-- # > < !3  =  ** ',-0 E  , »Kdor misli, ni na dobrem glasu, še najmanj v naši sredi.«1 Slovenec Anton Fister, duhovnik in eden voditeljev marène revolucije, je Johanna Ema- nuela Veitha najbr` dobro poznal. Fister je bil namreè med leti 1847 in 1849 vseuèiliški profesor na Dunaju, Veith pa znamenit pri- digar, zlasti priljubljen v intelektualnih kro- gih. Oba sta bila za tiste èase bolj ali manj »napredna« duhovnika, nasprotnika dr`avne- ga cerkvenstva in nazadnjaštva. Pa je kljub temu v svojih spominih Fister napisal, da je Veith »vneto poneumljal avstrijsko ljuds- tvo.«2 Paè slikovito izra`anje nekoga, ki je rad izrekal èrno-bele sodbe. Res je sicer, da je Veith dolgo slovel kot »najveèji pridigar pred- marène Avstrije«,3 kar je dunajskega zgodo- vinarja Friedricha Schlögla nagnilo, da ga je leta 1869 oznaèil kot »trobilo reakcije«. Toda sam Schlögl je kasneje svojo sodbo korenito spremenil.4 In res, sodobna zgodovina Veitha ne obravnava kot zakrknjenega starokopitne`a in glasnika restavracije, ampak nasprotno kot predstavnika »liberalnega katolicizma« in nas- protnika avtoritarne religioznosti, ali z bese- dami Rogerja Auberta, kot »duhovnika apo- stolskega mišljenja, ki je imel ostrejši èut za prizadevanja èasa«.5 Johann Emanuel Veith se je rodil 10. ju- lija 1787 v kraju Kuttenplan — Kutni plan v Sudetih v pravoverni judovski dru`ini. Oèe, po poklicu tobaèni podjetnik, ga je namenil za rabina in ga `e kot otroka uvajal v študij Talmuda. Leta 1801 ga je vpisal na gimnazijo v Pragi, kjer je nato med leti 1803 in 1806 študiral filozofijo. Naslednje leto se je vpisal na medicino in veterino, študij pa leta 1808 nadaljeval na Dunaju, kjer je is- toèasno pomagal pri delu v vojaški bolnici. 27. novembra 1812 je doktoriral iz medicine in postal univerzitetni profesor. Leta 1816 je bil imenovan za zaèasnega, leta 1819 pa za stalnega ravnatelja Dunajskega veterinar- skega zavoda. Kot ravnatelj je kmalu zaslo- vel ter se tudi na splošno uveljavil v dunaj- skem kulturnem `ivljenju kot znanstvenik, kulturnik in knji`evnik. Leta 1816 se je spreobrnil h katolištvu, in sicer – kot je sam vztrajno ponavljal – brez ka- kršnegakoli pritiska od zunaj.6 Sam je pove- dal, da se do spreobrnjenja ni dokopal v hipu, ampak polagoma: »Enaindvajset let sem se mukoma prebijal preko Stare zaveze v Novo.«7 Po posredovanju univerzitetnega kolega Johanna Medlenerja se je seznanil z verskim prenoviteljem in redemptoristom Klemensom Dvoøakom — Hofbauerjem. Za kršèanstvo se je sicer odloèil preden je spoznal Hofbauerja, vendar je »apostol Dunaja« na- pravil nanj velik vtis. »Hofbauer se je zave- dal«, je napisal, »da novi èasi zahtevajo nove oblike oznanjevanja; iz njegovih ust sem vsak dan slišal, da je treba zaèeti ponovno ozna- njati evangelij.