Rudolf Kolarič
RAZISKOVANJE ZGODOVINE SLOVENSKEGA JEZIKA
(Iz predavanja na III. kongresu jugoslovanskih slavistov v Ljubljami)
Ljudje jezikoslovca večkrat sprašujejo, od kod ta in ta beseda, kaiko je nastala, zakaj se tako in tako ratoi. Videti je torej, da jih zanimajo vprašanja jezika. Včasih se v kaki družbi celo ne jezikoslovci sporečejo, da je kaka beseda
108
ali besedna zveza tatko nastala in ne drugače in da je zato samo tako prav. 1 Zatorej ne too odveč, če se nekoliko pomudimo ob vprašanjih zgodovinskega \ raziskovanja slovenščine. Da je to potrebno, čutijo celo nešoilani ljudje, kaj > šele jezikoslovci. |
Ce se slovenski ali katerikoli jeizikosilovec loti kateregalkoli vprašanja ; slovenskega jezika, pride že takoj od začetka v veliko zagato: manjika mu i nadrobnih študij o posameznih delnih vprašanjih, manjka mu novih kritičnih \ izdaj vseh vrst jezikovnih ispomenikov z monografskim opisom njih jezika, ] manjka mu sleherno nadrobno gradivo za obravnavo kakega proiblema. Za vse . si mora iz posameznih spomenikov zbirati gradivo sam. Naj navedem samo j dva primera: i
Vprašanje genitivnega objekta v nikalnem stavku, če je objekt odvisen ' od infinitiva in ne naravnost od zanikanega povedka (Rekel mu je pokositi ] travnik: Ni mu rekel pokositi travnik/travnika), gotovo ni najbolj zapleteno ¦ vprašanje slovenske sintakse. Pa vendar bi tisti, ki bi hotel končno osvetliti; to vprašanje in postaviti trdno pravilo današnji rabi, moral ekscerpirati vse i slovenske pisarne in tiskane tekste od Brižinskih spomenikov dalje do današnjih; piscev pismene slovenščine. Prav tako 'bi si morali zbrati gradivo po vseh slo- j venskih narečjih. Saj nimamo niti enega pisanega ali tiskanega teksta jezi- ; kovno v podrobnosti obdelanega, najmanj pa sintaktično. Prav tako ne narečja. J In če se že kdo loti takega posla, se mu takoj postavi nasproti druga zapreka: kje in kako naj dotoi dela in izdaje, ki bi jih moral ekscerpirati. Vsi ne morejo delati v NUK-u, pa tudi za vsako kontroilo teksta ne more jezikoslovec leteti i v NUK. Včasih bi celo trije, štirje hkrati potrebovali, vsak za drug nadrobni j problem, isto delo. i
Vse isto delo ibi moral opraviti in v iste zadrege bi prišel tudi tisti, ki; bi hotel pokazati postanek, osnovni pomen in razvoj vseh nadaljnjih pomenov n. pr. glagoila pustiti v slovenščini. ;
Zato nam je zgodovinsko raziskovanje, in to dobro organizirano razisko-1 vanje slovenščine potrebno že s stališča današnje žive rabe jezika. Pri tem raz-j iskovanju torej ne gre za neiko oseibno ljubezen ali zanimanje za jezikovma-vprašanja (oboje je takemu raziskovalcu nujen pogoj za uspeh), torej ne zgolj za teoretične izsledke, marveč za upoštevanje teh izsledkov v sodobni jezikovni praksi. ;
Kaj imamo v zgodovinskem raziskovanju slovenščine (tudi dialektologijo '[ štejem po Ramovšu sem) narejenega? 1
Ramovš je veliko naredil in dognal, a dostikrat bolj intuitivno na osnovi; maloštevilnega in često pomanjkljivega gradiva. Pa še Ramovš po 1. 1936, ko j je izšel I. ddl njegove Kratke zgodovine slovenskega jezika, ni več dalje raz- ; isikoval zgodovine slovenskega jezika. Tako smo torej tudi tukaj že za pet-: indvajset let v zastanfcu. Zato je razumljivo, da novejša raziskovanja, tako i histori'öno jezikovna kot dialektološka, marsikje popravljajo njegove izsledke.^ Pa še nekaj: Ramovš je zbiral gradivo in obravnaval v svojih delih sistematično i le glasoslovje: konzonantizem je obdelal sintetično, vokalizem (v Zgodovini j slov. jez. I.) le delno in ne tako obširno. Sintetične podobe slovenskega akcenta! ni podal; problem je bil in je še vedno preveč zapleten, predvsem zato, ker) nimamo podrobnega materiala in monografij o akcentu posameznih narečij, ^ pa tudi zato, ker se akcent v splošni slovansiki akcentologiji danes drugače tre-; tira kot pred trideseitimi leti. Sinteza bo mogoča šele, ko bo zbrano in obdelano j
109'
vse akcents'ko gradivo po posameznih narečjih. O dialektih je podal Ramovš splošno geografs;ko sliko iin opis in v glavnem tudi odnose med njiimi. Manjka nam pa sleherna fonološka in sploh strukturalna obravnava dialektov iin zgodovinskega razvoja posameznih narečij ali vsaj narečnih skupin.
