego bi kdo rekel.
Diu in tu bi mimogrede, in ko je že prilika, omenil še nekaj. Eden naših prvih slovničarjev je nekoč naštel precej „galicizmov" (ki bi jih lahko našel tudi pri Prešernu in Jenku) na rovaš Ivanu Cankarju (citiram nalašč mojstra našega jezika). Hm, saj bo vse res, a ne vem, ali se slovničar vedno zaveda, kako „pravilnost" včasih skvari tisti čar, ki je ovijal „nepravilni" stavek Nisem si mogel pomagati: ko sem prvič čital tisto grajo — se mi je zdelo, da 11. pr. stavek: „Stal je tam, z očmi uprtimi v daljavo..ni popolnoma isto kakor „Stal je tam, oči uprte v daljavo..." In to „ni popolnoma isto" igra pri pišočem človeku — seveda če ne piše razprav — vendar jako veliko vlogo...
„Igrati vlogo" — ali ni to nemčizem? Gospod I. mi namreč očita kot nemčizem frazo „pasti iz vloge". No, zdi se mi, da po pravici, dočim v izrazu „vlogo igrati" vsaj jaz ne vidim neinčizma. Ravno tako pa niti ne v izrazu, ki mi ga on tudi graja: „Zevnik se dolgo ni mogel najti". In sicer zato ne, ker je tudi ta izraz „metaforičen": Kdor se išče, se najde, in človek, ki ga je recimo v pogovoru kdo zbegai, da sc je zgubil, se sme tudi v slovenščini iskati. Saj mi vendar ne bo kdo trdil, da je „popolnoma isto", če rečem „Zevnik je dolgo iskal besede, izraza", ali kaj takega? Oziroma je in — ni!
Zdaj bom še povedal, kaj me je v teh dveh ocenah najbolj pre-sunilo. Zakaj to moram že povedati, da me zahteva gospoda I., naj bi bil vsak „glavni junak" kakega spisa — „simpatičen", da, da je to celo conditio sine qua non — da me ta zahteva ni presunila. Simpatija — antipatija, to je nekaj preveč individualnega... Meni n. pr. niti pridni Janezek ni bil nikoli simpatičen.. Nego gospod I. piše: „Dejanja so tu izvečine rahlo namignjena. Vlada skozi in skozi dija-log, pogovor, modrovanje, včasih duhovito, včasih tudi ne 111 vsled težkih primerov nejasno. In ker obsega povest (seveda v prvotni obliki) dobo 30 let, je umljivo, da je silno težka, ker ji nedostaja enotnosti časa". Gospod II. pa pravi: „Ne da se oporekati, da je „Gospa Silvija" v celoti zelo marljivo, zelo resno delo in da ima polno pametnih misli o življenju.,Vendar se mi zdi, da bo neizrečeno težko čtivo, utrudljivo, na več mestih težko umljivo". Bogtne to so — argumenti1 Vse sme biti spis, samo — dolgočasen ne! To je: celo
človeku dolgočasen, ki se sicer nekoliko „resnejše" duševne hrane ne brani Kar sem mogel in znal, sem v tem pogledu rad popravil.
Toda vse, kar sem doslej povedal, bi tega nekoliko kurijoznega dodatka še ne opravičevalo. Celo to, kar bom povedal odslej, bi bil lahko spravil v okvir povesti same: treba bi mi bilo samo še enega poglavja, kjer bi bila na primer Zevnik in Kopar opravila še ta posel No, zdelo se mi je, da bi bila taka „rešitev zadeve" še bolj filistrozna, nego se bo morda komu zdel ta „dodatek *.
Pa filistrozna ali ne — ko je ravno prilika, to je: recenzije ne tiskane, — me nekaj sili, da io porabim V mislih pa imam te besede gospoda L: „. . zdravnik Kopar zaključi povest: Vsak je, kakor je. Ta aksijom je v toliko resničen, v kolikor ima vsak svojo naravo, svoj značaj in je vsak zase posebnež. V splošnem ne more biti veljaven, ker bi bila v tem negacija vsake vzgoje, vzgoje od drugih in še bolj vzgoje samega sebe z lastno močjo" Potem: „Ne trdim: take ženske ni. Pravim pa, da v povest sodijo — ne izjeme, ne slučaji, naj so še tako resnični, ampak občečloveška duša in srce z vsemi vrlinami, grehi, napakami in blodnjami". In naposled: „Kakor že zgoraj omenjeno, je Silvija perverzen značaj. Sama izpove v starosti svoj nazor : ,Čim te moški poželi, te ne ljubi več!* Če tako sodi institutka, je prav in v redu in mora biti tako, žena pa--itd." Iz ocene gospoda II. pa, — ki mi napravlja vtisk, da ni „profesor", — hočem navesti te izreke: ... njena sestra Ela sama pravi, da je (Silvija) plitva in se čudi, da se moški trgajo baš za plitve ženske... Potem: „Ta Silvija je, kakor ji naravnost pove Kopar v zadnjem (zdaj črtanem) poglavju romana — ,posebna ženska', je poseben tip ženske, kakor spet trdi kavalir iz I. dela Steger, je — mislim, da smem to trditi — človek in pol, nadženska..." Dalje (ko recenzent navede Silvijine besede: „Zevnik je res poštenjak [sic?], a je pustež, drugi so sicer tepci, a me vsaj zabavajo..."): „Ne verjamem, da bi kakšno 201etno dekle, vsaj kar jih pride z naših učiteljišč, moglo tako govoriti!41 Potem: „Tudi dr. Kopar pojasnjuje gospe (Silviji), da Zevnik še nima trdne materijalne podlage" (io je, da bi smel že kandidirati). „Gospa Silvija pokaže ti;, da je — brez srca! Sklene na tihem: če ne bo kandidiral, ga ostavi..." Potem (ko recenzent omeni prizor v gostilni, kjer bi hotel Kopar izzvati Zevnika, da bi ženo javno pohvalil, a ta odgovori, da je srečen tisti zakon, če mož dobi dobro in razumno srce): „Sledi, da pri gospej Silviji tega ni našel". In naposled „zaključki" tega recenzenta: 1.) „Ideja romana: Zevnik je v zakonu nesrečen, ker ni bil nasproti ti silni ženski Brdavs, ampak premehak".
(Zaključek, ki pa ima, seveda samo zunanje, nekaj podlage na neki taki Koparjevi graji Zevniku v IIL, zdaj črtanem delu); 2.) „Neverjetno je, da bi bivša učiteljica, ki se od svoje mature ne briga več za samo-izobrazbo, imela vsa leta toliko duhovitosti in bi tako vplivala na inteligentne ljudi"; 3.) „Čuden recept je to, da bi bil Zevnik moral bolj skrbeti za šum(!) svoji ženi".
Ponavljam: Ce bi hotel, da naj bi bila pravica zavarovana na vse strani, bi bilo treba novim razsodnikom predložiti spis v .prvotni obliki. A ponavljam tudi, da za to tu ne gre, saj bi „sapiens" že na podlagi teh iz recenzij izpisanih mest dobil dokaz, da imamo posla spet s tem pretetim „iskanjem", kaj je pisatelj „hotel" ali ne hotel, „dokazal" ali ne dokazal! Da, kdo vraga'pravi gospodu L, da sem „hotel" negirati vpliv vzgoje ali celo dokazati nasprotni „aksijom"? Kdo gospodu IL, da je „ideja" mojemu „romanu", da je Zevnik v zakonu zato in zato nesrečen? Po pravici povem, da sem vsaj jaz imel vtis, da Zevnik niti nesrečen ni bil, ker pač nima „talenta za to", bi se mi zdelo prej podobno, da sem „hotel" dokazati to, nego nasprotno. In zakaj naj bi bila gospa Silvija kaka „posebna" ženska, celo „človek in pol", nadžer.ska? Ali mi svet res ne bo nikdar odpustil tistega mojega „Človeka in pol" (in mimogrede omenjam, tiste moje „trditve", ki je nisem nameraval nikdar trditi, da mora biti človek najprej zrel za vislice, če naj bo kaj iz njega) in mi verjel, da nisem v onem spisu imel pred očmi nič drugega nego krepkega moža, niti sluteč, da bo kdaj Nietzsche strašil za nama? In na vso to jezo, naj bi mu bil zdaj „hotel" še ženo ustvariti? In zakaj naj bi bila gospa Silvija zato „perverzna" ženska, če občuti, da je moški, „čim jo poželi, ne ljubi več"? Gospod L se sklicuje na „moderne filozofe, ki se spe-cijelno s seksualno filozofijo pečajo" — jaz na svoj občutek: če in — dokler sem kako žensko res ljubil •— s srcem ljubil — mi je bilo to dovolj... Ce je to „perverznost", v božjem imenu bodi! — prepričan pa sem, da ta perverznost vsaj „perverzna" ni bila. In potem: kaj bi bilo to res že dokaz, da je bila Silvija „plitva ženska" — v tistem, smislu namreč, kakor to pravi ocenjevatelj II. — ako to njena sestra T:la enkrat trdi? Ljubi bravec, ali nisi poklican ti i v to, da kontroliraš tudi gospodično Elo? In ali ni nekoliko pisateljeva „naloga<; ta, da vsaj skicira značaje tudi „neglavnih" junakov, in da jih ne rabi zgolj za reflektorje „glavnim"? In ali dalje ni tudi to res, da se celo zelo zelo inteligentni moški jako radi vrte okrog „plitvih" žensk, samo če so lepe in — zabavne? (In gospod II. sam pravi, da je bila Silvija celo „duhovita", le da hoče, naj bi se ji bila ta duhovitost „brez nadaljnje
izobrazbe" sčasoma posušila). Jaz sem videl zelo inteligentne moške celo v operetah. Najbrže jih je takrat že glava same inteligence in modrosti bolela, pa so se hoteli pozabaviti, kakor se zabavajo drugi ljudje. Odkod pa ima gospod II. dokaze, da je gospa Silvija na te inteligentne moške — vplivala? Da je vsaj na Zevnika, ki tudi ni bil bedak? Toda Zevnik je bil njen mož in jo je — ljubil! A kaj ne — tudi nanj je ta „vpliv" le bolj — zunanji?... In dalje: Zakaj naj bi bila 201etna absolventka učiteljišča nezmožna izreči, čemur se gospod II. čudi? In zakaj naj bi bila gospa Silvija brezsrčna, če je moža silila na pot javnih časti? Ali ni to bolj dokaz, kako malo je razumela — trde račune življenja? Vsaj jaz sem si mislil sivar tako... In naposled bi veljalo tudi tu isto, kar glede F.line opazke o sestrini plitvosti? Če zapazim na človeku skozi srajco mezolj, še ni, da je ves ž njimi pokrit. Če pa tudi vse drugo — vse njeno življenje v povesti — kaže, da nima srca, jaz ne bom trdil, da ga je imela — (le tega jaz nisem niti „razumeti dal", da bo moža „ostavila", če ne bo hotel kandidirati!...) Da, samo pred tistimi: Aha! taka torej si?! bi jo rad obranil, pred nekakim „podtikanjem" torej. Dalje: zdi se mi, da je bil Zevnik med prijatelji v gostilni toliko diskreten in celo diplomat, da gospod II. nima pravice do dedukcije: „Sledi, da pri gospej Silviji tega (sreče) ni našel"... In končno: „Čuden recept je to, da bi bil Zevnik moral bolj skrbeti za šum svoji ženi. Da sem ga ves jaz zapisal ta recept? Hvala Bogu, da sem zadnji del spisa lahko še spravil s sveta, zaradi takega recepta, ki bi bil vsekakor zelo čuden...
Toda čemu sem potem napisal ta spis, če nisem „hotel" ne tega, ne onega, ne tretjega?... Zdaj je četrta ura popoldne na cvetno nedeljo in zunaj je cvetni dan. Nekateri so šli na izprehod, nekateri v kavarno, nekateri v gostilne, nekateri v kinematografe — jaz sedim sam samcat tu pri svoji mizi in se vprašujem in si odgovarjam, zakaj sem popisal teh toliko in toliko belih pol in zakaj drči pero še vedno čez papir. Veseli me pač bolj tako — Bog mi je dal to veselje — on že ve, ali na srečo ali nesrečo — za vse druge križe in težave, ljudje pa malo potuhe zraven. Rad bi bil najbrže — nič manj zaradi sebe nego drugih — videl počasi izčrtano sliko take ženske pred seboj, ženske, ki ni mnogo več nego to, a vendar toliko, da se zdi človeku vredno, baviti se ž njo...
Da, kaj bi neki drugega „hotel"... Kaj bi bil potem napravil mnogo več in. mnogo drugače, če bi „hotel" več in drugače? .
Toda... na to dvoje mojih vprašanj bi ali gospod I. ali gospod II. in še bogve kdo, ki se s fem peča, lahko napisal celo knjigo, če bi se mn zdelo vredno. In jaz bi moral spet vzklikati: „Toda, ljuba duša, saj vem, saj priznam, saj ne tajim — saj sploh nisem mislil tako..
Da, kaj ni mogoče, da vzame kdo in podčrta celo zadnje besede mojega spisa: „On (Zevnik) pa je vzel njeno (Silvijino) glavo v obe roki, jo dolgo gledal in je potem počasi rekel: ,I<ako si lepa, Silvija moja!:" ter napiše potem: „To je torej hotel pisatelj — dokazati, da je že dovolj, če je ženska lepa?\ To je torej ideja spisa: ženska je
lahko brez srca, brez intelekta, samo da---"
Ah, ljuba duša, Bog s tabo, če misliš, da sem hotel to! — kaj si hočeva drug drugemu/ Samo to verjemi, da te nisem hotel s temi vrstami tu izzivati, še manj zasmehovati. Res, vprašaj, kogar hočeš, — vsak, ki me nekoliko pozna, ti pove, da mi res ni več do tega...
Lš=cšu
ALOJZIj GRADNIK:
SIMONU GREGORČIČU.
0	kje si, duh naš dobri in prorok? Si v Kobaridu? Ali si, kjer venci so posušeni pri Svetem Lovrenci? Si, kjer Vipave se zavija lok?
Poslušaš-li Gorice nemi jok? Si v hramu, kjer so mali še učenci prisegali, da bodo le Slovenci? Si v Krnu, kjer si bil še sam otrok?
/Si puntar, ki ga skriva kmetska koča? Si plaz grmeči naših temnih gor? Si ti kipeča in srdita Soča?
1
Ah ne, le cvetke si, ki porojene iz tvoje srčne krvi, bodo skor kra^ile^groblje Vdove Zapuščene.

MARIJA KMETOVA:
ZAMAH.
Posamič in v majhnih skupinah hodijo ljudje po peronu in so tihi,.mrki in sklonjeni. Bledo jutro jim je stopilo na obraze, da so medli in prepadeni. Oči so zaspane, poteze utrujene in še noge ne vedo, kam bi in kako bi. V ozračju je sluzasta megla, ki se spaja s sajastim, motnim dimom v črnikasto tenčico. Lokomotive sopihajo, puhajo, prskajo in gromeče vlečejo težke vozove. Potem brlizg, šum, ropot — in spet sopihanje.
Mati pričakuje sina, ki se danes vrne. Vsa bleda in prepadena je, nemir je v njenih očeh in kretnjah. Nestrpna se ozira proti smeri, odkoder bo prišel vlak in pogleduje na uro in izprašuje po zamudah. Pa nenadoma, ko misli najmanj na to, priropoče vlak in se ustavi s silnim šumenjem in svrščanjem. Mati pogleda pozorneje, opazuje prišelce; tam! In že pristopi, iztegne roke in vzklikne:
„Tone!"
