>
Cd Profesionalni razvoj strokovnih delavcev vrtca
0 S
^ Uvod
Helena Ule
V življenju se srečujemo z vedno večjo količino informacij, z vse ve čjo dinamiko aktivnosti, smo pred vse ve čjimi izzivi. Mo čno sta napredovali znanost in tehnologija, vse bolj spoznavamo, da naše znanje, ki smo si ga pridobili z osnovno izobrazbo (srednješolsko, višje- oziroma visokošolsko, podiplomsko), ni končno in zadostno. Pred nami se vedno znova odpirajo nove naloge, novi učno-vzgojni izzivi, ki jim marsikdaj nismo kos.
Od današnjih vzgojno-izobraževalnih inštitučij se pričakuje, da bodo postorile vse, česar družina, včasih čelo družba, država, ne zmorejo več. S hitrejšim razvojem se v človeku kopiči tudi več stresa, po eni strani zaradi hitrosti in količine novosti, po drugi strani pa tudi zaradi zavedanja, da marsičemu nismo več kos. Do sprememb prihaja bolj pogosto kot kdaj koli doslej in prihodnost je vse bolj nepredvidljiva. Edino, kar zagotovo vemo o prihodnosti, je, da bodo spremembe še hitrejše in da bo vse še bolj nepredvidljivo.
Spremembe in šolsko polje
Tako kot se razvija svet, se razvija in spreminja tudi šolstvo. Spremembe in reforme so stalniča v slovenskem šolstvu. Vendar nismo vsi enako dovzetni za spremembe. Tudi če so spremembe na boljše, so nenazadnje spremembe. Spremembe ustvarjajo nove si-tuačije, ki jih je potrebno preučiti, se z njimi spopasti. Ustvariti je potrebno novo mnenje (lastno ali privzeto), nove vzorče ravnanja.
Danes se vsaka šola ali vrteč na različne načine trudi izboljšati kakovost svojega delovanja, vstopa v nova vedenja in zavedanja, s katerimi želi sistematično razvijati pristope, ki vodijo h kakovosti vzgoje in izobraževanja ter tako razvijati ustrezno organizačijsko kulturo, poti komuničiranja in pripadnost organizačiji in omogočiti prenos dobrih praks ter spodbujati različnost in ustvarjalnost na vseh področjih.
Eden ključnih dejavnikov spoprijemanja s spremembami, razvojem, preizkušnjami je torej iskanje novih virov informačij, znanja s področja, ki nam dela težave, kjer želimo napredovati, se
VODENJE 2|2012: 57-67
razvijati. Znanje je torej potencialna moč. To so: nove spretnosti, metode, pristopi, tehnike.
Spremenila se je tradicionalna vloga učitelja (v marsičem tudi vzgojitelja) kot prenašalca podatkov, informacij, znanja in vednosti in je danes popolnoma zastarela, neustrezna, nekoristna, saj je preprostih in brezplačnih dostopov do velikanskih količin informacij in podatkov izjemno veliko. Znanje tudi ni dokoncno in eno-znacno doloceno. Hirvi (1996, v Razdevšek Pucko 2006) poudarja odprtost za spremembe, prilagajanje novim okolišcinam (mentorsko vlogo, organizacijo ucnih situacij, intenzivnejše vkljucevanje otrok), poudarja pa tudi vecjo potrebo po mobilnosti uciteljev. S študijem pridobljene kvalifikacije ne zadošcajo vec (Razdevšek Pucko 2006).
Erculjeva (2009) navaja, da moramo biti kot profesionalci na eni strani odgovorni stroki, po drugi pa njihovo profesionalno znanje oblikuje tudi dejstvo, da smo odgovorni trgu. Ne glede na to lahko trdimo, da je znanje treba nenehno razvijati in da moramo biti ob tem profesionalci cimbolj avtonomni, zlasti v današnjem dinamicnem okolju. Za uspeh vedno potrebujemo dve stvari: željo po spremembi (v kolikor ta že ni prišla) in obvezo, da bomo zaceli uporabljati nova znanja, ki jih bomo pridobili z izobraževanjem.
