» IQ^Q LETNIK-XLIX 7 Vsebina zvezka za mesec .julij: 1. B. Borko, Nekrolog dr. Gregorju Žerjavu............ 2. Anton Melik, Ob desetletnici univerze v Ljubljani........ 3. Alojz Gradnik, Iz sodobne španske lirike........... Juan Ramon Jimenez (Oberon. — Bežni povratek. — Ljubezen. — Elegija. — Upepeljene rože. — Ljudstvo. — Poslednja luč.) . . . Antonio M ach ado (I.—VI. — Prerojenje.)......... 4. Janko Lavrin, Balzac................... 5. Anton Ocvirk, Pogovori s samim seboj, II............ 6. f Srečko Kosovel, Richepinov motiv............. 7. M. Robič, Motiv prevzetne deklice v Prešernovih poezijah..... 8. Fr. Lipah, Gospod poročnik................. 9. Jože Pahor, Serenissima. (Dalje prih.)............ 10. Književna poročila.................... France Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do marčne revolucije, 1. snopič (dr. Rupel). — A. Pirjevec in Jože Glonar, Doktorja Francčta Prešerna Zbrano delo (Peter Pajk). — B o g u in i 1 V o š n j a k, U borbi za ujedinjenu narodnu državu (Vladislav Fabjančič). — Miha M a 1 e š, Rdeče lučke ali risbe o ljubezni (Anton Ocvirk). — Alojzij Peterlin-Batog, Pot za goro (Anton Ocvirk). — B o r i s a v Stankovi 6, Delo (B. Borko). 11. Kronika......................... Dve zanimivi kolaboraciji (Pavel Karlin). 12. Priloga: France Kralj, Vaška slika. LJUBLJANSKI ZVON izhaja v posameznih zvezkih ter stane na leto 120 Din, za pol leta 60 Din, za četrt leta 30 Din, za inozemstvo 150 Din. Posamezni zvezki se dobivajo po 15 Din. Reklamirani zvezek se pošlje brezplačno samo, če se je reklamiral najkes- neje v enem mesecu, ko je izšel. Pozneje reklamirani zvezek se mora plačati. * Urejuje FRAN ALBRECHT. Uredništvo ne vrača rokopisov, ki jih ni naročilo. Upravništvo: Prešernova ulica št. 54. ★ Izdaja «Tiskovna zadruga», r. z. z o. z. v Ljubljani. Tiska Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani (predstavnik Miroslav Ambrožič). 385 386 391 391 394 3% 403 406 406 413 419 433 XLIX. LETNIK 1929 Vil. ŠTEVILKA LJUBLJANSKI ZVON MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN PROSVETO DR. GREGORJA ŽERJAVA velikega bojevnika za politično in kulturno svobodo Slovencev je dne 27. junija t. I. odpoklicala smrt s torišča njegovega dela in boja v zgodovino vsega naroda. Poleg Janeza Evangelista Kreka je bil Gregor Žerjav drugo oko našega naroda, ki je skozi krvavo noč evropske kulture in človeškega dostojanstva, preko daljnih razbojišč, skozi rešetke avstrijskih ječ ugledalo zarjo narodne svobode, svitanje največjega dne v naši tisočletni zgodovini, ko naj trije slovanski bratje ustanove svojo državo, svobodno in močno, barijero tujim osvajačem. In bil je Gregor Žerjav v predsmrtnem somraku Avstrije miner, — zvit, neizprosen rušitelj naše Bastille. Bil je v zgodnjem solneu Jugoslavije graditelj, — silen, poln ognja, poln vere in očetovske ljubezni do države, ki je bila njegov najslajši sen in njegovo največje doživetje. Politik tistega kova, ki je dosegel v demokraciji tretje francoske republike tipično dovršenost: radikalen, premočrten, vztrajen leader, ki z najglobljim prepričanjem varuje svojo linijo in čistost svoje doktrine, je imel vsekdar veliko umevanja za kulturne potrebe svojega naroda. Bil je soustanovitelj «Tiskovne zadruge , ki je prevzela svetle tradicije «Ljubljanskega Zvonar in dala slovenskemu založništvu nov razmah; ustanovil je «Vodnikovo družbo», matico slovenske ljudske knjige, ki ji je bil eden najzvestejših čitateljev. Ves prožet od opojnega sna o veliki jugoslovanski bodočnosti, o zgodovinskih nalogah naše rase v Evropi, je s svojim širokim duhom objemal tudi srbsko in hrvatsko kulturo in snoval načrte o jugoslovanski sintezi. Prvo desetletje naše države, polno težkih bojev in pretres-Ijajev, in drama osebnega življenja, njegov dvajsetletni boj z boleznijo, ki ji je naposled podlegel, sta nujno vezala mnoge njegove pozitivne energije in osebne odlike. Njegova žilava delavnost in neomajna odločnost pa ostaneta v slovenski politični zgodovini tega desetletja osamljen primer in vzor. Namenjeno mu je bilo, da zapusti življenje nekako s koneem desetletja, ki mu je dal toliko energije in ki bo nosilo tudi po njem obeležje. Pred aeropagom narodne zgodovine mu ne bo težko zagovarjati svoje vnete ljubezni do naroda, ki ga bo vedno štel med svoje repre-zentante v Emersonovem smislu. OB DESETLETNICI UNIVERZE V LJUBLJANI ANTON M E L I K 1 ni verza v Ljubljani praznuje letos svojo desetletnico, i — Njen historijat nam pripoveduje, da segajo prvi po-I četki zelo daleč nazaj. Toda iz globljih temeljev in H organično se je razrast la zahteva po slovenski univerzi rat, ko se je narodni preporod razmahnil na široko, ko jc nehal biti samo ideja nekaj prosvetljenih, kulturnih osebnosti in se je začel oblikovati narod kot kulturna in politična enota. Takrat je nastala potreba po narodni univerzi in lastno vseučilišče je postala nacionalna zahteva. Saj pomeni v moderni uredbi kulturnih organizacij in načina kulturnega udejstvovanja ter funkcij civilizacijskega aparata ravno univerza vrh celotne zgradbe. Habsburgovska Avstrija ni nikdar s simpatijami gledala na narodni preporod svojih ljudstev. Zato je povsem umljivo, da zahtevi po ustanovitvi slovenskega vseučilišča ni bila nikdar naklonjena in jo jc trdovratno odklanjala. Slovensko univerzo je poklicalo v življenje šele narodno osvobojen je in zedinjenje, ki je bilo hkrati zmaga slovenske nacionalne borbe. Ob prvi desetletnici se je pokazal pregled dosedanjega dela univerze. Velik del truda je moral biti posvečen vnanjim stvarem, brigi za materielno osnovo itd. Vendar se je pričelo zgodaj že pravo delo. Univerza je mogla poklicati k sebi slovensko kulturno diasporo, raztreseno po tujini, zbrati tudi mnoge druge, ki poprej radi tehnične nemožnosti niso mogli razviti v pravi meri svojih zmožnosti, in se je pričela že izpopolnjevati s prvim pomladkom. Z ustanovitvijo akademije naj se njena celotna institucija opre in izpopolni. Nemogoče si je dandanes misliti polnovredno narodno kulturo brez univerze. Tekom sedmih desetletij, odkar se je postavila med prve narodne zahteve, se je potreba po vseučilišču čutila in presojala predvsem s praktične strani. Pričakovali so od njega, da bo dajalo narodu pravnih uradnikov raznih panog in profesorjev, ljudi, ki bodo mogli najdosledneje realizirati načelo, da si mora narodni jezik priboriti vstop v šolo in urade. Univerza bi pomagala pri slovenizaciji uprave in šole. bi ustvarjala najzanesljivejše temelje, da se slovensko prebivalstvo osamosvoji, da se jeziku in narodnosti pridobi tudi na zunaj primerna veljava. V oni dobi, ko velik del slovenskih intelektualcev še ni bil dovolj zmožen lastnega književnega jezika, ko še ni bilo najenostavnejše terminologije, bi imela univerza priliko in nalogo, izvršiti veliko delo ter zelo pospešiti narodno osamosvojitev. Ta naloga se je morala opraviti brez nje in pred njo. Danes se tedaj ta, reklo bi se lahko: praktični smoter, drugače postavlja pred narodno univerzo. Toda pomen se mu s tem ni zmanjšal, nasprotno, — še razširil in povečal se je. V novo zgrajeni državi, ki se mora boriti s tolikimi početnimi težavami, je še bolj potreba dobrega uradništva, dobrih profesorjev, inženjer-jev, zdravnikov, sodnikov itd. Bilo bi odveč podrobneje razpravljati o tem: naglasi naj se le, da se v moderni dobi ta stran univerzitetne funkcije v narodnem življenju nikakor ne sme podcenjevati. Saj najvišji kulturni zavod po tem potu najne-posrednejc služi narodu, mu opravlja ogromno delo ter ga neposredno usposablja za razvoj in napredek v civilizaciji, za izrabo materielnih možnosti domače zemlje, za veliko socialno pomoč in za vzgajanje novih generacij. Kakor je često videti mehanična in se zdi, da sliči sodobnemu načinu proizvajanja v množicah, vendar ima ta funkcija mnogo tehtnejšo vrednost, ako imamo pred očmi podroben notranji ustroj moderne družbe. Vsekakor pa je najširši in najvidnejši most, po katerem se veže univerza s celotnim narodovim organizmom, po katerem narod prejema v najbolj prijemljivih oblikah povračilo za ono, kar je dal in daje za celotno institucijo univerze. Nadalje ima univerza visok smoter najvišjega studijskega zavoda. V več ko enem pogledu se more smatrati ta smoter za najvišjo funkcijo univerzitetne institucije. Sloves univerze se v veliki meri sodi po njej. Pri tem se morejo razlikovati panoge, ki so več ali manj nezavisne od kraja in ambijenta in kjer je znanstveno delo pretežno kabinetno, odnosno laboratorijsko, kjer pa je treba za to tem intenzivnejšega in točnega kontakta z ostalim znanstvenim svetom in se zato tudi uspehi uveljavljajo neposredno v produktivni duhovni tekmi narodov. Za tem so panoge, ki so brezpogojno vezane na kraj in prostor; raziskujejo zemljo določenega področja ter njene značilnosti, razmotrivajo prebivalstvo in njegovo zgodovino, umetnost, jezikovne, etnografske in sploh pri rodne značilnosti. Vse to ne gre drugače, kakor z domače univerze, s pomočjo mož, ki imajo poleg usposobljenosti in tehnične možnosti tudi ono ljubezen do rodu in rodne zemlje, ki je delu poglavitni pogon. Ravno v tem pogledu se kaže posebno živo, kako potrebna nam je univerza v Ljubljani. Zakaj znanstveno delo izpred dobe, ko se je osnovala, nosi na sebi znake sporadič- nosti, sestoji iz posameznosti, ki se ne morejo strniti v organično celoto; prav malo imamo iz starejše dobe del, ki veljajo kot zanesljiv fundament za organično grajeno stavbo lastne znanstvene kulture. Sistematičnega znanstvenega proučevanja Slovenije in Slovencev je še jako malo. ösobito v nekaterih pogledih. Raziskovalno območje univerz, na katere so poprej zahajali naši študentje, neha po veliki večini na mejah slovenskega ozemlja. Marsikatera na učna panoga se mora še vedno brigati za izboljšanje ali celo za ustvarjanje terminologije. Za proučevanje v navednem smislu so prav gotovo mnogo pri-kladnejše univerze, ki imajo svoj sedež sredi v področju svojega študija. Spričo tega je povsem nesmiselno potrebo po univerzi računati na mehaničen način, po številu prebivalstva itd., zakaj kot studijski zavod je univerza vezana na ozemlje in prebivalstvo in more samo v tej obliki in postojanki vršiti svojo funkcijo. Razen za nekatere panoge humanistične prirode se je studijsko delo pri nas komaj dobro pričelo in mlado univerzo čaka še obilo posla. Z ustanovitvijo akademije se bo moglo bistveno podpreti in objavljanje izvršenih proučevanj prav močno pospešiti. Pri tem se posebno čuti potreba po sodelovanju vsega naroda, osobito po materielni strani; volila, fondi itd. za proučevanje posameznih področij bi silno olajšali študij ter nudili možnost za vedno nove pobude. Seveda se univerza ne bo mogla izogniti potrebi, da sistematično pripravlja ustanovitev in zasedbo vseh stolic, ki prihajajo prav za raziskavanje v navedenih področjih v poštev. Zakaj to je post ulat njenega obstoja samega. Ali še višje, še globlje sega vloga univerze v narodovem duhovnem življenju. Univerza v Ljubljani je dejansko, čeprav ne formalno, slovenska institucija. Nekaj drugega je univerza, ki je narodu ena izmed mnogih, nego univerza, ki mu je edina. Tako je pri nas Slovencih in s tem je našemu najvišjemu kul i urnemu zavodu vzrastla tem večja, višja in odgovornejša naloga v nacionalnem življenju. Slovenci smo izšli po veliki večini iz nemške kulturne sfere. Vsa naša nacionanla borba je stremela za ciljem, doseči politično osamosvojitev od nemške prevlade. Če odštejemo neosvobojeno ozemlje, se je ta smoter dosegel. Toda ostala je neizpolnjena še druga, nič manj važna, gotovo pa ne manj enostavna polovica naloge: duhovna osvoboditev. Gre še vedno za to, da se otresemo vsega onega, kar je ostalo v nas tujega od kulturne vzgoje, ki smo jo domala vsi dobivali v tujem ambijentu, po tujih metodah in od mož ter idejnih perspektiv nam tuje miselnosti. Saj je težko označiti razliko ter mejo med našo samoniklostjo in tujimi primesmi, zakaj tako mladi smo še kot nacionalno kulturen organizem, da niti še ne moremo ujeti v točno opredeljeno podobo svojega lastnega duhovnega obraza. Dolžni smo sami sebi, poslušati vasfe in iskati svoje poti, svoje podobe, da doženemo svoje duhovno bistvo. Ravno univerza je ona institucija, ki je dolžna za narodno celoto opraviti velik, če ne poglavitni del notranje osamosvojitve. Tu se mora po vzpeti miselnost najvišje, tu mora razglabljanje poseči najgloblje, razbrati v kaosu skritih in zamorjenih lastnih elementov ter tujih primesi prave vrednote, ki so zares odraz našega duha in srca. Iz tega se bo izoblikovala duhovna vsebina našega gledanja in mišljenja ter se usmerila, kakor ji bo velevala prava naša natura. Postulat je absolutno nujen; zahteva ga vsa naša preteklost, zahteva pa ga še bolj naša bodočnost. Naša doba temelji še vsa na starem stanju. Včasih se je reklo, da se na mladih intelektualcih pozna, kje so preživeli svoja univerzitetna leta, ali na Dunaju, v Gradcu, v Pragi ali kje drugje. Slovenski intelektualci so se razlikovali po nenavadni medsebojni neenakosti, po velikih razlikah med mentaliteto posameznikov. Gotovo ni in ne more biti cilj, ustvarjati duhovno uniformiranost, ali zdi se vendarle, da gre tu za neko le preveč negativno svojstvo, za pomanjkanje nekih vsaj paralelnih živ-Ijenskih idejnih smernic, ki jih more dati samo homogena, dovršena nacionalna osnova. Postaviti in uveljaviti naš slovenski aspekt na življenje, na neštete probleme, ki jih mora preboleti doba. tej nalogi se naše kulturno udejstvovanje ne bo smelo in ne bo moglo izogniti, ako naj je res naše. Univerza kot najvišji organ duhovnega udejstvovanja je prevzela poglavitni del označene naloge. Ne gre tedaj samo za to, da univerza opremi mlade ljudi s primernim znanjem ter jih usposobi za službo in za znanstveno delo, marveč gre še za to, da jih prekvasi s svojo miselnostjo, da emanira po njih svojega duha sirom rodne zemlje ter formira na ta način nove generacije, ki bodo šele dopolnile notranjo zgradbo narodne kulturne enote. Precej isto, kakor o slovenski univerzi in njenih nalogah, velja tudi za univerzi v Beogradu in Zagrebu. Starejši sta sicer, ali z vidika velike nacionalne misije par deeenijev ne pomeni mnogo. Mi vsi se še iščemo izpod tuje navlake; povsod, tudi pri Srbih in Hrvatih, je še potrebna duševna osamosvojitev, ki mora iti vzporedno z našo. Kontinuiteta razvoja veleva, da opravljamo delo vsak v svojem področju, a skupno povsod tam, kjer se nudi za (o prilika. Univerza v Ljubljani ima tedaj svojo važno funkcijo tudi za jugoslovansko skupnost tako sedanjosti kot bodočnosti. Zato se ne more izogniti nalogam, ki se ji odpirajo tudi v tej smeri, prav tako kot ima celota, ki nam je mnogo več nego samo državna skupnost, svoje naloge in dolžnosti do nje. Univerza v Ljubljani je dejansko slovenska. S tem je prevzela svojo veliko misijo tudi za one Slovence, ki jib je zla usoda ostavila izven naših državnih meja. To poslanstvo pa jo hkrati še močneje veže na jugoslovansko celoto. Slovenska univerza v Ljubljani nikakor ni v nasprotju z jugo-slovanstvom niti s konvergentno razvojno linijo. Razvoj slovenske narodnosti je dosegel toliko stopnjo, da o kakem nenadnem pre-kinjenju niti o možnosti tega ne more biti govora. Osnove današnjega razvoja so takšne, da bi opravljal brezplodno delo. kdor bi skušal ovirati napredek na kateremkoli področju slovenskega kulturnega udcjstvovanja. Kdor bi hotel krniti ali celo odpravljati univerzo, bi s tem le še bolj ojačil in izpodbodel energije, delujoče za njeno izpopolnitev in obstoj. Slovenske kulturne institucije bi