300
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav. 63.
Severna in južna vina.
(Dalje.)
V južni Aziji in na otokih indijskega in tihega oceana, imajo veliko množino dragih palm, katere navr-tajo, da iz njih dobivajo pijačo. Najboljši palmovec dobivajo nekda od oljnate palme, ki raste po zahodrji obali afrikanski.
Tudi toplejši kraji amerikanski imajo svoje palme, od katerih se opojno vino dobiva. Prvo mesto gre kraljevski palmi, ki daje obilo vina, poleg nje ste še dve drugi. Mi, ki živimo v vinorodnem kraju, gotovo nikdar ne pijemo palmovca. On ne more priti v Evropo, in vendar je mnogo več ljudi, ki njega pijo. Kakor njih, ki se nasladjujejo s kapljico pravega, rujnega vinca. Milijoni in milijoni ljudi hlepe v toplih krajih za opojnim sokom palmovim, prav tako, kakor pri nas za vinom. Pijača ta jih razdražuje in razveseljuje, budi jim fantazijo, s kratka, ono je njim isto, kar uam vino. Mnogo je palm, ki vino dajo, kakor smo slišali, ali od vsake palme je vino drugače, in tudi ena ista vrsta palm daje
301
v raznih krajih raznega vina. Kedar sok iz drevesa teče, tedaj je sladek, ter ne upijani človeka, a če malo postoji, koj začne vreti, potem je opojen, in kmalu tudi ukisne. Naravno je. da ljudje izbirajo najraje take vrste palm, katerih sok tako brzo ne povre. Sveži sok od datlja v Sahari diši kot mastno mleko, a če le 24 ur stoji, začne vreti, in šumi kot šampanjec, kateremu je tudi po okusu podoben. Kedar je vino povrelo, tedaj se ne drži dolgo, zato ga pokuhajo v močno žganje, ki je pijo povsodi po Afriki in Aziji.
Omenimo naj še ene kulturne rastline, od katere se dobiva opojna pijača, in ta je aloja. V kulturni vrednosti stoji aloja koj za vinskim trsom. Alojevec je iz-ključivo amerikanska pijača. Tu se je pil od nekedaj, in tudi dandanes ga pije ne samo preprosto ljudstvo, ampak tudi meščanje. Alojevec osvežuje človeka s svojim sladkokislim okusom, in pijo ga povsodi po Mehiki in po višinah osrednje Amerike. Starodavni stanovniki osrednje Amerike morali so uže v davni prešlosti pridelovati vino od aloje, kajti ko so Španjolci prvi pot prišli v te kraje, našli so uže povsodi veliko polja lepo obdelanega in zasajenega z alojami, od katerih so vino dobivali.
Razen navadne aloje so v Ameriki še druge vrste, od katerih vino dobivajo ali največ se samo navadna aloja (Agave americana) v ta namen sadi. Domovina navadne aloje je višina osrednje Amerike, ali prosto v naravi nahajamo je samo v višini od 2300 do 3000 *"/. Najbližnje in največe nasade nahajamo zbog tega na ravni mehikanski visočini, vzlasti v bližini velikih mest in večih vasi, kjer se največ vina popije.
Da se od aloje more vino dobivati, zato mora ona popreje dorasti. Aloja raste počasi, pri nas jo imenujemo stoletno, ker menijo nekateri, da še le v sto letih nastavi cvetje. V domovini začne se jej cvet razvijati na dobri zemlji uže v petem letu, na slabejši zemlji v desetem letu, tudi še le v šestnajstem. Debelo in nazobčano perje stoji pri tleh na gosto okrog, in v sredi perja je srce, iz katerega se razvije steblo s cvetjem. Gospodarji vedo s skušnje prav dobro, kedaj bode pognalo steblo s cvetovi, in zato se lotijo aloje popreje, predeu se to zgodi, ker ta čas je najpripravoejši za dobivanje vina. Delavec vzame poseben nož in prereže srce aloji. Iz srca potegne popek, iz katerega bi se razvilo cvetnato steblo, in v samem srcu izdolbe jamo 50 %, globoko in do 25 % široko. Da delavec laglje more do srca, odreže popreje dva ali tri peresa, potem ostala spne v viš in zveze, da izdolbena jama v srcu ostane v hladu. Popek pa nabode na šilašto pero, da se ve, katera aloja je v vinu.