Za morfologijo, besedotvorje, pomenoslovje in besednii zaklad je Ramovš z!biral gradivo le bolj sporadično in slučajno, če je mimogrede opazil kaj nenavadnega. Sisitematično sam za te kategorije jezika gradiva ni ne zbiral in zato tudi ne dbravnavall. Njegova MorSologija (ki so pravzaprav avtorizirana skripta) ne gre mnogo prelko Oblaka in pri glagolu preko Miklošiča in Vondräka. Tudi tukaj je semtertja odlično obdelal le kake zanimive posebnosti (n. pr. dekllnacijo samostalnika oče). Vse drugo še čaka sistematičnega obravnavanja po posameznih spomenikih oiziroma pisateljih (vse do sredine 19. stoletja), po posameznih besednih kategorijah (samostalnikiih, pridevnikih, zainikih, števni-kih, glagolih in pri teh vse osebne in neosebne oblike). Ob tem bo treba obdelati tudi pomen in rabo vseh oblik ter zveze z drugimi besedami. Ali bomo to morda dali k splošni stavčni sintaksi? Nekje mora biti obravnavano. Monografično bo. treba raziskati oblike, nastanek in rabo nepregibnih besednih vrst, že ob spomenikih dn pisateljih in naposled sintetično.
Sintaksa Ramovša ni privlačevala, ne historična ne sodobna, a v uvodu v Konzonantizem, str. II, kjer je podal zasnovo celotne historične gramatike slovenskega jezika, je kot šesto knjigo predvideli historično sintakso. Zanjo nimamo zbranega niti najosnovnejšega gradiva in zato sfeveda tudi ne razprav o posameznih problemih historične sintakse. Brez historične sintakse pa kajpada tudi težko rešujemo sintaktične probleme sodobnega pismenega jezika. Prav tako tudi ne brez sintakse vseh slovenskih narečij.
Zavedati se moramo, da en sam človek silovenske hisitorične sinitaikse ali sintakse narečij ne bo nikdar naredil. Potrebna nam ibo striktna organizacija in sistematično delo na vseh področjih historičnega raziskovanja, ne samo za sintalfcso. Ob monografski obdelavi posameznih pisanih in tiskanih spomenikov in piscev bo treba natanko obravnavati tudi sintakso. Sele na osnovi takih razprav se bo moigoče lotiti sintetične obravnave posameznih sintak,tičnih problemov in naposled napisati historično sintakso slovenskega jezika.