„Mati!"
In objameta se in poljubita, a Tonetu se zastro oči. Ozre se in vpraša:
„Kje je Milena?"
„Truden si, kaj ? daj, daj meni vse to — oddam postrežčku — 110, daj! Oh ti revež, revež moj, kako te je vzelo!" hiti mati in pokliče postrežčka.
„Fa Milena, mati, kje je?"
„Milena?" Mati se prisiljeno nasmehne in hitro izgovarja besede.
„A'silena, Tone? Ah, veš, pozdravlja te, pa —"
„Pa?"
„No — je naročila, da je nekam slabotna, ni mogla tako zgodaj na kolodvor, in — in se oprošča, in — seveda te pozdravlja — in, če danes še ne bi prišel k njej — jutri bo pa — no, in sploh, Tone, ne skrbi zaradi tega, saj veš; ženske smo bolj slabotne, nikari nič zato — saj bo še vse dobro. — Pa kaj govoričim, tako vesela sem te, dve leti se nisva videla. — Brž, brž poj diva, da bova skoraj doma!" In besede se zaletavajo druga ob drugo in prehitevajo druga drugo. To-
netu je čudno: zaboli ga, da ni njegove zaročenke, da ji ni toliko zanj, da bi ga prišla pozdravit, zdaj, ko se je srečno vrnil po dveh letih. In ironično se smehlja, ko pravi:
„Čudno je vse to, mati, kar govorite. Vendar, seveda, naravno je, kaj pa. Egoist sem, pa mislim, da mi mora brž vse v moje naročje, ko pridem domov. Pa ni ničesar hudega, nevarnega?"
„Kaj?"
„No, to — z Mileno."
„Ah — nič, nič, malenkost."
„Pa zaradi malenkosti je ni in ne smem k njej? O, čakaj, čakaj, Milena! Kar zdajle koj pojdem tja---"
„Ne — Tone — za božjo voljo — ne!" hlastno govori mati in ga prime za roko. A ko vidi, kako se zdrzne Tone v silnem začudenju, brž zavzdihne, se nasmehne in pravi:
„Kaj ne, poglej vendar, kako si me preplašil! Ko je pa naročila, da ne in ne! Pa veš, ne skrbi."
Tone zmaje z glavo in težko mu je.
„Saj je vendar pisala še zadnjič---"
„Seveda, seveda — ko ti pa rečem, Tone! no, ne bodi tak!"
„No, saj res, mamica, kakšen sem, kaj ne? Vas nič ne vprašam, za vas se nič ne zanimam; kakšen sin je to, kaj?"
In ko sta doma, jima tečejo besede vse uglajene in dobre, čeprav se hipno pretrga vez materinih besed; čeprav se v trenotku stemni Tonetovo čelo. In ko odide Tone v svojo sobo in leže k počitku po tolikem trudu in naporu, se sesede mati na zofo, strmi pred se in šepeče:
„Kako bi zdaj to, kako bi zdaj to? Pa ko sem ga tako željno pričakovala, vse dni hrepenela po njem, tako žejno požirala dneve, mesece, ti obe leti! In zdaj — in danes — joj! Kako bi to napravila, kako bi to uredila?" In maje z glavo in jo podpre z rokami. „Vprašal bo, nestrpen bo, ušel mi bo. In če kdo ve, da je doma in bo prišel in mu bo povedal! Moj Bog, nikari, nikari tega! Kako, kaj bi zdaj? Če izve, če izve, da je Milena---Ah, ne, ne —"
In solze ji pridejo v oči, zdrknejo preko prstov in lijejo, lijejo, kakor so lile vseh teh štirinajst dni.
„Kaj hočem, kaj hočem! Pa jaz ne vem, jaz ne morem. Ko mu pa nisem mogla sporočiti tega, ko sem se pa tako bala zanj! Kaj ne, ti moj ljubi Bog. kaj ne, saj bo še vse dobro?"
Potolaži se nekoliko, skrbno si obriše oči in tiho odide v Tonetovo sobo. Po prstih se plazi do postelje in se zazre v mirni, pokojni obraz Tonetov in zapre oči in toliko, da se ne sesede tik postelje, ko se spomni na vse ono grozno, grozno... Pa odide spet iz sobe, gre po opravkih, skrbno naroča služkinji, da ne sme motiti gospoda in če jo pokliče, naj pove to njej, bo že ona skrbela zanj.
In spet prisluškuje pri Tonetovi sobi.
Večer je že, ko se prebudi Tone, in mati brž odhiti k njemu. Ves dan je ostala doma, ves dan je pazila, če bi klical Tone. In zdaj je vsa v ognju, prinaša mu zahtevane stvari in jih odnaša in mu streže kakrir otroku.
„Pa mati, kako me boste razvadili!"
„Ah, beži no, to je, sinko, dve leti, dve leti te ni bilo!"
In objame ga in se vroče razjoka na njegovi rami.
Kaj je, mati, ne jokajte vendar!" jo tolaži Tone in čudno se mu zdi vse to.
„Ti revež, revež moj!"
„Zakaj bi bil revež?"
„Ah — zakaj! Vidiš, ko si bil tako dolgo z doma, ko si toliko prestal!"
„Pa je zdaj vse drugače in spet bo lepo. Le pustite vse tisto, kar je bilo. Zdaj sva skupaj!"
Mati si obriše solze in pogleda Toneta. Pa se ji spet skrivijo ustnice in komaj pridrži ihtenje. „No, tak pojdiva zdaj, pojdiva. — Lačen si kaj ne? Revež — le pojdi, vse je že pripravljeno —"
In gresta v drugo sobo in Tone je in pripoveduje vmes o svojih doživljajih.
Mati kima, se čudi, izprašuje; a hip za hipom ostane pogled nekje v dalji, izostane beseda in se pretrga. Tone ne opazi ničesar, ves razvnet pripoveduje in je vesel, da je končno spet doma in pri materi. — Toda, ko nastane vrzel v pripovedovanju, se zazre Tone v mizo, a potem odločno vstane in pravi:
„Zdaj grem; moram."
Mati se prestraši; tudi ona vstane in ga pogleda.
„Kam?"
„K Mileni."
„Tone — nikar i — moj Bog!"
In prime ga za ramo in se ga oklene.
„Moram. In ne vem, kaj je vse to? Nekaj mi skrivate! Mati! Če
je Milena —---Ah, ne — nezvesta mi ni postala — v pismih ni
lagala. Pa zakaj me ne pustite k njej? Kaj vam je? Tresete se, spet solze, mati!"
Mati se sesede na stol in govori v presledkih: „Še nocoj, le še nocoj potrpi. Rekla je, da ne hodi danes — no, pa če bi šel — pa radi mene nikari. Vsaj danes bodi le z menoj, Tone!"
„Pa pridem koj, vrnem se in privedem še Mileno! No, mati, ne jokajte, lep večer bomo imeli vsi trije." „Tone!"
„Čez pol ure se vrnem." Mati plane za njim in vzklikne: „Tone, za božjo voljo, počakaj, slušaj!" A Tone se ji izirga iz rok in odhiti. Mati pade na zofo. „Joj, Tone, moj Tone!"
In kakor v ognju ji je glava, telo drgeče. Pa nenadoma se burno od pro vrata in Tone zavpije s hripavim glasom:
„Mati — je res?" In prime jo za rame in jo strese.
„Tone — usmili se! Nisem ti povedala, ker sem se bala, da zboliš,
da umrješ, da se ne vrneš nikdar več---"
„Bil sem tam; dekla je skoraj omedlela, ko sem jo vprašal po Mileni... !n je povedala, če še ne vem, da — da je Milena... Mati, je res?
Mati se ga oklene z vso močjo, a Tone jo odrine in reče trdo:
„Govorite, mati! Ali je res Milena----"
„----umrla; res."
Kakor dih se materi izvijeta besedi — in potem objame Toneta in "ga boža in poljublja kakor otroka. Tone je ves bled in se stresa hip za hipom. A nenadoma poskoči, da omahne mati, in zavpije:
„Ni res — ni res! Lažete, vsi lažete!" In oddrevi kakor besen iz sobe in iz hiše proti Mileninemu domu, — a v trenotku se ustavi kakor vkopan.
Silna groza mu polni glavo; nenadoma začuti, da je sam, čisto ' sam na vsej zemlji; da stoji sredi votle krogle — In tla se mu izpod-mikajo, srce mu zastaja in zgrudi se na zemljo kakor mrtev.
FRANCE VEBER:
BERGSONOVA TEORIJA SMEŠNEGA.
(Konec.)
b) Bergsonova definicija življenja in življenje samo.
Bergson ni prišel slučajno do svojih nazorov; to kaže njegovo, svoj čas omenjeno principijelno pojmovanje življenja, t. j. duševnosti, s katerim njegovo naziranje o komiki enostavno stoji in pade in iz katerega skuša Bergson, kakor smo videli, to svoje naziranje v resnici tudi de-duktivno izvesti. Bergsonu je duševnost izvesten razvoj v času in iz-vestna zapletenost v prostoru, ki ne pozna nobenega ponavljanja in nobene deležnosti od strani drugih sistemov. Najvažnejša stran duševnosti, ki jo nepremostljivo loči od mehaničnih pojavov, je pri tem njena časov nost. čas zgolj mehaničnih procesov je prazen in homogen, dopušča poljubno ponavljanje in obračanje teh procesov in izključuje v okviru teh procesov vsako „napredovanje" in ,,nazadovanje".
čas duševnosti je pa konkreten in heterogen, stori, da je vsaka duševnost le neko vedno novo nastajanje s svojo „zgodovino" in s svojo „bodočnostjo", da, duševnost je le to realno in heterogensko trajanje (duree reelle!). Da je vsemu temu tako, tedaj bi mehanizem ločilo od duševnosti seveda le troje znakov, namreč svoj čas omenjeno ponavljanje, inverzija in interferenca vrst.
Proti tem rezultatom Bergsonovega „intuicij on i zrna" pa govori najodločneje že najprimitivnejša' izkušnja, najprimitivnejše samoopazo-vanje in modema psihologija.
2e pri drugi priliki sem tekom te razpravice moral opozoriti na dejstvo, da tudi duševnosti v strogem pomenu besede ni ponavljanje tuje, da, da bi brez tega ponavljanja morala ostati duševnost brezpogojno na najnižji stopnji svojega razvoja. (Misli le na zakone repro-cuktivnih asocijacij, spomina, vaje itd !) V tem stiku opozarjam le še na sledeče: Kakor moderni človek misli, čustvuje in stremi, tako je mislil» čustvoval in stremel žef n. pr. stari Grk, Rimljan, Sloven itd.; morda so se pri tem nekoliko spremenili objekti tega mišljenja, čustvovanja in stremljenja, isto pa je ostalo to mišljenje (misel!), čustvovanje (n. pr. veselje-žalost) in stremljenje (n. pr. volja-odpor) samo. Pri vsem valovitem značaju življenja ostajajo vedno isti neki elementarni doživljaji, ostajajo vedno isti splošni psihološki zakoni: le to dejstvo
omogoča psihologijo kot znanost na eni in pragmatične zgodovine vseh vrst (tudi n. pr. literarno zgodovino) na drugi strani! Iz tega pa takoj sledi, da se glede ponavljanja fizikalni svet ne razlikuje od du-ševnosti Tudi v fizikalnem svetu se vrši neprestano spreminjanje in novo nastajanje (tukaj je treba le misliti na moderno kemijo oziroma na moderno elektrodinamično pojmovanje fizikalnih procesov!), toda tudi tukaj ostajajo nekateri elementarni pojavi pri vsem tem valovenju vedno eni in isii (bodisi, da mislimo pri tem na molekule, atome ali celo na ijone, elektrone itd.). Tam kakor tukaj isto neprestano valovanje r»a eni, isto ponavljanje na drugi strani!
Kar se pa tiče Bergsonove inverzije, sem moral že gori ugotoviti, da de facto te inverzije tudi fizikalni svet ne pozna. Taka inverzija bi se dala zagovarjali kvečjemu na podlagi „klasične mehanike" Newtonove, v kateri ne igra čas v resnici nobene stvarne vloge, nastopajoč le kot neka \ Bergsonovem smislu prazna in homogenska dimenzija. Da temu ni tako, je pa z vso javnostjo pokazalo nepretrgano delo poznejših mož (Carnot, W. Thomson, R. Clausius, Helm-holtz, Descoudres, G. Helm, Ostwald i. dr.) Ti znanstveniki so dokazali enosmernost vsega fizikalnega dogajanja in s tem pokazali, da igra čas tudi pri tem dogajanju bistveno in konstitutivno vlogo; vse fizikalno dogajanje je entropično, podvrženo zakonu disipacije: uporabna energija se na zakonit način vedno bolj razpršuje, radi česar ima čas tudi tukaj nedoprinesljiv pomen (na ta način razpršena energija se sama nikdar več ne vrne!), radi česar ima tudi vse fizikalno dogajanje svoj „razvoj", svojo „zgodovino". Znano je, da izvaja Ostwald iz te enosmernosti vsega dogajanja svoj „energičen imperativ": Ne trosi energije, uporabljaj jo! Jasno je na vsak način, da nam pojem Bergsonove inverzije ne poda nikakega kriterija za razlikovanje med fizikalnim svetom in duševnostjo. Tam kakor tukaj ni inverzije, tam kakor tukaj vlada Bergsonov konkretni, heterogenski čas!
Preostane tort*j le še interferenca vrst. Tudi glede tega pojava ni razlike med mehaničnimi pojavi in duševnostjo. Da se. Bergsonova imerferenca vrst nahaja v fizikalnem svetu, je seveda jasno: tok kake reke se ne določa samo po tej reki sami, temveč po rajraznejših komponentah, izvirajočih iz drugih „sistemov" (površje zemlje, vreme, kanalizacija itd.), vplivajoči!5 na reko; premikanje zemlje se ne vrši le po njej imanentnih silah, temveč obenem pod vplivom solnčnega sistema, ta pod vplivom drugih astralnih sistemov itd. Vse to pa ne pove nič drugega, nego da v zunanjem svetu ne nahajamo nikakega bodisi največjega, bodisi najmanjšega poedinega sistema procesov, ki bi bil kot
tak absolutnega značaja, temveč da se tzv. sklenjenost fizikalne kavzalne vrste tiče le celokupnosti vseh mehaničnih procesov sploh. Toda vse to velja naravnost dobesedno tudi za duševnost! To more zanikati le oni, ki je popolnoma slep za pojave kakor: pouk, vzgoja, kazen, pomen življenja v družbi, za narod, za državo itd. Tudi duševnost poedinea ni nikak „sklenjen sistem", ker se njen razvoj določa v fundamentalnih ozirih obenem tudi po komponentah, izvirajočih iz tuje duševnosti, tudi duševnosti vsakega (bodisi še tako „samostojnega") poedinea je le „relativen sistem" duševnih procesov, ki se ne da tako dolgo v polni meri razumeti, dokler se ne vpoštevajo obenem drugi taki sistemi (duševnosti drugih poedincev, družbe...), stoječi v kavzalni zvezi z duševnost jo dotičnega poedinea. Kam bi prišel zgodovinar sploh in literarni historik posebe, ki bi v smislu Bergsonovega recepta smatral duševnost nekei zgodovinske osebe za „sklenjen sistem fenomenov, izključujoč vsako deležnost drugih sistemov" in bi se torej pri svojem delu tudi ne oziral na nikake druge psihične sisteme (na „duševni milieu" dotične osebe)? Ali da se pozitivno izrazim: ludi duševnost poedinea se ne razvija le po svojih imanentnih silah, temveč obenem in nujno tudi potem, v kolikor je deležna ravno teh in onih drugih duševnih sistemov: le na tem neovrgljivem faktu sloni nazadnje pomen in smisel pouka, vzgoje, narodnosti, države. Torej se tudi o sklenjenosti duševne kavzalne vrste more govoriti le z ozirom 11a c(loku pno st vseh duševnih procesov sploh, tekočih iz — neskončnosti v neskonočnost. Potemtakem je do evidenniosti pokazano, da tudi Bergsonova „interferenca vrst" ne loči duševnosti od fizikalnega sveta: to interferenco nahajamo v polni meri tam in tukaj!