se pojmovale v antitezi z drugimi v državi; to bi bil učinek, ki bi se dosegel nehote, ničemur v korist, a mnogočemu v škodo. Razvojna stopnja nam veleva ravno obratno: saturirati slovenske kulturne razvojne težnje in možnosti in ustvarjati s tem duhovno vzporednost s Srbi in Hrvati. Posamezniki smo si lahko med seboj različni po celotni perspektivi, s katere gledamo na jugoslovanski kulturni razvoj v bodočnosti, ali pri delu samem se ta razlika v sedanji stopnji razvoja komaj pozna, zakaj vzrastli smo iz istega rodu, na katerega nas veže ista ljubezen in naše delo ni in ne more biti drugačno kot delo na slovenski bazi, v slovenskem duhu in v prospeh slovenske stvari. Učinek takega dela ne bo pozitiven samo za Slovence, marveč posredno tudi za Srbe in Hrvate, bo jugoslovanski. Nemogoče je namreč, da bi se v skupni državi, kjer toliko različnih vezi spaja posamezne dele med seboj, ne pokazali sledovi skupnega življenja tako po materielni strani kot v kulturnem svetu. Z osvobojenjem in zedinjcnjem smo izločili s koreninami faktorje, ki so nas ločili in razdruževali; namesto njih so pričeli dejstvovati činitelji. ki morajo že po svojem obstoju, po svojem učinkovanju samem naš materielni in duhovni razvoj poganjati v smeri zbliževanja. Ta učinek izvira že iz prirode in pogojev novega stanja samega in je socialno tako nujen, da niti ne zavisi več toliko od naše volje in ideologije kakor poprej. Moremo se tedaj zanesti na pogoje pri rodnega razvoja samega, kakor jih je postavila že ustvaritev skupne države; ustvarjali nam bodo rastočo duhovno konnpaktnoßt» ki je Olcrör in baza vsega c&zugega, važnega za nacionalno bodoSaost. Univerzi v Ljubljani pripada slicno kot onizaa v Zagrebu in v Beograda velika vloga. Tudi semkaj prrihaja zn&iea odstotek študentov is srbsko-hrvatskih predelov, m prav tako hodijo ter bodo hodili slovenski akademiki tudi na univerzi v Zagreb in Beograd. Ha univerzi v Ljubljani delujejo tudi srbski iar hrvatski znanstveniki in v profesorskem zboru vBeogradu in Zagrebu so tudi Slovenci. Samo ob sebi umljivo mora biti, da vrSi univerza sama poleg specifično slovenske funkcije tudi vlogo enega od na j važnejših skupncsibaih faktorjev, da proučuje, poučuje in bodri jugoslovansko, Y to višjo zgradbo rasto vrhovi slovenstva in slovenske kulture in rasto dalje v veliko obče človeško i a človečan-sko skupnost. v ALOJZ GRADNIK JUAN RA M Ö N j I M f, N E Z OBERON O, samo toliko sem te obdržal v sebi, kot reke val drvi vejevje vrbe v bregu; mimogrodoč sesn dan in noč bil v tvoji duši in tudi ti si v moji dužii bila vedno, a vendar nisi nikdar moja bila; slepo nebo zadostovalo je in reven veter, da si izginila iz snojega življenja. BEŽM POVKATEK Kako je bilo, Bog, kako je bilo? O, s?ce lažno, neodločni dub! Je bilo kakor vetra nitro krilo? Je bilo ko ponaladi beg in pub? Tako je bila lahka, spremenljiva, kot seme, ki odnaša ga perdt, nejasna kot smehljaj, ki v ameb se skriva in puhla kot zastave je frfot. Zastava, smeh, perotno seme, krila posafadi junijeve, vetra val... Kako nosSav in tuzen karneval! Zamenjal z ničem tvoje sem premene. — Spomin, grenkob čebela slepa, pene — Ne vem kaj bila si, vem. da si bila! LJUBEZEN Nisi umrla, ne. Prerajaš se z rožami v vsaki pomladi. Kakor življenje, imaš svoje vele liste; imaš svoj sneg. kakor življenje... Preveč je tvoja prst. o ljubezen, posejana z globokimi obeti, ki se bodo izpolnili v isti pozabi. Vse zaman je, da ne hrepeniš! Sladki veterc se neki dan v dušo povrne, v zvezdnati noči, padeš, ljubezen, na srce, čista, ko prva rosa. Ker si čista, ker si večna! Vpričo tebe vzplahutajo v belem roju nežni golobi, ki so zdeli se mrtvi. Samotni cvet odpiraš z novimi listi, nesmrtno luč zlatiš z novimi jeziki ... Od vekomaj do vekomaj si. ljubezen, kakor pomlad! ELEGIJA Rad imam ob reki gaj zeleni, solnce med vejevjem gre v zaton, in nad zlatim cvetjem, misli v meni, s strti jo jadrno hite v zaklon. K morju? K nebu? V svet? Kaj vem... V globine zvezde padajo z nebeških streh. Slavec tih razmišlja... Bolečine lepe so, nad tugo cvete smeh. UPEPELJENE ROŽE Na vse moje klice si odgovorila le s tihim odjekom... Ali, kje si ti, žena, ki še vedno si moja, kje si zdaj, da te ne vidim...? Vrt spominov presladkih. zaton sanj, sanj bodočih, veter, ki komaj obveješ stvari, ki so daleč, predaleč. Ali bom prehodil zdaj življenje, tipajoč, ko slepec? — Na vse moje vzdihe si odgovorila z mirnim šepetom. Ah, tukaj si, tu si: opajaš me, čutim te!... Ali, kje si ti, žena, ki še vedno si moja, kje si zdaj. da te ne vidim? LJUDSTVO Ljubezen hodi po poljih; trka na duri siromašnih selišč. In žene osamele, s koprnečimi očmi, jo Čujejo prihajati, zadržujejo jo, vprašujejo: «Odkod pa in kam?» Zahajajoče solnce pušča, blodeč med lučkami medlimi, svojo lepoto in skozi temno drevo pred pragom, oči — kako velike! — jo vidijo v zvezdah. V noči polna telesa sanjajo: in v srcu, ki je brez vere in vede, vse meso zakipi. — cveti zemlje! — gnezdo, ki diši prijetno v bedi. čaka nežno na moža — otroka. Skoro mož pride. Žena se» oddahne ... Najslabše blato pomladi. POSLEDNJA LUC Luč v gozdu, v senci, si se izgubila? Solnce je zašlo, luč v gozdu, v senci! Luč, glej, ostala si igrajoč se z zelenimi listi! Reci, kaj storiš, če tvoje solnce zaide? Luč, pridi na ta list p rebel i in moje srce mračno, za večno, rožna devica, ozlati. ANTONIO M ACH ADO I. Ura je odbila dvanajsto... Bilo je dvanajst udarcev z lopato v zemljo ... «Moja ura!» sem kriknil — Tišina mi je odvrnila: Ne boj se; zadnji kanec boš videl kapljati samo v vodni uri drhteči. Premnoge še ure boš spal pokojno nad staro obalo, in nekega jasnega jutra zazreš svojo barko pripeto ob drugem bregu. J L Danes boš iskal zaman svojemu srcu tolažbe. Tvoje sojenice so odgrnile pajčolan tvojih sanj. Studenec je nem in vrt ovenel. Zdaj so ostale le solze, da plakaš. Samo plakati moreš v tišini! III. S praga sna sem začul klic... Bil je dobri, preljubljeni glas. «Reci mi; pojdeš z menoj gledat dušo?> Božanje milo mi je srce oblilo. «S teboj kadarkoli.. .2» In sem stopal v snu po širokem, preprostem hodišču, čuteč dotik čiste halje in sladki trepet prijateljske roke. IV. V tvojih očeh gori skrivnosten žar, dekle trdo in družljivo. Ne vem, je-li srd ali ljubezen lesket neizčrpni tvojega črnega tula. Z mano pojdeš, ko bo delalo senco moje telo in na mojih sandalih se lepil bo pesek. «Boš žeja ali voda za mojo pot?» Reci mi, dekle trdo in družljivo! 17 v V. Večer zamira, ko skromno ognjišče, ki ugaša. Tam nad vrhovi so ostali osamljeni žarki. In polomljeno drevo ob beli cesti joče od bolečin. Dve veji v ranjenem deblu in vel, črn list na vsaki veji! Ihtiš?... Med zlatimi topoli, daleč tam, senca ljubezni te čaka. Gola je zemlja ^ in duša rjove v bledo obzorje ko gladna volkulja. Kaj iščeš, poet, v zatonu? Bridka je hoja, ker pot tišči na srce. Veter ledeni in noč, ki prihaja in bridkost oddaljenosti... Na beli cesti nekaj premrlih dreves počrneva; gore oddaljene so v zlatu in v krvi... Solnce je umrlo ... Kaj iščeš, poet, v zatonu? PREROJENJE Galerija duše ... — duša dete! — Njena jasna luč se smehlja; in zadnja prošlost in radost novega življenja ... Ah, preroditi se in zopet hoditi po najdeni izgubljeni stezi! In zopet čutiti v svoji roki oni utrip dobre roke naše matere... In hoditi v snu za ljubezen roke, ki nas dviga v naših dušah, vse po tej skrivnostni roki se vlada. Neumljivi, nemi. ničesar ne vemo o svojih dušah: Najgloblje besede modrecev nas uče. kar žvižga veter, ko veje, in po jo vode žuboreče — BALZAC Ob sto trideseti obletnici njegovega rojstva JANKO L A V R I N I. ladi Viktor Hugo je nekoč označil romantizem kratko-malo kot «književnost devetnajstega stoletja». Njegove besede so bile resnične za dobo, ko jih je izrekel (1824), in precej točne glede bodočnosti. Romantična menta-liteta je v resnici vtisnila tako krepak pečat skoro vsej umetnosti in književnosti preteklega stoletja, da so bile celo razne reakcije proti romantičnemu gibanju često le preoblečen romantizem. Mar ni Flaubert še napol romantik? Pri Zola-u samem lahko najdemo številne romantične elemente. A «simbolistična» šola, tako značilna za f i n du s i e e 1 e, je bila bistveno zgolj romantizem, dopolnjen z duhovnimi, duševnimi in tehničnimi pridobitvami, ki jih je evropska književnost med tem dosegla. Vse to samo potrjuje dejstvo, da umetnost navadno teži za pobudami v tem ali onem romantičnem impulzu. Škoda samo. da so podobni impulzi pre-često usmerjeni (kot reakcija) proti realnosti in življenju. Glavna napaka večine romantikov je bila baš njih prekomerna subjektivnost, nedostatek stika z živim življenjem. Vsi so se bodisi izgubljali v svojih osebnih razpoloženjih, ali pa gojili svojo nenavadno plodno imaginacijo na račun vsega ostalega. Ta hipertrofija imaginacije, ki je rajši živela v izmišljenih nadstavbjih realnosti nego da bi vestno tehtala, opazovala in pre-stvarjala realnost samo, bi morda utegnila pojasniti tudi «lahkoto» in pa kolosalno plodovitost marsikaterega romantika. Starejši Dumas na primer je odgovoren za kakih štiri sto. pet sto snopičev. Nič manj piodovit ni bil foljaK Ignacij i\.raszew»Ki, an pa m«uiai Maurus Jokai, da navedem le nekatere izmed njih. Kvantiteta je tako pričela rasti na račun kvalitete. Dumas je šel celo tako daleč, da je baje osnoval nekako literarno tvornico z izvežbanim osebjem, čigar «romantične» izdelke je pojem samo dodelaval, popravljal, spajal v celoto in izdajal pod svojim imenom. Take «industrijalne» metode so naravno zmanjšale vrednost romana; večkrat so ga poniževale skoraj na nivo senzačnega «šunda», ki ni imel nič skupnega niti z umetnostno niti z življensko resnico. Reakcija je bila torej nujna. Dejansko se je začela pojavljati posebno po julijski revoluciji leta 1830. Imela je seveda tudi druge, važnejše in bolj notranje vzroke. Rastoče socialne spremembe po eni strani in naglo dviganje znanstvenega duha po drugi so morale dati tudi književnosti novo obeležje in jo dovesti bliže življenskim realnostim. Podobno tendenco je podžigalo na svoj način tudi monumentalno delo A. Com tea «Pregled (cours) pozitivne filozofije», ki je pričelo izhajati baš leta 1830. Heine, najmarkatnejši prehodni pojav onodobne evropske poezije, je često oblačil svojo muzo v plašč borca za boljšo politično in socialno bodočnost Evrope; a drugi velikan evropske književnosti, Ilonore de Balzac, si je med tem prizadeval objasniti in pokazati vse te realne, notranje in zunanje sile. ki je na njih osnovano življenje moderne družbe. Iz tega vzroka je postal Balzac prav tako pomemben za bodoči «realistični» roman, kakor je bil pred njim Scott pomemben za roman romantične dobe. II. V razpravah o tako velikem pisatelju, kakor je bil Balzac, se je skoraj nemogoče izogniti splošnim sodbam in mnenjem o njem. A tudi če se ne strinjamo z raznimi že ustanovljenimi mnenji, moramo vendarle priznati, da je serija Balzacovih spisov pod skupnim naslovom L a C o m e d i e H u m a i n e (Človeška komedija) dosihdob najsmelejše podjetje — vsaj v koncepciji —, kar jih more evropska književnost pokazati. To ogromno delo z nad sto romani, povestmi in polštudijami. slikajočimi vse faze in panoge francoskega življenja med leti 1789. in 1848.. je Balzac sam nekoč označil kot tisoč in eno noč zapada». Po vsebini je Balzaeovo delo seveda nekaj čisto drugega, namreč stvarni poskus, rekonstruirati obraz in dušo celotnega naroda v najzamota-nejši dobi njegove zgodovine. Balzac je izvedel svoj načrt ne kot suh znanstvenik, ampak kot .bujen romanopisec; in rezultat je bil zares zanimiv, naravnost čudovit. Celo kadar se spotikamo ob nizkih estetskih kvalitetah Balzacovih knjig, lahko opazimo. da je njegova okornost le okornost kiklopa, ki ima preveč naravnih sil, ki je preširok, p reelementaren, da bi sploh mogel biti uglajen in fin. Balzac je zgolj «velik». Lastnosti, ki jih najprej opazimo na Balzacu kot človeku, so predvsem neverjetna vitalnost in volja, bujen temperament, brezmejna sposobnost za delo, izreden okus za življenje in nekaka rabelaisovska ekspanzivnost. Človek takega kova je prav za prav rojen za akcijo in to za akcijo v velikem obsegu. Balzac bi bil gotovo idealen aktivist, da ni imel poteze, ki je bila skoraj enako odgovorna za njegov neuspeh v praktičnih zadevah kakor tudi za njegov uspeh v umetnosti. To je bila njegova neverjetna iniagi-nacija. Kajti, najsi je bilo njegovo oko še tako ostro in realistično. imaginacija mu je bila tako jaka. da je njegova opažanja in ideje večkrat stopnjevala do meje halucinacij. Nekako opojen z njo, se Balzac tako rekoč ni mogel iztrezniti in postati zanesljiv, «praktičen» človek. Vsa njegova praktična podjetja so bila torej obsojena že vnaprej. Edina pot, ki je končno ostala njegovi neukrotljivi volji, je bila pot literature, in Balzac jo je nastopil z vso žilavostjo, delavnostjo in ambicijo. Hotel je postati nič manj ko Napoleon v književnosti. «Česar nisi ti do konca dosegel s svojim mečem, bom dosegel jaz s svojim peresom.» Ta motto je napisal pod Napoleonovo soho, ki jo je imel v svoji sobi. Tudi Balzacovo notorično nagnenje k «hohštaplerstvu» je izhajalo bolj iz njegove silne «volje do moči» (Wille zur Macht), nego iz ambicij navadnega bourgeois-gentilhommea (dasi se ta poteza ne da utajiti v njem). Ko je izprevidel. da je denar edini vir in simbol moči v sodobni družbi, je seveda hotel naglo in silno obogateti. Skušan od finančnega demona, se je lotil že v svojih dvajsetih letih raznih podjetij. Rezultat so bili ogromni dolgovi, ki se jih je upal končno rešiti le s književnimi zaslužki. Notranji ogenj njegove ustvarjajoče moči se je na ta način združil z zunanjim pritiskom finančnih težkoč, ki so ga gonile k delu brez odmora in počitka. In zares, pisal je s tako mrzlično brzino, da sploh ni utegnil nikoli opiliti in izgladiti svojih naglo se množečih romanov. In ker je bil sam žrtev finančnih špekulacij, so ga že njegove lastne težave prisilile proučevati ne le problem denarstva, temveč tudi sodobno družbo — zgrajeno na denarju in na najljutejših ekonomskih borbah. To je bil vzrok, da je proniknil Balzac tako globoko v svet, ki se je dvignil iz kaosa francoske revolucije: v svet zmagovitega «buržuja» (bourgeois), ki je spremenil v denar vse — ne izvzemŠi lastne duše, srca in razuma. V tem svetu «kondenziranega ego- m x«asi&U povaexa wlovi tipk, • nove rasmere* ncte Konven« ÄÄ 3&H SB- sak(Mii, ki B&feacovo dela je bil mi veliki ftp, fei je posfcačal pokasatö in tudi rassaotaSii te č^dno mefcmkörftMBO. Zato je vse! pod pero -celokupne ža vi jen je soddbj&s Fraxdire, Pre--mofcrfl je fraa&cosfco družbo v vseh njenih panogah, fe&eijah m »ass&aaLkih, bi ujel utrip veka in ga paikassJi s vsezsi vsroki 5n pösledaceaasj £n to ne kat opisovalec* temveč faidi koi tolmač, kol raoietask, ki vidi. stvar ja žia prestv&rja. Pravi a&saea njegove «človeške komedije» je bil, podati najsa nekeko enciklopedijo svoje dob<& v beleč risiÄi c bis ki — endkJtapedijo v obliki žIVil -ačajev in h fiil r, ki bi nele pokazali velikanske socialne sprcombc pc . tki revoluciji, temveč edkrili tadi notranje sakone teh procesov* Hkrati, je- Balsac pro-xaatral sodobno čkveštvo skero pr&v takov kakor bi znanstvenik promairal recimo živalski svet V uvodu svoji «Človeški komediji» je celo poudaril dejstvo, «da so vedno bile in bodo razne socialne vrsie tako kako? imamo raone zoološke vrste». Z drügo besedo, prisvojil si je realistične metode x:c- realističen «podhod» v času* ko je Mi roman iisem še v razmahu; m taka novotarija je morala bolj tli manj