2e iz do sedaj povedanega dovolj jasno sledi, da se moramo najprej z vso resnostjo lotiti izdajanja vseh važnejših pisanih in tiskanih spomenikov in v teh izdajah filološko in lingvistično natančno Obdelati njih jezik v vseh gramatičnih kategorijah, in to z uporabo vseh modemih lingvističnih metod, tudi sitati-stične. — Pa bo morda kdo rekel, da imamo že odlično izdajo Brižinskih spomenikov, namreč Kos-Ramovševo. Res je izdaja sama odlična in kritična, a jezikovno pa tudi filološko premalo obdelana. Da je to res, vidimo že iz dejstva, da je A. V. Isačenko leta 1943 v svoji knjigi Jazyk a povod Fiizinskych pamiatok nekaj po narcvčilu hote, nekaj zaradi nedovoljnega zmanja slovenščine, zlasti njene zgodovine in narečij mnoga dejstva narobe postavil in Brižinske spomenike razglasil za starocerkvenoslovanski oziroma staroslovaški spomenik. Razen s filološkima skuša Isačenko dokazati predvsem z leksikalnimi elementi, da Brižinski spomeniki niso slovenski. Za nekatere besede bi bil Isačenko lahko že samo po Pleteršiniku in Ramovševih spisih dognal, da so še danes v istih ali nekoliko spremenjenih oblikah znane, a verjetno mu to takrat ni šlo v račun. V marsičem smo pa krivi Isačenkovih napačnih izvajanj Slovenci sami, ker do danes še nismo zbrali besednega zalklada prekmurskega, prleškega in vsaj
110
še goričanskega dialekta, v katerih so mnoge besede, za katere Isačenko trdi, da jih v slovenščini ni, še danes v rabi. Dosilej nismo izdali še nobenega narečnega slovarja. Preden pa bomo Slovenci dali končno sodbo o jeziku Brižinskih spomenikov, moramo temeljito preštudirati jezik vsaj Kuzmičevega Novega zakona in tudi drugih starejših prekmurskih piscev, pa ne samo fonetiko in eventualno malo še morfologijo, kako je pri nas stara navada, marveč vse jezikovne kategorije s slovarjem vseh besed in njih zvez v teh tekstih. Isto velja tudi za vse prleške in koToške pisane in tiskane spomenike. Prav tako so nam potrebne popolne gramatike in slovarji vseh slovensikih narečij. Samo tako oboroženi bomo lahko rekli, kaj je naše in kaj ni naše, kako se je naše v vseh jezikovnih kategorijah razvijalo, kaj je starega ostalo, kaj se je izgubilo, a je še pred sto ali dve sto leti bilo, kaj, kako in odkod je novo prišlo itd. Isačenku vse to ni bilo ali ni hotelo biti jasno, ker ne priznava za Slovenske n. pr. besede: str. 59 račiti (še danes znano po Dolenjskem in vsem vzhodnem Štajerskem in Prekmurju); str. 56 psi. zaimek s6 (prim. leto-s, dane-s, o-sorej, do-sihmal ipd.)j str. 58 igdaže (prleško igda), str. 56 inoga (prleško in-di), str. 56/57 eže (slov. k-er, shrv. j-er), str. 58 elikože (vsa slovenska Štajerska pozna še danes k-eliko; k- je seve mnogo mlajši); to bi bil Isačenko pri Ramovšu tudi že lahko našel, itd.
Pod zvenečim naslovom Syntax Frisinskych pamiatok obravnava Isačenko le besedni red svojilnega zaimka ali pridevnika s samostalnikom; vso drugo sintakso Brižinskih spomenikov je pustil nedotaknjeno. Vendar bi mu že samo bežen pogled v sintakso slovensikih naroidnih pesmi v marsičem ovrgel tudi njegove trditve o besednem redu.
Na glasoslovje Isačenko ni dosti zidal svojih trditev, vendar moramo Slovenci nadrobno analizirati vsak glas in znak Brižinskih spomenikov in temeljito revidirati \tudi substitucijsko teorijo. Po M. Kosu in Nahtigalu pravi Ramovš (CJKZ VII, 160), da n. pr. znaki nad vokali »ne označujejo naglasa, marveč so le pomožna znaki za razilikovanje črk in besed pri branju«. Po tej Ramovševi formulaciji so to vendarle diakritični znaki, bodisi za vokalne ali akcentske kvalitete ali opozicije, ki spreminjajo pomen.