S tem je zdaj vsa Bergsonova teorija smešnega še enkrat in naravnost in v principu ovržena. Bergson sam je hotel tukaj podati de-duktivno izpeljavo svoje teorije, ki naj razsvetli vsa njegova dosedanja in utemelji vsa njegova poznejša izvajanja (komika v značaju); tukaj smo dospeli do onega mesta, okrog katerega se vrti ves Bergsonov spis kot okrog svojega idejnega žarišča. To je ttqütov ifrevöog Bergsonove teorije, njegovo mnenje namreč, da se mehanizem razlikuje od duševnosti po a) ponavljanju, b) inverziji in c) interferenci vrst in da je torej komika duševnosti, kažoča na tega ali onega teh treh pojavov, le — mehaniziranost te duševnosti. Ta sklep je napačen, ker sloni na krivih premisah, t. j. ker se mehanizem ravno glede liergsonovih kriterijev prav nič ne razlikuje od duševnosti: ponavljanje in intesr-ferenca vrst se nahajata tam in tukaj, inverzije pa tam in tukaj — ni! Da se duševnost razlikuje od mehaničnega sveta, in sicer nepremost-
ljivo razlikuje, o tem tudi jaz ne dvomim, le Bergsonovi kriteriji nimajo ničesar opraviti s to razliko; njegova teorija smešnega pa izgubi prav brez teh njegovih (napačnih) kriterijev sploh vsak smisel. S tem pade seveda takoj tudi Bergsonovo tolmačenje njegovih naslednjih primerov (Gorge Dandin, Depit amoureux , Amphitrion, dr. Eigensinn, Voyage de M. Perrichon, „narobe svet" itd.); kdor se spomni naše zgorajšnje formule, bo kmalu uvidel, da leži zadnje jedro komike tudi pri vseh ten primerih v neuspešnosti in brezplodnosti nekih stremljenj, ki jih nn projiciramo v dotične prizore. —
Prvotno sem nameraval orisati v posebnem odstavku (C. Konnka v značaju) tudi naslednja Bergsonova izvajanja. Ta oris bi imel pomen morda za one čitatelje, ki se zanimajo za psihološko jedro višjih dramatičnih umotvorov (komedije - tragedije). Tega orisa pa tukaj žal ne morem več podati. Ker pa slone vsa naslednja Bergsonova izvajanja v principu in v podrobnostih na njegovem pravkar orisanem pojmovanju življenja, je posebna kritika teh izvajanj tudi komaj potrebna: Kdor je dosedaj sledil meni, ta v bodoče ne more slediti Bergsonu. Zame bi imel ta zadnji odstavek ta pomen, da bi ravno v njem mogel podrobnejše podati lastno teorijo komike in tragike. To bom storil pač o drugi priliki, kjer bom mogel naknadno orisati tudi Bergsonovo stališče napram komiki značaja. —
III. Epilog.
Da me nihče krivo ne razume, se mi zdi vendar potrebno, da izgovorim še nekaj besed o glavnem namenu te razpravice. Sam cenim visoko Bergsona kot onega misleca, ki spada med prve in najodličneješe bori-tel je proti nizkotnemu malerijalizmu naših dni.V tem pogledu se zBerg-sonom popolnoma strinjam. In če je res, na kar so me z navedbo sličnih misli pri drugih francoskih pisateljih iz prejšnjih časov opozorili prijatelji, namreč da se v Bergsonovem mišljenju manifestira mišljenje francoske rase na svoj; najvišji stopnji, tedaj zasluži iz istegn razloga tudi ta rasa naše spoštovanje, in sicer tem večje spoštovanje, čim nizkot-nejši je duh naše dobe. (Morda leži tudi tukaj zadnji razlog za dejstvo, da se vrši dandanes ravno od strani francoskega naroda malone edini uspešni odpor napram najraznejšim modernim pokretom, slonečim na zgolj materialističnem pojmovanju sveta, življenja in zgodovine.)
Poleg vsega tega pa vendar ne smemo prezreti prašanja, ali se je Beri>sonu posrečila tudi znanstvena izpeljava njegovih idej. Če prezre-mo U) prašanje, dajemo sami svojim (in Bergsonovim) nasprotnikom v roke najboljše orožje. Tu ne pomaga nobeno opiranje na neko izven
znanosti stoječo „intuicijo". Nikakor ne zanikam, da so možne „geni-jalne" osebe, ki gledajo stoletja naprej in spoznavajo „intuitivno" resnice, ki jih mora znanost potrditi in potrjuje! šele mnogo pozneje. Da se taka intuicija de facto nahaja, o tem priča najbolje zgodovina vseh znanosti. Ne morem pa priznati nobene intuicije, katere rezultati bi strikt-no nasprotovali že obstoječim faktičnim rezultatom katerekoli znanosti. Znanost sq v resnici počasi, zelo počasi razvija, toda kar se na ta način dožene, velja zato sub specie aeternitatis. Kakor se menjava „moda" za „modo" v obleki, hrani itd., tako se menjava tudi „moda" za „modo" v človeškem mišljenju, čustvovanju in stremljenju, noseča v sebi kal smrti že ob svojem prvem koraku. Kakor se je v srednjem veku vsepovsod govorilo o nekem „kamnu modrosti", ki ga nihče ni videl, tako se dandanes govori o neki skrivnostni „intuiciji", čeprav je nihče ne pozna. Le — znanost hodi pri vsem tem strastnem padanju in dviganju hladnokrvno in neomajno svojo pot, le ta mirna in tiha znanost je pri iskanju resnice naša zadnja in edina solidna opora; kdor zametu je to oporo, sledi v najboljšem slučaju le svojemu subjektivnemu čustvu ali pa praznemu slavohlepju.
Jaz se torej popolnoma strinjam z Bergsonovim principijelnim nastopom proti dandanašnjemu puhlemu materijalističnemu svetovnemu in življenjskemu naziranju, ravnotako občudujem Bergsona sam kot izredno duhovitega pisatelja; njegovemu pisateljevanju odrekam le znanstveni značaj: Bergson človeka pregovarja, ne prepričuje. S to kritiko sem hotel podati le en primer za ta način njegovega pisateljevanja.
ALOJZIJ GRADNIK:
ŽARIŠ IN ŽGEŠ ...
Žariš in žgeš in v tvoji zlati luči vsa trudna duša moja trepeta. O solnce moje ti! Do dna, do dna izpali me, do smrti me izmuči!
Naj tvoja vsa me prepoji svetloba, in če zaprem poslednjikrat oči, o, bodi lučka vsaj, ki večne dni sijala mirno bo v globine groba.
Dr. AVGUST 2IGON:
KORYTKOVA POGODBA Z BLAZNIKOM
IZ LETA 1838. (Prispevek k Prešernovi literarni zapuščini.)
(Konec.)
Za razumevanje teh dogodkov pa treba tu nujno poznati vnanje življenjske izpremembe Ernestinine za tistih dni Prav tistega leta 1877. se je bila Erncstina namreč koncem spomladi zaradi bolehnosti preselila po IOV2 letih z Dunaja spet v domovino1, v Maribor k svojemu stricu Martinu Jclovškr., stavcu odn. faktorju tiskarne Pajkove.-VVsvojih „Erinnerungen an Franz Levstik" nam je izza teh dni zapustila opis svojega prvega obiska Ljubljane, kjer jo je stric takoj prvi večer seznanil z Levstikom. „Am 16. Juli 1S77 kam ich mit meinem Onkel Martin nach Laibach. Es war schon gegen 10 Uhr abends, als wir beim ,Kaiserwirt' abstiegen. Onkel erkundigte sich, ob Levstik noch anwesend sei. Auf die bejahende Antwort der Kellnerin liess er ihn herausrufen." In Levstik da jih je vsprejel zelö prijazno in povabil k svoji mizi. „Bald lenkte_er_dasGesprächauf Preširen — takoj prvi večer torej! — und gab mir ziemlich deutlich zu verstehen, dass er der Erste war, der es gewagt, dessen Andenken bei den Slovenen wieder aufzufrischen." liTsKajali da so se poslej vsak dan k skupnemu obedu z Levstikom, ki je tiste dni Ernestino takoj, dasi oprezno po ovinku, ogovoril zaradi njene „Prešernove zapuščine": „Einige Tage nachdem ich Levstik kennen gelernt, sagte mir Onkel,
1 Živela je Fr nest inn na Dunaju pri materi in poslej tudi_še_po njeni smrti (t o. 21. XI."1§75.) nadalje stalno ze od 1. avgusta 1866. Dne 30. VII. 1876. datira namreč Ernestiua svoje pismo z Dunaja drju. Razlagu takö-le: „Heute ist der 30. Juli, es sind somit heute zehn Jahre, als ich meine Heimat zuletzt gesehen! Da zogen sie vorüber an meinem geistigen Auge, die Zeiten, die längstvergangenen, bis heute!" Zapustila je bila namreč 29. VII. 1866. z materjo Trst ter se ž njo vred. njej na ljubo preselila na Dunaj, kakor mu poroča Ernestiua 20. VIII. 1876.
- Razlagovo pismo z dne 10. III. 1877. je bilo njegovo zadnje Ernestini na Dunaj; tolaži jo v njem: „Ihre Krankheit wird keinen ernsten Verlauf nehmen und ich glaube, daß Sie auch nicht nöthig haben ins Spital zu gehen. Schonen Sie sich nur möglichst und gehen Sie manchesmal spaziren, weil vom zuvielen Sizen allerlei Obelstände kommen/-
Levstik möchte. Prešifens ,Poe_zije< neu ediren und den Ertrag davon sollte ich bekommen; Klein sei bereit ihn zu verlegen; nur sollte ich den »literarischen Nachlass* meines Vaters von D". Razlag — der ihn damals aufbewahrte — zu diesem Zwecke zurückverlangen. Anfänglich wollte ich nichts davon hören, da ich meinen hochherzigen Gönner Dr. Razlag zu beleidigen fürchtete, aber Levstik kam jeden •Tag mit einem andern Grunde angerückt, besonders betonte er, dass eine neue Ausgabe sehr notwendig sei."
Stric Martin se je v začetku avgusta spet vrnil v Maribor ter pustil Ernestino v Ljubljani. In šele po njegovem odhodu se je odločila, da je pisala drju Razlaga po „zapuščino", ki jej io je res takoj, kakor vemo, vrnil s pismom z dne 7. VIII. 1877. ?.e naslednjega dne, S. VIII. 1877., torej takoj po prejemu, je prinesla vrnjene jej rokopise Ernestma^Levstiku k obedu, ker je po_pdhodu strica Martina redno obedovala-pri Levstikovi mizi. Nameravala si je že takrat preskrbeti dela, da bi se stalno naselila v Ljubljani, do česar da jej je hotel tudi Levstik pripomoči; toda — „da kam vom Onkel ein Brief, ich möchte nach Marburg kommen... Ich reiste am 14. August 1877 nach Marburg ab."
Iz tega sledi, da je bila Ernestina od 16. VII. do vštetega 14. VIII. 1877., torej skoraj ravno en mesec v Levstikovi družbi v Ljubljani. In zadnji dan svojega takratnega bivanja, 14 VIII., je izročila pred odhodom Levstiku še£nekaj beležk o Prešernu",4 ki jih je bila tiste dni v Ljubljani spisalaTralašč za Levstika, ker ni svojih „Erinnerungen" hotela zahtevati od drja Razlaga.
Ob Ernestininem odhodu iz Ljubljane dne 14. VIII. 1877. je imel torej Levstik v svojih rokah oboje dvoj„Literarno zapuščino Prešernovo", in pa2/;j kratek posnetek Črnestininih „Spominov o Prešernu". Izroči lamps' je takrat Ernestina „Prešernovo zapuščino" seveda Levstiku le tako, kakršno je bila takrat prejela od drja. Razlaga; a prejela pa io je in mo^la prejeti od njega takrat le tako, kakršno in kolikor mu je je bila svojčas dala: zagotovoda okrnjeno torej vsaj za rokopisa, ker brez „Pcfmi od sidanja" in brez „soneta o Kopitarju", — dasi najbrže pa že takrat z Grünovirni tremi pismi, ker je bila Ernestina vsled Razlagovega (10. III. 1877. opetovanega) povpraševanja po njih ta pisma najbrže dodatno doposlala drju Razlagu še pred svojim odhodom z Dunaja.
3	Solastnik ljubljansk-.: tiskarne „Klein & Kovač".
4	Spomini na očeta, str. VI.
Pa^se kar 10.XI. 1877., glej^zgodi^dajJogošlje_Ernestina iz Maribora Levstiku v Ljubljano „noch ein Sonett": nemški „sonet o Ko-, jn&rju", češ da ga je sicer že Bleiweis objavil v Letopisu, a da bi se ga pa morda dalo posloveniti!
Imela je torej ta sonet Ernestina tačas pri sebi v Mariboru, kjer je bivala tačas in kamor se je bila preselila z Dunaja k svojemu stricu Martinu. Ni ga bila torej poslala svojčas drju. Razlagu, ker bi jej ga bil sicer ta 7. VIII. 1877. („wie erhalten") z ostalimi rokopisi vred vrnil v Ljubljano in bi ga torej Levstik bil že takrat prejel z ostalo zapuščino Prešernovo! V Maribor, odkoder ie Ernestina poslala zdaj Levstiku ta sonet, pa si ga je bila morala prinesti že z Dunaja, ker poslej ni več zapuščine Prešernove imela ona v rokah, da bi si ga vzela iž nje, ampak imel jo je ves čas že dr. Razlag v Brežicah. Izločiti si je morala torej tisti sonet izmed rokopisov že na Dunaju, preden je ostalo zapuščino Trešernovo bila na njegovo prošnjo odposlala drju. Razlagu^f&VljpJ*
Ta rezultat je nam tu važen. V „Prešernovi zapuščini" manjka namreč dandanes, ce jo primerjamo z objavo Bleiweisovo iz l. 1875., — vštevši Korytkovo pismo Blazniku, — dvanajst kosov.5 Dne 4. XII. 1877. pa, koje bil Leveč prevzel „Prešernovo zapuščino4' iz posmrtne ostaline Levstikove, jih je manjkalo trinajst, ker razen l.in 22. tudi še številka 5.; a ta ie dane? spet v zborniku, vsled česar znaša torej danes primanjkljaj — dvanajst kosov. Številki l.in 22. so (poleg it. 5.) pa bili ugotovili dr Stare, Gutmann in Leveč kot izgubo Levstikovo; preostaja torej desei rokopisov, ki je njih usoda — vprašanje zase.