«8 Po sreèanju s Hofbauerjem se je Veith ves posvetil katoliški obnovi, ki zanj ni bila samo stvar verske obèutljivosti, ampak tudi dejanje, ki ga je bilo treba razum- sko opravièiti. Od leta 1817 je še kot ravnatelj `ivinozdravniškega instituta sledil predava- njem teologije. Leta 1820 je kljub nasproto- vanju cesarja dal ostavko, naslednje leto pa    2004 -0 bil posveèen v duhovnika in bil en mesec za tem sprejet med redemptoriste. Kmalu po duhovniškem posveèenju je Veith zaslovel kot pridigar in spovednik. Nje- gov predstojnik Joseph Amand Passerat je leta 1826 vrhovnemu redovnemu voditelju v Rimu pisal: »Pater Veith je imel pri nas post- ne pridige, ki so bile dušam v blagoslov in so po`ele veliko odobravanje. Naša cerkev, ki ni ravno majhna, skoraj ni mogla sprejeti vseh poslušalcev. Med njimi so bili škof, ljudje s cesarskega dvora in nadvojvoda.«9 V sodelo- vanju s prijateljem Zachariasom Wernerjem se je posveèal tudi izdajanju periodiène pub- likacije in nabo`ni literaturi. Njegovi odnosi z redovno skupnostjo pa so se s èasom skrha- li. Predstojniku Passeratu je Veith oèital po- manjkanje širine duha, sovra`en odnos do moderne znanosti ter pretirano nadnaravno usmerjenost. Istoèasno se je zaèelo njegovo zbli`evanje s teologom in filozofom Antonom Güntherjem, s katerim je `e v Pragi v mladih letih skupaj obiskoval predavanja Bernarda Bolzana.10 Leta 1830 je Veith – potem ko je Passerat podvomil nad pravovernostjo Güntherjeve teologije — izstopil iz reda in po- stal svetni duhovnik. Po razhodu z redemptoristi je bil Veith kmalu imenovan za dunajskega stolnega pri- digarja. Še tesneje se je povezal z o`jim kro- gom Güntherjevih prijateljev in somišljenikov in postal eden od najvidnejših predstavnikov njegove šole. Güntherjev naèrt je bil veliko- potezen in se je navezal na poskus Georga Hermesa (1775-1831), da utemelji katoliško teologijo na moderni nemški filozofiji. Za- misel je Veitha in druge katoliške razumnike prevzela. Pa tudi Güntherja je sodelovanje z Veithom spodbudilo, da se je seznanil z do- se`ki moderne znanosti. Mo`a sta se dopol- njevala: eden je bil filozof, drugi znanstvenik. Ustvarila sta jedro, okoli katerega se je zbiral krog katoliških intelektualcev, ki je po resno- sti pristopa in vsebinskem bogastvu morda celo presegal raven nekdanjega Schleglovega kroga. Poleg prijateljev pa sta si Günther in Veith ustvarila tudi kopico nasprotnikov, ki niso bili pripravljeni hoditi po njuni poti in ki so z zaskrbljenostjo presojali njuno ostro zavraèanje sholastike. Breve Dum acerbissimas, s katerim je pape` Gregor XVI. 26. septem- bra 1835 obsodil Hermesovo teologijo, je to zaskrbljenost kajpak še poveèal. Posledice teh razhajanj pa so se pokazale šele kasneje. Kot pridigar je skušal Veith uresnièevati Güntherjevo filozofsko-teološko vizijo, ki jo je sam strnil v naslednje besede: »Kršèanska filozofija, preko katere Cerkev zavzema stališèa do stranpoti èasa, je umetnost utrjevanja re- sniène vere proti napadom zmotnega razuma in resniènega razuma proti prilizovanju mrtve vere.«11 Toda poslušalce je Veith pritegoval zlasti zaradi svoje razgledanosti, izrednih go- vorniških sposobnosti, slikovitosti podajanja, anekdotike in humorja. Kršèanstvo, kakršne- ga je slikal, je bilo radikalno kršèanstvo, daleè od kakega formalistiènega pobo`njaštva in moralizma. »Maloverne in pobo`ne sebiène- `e, ki so prehudobni za nebesa in predobri za pekel,« je opominjal, da se »èlovek odloèa za Kristusa ali proti njemu, tretje mo`nosti ni.