Vsekakor to vprašanje ni rešeno in ga je treba z novejšimi lingvističnimi metodami ponovno preiskati. To volja tudi za druge najstarejše slovenske tekste: očenaš, deset zapovedi itd. Raziskava prozodionih elementov slovenščine (zlasti po narečjih) bi verjetno odgovorila tudi na vprašanje, ali so Brižinski spomeniki res verzificirani ali ritmična proza (Sievers, Ramovš).
V zvezi z Brižinskimi spomeniki pravi Ramovš: »Miklošič VSG P, 94 je sicer menil, da je imela slovenščina 9. stol. le v nekaterih besedah še nazalne vokale, vendar tega ni možno sprejeti, kajti .proti tem,u govore izposojenke (zgodaj prevzeta krajevna imena) iz slovenščine v nemščino...« (CjKZ VII, 160).
Toda slovenske izposojenike v nemščino in nemške v slovenščino so gotovo bile mnogo prej izposojene, preden so bile v enem ali drugem jeziku zapisane. Sam čas prvega zapisa premalo dokazuje (za Brižinske pa celo vsi priznavajo, da so prepisi starejših originalov ali tudi že prepisov). Zato bo treba vse take izposojenke v starih listinah nadroibno analizirati z modernimi lingvističnimi metodami, da bomo prišli na jasno. Zdi se, da je Miklošičevo mnenje o nazalih bliže resnici ko Ramovševo; tudi Nahtigal se glede nosnikov drži Miklošičevega mnenja. Na osnovi analize imenskega gradiva v starih zapisih bi se nemara dalo točneje dognati, kdaj je ta ali ona narečna skupina
111
izgubila nazalni izgovor, iker že Ramovš priznava, da ga niso vsa narečja hkrati (CJKZ VII, 161).
Pri obravnavi slovenskega historičnega onomastičnega gradiva so doslej lingvisti, tudi domači, skoraj popolnoma prezrli dejstvo, da isto lastno ime v vseh narečjih ni imelo enakega in istočasnega razvoja; stari zapisi najrazličnejših slovenskih in izposojenih lastnih imen bi ob nadrobni analizi vseh glasovnih in drugih elementov mogli pojasniti še marsikaj iz starejšega in kasnejšega razvoja slovenskega jezika, n. pr. sovpad in b in vokalizacijo a v a-e-e ali prehod (vsaj kronološko) sikupine tit v foi(/^ut. Ramovš na primer misli (po primerih), da so pisave ui, oi v teh časih ie nemške substitucije za velarni vokalični i, kjer je »pomožni vokal o oz. u približno podajal velar-nost 1-a« (CJKZ VII, 166).
Toda, ali res ne bi bilo mogoče, da bi ul, ol že reflektirala začetek naslednje faze razvoja slovensikega vokalnega 1 v oI? To vprašanje vsaj zame tudi še ni definitivno rešeno.
Ob teh zgledih sem hotel le na kratko pokazati, kateri novi, še nerešeni problemi nastajajo samo ob Brižinskih spomenikih. Podobno tudi ob drugih spomenikih in kasneje pri tiskanih tekstih.
Glede na filološko raziskavo in substitucijsko teorijo se mora lotiti vseh starejših slovenskih spomenikov (Brižinski, Celovški, Stiski itd.) slavist in germanist v eni osebi (kolikor je to danes pri nas še mogoče), spomenikov z jugozahoda (Cedadski itd.) pa slavist in romanist. Za čisto filološke probleme teh tekstov je potreben še bibiicist in specialist za stare krščanske liturgije (Grivec!).