Novosti, spremembe, nova vloga ucitelja, vzgojitelja, se kažejo zlasti v (Razdevšek Pucko 2006):
•	preusmeritvi od poucevanje k ucenju,
•	uporabi sodobne informacijske tehnologije,
•	usposobljenosti za delo z razlicnimi otroki (razlicne sposobnosti, posebne potrebe, multikulturne razlike),
•	nujnosti sodelovanja s kolegi, drugimi strokovnimi delavci, starši,
•	usposobljenosti za refleksijo, raziskovanje in evalvacijo lastnega dela.
Poskrbi zase, da boš lahko zaupal vase!
Kdo nam torej ponuja izzive in priložnosti za profesionalni razvoj, odkod motivacija zanj?
Kakovost
Od vsega že prej omenjenega ne moremo mimo osebnega interesa. Na mednarodnem posvetu z naslovom »Šolska kultura in
klima v luci avtonomije« smo v enem od prispevkov (Vinkovic 2010) lahko slišali: »Avtonomije imam toliko, kot si je vzamem.« Tako bi lahko rekli tudi za priložnosti in izzive za profesionalni razvoj. Zagotovo ne gre brez osebnega interesa, zavezanosti in želje po rasti, spoznavanju, učenju novega, po sodelovanju in povezovanju.
Torej lahko govorimo o zunanjih (spremembe v razvoju sveta, nova zakonodaja, selitev, organizacijske spremembe, kadrovska politika idr.) in notranjih (osebna želja po znanju, razvoju, zdravstvena situacija itd.) dejavnikih, ki vplivajo na razvoj profesionalne kariere posameznika. Zagotovo lahko vsak posameznik govori o poklicnih mejnikih, ki so pomembno zaznamovali njegovo pot.
Da bi bil profesionalni razvoj nekaj vsakdanjega in samoumevnega v vzgojno-izobraževalnih inštitucijah, mora za to skrbeti vsak posameznik, predvsem (ali hkrati) pa tudi vodstvo, ali bolje, vladati mora takšno ozracje, ki je razvoju naklonjeno, kamor lahko vkljucujemo podporno vodenje, sodelovanje in kolegialnost, ustrezno porabo spodbud in nagrad, umestitev profesionalnega razvoja v cilje razvoja inštitucije.
Ena od razsežnosti profesionalnega razvoja je zagotovo znanje, ne gre pa zanemariti tudi sodelovanja med pedagoškimi delavci, ki se kaže zlasti v moralni podpori, vecji ucinkovitosti, boljšem usklajevanju. Erculjeva (2009) opozarja tudi na nevarnost sodelovanja, skupnih hospitacij, saj se (lahko) zataji individualnost na racun skupinskega razmišljanja.
Tudi prioritete managementa so se v zadnjem casumocno spremenile in v ospredju so predvsem ljudje. Vrtci in šole se morajo zaradi hitrih sprememb v okolju hitreje in bolj ucinkovito prilagajati in se osredotocati na to, kako se lahko cim hitreje spreminjajo in ucijo. Pogoj zato je razvoj vsakega posameznika, ki ne temelji vec samo na znanju, ampak na kompetencah. Gre predvsem za vkljucevanje sodelavcev v proces vodenja in upoštevanje razlicnih pristopov, ki predstavljajo celovit pojem kakovosti.
Kako lahko spremljamo lastni profesionalni razvoj? Na predšolski ravni imamo osebne mape otroka, kjer spremljamo njegov razvoj. V šoli razvoj in napredek otroka spremljamo z opisnim in kasneje s številcnim ocenjevanjem. Ali pedagoški delavci spremljamo svoj lastni razvoj? Imamo lastno mapo (listov-nik/portfolio) profesionalnega razvoja?
