— 336 — Prodani sin in spokorjeni razbojnik. Spisal Josip Novak. Kaj dviguje se nad belim gra- Omolčijo, vsi se razkropijo, dom ? Ko se bliža mladi vitez Janko. Al razpeto viteško bandero, Ukazuje Plešcu svomu slugu: Ki oznanja praznika veselje? „ Verni sluga, osedlaj mi Ni razpeto viteško bandero, belca, Ki oznanja praznika veselje: Odeni ga z naj lepšim šker- Vzdiže kviško talna se meglica ljatom, Iz solzic, ki jih gospa preliva Oberzdaj ga zlatimi berzdami, Že preliva jih šestnajsto leto, ]n zapleti u grivo bisere. In zdihuje noč in dan takole: Ker junak čem biti med junaci, „Sinče, sinče! moje oko desno ! Da z mano ne šalijo se deve: Levši solnca, milši zvezde Krasan junak na gerdem ko- jasne! njiču. Pregrešilo kaj si moje dete. Veš, oženil se je čemi Pauler Spalo k' si pod sercem mi In midva u svate greva k sladko, njemu". Da prodal te jo nevedni oče, Skoči Plešic in pripelje belca, Lastni oče je izdal te vragu. Odene ga z naj lepšim škerljatom, Da nikdar ne bilo bi rojeno!" Oberzda ga zlatimi berzdami, Oblači se vedno v černo svilo In zapleta v grivo mi bisere. Vedno sama, vedno nevesela, Sveti konj se ko nebo polnočno. Sprehaja se v zapuščenih izbah. Janko plane na-nj ko ogenj živi, Kakor duša, išče ki pomoči, In na orla, zvestega konjiča, O polnoči spavnico zapušča, Skoči Plešic kakor sivi sokol. Ino hodi molit u kapelo. Jezdita čez zelene planine. Na ušesa posli si šeptajo. Proti gradu v zeleni planini. Vidil kaj kdo je ponoči v gradu. Vidili od daleč so ji priti. Na obrazih jim je strah in groza, Paule čaka Jankota u gradu, Govoriti kadar Plešic jame, Svatje zbrani štiri sto junakov, Plešic verni, naj stareji sluga: Pet sto dev in sedemdeset mnihov^ O polnoči, kakor je navada, Zajašili vsi so dobre konje, Rezgetati kadar belec jame, In nasprot so Jankotu jahali. Sem ustal in hranil ga s Na klobucih pera jim vihrajo, pšenico, Svetijo se zlati plašči v solncu. Napojil ga dobro s hladno Bliskajo se svitle sablje v solncu. vodo. V belo svilo deve zavijene Ogledavat šel sem zvezde, Vidili so med černimi mnihi, mesec: Kakor zvezde zmed černih obla- Al bo dobro , ali slabo vreme. kov. Z nami Bog! še stresa zdaj Segajo si prijateljsko v roke, me groza! Ljubijo si prijateljsko lica. Cerna žena, dolga kakor Povernili kadar se v gradove, senca, Ljubi mlado lice Janko Paulu, Luč u desni, križ u levi Lice mlado ljubi Paule Janku. roci, Progovarja mladi ženin Paule: Prof kapeli tihoma veršela, „Dobro došel krasan junak Ko megla po travnicih jeseni. Janko, Splazil sem se ritensko v Dobro došel u mojih gradovih; posteljo , Praznovati čemo zdaj poroko"! Pa zatisnil ne oči do dneva. GPalje sledi.) — 340 — Prodani sin in spokorjeni razbojnik. (Dalje.) Zaporedom zasedli konjiče, Zlate čase denejo na mizo, Zaporedom gredo v belo cerkev, Več ne pij o rumenega vina. Spred menihi, zadnji so junaci, Poprašuje eden druz'ga tiho; In u sredi kroglolične deve, Al ne znade pravega nobeden. Pa med njimi mlada je nevesta. Naj stareji jame govoriti, Dokončali ko so sveti zakon, Svomu slugu mlademu menihu: Vernejo u bele se gradove, ,TDragi Momre! pojdi v belo Ino pesmi pevajo vesele. cerkev Sluge urne čakajo rpred gradom, In prinesi staro knjigo