«12 Velika veèina njegovih pridig je bila na- menjenih razlagi Svetega pisma, zlasti evan- gelijev. Kot pristen Jud pa je ljubil tudi Staro zavezo in jo pogosto razlagal. Njegova odpr- tost do sodobne znanosti se je kazala v uèenih vlo`kih s podroèja geologije, biologije in pa- leontologije. Z mislijo, ki se niti sto let ka- sneje v kršèanskem nauku še ni povsem udo- maèila, in sicer da »Geneza ni znanstveni uè- benik«,13 je razpršil dvome marsikateremu izobra`encu. Rad se je poslu`eval tudi zgo- dovinskih zgledov in vzporedij med prete- klostjo in sedanjostjo. Upokojen je bil marca leta 1845, uradno zaradi telesne oslabelosti, dejansko pa zaradi »inkvizitorske« recenzije njegove leposlovne knjige Gesammelten Erzählungen und Humoresken (1844), ki je > 0, # prišla iz krogov njegovih bivših sobratov – re- demptoristov.14 Do leta 1848 je bil Veith na glasu kot izo- bra`en in genialen original, ki je `ivel daleè od sveta, in pa kot izredno pobo`en èlovek, avtor vzgojnih in nabo`nih knjig, marioloških razprav, molitvenikov in duhovnih pripovedi. Bil je vse prej kot politièni agitator. Kljub temu pa se je leta 1848 v nemirnem revolu- cionarnem èasu neprièakovano postavil na èe- lo dunajskih zmerno reformistiènih katolièa- nov ter s svojimi posegi pomiril in osrèil zbe- gane duhove. Zavedal se je, da je bilo treba v novem èasu prizadevanja za versko obnovo in svobodo Cerkve podpreti s smelimi posegi v tisku in organiziranim društvenim delova- njem. Od julija do oktobra 1848 je s tem na- menom izdajal revijo Aufwärts (Navzgor). 11. avgusta 1848 je v okviru katoliškega društva, ki ga je bil sam ustanovil, po eni strani ostro napadel krivoverske Rongejeve »nemške ka- tolièane«,15 po drugi pa nastopil proti »slepi ubogljivosti v verskih, filozofskih in politiènih vprašanjih«. Novi èasi zahtevajo kritièno mi- sleèe vernike, je menil in pribil: »Pozunanje- ni verniki se toliko bolj radujejo nad številom pri`ganih sveè na oltarju, kolikor bolj temaè- na je v njihovih glavah in srcih mistièna sle- pota nevedne in površne vere. Tovrstni ver- niki ne bi bili kos nobeni preizkušnji, ker ne poznajo dovolj Njega, ki ni mrak, ampak luè sveta«.16 Po zmagi reakcije in vrnitvi absolutizma je struja, kateri je pripadal Veith, padla v ne- milost. Dunajska teološka fakulteta mu je si- cer leta 1851 podelila èastni doktorat, toda èasi so se korenito spreminjali. Po konkordatu med Avstrijo in Sv. sede`em iz leta 1855 je v avstrijski Cerkvi stopila na plan ultramonta- nistièna struja dunajskega kardinala Rausc- herja. Ideja »institucionalnega katolištva« je ponovno prevladala nad idejo osebne, v svo- bodi dozorele vernosti. Rimska kurija je za- èela skrbno preverjati usmeritev posameznih krajevnih Cerkva. In tako so na kongregacijo za verski nauk zaèele de`evati prito`be zoper Güntherjevo teologijo. @e leta 1852 je Veith v nekem pismu ugotavljal, da tudi èe Güntherjeve metode Vatikan ne bo obsodil, se je bo vsekakor vsaj dotaknil in jo oèrnil kot nevarno. »Zato«, je nadaljeval, »je moj dose- danji poklic in vse to, kar sem do sedaj na- redil, v bistvu iznièeno in jaz se grem lahko potepat kot velik invalid in postopaè ter pro- sit Gospoda, naj me èimprej pošlje v veliko okrevališèe vic.