Naj omenim na tem mestu še, da skoraj nič še nismo raziskovali medsebojnih vplivov n. pr. slovenščine in nemščine, slovenščine in italijanščine oz. furlamščine, slovenščine in madžarščine. Pa je gotovo, da ti vplivi ne segajo samo v leksikon, marveč tudi v glasosllovje, morfologijo, besedotvoTJe in gotovo tudi v sintakso. Za primer naj navedem problem diftongizacije dolgega e in dolgega o v obmejnih štajerskonemških govorih onkraj Spielfelda: heibn, lejzn; sou, houln {-za. heben, lesen, so, holen). Slovenski in nemški fonološki sistem teh obmejnih govorov je vsaj na prvi posluh isti. Zato delata slovenski in nemški govor od dalleč isti akustični vtis. Kalko je do vsega tega prišlo? Podobno je že. Ramovš omenil za obmejne slovenske govore z italijanščino. •— V prekmurščini imamo glasovne elemente, ki so vsaj na prvi posluh na las podobni sosednjim madžarskim; zdi se, da imata dolgi poudarjeni in nepoudarjeni (kratki) a v severni prekmurščini enake foneme kalkor madžarščina, itd. Kakšno je to medsebojno razmerje, bi nam mogla pojasniti madžarska historična slovnica in dialektologija. Mogoče se bo ob študiju teh medsebojnih odnosov tudi substitucij aka teorija pokazala v drugi luči.
Vprašanje zgodovinskega älovarja slovenskega jezika je pri nas vsaj tako pereče kakor vprašanje slovarja sodobnega pismenega jezika. Izdajam posameznih pisanih in tiskanih tekstov je treba dodati slovarje vseh besed, njih oblik in zvez. Sestava takih slovarjev bo pogoj za obravnavo drugih jezikovnih problemov. Sele iz takih specialnih slovarjev se bo mogel sestaviti dober historični slovar slovenskega jezika. S takimi delnimi slovarji bomo tudi prej dobili vsaj nekaj porabnega v roke. Problemi slovenskega besedotvorja in pomeno-slovja se bodo mogli definitivno reševati le ob dobrem historičnem slovarju. — Obravnavanje leksikalnega gradiva naj bi bilo že v teh delnih, specialnih slo-
112
varjih moderno, strukturailno, kakor je osnovna načela za moderen slovar odlično postavil B. Vodušek v svojem predavanju na III. slavističnem kongresu (JiS VII. 5—10.* Potem bo tudi sinteza lažja in hitrejiša.
KakoT pisane spomenike -do začetka književnosti in po njej bo treba obdelati z vseh strani tudi tiskana dela. Pravzaprav je skoraj neverjetno, da še danes nimamo celotne monografije niti o Trubarjevem jeziku. Naše sodbe o njegovem jeziku slonijo na manjših, delnih in povečini nesistematičnih in bolj prigodnih razpravicah o Trubarjevem jeziku. Nismo izdali slovarja še niti enega njegovih del, niti obdelali jezika katerekoli njegove knjige z vseh strani. Nihče nam še ni podal niti približne slike Trubarjeve sintakse, kaj šele da bi jo primerjal z današnjim domačim narečjem na Raščici.
Ker tudi Dalmatinovega, Bohoričevega in Kreljevega jeizika nimiamo obdelanega, ne moremo v celoti videti tudi razlik med njihovim jezikom, niti dobiti sinhronične slike vse takratne dolenjščine in notranjščine, kaj šele vse slovenščine 2. polovice 16. stoletja. A te reči bi bile za razumevanje zgodovinskega razvoja slovenščine zelo zanimive in koristne. 2e za 15., gotovo pa za 16. in naslednja stoletja bi na osnovi monografskih obdelav jezika vseh del in piscev enega stoletja lahko sinhronično obdelali slovenski jezik posameznih stoletij. Taka del~ä poznam iz ruščine, poljščine pa tudi iz drugih jezikov. Iz sinhronične študije slovenščine 18. stoletja bi n. pr. dobili mnogo jasnejšo podobo o tedanjem knjižnem jeziku in razvojnih tendencah v njem, kakor jo imamo danes predvsem o-d literarnih zgodovinarjev, ki jim razvoj jezika v kaki epohi gotovo ne more biti glavni namen raziskovanja.