Na tem mestu ne gre mimo refleksije, razmišljanja o sebi, o svojem delu, poglabljanju vase. Refleksija je tako tudi osnova za
samoevalvacijo pedagoških delavcev in zavoda kot celote. Refleksija pomaga izkušnje spremeniti v znanje. Ravno to ugotavljajo v Vrtcu H. C. Andersen, kjer po mnenju ravnateljice in svetovalne delavke (Prešern in Mercnik 2010) v programu profesionalnega usposabljanja strokovnih delavcev ugotavljajo velik napredek in poglavitni učinek programa. Avtorici ocenjujeta, da je bilo spremljanje lastnega razvoja preko listovnika za nekatere nov nacin, za druge pa nadgradnja obstojecih map - predstavlja pa spodbudo, obveznost in odgovornost do samega sebe, da nacrtujemo, spremljamo. Zaradi listovnika so se naucili vec razmišljati o sebi, o lastnem razvoju. Takšno nacrtovanje jim ni vec težko, niti tuje.
Pozitivno ocenjujejo tudi uporabo listovnika pri letnih razgovorih, kjer ravnateljica spozna razvoj in prihodnje nacrte strokovnih delavcev. Ti pa porocajo o pozitivnih obcutkih in dvigu samopo-dobe. Tako lahko skupaj sledijo viziji svojega zavoda.
Kdo so tisti, ki išcejo profesionalne izzive in priložnosti? Zagotovo vsi, ki se želimo sami razvijati in hkrati bogatiti pedagoško prakso. Morda nas je le nekaj, a to je tisto, kar potrebujemo, k cemer je treba stremeti in kar je treba spodbujati.
Strokovni delavci v vzgoji in izobraževanju imamo dve možnosti za profesionalni razvoj: vertikalni (od strokovnih delavcev do vodstvenih delavcev) in horizontalni (širjenje - pridobivanje novih znanj, usposabljanj, kompetenc). In prav na slednjem pod-rocju imamo veliko možnosti.
Mnenja vzgojiteljic in pomočnic vzgojiteljic
o profesionalnem razvoju Opis vzorca in raziskovalna vprašanja
S krajšo raziskavo, tj. z vprašalnikom vzgojiteljem in pomocnikom vzgojiteljev, smo želeli ugotoviti naklonjenost in zavedanje strokovnih delavcev o profesionalnem razvoju.
V raziskavo smo zajeli 109 strokovnih delavcev vrtcev širše ljubljanske regije: 53 vzgojiteljev (vzgojiteljic) in 56 pomocnic vzgojiteljic. Vzorec je bil priložnostni, izbran pa je bil vrtec (vrtec v projektu), ki je sodeloval v projektu Sofinanciranje profesionalnega usposabljanja strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju v letih 2008, 2009, 2010 in 2011 (izvajalec Šola za ravnatelje).
Ugotavljali smo:
• Ali se strokovni delavci v vrtcu zavedajo potrebe po stalnem strokovnem izobraževanju in profesionalnem razvoju?
•	Ali se strokovni delavci v vrtcu strokovno usposabljajo tudi po pridobitvi formalne izobrazbe, kolikokrat v službeni in kolikokrat za osebni namen?
•	Kdo jih motivira za nadaljnje izobraževanje in kdo za izbiro tematike in zakaj se odločijo zanj?
•	Ali menijo, da je njihov vrtec naklonjen profesionalnemu razvoju zaposlenih, s kom lahko na tem podrocju sodelujejo?
•	Ali sistematicno spremljajo svoj profesionalni razvoj v primerjavi s spremljanjem otrokovega razvoja?
•	Postavili smo odprto vprašanje, kaj strokovni delavci naredijo za svojo profesionalno rast?
•	Ali menijo, da je delo v vrtcu naporno, jih psihicno ali fizicno izcrpava?
Rezultati in interpretacija
Ker so izpolnjene vprašalnike vrnile le strokovne delavke, bomo v nadaljevanju uporabljali ženski spol.
