99
Dopisi.
Na Dunaj i 21. marca. M. — Ravno doteka leto, odkar so se zadnji izmed 20.000 podpisov postavljali na znano slovensko peticijo, ktera, dasi je bila od cele poštene slovenske inteligencije podpisana ali vsaj pohvaljena in potle slovesno izročena, na zadevnem mestu, kakor je podoba, vendar ni bila posebno čislana. Toda zadovolimo se z
100
nje moralnim uspehom, kajti ona je pokazala narodu, česa mu je treba, in je povišala rodoljubu srčnost in veselje, videčemu toliko množico edinomiselnikov.
V ti prošnji je visoka vlada spoznati mogla zahteve Slovencov vedno zvestih, kterih se oni drže letos kakor lani in kterih spolnitev, če Bog in pravica gospodari, tudi doseči morajo.
Ena teh želj je zadevala rabo slovenščine v cesarskih pisamicah, zlasti pa pri sodnijah, kakor je bravcom ??Novic" dobro znano, in je bila oprta na čisto umne pravila. — Al v cesarskih pisarnicah po slovenskih krajih je med tem ostalo vse kakor je od nekdaj bilo. — Nato je prišel 22. julija I. I. na dan razpis ministerstva pravosodnega , ki je moravskim sodnijam zastran češkega jezika veleval ravno to, za kar so bili Slovenci prosili. Rodoljubni slovenski poslanec gosp. Cerne je toraj o sredi mesca septembra zastavil ministerstvu pravosodja interpelacijo : ali misli ono tudi za slovenske dežele izdati enakošen pravičen razpis? — Dolgo smo čakali odgovora, pa smo ga, če tudi ne brez opomina od straui gosp. Cerne ta, vendar dočakali 17. dan t. m. Ta dan je namreč gosp. minister Lasser v zbornici poslancov naznanil, da je ministerstvo , spoznavši misli od 103 sodnij o ti reči, izdalo na graško in tržaško deželno višo sodnijo poseben razpis o rabi slovenskega jezika pri sodnih opravilih na Tržaškem, Goriškem, Kranjskem, Stajarskem in Koroškem (dan je razpis 15. t. m.).
Povejmo jo pred vsem drugim, da gospod minister bi nam bil lahko dosti neugodnejše odgovoril, če bi se bil držal zgolj na to, kar so gospodje sodniki svetovali. Od 103 sodnikov 1. stopnje je samo 5 na Kranjskem ska-zalo se, da so pravi prijatli slovenščine in narodnih pravic slovenskega naroda, kterim se je pridružil na 2. stopnji še en svetovavec v Gradcu. Slovenski narod naj te poštenjake vedno v hvaležnem spominu hrani! Zmenimo se naj-pred zato, kar nam odgovor daje ugodnega. Odgovor gosp. ministra oznanuje, da kar je za Moravsko bilo ukazano, to je edino umno in pravično in mora toraj biti cilj in konec, za kterega se je treba povsod, torej tudi v slovenski deželi poganjati, čeravno se že za sedaj ni ukazalo vse to, kar se je moravskim sodnijam. Karkoli pa se že sedaj izpeljati da, naj se že tudi sedaj stori po pravilih v omenjenem razpisu postavljenih. Ministerstvo samo si je toraj postavilo za cilj in konec, vpeljati tako uredbo sodnijskega opravljanja pri nas, kakoršno velja po Moravskem; in če bi za naprej kak urednik delal zoper napredovanje slovenskega opravilnega ali službenega jezika, delal bi očitno zoper ministerstvo, zoper cesarsko vlado, kteri služi. — Dalje odgovor ministrov in razpis od 15. marca očitno govori, da kar Slovenci tirjajo zastran j ezi ka, je pravično („um den be-rechtigten Bestrebungen — Rechnung zu tragen"); tudi pravi odgovor, da je že leta 1850 bil slovenski jezik spoznan za službeni jezik, čeravno so nekteri gospodje še letos nasprotno — tedaj laž trdili. Z eno besedo: slovenščini so sedaj odprte duri do pisarnic in sodivnic. Torej, narod slovenski, posluži se pravic, ktere se ti dajejo; rodoljubni gg. notarji, advokati in vsi drugi začnite! — Res, da je novemu ministerskemu razpisu v vsakem členu pristavijeno ,,nach Thunlichkeit ali Moglichkeit", — ali ker je v slovenščini vse ali skoraj vse mogoče, kar je mogoče v hrvaškem ali češkem jeziku, ta pristavek ne more ji kratiti nobene pravice, če le hočemo; kajti mi razumemo tukaj samo objektivno mogočost, ne pa subjektivno v urednikovi osebi; ker ured (gosposka) je zavolj naroda postavljen in ne narod zavolj ureda.