pripraviti teren is. realistični roma» na kontinentu. III. Vendar je pa Balzacov realizem le en? stran njegove umetnosti. Njena druga stran pa je predvsem ia «romantična» inten~ sivnosi, ki jo dolguje svoji bujni imaginaciji in. bujnemu temperamentu. Oba namreč poveč&v&ta kakor proporci je tako tudi pulz ia razmah življenja v B&la&scovih romanih in to v toliki mr.xi, da postaja pisatelj eeetc- rornaziieen tndi zaradi preiiras.ega äSpaJQöR-ca^f c realizma > 0 rom&mtečne dobe {rodil se je leta 1799.) se Balzac m prav 2« prav niko-ii oprostil njenega vpliva. Zanimivo nihanje ißr.ed romantasmom in realistom je tipično sa vso njegove lite-nuno kariero. Njegova asäadcst&a dela — k sik tacat rosiansv, ki Jih je napisali 2go$j m denar pod raznizoi psevdonimi med leti i821. m — so bila «©»nsa&ae» romas-tiČsae fantazije v slogu Mrä. Radcl&Teove, Lewasa m Maturina. Njegovo prave uLsiv^r~ j^saje se je- pričele šele v ietu 1829'., je objavil pc» triletnem apolku Les Chou&as m pa Physiologie du ma r i a g e. TS deli ža kažeta- diferenciacijo med'r^haiaiiÄfe m real-sÜcnim Balaao^m. DoČira vüdimo» v prrl tek karig se aaočan vp-Hv Scctta,, predstavlja draga «elö v^tnb .analitično Studijo» poind opažšnj. Njegov Ä&sledaja rcca^a L a pen'.n- da «k feg »in {1830—13^11) je sbog prepletel ja čisto- romaatkme teme s rea- n lističnimi opisi. Par let pozneje (1833) sta se pojavili zopet dve knjigi, nekako ločeni po značaju: L' histoire des treize je v glavnem romantična, dočim je knjiga Le medecin de cam-pagne ne le realistična, temveč mestoma celo preobložena z diskusijami o raznih aktualnih vprašanjih. Eno od Balzacovih največjih del, namreč Eugenie G ra 11 d e t, ki je izšlo- istega leta, je primer zgoščenega realizma. To velja tudi za Le pere G o r i o t in La recherche (le 1' absolu, izdanih v naslednjem letu. La leni me de t rente ans (1834) je ponovno zmes finega realističnega opažanja in težko prebavljive romantične melodrame. V popoln romantizem je zapadel spet v povesti M e 1 -moth reconcilie in v Sera p h i ta. Prvo delo se naravnost navezuje na M e 1 m o t h the W anderer (1820) — eno izmed najbolj romantičnih knjig Ch. R. Maturina; a Seraph i ta je napisana popolnoma pod vplivom Swedenborgovega misticizma, s katerim je Balzaca seznanila njegova mati in morda še bolj njegova poznejšo metresa, grofica Guidoboni-Visconti. Tudi analitični roman Le lys dans la val lee silno diši po roman-tizmu — zavoljo svojega retoričnega sloga kakor tudi zaradi one koncepcije ljubezni, ki je v njem opisana. Nekako od leta 1836. naprej je pričel prevladovati v Balzacu realist. To se je opažalo zlasti izza leta 1842., ko je zasnoval načrt, da bi spravil svoje nadaljnje spise, kakor tudi večino preteklih del, v eno samo serijo pod skupnim naslovom «Človeška komedija». Njegovo čisto realistično delo Histoire de la grandeur et decadence de Cesar ßirotteau je izšlo v letu 1837. Silno realistične so tudi njegove Les i 11 u s i o 11 s p e r -d ues (1837—1843), zlasti poglavja, kjer opisuje življenje žurna-listov. La co us ine Bette (1846) in L e cousin Pons (1847) 11am nudita nadaljnje slike fino opaženih razmer, zgrajenih zgolj na denarju in na «convenances». Ti in cela vrsta drugih romanov kažejo tudi Balzacovo gledanje, ki je tako intenzivno, da se vprav zbog svoje intenzivnosti lahko dozdeva pretirano in neverjetno. IV. Balzacova umetnost je predvsem rezultat njegovega opazovanja, silne analize in silne imaginacije. Ali ta svojstva nikakor niso vedno zlita med seboj. Večkrat se vidi celo antagonizem med njimi, kakor da so drug drugemu napoti. A kadarkoli se Balzacu posreči spojiti jih v nekaki sintezi, postane magičnost njegovega ženija neodoljiva. Njegovo oko zbira tisočero dojmov; a ko jih skuša njegov um analizirati in urediti, jih njegova ustvarjajoča imaginacija oblikuje v nov svet, ki je bolj prepričljiv, bolj realen nego svet, ki ga že poznamo. Balzac ali meša imaginarno z realnim, ali pa nateza opažana dejstva do njih fantastično pretiranih mej, v čemer nalikuje svojemu velikemu občudovalcu Dostojevskemu. Vendar je Balzac manj subjektiven ko Dostojevskij. Izogiblje se tudi tistim notranje zamotanim značajem, ki so tipični za Dostojevskega. V Balzacu je človeštvo zamotano, dočim so mu značaji enostavni, ali vsaj poenostavljeni. Ne gre mu za to, da bi pokazal v eni in isti osebi konflikt raznolikih potez in strasti. Pač pa koncentrira vso svojo silo na dominantni strasti svojega značaja, in to v toliki meri, da zaradi tega večkrat eliminira vse druge poteze. Splošno znana stvar je. da n. pr. Balzacov Gründet ni človek, ki je obenem skopuh, ampak skopost samo, ki človeka skoraj izključuje — skopost, ki postane obsedenost in nekaka elementarna sila, ki ne daje prostora nobeni drugi lastnosti Stari Goriot je ravno taka mani ja očetovske ljubezni, a Claes (La recherche de I* a b s o 1 u) manija znanosti. Baron Hulot (v L a cousine Bette) je skrajna meja senzualnega pohotneža. Njegova žena je enako ekstremen zgled krepostne krščanske soproge in matere, dočim predstavlja Valerie Marneffe pravo kvintesenco kurtizane. Isto bi mogli reči o genljivem prijateljstvu Ponsa in Schmucka (v Le cousin Pons), o trgovski poštenosti Cezarja Birotteaua, o ponosu polkovnika Chaberta, o nežni nedolžnosti Uršule Mirouet in tako dalje — lahko bi našteli še celo vrsto primerov. Taki enostranski značaji so v realnem življenju izjemni, ali v zgoščenem realizmu Balzacovega sveta postanejo tako rekoč eno glavnih pravil. Poenostavljeni do svojih osnovnih strasti, povečava jo vprav zaradi te enostranskosti dinamiko borečih se sil in energij. A Balzacova malone vulkanska moč in intenzivnost je imela svoj protiutež v njegovi hladni logiki in neverjetni analitični sposobnosti. Pogosto se dogoja celo, da delujejo te tri lastnosti vsaka po svoje — celo na riziko, da se sprejo med seboj. In gorje čitatelju, kadar prične Balzac modrovati ali pa se vdajati prepodrobnemu naštevanju raznih malenkosti, kar vidimo posebno v njegovih opisih. Balzacovi opisi so navadno predolgo-vezni in prenatančni. On zna spretno zvezati ozadje z značaji (posebno velja to o romanu Le pere Goriot), a mesto da bi sugeriral to ozadje z nekolikimi tipičnimi črtami, grmadi malenkost za malenkostjo, tako da koncem koncev skoraj od samih dreves ne vidimo gozda. 2 f, 401 Celo površni čitatelj lahko opazi v Balzacu neko čudno nesorazmerje med stvariteljsko močjo in čisto umetniškim darom. Njegov ženij je veliko bolj stvariteljski nego umetniški. To je tudi vzrok, da njegov okus ni nikdar popolnoma zanesljiv in da meša zares močne odstavke z neskončnimi diskusijami, nepotrebnimi digresijami in napol znanstvenimi razpravami, ki motijo kompaktnost romana in so vrhu tega dolgočasne ko nedeljske pridige. Tudi njegov slog in jezik je včasih zelo zanemarjen, preveč improviziran in «žurnalističen». Vendar pa mu človek rad odpusti vse napake takoj, ko občuti na njegovih straneh bliske pravega ženija, njegovo vitalnost, razmah njegovih interesov in globino njegove intuicije. Balzac je ljubil nalik Dostojevskemu nakopičene dogodke, nagrmadene katastrofe in nenadne prehode iz ekstrema vekstrem. Njegov pogled je segel globoko v človeško naravo, in rezultat je bil velik pesimizem. V življenju je videl predvsem umazano tekmo človeških ambicij in apetitov — tekmo, ki je degenerirala v blazen božjasten ples okoli zlatega teleta. A dočim je proglasil svet za «morje blata, kjer se mora človek, ki je stopil z nogo vanj, do vratu pogrezniti», je bil sam povsem voljan hlapniti po življenju in potešiti svoj lastni okus po slavi in moči. Baš tu je kazal Balzac še bolj nego v umetnosti, kako se mešata v njem njegova moč in slabost. Kajti tik one junaške borbe, ki jo je bil z osebnimi razmerami, vidimo v njem. in to ne samo enkrat, poze in poteze navadnega parvenija. Komaj nekaj mesecev pred svojo smrtjo se je poročil s poljsko grofico Evclino Hansko, s katero se je pred tem dopisoval osemnajst let: in ob tej priliki je poslal enemu svojih znancev tele značilne vrstice (1830): «To je srečen sklep zakona, ki so ga obrekovali zavistniki vsega sveta! Sedaj sem mož nečakinje Marije Leczin-ske. svak grofa Rzewuskega. nečak grofice Rozalije Rzewuske, prve dvorne dame Njenega Veličanstva carice» itd. Lahko bi se navedlo še dokaj drugih negativnih potez Balzaca kot osebnosti. A kaj je vse to v primeri z Balzacom kot stvariteljem «Človeške komedije», ki je na tak kolosalen način pomogla zaključiti dobo romantizma in odprla vrata novim sredstvom in metodam! Če je bil Scott prvi, ki je razširil roman med vsemi sloji čitateljev, je napravil Balzac iz romana najvažnejši literarni medium sodobne civilizacije. In to je bil roman ves čas od Bal-zacove dobe dalje. POGOVORI S SAMIM SEBOJ ANTON OCVIRK II. Monolog. Kadar te najbolj kličem — moj drugi jaz — molčiš. Čim bolj te iščem v samem sebi, da bi te spoznal, tem bolj si mi daleč. Vse tli in peče kot bolečina: samota, mir, pesem, lepota, ljubezen in smeh, kadar sem žalosten. Opojen je neznani fluid, ki veje med ljudmi. Vidim njih telesa, njih duše so se dotaknile moje, pa si nismo rekli besede. (Kadar ljudje molčijo, pa se samo gledajo, so najbolj resnični!) O, še močneje od vsega, kar čutim izven sebe, me mučiš ti, da bi rad razvozijal nerazumljivo zagonetnost tvojega bistva, ki je moje. Vedno se tehtava in se premišljujeva — kot sanjavo-žaiostna Hamleta ali junaška Prometeja. Čim tesneje se ovijem tvoje podobe, tem bolj si različen. Gorim. — čisto na dnu svoje duše te čutim, nihče ne ve za to. Težka u r a. Čas je kot večen ogenj, ki nekje gori in vzplam-teva v utrinkih, ki so ure. Njegov blesk je brezbarven in njegov vonj je nevonjiv. Le po utrinkih štejemo hipe svojega življenja in udarce ur, da bi prevpili večno negibnost in enakomernost gorenja. — Ali se kdaj zdrzneš, ko sredi noči švigne ob tebi plamen in čutiš mrzli udarec zvona na svojem srcu? Ali se vprašaš, kda j bo vse izgorelo? Tri vrste samote. Kdor govori o samoti, se opaja nad grenko prijetnostjo njene bolečine in jo uživa estetično, ker ji je daljni gost. Samota religiozne duše je tih pogovor / lastnim bogom. Sladkost njena je, da postane telo kelih daritve in samota oltar (puščavniki). Popolna samota pa je neopre-deljiva, ker leži v krvi in vsaki misli. Sredi največjega hrupa je, v smehu, v govorjenju, v snu, molku in v samoti samote. Da bi bila zapuščenost, pa ni, ni groza in ni mir. Brez barve je in brez oblike, brez okusa in brez vonja. To je najčistejša samota. Doživetja so bliski v viharju notranjosti. V hipu, v eni sekundi obsvetijo vso mogočnost občutja in takrat seže človek najgloblje in vidi vse jasneje. Telo pa je v opojnosti, v čuvstveni ekstazi, čuti moč lastnega ognja in njegovo izžarevanje. — Umetniki so najbolj rafinirani, ker doživljajo primarno, drugi pa za njimi podoživi ja jo. Askeza. Najpoglavitneje pri umetniku je njegova asketič- nost v snovi in v vsej notranji gradbi umetnine. Največja moč umetnine je ravno v njenih ostro določenih mejah in njeni skoroda logično dosledni arhitektonski pravilnosti. — Umetnik mora biti duhovnik v templju umetniške askeze. * i M utas t i geniji. Čutim v duhu skrito silo neizgovorjenih besed, neoblikovane snovi, slišim mogočnost nenapisane simfonije in doživljam tragedijo človeka, ki je šel mimo nas, pa je bil večji od nas. Najhuje je — videti in vedeti, pa ne moči povedati. Doživetje življenja. Marsikdo bi moral doživeti življenje najprej kot puščavo, kjer je resnica le oaza in hrepenenje fata morgana. — Najteže je odkriti v sebi puščavo, spustiti se vanjo in jo prehoditi. Molk je ali maska ali nagrobni kamen samotne duše. Dvoje. Praznota ali veličina. Geneza slovenske duše. Biti ponižan, je čuvstvo posebne vrste, ki hitro rodi novo čuvstvo — biti zaničevan. To je prva psihološka poteza Cankarjeve «geneze slovenske duše». C a n k a r - Ž u p a n č i č. Cankarjeva snov je zemlja in njegov pogled je vedno uprt k tlom. Nikdar ne riše neba, njegove globine, ampak neko sanjsko pokrajino iz zemlje. Župančič pa živi v višini, doživlja polet vanjo in pogled nizdol na ljudi (Ptič Samoživ). Cankarjev človek je zato cel in v vsaki nijansi živ, Župančičev pa droben in le odblesk človeka — kot jezero, ki odzrcalja nebo in zvezde. O netragičnosti našega človeka. Demokracija je rodila skrb za družbo in prvi njen pojem enakosti — ne duhovne kot krščanstvo, ampak telesne —, s tem je uničila mejo med najvišjim in najnižjim. Ljudi ni več, nastala je družba v nasprotju z najmočnejšo dobo, z renesanso, ki je videla povsod le človeka. Renesančni človek je bil lahko tragičen, ker je bil velik, demokratičen človek pa ne more biti tragičen (Tbsenova tragedija). Tragika spoznanja. Tri vprašanja si človek nenehoma ponavlja: odkod, čemu in kam? Dva odgovora poznam. Ali vanitas vanitatum — beg od zemlje (po svetem pismu) ali «Bejahung des Lebens» (Nietzsche) — radost življenja. Pa vendar oba molčita o prvem in zadnjem. Pesimizem je potencirani optimizen in obratno. Oba sta posledica enega iskanja — sreče. M i n 1 j i v o s t — moč lirike. Izmed vseli doživetij je naj-elementarnejše doživetje nepovračljivosti časa. Tukaj je bistvo najtesnejše bolečine in notranja sila vse lirike, ki je v bistvu vedno elegična. Trije neopravičeni očitki D o s t o j e v s k e m u. — Prvi utonejo v ogromni zasnovi in notranji gradbi snovi njegovih romanov in ga ne marajo, češ, da ni stilist. Druge zmoti pre-natančna analiza in poglabljanje v duševni svet njegovih junakov (Razkoljnikov) in mu očitajo igranje s psihologijo in duševnim masohizmom. Tretje vrže ob tla čista demonična tragika njegovih junakov (n. pr. Kirilov) in večna blodnja po labirintih bolnih. Ti ga imajo za bolnika in največjega pesimista. Dijalog Dostojevskega je bližji Sofoklejevemu resno tragičnemu dijalogu kot pa Shakespearjevemu lirično dramatičnemu. Dostojevskij je pisal prvi ruski tragični dijalog. Tragika oseb Dostojevskega se prične vedno pred vrati religijoznih vprašanj (Kirilov, Šatov, Razkoljnikov). Dostojevskij je največji borilec z bogom. V Ta go rej u je veliko evropske miselnosti, zato ga tako beremo. V knjigi SädhamT je budizem dobil krščanske simbole. K or in koral. Kadarkoli berem kore v grških tragedijah, občutim njih koralno monotoni jo in statično moč melodije. Koliko tragično resne bolečine je v koralu! Kaos in koz m os. Če se spomnim Michelangelov! h slik, vidim, kako so se ustvarjale iz črnega kaosa, brezbesedja in ne-bitja (Stvar jen je sveta). V tem večnem brezobličju se giblje sve-tovje in dobiva prve oblike (črna barva). Tej vizijonarnosti pa postavim nasproti Rembrandtov «Beg v Egipet» in občutim mirno lepoto urejenosti in kozmične lahkote. Umetnik in pisatelj. Razlika med obema je v njih notranji naravi. Umetnik ustvarja v svojem delu čisto novo življenje, njegovi ljudje so iz mesa in krvi, vsa njih narava pa diha svojevrstno moč umetnikove duše, povsod je del njega (Dostojevskij). Pisatelj ne more ustvarjati novega življenja, njegovi ljudje ne živijo, nosijo le pečat njegovih misli. (Značilnost Peladanovega dijaloga). Prepadi. Kadar hipno zadenemo v umetnini na pravire, iz katerih je zrastla, se zdrznemo. Takrat smo se namreč sklonili nad prepad umetnikovih skrivnosti in smo ujeli njih snovanje. Fantastični spisi brez fantazije — 'Maeterlinckove som nah ulične, spiritistične in okultne razprave. Življenja ni v njih, zato pa je preveč umetno narejene groze. Umetnost — propaganda. Komur je umetnost propaganda, ta ni nikdar spoznal njene prave vsebine in njenega funda-mentalnega pomena za človeka, ampak le njen časovno