Ali se strokovni delavci v vrtcu zavedajo potrebe po stalnem strokovnem izobraževanju in profesionalnem razvoju? Pri tem vprašanju so vse strokovne delavke v nakljucno izbranih vrtcih, kot v vrtcu v projektu, odgovorile z »da«, kar je 100 %. Odgovori kažejo na veliko zavedanje o pomenu pridobivanja znanja. To pa hkrati (lahko) pomeni, da moramo profesionalno rast nacr-tovati skrbno in v smer, ki nam bo omogocala biti kos novim izzivom in tako slediti smernicam za kakovost vzgoje in izobraževanja tudi v prihodnosti.
Ali se strokovni delavci v vrtcu strokovno usposabljajo tudi po pridobitvi formalne izobrazbe in kolikokrat v službeni in kolikokrat za osebni namen?
Vse vzgojiteljice se strokovno usposabljajo tudi po pridobitvi formalne izobrazbe, pogostost izobraževanja je odvisna od posameznega vrtca, menim pa, da tudi od razlicnega razumevanja, kaj vse sodi k strokovnemu usposabljanju. Nekateri sem prištevajo vse strokovne aktive, nekateri le seminarje, na katere gredo izven vrtca. Neenotno pojmovanje oziroma razumevanje se je izkazalo tudi znotraj posameznega vrtca.
Podobno gre razumeti pojma osebni in službeni namen oz. naj napišem mnenje nekaj sodelujocih v raziskavi: »V našem poklicu
preglednica 1 Pogostost izobraževanja strokovnih delavcev vrtca
Skupina (1)	(2)	(3)	(4)
Vzgojiteljice 34,78	50,00	15,22	0,00
Vzgojiteljice v projektu 42,86	28,57	28,57	0,00
Pomocnice vzgojiteljic 65,22	28,26	6,52	0,00
Pomocnice vzgojiteljic v projektu 20,00	20,00	30,00	30,00
opombe Naslovi stolpcev: (1) 1-3 krat, (2) 3-5 krat, (3) 5 krat in vec			, (4) brez
odgovora. V odstotkih.			
preglednica 2 Motivacija za odlocitev in izbor dodatnega izobraževanja			
Skupina (1)	(2)	(3)	(4)
Vzgojiteljice 100,00	6,52	21,73	15,22
Vzgojiteljice v projektu 85,71	14,29	14,29	28,00
Pomocnice vzgojiteljic 78,26	36,96	15,22	15,22
Pomocnice vzgojiteljic v projektu 100,00	20,00	10,00	20,00
opombe Naslovi stolpcev: (1) sam, (2) kolegi, (3) vodstvo, (4) na lastne stroške.			
V odstotkih.			
preglednica 3 Razlogi za izbor dodatnega izobraževanja			
Skupina	(1)	(2)	(3)
Vzgojiteljice	0,00	21,73	50,00
Vzgojiteljice v projektu	0,00	14,29	14,29
Pomocnice vzgojiteljic	21,73	15,22	21,73
Pomocnice vzgojiteljic v projektu	10,00	10,00	20,00
opombe Naslovi stolpcev: (1) na seminarju je prijetno, (2) druženje s kolegi, (3) seminar že poznam. V odstotkih.
marsikdaj težko ločujemo med službenim in osebnim namenom. Ce gremo npr. na izobraževanje joge, je to nekaj, kar lahko v prirejeni izvedbi uporabimo tudi pri delu z otroki ali seminar komunikacije nam še kako lahko koristi pri komuniciranju tako z otroki kot tudi s starši. Podobno je z racunalniškim opismenjevanjem.«
Kdo jih motivira za nadaljnje izobraževanje in kdo za izbiro tematike in zakaj se odločijo zanj?