In smo glgjj prjjjdepn • da teli deset kosov nL prejel Levstik ter tudi že dr. Razlag ne vidri nikoli. Zakaj ne? Odstranjeni so bili iz celote že preje! Iz prejete zapuščine Prešernove jih je bila odstranila ter si jih deloma osebno zase pridržala Ernestina tam na Dunaju že prav takrat ko gorenji „sonet o Kopitarju", ki ga je potem 10. XI. 1877. še pridoposlala Levstiku; prav takrat torej, ko prvotno tudi še tista tri Griinova pisma, ki je dr. Razlag tako povpraševal po njih in mu jih je bila potem še najbrže naknadno pridoposlala z Dunaja, — vsled česar so ta pisma in tisti sonet spet v zborniku. Razen teh štirih kosov, ki jih je spet vrnila, si je bila — trdim! — Ernestina že na
•'* Namreč 11 v podani signaturni tabeli zaznamovanih s črtico (= minusom), in pa še -f 1, ki je tam ne/aznamovan. Toda o tem še pozneje.
Dunaju odstranila pa še deset, in sicer naslednjih.4!e^e( rokgj^isov, ki jih pa ni nikoli več vrnila v zapuščino Prešernovo:
1.	Pefem od sidanja zerkve na Shinarni gori.
2.	Tri shelje. (prevod Gi iinove „Yenetianer Trias".)
3.	Smoletu.
4.	Pevcu.
5.	Božje in hudičeve hiše (po grški meri).
6.	Die Einbildung. Brez avtorjevega imena. (Morda!)
7.	Kastelčev „slovenski sonet" I.
8.	Kastelčev „slovenski sonet" II.
o. Kastelčevo „vezilo dr. Fr. Prešernu 3. XII. 1845".
10. Korytkovo „pismo" Blazniku z dne 15. XIL J838.
Po pravici je torejj c-r. Razlag označil v svojem pismu z dne 10.3. 1877. F.rnestini to, k?.r mu je bila poslala z Dunaja, kot „den mir eingesendeten Nachlasstheil ihres Vaters Dr. Prešern"!
In Levstik je iz rok Tčazlagovih prejel 8. VIII. 1877. prav isti „del očetove dedščine", — ki mu ga je Ernestina 10. XI 1877. izpopolnila le še z enim, z enim samiir sonetom!
Taki so bili torej tisti nam zabrisani že dogodki, ki so posebno poglavje v zgodovini „Prešernove literarne zapuščine", in ki nam je do njih spoznanja pripomoglo edinole gorenje drobno pismo Erne-stinino, pisano Levstiku.
Toda, kam pa so zašli ti rokopisi? Kje je danes ta odstranjena desetorica? To je zdaj tu — vprašanje.
1.)	„Pefem od sidania" je podarila Ernestina, kakor smo že dognali, na Dunaju drju. Pogazhniku, a ta pa 22. XI. 1877.° g. prof. T. Zupanu, ki nam ga sedaj hrani na Okroglem.
2.)	Tri rokopise mi je Ernestina kazala še sama 1. 1904. ter izrecno dostavila, da so iz „Prešernove zapuščine". H-anila jih je v posebni
. < ^ mapi z raznimi drugimi svojimi „spomini": s pismi in fotografijami (Razlag, Cimperman, Oangl in njegova kiparska dela, med njimi Cimperman in Prešeren). Zapomnil pa sem si žal le dva rokopisa, oba lastnoročna Prešernova, oba na pisnem papirju velikega kvarta: „Smoletu" in pa epigram „Božje in hudičeve hiše v Ljubljani", ki sva o njem še govorila z Ernestino, da ga je objavil 1. 1875 Bleiweis v Letopisu. In vprašal sem jo bil tedaj, če ni bilo v zapuščini pa še rokopisa one variante „po tevtonski meri", ki ga je bil Bleiv/eis objavil 1.1840. v Novicah, — kar mi je Ernestina zanikala.
6 Torej isti mesec, l<M2diiikesneje kakor je bila doposlala Ernestina Levstiku i 7 Maribora. ^ o n et o Kopitarju".
3.)	O nemški pesmi „Die Einbildung4' mi je takrat rekla Ernestina nekam rezko odrezano le, da „je ni", da „se je izgubila". Brez pojasnila, ali se je izgubila pri njej ali že pri Bleiweisu.
4.)	O Kastelčevem „vczilu dr. Francetu Prešernu 3. grudna 1845."
fc V a » v » t «
pa mi je ogorčeno gravila eama, ne da bi jo bil vprašal, da^ga je ona „uničila", ker „žali Prešerna*4* vsa jezna na Bleiweisa, da'je prav ta češda pamflet o Prešernu objavil. A je li pa iz te nevolje morda z „vezilom44 vred odstranila Ernestina iz zbornika, da si izbriše iž njega vsak sled Kastelčev, tudi oba slovenska soneta njegova? V tej točki je bila namreč fanatična! Ali pa je bilo vse to troje morda en sam rokopis?
5.)	Ostala dva rokopisa, „Tri shelje" in „Korytkovo pismo Blazniku44, pa je slednjič izsledila ta razprava v rokah Cimpermanovih.
V	Cimpermanovi ostalini se nam je ohranilo le poslednje: le „Koryt-kova pogodba z Blaznikom iz 1. 1838." A rokopis „Tri shelje"? Ali ga je Cimperman vrnil lastnici? Ali si ga je po smrti Cimpermanovi vzela spet Ernestina iz ostaline, kakor po dogovoru med živimi — Razlagova pisma? Ali pa je zašel v kake druge roke?
Ne vemo. Ernestina se je preselila s tega sveta pred tremi leti na sam Prešernov rojstni dan: 3 XII. 1917.; torej dobro poldrugo leto prej, preden nam je ostalina Cimpermanova dala „Korvtkovo pismo".
V	zapuščini Ernestinini pa ni bilo več ne tistih rokopisov, ne tistih
raznih pisem, ne fotografij; tista mapa je izginila. Kar je še papirjev^ preostalo po Ernestini, so prišli k zapuščini njenega očeta v licejsko knjižnico v Ljubljani; a ž njimi vred žal ne tudi tisti rokopisi očetovi. Pravila pa mi je g. A. Kadivčeva, da je nekega dne malo pred njeno preselitvijo v jubilejno oskrbovališče^našla Ernestino pri peči, ko je ravno vanjo metala zelo slabe volje — razne papirje svoje: „Saj ga ni, da bi koga to še zanimalo! Tujim ljudem pa nič mari!" Ali so bili tudi tisti rokopisi Prešernovi vmes? Ali jih je pa morda vendarle komu že prej po svoji navadi dala Ernestina „v spomin"? če jih je, storil bi znanstvu uslugo dotičnik, ako bi se oglasil in povedal, da jih hrani ter da nam, kar je še sploh bilo ostalo, ni šlo v izgubo
Tako se je godilo Prešernovi literarni zapuščini torej v rokah poe-tove hčere Ernestine. A doživela je ta zapuščina gotove izpremembe, ali recimo rajši: gotove okrnitve pa tudi že prej v Bleixveisovih, in
Pred svojo objavo Prešernove literarne zapuščine v Letopisu 1.1875. je takratni javnosti, kakor smo videli v 2. poglavju te razprave, drobcema priznal Bleiweis (dosledno trdeč, da „ni druzega nič") — pravzaprav lo:
1.) Epigram „Ljubljančanam!" Božje in hudičeve hiše v Ljubljani. „Dystichon po tevtonski meri."); 2.) Parizine 1. do 13. odstavek; 3.) Nekaj nemških pesmi; 4.) Nekatera pisma prijateljev Prešernovih; 5.) Zastavico; 6.) prevod Grünove „Venetia>ier Trias", 7.) en epigram (najbrže „Tempora mutantur" o Slomšku).
V Letopisu 1.1875. pa nam je povsemtem javno in jasno naštel in priznal Bleiweis, glej, kar 55 kosov, med njimi 17 slovenskih in pa 6 nemških pesniških rokopisov 7
Vendar pa nain Blei weis tudi leta 1875. ni naštel in priznal vsega, kar mu je bil de facto 1.1849 izročil Dagarin Pritajil je še zdaj vsaj 9 rokopisov.* Določiti pa je to število mogoče, ker so ti rokopisi Še danes v zborniku; poslal jih je bil torej Bleiweis 1. VI. 1876. drju. Po-gazhniku na Dunaj navzlic temu, da jih v Letopisu ni navedel! A prav zaradi tega pa: ni-li Bleiweis pomolčal 1. 1875 v Letopisu še ob katerem nadaljnjem rokopisu, ki ga pa ni odposlal takrat na Dunaj? Dokaza ni! Izključena je tu vsa in vsaka možnost kontrole, ker so vse kuverte — še pod kulturnim pečatom!''
Toda eno pa stoji pribito v javni knjigi naši. Objavil je 1.1849. Bleiweis sam v svojih „Novicah" epigram „Ljubliančanam!" o božjih in hudičevih hišah v Ljubljani z lastno opombo pod črto, da „smo pričijočo pesmico našli v zapuščini rajnciga dohtarja Prešerna". In objavil je leta 1S49. v svojih „Novicah" tudi zabavljivo „Zastavico". Rokopisov teh dveh Prešernovih proizvodov pa danes v zapuščini ni več. In jih tudi 1.1875. ni bilo več, ker teh dveh pesmi Prešernovih ni
7 17 slovenskih, ker „Sdrav:co" v 3 rokopisih.
* Odlomek „Matiju Čopu" (lib); Kastelčev prepis treh sonetov Prešernovih-..Bio Mojzesu..." itd. (16); Kastelčev prepis soneta „Je od vesel'ga časa'4 (17);
Nagrobni napis Korvtku (23); Vrazovo pismo Kastelcu 10. VI. 1837. (46); Ka-slelčevo pismo Prešernu 19. Vil J. 184$. (49); Vrazovo pismo Smoletu 3. XII. 1S40. (55); Laschanov sonet f reund Dr. PrefhSrn". (56); Kastelčev prepis iz
Palingenija (57).
11 V Lj. Zvonu 190O./63 (Dr. J. Lokar): „V Bleivveisovi književni zapuščini se nahaja tudi Prešernov rokopis njegovega znanega soneta: An böser Wunde leidend muß entsenden... Akrostihide nima zaznamovane. Od onega, ki ga je objavil L Pintar v Prešernovih nemških pesmih, se razlikuje v sledečem: namesto Alcides ima Alcidens, n. erliegen, wenn der Seller nicht gelogen — erliegen darf, wenn Seher nicht gelogen, n. Chorwölf — christlich. Spodnji desni vogel rokopisa je odrezan, torej mesto, kjer je bil skoro gotovo Prešernov podpis."
Bleiweis navedel v Letopisu. Pozabil je pač nanji; saj jih že od 1.1849. nadalje ni bilo več med rokopisi, ker jih Bleiweis ne omeni nikoli več poslej v svojih izjavah o Prešernovi literarni zapuščini.
Ta dva rokopisa Prešernova nam je torej iz njegove zapuščine, prejete iz Dagarinovih rok, izgubil — Bleiweis. Ali v tiskarni ob tisku, ali kesneje ob korekturi? Nijih več! Odprto pa je vprašanje, če morda razen teh dveh ne pred letom 18/5. li še kaj druzega, — česar ni objavil? In odprto je še tudi drugo vprašanje, če ni bila namreč Ernestina o tisti priliki na Dunaju odstranila morda še kak rokopis več, ki ga je morda Bleiweis 1. VI. 1876. bil sicer poslal drju. Pogazhniku na Dunaj, a tudi ne omenil v svoji objavi ter s tem, prav s tem onemogočil — kontrolo. Opozorim naj tu le mimogrede na tisto „rdeče štetje" v zgoraj podani tabeli! Sestavi si številke, in — kaj se ti odkrije?
Za Bleivveisom pa še — Levstik.
Če je pri Bleiweisu vpijoča priča — objava v „Novicah44, je pri Levstiku kričeči glas — signatura; tisto plavo štetje od 1 do 57.
Dr Josip Stare je 1.1887. po smrti Levstikovi ugotovil: manjka Št. 7, 5 in 22. In Leveč je 4. XII. 1887. potrdil: „Prejel, — razen št. l.,<>v 5. in 22.", ter pripomnil potem L. Pintarju 13.11. 1896.: „IzJStaretove opazkejiajiotranji strani prve platnice vidis^da je najbrž že Levstik izgubil št. 1., in 22." Najbrže torej! In to izgubo sta ugotovila dr. Starr1 in Leveč iz preprostega dejstva, da so v posmrtni ostalini Levstikovi našli poedine kose Prešernove zapuščine signirane, s plavim pisalom štete do številke 57.
Datum, ki nam prvič točno potrjuje to signaturo, je Levčev datum 4. XII. 1887. ob prevzetju Prešernove zapuščine za Ernestino iz rok upraviteljev posmrtne ostaline Levstikove, drja. Josipa Stareta in i:mila Gutmanna. Seveda je t?, signacija pa že starejša. A kdo je njen avtor, ter kedaj in iz kakega povoda je nastala, o tem molče vsi viri in tudi pisava neznane docela neugotovljene roke, ki je zbornik signi-rala. Ves trud mi ni doslej odprl teh trdno zabitih vrat! Le eno je nedvojbeno: Levstikova tista pisava ni!
, Vendar pa je mogoče ugotoviti, da je to štetje nastalo v rokah Levstikovih, dasi ne z njegovo roko; a nastalo nele po 8. VIII. 1S77. kot dnevu Levstikovega prejetja zapuščine Prešernove, ampak po dnevu Ernestininega pisma z dne 10.11.1877., ki je bila ž njim do-poslala Levstiku iz Maribora tisti nemški sonet o Kopitarju. Zakaj? Ker je v zborniku tudi ta sonet tekoče signiran (s plavo številko 24), brez vsakega sledu, da bi bil v že prej izvršeno štetje kakorkoli kes-
neje pridodan in dodatno ustavljen. Nastalo je torej to štetje v tisti dobi, ko je bila „zapuščina Prešernova" pri Levstiku, ker po 8. VIII. 1877. in pred 4. XII. 1887.
Preden pa je nam neznani signator rokopise s plavim signiral, jih je uredil po gotovem principu: in sicer očitnoda — kakor je iz primerjanja povzeti — po Bleiweisovi objavi Prešernove zapuščine v Letopisu Matice Slovenske za leto 1875.; iz česar sledi, da je bil neznani avtor tiste plave signature literarno izobražen mož Uredil je namreč v Prešernovi zapuščini vse rokopise po istih treh skupinah ter v vsaki izmed njih po isti zaporednosti kakor Bleiweis 1.1875. Najpoprej je namreč zbral vse slovenske pesmi: a) z bohoričico, ter potem b) z gajico; tem pa je pridodal povsem pravilno še na koncu obadva Kastelčeva prepisa Prešernovih sonetov („Bio Mojzesu" & „Je od vesel'ga časa") — v gajici! Nato slede nemški soneti Prešernovi v isti zaporednosti kakor jih ima Bleiweis v svoji objavi 1. 1875 ; a na koncu pa, izvoljenemu načelu povsem dosledno, najpoprej še nemški, z lastno roko Prešernovo pisani epitaf Korvtku, ter za njim s tujo roko prepisana nemška elegija Prešernova „Dem Andenken des M. Zhöp", v čemer je bil pri urejanju bolj dosleden od Bleiweisa, ki je ta rokopis uvrstil povsem samovoljno kot nekako izjemo pod skupino „Nekatere pesmi druzih". In ravnotakö je naš neznanec uredil tudi III. skupino povsem po Bleiweisovi objavi: najprej „pesmi druzih" avtorjev v isti zaporednosti zase, za njimi pa „dopise", vse prav tako kakor Bleiweis 1.1875.; — le da je Levičnikovo pismo prestavil na 41., Gajevo Korytku pa za Bleiweisovi pismi na 54. mesto, ter da je Vrazova pisma uredil kronološko, vštevši tudi pismo Kastelcu ddto. 10. VI. 1837., ki ga je Bleiweis izpustil (45—50). Za Vrazovimi je vplel na 51. mesto Kastelčevo pismo Prešernu, ki ga Bleiweis ni omenil v svoji objavi. Slednjič pa je postavil še tri kose (55—57), ki jih je Bleiweis zamolčal, a so bili navzlic temu še v zborniku, na konec; prav dosledno tako na konec kakor že v poprejšnjih odstavkih enake, v objavi Bleiweisovi 1.1875. nenavedene rokopise.