Povejmo pa sedaj še tudi to, ker nam v odgovoru ni dopadlo. Da je ministerstvo sploh vprašalo sodnije: ali se da pri nas izpeljati enakopravnost in kar izvoljeni poslanci zahtevajo, namesti da bi bilo le vprašalo: kaj,
ktere priprave (na pr. naprava formularjev #), premestitev služečih itd.) so potrebne za nje izpeljanje. Ni nam dopadlo, kakor gotovo nobenemu bravcu „Novic" ne, tisto vedno ponavljanje, daje slovenščina pomanjkljiva, ne-omikana, v vsaki vasi različna itd., čeravno sknšnja povsod drugači kaže tistemu, kteri viditi hoče. Res je, na pr., da v Istri in po kvarnarskih otocih stanujejo Hrvatje, kterih govorica se loči od govorice tržaških in goriških Slovencov; al iz tega ne sledi, da se nima dati enakopravnost ue Hrvatom ne Slovencom, ampak da se ima v polni meri dati obema, vsakemu svoje. Ministerstvu se ni resnica povedala, če se sploh govori, da slovenske občine (soseske, komuni) pošiljajo nazaj slovenske postave, žcleči nemških, med tem, ko se je to zgodilo le v nekterih občinah tam na slovensko-nemški meji unstran Marburga in na Koroškem (pa še tam Bog ve po kakošnem manoevrul). Ministerstvo ni resnice zvedilo, če trdi v odgovoru, da je na Slovenskem lože dobiti človeka, ki tolmači nemške pisma, kakor pa tacega, ki bi znal slovensko pismo razložiti, in da Slovenci ne čutijo potrebe, da bi slovenščina v pisarnicah gospodarila! Ni res, pravim, vse to, ker je tisočkrat že nasprotno dokazano, in ker tisoč in tisoč podpisov kmetiških ljudi na omenjeni peticii nasprotno spričuje. — Premalo je zadnjič, če v razpisu pri podeljevanju cesarskih služb se veleva paziti posebno tudi na znanje slovenskega jezika, ker to znanje bi imelo biti conditiosine qua non za vsako visoko ali nizko službo na vsem Slovenskem.
Iz Prage 12. marca. L. M. G. — Ker sem Vam v svojem prvem dopisu obljubil, da VTam bom v svojih prihodnjih pismih obšimiše popisaval tukajšne zadeve, mislim, da ne bo napak, ako Vam dopisujem posebno zastran takih reči, ki bi jih bilo dobro tudi pri nas posnemati, če nočemo, da nas bo sram pred drugimi slovanskimi narodi. Rekel sem že uni dan, da so Cehi veliko več narodne ravnopravnosti dosegli, kakor mi Slovenci, in da imajo to večidel zahvaliti le svojemu čvrstemu in živemu rodoJjubju. Tukaj se najprostejši kmetici čutijo in zavedajo svojih narodnih pravic in vsaki dan kažejo, da so pripravljeni za narodno korist tudi kaj storiti. Znano je že našim bravcom, da nedavnej je trohica čeških sosesk v sedanjih težkih časih zbrala do 800 gold., ter jih izročila svojemu junaškemu brambovcu dr. Riegerju, da naj jih obrne za narodno korist, kakor bo spoznal, da je prav, in sleherni dan se bero v tukajšnih novinah prineski in doneski sedaj iz tega, sedaj iz unega kraja češke dežele, sedaj za Zdenko Havličkovo, sedaj za narodno gledišče, sedaj za Hankov spominek itd. Sicer je tukajšni deželni odbor sklenil zidati v Pragi češko gledišče na deželne troške; ker se pa ne ve, kdaj bo iz tega kaj, je glediščini odbor sklenil brez zamude lotiti se zidanja. Dobro bi bilo, da bi se tudi v naših slovenskih mestih, posebno pa v Ljubljani stvar zastran gledišča sprožila, ker brez tega neobhodnega sredstva za visokejšo društveno uljudnost in omiko ne bomo mogli dolgo ostati. Upati smemo sedaj, da bo prihodnji kranjski deželni zbor storil svojo dolžnost o tej za napredek naše narodne omike imenitni zadevi. Najočitniši dokaz pa, kako razširjeno je češko ro-doljubje, je to, da v sami Pragi se tiska od novega leta 6 čeških politiških novin, ki vse lahko shajajo, razun službenih „Pražskih Novin" in skrivnoslužbenega „Casa", ki zagovarjata centralizacijo preteklih let, ki pa nimata nek še po 100 naročnikov, tedaj dobivata podporo od dunajske vlade. ^Narodni Listy" imajo čez 6000 naročnikov. V tej stvari bi mi Slovenci imeli Cehe najbolj posnemati, ker menda nihče ne bo tajil, da smo saj enega političnega časopisa tako potrebni kakor vsakdanjega kruha. „Novicett so že večkrat zastran te potrebe govorile in zadnji čas se je večkrat kazalo, kakor da bo kaj iz tega; al še ni nič!! Sicer se „Novice" in ^Danica", „Slov. Prijatel", ^Glasnik46
*) Res, kaj delajo obljubljeni formularji gosp. dr. Razlaga?
Pis.