kerstno^ Odsedlajo da konjiče berze. Ona če nam kazati resnico". Poskakali niz dobrih konjičev, Momre skoči na nožice mlade, Zaporedom šetajo v dvorane, Ino gre po staro knjigo kerstno. U dvorane zlate in sreberne, Težka knjiga čistega je zlata, Pa na mehke sedajo divane. Po straneh so kamni dragoceni,. Sest dni jejo, šest dni vino pijo, Svefjo se ko mavrica na nebu. Pijo zdravje iz kozarcev zlatih Knjigo prime stari mnih u roke. Ino pesmi pevajo junaške. Polovico brada je pokriva. Ne pijejo kakor sploh pijejo, Va-njo gleda, nič ne progovarja. Ker gospoda blažena je skupaj. Drugim mnihom knjigo gledatf Slugo ima vsak junak pri sebi, dade; Da nalija rumeno mu vino5 Al nobeden nič ne sprogovarja. Vsaki devi služkinja je svoja, Janko skoči kviško znad divana: Da podaja sladke ji biškote »Govorite! kaj je in kako je!" In natakje sladkega ji vina. Tresejo se vsi menihi straha, Vsi junaci, vsi po volji božji! Pomiče se sleherni od Janka. Ko napili so se dobra vina, Naj vstareji jame glagolati: Stopi Plešic k svojemu gospodu, »Čudno je, al' čudniši še bode. Pa mu tiho jame govoriti: Čudno kaže stara knjiga kerstna. „MiIi Janko, moj čestiti gazda, Stati sama, čestita srospoda. Da veruješ kar ti bom povedal! Ti resnico pravo ho odkrila1'. Černa žena hodi v našem Janko skoči kakor živi ogenj, gradu, Ter objema gospodske junake. Luč u desni, križ u levi roci. Roko ljubi staremu menihu. Tiho lazi ko megla jesenska, Pa zasede svojega konjiča, O pol noči hodi u kapelo. Ino jezdi proti svomu gradu. Evo tukaj sedemdeset mnihov, Čakala ga v zgornjih linah mati, Vsi pobožni, božji svetovavci. In od daleč sina pozdravljala. Vprašaj jih, kaj hoče li pri- Ne pokloni nič se majci Janko, kazen ?" Ampak gleda u černo žemljico. Tihov Janko Plešcu odgovarja: Svomu slugu Plešcu ukazuje: „Sala, Plešic, nemoj verovati, „Odsedlaj nar prej mi dobra Vidil nisem nikdar še prikazni. konja. To gospa je moja ino tvoja. Pelji v hlev ji, daj jima pšenicer Vendar hočem vprašati menihe, Daj pšenice in čiste vodice. Kaj uzrok je njenega plakanj a. Ko opraviš, pa uzemi ključe. Ali smert je njenega gospoda, In prinesi stari meč iz hrama, Nje gospoda mojega očeta." Ino puško srebernim kovanjem. Pa govori vsim zbranim meni- Zbrusi meč , mi strupom ga hom: poostri, „Vi gospodje, božji svetovavci, In natolci puško z ognjem živim, Vi pač znate, česar mi ne Ter prinesi vso mi v hladno sobo. znamo5 Ak te mati moja poprašuje: Govorite pravo mi resnico. Kaj boš z mečem in kaj s puško,. Zakaj plače vedno moja mati? Plešic? Ali plače po svomu gospodu, Reci ji, da ideva u goro. Po gospodu, mojemu očetu? Ideva na lov v goro zeleno". Ali grehi siljo jo plakati?" L Dalje sledi.) — 344 — Prodani sin in spokorjeni razbojnik. (Dalje.) Plešic berza odsedlal konjiča „0 da nikdar bil b' ne vidil In nasitil ji s pšenico belo, dneva, Napojil nji z vodico studeno , Nikdar da bi slišati ne mogel, Odtvoril je sključeni hramske Slišal kar iz ust boš svoje majke! vrata, Vsi junaci naši so prodedje, Raz police meč uzel rujavi, Junak tudi bil je rajni oče. Urno gonil brus je z desno nogo, Al enkrat ga napadli hajduci, Da letele so od meča iskre. Pet hajdukov, pet krepkih juna- Ko je oster bil ko ljuta