socijalni bodisi didaktični pomen. Ni mu za lepoto, ampak za korist. — Sinclairova miselna zabloda. RICHEPINOV MOTIV t SREČKO KOSOVEL Živel nekoč je mlad fantič In rekla inu je: do jutri tu in ljubil, ljubil je dekle — mora biti srce tvoje matere, a ona ga ni ljubila nič. da ga vržem svojemu psu. In šel je k materi in jo ubil, srce ji izdrl in je zbežal, da ne bi roka zamudil. Tekoč se je povračal tja in sredi pota pal je, pal, in iz roke srce mu je palo na tla. In ko je srce na tleh ležalo, In zaječalo od bolečin ko je ležalo samo tako, je materino srce, vprašalo: čul je, kako ga je vprašalo. «Si ranil se hudo, moj sin?» MOTIV PREVZETNE DEKLICE V PREŠERNOVIH POEZIJAH M. ROBIč reiskovanje pesniških motivov, ki je drugod rodilo nepričakovano lepe uspehe in je mnogo pripomoglo h globljemu umevanju poedinih pesnikov, se pri nas še ni izvedlo niti za Prešerna. Zato je umestno, da se poskusi tudi ta način osvetljevanja njegovih del. — Proces pesniškega ustvarjanja1 se ne začenja šele s koncepcijo, ampak že pri doživetju, toda samo pri onem doživetju, pri onih življenskih iz- 1 Prirn. Josef Körner, Erlebnis, Motiv, Stoff, v Festschrift für Oskar Walzel. Wildpark-Potsdam 1924, in istega avtorja izvajanja v Rcallexikonu der deutschen Literaturgeschichte, Berlin 1925, pod: Erlebnis, Konzeption, Motiv. kustvih, ki jih pesnik ne dojema zgolj umski, ampak se jih polašča z vsem svojim bitjem, torej tudi s svojo voljo, zlasti pa s svojim čuvstvovanjem. Katera doživetja so to, je pri posameznih pesnikih izredno različno. Samo ono doživetje je poetično plodno, pri katerem vzvalovi pesnikovo čuvstvovanje. Ni nujno potrebno, da bi bilo to doživetje realno v materialnem smislu, mnogokrat imajo vrednost pesniških doživetij tudi sanje in želje, katerih realnost je samo psihična, da, ravno razpor med realnostjo in med slikami fantazije žene pesnika najčešče k ustvarjanju. Tudi ni treba, da bi pesnik vse, o čemer poje, sam konkretno doživel, često imajo od njega samo podoživljena izkustva drugih ljudi zanj moč pesniških doživetij. Mnogo uspešneje od najmarljivejšega zbiranja sličnosti med pesnikovim «praktičnim» ali «občanskim» življenjem in med njegovimi pesnitvami, pri čemer stopa umetnina, ki je vendar glavna stvar, preveč v ozadje, je zatorej v marsikaterem oziru postopanje od umetnine nazaj v smeri proti pesniškemu doživetju, katerega najvernejši izraz je ravno umetnina. Toda kal umetnine je le redko najti v enem samem doživetju, navadno gre za cele komplekse, katerih sestavine pogosto niti pesniku samemu niso zavestne, ampak so odrinjene v podzavest, a ga prav zato posebno mučijo, iščoč izraza ter olajšanja v pesnitvi. Vzvalovana pesnikova notranjost skuša dobiti nazorno vnanjo obliko in to uspe, če najde pesnik snov, ki simbolično izraža njegova čuvstva, izkustva in doživetja, ali snov, ki se da predelati v tak izraz. Ta simbolična vrednost pa ni lastna celotni snovi, ampak samo enemu njenemu pomembnemu einitelju, 111 o-t i v u. to je onemu snovnemu elementu, ki ga preveva že pesniška, to je intuitivna, nazorna, ne pa zgolj racionalna ideja. Zato pesnik pri izbiri snovi ni popolnoma svoboden, ampak je navezan 11a snovi, ki so primerne motivu. Od motiva so odvisne tudi primere in slike, ki jih rabi pesnik. Pesnik išče primerne snovi ali fabule ter jih vzame, kjer jih pač najde. Zato je mnogo manj važno, kakor misli starejša literarno-zgodovinska šola, vprašanje po dejanskem viru, iz katerega je zajel pesnik snov za to ali ono svojo pesem. To odločanje snovi prehaja mnogokrat naravnost v samovoljo, ker ni mogoče izpričati vseh onih knjig, oseb in dogodkov, na katere je pesnik naletel v svojem življenju. Ker je osebnost vsakega pravega pesnika nekaj enotnega, zato tvorijo tudi motivi njegövih pesmi enoto. Najlepši dokaz temu so ravno Prešernove poezije, ki so ne le skupek in zbirka pesmi, temveč tako rekoč organična celota, v kateri ima vsaka pesem svoje določeno mesto. Število motivov je pri poedinili pesnikih različno, pri vsakem pa omejeno in manjše, kakor sc splošno misli, ker ima vsak pesnik samo nekatera pradoživetja in vodilne motive, katerim skuša vedno znova dati čim adekvat-nejši izraz. Vendar se pa poedini motivi ne nahajajo vedno na istem mestu, ampak motiv, ki je v tej pesmi edin ali prevladujoč, stopa v drugi pesmi v ozadje, je reduciran na kako značilno besedo ali sintaktično zvezo in se druži z drugimi motivi. S skrbnim zbiranjem in primerjanjem motivov v delih kakega pesnika moremo ugotoviti z večjo znanstveno sigurnostjo nego po Gundolfovi iniuicijski metodi ona doživetja, ki so karakteristična ne za pesnikovo «praktično» ali «občansko», ampak za njegovo pesniško osebo — v smislu 13. Croceja in F. Gundolfa — in za njen značaj. Tako nudi šele preiskovanje motivov gradivo za notranjo biografijo pesnikovo, ki je popolnoma različna od biografije njegove vnanje eksistence. Podatki, ki so nam bolj ali manj slučajno ohranjeni v drugih virih izven pesnitev samih, so nam pri teh sklepanjih nadaljnji dobrodošli, nikakor pa ne nujno potrebni dokazi. Mnogi prevneti pristaši idealistične filologije celo prezirajo vsa poročila takih virov, češ, da je z estetskega stališča brez pomena, ali je kaka pesem izraz lastnega realnega ali fantazijskega ali od pesnika samo podoživlje-nega tujega doživetja. To je sicer res, toda v marsikaterem drugem oziru je vendar le dobro, če vemo, kakšno doživetje je podstava določeni pesmi, n. pr. pri vprašanju, kakšna doživetja so dobila pri tem ali onem pesniku najcešče izraz v njegovih pesmih: lastna realna ali fantazijska ali tuja, od pesnika po-doživljena. Motivika, to je vrsta motivov in njih zveze, je za pesnika nekaj tako značilnega, da se z njo da določiti z veliko verjetnostjo avtorstvo in kronologija kake pesnitve, četudi ni drugih dokazov, pa tudi periodizacija notranjega razvoja kakega pesnika. Končno pa odpira motivika dalekosežen razgled na cele šole, smeri, dobe in literature, ker je za vsako izmed njih značilno prevladovanje določenih motivov. ■k Eden izmed najčeščih motivov Prešernovih poezij je motiv prevzetne deklice. Ker se pesniške ideje nikoli ne dajo spraviti v čisto racionalno formulo, se tudi ta motiv ne more popolnoma adekvatno izraziti v nekaterih besedah, ampak samo naznačiti, nekako tako-le: 1. resniK ociia aeKticam spion an em lzmea iijui prevzetnost (a) in dodaja svarilo, naglašajoč minljivost mladosti in lepote (b). 2. Kaže nam tipične zastopnice ženske prevzetnosti (a) in kazen, ki jih zadene (b), s čimer zadosti nekaki poetični pravičnosti, samemu sebi pa olajša srce. Prav za prav je torej tu več motivov, toda ti spadajo skupaj in tvorijo višjo enoto, katero hočemo na kratko imenovati «motiv prevzetne deklice». Ta motiv se v poedinih pesnitvah seveda lahko združi z drugimi. Že najstarejša nam ohranjena Prešernova pesem «Zarjo-vena dvičica» ima naš motiv. Ta pesem, ki je nastala, kakor je razvidno iz znanega pripovedovanja dr. Jakoba Travna (Kres. III [1863], str. 376.), leta 1825., je tožba in samoobtožba tridesetletne samičice, ki je čakala na boljšega ženina, dokler je ni zapustil edini snubec, ki ga je imela. Primera o fantiču, ki pusti v nemar na limanicah obsedelega ptiča, ker čaka boljšega lova, lepo harmonizira z motivom in ga ponazoruje. Iz pesmi veje humor, ki pa ni čisto brez solz. Dasi nastopa ta Prešernov prvenec — vsaj za nas je to — kot «preroška tolažba za Travna v letu 1825.», jc za pesnika, ki je pel skoro izključno le o tem. kar je sam doživel, osebno pomembna. Traven2 je bil pač Prešernov «socius dolorum», saj ima isti motiv še ena pesem, ki je nastala na Dunaju, namreč «Povodnji mož», kakor bomo videli. Druga, oziroma tretja, sem spadajoča pesem ima naslov «Dekelcam» (TT. list, št.2. z dne 12. jan. 1827.). V nji je motiv posplošnjen. Ta pesem ima najprej tri na motiv ubrane poetično učinkovite slike (o mani, ki jo je treba pravočasno pobrati, o jutranji rosi, ki jo prežene že dopoldansko solnce, ter o rožicah, ki cveto samo spomladi), v zadnjih dveh kiticah pa najdemo nasvet deklicam, naj ne bodo prevzetne, in svarilo, naj pazijo, da ne bodo priletne jokale kot samke. Humor se je umaknil lahni elegičnosti. Pesem «Dekelcam» ni prepesnitev «Zarjovene dvičice», kakor trdi I. Grafenauer (Zgodovina novejšega slovenskega slovstva, I [1909], str. 79.), ampak je samostojna pesem, ki je nastala za Prešernovega bivanja na Jezici in se nanaša na Zaliko Dolenčevo, katere oče Jakob (prim. «Jakobs Sprossen» v nemškem prevodu!) 2 O Travnu glej tudi: Fr. Kidrič, Prešernove odklonjene prošnje za advokaturo, Razprave ZDHV III (1926). je bil leda j na Jezici gostilničar.3 Ne gre torej za dve varianti iste pesmi, ampak za dve samostojni pesmi istega motiva. Pomembnost pesmi in njenega motiva izhaja tudi iz dejstva, da jo je pesnik sam prevel na nemški jezik. Izmed pesmi, ki so nastale na Dunaju (prim, pismo Čopu z dne 13. febr. 1832.), ima, kakor smo že.omenili, naš motiv tudi balada Po vodn j i mož». Za nastanek te balade si lahko zamišljamo dve možnosti: Ko je Prešeren prebiral na Dunaju Valvasorja in je prišel do dveh mest o Povodnjem možu in Urški Schäferjevi (Čast vojvodine Kranjske, knj.XI., 683, in XV., 460), se je spremenilo zgolj umsko dojemanje vsebine Valvasorjevega dela v pesniško doživetje, nam že znana struna se je v pesniku zopet oglasila in obnovljenemu, že prej enkrat v pesem izlitemu izkustvu je dal nov izraz v obliki balade, porabivši in spremenivši Valvasorjevo poročilo svojemu motivu primerno. Dasi sta si «Zarjovena dvi-čica» in Povodnji mož» po svojem nastanku časovno prav blizu, je vendar tudi možno, da se je pesnik spomnil tega že od prej znanega mu Valvasorjevega poročila, ko je doživel novo neprijetno izkušnjo na Dunaju. Zgolj podoživljanje tujega izkustva za pesnika kot je Prešeren tukaj ni verjetno. Ko je pesnik pripravljal svojo balado za natisk v I.bukvah Čebelice», je imenoval prevzetnico «Zalika»\ v Poezijah pa je po preteku 16 let restituiral prvotno ime «Urška» skladno s svojim virom. Iz vsega, kar vemo o Zaliki Dolenčevi, izhaja z vso gotovostjo, da temelji zamenjava imena «Urška» z imenom Zalika» na doživetju, najsi je šlo za resno, a odklonjeno Prešernovo snubitev, kakor poroča I. Vesel, ali za drugačno zapostavljanje, o katerem govori Germonik. IJrska-Zalika je tipična prevzetnica. kazen pa je v tem slučaju najhujša izmed vseh. kar jih je dodelil v svojih pesmih Prešeren prevzetnim deklicam. Vendar pa po našem mnenju tukaj ne gre toliko za tragičnost. ampak bolj za grotesknost. Izmed razlik med Valvasorjem in Prešernom nas tukaj najbolj zanima ta. da slika Valvasor Urško kot predrzno, očitno grešnico in ji daje priimke kot «Venerille», «Lustjungfer», Prešeren pa nam jo predstavlja kot prevzetno in «koketno», sicer pa 3 Za to in nekatera druga dragocena pojasnila se mi je zahvaliti ljubeznivosti vseučiliškega profesorja g. dr. Fr. Kidriča. * O tej Zaliki, na katero se nanaša tudi pesem «Dekelcam». glej J. Vesnin, Povodnji mož (Slov. Glasnik IV., 1861, str. 99 do 102; L. Germonik. Der Wassermann itd.. Laibach 1866, str. 15; L. Pintar, LZ XVII (189?), str. 174, I. Vrhovnik, Ivan Vesel (v Kol. Dr. sv. C. in M. 1904, str. 28 in 29); o povodnjem možu pa tudi A. A. Grün, Die Strombraut, 111. BI. 1828, št. M z dne 15. marca. V Griinovi pesmi konec ni tragičen. poster miaden&o, &er mm zaač&j, nafcor öaje Yteiv&öwr, M mogel služiti za njegov motiv., Lep primer» k&ko prilagaja peas&äk tujo» sjaov svojemu motiva! Nadaljnja spadajoča pesem je «Romanos. od Turjaške Kozascctjade* y III,«Čebelice» (J.832). Roza-munda dolgo izbira med svojimi števSl&iBii snubači in ai £&dowlj&& s tem, d& je pc. pevčevem s&tpdüiu najlepša, v vsem cesarstva ampak booe bili splok najlepša kakor kraljica v pravnici Stm>-gulčici, Tad i v tej peripetij poki romanci doleti prevzetno gospodično kazen; mesto s Ostro/rfearjem k perski, odide Rom» v kjfcetes:.® TxirjaSka Rozaxmmda jo lep primer sa pesmi, s katermi po starejših metod&k ne pridemo nikamor. O a&gfe sa asjen stanek nimamo mofceci& vnanjib. poročil Ker se do sedaj ni mogel odkrit; nobsa vir s& saov te Prešernove rom&aee, se spio&no misli, da je tadi po fabuli popolna pes3u5rov& last, daaž zaradi novelističae poante ni izključena nasprotna moškost. Isafe icvanda, ki je bil& pri nemških romantiki prav priljubi je.?.*» j* mogel pesnik dobiti, iz Alfierrijeve istoimenske, sicer !pa s&av&c popoiTiomi raaisčne -tragedije, ali ttdfcod drugod. O imena domneva L.?intar {2MS. IV. [1902J, 150. op.), <■!* je is Byrons vega «Giaara>, vendar pa je to seveda samo domneva, ker ni izključeno, da se je- seznanil Prešeren s tess ne ravno redkim orientalskim ženskim -imenom kje dragje, a. pr. iz pripovedke o Lejli szv Mcäsnu&tt, tem orienialskes»:: besnem Rolandln, ki so jo 'obravnavali mnogi izs&ed najboijSün perzijskih pesnite?,, predvsem Nizami, Dz&ms ist Haitfi/Te epe so imeli nemški romantiki ze v evidenci® Zanimivo je, da imenuje Prešeren* ba&etcvo sčsiro šel^ v. Poezijah Lejlo, kar pomeni oemitoki Ker ji dajfo, kako^ Syren, epiteton «žmooka», ni izključeno, d& je b&i pomen te besede pesniku ssum. Pa tiffldi, ce se bo odkril virv iz katerega je zaje! Freieren anwv za to svojo romanom se bo pokazalo, da jo sprejel is samo toliko, kolikor* nsfeeza njegovemu snotivn. Po sa&tivs p««, * T« vidimo sekaj »ličnega kakor pri «Povodajeia ket tea. Ur Z&jüka-UffSka, tako zžaarao i». najprej Tarja£«& (tojaöih poteči je aaiaettjal 'pesstfk ii dve imeni v ÄadcJSaa fradoi&&}> p.sed Batiskom odifMii .is metričauh ožim, kaVcv irectitiaesj-o (tojaSüti) s pimosa čopa od 20. febrc&rja 1852. Kay j« »apotilc ^»aška» oa nameraTai pTeafrati pzisoriSta r&uaaacc v jRatiovIjico, jas eemc; ni ws. ižkJ^nč&ao, j-j ' bil aagib dtoras z ^aüVo. Njegov pnjaie*j, .^oase/Si beßdsktäa»» Zrma, t! /e Mk Verein p«oV z* ajeg^vt.» je M Radovljitas. • Priia. J. 7, Kaxomer. Gewlac&te der schönen Redekötgue Ir'exßKXDSv Wien 1818, atx, Ut iiö. , «Turjaška Rozamunda» k «Povodnjemu možu» in ostalim pesmim. ki niajo motiv prevzetne deklice. Kakor znano, pesmi, o katerih smo govorili do sedaj, nimajo še nobene zveze z Julijo. Z Julijo pa nas motiv za Prešerna ne samo da ni bil odpravljen, ampak je dobil še celo večji pomen. Med pesmimi, ki so vzklile iz ljubezni do Julije, najdemo,motiv prevzetne deklice prvič v Gazelah. Četrti verz druge gazele se Prevzetno vihaš nos. ko mimo grem! Tu obsega naš motiv samo očitajoč epiteton, reduciran je torej na minimum. Zato pa je peta gazela naravnost spesnjena nanj. V sedmem verzu Deklica prevzetna, zmisli, kak je kratek vsaki cvet imamo očitek prevzetnosti in svarilo, ki zveni tudi iz refrena «Čas hiti», na katerega je ubrana vsa gazela. Primeri o zvezdi in satelitih ter o Hanibalu in Rimu ponazorujeta neodoljivost mladostne Julijine lepote, zadnja verza pa sta izraz pesnikove samozavesti, ki jo najdemo tu prvič v njegovih poezijah. Mirno smemo reči, da je ta gazela najlepša in najbolj dovršena pesnitev, kar jih je ustvaril Prešeren na motiv prevzetne deklice. Tega se je zavedal pač tudi pesnik sam, saj vidimo, da v nobeni izmed poznejših pesmi ta motiv ni več vladajoč, ampak se pojavlja le mimogrede v reducirani obliki kot karajoč epiteton v zvezi z drugimi motivi. Sem spadajo pesmi, oziroma verzi: a) Sonetni venec: Prevzetna, kakor ti dekleta zale. (2. sonet, 5. v.) Od tebe, drage deklice prevzetne. (6. sonet, 2. v.) b) «Prekop»: Od ljubice Severe, prevzetne deklice. (1. kitica. 