101
in „Šolski Tovarša krepko poganjajo za narodne pravice; al kdor natanko prevdari nase narodne potrebe in pozna žilavost naših zoprnikov, bo tudi pritegnil k temu, da listi, ki samo enkrat na teden ali na mesec izhajajo , v našem času ne morejo vsemu kaj. Pred nekoliko časom mi je pisal neki tržask rodoljub, da bi se v Trstu lahko ustanovil po-litišk slovensk časopis; da bi bilo vsega, samo za vrednika je nek križ in težava. Meni bi se nekako čudno zdelo, da bi res ne bilo v Trstu za to stvar pripravnega človeka, pa mislim, da če bi bilo res sicer vsega, bi se vrednik mogel tudi od kod drugod dobiti. Politično-kupčijsk list v slovenskem jeziku v Trstu ustanoviti bi bilo po moji misli v mar-sikterem oziru res pravo delo; al pravo središče za slovensko novinarstvo je po moji misli vendar le sama Ljubljana. — Prvi god 26. februarja se je tukaj malo obhajal. Naš kardinal knez Schvvarzenberg ni za dobro spoznal, da se rabijo duhovne opravila naše svete vere za politične demonstracije, in pri tem je tudi obstal. Pa tudi ni čuda, da o taki demonstracii ne morejo Slovani potegniti z Nemci, ako se pomisli, da na Ceskem je Cehov še enkrat toliko kolikor Nemcov; volitni red patenta 26. februarja pa je tak, da na deželnem zboru imajo menda Nemci ravno toliko glasov kolikor Cehi. Že to edino samo brez dru-zega, kar smo v dunajskem državnem zboru dosihmal doživeli, dosti očitno kaže, da Slovan, ako ni hinavec, se ne more udeležiti demonstracije, ki jo je sprožila nemška stranka. — Unikrat sem Vam pisal zastran preseljevanja Čehov na Rusovsko; danes sem v stanu k temu še nekaj dodati, kar bi znalo mikati več kot enega bravca „Novictt. V začetku februarja je bil tukaj vrednik ameri-kansko-českega časopisa „Sloyanau, ki se mu pravi Mraček. Prinesel je od amerikanskih Cehov pismo, v kterem se bere ljubezen in spoštovanje za Palackega, Riegerja in druge korenjake češkega naroda. Zadnjih 15 let se je preselilo čez 60.000 Cehov v severno Ameriko. Mislili so namreč reveži, da je v Ameriki res tako dobro in prijetno, kakor se je včasih pravilo; al zdaj vidijo, da v Ameriki se zbira drhal vsega sveta, da na tej zemlji ni ne prave vere, ne pravega poštenja; boje se, da bi se njihovi otroci ali otrok otroci ne popačili, da ne bi zgubili slovanske narodnosti, in zato so se Amerike naveličali, pa bi se radi na Rusovsko preselili. Zato popotuje nek rečeni gosp. Mraček na troške rusovske vlade nekam deleč tje na konec sveta, na nekako veliko reko, ki se ji pravi A m ur. To reko in svet, ki ob njej leži, si je pridobil pred 6 leti rusovski car od kine-škega čara brez vse vojske po prijaznosti, zakaj kineški car ima toliko sveta, da ne ve kam ž njim. Ker je pa amurski svet rodoviten, da nikdar tega in ima malo malo prebivavcov, vabi rusovski car siromake iz druzih dežela v te amurske kraje in jim ponuja zemlje na izbero, kjer, kolikor in kakoršne si kdor želi. Rečeni gospod bo tedaj to zemljo pregledal in potem bo a mer i kan s k i m Cehom, ki so ga poslali, še le povedal, kaj in kako. Ce bodo vidili, da jim bolj kaže kakor v Ameriki, se bodo dogovorili z rusov-skim čarom, pa se preselili. — Vsem pa, ki jih mika ali revščina jih naganja, preseliti se iz svoje domovine v neznane daljne kraje, naj bode to na srce položeno: Varite se, da ne pridete iz vajšnic na slamo, iz dežja pod kap! Ni vsakemu sreča mila!
Iz Temina 11. sušca. 441 Pretečeuo nedeljo je imela naša čitavnica svojo drugo „besedo. Društvo, ktero so nam bili tudi nektere gospe in gospodične pomnožile, so posla-vili s svojo nazočostjo danes tudi naš mnogospoštovani g. c. kr. okrajni predstojnik s svojo rodovino in ženo. Srčno nas je veselilo, da so nam že o prvem začetku te naše naprave tako prijazno svojo roko podali in s svojim podpisom prvi kamen v temelj naše čitavnice vložili. — Ko je bilo vse v pravem redu, se vstopi na oder tajnik čitavnice V. Luznik in ogovori društvo s sledečimi besedami: „Po naročilu gosp. vodja bom jaz danes njih mesto namestoval in
nekoliko besedic do Vas govoril. Neka nedopovedljiva žalost napada človekovo srce, ako se ozre v pretekle leta in se spominja taistih nesrečnih časov, v kterih so naši pred-dedje, dasiravno so bili zdrava vejica nekdaj tako imenitnega slovanskega stebla, na kterem so krotkost, prijaznost in zadovoljnost cvetele, in pod težkim jarmom tujih narodov zdihovali. Obnebje jim je bilo vedno prepeto s temnimi oblaki, kteri so jim solnce svobode zakrivali. Al še veča radost se čuti v srcu, ako se sedajnost nekoliko prevdari, ktera našemu narodu stare rane, ki mu jih je bila nemila osoda časov vsekala, spet ozdraviti obeta , in Slovence k srečnemu napredku in blagostanju prijazno vabi. 20. oktobra predlanskega leta se zaglasi z mogočnega cesarskega prestola tolazbepolna beseda, ktera pravice vsem avstrijanskim narodom enako zagotovlja, in kakor blisk se razdelijo nad nami temni oblaki; solnce svobode prijazno prisije z razjasnjenega neba, in ogreje s svojimi milimi žarki zamrznjene srca Slovencov, da se jim začnejo tajati od domovinske ljubezni. Ves narod se prebudi iz mnogoletnega spanja; vse se začne gibati; vse hrepeni po napredku, po omiki. Brat bratu prijazno roko podaja; eden druzega k složnosti in delavnosti nagovarja. Narod se začne spoznavati , v veselih družbah se zbirati, in s sladkim domoljubjem in v domačih veselicah si srce ogrevati. Glejte! tudi do nas tominskih Slovencov je solnce svobode prisijalo; tudi nam tukaj na izhodu ^Mrzlega Vrha" se vnema v srcu