V najvecji meri se za izobraževanje odlocijo same, prav tako za izbiro tematike. Morda je zanimiva razlika med vzgojiteljicami, saj je v vrtcu s projektom »le 85,7 1 %« vzgojiteljic izbralo odgovor sam v primerjavi z ostalimi vzgojiteljicami, ki so ta odgovor izbrale v 100%. Morda gre lahko razmislek v smer, da vzgojiteljice v projektu razumejo lastno izbiro le takrat, ko vrtec ni v nekem projektu in si tematiko lahko izbirajo popolnoma samostojno, ne glede na (projektno) usmeritev zavoda. Razmeroma mocan vpliv kolegov
preglednica 4 Naklonjenost vodstva profesionalnemu razvoju strokovnih delavcev
Skupina	(1)	(2)	(5)
Vzgojiteljice	84,78	0,00	15,22
Vzgojiteljice v projektu	85,71	0,00	14,29
Pomocnice vzgojiteljic	71,73	6,52	15,22
Pomocnice vzgojiteljic v projektu	50,00	10,00	40,00
opombe Naslovi stolpcev: (1) da, (2) ne, (3)	ne morem se	opredeliti. V odstotkih.	
preglednica 5 S kom v zavodu lahko sodelujem z idejami o profesionalnem			
razvoju?			
Skupina	(1)	(2)	(5)
Vzgojiteljice	32,61	65,22	2,17
Vzgojiteljice v projektu	42,86	57,14	0,00
Pomocnice vzgojiteljic	41,30	58,70	0,00
Pomocnice vzgojiteljic v projektu	80,00	20,00	0,00
opombe Naslovi stolpcev: (1) z veČino, (2) z nekaterimi, (3) sem osamljena. V odstotkih.
je opaziti pri pomocnicah vzgojiteljic, saj se jih kar 36,96 % odloci za lastni razvoj na osnovi motivacije kolegov. Da moramo slediti spremembam casa, potrjuje tudi dejstvo, da so strokovne delavke skoraj v vseh skupinah izbrale razlog za izobraževanje ta, da cu-tijo, da necemu niso kos in potrebujejo dodatno znanje.
Iz ugotovljenih dejstev lahko izhajamo pri vodenju in usmerje-nju strokovnih delavcev, jih opogumljamo k iskanju rešitev v novih virih, študiju, pridobivanju informacij, znanj in kompetenc.
Ali menijo, da je njihov vrtec naklonjen profesionalnemu razvoju zaposlenih, s kom lahko na tem področju sodelujejo?
Za motiviranost in usmerjenost v profesionalni razvoj je nedvomno zelo pomembno ozracje v samem zavodu. Vzgojiteljice v ve-cini ugotavljajo, da je njihov vrtec naklonjen profesionalnemu razvoju. Opazna razlika je med mnenji vzgojiteljic in pomocnic vzgojiteljic, saj slednje v precej manjši meri cutijo naklonjenost razvoju zaposlenih. Lahko tudi sklepamo, da je le-to bolj usmerjeno v razvoj vzgojiteljic.
K ozracju v kolektivu veliko prispeva tudi odnos med sodelavci in iz tega lahko razberemo, da ta ni vedno naklonjen medsebojnemu povezovanju, razumevanju profesionalnega razvoja. Vecina vzgojiteljic - 65,22% (in 57,14% vrtec v projektu) - opaža, da lahko z idejami, pogovorom o profesionalnem razvoju sodeluje le
preglednica 6 Spremljanje otrokovega In lastnega razvoja ter napredka
Skupina	(1)	(a)	(3)	(4)
Vzgojiteljice	71,74	28,26	2,17	97,83
Vzgojiteljice v projektu	71,43	28,57	71,43	28,57
Pomocnice vzgojiteljic	65,22	34,78	0,00	100,00
Pomocnice vzgojiteljic v projektu	60,00	40,00	70,00	30,00
opombe Naslovi stolpcev: (1) otroci da, (2) otroci ne, (3) lasten da, (4) lasten ne. V odstotkih.
z nekaterimi sodelavci in 32,61 % (42,86% vrtec v projektu) jih lahko sodeluje z vecino sodelavcev v zavodu. Nekoliko višji odstotek je pri pomočnicah vzgojiteljic, kjer lahko z vecino v zavodu sodeluje 41,30% (80% vrtec v projektu) in 58,70% (20% vrtec v projektu) le z nekaterimi.