In od teh 57 signiranih „številk" so ob smrti Levstikovi našli in <^Tugotovi!i, da manjkajo tri: 1., 5., 22., — brez sledu, kam so izginile.
Pa se mi je tu primerilo, da mi je 1.1903. Emil Gutmann, ki je takrat bival v Gorici, izročil nekaj Čopovih in Prešernovih rokopisov: znano nepopolno zbirko pisem Čopovih „a—m" in pa 8 lastnoročno Prešernovih kosov, ter mi povedal, da so vsi ti rnanuskripti iz posmrtne ostaline Levstikove. In našel sem, glej, tam med rokopisi Prešernovimi tudi začetni kos, fragment „Parisine", ki je imel v desnem zgornjem
voglu piavo št. 5. V objavi teli, pri Gutmannu najdenih rokopisov sem v Zborniku Matice Slovenske V. (1903.) nameraval ta fragment izpustiti; a uklonil sem se nasvetu takratnega urednika L. Pintarja, ki je potem tekstu sam pridejal (na str. 131.) pod črto opombo: „Tega fragmenta nadaljevanje, ki se začenja z verzom ,Sromaka v fkalo trefhne znak4, konča pa z verzom ,Dovoli on mu profhne te', se nahaja pod št. 6 in 7 one rokopisne ostaline, ki je sedaj last g. Bamberga." Tako je torej že L. Pintar 1. 1903. opozoril na to dopolnitev. Ni b^torej^evstik izgubil iz Prešernove zapuščine te številke 5., ampak le založil jo je bil v svojem „Gradivu za Prešerna ", kjer jo je naknadno, po izročitvi z dne 4. XII. 1887., še z drugimi, od drugod izvirajočimi rokopisi Prešernovimi našel pri podrobnejšem pregledovanju E. Gutmann, ki jo je potem o Božiču 1.1904. sam osebno vrnil Pintarju v zapuščino Prešernovo. Zato danes tista, po smrti Levstikovi pogrešana številka 5! tam ne manjka več.
Primerilo pa se mi je nadalje, da sem dne 10. XI. 1915. srečal v arhivu Ljubljanskega magistrata (kot nekak kuriozum na steni v steklu obešen) nemški lastnoročni rokopis Prešernov: „Resignazion", — s plavo številko 22 v zgor.ijem desnem voglu lista. Odkod ga je dobil arhiv? In našel sem tam v debelem zapisniku, ki ima z arhivarja Aškerca roko naslov in letnico: „Predmeti za bodoči mestni muzej (1909.)" vpisano z isto roko opombo pod točko 26.): „Nemški prevod Mickie-wiczevega soneta ,Die Resignation4. Prevod Prešernov. Prilepljen na steklu — Kupil jupan od nekega dijaka."10 In doznal sem nadalje, da izvira ta nakup iz zapuščine prof. Ivana Vrhovca, znanega zgodovinarja (t 19. IX. 1902 v Ljubljani).11
Izvor je torej izpričan. A ne pa vir in način pridobitve. Ali je Vrhovcu dal ta rokopis Levstik sam? Ker je štet s plavo številko 22., in ker ga ob smrti Levstikovi ni bilo več v zborniku Prešernove zapuščine, je moral preiti v Vrhovčeve roke za Levstikovih živih dni: med 10. XI. 1877. in 16. XI. 1887., t. j. med Ernestininim pismom in Levstikovim smrtnim dnevom. Profesor Vrhovec pa je za teh dni res
10	Bil je takrat župan ljubljanski Ivan Hribar. (Anton Aškerc f v Ljubljani 10. VI. 1912.)
11	Potrdil mi je to njegov sin g. Alfonz Vrhovec, ki je bil sani, takrat še dijak, ponudil (po posredovanji; sošoPca A. Kozinca) ta Prešernov rokopis, tako v steklu kakor je še dandanes, za 20 K v nakup arhivarju Aškercu. Pripovedoval mi je tudi, da je sam našel ta rokopis v očetovi zapuščini, v zaboju med drugimi papirji; da pa ne v<?, odkoi ga je dobil oče.
služboval v Ljubljani, od 16. IX. 1881. do 22. IX. 1886.,12 in res občeval, kakor mi pripoveduje g. dr. Jos. Stare, osebno z Levstikom. Globlje stvari ne moremo do dna. Bila pa je to že izredna prijaznost, če je Levstik odstopil komu tisti rokopis. A da ga je odstopil, ga je pač k temu moglo nagniti le dejstvo, da je bila Prešernova „Resig-nazion", kakor kaže gori podana tabela, dvakrat zaporedoma v zapuščini Prešernovi, in sicer pod štev. 21. in 22. V svojem „Gradivu za Prešerna" ga omenja Levstik, kakor da bi bil v „zapuščini" le v enem izvodu: „Vrhu tega se nahaja v cenzurnem sešitki13 in v roko-pisnej ostalini Preširnovi." Ali je pisal to Levstik torej po podaritvi c rokopisa profesorju Vrhovcu? Želeti bi bilo, da bi mestni magistrat ^ ljubljanski odstopil ta rokopis, znanstvu ter spominu Levstikovemu ^ in Prešernovemu na ljubo, spet v „Prešernovo zapuščino" licejski JHdijf2ffiči v Ljubljani.
£ , preostane nam pa še pogrešana številka 1.! Kateri rokopis Prešernov in sploh kaj je bila ta številka? Iz podanega tabelarnega pregleda bi se na prvi videz sicer zdelo, da je številki 1. v plavtm štetju odgovarjala številka 1. v objavi Bleivveisovi, — ter da je bila tista sedaj izgubljena štev. 1. torej „PgfeiSLX>$L§idauja zerkY£-jaa Shmarni gorj". A temu ni tako. Dognali smo že, da Levstik tega rokopisa ni videl v izvirniku nikoli, ampak da ga je poznal le iz prepisa Arkovega. Saj ga je, kakor s pismi dognano, podarila že 1.1876. na Dunaju Ernestina drju. Pogazhniku, a ta pa 22. XI. 1877. prof. T. Zupantyjci ga je poslej skrbno hranil v svojih rokah do dandanes. Ob času tistega signi-rania Prešernove zapuščine s plavim štetjem 1—57 za Levstikove posesti torej tega rokopisa sploh ni moglo biti več v zborniku. In res, — rokopis g. prof. msgr T. župana nima ue plave številke 1., ter^gloh nej^aike_4ignature, kakor sta jo imela poslej spet najdena rokopisa 5. in 22.! Morala je torej štev. 1. v tistem plavem štetju 1.—57. biti neki drugi rokopis. A kateri? Ne iz primerjanja z objavo Bleiweisovo v Letopisu M. SI. 1875., ne iz Levstikovih opomb v njegovem „Gradivu za Prešerna" nam nikakor ni mogoče dognati, kaj bi bil ta rokopis Prešernov. Iz mesta, kjer je bil v zapuščini uvrščen kot štev. 1., bi se dalo sklepati le, da jc moral biti to lastnoročen rokopis Prešernov neke slovenske pesmi njegove — v bohoričici. A katere? Blei weis jih našteva le šest takih; izmed teh šest so danes v zborniku še štiri, ker „Pefem od sidanja" in pa „Tri shelje" ne več. A o teh dveh smo
11 Perušek R., Ivan Vrhovec. (Jahresb. d. I. St.-Gymn. Laibach, str. 21/27.) 13 Tak<5 nazivi je Levstik cenzurni rokopis „Poezij" Prešernovih, ki ga hrani muzej v Ljubljani.
v
dognali, da sta šle svojo drugo in drugačno pot. In če bi bile štev. 1. pa vendarle „Tri shelje"? Stale bi potem na 5. mestu: med „Sdravfzo" in „Parisino"! Torej ugovarja tudi to taki možnosti! Ni povsemtem-takem torej druge domneve, kakor da je morala ta številka biti rokopis kake pesmi, ki jo je Bleiweis med slovenskimi zamolčal, kakor je zamolčal med nemškimi Korytkov epitaf; ali pa da je bil ta rokopis duplikat kake take pesmi, ki jo je Bleiweis sicer navedel, a brez označbe, da jo ima zapuščina dvakrat, — torej kakor ob „Sdravici", ki jo našteva Bleiweis le enkrat pod štev. 6., dasi je v zapuščini v dveh rokopisih (4 a in 4 b). V tabelarnem pregledu bi torej moral biti med Bleiweisovimi številkami 1. in 2. pravzaprav odmor, prazna vrsta: „neznan rokopis, izgubljen, — odgovarjajoč številki 1. v plavem štetju".
Toliko o „izgubi" torej tistih treh signiranih rokopisov štev. 1., 5 in 22. iz Prešernove zapuščine.
Kakor pa nimjL rokopis „Pefmi od sidanja" na Okroglem še tiste plave in sploh nikake signature, pravtakö nima plave in sploh nikake signature pa tudi ne naše „Korytkovo pismo Blazniku z dne 15. XII. 1838." In ta fakt se z vsemi našimi dosedanjimi ugotovitvami in izvajanji povsem ujema! Priča nam ta fakt, da tega „pisma" ni bilo, kakor ne „Pefmi od sidanja", ob času postanka plave signacije v Levstikovih rokah. Potrdilo nam je torej ta fakt tudi še od nove strani, da je Ernestina odstranila tisto „Korytkovo pismo" iz zbornika že prej, že tam na Dunaju, — ter ga imela torej v tisti izločeni dese-torici pri sebi tam v Mariboru.
In potem? Iz Mariboia se je Ernestina preselila v Ljubljano 1.1879., ker se je stric Martin, ko ^muje fcül Pajk^odpovedal službo, po kratki službi v Celovcu nastanil v L jubljani. „Am 3. Februar 1879 lam teh um 9% Uhr Abends in Laibach an. Am Bahnhofe begrüsste mich zuerst Klein, dami der Onkel. — Als wir zum ,Kaiserwirt* kamen, befand sich auf eiftmal Levstik neben mir und begrüsste mich auf das freundlichste..." Tako poroča Ernestina sama v istih svojih „Erinnerungen an Levstik" In ostala je poslej do svoje smrti (3. XII. -1917.) v Ljubljani, ter se, kakor vemo, po^prigovarjanju svojega strica Martina 27. IV. 1879., neke nedelje, seznanila s Cimpermanom. Določiti nam je torej mogoče, da je Ernestina posodila „Korytkovo pismo" in pa „Tri shelje" Cimpermanu med 27. IV. 1879. in 20. III. 1882., ko je ta že ponudil Levcu obadva rokopisa v objavo. Vendar pa je mogoče že kar od vsega kraja sklepati, da nam bo datum iskati bliže dnevu Cimpennaiipve ponudbe, ker v svojih večnih stiskah <ni imel
4S*
tf^UK^	7 »H-
navade Cimperman bogvekako dolgo hraniti „za bregom" takih stvari, ampak je silil ž njimi takoj v objavo. Ko je bil n. pr. prejel po smrti Razlagovi _(t 5. VI.1880.) 23 pisem Razlagovih, ki mu jih je za novo leto 1881 „podarila v spomin — dne 31. decembra 1880. 1. Ernestina Jelovšek", je Cimperman že 18. VI 1.1881. stavil Levcu prvo ponudbo za njih objavo. In ko je bil 2Q. XL J 88 Izumrl Bleiweis, je Cimperman že_koj začetkom LJ882. poslal 12 izbranih pisem njegovih Levcu, ki mu jih 14. II. 1882. že vrača v predelavo predgovora. In če takoj po odklonitvi Bleiweisovi!« pisem ponuja že 20. III. 1882. Cimperman Levcu „Korvtkovo pismo" in Prešernove „Tri shelje", moramo domnevati, da je oboje prejel od Ernestine šele istega leta, — morda spet za novo leto, kakor lansko leto Razlagova pisma.
Tako smo pri zadnjem mejniku, ki se da tu dandanes doseči, in ki ne bomo mogli preko njega, dokler ne najdemo — novih dokumentov o stvari. Glavno vprašanje te razprave pa je že tudi z dosedanjimi dospelo do svojega odgovora. In to je bil pravzaprav edini cilj!
DŽ5G
PASTOŠKIN:
ROMAR.
Gdkar si šla od mene, brez miru vse od postaje romam do postaje, . vse najine posečam svete kraje, ki sva po njih ljubila kdaj se tu.
Po vseh še vonj je cvetnega prahu, ki ga ljubezni žarka roža daje — naj v gore, v sela grem, naj v tihe gaje sedevat sredi mehkega mahu.
Kako to romanje je slast in muka, če roma človek sam! Dveh treba, dveh, da sama slast se pod nebo razuka!
Še posvetiva — pridi! — v krajih teh božjih poti za sina in za vnuka v teh vsega blagra polnih mladih dneh.

i. dr.), pri petih je pa^pozabil kar na cele verze (III., 3S). Tudi med „Opoinnjami" bo pogrešal preproVrfravec še marsikakih pojasnil.
Na kratko bi lahko rekli, da^uži Golarjeva izdaja Levstikovih pesmi lahko jtj+faza primero, kake ne smejo biti „poljudne ljudske izdaje". Tudi tem bi morali biti vzor Prijateljevi antologiji Aškerca in Stritarja.	Fran Erjavec.
Moderna francoska lirika. Izbral in preložil Anton Debeljak. V Ljubljani, 1910. Založila in izdala „Oniladina".
„Navodilo pri izbiri mi je bil lastni okus, marsikateri sloviti pesnik ni vpo-števan, ker mi je včasi nedostajalo besedil, včasi pa se nisem čutil zmožnega, prevesti dostojno kake težje jorme." Navzlic tej navide/ni opravičbi, ki je na koncu jedrnatega in preglednega uvoda pričujočega „cvetobera" (podobnih kose-skizmov najdeš nemalo v tej knjigi), pa se ne pomišliam trditi, da nedostatek besedil ali nezmožnost, dostojno prevesti kako težjo pesem, ni_šejiikgk^ tehten in za^voljiv^razlog, ki bi naj opravičil vse pomanjkljivosti pričujoče .zbirke. Knjiga, ki izide v javnosti, mora biti v vsakem oziru neoporečna. Kot prvo >noram poudariti, da vsakemu avtorju odmerjeno število pesmi nikakci ne odgovarja sta-iišču in pomenu, ki ga zavzemajo posamezni pesniki v francoskem slovstvu in z ozirom na vpliv, ki so ga povzročili v razvoju evropskih literatur. Raudeiaireu kot „početniku modernega pokreta" bi moral prevajavec odmeriti na vsak način več prostora, in sicer z izbiro povsem drugih pesmi. I/, knjige „Fleurs du mal" bi*bilo treba prevesti vsaj: Correspondances, La vie anterieure, Parfum exotique, line charogne. Harmonie du soir, L'Amor et le Crane, ki podajajo kolikor toliko zaokroženo sliko tega svojevrstnega satanista, pevca gnilobe, razpadanja in rafiniranih samoopajanj iz strahu pred neizprosno usodo. Iz Rene Qhilovih pesnitev je prevajavec prevzel le eno pesem, dasiravno bi ta nenavadni umetnik posebnež zaslužil dosti več pozornosti. Ce bi za Maeierlincka, ki je i/.dal le eno pesniško knjigo (Serres ciiaudes), zadoščale prevedene pesmi — dasiravno so vredne še večjega vpoštevanja, kakor tudi njegov prvinski, narodni liriki soroden način izražanja, ki ni ostal orez posnemavcev (Mauclair!), se mi pa 'di V-.rlaine naravnost oskubljen, ker si po prečitanju njegovih pet pesmi ne mo^eš ni daleko ustvariti one predstave, rako značilne za celotnega Verlainea, ki se je po vseh zablodah in zmotah povzpel potom molitve do Boga in o katerem je rekel A. France, da pride morda čas, ko bodo v Verlaineu spoznali največjega pesnika svoje dobe. Od njegovih pesmi pogrešam posebno znano Chanson d" automne in vse akorde mesečinske poezije (v zbirkah Fetes galantes, Romances sans paro-- les), za pesnika posebno značilno: Gaspard Häuser, pesmi pomirjen ja (kakor: Le ciel est par-dessus le toit... in Le petit coin, le petit nid...) in odlomke iz zbirke Sagesse. — Nasprotno pa bi brez škode pogrešali marsikatero pesem manj samoniklih umetnikov, bodisi, da niso tako značilne ali za avtorja ali za francosko liriko, in tonejo v morju epigonske poezije. Med te bi uvrstil posebno Greghovo Neznanemu Bogu, Magre: Moška dopadljivost, Morčasove: Stance, Regnierjev Očitek; tudi Pierre Louysu je z ozirom na vrstnike prostor prebogato odmerjen in število prevodov Bilitii ih pesmi ni v nikakem razmerju s stališčem, ki ga za-
književna poročila.