4. v.) c) «Neiztrohnjeno srce»: Prevzetne gospodične, nemile ljubice. (5. kitica, 4. v.) Izjema je samo pesem «Un dan si začela» (Svarilo), v kateri je ta motiv vodilen in katera ima značilen konec: Predolgo ne zberaj. Čas, Pep'ca, hiti! Toda ta izjema ne zaleže mnogo, ker pri tej pesmi, ki je nastala izven zveze z Julijo leta 1833., Prešeren ni imel polne umetniške ambicije. (O tej pesmi glej Kres, III (1863), str. 377. do 378., in I. Vrhovnik, Gostilne itd., str. 20.) Važnost motiva prevzetne deklice izhaja dovolj jasno iz dejstva, da ga najdemo v enajstih Prešernovih pesmih. S tem je dokazano, da gre tu za potezo Prešernovega značaja, ki se ne tiče samo njegove občanske eksistence, ampak tudi pesniške osebe. Ta motiv, ki je značilen za stalni način reagiranja na določena izkustva, je za nas tem zanimivejši, ker ga najdemo ravno med prvimi Prešernovimi pesmimi tolikokrat. GOSPOD POROČNIK PRIZOR / FR. LIPAH Osebe: Andrej Kolar, Magdalena, njegova žena, Stari Kolar, ) ■ . . v. ... \ njegovi starsi, Marjana, J Poročnik, Soseda. Med vojno, na kmetih. Kolar: Tisto gos, ki se je vozila po dvorišču kakor malenski parizar, tudi zakolji! Bomo le videli, koliko masti se bo nacvrlo iz tega napuha. Magdalena: S kakšnim tekom ti je, da ga je veselje gledati. Kolar: Kako ne bi, tak mlad zob! In pa, veš kaj, Magdalena, namoči malo redkve, omrzla je. Magdalena: Beži no, redkvo boš nosil gostu na mizo. Kolar: Kaj boš ti vedela! Gospod ima svoj želodec. In še jaz, ko sem prišel na dopust, sem dva tri dni samo redkev in zelenje žvečil. Kaj boš ti vedela! In dekli reci, naj se pripravi, greva v klet nastavit onega iz desnega kota. Sem le radoveden, kako se bo odrezal. Magdalen a : Vsak čas se vrne. Ampak nikar da bi zvečer tako dolgo v noč popivali. Kolar: Kaj boš ti vedela! Popivali, praviš, če sedimo možje med seboj. Kaj mi govoriš! Sam Bog ti pripelje gosta v hišo in še takega gosta, ki ti da prijazno besedo in ki te je voljan poslušati, če pametno govoriš — in ti praviš: popivali! Kaj boš ti, ženska, vedela! Magdalena: Ne bodi mi tako burjast! Samo da bi še jutri ostal! Vprašala sem ga. ali je Andrej dobil moje pismo. Rekel je, da ga je videl, ko ga je čital. Pomisli, videl ga, čisto od blizu ga je videl. Da bi še do pojutrišnjem ostal. Kolar: Tako si dobro povedala. Bo ostal, bo. To le meni pripusti. Bom že jaz tako besedo navrgel in mu razložil, kako nam dobro de, Če ostane. Magdalena: Nekam dolgo ga ni od sosede. Kol ar: Kako ti to govori, od sosede! Mar ni tvoja sestra! Ga niso povabili, da bi mu dali pokusiti od svojega vina? Bog vidi v moje srce in ne najde v njem nevoščljivosti. Ampak sosed je pridelal letos boljšo kapljico, vrag ga vzemi, nič mu je ne zavidam. M a g d a 1 e n a: Naj imajo tudi oni veselje z njim! Kola r: Naj ga imajo, prav je! Boš videla, ko se vrne in mu prinesem onega od kota. Tri sto kosmatih, ljubi sosed, vrag te vzemi, ti že pokadim, da se boš praskal za ušesom! Magdalena: Kleti ti pa res ni treba! Kol ar: Kaj spet govoriš! Kdo kolne?! Mar sem hudiča klical? Sam vrag pa v taki zimi tudi ne bo hodil na moje prazne besede, ki ve, da nič hudega ne mislim. Magdalena: Nič hudega, res! Ni že to dovolj hudo. da živimo v vojnih časih? Kola r: Bog nam jih je poslal, res je. Zato ni treba, da bi še mi med seboj, sosedje in žlahta. vsaksebi vse na hudo obračali. Magdalena: V pismu sem ga oštela radi dekleta. Saj sam ve, kako mu želimo vsega dobrega, saj je naš in edini... (Joka.) Kolar: Nič joka! Res je, da nas premetava kot veter listje. Nič joka! Halo, stara, skoči in se zavrti! Si poslala po očeta in mater? Naj gre Ma rja niča ponje! In da se mi ne bo obirala po vasi. Vojna je pokvarila svet! Magdalena: Pečenje bo že gotovo. Včeraj mu je dišalo. Kolar: Kako ne bi? Človek s fronte, to ti je volk. vrag ga vzemi! Magdalena: Cvrtja bom napravila, kaj praviš? Če prideta stara dva, oče in mati. Kolar: Le naredi, kakor ves in znaš! Tri ste za ognjiščem, rokave zavihajte, zavrtite se, vrag vas vzemi vse tri! Bog nam je poslal gosta in ta naj se veseli pod mojo streho! Poročnik (vstopi): Evo me, gospod Kolar, pa sem zopet tukaj. Magdalena: Kako dolgo vas ni bilo. gospod. Bali smo se, da smo se vam kaj zamerili. Kolar: Kaj boš ti zopet govorila! Obrni se! Poročnik: O nič, mati, kaj mislite vendar! Pili smo in se zagovorili. Magdalena: No, hvala Bogu! Sedite, gospod, večerja bo takoj na mizi! Kolar: Sedite, gospod poročnik, če vas smem prositi. O, ne tam! Tukajle! Veste, to je mesto našega Andreja! Danes ste vi naš sin. Tako radi vas imamo, ne zamerite. Poročnik: O. hvala lepa! M a g d a 1 e n a: In. ne zamerite, gospod, ali boste jedli po pečenju malo jajčjega cvrtja? K o 1 a r: Kaj spet govoriš! Poročnik: Mati, saj jc vseeno, kar prinesite, kar vam drago. Kolar: O, ne, gospod poročnik, pri nas se vojna nič ne pozna. Vsega imamo dovolj, hvala Bogu. M a g dale n a: Kajne, da redkve ne boste jedli, gospod? Poročnik: Redkve? Kolar: Vrag te vzemi! Magdalena (odide). Poročnik: Ne skrbite preveč zame; saj že ne morem od vas. Rekel sem, da ostanem samo en večer in zdaj sem tu že... Kola r: Nič ne govorite o tem! Vi ste naš sin Andrej, ki je prišel na dopust. Gospod poročnik, sam Bog vas je poslal in Bog daj ... Magdalena (prinese vina): Tako gospod, do boste laže jedli. (Odide.) Kolar: Tako, vidite, da bova lahko govorila, zdaj, ko sva sama. Zdaj sva moža in lahko kakšno pametno rečeva. Bog vas v ■ • I živi! Poročnik: In vas, gospod Kolar! Kolar: Ta ni bog ve kaj! Po večerji bomo pa drugega poskusili. Kad bi vedel, kako vam bo všeč. Poprej bi vas rad še nekaj prosil. Vam ne bo težko, meni pa napravite veselje in čast. da šc nikoli tega. Ko ste bili tako prijazni in ste se potrudili k nam. preprostim ljudem... Poročnik: O nič, gospod Kolar, to je bila zame malenkost... Kolu r: Le počakajte, prosim, da najdem besedo. Pri istem polku služite, kot sem bil jaz. In naš Andrej je tam. Ne zamerite, že prej sem mislil na to: recite mi «oče» in ne «gospod.». Poro č n i k: Torej na vaše zdravje, oče, in na zdravje vaše žene! Kolar: Tako je prav, vidite! Ilvala vam za to besedo! Bog vas živi! (Pijeta.) Zdaj smo kakor družina! Kaj družina, ki se prička in prereka ves ljubi dan! Zdaj smo več: ljudje smo. ki si privoščimo drug drugemu dobro besedo in se med seboj ljubimo. Poročnik (pije): In mi se bijemo! K o I a v: Kaj boste vi, ki so vas poklicali; mladi ste šc in ne veste, kako teče življenje. Jaz pa sem star! (Pije.) Povejte mi zdaj, ko ni babnic med nama in ko sva sama med seboj: ali imate sina? Poročnik: Ne! Kol ar: Bog vam ga daj, zakaj reči vam moram: ko še nisem imel sina, sem bil napol človek, otroku podoben. Gnalo mc je in vrtinčilo kakor veter kolobari ajdove pleve. Bil sem vaših let, ko se je rodil naš Drejček ... Pijva! Poročnik: Na zdravje! (Pijeta.) Kol ar: Bil je še čisto majhen črviček, še zdaj vem, pomladno nedeljo pred Binkoštmi je bilo, od velike maše sem prišel: kar ti črviček pred hišnim pragom prileze predme in za-žvrgoli: Oče!» Spoznal me je! Bog je gledal v moje srce in videl v njem samo srečo in hvaležnost. Takrat sem postal človek. Da, to boste šele pozneje razumeli, ko boste sami imeli sina, Bog vam ga daj! (Joče.) Oprostite mi. sinoči sem preveč pil, bil sem vas tako vesel! Stara butiea ne prenese več toliko vina. Poročnik: Kako da ne? Še en kozarec ga bova! Kol ar: Prav ste povedali! Ta bodi na vaše zdravje, gospod poročnik! Poročnik: Ne! Na zdravje vašega Andreja! Kolar: Hvala vam, gospod! Bog živi! (Pijeta.) Magdalena: Le noter, oče in mati! Kaj bi v veži zmrzovali! Kolar: Tu sta moj oče in mati. Le stopite, le noter, ne bo vas ugriznil! Marjana: Mi smo ubogi stari ljudje, kaj bi vam mešali govorico, ki imate imenitne reči med seboj. Za starega človeka ... Stari Kolar: Bog vam daj zdravje, gospod, ki vas je božja roka pripeljala med nas. Slabo že vidim, toda zdite se mi tako podobni nekomu, eh, da, Ti ljubi Bog, mladina si je med seboj podobna ... Poročnik: Dober večer, oče in mati! (Jima stveno zgodovino pomenljive podatke iz življenja piscev je omenjal v zvezi z literarnimi dogodki, na koncu vsake generacije pa še letnico smrti; ostali podatki so tako v biografskem leksikonu. Da ni bilo treba razkosati razdobij s podnaslovi, jih je postavil nad črto. Zbrani v zaporednost dajo tole zanimivo sliko: n. pr. za 2. poglavje: širjenje protestantizma do 1548; poskusi (slovenski književni) 1523—1540; akcija proti protestantom 1547; Trubar 1548 do 1553; zveza med Vergerijem in Trubarjem 1554—1556; Trubarjeva slovenska in hrvatska tiskarna 1556—1561; Ungnadov biblijski zavod 1561 — 1563; splošni razmah prve in druge generacije 1565—1589; prizadevanje druge in tretje generacije 1590—1598: ali pa z a 4. p o g 1 a v j e: vpliv protestantske književne prakse; sodobniki protestantov 1551—1559; tretja generacija 1596—1630; Hrenova generacija 1559—1630: poskusi četrte generacije 1631 — 167"; ustalitev programa 1678—1750. Lep dokaz, da more biti delo sistematično in pregledno, čeprav ni zunanje razdeljeno na nešteto odlomkov. Že v svojih predavanjih je prof. Kidrič izražal zahtevo, da bodi tudi znanstven spis zgrajen kakor novela: vsako poglavje pripravljaj za novo in novo izviraj iz prejšnjega. Nepretrgano prikazovanje celotnega razdobja z enotno vodilno smernico in po generacijah, ki so druga drugi pripravljale in trebile pot, torej stopnjevanje od rahlih začetkov do intenzivnega dela. razmaha in boja, ter iskanje vzročnih vezi so momenti, ki povzročajo, da čitaš z zanimanjem in napetostjo. Zlasti protestantska doba je slikana, rekel bi, dramatično. Tudi dejstvo, da je to znanstvena knjiga brez motečih opomb pod črto, je v korist zunanji obliki iu gladkemu čitanju. Kar spada k stvari, je avtor pač povedal v tekstu: pod črto se omenjaj po njegovi šoli le gola dokumentacija, a ta bo zbrana na koncu zaključnega snopiča, kjer jo bo našel, kdor ne bo čital knjige zgolj v informacijo in kot kažipot. — Z redko iznajdljivostjo je znal vzbuditi zanimanje za še tako neznatno snov; da, celo popolnoma negativna, književno brezplodna razdobja zažive pod njegovim peresom; ni se jim izogibal s suhimi ugotovitvami o literarni revščini tili z molkom, ampak se je zamišljal, primerjal in iskal vzroke. V 15. stoletju n. pr. se je v področju znanstva in slovstva vršila drugod že ostra tekma živili jezikov z latinskim, pri nas pa še najpotrebnejših cerkvenih tekstov ni bilo v slovenščini; nosilec tekme z latinščino je bila namreč pri nas — nemščina. V taki zvezi našteva avtor mimogrede celo tu je jezično (nemško ali latinsko) književno delo na naših tleh. Literarna aktivnost ni vedno odmev osebne nadarjenosti, ampak često odmev političnega in socialnega ustroja, ki ga mora zato moderna slovstvena zgodovina upoštevati bolj kakor dosedanji naši slovstveno-zgodovinski pregledi. Kidrič je s temeljito sistematiko izčrpal vse politične in socialne momente, ki utegnejo vplivati na tako ali drugačno kulturno stanje. Zlasti literarno uboštvo pred 16. stoletjem in v 17. stoletju jc na ta način postalo popolnoma umljivo. Seveda se zunanji dogodki vpoštevajo le do potrebne mere. Tridesetletna vojna, ki so jo doslej po krivici navajali v opravičilo polstoletnemn molku, se po pravici niti ne omenja, saj je med tem dolgim slovenskim molkom «poleg latinske tudi nemška literarna produkcija Kranjcev že nenavadno naraščala». Tudi pri protestantizmu je zadoščalo, če je avtor podrobneje orisal širjenje nove struje le do 1548. kajti njen nadaljnji razvoj se že tako zrcali v književnem delu in uspehu. Ker je imela slovenska knjiga pri oblikovanju Slovencev v zavestno narodno • skupino važno, če ne najvažnejše vloge, se mora uvaževati ne samo literatura (produkcija z umetniško ambicijo), ampak tudi pismenstvo in književnost, torej tudi cerkveni, šolski in poljudno strokovni repertorij. Tako vseskozi preporoditeljsko obravnavanje si je osvojil Kidrič. Sprejeti je treba njegovo tezo. da mora biti cerkveni književnosti dodobra zadoščeno, preden more nastati druga; šele takrat, ko neha cerkev biti edina ustanova, ki lika jezik in vzdržuje književno tradicijo, more zgodovinar prekiniti z upoštevanjem cerkvenega repertorija (LZ 1927, 453). Ker ne sega prvi snopič tako daleč, ko se je to pri nas že zgodilo, je seveda dobršen del posvečen tej stroki slovstvene manifestacije, tembolj, ker sta obe veliki v tem snopiču obdelani razdobji izrazito verskega značaja. Za oceno cerkvene književnosti pa je bilo nujno neko merilo, t. j. minimum tekstov, ki so bili potrebni. To potrebo je Kidrič prav spretno določeval s splošnim kulturnim stanjem, posebej pa še z ugotovitvami primerjalne književnosti. Serija cerkvenih tekstov v 15. stoletju n. pr., ki so jo drugod imeli že splošno prevedeno v narodne jezike, je bila pri nas bolj kot pomanjkljiva. Če že cerkveno nabožni teksti pričajo, «da so iskale podzavestne energije malega naroda prostorčka na solncu višje kulture» (LZ 1927, 452), ni dvoma, da so šolski pripomočki in drugi strokovni tiski še važnejši znanilci stremljenja po višji kulturi in zato potrebni vsega uvaževanja. Posebno pa/njo je posvetil Kidrič tretjemu in petemu poglavju, ki sta v zgodovini slovenske slovstvene zgodovine ne le po metodi, ampak tudi v meritornem pogledu nekaj novega; tretje je sinteza protestantske, peto pa ocena rekatolizacijske in katoliške dobe. Zgrajeni sta čisto enako in simetrično, o čemer pričajo že enaki naslovi nad črto. Taka zgradba je omogočila dosledne» in prav zanimivo primerjanje obeh dob. Ne glede na to, da je katoliška doba trajala najmanj trikrat tako dolgo kot protestantska, je vzporeditev pokazala zanjo ne bas razveseljive ugotovitve, ker se skoro na nobenem področju ne more ponašati z napredkom, pač pa marsikje z občutnim nazadovanjem. Že splošni kulturni 11 i v o je bil nižji kot v 16. stoletju: ne šolstvo, ne tiskarstvo, niti biblioteke ne vzdrže primerjanja z istimi ustanovami v protestantski dobi; tudi izobrazba književnikov katolikov je bila manjša od one, ki so je bili deležni protestantski pisci. Položaj n e m š č i n e se je v 17. stoletju in v prvi polovici osemnajstega ojačil. Če je tedaj celo cerkveni književnosti sorazmerno mnogo manjkalo, da bi mogla tekmovati s protestantsko, je razumljivo, da je tudi šolska knjiga imela tedaj «manj zaslombe nego v ideologiji protestantizma». Jezikovni problem za ep i grafiko in a k t e se ni premaknil z mesta, tako «da se je smela še vedno ponoviti informacija Trubarjeva, Valvasorjeva ali Hipolitova, da se rabi za vse take posle nemščina». Nič bolje ni bilo 7. literaturo in z 11 a 11 s t v o 111, Od 11 a r o d -ni h znanosti se je sicer začela razvijati zgodovina (Schönleben, Valvasor), nekoliko celo slovstvena zgodovina (Valvasor), filološka pomagala pa so kazala najmanj vidnega napredka. Prav tako je v formalnem oz i rti šlo marsikaj nevarno rakovo pot. Odnos do Slovencev in Slovanov še ni bil razjasnjen; gradiva, ki bi kazalo na zavest o slovenski celokupnosti. je bilo v izjavah polihistorjev in pisateljev katoliške dobe manj kot v beležkah slovenskih protestantov. Razmerje književnosti do družbe ni bilo več tako idealno kot takrat, ko so se deželni stanovi na Slovenskem s tako vnemo zavzeli za procvit slovenskega tiska (biblija). Krivico pa bi delali rekatolizatorjein, /.lasti pa poznejšim mirnim katolikom, če jim ne bi priznali, da so, čeprav s precejšnjo zamudo, končno le «zasidrali slovensko knjigo tako. da opasnost popolnega zastoja ni več pretila». Med navedenimi in poudarjenimi vidiki je cela vrsta takih, ki jih tradicionalna slovenska slovstvena zgodovina ni upoštevala: v taki zvezi pa jih sploh ni še izrabila. Tak« je torej v glavnih obrisih prva sinteza slovenskega književnega in kulturnega življenja v starejši dobi. Jasno je, da čez noč ni mogla nastati. Mnogo težaškega dela je bilo treba prej opraviti in večji del ga je opravil v 23 letih Kidrič sam. Njegove znanstvene razprave, monografije in biografije, recimo od Trubarjeve biografije (v celjski Domovini 1908) pa tja do Razvojne linije slovenskega preporoda (v Razpravah V—VI, 1929) jasno kažejo, kako sistematično si je utiral pot: vsi njegovi tiski (v kronološkem redu so zbrani v pravkar izšli Zgodovini slovenske univerze 312—514) tvorijo celoto brez ponavljanj; dognanja v njih je mogel skoro brez korekture sprejeti v svojo knjigo. Predsodek pred slovstveno zgodovino v šolski knjigi, ki je naše izobražence oviral, da se zanjo niso dovolj zmenili, je z Matično publikacijo, vsakomur dostopno tako glede stroškov kakor glede lahko umljivega prikazovanja, odstranjen. Pa tudi v šolo bi sodil tak način obravnavanja naše slovstvene in kulturne zgodovine, ker bi dijak utegnil več pridobiti od sinteze kot o;l biografij in bibliografij. Nekaj tiskovnih pomot je zabeleženih zadaj na platnicah: na str. 111 je treba letnico 1688 kot začetek verskih iger v Rušah popraviti v 1680 (prim. Slov. biogr. leksikon 373); na straneh 62. 