To je področje, v katerega bi veljalo vložiti trud, motivacijo in zavedanje, da je razmišljanje o lastnem razvoju nujnost, da je to nekaj, cemur se ne gre, in tudi ni dobro, izogibati v prihodnosti. Menim, da je prav prevladujoce ozracje tisto, ki daje temelj zavedanju nujnosti profesionalnega razvoja, ta pa je najveckrat odvisen prav od vodenja, ki je temu naklonjeno ali pa tudi ne. Na tem mestu bi veljalo spregovoriti tudi o tem, da lastni ali profesionalni razvoj ni le v domeni vzgojiteljev, ampak tudi pomocnikov vzgojitelja.
Ali sistematično spremljajo svoj profesionalni razvoj v primerjavi s spremljanjem otrokovega razvoja?
Vzgojiteljice (71,74% in 71,43% vrtec v projektu) in pomocnice vzgojiteljic (65,22 % ter 60 % vrtec v projektu) v veliki meri spremljajo otrokov razvoj naj si bo v obliki portfolija, zapisov, zbirke risb, izjav, fotografij. Drugacna je slika o spremljanju lastnega razvoja in napredka. Le 2,17% vzgojiteljic spremlja svoj lastni razvoj preko listovnika oziroma portfolija. Precejšnja je razlika v primerjavi z vrtcem v projektu, kjer nacrtno spremlja svoj razvoj 71,43% vzgojiteljic in 70% pomocnic vzgojiteljic. Glede na prednosti, ki jih navajajo strokovne delavke vrtca v projektu (vse je na enem mestu, kar je hitrejše in preglednejše, vpliva na pozitivno samopodobo, osebni napredek, ponos ob dosežkih, razmišljanje o lastnem delu (samorefleksija in evalvacija dela - uspešnega in neuspešnega), samokriticnost, sistematicno (urejeno) in nacrtno spremljanje lastnega razvoja, podlaga za letni razgovor z ravnateljico), je potrebno razmišljati v smeri ozavešcanja le-teh tudi v ostalih zavodih.
Kaj strokovni delavci naredijo za svojo profesionalno rast?
Navajam odgovore glede na pogostost izbire (vprašanje je bilo odprtega tipa, strokovni delavci so jih navajali sami):
•	vzgojiteljice:
1.	branje strokovne literature, clankov,
2.	udeležba na seminarjih in študijskih skupinah,
3.	pogovor s kolegi, izmenjava izkušenj,
4.	informacije na spletu,
5.	nacin življenja (joga, gibanje),
6.	pisanje clankov, razprav;
•	pomocnice vzgojiteljic:
1.	branje strokovne literature,
2.	udeležba na seminarjih,
3.	pogovor s kolegi, strokovnjaki,
4.	meditacija, notranja analiza.
Kot smo že omenili, je težko potegniti jasno locnico med osebnim in profesionalnim razvojem, saj se mnogokrat prepletata. Viri in poti do informacij, znanj so razlicni, spoznavajmo jih, govorimo o njih. Pomembno je, da se zavedamo, da se bo kakovostno delo v prihodnosti gradilo na temeljih, da nic ni dokoncno, da smo vsi odgovorni za svoj razvoj in s tem naše zadovoljstvo v osebnem in profesionalnem življenju. Tako si pridobivamo vecje zaupanje naših uporabnikov storitev (otrok in staršev) in hkrati vecamo ugled zavoda. Tako moramo temu naklonjeno vzpostaviti sistem vodenja (vodstveni tim), strukturo zavoda, vzpodbujati in ozavešcati o pripravljenosti na spremembe. In ce vse obrnemo, ko smo sodelujoci motivirani za spremembe, bolj kakovostno delo, lahko hkrati zadovoljujemo tudi svoje potrebe. Nemalokrat slišimo besede: »Drugih ne moreš spremeniti, lahko pa spremeniš sebe in svoj pogled na stvari.« Tako je prav, da se vprašamo, kaj in kako lahko naredim še bolje, da bodo naši otroci, starši, okolica, vodstvo, in nenazadnje mi sami, bolj zadovoljni. Ko sprejmemo izziv, hkrati rastemo in širimo svoje obzorje.