Sok, ki ga je rastlina priredila Bila za razvoj cvet-natega stebla, začne sedaj obilo teči v izdolbljeno globino ter se nabirati. Ta sok se potem zajema s posebno pripravo. Pobrati se mora vsak dan po dvakrat, celo po trikrat, ker se brzo nabira v globini. To traje dva, pa tudi tri mesece. Navadno daje ena aloja štiri litre soka v 24 urah, čvrstejše in na boljši zemlji tudi po pet litrov. Sveži sok nazivajo »aguamiel", ali medena voda; okusa je sladkega, samo malo na kislo gre, pa se
prav prijetno pije. Vreti začne zelo brzo. Pobrani sok izlivajo v okrogle, odprte prstene posode, da v njih povre. Vrenje traje po 4—10 dni, kakor je toplina, in pri tem vrenju se godi prav tako, kakor pri našem vinu. Sedaj je vino gotovo in za pitje ugodno. Na oko je vino to podobno siratki, a po okusu „cidru", človeka ohladjuje in osvežuje. Mehikanci vrlo radi pijo to pijačo, laste jej mnogo dobrih svojstev. Vele, da je izdatno sredstvo za krepljenje želodca, da pospešuje prebavo, da se po njem dobro in lahko spi, in da ozdravi nekatere bolezni. Evropejcu ne gre ta pijača s početka nič kaj v slast, in to uajveč zaradi nenavadnega duha po kislem mleku in gojilih jajcih, ali kedar se tega navadi, potem jo raje pije, kakor druge pijače. Mehikanci menijo, da neprijetni duh je v samem soku, ali točuejša raziskovanja so pokazala, da izvira od mehov, v katerih sok prenašajo.
Alojevec se ne drži dolgo, treba ga je sproti popiti, zato ga napravljajo samo v bližini večih mest, kjer ga morejo brzo poprodati, Česar ne morejo poprodati, tisto pokuhajo v žganje. Tega žganja veliko nakuhajo po nekaterih krajih, zato se ga tudi skoro več popije kot samega vina.
Kedar iz aloje neha sok teči, tedaj se začne sušiti in naposled pogine. Ali kmalu požene nova aloja, ki čez nekoliko let zopet pride na vrsto. Aloja, in ni narezana, požene iz srca 6—14 "/ visoko steblo, po katerem se nastavi 3000—4000 cvetov. Vsak cvet je nad 5 % dolg. Kedar plodovi doze re, tedaj se aloja posuši, ali kmalu požene nova.
Aloja se dosti rada širi. Iz kulturnih nasadov več potov pobegne in podivja, in zato je pogosto nahajamo po osrednji Ameriki. Drži se najraje kamenitih obronkov po hladnejših straneh. V tropskih krajih zahaja aloja v dolove samo tam, kamor jo človek presadi. Z osrednje Amerike prišla je na jug v Peru in Čile, in na sever v Florido. Po odkritju Amerike preselili so jo na azovske in kanarske otoke, na Madejro, v Evropo, na rt Dobre Nade in v vzhodnjo Indijo. Ali nikjer tu je ne sade zaradi vina, nego jo imajo samo kot uresno drevo, ali zaradi vlaken, iz katerih predejo prejo, kakor to delajo v Mehiki.
V Evropi nahajamo alojo uže okolo polovice 16. veka. Nastanila se je na Portugalskem, na Španjolskem, na Italijanskem, v Dalmaciji, na Grškem, ob kanalu angleške in fraucoske obale, ter je povsodi s svojo nenavadno obliko dala okolici posebno lice. V zamorjeni obleki se je pritepla tudi na vrtove osrednje Evrope, kjer je dobila ime stoletna aloja.
Če še dodamo, da tudi nova Zelandija, Tasmanija in Java imajo svoje rastline, od katerih ljudje vin dobivajo, tedaj hočemo sprevideti, da je zelo malo krajev na svetu, kjer člo\ek ne bi znal iz rastlinskega soka prirejati si pijače, ki ga razblažuje in razveseljuje.