64 in 68 mora stati zaradi doslednosti nad črto «protestantske (knjige)» in ne «slovenske». Praktična novost so letnice brez pike in brez označbe «leta», oziroma «].». Mirko Rupel. Doktorja Franceta Prešerna Zbrano delo. Uredila Avgust Pirjcvec in Joža Glonar. V Ljubljani MCMXXIX. Založila Jugoslovanska knjigarna. Strani XXXI -t- 295. Spričo pomembnosti, ki jo ima za nas Prešernovo delo ne le po posameznih pesmih, ampak v celoti, smo že dolgo želeli take izdaje Prešerna, ki bi v eni knjigi obsezala celokupno njegovo pisano in tiskano izročilo, izdaje, ki ne bi bila le podoba svoje dobe in razmer, ampak nepotvorjen obraz pesnika. Generacijam pred nami iz zunanjih in notranjih razlogov ni bilo dano, uresničiti teh stremljenj, in pričujoča knjiga je prvi poskus, dati vsega Prešerna. Kako je ta poskus uspel? Od Uvoda k Prešernovemu Zbranemu delu bi pričakovali, da bi nam dal še v nekem bistvenejšem kot zgolj aritmetično dobesednem smislu vsega Prešerna. Iz življenja in dela pesnikovega naj bi povzel njegov duševni lik, očrtal vznik, rast in dozoritev umetnika in pokazal slovenski značaj in občečlovešk! pomen njegove umetnosti. Obenem pa naj bi bil pojasnilo in dopolnilo vsej izdaji. Teh pričakovanj Pirjevčev uvod ni izpolnil. Je le bled in nedoločen očrt Prešerna in dobe, ki priča, da ga je avtor napisal, preden se je doboril do lastnega odnosa k pesnikovemu svetu. Tam, kjer naj bi segel v globino človeškega, zabrede naravnost v banalnost in si mora pomagati s kurioznimi stilizmi in splošnimi stavki. Taki so odstavki, kjer se na primer ustavi ob Prešernovem iskanju žene, ali kjer se razgovori o posameznih pesnitvah ali o značaju pesnikove umetnosti. Slovenstvo se menda Prešernu indirektno sploh odreka, češ, da je «objektiven, misleč duh, ki ni vezan ne na kraj, ne na čas, ne na narod in ne na osebo» (str. XXXI.). Značilno je, kako se avtor loteva Prešernovega problema od najrazličnejših strani, ne da bi tudi eno samo vsaj sumarično obdelal, na primer o pesniških oblikah (str. XV.) ali o motivih (str. XVIII.). Ker je brez hrbtenice, ga tudi literatura o Prešernu ni mogla podpreti, ampak ga le še duši, čeprav se da dokazati, da je ni vse pregledal. Ta uvod še zdaleka ni izraz sedanjih dognanj in doživetij ob Prešernu. Bolj od vsega se je maščevalo, da sta šla urednika mimo Žigona. In vendar pomeni Žigon razdobje v razvoju prešernoslovja in v zgodovini naše literarne vede sploh. Z municijoznim delom in veliko potezo hkratu nam je odprl pot v posebnost Prešernovega ustvarjanja. Po tenkočutni analizi, ki ji dotlej ni bilo para v domači in morda tudi v tuji literaturi ne, je pokazal veličino in moč uma, ki ni privzel pustih poetičnih shem, ampak prodrl v zadnje bistvo pesniških forem. jih oblikoval v dovršene organizme in jim iz lastnega dodajal novih. Razgrnil nam je Prešernovo notranjo pot in nas prepričal o nujnosti te poti. Poleg vse znanstvene akribije se javlja v Žigonovem delu duh, ki res ume prisluhniti utripom neiztrohnelega srca, jim odkriti najintimnejših lepot. Ker so izraz živega in čistega razmerja k umetnikovemu ustvarjanju, združenega s posebno tenkoslušnostjo in pronikljivostjo do najtršega jedra, so nam danes Žigonovi spisi o matematični arhitektoniki razodetje; da niso bili razodetje pred četrt stoletjem, ko so prvi izšli, je mogoče razumeti le iz stremljenj tistega časa. V dobi, ki so v njej še odmevala gesla zamrlega naturalizma, protivnega skoraj vsakemu oblikovanju, in gesla, oblikovno popolnoma anarhične dekadence, ob generaciji, ki je bila pravkar strla dogma-tični formalizem Gregorčičevega epigonstva, v vzdušju, ki je bilo nasprotno vsemu, kar diši po učenosti in davninah, se je moralo zdeti znanstveno utemeljeno samostojno Žigonovo izsledovanje matematične arhitektonike kot staro-kopitno profesorsko obnavljanje šablonskih pravil iz zaprašenih poetik. še danes se spričo postulatov o svobodi in neposrednosti umetniškega doživljanja v mnogoterih smislih upira misel, da bi bil največji genij slovenstva «štel verze». Toda princip zavestne matematične arhitektonike je neutajljiv* in tvori bistveno komponento Prešernovega oblikovanja. Kdor hoče mimo Žigonovih dognanj, ne pride niti do propilej Prešernove umetnosti. Le če se z ugotovitvami o arhitektoniki strnejo opazovanja te vrste, kakršne sta pisala * Princip zavestne matematične arhitektonike pri Prešernu nikakor ni tako preprosto neutajljiv, kakor trdi pisec zgornjega poročila. V večini primerov vsaj, s katerimi je dr. Žigon skušal podpreti svojo teorijo, ta princip ni izveden, kakor je to dokazal prof. Kidrič. Po principu matematične — ali bolje: neke grobe številčne arhitektonike so pisali morda pisci aleksan-drinske in drugih dekadentnih dob; pa to niso bili umetniki. Prešeren je po konciznosti in plastičnosti izraza ter po izrednem kompozitorskem daru klasik, ne romantik. Strnjena logičnost, disciplinirana ekonomičnost, smiselna zgra-jenost njegovih pesnitev pa je zavedla nekaj naših prešernoslovcev, da so skušali z neko sila preprosto številčno sheinatiko prodreti v bistvo Prešernove forme in njegovega celotnega umetništva. Ta sheniatičnost je zakrivila, da se je marsikateri njegovi pesnitvi organsko in idejno morala delati sila. Vprašanje je namreč, ali se da čuvstvena in idejna proporcionalnost lirične pesmi meriti z istimi merili, kakor produkti likovne umetnosti. Gotovo pa je vsaka umetnina tudi arhitektonsko umotvor. Vsak umetnik se — zavedno ali nezavedno — ravna po principih neke arhitektonike, ki pa je, kakor znanstveniku njegova metoda, docela njegova individualna umetniška last in se v vsaki umetnini podreja čuvstveni in idejni vsebini umotvora. Izločiti vsako apriorističnost naziranja, zrahljati pretogo naprezanje doktrine, odstraniti medsebojna nesporazumljenja, ohraniti si zdrav skcpticizeni v ljubezni do mistične sile številk kakor tudi v obožavanju čistega razuma pri raziskovanju Prešernovega ustvarjanja — bo naloga bodočih prešernoslovcev. Med njimi, ki naj v sporno vprašanje Prešernove arhitektonike prineso novih važnih in tehtnih osvetljen j, seveda podprtih z dokazi, mora biti tudi mladi pisec, čigar mnenje priobčuje uredništvo zgoraj. — Opomba uredništva. o Prešernovem ritmu Oton Župančič v Ljubljanskem Zvonil 1917., str. 277 si., in dr. Ivan Pregelj v Času 1919, str. 214 si., se je mogoče približati sintetični oznaki Prešernove stilne svojstvenosti. S tega vidika je pričujoča izdaja Prešernovih poezij velik korak nazaj. V nasprotju s svojim uredniškim vodilom sta urednika v drugem delu elegije Dem Andenken des Matthias Zhop nadomestila dve tereini s petimi iz prvotnejše redakcije in tako razdrla Žigonov obrazec. Pirjevec v Uvodu matematične arhitektonike niti ne omenja. Enako sč mu ne zdi vredno govoriti o ritmu sploh, tem živcu vsake umetnine, ali o kompoziciji celote Poezij. Zategadelj je knjiga pod višino današnjega prešerno-slovja. Zlasti se vrednost Uvoda krči do brezpomembnosti tem bolj, ker ta Uvod ni pojasnilo svoji zbirki in ker se tudi ne odlikuje po solidnosti, ki je sicer vrlina Pirjevčevih spisov. V mislih imam številne netočnosti in vrzeli, od katerih naj le nekatere naštejem. Ako bi bil avtor pazljivo prebral doktorja Kr. Kidriča Prešernove odklonjene prošnje za advokaturo, ne bi trdil, da je Prešeren veljal za freigeista še z dunajskih let (str. XII.). Ni res, da je Prešeren zbolel šele novembra leta 1848. (str. XIII.). Janzenistični pokret in njega psevdojanzenistični odrastki se sploh ne omenjajo, čeprav je govor o ozko-srčni miselnosti tedanje duhovščine (str. XIX./XX.). Sonetje nesreče niso nastali v Julijini dobi (str. XVIII.), ampak pred njo in Prešeren se ni bavil s snovjo za novelo šele po Krstu (str. XXV.), ampak tudi prej, saj piše že 14. III. 1833. Čelakovskemu: «Jest imam že davno eno novelo osnovano.» (Stran 256.) — Z vsebinsko praznoto in miselno mahedravostjo se ujema slog Uvoda, ki je brezoseben in papirnat, deloma nabrekel od nepotrebnih stilizmov in zbroden s tujkami, vse v okusu nemškega znanstvenega sloga iz polpreteklosti. Zadostuje en sam klasično svarilen zgled: «...tu reagira misleč duh pesnika na kompleks vtisov iz zunanjega sveta» (str. XVI.). Sicer pa je jezik korekten motijo le nekateri gcrmanizini: sklenil svoj spis (str. XXII.). ko se je odigraval boj (str. XXIII.). v nagli zaporednosti (str. XXVIII.). Dosledno se napačno uporablja veznik «nego?. Pirjevčev sestavek ne zadovolji kot uvod v ljudsko izdajo, še manj pa more veljati za novo znanstveno formulacijo zastavljene naloge. V zbirki sami pa se močno čuti neskladje med uredniškimi načeli: knjiga je zamišljena kot ljudska izdaja, vendar zamisel ni dosledno izvedena ter se bije s historično rešitvijo problema, na kar je opozoril že Koblar v DS 1929. Pri urejanju pesmi bi se bilo treba opreti predvsem na pesnikovo lastno ureditev. Prešeren sam je prvotno nameraval dodati Poezijam Nameček nemških in ponemčenih poezij. Slovenskih Poezij strnjeno kompozicijo ponovi niz nemških pesnitev, seveda nekoliko manj niansirano, ker je manj nemških pesnitev. Dasi je ta Nameček samostojen in v sebi zaokrožen, ne smemo pozabiti, da je urejen s posebnim ozironi na Slovenske Poezije. Nujno je torej, da pride v zbirko, ki obsegaj vse Prešernove pesnitve v obeh jezikih, takoj za nedotaknjenimi Poezijami nedotaknjen Nameček. Zakaj tudi kompozicija Poezij je Prešernovo delo. in ne najmanj pomembno. Tzdaja, ki to nicdbo ruši, ni niti celotna niti pristna. (Ločiti bi smel urednik Nameček od Poezij kvečjemu tedaj, ako bi vso zbirko razdelil na dve glavni skupini: slovenske in nemške pesnitve. Tedaj bi vzel tam Poezije in tu Nameček za osnovo, na katero bi se oslonile ostale pesnitve. Opozorim pa. da je ta delitev nebistvena, ker so Prešernove pesmi j K) jeziku pač slovenske in nemške, po substanci pa vse — slovenske.) Pričujoča izdaja hoče biti historično zvesta obnova Prešernovega dela. Urednika sta se držala zadnje pesnikove redakcije, jezika nista nikjer modernizirala. Več Prešernovega duha kot v starinskem jeziku pa je v ureditvi pesmi. Te pa urednika, žal, nista spoštovala. Odtrgala sta Nameček od Poezij in vmes nagnetla Dodatek slovenskih poezij in še Ljudske posnažene. Pesnikova zasnova celote je s tem razbita, med obe polnorodni Prešernovi zbirki pa je vrinjen neorganični dodatek z večinoma neliterarnimi produkti in ljudske «posnažene», ki so poleg Prešernove umetnosti heterogena sestavina, če odštejemo samostojne Prešernove prepesnitve: te pa niso več ljudske pesmi (prim. Žigon A., Lepa Vida, DS 1927). Hibo pa sta urednika še povečala. V Nameček sta namreč sprejela vse nemške pesnitve, ne da bi za sonetom Wohl ihm, dem fremd geblieben das Erkennen z najmanjšo zarezo zazname-novala, da se tam neha pravi Nameček, tisti, katerega je hotel Prešeren priključiti Poezijam. Človek mora biti že učen prešernoslovec. da se znajde v labirintu nemških pesnitev, v katerem zaman iščeš enotnega uredniškega vodila. Med naslovi je popolna anarhija, nekateri so pristni, drugi fingirani, deloma nemški, deloma slovenski, ponekod jih sploh ni. Strani 254 do 240 so ena sama tipografska zmešnjava. Enotnost knjige rušijo tudi nedoslednosti v ortografiji. Premalo se je upoštevalo, da Prešeren ni sam opravil korektur za Poezije. — Da je Parizina prevod iz Byrona, in sicer fragment, nista urednika nikjer povedala; to zveš le, če slučajno bereš drugo pismo Čelakovskemu (str. 263). — Že drug kritik je opozoril, da to Zbrano delo vendar ne obseza vseh Prešernovih pesnitev. Močno je prizadeta celotnost knjige pri Pismih, ne toliko zaradi izpuščenega postskripta. ampak zlasti, ker urednikoma nista bili dostopni pismi grofu Auerspergu. Tudi tu ureditev ni brezhibna (prim. dr. Fr. Kidrič, LZ 1927, str. 454). Zunanjost knjige je lična in radi priročnega formata zelo prikupna. Vendar je bilo treba marsikaj žrtvovati, da se je obsežno gradivo stisnilo v ozki volumen. Najbolj je trpelo lice sonetov. Ker ni odmerjena vsakemu sonetu posebna stran, bi bilo najprikladneje, da bi prišla dva cela soneta na eno stran: kitice bi urednika lahko opustila in jih označila le s tem. da bi vsak prvi verz strofe pomaknila iz vrste na levo. Strani s soneti bi bile mirnejše in preglednejše. Knjiga žal ne ustreza vsem literarno kritičnim, filološkim in tipografskim zahtevam ter je zlasti nje enotnost preccj omajana, vendar nam je v marsičem dobrodošla. Vredno nadomešča Pintarjevega slovenskega in nemškega Prešerna: pisma so sploh tu prvič zbrana. Uporabnost knjige povečuje pri-dejano abecedno kazalo naslovov in začetkov. Izpuščene pesmi so povečini tako neznatne, da le lahko govorimo o celotnem Prešernovem delu; težje pogrešamo nekatere važne variante priobčenih pesmi, ki pa so radi omejenega prostora menda morale odpasti. Končno pa t»e smemo zamolčati misli, ki se vsiljuje vsakomur, kdor primerja to Prešernovo Zbrano delo s programom, katerega je v LZ 1927.. str. 454 si., naznanil prof. dr. Fr. Kidrič o izdaji, katero pripravlja za Tiskovno zadrugo. Zdi se, da sta si morala urednika ta program skoro prisvojiti in tako ugoditi zahtevam svojega založništva. Neumestno je, pri naših razmerah kopičiti enako ali tudi le podobno zamišljene izdaje pesniških del. Sicer pa programa radi izpremenjenili pogojev ni bilo mogoče dosledno izvesti in znanstveno kritična izdaja Prešernovega dela bo kljub vsemu novost, ki jo težko pričakujemo. Peter P a j k. Bogumil Vošnjak: U borbi za ujedinjenu narodnu državu. Utisci i opažanja iz doba svetskog rata i stvaranja naše države. 