Prvo polovico 19. stoletja nekateri že računajo k sodobnemu knjižnemu jeziku. Kar se tiče besednega zaklada, to v glavnem še drži, čeprav marsikatera beseda danes zveni že arhaično, n. pr. Vodnikove pismenost, spominek, sklenica, ali Prešernove lepotija, zastopiti, reva (= revščina), more (za mora), svečava (svetloba), modrije, lepote (lepotice), nedelja (teden) Itd. Današnji pismeni jezik skoraj ne upošteva moderne vokalne redukcije, pri Vodniku in Prešernu je skorajda splošna: Mat' pjejo, brante, men', prijatli, ak'; bognja, trdjo, množca, tovaršem, voljo (volijo) itd. Tudi v oblikoslovju se je od petdesetih let prejšnjega stoletja marsikaj spremenilo, prav tako v sintaksi, zlasti v besednem redu. Zato to dobo rajši prištevam k zgodovini slovenskega knjižnega jezika kot pa k sodobnemu. Prešerna imamo na primer že večkrat eikscerpiranega (vsaj besedni zaklad), a tiskanega nimamo še nobenega silovarja, pa bi nam bil bridko potreben. Izredno zanimiva bi bila na primer tudi celotna monografska obdelava Vodnikovega jezika s popolnim slovarjem vseh njegovih spisov, tudi prevodov uradnih patentov in drugih vladnih o-dredb. V njih je še mnogo novega, neznanega, a lepega.
Neprijetna je ugotovitev, da še noben slovenski pisec, pisatelj ali pesnik ni dobil monografije o svojem jeziku, ki bi po vseh gramatičnih kategorijah prikazala njegovo govorico. O krivdi ali nekrivdi govoriti nima smisla. Preveč smo zagledani v svoj plot in redko pogledamo preko njega, kaj se tam godi; še redkeje pa se spomnimo ali odločimo, da o svojih ljudeh kaj podobnega napišemo kakor drugi narodi o svojih. Menda smo prepričani, da nam to sploh ni potrebno, ali da je vse to samo po sebi jasno in razumljivo. Kadar pa jezikoslovec za kak speciatoi problem ali za morebitno dokumentacijo v slovnici po-
* Glej tudi v tej številki na str. 117. (Ur.)
113
trebuje podatke iz slovensikih pisateljev in pesnikov, si mora vse gradivo sam zbrati in vsaj v gilavnem pregledati vse pisane in tiskane vire. Da je to ogromno delo in da se pri tem mnogo prezre in sploh ne doseže, je jasno vsakemu, ki je kdaj kaj takega že sam delal.
Zadnja leta sem za svoje razprave iz zgodovine slovenskega jezika doisti-krat ibil prisiljen, da sem se oib pomanjikanju narečnega gradiva zatekel k narodnim pesmim, pripovedkam 'in podohnemu blagu. Pri tem sem si nujno moral od-govor'iti na vprašanje, kako je treba izdano gradivo uparabljati, kaj je zanesljivo, kaj ni itd. Ker sem o tem že pisal in bo članek nemara v doglednem času izšel, tukaj o tem vprašanju ne 'bom nadrobneje govoril. Zal pa moram ponoviti lamentacijo, da tudi tukaj še nimamo nobene monografije o jeziku v slovensikih narodnih pesm'ih, pripovedkah ipd. Ze nadrobne prozodične analize bi mogle marsikdaj tudi vseibinsko in oblikovno pojasniti narodne pesmi.
Se o marsičem bi se dalo govoriti, n. pr. o zbiranju vseh vrst imen (osebnih, priimkov, najrazličnejših zemljepisnih imen itd.) iz vseh zgodovinskih virov (tudi starih katastrskih map) od najstarejših časov pa do danes ter izdelavi in izdaji takega imenskega slovarja. Tudi o potrebi zbiranja gradiva iz makroin še bolj mikrotoponimije bi bilo koristno malo razmišljati; prav tako o razširitvi slovenskega lingvističnega atlasa na besedotvorje, leksikon in sintakso. Zahteve po tem gradivu iz slovenščine so že za splošno slovanski lingvistični atlas od dne do dne večje in nujnejiše. A za to pot naj bo dovolj.