«17 Kongregacija za verski nauk je leta 1857 teologijo Antona Güntherja obsodila. Veit- hovi spisi so se po zaslugi praškega kardinala Schwarzenberga obsodbi izognili, pa èeprav je po sodbi njegovega uèenca Janeza Zlatou- sta Pogaèarja »v njih zaobse`en ves Günther«.18 Ko se je Günther odloèil, da svo- je zmote preklièe, je sestavo podreditvenega besedila zaupal prav Veithu. To besedilo je po mnenju Otona Weissa po eni strani izraz vdanosti cerkvenemu uèiteljstvu, po drugi pa »èudovita apologija« Güntherjeve misli. V ce- loti pa se je Veith èutil pora`enca, `rtev kri- viènih denunciacij. Vtis je imel, da je poskus svobodnega znanstvenega raziskovanja znotraj Cerkve naletel na popolno nerazumevanje. V enem svojih zadnjih pisem je prijatelju Petru Knoodtu to`il: »Ne spodbujamo k uporabi mo`ganov. Kdor misli, ni na dobrem glasu, še najmanj v naši sredi ter in Ecclesia militanti z njenimi zarjavelimi psevdosholatiènimi me- èi in okornimi kànoni.«19 Zadnja leta svojega `ivljenja je pre`ivel v hudih telesnih in duševnih mukah. Najprej je izgubil sluh, kmalu po smrti prijatelja Güntherja leta 1863 tudi vid. 28. junija 1863 je imel svoj poslednji cerkveni govor. Leta 1870 je proglasitev dogme o pape`evi nezmot- ljivosti na I. vatikanskem cerkvenem zboru spremljal kritièno, èeprav je dvajset let prej on sam v nekem govoru priznal, da je »nez- motljivost v verskih zadevah najvišjemu apo- >    2004 0 stolskemu pastirju dodeljena osebno«.20 Ogorèeno pa je zavrnil vabilo, da bi iz nas- protovanja do sklepov cerkvenega zbora pre- stopil v vrste razkolniških starokatolièanov. Zadnja leta se je kot samostanski brat smel ponovno pridru`iti redemptoristom, kar gre razumeti kot priznanje za njegovo odlièno pri- èevanje na procesu za Hofbauerjevo prigla- sitev k bla`enim. Ob priliki svoje zlate maše leta 1871 je od cesarja Franca Jo`efa prejel od- likovanje, od dunajskega `upana pa èastno mešèanstvo. V zadnjih mesecih `ivljenja se je oklenil Salomonove Visoke pesmi in jo na novo prevajal in razlagal. Umrl je 6. novem- bra 1876 na Dunaju in bil pokopan zraven svojega prijatelja Antona Güntherja. Veith je bil mnogostranski duh in èlovek širokih obzorij. Bil je zdravnik, homeopat, avtor znanstvenih, leposlovnih in nabo`nih del, pridigar, spovednik, duhovni voditelj, »èlovek izjemne modrosti in umnosti, zanes- ljiv poznavalec ljudi, genialen mislec, pobo`en kristjan«, kot je o njem napisal zgodovinar Eduard Hosp.21 V mladosti se je veliko uk- varjal s poezijo in dramatiko ter sodeloval pri številnih leposlovnih revijah. Pisal je tudi li- > Paolo Veronese, Sv. Janez pridiga, 1562, olje na platnu, Galerija Borghese, Rim. 0 # brete za opere. Bil je na glasu kot »nemški kla- sik«. Celo njegov nasprotnik kardinal Rausc- her ga je oznaèil za »najveèjega stilista nje- govega èasa«, kot pridigarja pa so ga sodob- niki postavljali vštric s slavnima Fénélonom in Bossuetom in sodobnikom Lacordairom.22 Znal je poslušalce povzdigniti in navdušiti. V svojih govorih jih je od najbolj neposred- nih zaznav popeljal do najveèjih globin ter jim v duhu svojega duhovnega oèeta Hofba- uerja na novo odkrival evangelij. Kot katoliški razumnik je pripadal smeri, ki si je prizade- vala, da bi se prepad med Cerkvijo in »mo- dernim svetom« zmanjšal. V tem smislu je kot teolog in pridigar te`il za tem, da bi zdru`eval »naravo« in »duha«, znanost in teo- logijo. Podobno kot Hirscher v Nemèiji je menil, da si Cerkev ne sme privošèiti, da bi jo izobra`enci zapustili. Zato se je tudi nav- dušil nad Güntherjevo teološko smerjo, v ka- teri je videl poskus pomiritve med moderno mislijo in kršèansko tradicijo. Razmišljal je tudi o tem, da bi ustanovil nov red, ki bi si zadal nalogo, da bi vero oznanjal s pomoèjo filozofije.23 V nekem nekrologu je bilo o njem napisano: »Z Veithom je Cerkev izgubila ene- ga svojih najveèjih slu`abnikov, Avstrija enega svojih najodliènejših okrasov in èloveštvo ene- ga svojih najboljših sinov.«24 Güntherjeva šola je imela privr`ence tudi na Slovenskem. Zgodovinopisje mednje uvrš- èa liberalne katolièane prvega rodu: Matija Majarja, Andreja Einspielerja, Davorina Tr- stenjaka. Janezu Zlatoustu Pogaèarju, ka- snejšemu ljubljanskemu škofu, je bil Veith vzornik in prijatelj. Njegovi spisi so bili med slovenskimi duhovniki dobro znani. Knji`- nica ljubljanskega semenišèa hrani bogato zbirko njegovih pridig. Èasnik Slovenec je ob njegovi smrti zato upravièeno zapisal: »Brez- številni in izvrstni spisi njegovi so znani ne > samo duhovnikom, ampak tudi drugim izo- bra`enim stanovom in bodo ostali njegov najlepši spominek.«25 1. J.E.Veith v pismu Vinzenzu Knauerju, v: O. Weiss, Religiosità e correnti culturali nel cattolicesimo austriaco del secolo XIX, v: Storia religiosa dell’Austria, Milan, 1997, str. 409. 2. A. Fister, Izbrani spisi, I, Ljubljana, 1987, str. 47. 3. E. Hosp, Kirche Österreiches im Vormärz 1815-1850, Dunaj-München, 1971, str. 320. 4. C. von Wurzbach, Biographisches Lexikon des Kaisertums Oesterreich, L, Dunaj, 1884, str. 92. 5. R. Aubert, Zgodovina Cerkve 5, Ljubljana, 2000, str. 92. 6. Dictionnaire de spiritualité, XVI, Pariz, 1992, str. 350. 7. C. von Wurzbach, n.d., str. 83. 8. E. Hosp, Il santo della preghiera e dell’azione, Clemente M. Hofbauer, Rim, 1954, str. 146. 9. E. Hosp, Kirche Österreiches (…), n.d., str. 320. 10. Allgemeine deutsche Biographie, IXL, Leipzig, 1895, str. 553. 11. A.E. Veith, Die Samaritin, Dunaj, 1858, str. 193. 12. J.E. Veith, Weltleben und Christentum, sechs Vorträge, gehalten in der Faste des Jahres 1850 in der Pfarrkirche am Hof, Dunaj, 1851, str. 60-61. 13. J.E. Veith, Anfänge der Menschenwelt, Apologetische Vorträge über Genesis 1-11, Dunaj, 1865, str. 87-104. 14. C. von Wurzbach, n.d., str. 85. 15. Allgemeine deutsche Biographie, n.d., str. 554. 16. V: O. Weiss, n.d., str. 419. 17. O. Weiss, str. 423. 18. M. Ambro`iè. Il ruolo ecclesiastico, culturale e politico di Janez Z. Pogaèar (1811-1884), principe- vescovo di Lubiana, nella storia degli sloveni, Estratto della tesi di laurea, Facoltà di Storia Ecclesiastica della Pontificia Università Gregoriana, Rim, 2002, str. 29. 19. O. Weiss, str. 409. 20. J.E. Veith, Weltleben und Christentum (…), n.d., str. 163. 21. E. Hosp, Il santo (…), n.d., str. 119, 154. 22. C. von Wurzbach, n.d., str. 91. 23. Dictionnaire de spiritualité, XVI, Pariz, 1992, str. 351. 24. C. von Wurzbach, n.d., str. 87. 25. Slovenec, št. 130, 9.11.1876.