1928. Naklada Tiskovne zadruge u Ljubljani, izdavačke knjižare Gece Kona u Beogradu i izdavačke knjižarc Z. i V. Vasica u Zagrebu. Z zanimanjem sem začel citati Vošnjakovo knjigo in z večinoma nezmanjšano pozornostjo sem prebral vseh 400 strani. Tako se je godilo meni, morda zato, ker sem poznal veliko tistih ljudi, ki piše o njih Vošnjak, in tudi sam imel priliko, opazovati njihovo dejanje. Zdi pa se mi, da se ob knjigi ne 1)0 dolgočasil niti kdo drugi, saj se v njej slikajo z dovolj živimi barvami dogodki onih velikih dni. ko se je odločala usoda ne le Slovencev in Jugoslavije. marveč Evrope in sveta. Kdor bi pa mislil, da bo našel v Vošnjakovi knjigi zgodovino ali vsaj poskus zgodovine «borbe za ujedinjenu na rodim državu», bi se seveda motil. Pisatelj sam ga že v predgovoru pouči o vsebini svoje knjige: «Nišam imao nameru, da pišem povesi svog naroda, koji je ipak u Svetskoine ratu postigao svoj veliki cilj: Ujedinjenje. Pišem u ovoj knjiži samo o tome, što sam sam doživeo. video i radio.» S tega vidika nam more pripovedovati seveda le o nekrvavi «borbi za ujedinjenu narodnu državu», ki se je je udeležil sam kot član Jugoslovanskega odbora, teh «naših divnih velikih nacionalnih argonauta» (ki) «se bi ju peroni i rečju za naše Narodno Ujedinjenje», kakor so pisale o njih uradne «Srpske Novine» na Krfu (str. 230.). Zato ne beremo v Vošnjakovi knjigi skoro ničesar o jugoslovanskih dobrovoljcih, katerih krvava borba je vsaj do srede 1917. leta edina omogočila Jugoslovanskemu odboru, da se je imel na koga resno sklicevati pri svoji diplomatski akciji. Vošnjakove uvodne opozoritve, ki jo ponavlja tudi v zadnjem poglavju, se moramo vselej spomniti. kadar se nam zazdi, da govori pisatelj vendarle preveč o samem sebi, o lastnih zaslugah in uspehih v zvezi s predmeti, pri katerih so zamolčani ali komaj omenjeni drugi, ki so tudi kaj tvegali in žrtvovali. Vošnjak nam razgrinja zgolj zgodovino lastnega doživetja in udejstvovanja ter osebnih vtisov in pogledov na dogodke in ljudi v oni veliki dobi. Tako pisane knjige se glaje bero kot kake dolgočasne, brezosebne razprave. Če že ni v njih objektivne resnice, bo našel nepristranski zgodovinar dovolj dragocenega gradiva, ki bo po primerjavi z drugimi podobnimi knjigami, spomini, zapiski in ne-pobitnimi dokumenti mogel izluščiti iz njega zdravo jedro. Zgodovina jugoslovanskega gibanja med svetovno vojno doslej še ni napisana. Jasno je, da mora zatoniti še dosti časa in ž njim bolestne osebne ambicije, razočaranja in očitki narodni «nehvale/nostb. Ne mislim podajati skrajšane vsebine Vošnjakove knjige; tudi se ne spuščam v podrobno oceno posameznih poglavij. To na ozko odmer jenem pro. štoru ni mogoče, sicer pa knjiga že zasluži, da se prečita do kraja. Mislim, da se nihče ne bo dolgočasil ob opisu pisateljevega «begstva» iz Avstrije, čeprav «nije bilo romantično» (str. 4.). Nič slabše se ne bero njegovi vtisi iz Benetk, Švice, Rima, Pariza, Londona, Niša, Krfa, Amerike in vseh drugih mest in dežel, ki jih je pisatelj prepotoval, pozornost ne opeša ob opisu ljudi, s katerimi je Vošnjak prišel v dotiko, že zato ne, ker je bila mnogim izmed njih že tedaj ali pozneje dodeljena važna vloga v zgodovini. Vošnjak je često zelo odkritosrčen in pove stvari, ki jih drugi vedo, a jih nočejo povedati, pa je prav, da se zapišejo, preden se pozabijo. Tako je dobro opisal Pašiča in razjasnil težave, ki jih je imel z njegovo politiko J. O. in sploh vse jugoslovansko gibanje. Na strani 311. ga razkriva tako-le: «Ako vodimo računa, kojim načinom je svršio nekoliko meseci kasnije Ljuba Mihajlovič svoju poslaničku misiju u Washingtonu samo radi toga, pošto je zagovarao u Belo j Kuči jugo-slovenski program i ne onaj proširene Srbije sa izlazom na more, jasni su nam Pašičevi motivi. Nema sumnje, da su bili članovi (srbske) misije (v Ameriki) Milenko Vesnič in deneral Rašič dobronamerni ljudi, ali instrukcije su im sigurno bile date u smislu proširene Srbije i ne ujedinjenog jugosloven- stva.s Marsikdo ho nadalje šele iz Vošnjakove knjige izvedel, da za slovensko vprašanje dolgo časa niso imeli pravega razumevanja ne samo veliki prijatelji Jugoslavije, kot Seaton Watson, marveč spočetka celo češka emigracija ne (str. 252.). Da je bila carska ruska vlada naravnost nasprotna zedinjenju Jugoslovanov, je sicer že znana resnica, ki jo Vošnjak s prav zanimivimi, drastično podanimi razkritji kliče bralcu v spomin. Če vpoštevamo te in druge težave, ki se je moral boriti /. njimi J. O. in zlasti njegovi slovenski člani, se ne bomo preveč čudili, da njihovi uspehi niso bili popolni. Posebno slovenski emigraciji v zapadni Evropi in Srbiji ni dosti zameriti, saj ni imela prave podpore niti z doma niti od slovenskih izseljencev v Ameriki. Domovina ni poslala v inozemstvo — z izjemo dr. Grcgorina — nobenega politika z avtoriteto iu odgovornostjo, čeprav to ne bi bilo posebno težko, vsaj v začetku ne. Vse politično in publistično delo v inozemstvu je bilo prepuščeno večinoma zelo mladim ljudem — tudi samemu Vošnjaku je bilo šele 34 let. kar pogosto pozablja v svoji knjigi, zlasti tedaj, ko govori n. pr. o le en mesec mlajšem «slovenačkom omladincu Gustinčiču» (str. 104), o «mladom Slepčeviču» (str. 93), o «mladiču poslaniku» v francoskem parlamentarnem odboru za zunanje zadeve (str. 25) itd. Ni čuda, da se je moral Vošnjak pritoževati Trumbiču, «da nas Slovence izoliraju na umetan način» (str. 91). V takih razmerah je slovenska emigracija še dosti storila, posebno Vošnjaku gre priznanje za intenzivno in zelo razsežno delo. Ali pa se mora to priznanje dati natančno v taki obliki, kakor se želi v Vošnjakovi knjigi, je druga stvar. Mislim, da nihče nima pravice za h te v at i kakršnekoli nagrade, če je delal za narod. To je bila prav za prav njegova dolžnost. Te ugotovitve ne izpremeni dejstvo, da drugi niso vršili svoje dolžnosti. Plačilo je v zavesti, da je človek o pravem času na pravem mestu storil, kajr je storiti mogel. Ponosen človek se ne bo neprestano skliceval, da je žrtvoval «celu svoju egzistenciju. ceo svoj iinctak» (str. 211). Se tisti, ki je za narod tvegal življenje, ne bo govoril o nehvaležnosti naroda in o «menici, koja nije bila nikad honorirana od onih, za koje se ra-dilo», čeprav se njena vrednost ne da izraziti «u našoj današnjoj moneti», kot na strani 31. Tem manj okusno je, ako se pritožujejo ljudje, ki so tvegali denar, zato pa so jim bile prihranjene vse vojne grozote in nevarnosti. Zlasti pa je nelepo. če človek v povzdigovanju lastnih zaslug in žrtev dela krivico komu drugemu, čigar zasluge in žrtve niso bile nič manjše. V mislih imam pokojnega Supila. «Taj veliki politički duh», kot ga izjemoma enkrat označuje Vošnjak na strani 104., je silno slabo odrezal v tej knjigi. Ne bom navajal, kako je naslikan v «portretih članov J. O.», kjer je poleg Mcštroviča še najbolje opravil naš dr. Niko Županič. Govoriti hočem o Supilovem političnem delu v emigraciji, ki je prikazano docela nepravilno. Že na strani 8. beremo: «U opšte ne verujem, da se Supilo toliko trudio tuma-čeči trščansko pitanje, pošto smo se kasnije uverili, da mu nije bio posve prihvatljiv ni jednakopravni položaj Slovenaca.» Ko se je upiral izročitvi Vošnjakove slovenske spomenice velesilam, je baje Supilo bil «tako neopre-zan, da je kazao: za Hrvate ima ju Velike Sile još smisla, a šta se tiče Slovenaca, sve je svršeno» (str. 55). V poglavju «Borba izinedu Franja Supila i J.O.2 pa se spomenici, ki jo je Supilo izročil angleškemu zunanjemu ministru Greyju, njegovemu poudarjanju Hrvatske, njegovi separatni akciji in izstopu iz J. O, pripisujejo nameni, ki jih §upilo nikdar ni imel. Supilo ni bil nikak nasprotnik Slovencev, tudi ne hrvaški separatist. Nasprotno je resnica, da je bil ta izredni politični duh eden izmed onih, ki so se najbolj zavzemali za usodo Slovencev in za njihovo pritegnitev v skupno jugoslovansko državo. To je dokazal v Petrogradu, v svoji «jurnjavi za sadržinom londonskog pakta od jednog kraja Evrope do drugoga», to je dokazal v Nišu, kjer je poudarjal, da zahtevajo Hrvatje vstop Slovencev v Jugoslavijo kot conditio sine qua noti. S svojo spomenico je prišel na dan, da paralizira Pašičevo samosrbsko politiko. ki jo je opazil tudi Vošnjak, saj pogosto govori o njej. In s tem pokaže PaŠiču, da lahko Hrvatje ubero tudi druge strune, če ne bo začel iskrene jugoslovanske politike. Supilova separatna akcija ni oslabila J.O., marveč mu utrdila stališče. Kdo ve, ali bi prišlo brez nje tako kmalu do Krfske -deklaracije? Supilo se je žrtvoval, žrtvoval je sebe in svoj trenutni politični ugled. Danes pa je čas. da se mu neha delati krivica. Veliki Dubrovčan je bil po mojih mislih najdalekovidnejši med člani J. O., morda edini državnik med njimi. Njegova prerana smrt je bila težka izguba za jugoslovansko akcijo. Kdor je poznal njegovo kritičnost, je prepričan, da ne bi podlegel wilsonski psihozi, ki ji je podlegla z J.O. tudi prva narodna vlada v Sloveniji in ki je nas Slovence stala Koroško in Notranjsko. J. O. je manjkal človek s širokim obzorjem, z zadostno avtoriteto in požrtvovalnostjo, ki bi tvegal tudi nepopu-larnost ali celo sovražnost naroda, samo da z odločnostjo reši. kar se rešiti du. Potem bi bile Vošnjaku prihranjene ugotovitve kot ta-le: «Wilsonova demokratska načelnost i vera u njegovu snagu bio je razlog što smo toliko vremena odgadali rešenje jadranskog pitanja. Sa Ttalijom došli bi pre jeseni 1920. lakšc do jednog sporazuma, koji bi bio kud i kamo hol ji od Rappalla» (str. 169). Potem hi morda kaj bolj za legel Žu pa niče v «nezaboravni telegram, kojeg je poslao našoj vladi u januaru 1919. godine u Beograd, čim je saznao. da je učinila naša vlada tu apstruznu pog.rešku, što je imenovala Žolgera, bivšeg ministra cara Karla, delegatom na konferenciji mira u Parizu» (str. 41). Vošnjak je svoje spomine napisal v srbohrvaščini, najbrž zato. da bi bili pristopni večjemu številu bralcev. Rabi latinico in ekavščino, lnterpunkcijo ima navadno gramatično. Včasih se poslužuje bolj tipičnih beograjskih, drugič bolj zagrebških, dostikrat neknjiževnih izrazov. Slog pa je precej nov. Slovensko poreklo pisateljevo se ne da zatajiti. Upam, da mi V. ne bo zameril, če omenim par jezikovnih posebnosti iz njegove knjige. Človeku se pogosto zazdi, da hoče pisatelj ustvariti nov, skupni jugoslovanski jezik. Elemente zanj pobira z vseh strani Jugoslavije. Ne bi pa rekel, da ima pri tem zbiranju vedno enako srečno roko. Ni mi na primer razumljivo, kaj ima proti črki h, ki uživa stare pravice v slovenščini in tudi iz srbščine in hrvaščine ni še čisto iztreb-ljena. Ali je Vošnjak res bolje storil, da se je staremu Pašiču «zafalio» (str. 67), namesto da bi se mu preprosto »zahvalio»? Ali je «o d m a» (str. 168) razumljivejše kakor pa. če mu privoščimo «h» na koncu? «Fala Bogu> (str. 253), vsi srbski in hrvaški pisatelji še niso tako varčni! Sicer pa sam Vošnjak ni vselej enako skop s črkami in zlogi, saj pozna oblike: «n e i in a d u* (str. 167), cllabsbu rgovsk i okvir» (str. "569) in «TI a b s b u r go v s k a velesila» (str. 146). «s v e š t e n i š t v o» (str. 179) namesto: «nemaju», «habsburški», «sveštenstvo». Jezikovna ocena Vošnjakovega dela je sicer zadeva hrvaških in srbskih kritikov, vendar pa mislim, da izrazi kakor: «obratiti t u m b e » (str. 293), « a r g a t o v a t i » (str. 398). « d r i p a c » (str. 352), «glavna k v a r t i ra » (str. 24) ne spadajo v knjigo tako resne vsebine, kot je Vošnja-kova. Takih izrazov bi se pisatel j lahko brez škode «kurtalisao» (str. 126). Vladislav F a b j a n č i č. Miha Maleš: Rdeče lučke ali risbe o ljubezni. Tiskala Jugoslovanska tiskarna. Ljubljana 1929. Samozaložba. Str. 110. Maleševe «rdeče lučke» — naslova ne razumem — so povest prve ljubezni mlade deklice v risbah, ki naj v neki miselno urejeni zapovrstnosti ponazore njeno erotično doživljanje in tragiko njene ljubezni («Konec»). To je bistveni del vse knjige, ki mu je Males pridodal še dodatek, ki pa se vsebinsko ne veže s prvim delom ter trga enotnost zbirke. Nad vse zanimiv pa je predvsem uvod, kjer se je Maleš kot človek in slikar razgalil do dna. Značilen zanj je že osladni prvi del uvoda, kjer lioče doumeti deklico našega časa z banalno vsakdanjostjo z ulice ali s frizerskimi posebnostmi: ogledalom, sobico in albumom. O psiholoških spoznavali ni besede. V drugem delu pa je nagromadil v eni sapi celo galerijo dnevnih fraz. malomeščanskih teorij in krilatic neresnežev v umetnosti. Pogrel je znova do neslanosti obrabljeno frazo o današnji dobi «stroja, filma, aeroplana, radija in kolektivnega človeka» (str. 15). ki zahteva od slikarja, da ne slika «za stene stanovanj posameznikov, ali za galerije», ampak za stotisoče. (lega našega časa nisem zapazil v Maleševih lučkah, ne aeroplansko-radijsko-kinematograf-ske dobe. ne risanja za stotisoče!) Močno neresen in plehek je njegov pojem o umetnosti. Poplitvenje umetnosti v masne instinkte. Groba fraza je namreč, da je umetnost za vse. Tudi galerije niso za vse in ne muzeji. Maleš hoče narediti iz slikarstva umetno dražilo proti spanju, «razvedrilo uradniku, ki zvečer zeha (!) v kavarni» (str. 14). Višek njegove visoke teorije pa je miselni nonsens: «Slikarstvo ni več časovno, je iluzivno in abstraktno. A grafika je časovna (!), splošna in kolektivna.» (Str. 14.) Ali Maleš res veruje, da je znak prave umetnosti časovnost. splošnost in kolektivnost? Koliko plitkosti — in nejasnosti! Res. kolektivni pojmi o umetnosti. Druga posebnost Maleševe teorije je «pajac»-impresiouizcm, ki se ga bogvedi čemu boji. Ali more Maleš pozabiti na brata Kralja, Jakaca in druge? Ivi sploh je govoriti o impresionizmu smešno, še bolj se spotikati oben j: tudi zavoljo «razpoloženja» (!) ne. Konec teorije je «na obzorju mlad človek s čisto linijo in čisto formo» (str. 15.). Čiste linije in čiste forme ne razumem. Vsebinsko ne pove Maleš v ciklu svojih risb ničesar svojega in lastnega, ker ni nikjer segel globlje v snov mladostne erotike, ampak jo je karakteriziral z bledo sentimentalnostjo in nad vse banalnim Koncem. Ni iz te erotične snovi ustvarjal, ampak nizal risbo ob risbo brez celotnega doživetja snovi. Kako Je Masereelov cikel «Die Sonne» poleg drugih močnejši ravno v glavnem motivu vseh lesorezov. Pesem iz «šikinga- in oba Gradnikova prispevka — ki jih je uvrstil pred risbe radi ustvaritve «razpoloženja»(!) — ne harnionirajo z risbami niti po vsebini niti po njih tonu. Čudno, da Maleš tega ni občutil, ko je jemal za uvod pesmi preteklih stoletij. Značilnost Maleševega izraza je primitivnost, enostavnost linij in preprostost forme, kar utegne učinkovati prijetno, se pa večkrat sprevrže v inauiro, ki dobi stalne izraze in se poenostavi do neužitnosti. Maleševe risbe so vse po večini nerazgibane in linije so hladne. Moti me tudi njegova ornamentika, ozadje večine slik brez vsebinske zveze s celoto, kjer prehaja v lgračkanjc in norčevanje (n. pr. risba 31. — srce. r. 45. 51 i. dr.), nenehno ponavljanje istega motiva v varijantah (vaza, roža. pokrajina v ozadju, jate ptičev itd.). Obrazi njegovih žensk so vsi uliti po istem kroju, brezizrazni, oči so prilepljene na obraz in geste teles in udov so po večini brez življenja, nerazgibane. Zato je prvi del močno monoton. Poza oseb je v večini slučajev sedeča (29. 41, 56 itd.) ali pa so nekje v zraku (27. 31, 33, 35, 37, 43, 45 itd.). Proti telesu nagnjenu glava je Kraljev motiv (27,31,41), Sen (35) me pa spominja Meštroviča. Celoten cikel o ljubezni pa ni nič vroč, nič žehteč. v njem ni nič opojno erotičnega, ampak vse medli v nejasni sentimentalnosti ali pa celo brezizraznosti in nepomembnosti. Niti ni Maleš tu «lirik-poet» (Stele v Domu in Svetu), ker ne zgrabi. Prijetne risbe v prvem ciklu so: Vest v pismu (41), Srečanje (57) in Zaupanje (65), dočim so Pričakovanje (25), Tožba (31), Presenečenje (39). Sanje in še nekaj drugih poleg Konca (73) nemogoče. V dodatku je nekaj močnejših, kjer pokaže Maleš svojo spretnost, n.pr.: Mlada mati I. (85). 