kača, ¦ kov. Plešic svitli meč še ogleduje, Z njimi boril se letno dopoldne, Obrača ga na vse strani vroči, In omagan padel je na travo. Pa govori svitlemu orožju: Uzeti mu hotli so življenje; „Ponos dedov, vredni kinč ju- Kar na enkrat med je skoči nakov! junak, Dobrih rok si vedno bil na- In očeta reši smerti dobre. vajen, „Kaj ti dal bom, rešil k' si me V dobre roke spet te čem smerti !u podati!" »;5Kar ne misliš, da imaš pri V desni puško, v levi meč ognjeni hiši !"" Nese Plešic Jankotu u izbo. Brez pomisli seže z desno v Na divanu sedi mladi Janko, desno, — Vino pije 'z zlatega torila. Junak zgine — in ti bil pro- j,Evo, junak Janko, meč pro- dan si." dedov." Molčal Janko, mati omolčala, „„Tukaj, Plešic, čašo dobra Govoriti noben več ne more. vina!"" V izbo svojo šel molče je Janko, Plešic spije, pa iz sobe ide. Usedel se, mislil čudne misli, Janko sedi, rujno vino pije, Dolgo mislil, eno si izmislil. Vino pije do dvanajste ure. Zasvetila, ko je zjutraj zora, Ko napil se, vzame meč u roko, Opravi se mladi junak Janko, Ino grede prot tamni kapeli. Černi plašč je vergel okrog sebe, Malo čakal, mater je pričakal. Dene si na glavo černi klobuk. V černo svilo, kakor strah zavita, Opaše si ostri meč na zadnje. Luč u desni, križ u levi roci, Pa pošeta iz samotne sobe, Prišumela tiho prot kapeli, In pokliče Plešca star ga posla: Kakor duša, ki pomoči išče. „Plešic zvesti! pripelji mi konja, Stopil k njej je Janko z mečem Osedlaj ga, pa ne po junaški, v roci, Ampak ko se romarju spodobi, Nagovoril svojo milo mater: Ker ne idem v silovito vojsko, „Ljudomila! moja ljuba mati, Temveč romam k papežu očetu"- Zvedil rad od černih bil bi Osedlal je Plešic konja urno, mnihov, Osedlati kakor mu veleval. Kaj uzrok je plačete da vedno. Ne z junaškim sedlom pozlačenim, Pa mi niso hotli razjasniti. Ampak sedlom černim in lesenim. Kazala je stara knjiga kerstna, Pripelje ga za berzde sreberne. Da mi bote oznanili sami. Se poljubi Janko svojo mater. Al tako mi mojega življenja! Pa zasede dobrega konjiča. Odsekati zdaj vam hočem Beseduje s konja slugu Plešcu: glavo, „Le ostani ti u belem gradu, Ak mi noč'te kazati uzroka, Vari grad mi in čestito mater, Za Boga! da plačete mi vedno". Dok ne vernem se v imenu Ne prestraši nič se Ljudomila, božjem". Nasmeja se milo solznim okom, (Dalje sledi.} Progovarja svomu sinu Janku: — 348 — Prodani sin in spokorjeni razbojnik. (Dalje.) Rekši to je spustil se od grada, Prenočvaje zmir pod milim ne- In naravnost jezdi proti Rimu. bom. Dolgo jezdi več ko celo leto, Ko prijezdil je pred vrata rimske, Skoči z belca trudnega konjiča, K vam peršel sem iz dežele Zažene ga po trati zelenej, daljne. Da se hrani in napije vode. Pozdravi vas sveti oče papež, Janko grede peš u sveto mesto, Prosi vas, da vi mi pomagajte!" V sveto mesto, papeža poslopje, Janko skoči na tla s konja belca, Ino stopi k svetemu očetu, Priveze ga za vejo drevesa. pa ponižno jame govoriti: Sedeta pred skalo v hladno senco. wSveti oče, božja pomoč naša! Stari vpraša, odgovarja Janko. Iz dežele daljne sem priromal Yse V0Ye mu °d kraja do konca* K vam očetu,božjemu prijatlu, Česar išče, kaj se je zgodilo. Da me hude rešite nadloge. Z roko suho si opira