Ali menijo, da je delo v vrtcu naporno, jih psihično alifizicno izcčrpava?
Na to vprašanje so le tri pomocnice vzgojiteljice odgovorile z »ne«, dve, prav tako pomocnici vzgojiteljice, sta odgovorili z »ne še« (de-
lovna doba do 5 let), vsi ostali strokovni delavči (kar predstavlja 96 %) pa so menili, da je delo naporno in jih izčrpava.
Njihove obrazložitve zakaj bi lahko strnila v nekaj skupin:
•	otroči (so glasni, vedno bolj zahtevni, razvajeni, nimajo postavljenih meja, otroči s posebnimi potrebami),
•	starši (so nagnjeni k storilnosti, imajo nerealna pričakovanja, velik del (svoje) odgovornosti prelagajo na vrteč, so nedosledni, ne postavljajo mej otroku),
•	prostorski (preveliko število otrok v skupini, premajhni prostori, »borba za preživetje«),
•	vodstvo (daljši delovni čas, dodatne zadolžitve, projekti, veliko obveznosti izven efektivnega dela),
•	osebni razlogi (smo starejše, zdravstveno stanje, slabi dnevi, tempo življenja, nagnjenost k storilnosti, pomanjkanje znanja (zlasti pri otročih s posebnimi potrebami)).
Ravno v teh vzrokih je posredno navedeno to, o čemer smo govorili v teoretičnem delu. Področje dela in zahteve v vrtču se torej spreminjajo in prav zato moramo temu slediti, iti v korak s časom in potrebami časa. Da bi bili strokovni delavči s težavami, s katerimi se srečujejo, seznanjeni, je prav, da se o njih govori, da se vsi zavedamo, da se (ponekod) pojavljajo, predvsem pa, da skupaj iščemo predloge za reševanje le-teh. Ob vsem je prav, da vsak posameznik začuti, da je soodgovoren ali čelo bolje, najbolj odgovoren za svojo profesionalno prihodnost prav on sam. In tudi ko govorimo o vprašanju kakovosti vrtčev, ki je po mojem mnenju tudi rezultat prilagajanja na spremembe, je prav, da se vsak posameznik vpraša: »Kaj pa jaz lahko naredim, ponudim več in bolje, kot sem do sedaj?« Kakovost je namreč odgovornost vseh zaposlenih. In ker se vse začne pri vodji, je prav, da je prav ravnatelj tisti, ki je vzor prilagajanja na spremembe in profesionalne rasti, hkrati pa velik motivačijski faktor vsem zaposlenim.
Zaključek
S pričujočim razmišljanjem in raziskavo smo ugotovili, da se vsi strokovni delavči v vrtču zavedajo pomena in nujnosti stalnega izobraževanja in profesionalnega razvoja.
Ključ do uspeha je sposobnost videti priložnost tam, kjer drugi vidijo ovire. Strokovni delavči v vrtču morajo vlagati v oblikovanje svoje lastne prihodnosti, pri čemer je za to potreben tudi pogum.
Kaj lahko naredimo, da se poveca zavest o potrebi po lastnem razvoju, pogum za le-to? O tem govoriti, ustvarjati kulturo zavoda, kamor bo umešcena tudi potreba po profesionalnem razvoju, kot nujnost, potreba in ne kot egoizem posameznika/-ov.