gorka ljubezen do naše mile matere Slave. In nam, ki smo tukaj na meji benečanskih Italijanov, od kodar marsikdaj sovražna sapa pripiha, ostaja srce vselej stanovitno v zvestobi in vdanosti do našega vladarja. Nastopili smo, slavni bratje! tudi mi pot omike na domači zemlji; hodimo tedaj krepko po nji naprej; saj nismo sami; saj je več kakor en milijon naših slovenskih bratov, ki pred nami in za nami hodijo; prijazno si eden druzemu roko podajaje, in nikogar se ne bojmo; saj Bog in cesarjeva beseda sta z nami! Da zares po napredku hrepenimo, nam dokazuje ta novi koristni zavod, kterega nam je domoljubje uekterih častitih mož napravilo. Da pa bomo vedili to našo napravo tudi spodobno ceniti, je treba, da nekoliko prevdarimo njene namene, po kterih je ustanovljena. Glavni namen, kakor je že vsakemu izmed nas znano, je ta, da se svojega domačega jezika vedno bolj izučimo, in se v njem izobrazimo in omikamo. Da pa dosežemo ta namen, treba nam je dveh reči: prvič, slovenski jezik prav spoznati; drugič, se ga pridno in z veseljem učiti. Pogostoma se sliši očitanje, da je slovenski jezik okoren, neotesan, ubožen, in da nima zadostnih besed, da bi izrazil občutila človeškega srca. Da je vse to le prazno obrekovanje, in da slovenski jezik ni otesan in okoren, temveč da je gibčen in gladek, najbolj prepriča mili in prijetni glas slovenskih pesem, nad kterim mnogokrat celo tujci strmijo. In da naš jezik ni ubožen, nam pravi naš tako obširni nemško-slovenski besednjak, v kterem se lahko za vsako nemško besedo primeren slovensk izraz dobi. Pokazalo nam je to krasno delo bogati zaklad našega domačega jezika. Nekteri imenujejo slovenski jezik ^kmetišk" jezik; al to oponašanje je le staremu dnarju podobno, kteri je sicer nekdaj med ljudstvom tekel, ki je pa dandanašnji svojo veljavo zgubil. Res je, da se je nekdaj gospoda tega jezika sramovala, in da so ga skorej le kmetje govorili; al nekdajnost in sedajnost ste dve sestri, ktere ste si mnogokrat v mislih in delih zlo zlo nasprotne. Kar prva napčnega napravi, ji večkrat druga podere. V oblasti teh dveh sester je bil in je tudi naš slovenski jezik. On se da primeriti rožici, ktera se je nekdaj le v bornih kmetiških izbicah nahajala; dandanašnji pa so začele se dvorane imenitnih gospodov in palače slavnih žlahnikov s to rožico kinčati. Kako je slovenski jezik mogočen in razširjen, nam kaže staro drevo slovanskega jezika, ktero je s svojim semenom zemljo skorej krog in krog nasijalo, in nam je tako iz tega semena: slovenski, hrvaški, češki, poljski, ruski, srbski in več
102
druzih sorodnih jezikov prirastlo. — To bodi kratek pre-vdarek o spoznanji našega jezika. — Drugo je, sem rekel, da se ga imamo pridno in z veseljem učiti. — Da-siravno je slovenski jezik naš materni jezik, se nam ga je pri vsem tem ravno tako učiti treba, kakor se uči Nemec svoj nemški, Talijan svoj talijanski jezik. Slovenski jezik je bil skoraj do današnjih časov le malo čislan. Kjer je bil kolikaj imeniten sedež, se je mogel zatiran siromak precej iz njega umakniti in tujcom prostor napraviti. Polje slovenskega jezika se je začenjalo vedno bolj in bolj s tujščino zarašati in naše domače žito dušiti. Tujci so z mirno vestjo ta plod na našem polji gledali, in zraven še želeli, da bi le skoraj celo slovensko zemljo zarasil in naše domače seme pregnal. Zdaj pa so časi nastopili, v kterih se začenja unanja šara iz domačega blaga trebiti. Kjer se pa steblo izruje, mesto prazno ostane, treba ga je z novim semenom namestiti. Novo seme ima tudi novo ime; treba se nam ga je zapomniti. Število stvarjenih reči je neizrečeno, in vsaka stvar če biti s svojim posebnim imenom zaznamovana. Tehnični izrazi, ki se po uradnijah in v učenih spisih rabijo se dajo prisvojiti le s pridnim učenjem. Vse to nam jasno dokazuje, kako potrebno je, da se učenja domačega jezika z veseljem in marljivo primemo. — Slavno društvo ! Zadnjič še to izrečem, da je moja srčna želja, naj bi se skoraj še bolj pomnožilo to naše družtvo tudi z drugimi, ki so sicer priprosti in neučeni, pa pošteni in pametni; zakaj luč, ki smo jo s tem zavodom prižgali, nima namena, da bi svitle, temveč da bi temne kraje razsvito-vala. Svetila nam bo pa ta luč le takrat, ako ji bomo vsak po svoji moči potrebnega olja dolivali. Skrbimo toraj, da bo naša lučica vedno lepše in svitlejše gorela in s svojo svit-lobo vedno daljše segala, da tako tudi mi nekoliko pripomoremo k spolnitvi Prešern-ovega prerokovanja, ki pravi:
Vremena bodo Slovencom se zjasnile,
Jim svitlejše zvezde kot nekdaj sijale. Po končanem govoru , ki so ga živio-klici spremljali od vseh strani, začnejo popevati naši pevci slovensko bud-nico „Naprej!" s tako srčnim in milim glasom, da je celemu društvu globoko v srce segalo. Ko petje potihne, se prikaže na odru zala gospodična Milica Grosmanova, in deklamira Fr. Cegnar-jevo „Noča tako izvrstno, da se je vse čudilo bistremu umu mlade govornice. Njeni mili obraz in prijetno obnašanje je vsaki srčni čutljej vidno pokazalo, in oči in srca vseh nazočih vabljivo na-se vleklo. Ko neha govoriti, se zaglasi od vseh strani enoglasno ?)Zivilaa, in pevci začnejo mično popevati:
„Sem slovenska deklica
Minka mi je ime" itd. Za tem je sledilo še več druzih slovenskih pesem, kterih mili glas je srce z nedopovedljivim veseljem prešinil. Razveseljevanje je bilo postnemu času primerno. Razšli smo se srčno zadovoljni okoli 10. ure zvečer, in po poti navdušeni premišljevali:
Kako mila in blaga Je mati naša Slava!