glavo. Lastni očeme prodal je vragu, Vse posluša kar mu Janko pravi, stni oče v maternem te- Dolgo misli, sivo glava maja. lesu". Dolgo misli z rahlim glasom počne: Z roko belo si oči zatisne „Posel težak z vragom se boriti I Sveti oče slavni rimski papež. Izprositi vse je lože Boga. V perstanu se demant mu za- Kakor vragu las 'z glave uzeti. sveti Bog sam ve, ne morem te rešiti"* Ko danica na višnjevem nebu. Oblediste Jankotu ličesi. Dolgo misli pa ustane kviško, Mlade oči solz so grenkih polner In čestito jame besediti: Trese ves se, kakor tanka šiba. „Bore revež! da se Bog usmili! Tiho zdihne ?z globočine serca: Al nič ti ne morem pomagati. „Na vsem svetu ni pomoči za Hočem pa ti dober sovet dati: me". Tam kjer bili pervi so kri- Pogleduje ga puščavnik milo, stjani, Pa tolaži z dobro ga besedo: Tam na gori duplja je pro- „Ne obupaj, seje pomoč za-te! storna, Blizo v gojzdu tamnem je raz- In puščavnik star živi u duplji, boj ni k, Angel nosi vsaki dan mu jesti. Ki z vragom vikšim je botrinja. Ak ne more ti ta pomagati— Zagovoril se hudič je terdo, Druzega ne vem ti sveta dati". Da bo storil, kar bo želel ropar. Papežu se lepo je poklonil, Zagovoril ropar se je terdo. Plašč poljubil mu je pozlačeni. Da bo storil vse po volji vraga. Rimsko mesto hipoma zapustil, Prikupiti roparju se moraš. Usede se na konjiča svoga, Dete eno le ima razbojnik, Ino jezdi prof izhodu solnca. To je gluho, mutasto in hromo* Popotaval tri dni čez puščave, Na! mazilo, da pomažeš dete* Tri dni jezdil je čez gojzde Ino zdravo bo ko serna v gori"* tamne. Pod rujavo kuto seže stari. Zasvetilo ko je rano solnce. Ino da, n školjki mu mazilo. Vidi skalo ovito z beršljinom, S kteritn rana vsaka se ozdravi* Stanovanje starega meniha. Ko začela noč je postajati. Pred njo leva silna sta ležala, V kočo gresta, da počije Janko, Varha koče od Boga poslana. Legel je na mahnato posteljo. Ko sta cula, da nekdo se bliža, Sladko spal do belega je dneva. Zarjoveta kakor grom v oblacih. Vso noč molil je stari puščavnik* Spenja belic se na zadnje noge. Lepo molil do jutranje zore. Mniha kliče 'z gerla vsega Kadar zmolil, Jankota pokliče, Janko: Da ga spremi, pravo pot mu kaže. „Duša božja, stari eremite! Janko zdrami hitro se iz spanja* Pridi 'z koče, potolaži leva!" Umije si lice s hladno vodo. Glas menihu pade na ušesa, Belca prime za berzde sreberne* Pa ustane gre iz svoje koče. Za menihom po stezi gre ozki. Brada bela visi mu do pasa. Ko že daleč bila sta od koče , Migne z roko levoma serdifma. Se ustavi svetitelj puščavnik. „Kaj tu iščeš, neznani mla- Se uči ga rabiti zdravilo, deneč? K roparju mu pravo pot pokaže * » Al' zašel si, pravo pot iz- ,,Derži vedno leve se stezice, grešil?" Clo do vrat te bode pripeljala. Odgovarja staremu menihu: Idi z Bogom, da si srečen Janko! j,Zašel nisem, pota ne iz- Zdaj verniti spet domu se mo— grešil, ram". (Dalje sledi.) — 352 - Prodani sin in spokorjeni razbojnik. (Dalje.) Blagoslov mu da ino se loči. Janko vzame s torbice mazilo, Janko sede na konjiča svoj'ga, Ter pomaže dete prenesrečno. Ravnim potom k roparju jezdari. Dete skoči na nožice zdrave, Nastopilo ko spet drugo jutro, Skoči ko u gori mlada serna, Že zagleda kočo