759
vzema Louys v francoski liriki, saj je sedaj skoro pozabljen in osamljen, dasi-ravno je mnogo obetal. Zato pa je po krivici izostal Laforgue in tudi Kahn in Van l.erberghe — slednja dva vsak z eno pesmijo — imajo še marsikatero po-slovenitve vredno umetnino in so važni zastopniki simbolizma.
Prevodi napravljajo kljub prav dobro uspelim posameznostim precej vtis okorelosti. Oni prvotni sveži tor, ki zveni iz originalov — v slovenščini hrešči. Temu je vzrok predobesedno prevajanje. Priznati moram, da se je prevajavec silno trudil, da bi se ne oddaljil od izvirnika in se je vsled tega preveč oziral na posameznosti, celota pa it razbita; marsikatera cvetka, ki jo je presadil iz francoske zemlje k nam, je tu izvenela in izdehtela in spominja na posnetek iz papirja. Tudi ritem je na raznih mestih ubit, ali pa se tekom pesmi prelomi. Ponekod je žrtvoval dobri rimi stavkov smisel. Zelo ponesrečen je prevod L. Dela-rue-Mardrusjevega Speva strasti (Chant de la passion). Omenjam le glavnejše napake- avec desclous dans ses deux pieds — sfe žeblji... na nogah jadnih; F.t Madeleine: „Maitre, wis ton etat! Vois ta mere et vois ton apötre!" — ona pa de: „Gospod, ne boste dolgo, ti, apostelj ni mali bleda ta!"; „Tous les tiens se noieront dans ce tiHe chagrin'' ™ „Ta gor ki jad, tvojci se skrušiio pod njim" (v sloven, je namreč plastičnost prispodobe čisto zabrisana); „Moi, j' avais sur tes pieds repandu mon parfum, croyant t' embauiner jusqu' ä täme** — „...da odišam te nežno". V 13.kitici pa je prevajavec svetopisemsko Magdaleno prekrstil v Magdo, kar bi sicer čisto dobro pristojalo kaki travestiji, ni pa umestno tu. V takem tonu je tudi: „Tu croyais n'avoir fait q'une dure promesse de paradis aprčs la mort" — „Ti si menil dati jim le trdo zastavo, da v raj nekoč se spravijo". Kako neslovenski in prisiljeno okovan je stavek: „Dal nisi pred mano se v beg" — „O toi qui ne me craignais point"; in v originalu izzveni konec v vzklik: „O Jčsus, čternel amant", ki je poudarjen, dočim stoji „Meurs!" v začetku kitice, kar je v prevodu obratno, vsled česar je smisel močno izpremenjen, ne glede tudi na silno neokusno slovenitev „amant" z „ljubeč". Podobne neokusne slovenitve mi nehote zbude sumnjo, da prevajavcu večkrat odpove čut za besedo, nje zvok in smisel. — ,.Ah! laisse-moi, ce jour eneor, songer en larmesu ... (F. Gregh: Dialog) je nekaj popolnoma drugega kot slovenski. „Ah! pusti mi še danes objokane sanje..„Molitev izustiti" — „des mains jointes pour la priere" (Gregh: Neznanemu Bogu, 2.kitica) je spet le zaradi rime privlečena raba. V toli slavljeni in posnemani Gučrinovi pesnitvi „Francisu Jam-mesu" je tudi verz „... V herbe pousse dans le jardin autour du puits et du laurier", ki se glasi v slovenščini „plevel izkorišča na vrtu krog vodnjaka prsti slednjo pedu — neupravičeno raztegnjeno in prozajično opisovanje, ki navzlic temu manj pove. V Heroldovi „Stolni cerkvi" se dva verza (v 2.kitici) glasita: „Včasi kobilica scvrči pred vrata glavna. Hram spi. Niti dih ne trči ob okna slavna" — a v izvirniku „Seul, parfois. vibre un vol de sauterelle. L'čglise dort. Pas un souffle qui la qucrelle..." Končni stih predzadnje kitice v Houvilleovi Tolažbi ni v primeri z originalom dovolj točen: „onih, ki srečni so, nikdar ni svet poznal" — „ceux lä qui sont heureux, ils n' ont pas exists", kar pomeni, da so srečni le oni, ki sploh rojeni niso, ne pa, kot bi sklepal po prevodu, da srečnih svet ni hotel poznati. V naslednjem stihu pa sem se moral nehote nasmehniti slovenitvi „amfere čtude" — „bridka Študija", podobno kot onemu „odrezal bi ?e jaz" — „je dirais" (v Jammesovi „V kratkem pojde sneg...").
Nasprotno pa se je drugi del prevajavcu mnogo bolj posrečil in če tudi v prvem zaslužijo pohvale prevod Rend Ghilovega „Odlomki", kjer se je slovenitelju posrečilo s spretno sestavljenimi verzi in z neobičajno rabljenimi asocijacijami zbuditi v čitatelju vtis, ki ga vsiljuje izvirnik: doživeti nejasno valovanje eksotične godbe. Uspeli so tudi prevodi Bilitinih pesmi, kakor tudi Maeterlinckovih (posebno zadnja). Med posrečene štejem ravnotako Mallarmčjeve, Marinettijeve, Mauclairjeve in Morčasov? stihe (poudariti moram, da me je melodijcznost prve kitice Mcreasovih „Spominov" še veliko bolj opojila kot izvirnik). Tako tudi Quillardjeve „Razvaline", Rčsnier, čigar „Vzprejem" ima pegice, kot: „da me je skoro sram, ker se čutim ves šibek, star in pri tlehv — „je me sentais courbe et j' avais presque honte d' etre si vieux", „z vso težo ur, ki odbegajo" — „de tout le poids des heures mortem1. Prav zadovoljivo se čita glasovita „Vaza", ki ni za prevajavca vsled prekipevajočega ritma in bogastva izrazov nič kaj lahka naloga. Motijo jo spet male neskladnosti, kot 11. pr.: „Mlačne nje usta obratne jo moje lice" — „et je sentis sa bouche tifcde sur ma joue" (A. Schmidt — Hallensee: Und ihren warmen Mund fühlt' ich auf meiner Wange) in „okrenil sem se 5 čelom1- — „et je tournai la left" (A. Schmidt — HaUensee: „ich wendete das Haupt"). Tudi ko sem v „Očitku" čital sledeče verze: „Imel moje telo, moj obraz in srce ste... gledal ste me uničeno... Ce ste tako me nago, plaho stisnil v krčeviti. objem, ne da bi vaše ljubezni zamik zavrisnil..." sem se spomnil na ljubljansko slovenščino in sem se začudil, kako je prišla v poezijo. Zadnji stih 2. kitice — Rettč „Prišla si..." — se glasi v originalu: „Tu restes la princesse et la seule priee", dočim pomeni slovenski „sama ostaneš carica vseh prošenih" nekaj povsem drugega. Tudi „Podoknica" (od istega avtorja) se čita gladko, dasi-ravno so v izvirniku zadnji trije stihi mnogo bolj valoviti vsled vedno 11a začetku stoječe, ponavljajoče se besede ,,1'eau". Nadalje so posrečeni prevodi „Slavospev vetru", povečini Rimbaud, čigar „Pijani čoln" ima težko preložljiva mesta. Tudi Rodenbachove elegije tečejo gladko. Seveda moram poudariti, da je ritem pri vseh pesmih često samovoljno spremenjen in da nebistvenih pogreškov sploh ne omenjam. To velja tudi za vse naslednje prevode, izmed katerih opozarjam osobito na Verhaerenove ditirambe, ki jih tudi v slovenščini odlikujejo krepki stihi in sila ritma (omenim pa, da je slovenski stih na koncu „Napora" prav šibak „kakor zazdi se ji bolje") v nasprotju s krepkim zaključnim poudarkom v izvirniku: ,,D' apres une autre volonte". Izmed Verlaineovih pesmi je posebno posrečena „Klavir", cb kateri pozabiš, da je le prevod.
Zbirka v splošnem sicer razodeva prelagateljev trud in skrb in najboljšo voljo, toda pravega uspeha ni mogel doseči, čemur je vzrok ravno to, da je pričujoča antologija delo le enega prevajavca; nasprotno bi morala biti vsaka taka zbirka plod različnih sotnidnikov, kajti vsak je vendar razvit v svojo smer, vsled česar bo umel, vzljubil in znal v svojem jeziku podati le dela onih umetnikov, ki so njegovi duši sorodni. Tako so sestavljene tudi druge podobne antologije, n. pr.: H. Bethge, Die Lyrik des Auslandes in neuerer Zeit. Oundlach, Franz. Lyrik, ali naša Ruska antologija. —	Miran Jare.
France Anatole: Pingviuski otok. Poslovenil Anton Debeljak. Ljubljana. Tiskovna zadruga. 1920. 283 str.
Debel jak je znan kot izvrsten poznavavec francoskega jezika in literature; prevedel je dolgo vrsto znamenitih francoskih del, med njimi Flauberta in Coster-
ja, ki še čakajo tiskarja, /aio je radovednost, s katero vzame človek prvi njegov prevod v roke, umljiva. Neprijetno je potem človeku tem bolj, če mora, ko je ta prevod prečital, odkrito priznati: če je vse to res, kar sem v tem prevodu samem (na str. 274—283) in drugod čital o finem ironiku Franceu, potem je razmerje med prevodom in izvirnikom nekako tako, kakor razmerje med starimi grškimi novci in njih barbarskimi plagijati Vzrok za to ne tiči »oliko v Oebeljakovi lenobi ali nezmožnosti, kolikor v svojevrstnem ustroju njegovega čutnega sistema (za finejše estetične vrednote je popolnoma top) in v nekaki čudni praksi, ki ga sili na paradoksna pota. Tako smo dobili prevod, ki je poprek neokusen, neužiten, mestoma pa brez posebnih pomočkov naravnost neumljiv.
Del njegovih napak izhaja iz dejstva, da je — nevedd — presuženjsko lepel na francoskih konstrukcijah: „maitre de la maison" mu je vsled tega seveda ,.hišni gospodar" (X), kakor mu je „maitresse de maison" (220) „hišna gazda-rica". .Menda pa se prav tukaj kaže usodna Debeljakova zmota, ki je ves prevod skvarila. On se namreč, dasi prevaja, boji. kakor živega vraga, vseli besed, ki so znane in splošno umljive. Za njega ima beseda svoj pravi zvok šele tedaj, če je kolikor mogoče nenavaJna ali naravnost eksotična. Zato si tae upa zapisati besede ..gospodar" ali „gospodinja", ki jih že vsak hlapček pozna. Zato ne pravi „tako", ampak „takisto", ne „krst", ampak „krstitev", ne „žrtve", ampak ..po-svečenine". ne „samostan", ampak „monastir", ne „pisinonoša", ampak „listo-noša", ne... toda primerov bomo videli še dovolj. Vsi se dajo reducirati na Debeljakovo formulo - ne piši umljivo, ampak kolikor mogoče „neumetno"! Zato si ne upa prevesti ,.cfune maniere interessče et frivole" z „nekam pristransko in lahkomiselno", ampak reče rajši: „nekam koristolovsko in frfrasto"! Zato piše: „Eni so bili za rimski koledar, drugi pa za grški časovnik, in grozote časoslov-nega razkola so razjedale samostan (65)". Izvirnik je za preprostega Slovenca, ki je absolviral srednjo šolo, mnogo bolj umljiv: .,I.es uns tenaient pour le calendrier romain, les autres pour le calendrier grec, et les horreurs d'un schisme chronologique dechiraient le monastere". Tukaj se nam v praksi kaže druge glavno Debeljakovo pravilo, ki slavi v tem prevodu prave triumfe, kaj triumfe, pravcate orgije!
To pravilo se glasi: ne ponavljaj se! Ce si zapisal besedo „koledar", jo smeš zapisati šele kje v sledečem poglavju, prej bogtevaruj! France se ne straši besede „calendrier" dvakrat zapored — in on je vendar mož, ki ve, kaj je stil! — Debeljak pa se je boji, zato vzame rajši „časovnik" (dasi bi lahko rekel kratko: „drugi pa za grškega"!) in „Oasoslovni razkol" je napisal samo zaio, ker pozna Prešernove „pratikarje", ki je jim je ravno zaraditega ognil. France govori v par poglavjih o nekem „dragonu", ki ga vedno rabi, Debeljak misli, da mora varijirati in potrebuje za to tri besede: zmaj, pozoj, smok. Za čudovito posodo, ki je peljala sv. Maela k Pingvincem, ima ubogi France samo dvoje besed: ..auge" in „cuve"; kako jecljavo je to stilistično uboštvo v primeri z Debeljakovo spretnostjo, ki je v plemeniti tekmi s Franceom za to „kamenito kad" nabrala celih deset besed: brenta, čebrica, čeber, bačva, bedenj, nečke, kadunje, kad, korito, kadica!!! Kaka umetnost! In Še kaka umeteljnost!! Ampak — v čem se je torej peljal sv. Mae! k Pingvinom? Debeljak ne pomisli, da nam baš dejstvo,
da se ista glasovna skupina ponavlja v istih razmerah, dela kak jez:k umljiv in da pelje pot, na kateri je on, naravnost v neumljivost! Popolnoma dosledno bi bilo po njegovi metodi, če bi ohranil še „auge" in „cuve", da bi bil tucat popoln. Njemu sta besedi umljivi, na druge pa tako ne misli! — In še na nekaj je pozabil pri tem primeru! France je tukaj skonštruiral ironičen „čudež", ki je čudež samo za kakega pingvinskega kronista, za nas pa ne: kamenita kad (korito) lahko plava, brenta pa ne more, ker leži nje težišče previsoko!