Iz Tominskega 14. sušca. L. — V srce nas je za-bolel dopis iz Rad olj ce, v kterem se nam naznanja, da tamkajšna c. k. davkovska uradnija noče sprejemati slovenskih pisem za odmero odstotnega davka. Mi pa radostni povemo, da tukaj pri nas se vsako slovensko pismo, naj bo že od politične, sodniške ali pa davkovske uradnije prijazno sprejema. Skusili smo to večkrat zlasti pri naši dav-kovski uradnii, in nekterikrat tudi pri druzih sosednjih davkarijah , in nikjer nismo natapali enakih gospodov ,,Steuer-amtlerjev", kakor jih imate vi Radoljčani. K naši c. kr. davkarii je prišel konec predlanskega leta kontrolor, ki ni znal druzega jezika kot laškega, ki je njegov materni jezik, in nemškega, in vendar je že letos od novega leta že več kakor od 130 slovenskih pisem odstotne davke odmeril. — Hvala tedaj, komur hvala gre!
Iz Vrhnike na sv. Jožefa dan. Bere se v „Novicahar da si prizadevajo domoljubi po vseh krajih mile Slovenije za enakopravnost slovenskega jezika v šolah in kancelijah in po tej djanski poti za njegovo čedalje večo omiko in oliko; vsake baze pisma tudi prošnje in tožbe se izdelujejo po slovensko, in uradnije jih prejemajo in jih vprihodnje bojo še bolj sprejemale brez over. Kaj pa to, častitljivi gospodje, da krstni, mrtvaški in poročni listi se še vedno v nemškem jeziku pišejo, dasiravno so gospodje duhovniki od nekdaj najiskrenejši podporniki slovenščine? Naj bi vendar pomislili gospodje, kako nerodno je to advokatom in notarjem, ako morajo prošnje na podlagi v raznih jezikih zvr-šenih pisem izdelovati in tudi uradovati. Vigilantibus jura! Ravnopravnost naj povsod velja! „Quod vis, ne fiat tibi" itd*
Dr. O...
Iz Ljubljane, Najimenitniša novica preteklega tedna bila je za nas: odgovor gosp. ministra Lasserja zastran vpeljave slovenskega jezika v pisarnice cesarskih sodniških gosposk. Kako nek smo tukaj sprejeli ta odgovor? bo radovedno vprašal ta in uni. Glede na to, da se v odgovoru državnega gospod ministra našemu jeziku v šolah ni nobena pravica razun ^malega katekizma" doznala, in z ozirom na to, kar smo slišali, kakošne „berichtea je velika večina nižjih in viših sodnij poslala ministru na Dunaj, moramo reči, da smo veliko več dobili, kakor smo v taci h nemilih okoljšinah pričakovali in da smo veseli, da smo za zdaj saj to dobili; tega smo pa še toliko bolj veseli, ker se je nasprotnikom naše ravnopravnosti po ministrovem odgovoru — nos zlo obesel. Hvaležni smo pa gospod ministru o tem še za več reči. Prvič za to, da je očitno spoznal, da so naše trjatve pravične, — drugič pa zato, da nam je v obširnem odgovoru odkril, kje je prava zapreka, da se slovenski jezik ne vpelje naravnost v vse kancelije. Gosp. minister, moder mož, ni menda brez vzroka na drobno naštel^ kaj vse so mu podložne gosposke povedale o revšini našega jezika, ker je s tem sam sebe kot ustavnega ministra opravičiti mogel, ako za zdaj še ne more čisto vsega privoliti, kar se je privolilo Moravanom ali Rusinom. Res lepe reči nam je gosp. minister razglasil iz teh „berichtova, ki jezik slovenski zdaj imenujejo „windisch", zdaj „krai-nerisch", zdaj 55slovenisch", zdaj 9,slavisch" — vse tako, kakor bi jih same slišali. In ti gospodje, od kterih minister sam spoznava, da ne znajo ne brati ne pisati, ampak samo le govoriti slovenski jezik, ti gospodje se podstopijo sodbo izreči o našem jeziku, da ni wentwickelt?" Tudi logike nimajo ti sodniki, kadar pravijo, da če bi mogli po slovenski pisati, bi bilo to zamudno in za pravico nevarno (Geschafts-stockung und Rechtsunsicherheit"). To je res, ako se sodi po njih sedanji vednosti našega jezika; al čudimo se, da so po tem takem govorili zoper vpeljavo slovenskega jezika v pisarnice, ker, če se jezik ne vpelje v djansko rabo in oni niso pri m oran i učiti se ga, bo od te strani do sodnega dne na poti stala „Geschaftsstockung und Rechtsunsicherheit!" Rekli so tudi nekteri, da naš narod ne želi slovenskega jezika v pisarnicah. To je resnica, ako bi oni bili representanti našega naroda. Al že sama pamet da vsakemu človeku, da mu je ljubše svitloba kot trna, — da mu je ljubše, če svojo besedo vidi zapisano v protokolu ali če mu pismo z njegovo besedo vse pove, ne pa s tujo nerazumljivo. Taka je na celem svetu; kaj bo le pri nas drugač! Ce je, kakor minister sam pravi, že leta 1848 zbor krajnskih stanov in leta 1861 Mizo 20.000 ljudi v tisti znani peticii prosilo za pravice slovenskega jezika v kancelijah, to menda — brez ozira na to, kar že sam „Staatsgrundgesetz" veleva — vendar bo kaj več veljalo kakor morebiti kakih 20 ali 50 nemškutarskih županov, ki se svojemu „Vorsteher-u" mislijo s tem prilizniti, če mu pravijo „fraileh taitsch, se ve da taitsch".