roparjevo, Ino teče k materi skerbljivi: In krog hiše sina se valjati, „Mama, mama! o poglejte, Valjati se kakor krunkelj hloda. mama!" Skače, vpije, veseli se zdravja. Zadišala jim je kri kerščanska. Strah veseli roparco prevzame, Ko vetrovi tulijo v votlinah. Nič ne zine kakor okamnjena, Dokler pota 'z ječe ne dobijo 5 Solze svitle ji v očeh igrajo; Tak sirovi vpijejo hlapčoni. Sinka stiska na serce, ga ljubi, Ter grozijo hišo vso razdjati. Ljubi ga, ko nikdar ga ljubila. Med nje stopi roparjeva žena: Vse pove ji ozdravljeno dete. „Mirno vsi, jaz tu sem gazda- Pa mu reče mati prevesela: rica! „Pojdi, noter pride naj pri- „V hiši imaš skritega kristjana,. jatel, Daj ga sem, da žejo si vhladimo!" Da plačilo prejme za dobroto". Plamnim okom vsacega pogleda,. Prime se za roko dete Janku, Zaničljivo se usim smehljaje: In skakljaje k materi ga pelje. „Pozabili naglo ste večera — Progovarja roparjeva žena: Pa saj kmalu pride gospodar, „Blaga duša! neznani mla- in __" deneč! To izrekši oberne se urno, Kdo plačati more ti dobroto! Kakor blisk u tamni noči zgine* Vse bogastvo rada ti darujem". Hlapcev vsak se trese hude jeze, Ali Janko lepo spregovarja : Ziniti ne upa več nobeden. „Hvala lepa, hvala za bo- Vsak na svoje mesto se useda^ gastvo , Ino grize ustnice serdito. Nič ne hasne mi zlata na Jelo ko se dobro je mračiti, kupe". Bliža koči svoji se razbojnik. Vse pove ji, česar potrebuje, Da bi vidil strašnega človeka! Cesar išče, pa nikjer ne najde. Truplo ima, kakor hrast stoletni,. Zdihne žena mlada kakor zora: Z rašovne mu vse je oblačilo. „Bog pomagaj ! zlo je nego- V roci desni železno gorjačo. tovoj Las rudeči visi čez ramena, Jaz moža ne upam si prositi, Mu do pasa je rudeča brada. Ker serca je terdega ko ka- Bliskajo se oči mu ko plamen. men". Kadar stopi zemlja se potrese. Se potekla dobro ni beseda. Malo ide, malo spet postaja, Dvanajst hlapcev roparja se bliža, Gleda krogi, ali nič ne vidi. Kakor dvanajst kervoločnih Že dišala mu je kri kerščanska* volkov. Ko je mislil kaj je ino kje je, Hitro skrila Jankota je žena, Mu nasproti s sinčkom pride žena. Mlada žena, roparjeva ljuba. Nju spoznati veseli se ropar. Prihrušali ko domu so hlapci. Sinka ljubi, ljubi svojo ženo, Zadišala jim je krikerščanska. Ino ginjen jame govoriti: Pogleduje divje eden druz'ga, „Bog ni storil, on mi ni pri- Preiskati hočejo vso hišo. jatel! Ali dosti ena je beseda, Boter ne, ker njemu moč ni takar Z milih ust, pa ostra kakor Al kdor storil, on je moj pri- strela. jatel! Med nje stopi roparjeva žena: Bodi priča zvesta mi gorjača, „Mirno vsi, jaz tu sem go- Bodi priča ti nebo višnjevo, spodinja!" Kako terdo se bom zagovoril: Tiho seda vsak na svoje mesto. Poiskati tega čem človeka. Pomerila komaj dvanajst pervih, Dati njemu kolikor mu drago, Prikaže se dvanajst drugih poslov. Dati vse mu in storiti vse mu, Prihrušali ko domii so hlapci, Ako hoče lastno mje življenje!" (Konec sledi.) — 356 — Prodani sin in spokorjeni razbojnik. (Konec.) Zagovoril se tako je ropar, To ganilo roparjevo serce. Se zarotil, bil je mož beseda. Trepetati jame kakor šiba. Ko povedal je lise mu Janko, Proti domu gresta skozi gojzde, Cesar išče, česar potrebuje, Pa nobeden nič ne