Na mestih, kjer bi se ne bilo treba truditi, se je trudil, kjer pa bi bil trud potreben, ga ni ravno pokazal. Preko besed „forme" in „formule" j: šel s tako lahkomiselno brezbrižnostjo, da je ustvaril stavke, ki so naravnost neumljivi. „Njena oblika je bila od tekočega leta" je ravno tako umljivo, kakor ,,sa forme čtait celle de 1' annče" — pri obojem si človek lahko misli to ali ono. In kdor razume v slovenskem prevodu teološki disput na str. 19.—21. in ni teolog strokovnjak, pa klobuk z glave pred njim! Tukaj navadnemu smrtniku še original ne pomaga mnogo. Vendar pa se najdejo lažji slučaji. Zamisliš se nad irazo, da je slikar „prekinil" tone barv (36), v izvirniku stoji „rompre les tons", do — „rom-pre" pomeni „prekiniti", to vem sam, ampak „prekiniti tone barv"? Thibaut mi pove, da bo to nekaj enakega, kakor „rompre les couleurs" — mešati barve! Avtomobil je hrumel skozi pristave kakor „bahorin" (126) — človek se kar zgrozi, dokler mu Pleteršnik ne povč, da je ta bahorin v ruščini to, kar pri nas „vihar, vrtinec". Živa resnica: z izvirnikom pred nosom, s Thioautom na levi in Pleteršnikom na desni pa umeš tudi Debeljakov prevod! —
„Merens" bi se v „Popravkih" morala na vsak način popraviti v „Aloerens", ker je sicer ta zgovorna šala uničena: če je mož Combabus (Skopijenec), ni čuda, da je žena Aloerens (Žalostna) in da nimata otrok, ampak samo osvobojenko, in še ta je Avitella (a vitella)! „Connaisseurs poudrčs" je prevedel z „namokani poznavatelji" (86); kakor morn Nemec prevesti „bezopft, zopfig", tako za nas ne preostane drugega, ko reči „staromodni, starokopitni". „Virgile, qui a dit les travaux de la terre, les bergers et les chefs" je prevod verza iz Vergilijevega epitafa: „cecini pascua, rura, duces": zato bi se ne smelo prevesti „obdelovanje zemlje, pastirje in voditelje" (91). ampak „vojskovodje, vojvode". Slovencem bi pač bilo treba razložiti, kaj je „cabinet noir" (245).
V delu, ki ga tudi ta prevod ni mogel uničiti, odseva fina ironija, ki jo je Debeljak precej pomazal s staro in moderno žurnaljščino svojega jezika: mla-hav, brumen, činjenica, svedočba, ostrov, mik, propisan, životinja, obsij, pošlatal, ritnice, seljanka, ozbiljnost, istina, druga numara, presno seno, inožakarica Sapfo, naredba (nam. uredba) itd. Vse to je poleg zgoraj označene „smokovščine" dokaz, da se Debeljak v delo ni poglobil tako daleč, da bi ga popolnoma doumel in doživel, da bi zvenelo v njem in ž njim, ker bi mu šele potem lahko dal spou-tanega, adekvatnega izraza v slovenščini. Takrat bi sele vedel, kdaj sme — če treba — porabiti kako manj nayadno besedo: splošno občutje bi mu jo prineslo in bi mu povedalo, ali se bo s celoto spojila in tako postala uinljiva, kakor se raztopi košček sladkorja v kozarcu vode. Tako pa smo dobili delo, ki se mu preveč pozna, da je opravljeno brez one vdane poglobitve in ljubezni, ki je potrebna za vsako delo, če naj res uspe.	J. A. O.
Euripides, Medeja. — Sa grčkog preveo M. Budisavljevit; izdan je M. Mla-cijana, Zemun.
Grškadramaje bila bistven_dej bogoslužja in mogočen izraz stare vere v stare bogove; tudi uprizarjala se je le na veliki Dijonizov praznik, ki ga je Peisi-stratos koncem 6. stoletja pr. K. obdal s sijajnim bleskom. Tiste dni je stopila tragedija prvič kot versko ceremonijelen akt v muzični tekmi med druge bogo-služne obrede. Ta pečat ji je ostal do kraja — vsaj na zunanje.
Irijč so bili, ki so umesili kvas svetovni dramski umetnosti: prva. dva — konservativca, pobožna oznanjevavca božje moči, umetnika-svečenika — Aischylos in Sophokles; tceiji — revolucijonarec, prosvetljen socijalist, zasmehovavec olimp-skih_čeč — Euripides.	1/ffiuj-J
Njegova doba ga ni umela; žel je le pičio priznanja; zato se je zaprl vase; družbe ni iskal; od nikogar spoštovan se je zagrizel v delo; iz njegovih dram je žehtel žar njegovega mrkega duha in palij je, da bi zdrobil družabni ustroj. Socijalni prevrat v človeški družbi, izenačenje sužnja z gospodom, enakopravnost vseh slojev njyJeJ>iIa^vzor. Z gnevom ie gledal sramotno odvisnost žene od moža in krivičnost družabnih uredebVkisovrstile ženo med brezpravne stvari. Tu je iskal in našel svojim najboljšim delom tragičnih snovi. Z mitološkim plaščem je odeval svoje ženske tipe, nesrečno sodobno ženo je mislil. Euripides jgLJŽenski duši na stežaj odprl vrata v svetisče poezije. Njegove junakijije živč resnično življenje, polno najvišjih višin in najglobljih globin; zvesto ljubico srečaš in herojičnojn^ter, v tihem trpljenju jo vidiš in V razpaljeni strasti, neodločno in plašno, pa zopet v blaznem izbruhu sovraštva in ljubosumnosti, ki povzroči katastrofo. Značaj^Euripidovih ljudi se jia odru poraja in raste in dozori — bilo, v dobrem, bilo^v^zlem; to mu daie prednost pred Aischylom in Sopiioklom, ki ne poznata razvoja značaja z dejanjem in iz dejanja; Euripides je do kraja realističen in zato najbližji modeiai drami.
Umljivo je, da je Euiipides na poznejšo dramsko umetnost mnogo vplival. Ce kdo. zasluži ta velikan dobrega prevoda. Slovenci sino še brez njega, kajpa; Hrvatje in Srbi so na boljšem; ne bo dolgo, pa bodo imeli vsega Euiipida presajenega v domačo zemljo; trinajst dram menda že imajo; mnogo več jih pa ni. Pred kratkim je M. Budisavljevic, ki je napisal že tudi par izvirnih stvaric, dovršil prevod Medeje. Oglejmo si ga nekoliko bliže!
Fabula: Jason pride na poti iz Kolhide, kamor je šel po zlato runo, z ženo Medejo in sinoma v Korint. Tam se zaljubi v Glauko, hčer kralja Kreonta in jo vzame. Kreon izžene Medejo; "ta ga prosi za dan odloga; kralj ji ga dovoli. Nesrečna žena sklene v obupu in ljubosumnosti strašno osveto. Glauki pošlje plašč in dijadem v dar; oboje je prepojeno s strupom in očarano; Glauka si nadč nakit in ogrne plašč; strup in čar učinkujeta, Glauka v mukah zgori. Oče ji hoče pomagati, pa sam pogine v plamenu. Da zadene nezvestega moža v srce, zakolje Medeja še otroka; nato se dvigne na vozu z dvema zmajema v zrak in izgine z mrtvima truploma v višavo.
Če preletiš prevod v eni sapi, mu skoro ni kaj reči: čita se še koli. Posebno zadni: prizor v 4. dejanju, kjer opisuje glasnik Medeji Glaukino in Kreontovo
smrt, kaže tudi v prevodu precej sile. Vobče pa je prevgdjgedel, marsikje smisel zvezen in skrivenčen, jezik hrapav, stih ohlapen. Primerjaj ga z izvirnikom, ga se_jj_£^jhijmašjib^	Res ne gre prevajati doslovno in
' prav ima Wilamovitz, če trdi, da bodi prevod metempsihoza pesnikove in pre-* vajavčeve duše; a treba zadeti smisel in, kolikor se največ da, izčrpati lepote izvirnika; da bodi jezik najobčutnejŠi instrument, ki s suvereno lahkoto izobliči in ugnete vsako misel, se razume po sebi. Vsega tega v našem prevodu ni. Neki ocenjevavec sicer ba* to vrlino prevoda krepko podčrtava; pa se je urezal; ali pa sam sebi ne včruje. Slavospev je menda le reklamni trik. Kaj velja,.-4a^je bil ^izvirnik prevajavcu samo pomagalo druge vrste!
V prologu se omenja brod Argo, ki je ..preletel'' (diapetomai) pot med ..mrkima" (kyaneas) simplegadama; ostra slika, ki ti z živo plastiko predočuje, kako se krive veslačem vesla ped nabreklimi mišicami, kako ladja jadrno zdrči preko nevarnega mesta med črno razjedenima feritna, ki se grozeče bližata z obeh strani, da bi zmečkali brod. Prevajavec pa mirno „prispede kroz Simple-gade"; nič se mu ne mudi in skali nista kar nič mrki. E, pa ima vremena, a ko bi se bojno! Tako se ne sme. „Theüs martvretai" «s.22) se pravi menda „kliče bogove za pričo", ne pa „u pomoč"; sploh je na tem mestu par stihov čisto napek preloženih. Kako prozajično je prevedel „keiiai asitos"! Pravi, da Medeja. strta od Ij'Jte böli „ni jesti neče"; ko bi vsaj rekel, da ne more! V izvirniku čitaš, da Medeja svojs otroka zasovraži in da ob pogledu na deco ne čuti več materinske blaženosti; v prevodu pa jih „gledat ne mari". Takih banalnosti je koš«/*,,^ Original: doživela bi *"ada starost (pravi dojilka), če ne v razkošju, pa varno; prevod: ovdje ne bih kosti ostavila. Ali: kar prekorači mero, človeku ne* * ' prinese sreče — prevod: gcie j'previse, dobro se ne piše. To je lahko pregovor, toda v tragični slih r.e spada posebno v lirski vložek ne. še en primer; prevod pravi: nek nikar! ne da, ko je mudar čojk — izučit' deci nauk svaki, oh! 2e sinkopirani ,,čojk" me neprijetno šegače, „oh" pa izbi je sodu dno; kdor si mora z „oh"-i pomagati, jja ..skuje" verz, ni za ta posel; in če potvori izvirnikov ..samo pi;«tite ini, da bivam v zemlji tej" — v „na miru samo mene pusti ti", potem ne vem, v kateri del prevajavcevega telesa je metempsihoza stlačila ubogo pesnikevo dušo; k temu dajeta še končna zloga -ti -ti čeden zgle<1 kakofonije; naj pusti prevajanje » miru.
PaJjodj^djjvolj. saj ni^ji|og^cc^ia$tetj^	Omenim naj le š>c,
da je jrava nadloga^ v^prevodu^agostrof. Kakor kobilic jjaje. Korske pa**tij; r,o sicer prikrojene po domačem ritmu in imajo rimo, kar je čisto prav, pa kaj, ko zavijajo vsebino le predomače. Tragike prevajati ni karsibodi; muke je treba in trdega dela, da prevod vsaj nekoliko približaš izvirniku in da ne trapi ušesa.
Prevodu manjka kratek uvoi o grški drami ali kaj. Vnanja oprema je tudi več nego skromna. Sicer pa — -podcenini ni treba bogve kako zale posode.
A. Sovre.
LSS^J
KRONIKA. —*
Drama. Podjjovim praporom, osveženi in pomlajeni, po]nijiailepšnL4>riča-kpvani smo otvcrili letošnjo sezono. Sj oven ski glgdaU^i-umetnosti se je končno posrečilo, dg jfi	in ^*~kar pggja^tno — financiielno tudi
^öHMjiGMPi1!^-!^^1"^3- Opravilo in artistično gledališko vodstvo se je znatno razfirfičTin nadejati se je. da bo zamoglo na širši podlagi in solidnih temeljih vršiti svoj delokrog v procvit mlade slovenske Talije. Cisto pravilno je povedal f'rid. Juvančič, sedanji upravitelj slovenske drame in opere, v „Gledališkem listu", da bi podržavljenje Narodnega gledališča v Ljubljani moralo pomeniti za slovensko kulturo razvojni mejnik, zgodovinski fakt.
Dejstvo je, da Slovenija doslej gledališke umetnosti ni imela. Imeli jmo pač gledališče, v kolikor smo ga potrebovali, imeli smo^gledališke igravce, ki_so po-stali^bedni nezaposleni ljudje, kadar gledališča nismo potrebovali in na katere smo zrli s čudnim, pomilovalnim neumevanjem; da, usoda nam je v svoji zlobni igri naklonila celo nekaj pravih in pristnih gledaliških umetnikov, ki so se — bog ž njimi — pravočasno porazgubili po svetu ali pa so s cinično trmoglavostjo in porogljivostjo vztrajali doma pri nas ter životarili k^or cvetje brez zraka, hirali' in veneli... Res, bog ž njimi, v kolikor so že na onem svetu, slabo vest imamo, kadar se spomnimo nanje! — Tako smo torej imeli malone vse, kaf/ smo potrebovali, le^enega^ ne: gledališke umetnosti. Te pa menda tudi potrebovali nismo, ker smo bili s svojo kobilico čisto zadovoljni; v .oddih pa nam je SMU. kiup iu_lajne..j_XLvfiIiju...
Ampak zdi se mi, da nas je malce, malce vendarle preobrazil strogi čas, ki je za nami. Zdi se, da polagoma doraščamo tudi potrebam svoje duše. Res smo še otroci in se jih ne zavedamo tako določno. S slepim instinktom gremo za lučjo, ki sije daleč, daleč. A nagon je v nas živ in ne umre več. In kadar oživi v nas še potreba, jasna, določna in zavestna, tedaj bomo dobili tudi tisto, o čemer domnevamo, da že imamo: prežlahten biser v vencu slovenske kulture: slovensko gledališko umetnost.
Nemara je še daleka pot do tja. Nemara bo [>oteklo dotlej desetletje, nemara celo stoletje. Tako vsaj sem si moral zatrjevati, ko sem gledal letošnjo prvo predstavo — Ivana Cankarja komedijo v štirih dejanjih „Zu narodov blagor". Tako neuspele predstave nisem pričakoval vzlic našemu notorično šibkemu in umetniško nedoraslemu ansamblu. Ne glede na to, da se je centralna figura, nositelj komedije, žurnalist julijan Ščuka, povsem ponesrečil, so bile tudi vse ostale vloge brezizjemno podane tako brezizrazno in brezbarvno, da ni mogoče govoriti o njih. Režija nam ni podala ničesar novega; gibala se je v čisto stereotipnih in šablonskih mejah, brez sleherne izvirne črte. Facit večera je bil, da je vzlic vsemu prizadevanju največjega slovenskega poeta, dramaturga
O, Zupančiča, komedija največjega slovenskega Dramatika. Iyana Cankarja, po zaslugi njegovih neinteligentnih in neumetniških interpretov temeljito pogorela. NjUlk^1 > da je s 1 oven§ka_gleda 1 ijkaumetnost še zelo daleč za slox^ko^dramsko umetnostjo. Kako naj se pod takimi pogoji razvija naša drama, ki ji ni dano, da bi se predstavila občinstvu na odru v dostojni obliki, — naj vedö bogovi. V tem pogledu me ni prepričala o nasprotnem niti slovenska uprizoritev „Anfise" Leonida Andrejeva, ki smo jo malo poprej videli uprizorjeno po niski družbi Muratova v sijajnih kreacijah gospoda Putjate in gospe Mansvjetove. Drama „Anfise" je misterij gorečega ženskega srcä, ki dogoreva pred našimi očmi in zastruplja s svojim bleskom svojo okolico. Motno bleščeča vešča v somraku — ljubica in morivka. Z neskončnim, a zlaganim ponosom bega ta ženska svoj križev pot od postaje do postaje za svojo nagonsko slö do zadnjega, velikega in odkritosrčnega razočaranja. Kdo bi tu ločil laž od resnice? Vse je samö valovanje, inotnjava čustev, razpoloženj, kapric, stavljenih v brezčasnost pod spektrum vsevečne in nedostopne usode. Zaman se zaganja vanjo brezskrbne vedri in lahkomiselni Fjodor Ivanovič, talentirani, duhoviti, modernizirani Rus iskavec, ki mu je že od vsega začetka zapisano na čelu, da se bo pogubil. Zakaj preveč kapricijozno senzitiven slabič je, da bi s krepko gesto moža-samokrotivca zaokrenil svoje življenje s stranpoti, kamor mu je spolzelo; skoro igraje se spusti v prepad... To težko, mrko dramo beganja iu iskanja, ki vzlic svojemu modernemu neorealističnemu simbolizmu nosi v svojem osrčju sledove velike antične tragedije, je podala slovenska interpretacija seveda le v medlih, samo mestoma iskrenejših tonih. Dočim je ga. Saričeva opremila Anfiso z vsem apartnim artizmom, izkristalizirala jo intelektualno in emocijonalno, na zunaj in na znotraj, njen partner, Fjodor Ivanovič, svoje vloge ni doživljal, marveč jo samö dokaj korektno prekrasnoslovil; tudi ostali se niso stopnjevali nad poprečnost.