Nadjamo se tedaj, da si. vlada, ki je načelo ravnopravnost razglasila za svoje načelo, in ker ravnopravnost
103
brez vpeljave jezika ni mogoča, bode resno, brzno in na vso moč skrbela, da si naši uradniki potrebno znanstvo jezika pridobe, da se jim za učenje postavi stanoviten obrok (brišt), da se da edini zakonik „civilni postopnik" (Gerichtsordnung), ki ni še poslovenjen, brž posloveniti itd. Nadjamo se pa tudi za stanovitno, da bo vlada tudi šole bolje kakor dozdaj po načelu ravu o p ravnosti uravnala in se bode brez obotavljanja uresničilo to, kar nam je cesarski ukaz že 8. avgusta 1859 zagotovil. Ako se ne zgodi to, se bomo zmiraj sukali v tistem „circulus vi-tiosus": „vaš jezik ni dosti omikan — v šolah se ga pa ne smete djansko učitiu. — Nadjamo se pa naposled še tudi tega, da bode rninisterstvo svoje uradnike tako razvrstilo, da pridejo slovenskega jezika tudi v pisavi zmožni možje na mesto takih , ki ga le govoriti znajo ali pa še tega ne, in da jim da take zapovedi, da bo povsod ?5thunlich in moglich" uredovati v našem domačem jeziku*). Ako besedo „Thunlichkeit" in „Moglichkeitct bode tolmačil vsak uradnik sam, je vsa dobra ministrova volja zastonj, — tega nam je tistih 100 ??berichtova dosti živa priča.
lzrekši te resne skrbi, ktere želimo, da bi jih si. rninisterstvo samo slišalo, sklenemo ta spis s razodetjem srčnega veselja, da je sedaj vsakemu dopuščeno urado-vati po slovensko in da je vsaka prepoved vzdignjena zastran rabe domačega jezika v sodnijah, in da nektere reči se morejo brž in naravnost, nektere saj k a r j e koli mogoče tako spolnovati. Vam pa, rodoljubni gosp. uradniki, kterih Vas je dosti po slovenskih deželah, ki ste zmožni pisave slovenHkega jezika, pa se dozdaj niste upali delati, kakor Vam je srce velelo, boječi se, da bi Vas kdo pisano ne bil pogledal, Vam še posebno srečo vošimo, da Vam je ministrova beseda 17. t. m. dodelila veselje, da smete doma biti domači! Dobro vemo, da bote g. ministru Lasserju hvaležni za to. Ravnopravnost slovenska ni sicer s tem še rešena, pa en korak je spet storjen. ,,Zrno do zrna pogača, kamen do kamena palača44 — pravi naš pregovor.
— Danes moremo svojim bravcom naznaniti še drugo veselo novico, ktera nam pričuje, da ravnopravnost nam Slovencom čedalje bolj obveljuje. Predsedništvo c. kr. vise deželne finančne (dnarstvene) gosposke v Gradcu, pod ktero so finančne gosposke na Štajarskem, Koroškem, Krajn-skem , Istrskem in Tržaškem, je na podlagi ukaza c. kr. dnarstvenega ministerstva od 12. t. m. pod štev. 12854 v posebnem poduku , natisnjenem v dokladi k svojemu zakoniku, razglasilo tako poštene in našim trjatvam tako pravične besede, da iz njega posnamemo važniše točke, ktere velevajo, „da v vseh okrajih, kjer prebiva čisto slo-veuski narod ali pomešan s kakim drugim narodom, se morajo vse vlage brez upora v deželnem (narodovem) jeziku sprejemati, pa tudi odgovori (rešitve) na take uloge ljudem izdajati v tistem jeziku, v kterem so pismo gosposki podali, da se ne bitstveno ne v obliki ne žali v državno glavno postavo vzeto pravilo, po kterem je izrečena ravnopravnost narodom (damit das im Staats-grundgesetze aufgenommene Princip der Gleichberechtigung der Nationalitaten   sowohI   dem Wesen   als   der Form nach
v
nicht verletzt werde). Ce bi uradniki deželnega jezika ne znali, ne more to nikakor o vera ti izpeljave tega ukaza, ki ga zlasti v davkovskih zadevah sama državna modrost veleva; zato je sploh skrbeti, da je v uradnijah gori omenjenih okrajn najmanj eden višjih uradnikov v besedi in pismu zmožen nenemškega (slavenskega ali laškega) jezika, in če bi treba bilo, naj se službeno prestavijo (Versetzungen von Amtsvvegen) taki vradniki". —
Kaj bo nek k temu ukazu visoke vlade rekel „Tagespoštar" ____________________________
*) Kako sposoben je naš jezik za sodniške obravnave, imamo dosti dokazov, in še zmiraj se veseli spominjamo prekrasnega slovenskega govora, s kterim je leta 1851 začel naš c. k. državni pravdnik žl. gosp.  Kaiser porotne sodbe.
in wTriestara, ki se je unidan tako neslano repencil zoper našo slavno c. kr. ljubljansko finančno okrajno vodstvo, da je očitno zavrnilo nepostavno ravnanje radoljškega gospoda davkarja, rekši, da ga je „compromitiraloa!! Morda bo ja-ničar „Triestrčni4< napadel sedaj tudi ustavoljubno višo vlado in jo 55Wuhler und Hetzer" imenoval?