progovarja. Z glavo maje in molči razbojnik. Ustavi se v sredi gojzda ropar, Tega mislil ni si bil razbojnik. Zasadi u tla gorjačo svojo, Kratko ropar Janku odgovori: K nji poklekne, jame govoriti: „Dal besedo, hočem jo spol- „Vem kaj čaka me po smerti niti!" moji. Ponovilo ko se drugo jutro, Ako ima Bog še milost za-me, Grede ropar z Jankotom napo- Janko! spovi tukaj me na me- tvo. stu". Daleč pelje ga od svoje koče Branil Janko tega se je posla, Med skalovje tamno , silovito. Al ker žuga ubiti ga ropar, Oberne se ropar prof izhodu, Zmisli Janko dobro si pokoro: In zažvižga, trikrat zaberlizga. „Tu ostani, nosi k palci vode, Pride jih kot listja ino trave. Dok zelena palica ne bode. Pravega med njimi pa ni bilo. Zelenela kadar bo gorjača, Spet zažvižga, hujši zaberlizga. Vedi: čas se bližal bo rešenja". Da letelo je skozi ušesa, Janko pustil roparja klečati. Al med njimi pravega ni bilo. Proč od njega urno je podvizal, „Kje je dansi, al se je oženil!!" Ino šel u samostan naravnost. Spet zažvižga, strašno zaber- Pa postane mašnik, božji sluga. lizga, Pomlad seje dvajsetkrat vernila. Pride jih kot listja ino trave, Kar postal je Janko novi mašnik. Sam nazadnje šantovec prileze, Bil pastir je prezvest svoje cede. V desni roci nese beli listek. V daljnem kraju bilo je kristjanov, „Kaj je, boter, al jih je pre- Ki so blagrov škofa pričakovali, malo, PrieakVali v veri so krepčanja. Kar poslal jih pervič ino K njim potaval pota je težavne. drugič? Na-nje Janko je roke pokladal, Splati hočeš ti gotovo morje", Ino prosil je Boga pomoči. „Sala, brate, ne pečam se Doveršil ko svoje sveto delo, z morjem, Vernil se je dobre volje k domu. Daj mi listek, k' imaš ga u Sel je dolgo, pravo pot izgrešil, roci". In prišel u gojzd je strašno velik. Pokremžil se šantovec je čudno, Božja roka tje ga je peljala. In z besedo slado progovarja: Popotaval daleč je po gojzdii, „Kaj bo hasnil, boter, tebi Žeje usta so se mu sušile, listek? Pa nikjer ni kaplje hladne vode. Vse storim ti, kar kol' ti je Dalje ide po stezici ozki. drago". Sred goščave jablano zagleda* Obeta mu blaga brez števila, Veje sadja polne se šibile. Čast kraljevo,zemeljske nebesa. Ukazuje hitro svomu slugu: Ali ropar bil je mož beseda. 57Pojdi tje in sad mi sam pri— Prevariti boter ga ne more. nesi I" Kupčevala ko že vse dopoldne, Sluga ide, pripogne si vejo, Reče ropar zadnjo še besedo: Ino hoče sadja si nabrati. „Znana naju še ti je pogodba; Kar zagleda starega človeka, Ak ne daš, zastonj rahljaš V oblačilu z mahom porašenem, posteljo , Zraven debla vidi ga klečati. Boter! spati sam u nji boš Ovita mu brada je krog debla, mogel". Prirasla je sedemkrat mu krogi. Jeze hude šantovec trepeče, Klečal tuje spokorjeni ropar, Naraša se kakor silna gora. Sadja hoče vendar si nabrati, Zažene mu listek hrohotaje, Ali sivi starec progovarja: Pa besede strašne izgovarja: „Pusti z mirom! kdor sadil, naj „Vse spustim ti rajši kar jih terga imam, Te besede Janko je zaslišal. Kar nabral v pekel sem jih Spomni se, godilo kaj se nekdaj! od nekdaj, Bliže stopi, blagoslov izusti. Ko ležati v postlji eno uro". Drevo zgine, ropar zraven zgine—, Zgovorivši se u tla pogrezne. Bel golobček vzdigne se v višine.