Kot tretjo predstavo smo videli Milana Ogrizoviča dramo v treh dejanjih „Hasnnaginico", prosto dramatizacijo znane srbske narodne pesmi. Tudi Ogri-zovičeva „Hasanaginica" — velespev materinskega srca — ni pravzaprav drama, vzlic temu, da se je skušal avtor mestoma približati celö dramatičnemu realizmu, marveč predvsem dramatična pesem, ki se v originalu vestno in posrečeno prilega tonu narodnega verza. S slovenske prepesnitve je odpäl sevč ves čar tega tona in zato bi absolutno ne bila nobena škoda, ako bi poslušali „Kasanaginico" tudi s slovenskega odra v srbsko-hrvatskem izvirniku. %iper pa je bila slovenska uprizoritev zanimi^sanioJiadj Jgga, ker je v vlogi Hasanaginice po_daljši dobi ^	cX^y 9lsotnosti^xJHiiB^^	ga. Danilova. Danilova je iz tiste starejse šole
umirjenega realizma, ki je dala naši drami lepo število porabnih, nekaj celö resnično umetniških interpretov. Vlo^c Hasanaginice je nosila Danilova z vsem simpatičnim dostojanstvom notranjega prepričanja — v zlati sredi, brez globlje ,	poglobitve na znotraj in brez zunanjega pretiravanja, spodobno in korektno.
Družba Muratova je tudi v .abonementu ponovila rusko predstavo Shawjeve komedije v petih dejanjih „Pygmalion-a". Komedijograf Bernard Shaw, satir angleške družbe, ie v tej svoji duhoviti kozeriji prestavil tip bajeslovnega Pyg-maliona v moderno londonsko familijo in ga parodiral v osebi Higginsa, profesorja fonetike, ki pobere nekje na ulici divjo, prirodno, neizglajeno cvetličarko
Elizo, jo vzame k sebi na dom. napravi iz nje veliko, izobraženo in ponosno damo ter se, ko je „oživela" pred njim, zaljubi vänjo. To vedro, lahkotno kapri-cijoznost je niska družba, ki v svoji sredi ne šteje samo veščih rutinerjev, marveč tudi dvoje troje resničnih umetnikov, opremila z vso nji lastno točnostjo in preciznostjo, tako v igri kakor v režiji. G. Putjata je s finim pojmovanjem in umetniško stopnjevanim izrazom postavil osebo profesorja Higginsa v sredo med veseloigro in grotesko. Ga. Marševa je kot cvetličarka Eliza doživljala prave erupcije svojega temperamenta in je šele proti koncu, ko se „prebudi", nekoliko obledela v svoji plastični izrazitosti. G. Muratov je predvsem režiser, o čigar tehniki bo še govoriti; njegov pometač Doolittle, F.lizin oče, pa je očitoval obilje izvirnih, izrazitih črt. — Želeti bi slednjič samo bilo, da tajniška družba, ki je sedaj angažirana na slovenskem odru. činij>cej_ zapusti torišče zapadno-evropske veseloigre ter ?c_ix)dajjomov — „Y^sijajno bogastvo ruske drame in komedije ter nam — makar v. svojem jeziku — pokaže dela Gogolja, Grybo-jedova, Ostrovskega ter"še~Ynnogih in premnogih drugih. —
Letošnja zasedba v Cankarjevi farsi „Pohujšanje v dolini Šentflorjanski" nam ni prinesla nič novega od lanske predstave; razodevala je v nekaterih figurah (dacar. hudič) iste vrline ko lani ter v vseh drugih iste pomanjkljivosti in ne-dostatke. Schnitzlerjevo operetno, melodramsko „Ljubimkanje" je izpolnilo menda samo nekako vrzel v repertoarju ter je bilo igralsko in režijsko povsem brez zanimivosti.
Ko naj bi se letošnja sezona takorekoč šele pričela in sta se že odigrali premijeri Shakespearovega „Sna kresne noči" ter Beaumarchaisevega „Figaro se ženi" — je med slovenskim delom gledališkega osebja izbruhnila stavka. Mene /anima ne glede na vsa raznolika pereča dnevna prašanja, ki so postala s to stavko aktualna, ni tem mestu samo dejstvo, da so n&zvali igralci ta svoj štrajk umetniško stavko ter se tako postavili na izključno umetniško stališče. Zato, menim, je končno vendar že dolžnost tudi slovenske gledališke kritike, da opusti piškavo naziranje, češ da je slovensko gledališko umetnost treba vedno presojati z nekakšno dobrohotnrstjo ter jo ceniti po relativnosti danih razmer, in da pričie slednjič, ne oziraje se na vse le	razmere",
govoriti naravnost, brezobzirno in odkrito, z edinim in izključnim umetniškim merilom ter z geslom: bolje nobene gledališke umetnosti, nego sanio — tako-• zvc.no gledališko umetnost!	Fran Albrecht.
L^LJ
^ NOVE KNJIGE. —*
Uredništvo je prejelo v oceno sledeče knjige (z zvezdico * označene so na-» tisnjene v cirilici):
Košnjak, Ilija. Vjetar i voda. Zrnce* znanja u pjesmi i priči. Split. Leonova tiskara. 1920. 48. str.
Čehov, A. P. Sosedje in druge novele. Poslovenil Fran Pogačnik. V Ljubljani. Tiskovna zadruga. 1920. 164 str. 18 K.	•
Dokumenti o postanku kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca. 1914.—1919. Sahrao ih Ferdo šišič. Z.ngreb. Matica Hrvatska. 1920. 329 H-VI str.
Pvornikovič, Vladimir. Savremena filozofija. Druga sveska. Zagreb. I. V. Vasic, 1920. 440 str. 80 K.
Ewald. Karl. Dvonožec in druge zgodbe. Naravoslovne pravljice s šestimi slikami. Prevedel Franc Bolka. V Ljubljani. Umetniška propaganda. 1920. 186 str. 50 K.
Gregorič, Marica. Otroški oder. Igrice za mladino otroških vrtcev in ljudskih šoi. Drugi predelani natis. V Ljubljani. Učiteljska tiskarna. 1920. 114 str. Z doklado vred 19-20 K.
Jeglič, Anton Bonaventura. Na noge v sveti boj. ILkujiga. V boj za krščanske resnice in čednosti. Na Preval jah. Družba sv. Mohorja. 1920. 142 str.
[Jovanovič, Jovan Zmaj.) Cika Jova-Zmaj. Kalamnndarija. Za našo deco poslovenil Alojz Gradnik. V Ljubljani. Tiskovna zadruga. 1921. 70 str. Vez. 16 K.
Koledar družbe sv. Mohorja za leto 1921. Na Preval jah. Družba sv. Mohorja. 96 str.
Kiitika. Književno umjetnička revija. Zagreb. Ilica 17. Mesečnik. 3o din. na leto.
Machiavelli, Niccolo. Vladar. (Prevedel in napisal uvod Abditus.) V Ljubljani. Zvezna tiskarna. 1920. 103 str. 20 K, vez. 25 K.
Micič, Ljubomir. Istočni greh. Misterij za bezbožne Ijitde čiste savesti. I Zagreb. 1920.] 29 str. 50 K, z avtorjevim podpisom 100 K.
Murko, M. Die ethnographischen Verhältnisse Rußlands. (S. A. aus „Internationale Monatsschrift für Wissenschaft, Kunst und Technik. XIV. Jahrg., pag. 577—596. 673-688.")
Oblak, Jos, C. Izprehodi po koroški Sloveniji. V Ljubljani. Tourist Office. 1920. 47 str. 6 K.
Oblak, Jos. C. Krpanova kobila. Literarna debata ob obletnici Cankarjeve smrti. V Ljubljani. -1920. i 44 str. 24 K.
Tkalčic, Marijan. Pokušaj odred jen ia filozofije s osobitim obzirom na reli-gijozni momenat u filozofiji. Zagreb. 1920. 32 str. (Filozofijska biblioteka, br. 2.)
Vcdenik, Herman. Kako si ohranimo ljubo zdravje. 3. snopič. Preval ie. Družba sv. Mohorja. Str. 103—284.
i priporočilo častitim naročnikom ljubljanskega Zvona'	|
$ Največja zaloga raznovrstnega pajjirja, kancelijskega, ovijalnega, raznih šolskih in
^ pisarniških potrebščin. Razglednice en gros et er. detail.	J-
S Velika knjigoveznica, v kateri se izdelujejo vezi od najpreprostejše do najfinejše.	^
w Platnice in vezi za razne hranilnice in posojilnice.	fa W Tisk na trakove, razne reklamne table v zlatu, aluminiju itd., passepartout v mnogo-
$ vrstnih izvršitvah. Tisk r.a žalne (pogrebne) trakove se takoj izvrši.	&
i Tvernica papirne in kartonažne industrije 1 BORAU Si«, Čopova ulica, Ijubijana.	i
Vljudno priporoča Ivan BonaČ.
vt
\

Narodna knjigarna
in trgovina s papirjem
v Ljubljani
Prešernova ul.it. 7
sprejema naročila na vse tu- in inozemske časopise, revije ter vse knjige
Založništuo umetniških razglednic
ummm

fDarija Tičar Ljubljana
Manufaktura o moda • konfekcija
Vedno v zalogi: prvovrstno tu- In Inozemsko manufskturno in modno blago: solidne obleke, zimske in športne suknje, površniki, za gospode in dečke pelerine lastnega izdelka ter po najnovejših krojih, dežni in cestni plašči, športne čepice, perilo itd.
Prva kranjska razpošiljalnica SCHWAB & BIZJAK
Ljubljani, Dvorni trg 3 (pod Narodno kavarno) £ j
Lastni modni atelje -
Tiskovna zadruga v Ljubljani
W®"- Sodna ulica itev. 6 v^ovo!	Novo!
DR. A. OGK1S: Borca sa jugoslovansko ariavo.
Cena S2 h, ;>o pos;t prip. t tč SO v več.
Čl K A JOY A ZMAJ-GRADNIK: Katameuidarija. Otroške pesmi.
Vez. ic A', po p o S: i prip. i K SO v vel.
AN ATOI. FRANCE - D i-.BI J. JAK: Pinzvinsltf otok. /foman.
IV. zvezek Prevodne knjižnice. Broš. <2 K, po pošli prip. 2 K 40 v več.
IGO KAŠ: Dalmatinske povesti.
Prosveti in zabavi. I. zveze.':. Broš. 12 K, po pošli / a 20 v vel.
ČEljtV-POGAČNIK: Sosedje in druge novele.
hroš. iS K, po pošti i K SO v več.
ŠBRLI: hob in Tedi. Mladinski spis. Broš. 24 K, vez. 30 K. SHAKESPEARE ŽUPANČIČ: Sen kresne no ČL
Uroš. 22 K, vez. 2S K, po pošti prip. 1 K SO v več.
S WON JENKO: Pesmi. Uredil dr. J. Glonar.
Broš. iO K, vez. 10 K, po pošli prip. l K SO v teč.
DOSTOJEVSKU: Btsi, roman v 4 de'.ih (I. zvezek Prevodne knjižnice.) Broš. *6 K. vez. 46 K, po pošti prip. 4 K so v več.
GtNCftCRT: Dekle Eliza, roman. (IL zvezek Prevodne knjižnice.) Broš. io K, vez. 16 K, po pošti prip. 2 K več. CERVANTES-ŠtRLT: Tri novele.
Broš. 10 K, vez. is K. po pošti prip. i £ SO v več.
Stritarjeva antologija z obširnim uvodom dr. Iv.
Prijatelja.
Broš. tS K, vez. 22 K. po pošli prip. 2 K SO v več.
Josipa Jurčiča zbrani spisi. Druga izdaja. Ureuil J/. Iv. Prijatelj.
I.	zvezek. Broš. iS K, po pošti prip. i K več.
II.	zvezek. Broš. 22 K, po pošti prip. 2 K so v več.
ANTE »EBELJAK: Solnce in sence.
broš. 10 K, vez. 19 K, po pošti prip. 1 K SC v več. ANTON MELIK: Zgodovina Srbov, Hrvatin Siovencov. I. det 1$ iT. II. del, I. snopič, 21 K, Z snopič 21 K, vsak po pošti prip. 1 K SO v več.
Dr. J. DEMŠAR: Spolno bolezni.
Broš. 10 K, po pošti prip. 1 K SO v več. Dr. STEFAN SAGaDIN: Naš sadašnjl ustavni položaj.
Broš. 16 K, po pošti prip. 1 K SO v več. T .EON ID PITAM1C: Pravo in revolucija.
Uroš. 3. A", po pošti prip. 1 K tO v več. Dokumenti o jadranskem vprašanja.
Broš. iS K. po pošti prip. l K SO v več. Ljubljanski Zvon, letnik 1919.
Uroš. so K, po pošti kot zavitek 10 K več.
•MLADINA
Ljubljana, predal št. 87.
: ***** : Novo!	Novo!
j Debeljak Anton:
Moderna francoska lirika, 'j
Broš. 24-—, Tez. SO-—, j
Župančič Oton:
Mlada pota. Eros. 12*—, vez. is—. Petronij - Dr. Glonar:
Pojedina pri Trimalhijonu.
Bros. 9'—, Tez. 12'—.
Dr. Ivan Prijatelj: Aškerčeva čitanka.
Bros. 14'—, Tez. 29—. •
Oton Žnpanuič:
Sto ugank......
. Vez. 3*—.
Vladimir Levstik: Zapiski Tine Gramontove.
_	Broš. 7—, vez. 15'—.
Flaubert-Župančič:
Tri povesti. Bros. 7— Tez. 13 -.
Chesterton - Župančič:	*
četrtek. Fantastičen roman.
Bros. 7—, 7ez. IS—.
Fran Albreckt:
Hysteria dolorosa.
Broš. Ii*—, Tez. 10 —.
Dr. Joža Glonar:
Naš jezik. . . Pros. 3--, Tez. ft-—. Milko Brezi gar:
Osnutek slovenskega narodnega gospodarstva. Bra.«—. Dr. Ä. Nachtigall:
Južnoslovansko - italijanski
Spor.........Broš. 1—,
Spominu Ivana Cankarja.
Broš. 2—.
Navedene cene Teljajo le pri direktei naročitvi.