— V nedeljo teden je, kakor smo že omenili, imela družba za dnarno pripomoč obrtnikom in roko-delcom svoj veliki letni zbor. Družba ta je za naše mesto od leta do leta toliko bolj važna, kolikor bolj so časi slabi in dnarnev tiske velike; zato je treba, da svet zve, kako se obnaša. Ce se ktera družba sme bratovščina imenovati, se sme po pravici ta, ker res brat bratu — premožniši obrtnik ali rokodelec manj premožnemu — z dnarnim posojilom pomaga. Gospod Janez Ho rak, nevtrudljivi predstojnik te družbe in pravi oče njeni, je začel zbor z ogo-vorom, v kterem je s kratko pa točno besedo popisal stan le družbe v preteklem letu, kteri očitno kaže, da lepo napreduje od leta do leta, čeravno marsikter djansk družbenik zavolj prikrajšanega zaslužka in pomanjkanja dnarja ni mogel toliko storiti, kolikor je za posojilo se zavezal. Da pa je rokodelski stan ne samo tukaj, ampak tudi drugod, v težavnih okoljšinah, priča že tudi ta skušnja, da se čedalje več tacih pomočnih družb ustanovljuje, kterim je naša ljubljanska lep izgled. Da se mesta kakor Prag, Salc-burg itd. obračajo v Ljubljano in da želijo zvediti, kako je naša družba osnovana, je pač najočitniši dokaz njenega dobrega imena, ki ga po svetu ima. Po pravici je mogel g. predstojnik tudi reči, da ta naša družba je največje obrtniško zdruštvo v Ljubljani, čeravno ga ni postava šiloma vpeljala, ampak se je samo iz čisto proste volje osnovalo. Kako hvaležna je pa tudi ta družba svojim pomočnikom, je pokazal gosp. predstojnik v svojem govoru , da je celo majhno posojilo od 1260 gold., ki ga je prejela po 4 odstotke od ljubljanske hranilnice (jšparkase), očitno omenil. Iz pregleda računskega vidimo, da v preteklem letu je oskrbništvo družbeno rokodelcom, ki so pri nji dnarja iskali, na novo posodilo 61.507 gold. 58 kr., starejim dolžnikom pa je podaljšalo izposojenih 62.552 gold. Tedaj je v vsem skupaj 124.059 gold. 58 kr. v pomoč jim dala. Lep znesek! Družba je za to izposojilo prejela 2137 gold. 71 kr. obresti (činža), s kterim je poplačala družbenikom obresti za dnar. ki so ji ga posodili; čez vse to in kar je še sicer za svoje stroške potrebovala, je za preteklo leto ostalo 693 gold. 52 kr. matici družbini, ki zdaj v vsem skupaj premore 2522 gold. 44 kr. lastnega premoženja.
V današnjem zboru je bila potem tudi v slovenskem in nemškem jeziku predložena osnova novih družbenih postav. Gospodarstveni odbor je vsled mnogoterih skusi nj prena-redbo postav potrebno spoznal ter po teh vodilih vredil in gosp. dr. Etb. Costa je to osnovo zboru od §. do §. bral, naj jo pretrese in potem sklene. Gospod Mihael Pakič pa stori predlog, naj se natisnjena osnova da vsakemu družbeniku na dom, da jo dostojno prevdari, in potem naj se v drugem zboru te postave še le veljavno sklenejo, ker v tem hipu ni mogoče reči, ali bi se ne dalo v osnovi to ali uno popraviti; — če pa to ne obvelja, naj se, čeravno tudi on popolno zaupanje stavi na osnovavce novih postav, vendar le izvoli poseben odsek, kteremu se ima ta pretres izročiti. Gospod Pakič se je s tem predlogom vstopil na pravi parlamentarni red, kteri odstranjuje vsako oktroiranje, za ktero gotovo tudi ustavoljubni gospodje gospodarskega odbora niso , in so svojo osnovo le zato priporočali po kratki poti v sprejem, ker je le malo §. prenarejenih. Zbor je po veliki večini potrdil gosp. predstojnikov predlog. — H koncu je gospod dr. Etbin Costa, skrben za gotovo varnost izposojenega dnarja, nasvetoval še to, naj bi menico (Wechsel) vselej podpisala dva poroka. Tudi o tem predlogu so se izbudili živi pomenki, po kterih pa je bilo sklenjeno, naj ostane način razposojevanja po stari navadi. — Ko se je g.
predstojnik Horak zahvalil zboru s prijazno besedo za njegovo marljivo udeležtvo današnjih obravnav, in še posebno mestnemu županu gosp. Ambrožu za njegovo pričujočnost, je ta besedo poprijel in svoje veselje izrekel, da družba tako lepo napreduje v materijalni prid rokodelskega stanu; vendar misli, če tudi krepko stoji na lastnih nogah, bi ji vendar dobro došla kakošna pripomoč tudi od druge strani, od ktere se ji utegne kak studenec odpreti. Od kod, ni rekel, pa če smo ga prav razumeli, je menda mislil na hranilnico ljubljansko in na deželni zaklad, od kterega bi se nekoliko za primerne obresti dalo posoditi tej družbi. Tudi mi bi zagovarjali to.