Menim, da bomo s profesionalnim razvojem, sledenjem novostim, izzivom, pred katere smo postavljeni, z zavedanjem hitrega tempa razvoja, zavedanjem o pojavu profesionalne izgore-losti, zlasti vzrokih za le-to, lahko kljubovali pritiskom, ki izhajajo iz našega delovnega mesta, narave dela, družbenega vrednotenja našega poklica in poslanstva. Strokovni delavci zaznavamo spremembe, mnogi omenjajo potrebo po delu na osebni ravni, po spremenjenem nacinu življenja, meditaciji, notranji analizi. Skladno s profesionalnim razvojem moramo torej skrbeti tudi za osebnostni razvoj. Harvardske študije o motivaciji so pokazale, da je obcutek osebne rasti eden vecjih motivatorjev. Ko cutimo, da nam ucenje prinaša vecjo samozavest, vecje sposobnosti in samozaupanje, se pocutimo srecne, pozitivno razpoložene, optimisticne.
Naj zakljucim z mislijo Charlesa Darwina: »Ne preživijo naj-mocnejši, niti najbolj inteligentni, ampak tisti, ki so najbolj dovzetni za spremembe.«
Literatura
Erculj, J. 2009. »Pogledi na uciteljev profesionalizem.« Vzgoja in izobraževanje 40 (jubilejna številka): 41-47.
Pecek, P. 2010. »Nacrtovanje in razvoj profesionalne kariere posameznika.« Interno gradivo, Šola za ravnatelje, Kranj.
Prešern, T., in T. Mercnik. 2010. »Sofinanciranje profesionalnega usposabljanja strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju.« Didakta 20 (137): 18-19.
Razdevšek-Pucko, C. 2009. »Kompetence v izobraževanju uciteljev.« Vzgoja in izobraževanje 40 (1): 34-40.
Vinkovic, J. 2010. »Šolska kultura in klima v luci avtonomije.« V Šolska kultura in klima v luci avtonomije: zbornik prispevkov s 3. posveta ob 200-letnici šolstva v Crenšovcih, ur. D. Meglic in Z. Temlin, 255-259. Crenšovci: Osnovna šola Franceta Prešerna.
■ Helena Ule je vzgojiteljica v Vrtcu Kolezija.
Z razvojem sveta, tj. z razmahom informacijsko-komunikacijske tehnologije, se razvija in spreminja tudi šolstvo. Učiteljeva, vzgojiteljeva najpomembnejša lastnost in sposobnost mora biti nenehno učenje skozi delo. Ali se tega zavedamo? Ali in koliko smo pripravljeni narediti na področju dodatnega izobraževanja? Nam je to omogočeno? Ali potreba po profesionalnem razvoju izhaja iz nas samih ali nam jo določajo drugi? Ali spremljamo svoj lastni napredek in razvoj? To je nekaj vprašanj, na katera so odgovarjali strokovni delavči v vrtču in jih v (članku obravnavamo. Ugotavljamo, da večina vprašanih strokovnih delavčev sistematično ne spremlja svojega profesionalnega razvoja, vsi pa se zavedamo potrebe po stalnem razvoju, da nas zahteve po višjih standardih, zviševanju kakovosti dela postavljajo pred zahtevo in potrebo, da nadgradimo svoje znanje in spretnosti. Le tako pa se lahko tudi poklično samopotrjujemo.
Ključne besede: spremembe, profesionalni razvoj, spremljanje, vrteč
Professional Development of Kindergarten Teacher
With the development of the world and the onset of information and čommuničation tečhnologies, edučation is čhanging as well. The most important čharačteristič and ability of a teačher should be čontinuous learning. But are we aware of the need and what are we prepared to do? What čan we do? Is the need for professional development internal or imposed by others? Do we monitor our own progress and development? Those are some of the questions posed to teačhers in kindergartens that we present in the paper. We have čome to the čončlusion that the majority of teačhers in the study does not systematičally monitor their professional development, but we are all aware of the need for čontinuous development. The urge for higher standards and in-čreasing the quality of work is čreating a requirement and need for us to improve our skills and knowledge. This is also what enables us to čonfirm our professionalism.
Keywords: čhanges, professional development, monitoring, kindergarten
VODENJE 2|2012: 57-67