—  Učence tukajšne kmetijske in živinozdravil-ske šole podučuje sedaj gosp. realkini profesor Mih. Petem el v fiziki in kemii, ki ste neobhodno potrebna podlaga mnogim drugim naukom iz kmetijstva, zdravilstva in ko-vaštva. Gosp. profesorju teče slovenska beseda, v kteri fantom ves nauk razklada, tako gladko, da bi človek mislil, da že odnekdaj  se je fizika   in   kemija  le slovensko  učila.
—   Lepa pripomoč za učenje slovenskega jezika je te dni tukajšni šolski mladini došla po 34 iztisih našega velikega nemško-slovenskega slovnika, ki jih je daroval nek domoljuben gospod, čigar žlahna rodovina že zdavnej zapisana stoji v zlatih bukvah naše domovine.    Slava!
—   Volitve za mestni odbor so končane. Izvoljeni so bili razun že unidan imenovanih še gospodje: Stedri, dr. PfefFerer, L. Lukmau, Anton Krišper, dr. Cuber, Jan. Pajk (predstojnik c. k. okrajne gosposke) in dr. Mitteis. „Tagespošta" in „Triesterca" veselja poskakujete, da je „liberalna nemška" stranka v poslednjih dveh razredih zmagala, ,,ultra slovenska" pa je padla. Ne vemo, ali je to „ultra", če se kdo poteguje za dva obče spoštovana moža (gosp. prof. Poklukarja in dr. Kavčiča), ki sta odbornika dosihmal bila in sta v mestnem odboru že veliko delala, tedaj si zahvalnico, ne pa nezaupnico zaslužila; al saj to vemo, da tudi duhovni stan ima pravico nadomestovan biti v mestnem odboru in je bil res tudi nadomestovan dosihmal zmiraj. Sedaj po silnem napenjanju nasprotne nemške stranke ni to obveljalo, — mi „Tagespošti" nismo nevoš-Ijivi za tako zmago, ktero s temi besedami po svetu trobi: „Die liberale deutsche Partei hat einen Sieg iiber die Ultranationalen erfochten, welche gern den in vorigen Jahren Lewahlten Geistlichen wieder in der Gemein-devertretung gesehen hatten." — Ce bi bistrumni pater Abraham še živel, bi pač rekel: „Merks Laibach!" — Med mnogo sodrgo, ki ste jo pretekli tedni obilo spravile „Tagesp." in „Triestcrca" na dan, moramo svojim bravcom povedati le to čisto novo novico, da „Tagespošta" je že avanzirala tako deleč, da ima večino k raju s ke dežele na svoji strani!! Ko je na drobno prerajtovala, da vrednik „Novic" od 49 volicov, ki so se udeležili volitve mestnega odbora, ni prejel 100 glasov, sklepa potem tako-le : „— das ist ein „s c h 1 a g e n d e r" Beweis, dass die ultraslovenische Partei eine Minoritat im Lande bildet. Wer dieser Partei entgegen tritt, wic die „Tagespost", der vertritt die Majoritat und hat eine Berechtigung, die ihr dr. Bleivveis und seine Kaplane nicht vvegdisputiren konnen !" — Res je treba , da skorej našo n o r n i š n i c o povekšamo.
—   Beseda v nedeljo v čitavnici naši je bila spet prav po volji vsem pričujočim. Z lepim češkim korom A. Jelenov „Milenka" je začela se beseda. Za tem nam je igrala mlada gospodična Melania Hohnova na klavirji tako lepo, da je vsem poslušavcom srce radosti igralo zlasti pri drugem predmetu „Les Hirondelles", po kterem so toliki slavaklici doneli po dvorani, da ni bilo pred miru, dokler se ni še enkrat vsedla in zbor razveselila še z eno igro. Mlada nade-polna gospodična je danes pervikrat  stopila na   očitni oder
in očitno pokazala, da ima zares talent, kterega s skušeno umetnostjo izobražuje njena učiteljca gospodičina žl. Nina Rabova. Radostni jo bomo večkrat poslušali. — Po tej igri sta gospa Leopoldina Gre goro v i če va in g. Viktor Bučar pela mično sostavljeni dvospev tako izvrstno, da spet slavo-klicov ni bilo ne konca ne kraja. Gospod Bučarja še hvaliti, bi bilo vodo v Savo nositi; saj je obče znano njegovo krasno petje in njegova muzična umetnost; gospo Gregoro-vičevo pa smo danes prvikrat slišali, čeravno smo že dolgo želeli jo slišati, ker nam je znano bilo, da mlada gospa ima krasen glas in je bila v muzičnem konservatorii v Pragi iz-učena. Hvale njene ne moremo bolje izreči, ako rečemo: „Prišla je, pela je, pa srca vse si pridobila." Da bi nas le spet kmali razveselila s svojim ljubeznjivim petjem ! — H koncu besede je govoril vrednik „Novic" o slovenskem jeziku in kranjski sprani." Zbor je podučno-humo-ristični govor, ki je vse tukajšne „Tagesdebatten" obravnaval, noter do konca pazljivo poslušal, čeravno je poldrugo uro trpel. Ker pride govor v natis, ga bojo tudi drugi lahko brali.    Več se nam ne spodobi o tem reči.
V Ljubljani. Ceterta šestka mojih pesem je ravno tiskana in prinese sledeče pesmice: zjutraj, zvečer, ljubemu, Vodniku, moja le bo! in ne udajmo se; Prihodni mesec izhaja 5. šestka, ki bo donesla pesmi: orač, plevica, kosec, grabljica, ženjica in mlati č. Na prodaj jih ima gospod Lerher v Ljubljani, pa tudi pri meni in pri strežaju v čitavnici se dobivajo po 50 kr. n. d. zvezek.                                                Miroslav Vilhar.
104