100 Din (93). Mlada mati IL (95) in Portret gdč. X. (97). V avtoportretu pa je Maleš pokazal svoj duševni profil v blaži rani gesti roke pred usti. Malešcva ciklična zbirka risb ni upravičena, kljub temu, da je novost. V njej nisem našel zajete ne «oue strani življenja, v katerem (!) danes živimo», ne umetniškega izraza življenja sploh, ampak enodnevno hlastanje za prazno razblinjenostjo in puhlostjo. O tem me je prepričala poleg uvoda tudi ovojna stran, kjer Malešu ni bilo za resnico, ampak za reklamo, čeprav jo dela kak Delak. V Malešu ne vidim «kmečko sentimentalnega srca sredi hrupnega vrveža velikega mesta (?!)», niti ne pristno slovenskega občutja, saj je marsikaj iz mlajše Francije. Dvoje je v primitivnosti — ali naivnost ali dcgeneracija in infantilnost. Maleš ima talent, kar pa še ne odloča. A n t o n O c v i r k. Alojzij Peterlin-Batog: Pot za goro. Pesmi. Tiskala tiskarna bratov Rum-pretov v Krškem. Samozaložba 1929. Str. 52. Alojzij Batog je človek iz pretekle generacije. Razodeva ga vsak verz v zbirki. Šel je mimo razgibane četvorice, da se mu komaj malo pozna Kette (Sonet trenutka). Zato nekam čudno dirne človeka, ko naleti med novejšimi zbirkami po večini mlajših pesnikov na zastarelo in okorelo pesniško zbirko, ki ima komaj naslov dober. — Zbirka obsega nad trideset pesmi, ki so pisane v osladni in obrabljeni dikciji, v medlih nefiguralnih izrazih in v sentimentalni melanholiji človeka, ki ne živi v sebi globoko, doživlja svet v preozkem obsegu in mu je umetnost v bistvu tuja, dasi ima verzifikatorski čut. Med rispeti — Batogu baje najbolj priljubljeno obliko —med pesmimi v tempu in občutju narodne popevke (Oj. dekle, str. 24., Nagajivka 33, Mladost 34) buti modernizirana Vojna balada s svojo narejeno pompoznostjo in učinkuje smešno. Domo-rodni buditeljski ton koroških pesmi in erotične Prekinurke so spominski verzi. «Kam*, neka reflektivna filozofsko naivna pesem, pa je igračkanje. — Vsebinsko prazen in oblikovno nerazgiban je Batog v svoji zbirki. Utegne pa biti njegovim znancem in prijateljem prijetna spominska knjiga. Anton O c v i r k. Borisav Stankovič: Dela. («Iz moga kraja.» Beograd 1928. — «Gazda Mladcu. «Pevci.» Beograd 1928. — «Moji znanci.» Beograd 1928. — «Pod okupacijoni. Beograd 1929.) štirje novi zvezki Stankovičevili zbranih spisov. S četrtim, ki je v tej izdaji sedmi, je zbirka po vsej verjetnosti zaključena, če ne izide študija o Stanko-viču, ki bi jo močno izpopolnila, bibliografija in nemara še važnejša korespondenca. Pomanjkljivosti te izdaje sem že grajal na tem mestu (glej LZ. 192s, str. 634 do 636). Naj pripomnim samo to. da so v teh zvezkih urednikove pre-potrebne opazke malce obilnejše in da je kot urednik podpisan D. Kostič. Medtem ko so se v prvih treh zvezkih ponatisnili spisi, ki jim je dal avtor dokončno obliko in ki so (izvzemši «Tašano») izšli za njegovega življenja v samostojnih knjigah, so štirje nadaljnji zvezki prava podol»a nemirnega, notranje raztrganega, vase zagrizenega in nestalnega Borisava Stankoviča. Zbirki «Iz moga kraja» in «Moji znanci» vsebujeta ponatise novel in črtic, ki so izšle v raznih časopisih in časnikih, večidel po 1. 1906. do 1. 1924. Ti sestavki so precej neenake vrednosti, vendar tudi najmanj izpiljeni še vedno očitujejo Stan kov ičevo originalnost in pripovedniške sposobnosti. «Gazda Mladcu* in «Pevci» sta dva nedovršena romana. Oba je pisal avtor z veliko ambicijo, tudi z notranjo ljubeznijo, a z nestanovitno voljo in po vnanjih dogodkih oslabljeno močjo. «Pevci» so izhajali 1. 1906./1907. v «l)clu>; Stankovič jih je prekinil zaradi tega. ker se je bil spri z redakcijo. Poslej jih je nekajkrat skušal nadaljevati, toda dovršil jih ni nikdar več. Prav za prav jc nedovršena tudi «Nečista krv», dasi se to ne opazi zlahka. Vse delo tega pisatelja, ki je imel med Srbi največ originalnosti in talenta, je nekak torzo, ki je na nekaterih mestih mojstrsko izoblikovan, na drugih pa nas skoraj žali s sirovim, neobdelanim kamenjem in s skicami, ki so ostale zgolj zasnove samoniklega duha, mukoma iščočega adekvatnih form svojemu notranjemu zapletenemu doživljanju. Stankovičeva duševna drama nam ostaja še preveč zagrnjena, da bi jo mogli doumeti. Knjiga «Pod okupacijom» je vzbudila v beograjski javnosti največ hrupa in težkih napadov na pisatelja, ki se ne more več braniti. Tu so natisnjeni rokopisi iz njegove zapuščine in ponatisnjeni listki, ki jih je objavil med svetovno vojno v «Beogradskih Novi na h», listu, ki ga je izdajala avstrijska okupacijska oblast. Stankovič se je 1. 1919. bavil z mislijo, da bi bil sam izdal spomine na okupacijo. Tudi tega načrta ni uresničil in dve leti po smrti so ti spisi, ki ne presegajo beograjskega ambicnta. povzročili pri prizadetih osebah popolno revizijo mnenj o Stankoviču. Knjiga je mučna obsodba nekaterih beograjskih družabnih plasti in uglednih oseb, eden izmed dokumentov vojne psihologije. Ko bo bolj raziskano notranje življenje Borisava Stanko-viča. ko bo njegov človeški karakter očiščen osebnih predsodkov in anekdo-tične navlake, bo tudi jasnejše, koliko iskrenosti in človeške toplote je v teh zagrenelih zapiskih pisatelja, ki se je moral pod sovražno okupacijo v najtemnejših dneh svoje domovine boriti za vsakdanji kruh in gledati moralne drame svojih rojakov. Tudi ti spomini kažejo, da so pritekli iz peresa, ki ga je vodil težak, mračen duh. Stilistično so precej površni, ponekod neizdelani in tudi vsebinsko nedovršeni. Gradivo, ki je zaostalo v rokopisih ali je bilo natisnjeno v čisto posebnih razmerah, pod nenormalnim pritiskom časa in okolja. Urednikove opazke na koncu povedo le najnujnejše, imenski register in Stankovičeva slika iz 1. 1916. pa tudi na zunaj ločita to knjigo od prejšnjih zvezkov. Vziic vsej tehnični in rcdakcioualni nepopolnosti je izdaja zbranih spisov Borisava Stankoviča dogodek na srbskem knjižnem trgu. kjer so izdaje zbranih spisov domačih pisateljev redek pojav. Najnovejša «Biblioteka savre-menih jugoslavenskih pisaea» si je zastavila haš v tej smeri lep program. Veselilo nas bo. če bo znatneje prekosila primitivno izdajo Stankovičevih zbranih spisov. B. Borko. Dve zanimivi kolaboraciji. V svetu literarne duhovne tvorbe srečujemo često enotna dela. podpisana od dveh avtorjev, ki jima brez njiju izpovedi nikakor ni mogoče določiti, kako sta koi poedinca sodelovala pri zasnovi in nastanku umetnine. Francosko slovstvo preteklega stoletja nam jc dalo lep zgled stvaritelj -skega sodelovanja v dveh znamenitih realistih, v bratih Julesu in Edmondu de Goncourt. V kolaboraciji sta napisala najprej več knjig o francoski družbi za revolucije, o ženi v 18. stoletju in o intimnih portretih iz iste dobe. o Mariji Antoineti. ljubicah Ludvika XV. in pa več študij o upodabljajoči umetnosti svoje domovine in daljne Japonske. Nato sta izdala celo vrsto vplivnih romanov, tako roman Renee Mauperin (ki ga imamo tudi v slovenščini), Germinie Lacerteux, Maiietto Salomon, Soeur Philomenc in druge. Nihče ni mogel najti ključa za razrešitev skrivnosti njiju sodelovanja. Po smrti mlajšega Julesa (1830—1870) je Edmond (1822—1896), ustanovitelj Akademije Concourtov. za več let utihnil in nato v romanu «Frčres Zem-gauno». v katerem ganljivo naturalistično opisuje dva ciganska cirkuška brata, Giannia in Nella, umetnika na trapccu. razkril misterij sodelovanja s pokojnim Julesom. «Gianni (starejši brat) donnait une large part a la reflexion et a Taction de la cervelle ... Nello (mlajši brat) etait rarrangeur. le trouveur de jolis details, le pareur. le fioritureur de ce qu'inventait de faisable son frere ...» Pred nedavnim pa je zadivilo vse poznavalce francoske literature odkritje slovstvenika Huberta Dhuineza. ki je najprej v predgovoru h knjigi «La v ei ne d'argile pisatelja Pa u I a A renea (1928) in pozneje v nekih člankih razodel in s citati iz korespondence dokazal in podprl, da znamenita zbirka «Lett res de moil m o u I i n» ni samo delo Alphonsea Da ude ta, ampak da je po večini nastala iz kolaboracije — z zgoraj omenjenim Paulom Areneom. «Pisma i/ mojega mlina» (Slovenci jih imamo v večinoma šepavih prevodih, raztresena po vseh naših dnevnikih), te drobne literarne umetnine iz čudežne Provanse, torej niso samo delo Daudetovo, poti čigar naslovom so se razširila po vsem svetu in v vse jezike, ampak tudi delo Paula Arene«, malo znanega francoskega pokrajinskega pisatelja-Provansalca (1843—18%), ki je sam napisal še mnogo novel, zgodb in črtic, tako povesti Jean des Figues. La Chevrc d'or, Domninc, La Gueuse parfumee in več drobnih zbirk, katere vse profesor Fortunat Strowski označuje za «vrais chefs-d'oeuvres pour la liuipidite gracieuse du rčcit. ia fraicheur de l'cmotion et la grace du style*. Oba pisatelja, Daudet in Arene, sta si bila prijatelja. Spoznala sta se že leta 1865. in sta ostala v tesnih od noša ji h prav do Areneove smrti (Daudet je umrl eno leto pozneje). Sodelovati sta pričela leta 1866. (18. avgusta tega leta je v časopisu Lvenement izšlo prvo «pismo iz mojega mlina»), podpisovala sta se: Marie—Gaston, psevdonim je vzet iz Balzaca. Pisma so izhajala tri li ta. v neenakih presledkih. Početiši s šestim, je Daudet signiral sam, s polnim imenom, pozneje je vse črtice sprejel v definitivno edicijo svojih del. tudi prvih pet. Oče Tartarina je sicer že v članku «Histoire de nies livres» zapisal, da je imel sodelavca «qui. tout je tine, venait de debater a l'Odeon par un petit acte etincelant desprit», toda doslej se ta izjava nikomur ni zdela kaj važna. Tudi Paul Arene omenja v časopisu Gil Blas (decembra 1883.): Ker je treba v našem stoletju, ki tako vneto išče točnih dokumentov, povsod postaviti piko na i in govoriti v številkah, pribijmo enkrat za vselej, da |>otem ne bomo več izgubljali besed, da je približno polovica 23 novel ohranjenih v končni izdaji, najino skupno delo ob isti mizi... Vsak zase sva tehtala stavek, preden sva ga izročila papirju... (navajam po Nouv. litt., 20.oktobra 1928.). Omenjeni Dhnmez je svoje odkritje o tej zanimivi kolaboraciji podprl tudi z nekaterimi citati iz Daudetovih poznejših pisem Areneu. Za znane črtice L' Ar lesion ne, La Clievre de M.Seguin in Nostalgies de Caserne je sodelovanje dokazano. Ostale bodo oddelili filologi s primerjanjem sloga. Pavel K a r 1 i n. Urednikov «imprimatur» dne 16. julija 1929. Fran Kralj: Vaška slika Nove knjige Uredništvo je prejelo v oceno sledeče knjige (z zvezdico * označene so natisnjene v cirilici): Bevk France, V zablodah. Roman. Ljubljana. Slovenska matica. 1929. 223 str. (Knezova knjižnica, XXIII. zvezek.) Doberšek Karel, Vpliv socijalnih razmer na razvoj otroka na Prevaljah. Ljubljana. Slovenska šolska matica. 1929. 118 str. Dolenec Ivan, Iz poslednjih let Krekovega življenja. Ljubljana. V komisiji Nove založbe. 26 str. (Posebni odtisk iz «Časa», 1. XXIII.) Dukič Ante, Somärovc zapisky. Preložil Vojtech Mierka. Košice. 1928. «Slov. v^chod. 185 str. Feigel Damir, Na skrivnostnih tleh. Trst. «Luč.» 1929. 120 str. Griša, Listič iz angleške lirike. Ljubljana. Samozaložba. 1929. 75 str. Cena 20 Din. ♦Gunduličev Osman. Preradio u roman Dušan Bogosavljevič. Beograd. S. B. Cvijanovič. 1929. 223 str. Cena 25 Din. ♦Jevtič Borivoje, Tabašnica. Kronika jedne ulice. Beograd. Štampa grafičkog zavoda «Mokerije*. 1929; 51 str. *Kašanin Milan, Zaljubljenci. Beograd. «Narodna Misao.> 1928. 157 str. *Košutič Radovan, San male Vide. Beograd. S. B. Cvijanovič. 1928. 73'str. Cena 12 Din. Kraigher Al., Kontrolor škrobar. Preložil Bohuš Vybfral. Roman I. a ILdil. V Olomuci. R. Promberger. 1928. 276 in 311 str. Maleš Miha, Rdeče lučke ali risbe o ljubezni. Ljubljana. Samozaložba. 1929. 110 str. Cena 40 Din. Pesmarica slovenska. Zbirka najpriljubljenejših narodnih in umetnih slovenskih pesmi. Uredil A.B. Celje. 1928. Goričar & Leskovšek. 420 + XXII str. Cena 40 Din. Reymont WL, Kmetje, I., Jesen. Poslovenil Joža Glonar. Ljubljana. Slovenska matica. 1929. 259 str. (Prevodi iz svetovne književnosti, X. zvezek.) Roš Fran, Medved Rjavček. Celje. Brata Rode in Martinčič. 1929. 108 str. Cena 18 Din. > Sienkiewicz H., Na polju slave. Ljubljana. Jugoslovanska knjigarna. 1928. 292 str. Cena broš. 28, vez. 40 Din. ♦Stankovič Borisav. Pod okupacijom. (Dela Borisava Stankoviča.) Beograd. 1929. Štamparija «Davidovič» Pavloviča i druga. 318 str. Cena 40 Din. Šuklje Franjo, Iz mojih spominov, II. del. Ljubljana. Jugoslovanska knjigarna. 1929. 204 str. Cena broš. 70 Din. Vales Alfonz, Učna snov iz živalstva in somatologije. Ljubljana. Slovenska šolska matica. 1928. 120 str. Vašte - Bnrgerjeva lika, Umirajoče duše. Zgodovinski roman iz baročne Ljubljane. Ljubljana. 1929. Tiskovna zadruga. 220 str. Cena broš. 52, vez. 62 Din. ' (Prosveti in zabavi, 23.) Zpčvak F., Učbenik češkega jezika. Za Slovence priredil J. Orožen. Ljubljana. Jugoslovanska knjigarna. 1928. 178 str. Cena 50 Din. *Žic-Klečič Ivo, Večiti greši. Negotin. Živ. Lj. Jakovijevič. 1928. 104 str. Jakopičev jubilejni zbornik je izdal za öoletnico mojstrovo Ljubljanski Zvon v redakciji Frana Albrechta. Zbornik obsega nekaj zanimivih Jakopičevih spominov, članke in prispevke Otona Župančiča, dr. Izidorja Cankarja, dr. Fr. Mesesnela, Juša Kozaka, dr. Ferda Kozaka in A. Podbevška. Zborniku so pridejane več- in enobarvne reprodukcije najboljših Jakopičevih umotvorov. Zbornik velja broširan 110 Din, elegantno vezan 140 Din. Naročila na Zbornik sprejema knjigarna Tiskovne zadruge v Ljubljani, Prešernova ulica št. 54. .................................................................................................................... min................................... Najnovejše knjige Tiskovne zadruge v Ljubljani. Shakespeare-Župančič: Ukročena trmoglavka. Komedija v 5 dejanjih. Broširana knjiga velja 36 Din, vezana 46 Din. lika Vaštetova: Umirajoče duše. Zgodovinski roman iz baročne Ljubljane. Umetniško delovanje časti in denarja žejnega Robbe in tragična ljubezen slikarja Mencingerja do Robbove žene Zike sta glavna motiva zanimive povesti. Broširana knjiga velja 52 Din, vezana 62 Din. Nansen Fridtjof: V noči in ledu. S slikami. Potopis znamenitega polarnega raziskovalca Nansena, ki je tri leta nepretrgoma taval po večnem snegu in ledu v borbi z najhujšimi prirodnimi elementi. Prava moderna robinzonada. Broširana knjiga velja 36 Din, v platno vezana 46 Din. Lapajne dr. Stanko: Mednarodno in med- pokrajinsko pravo kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Broširana knjiga velja 180 Din, v platno vezana 200 Din. Pirkmajer dr. Otmar: Zakon o državljanstvu z razlago. Uredba za izvrševanje zakona, določbe mirovnih pogodb, mednarodne konvencije, druge dosedanje zakonske določbe glede državljanstva, oz. domovinstva in zakon o manjšinah. Vezana knjiga velja 80 Din. 0101000202020202020202000101010202000010000000010102020200000001010202020000010101010202020200010101011002000000010102020200010153480000 23535353484823235353005301004853022348232353535348484823484823232323535353534853484823232323235353535348480000484823482323235353535353 Samotna tovarna v Celju Prva in edina spccialna industrija samotno in dinas opeko in malte Tovarna volnenih odej v Celju Novo osnovana Izdeluje pristno volnene kooe in druge odejo Veletrgovina železnine „Merkur" Peter Majdič v Celju Priporoča svojo bogato zalogo vsakovrstne železnine Umetniški grafični zavod DELNIŠKA TISKARNA D. D. V LJUBLJANI Brzojavi: Deltisk Miklošičeva cesta 16 Telefon 84.2132 Sodelujejo prvovrstni strokovnjaki in umetniki Izvršuje: vsakovrstne tiskovine, časopise, knjige, revije, barvotiske, slike, vrednostne papirje itd. Tisk iz vzdolbline v bakru Posebni oddelek za izvrševanje originalnih risb in slik za reklamo, vrednostne papirje, ilustracije, umetniško opremo tiskovin itd. Ali ste že plačali članarino za VODNIKOVO DRUŽBO za leto 1929. -----I Knjigarna in trgovina z muzikali-jami in umetninami Goričar & Leskovšek Celje, Kralja Petra cesta št 7 ima vedno v zalogi odlična književna dela raznih narodov, zemljevide, mu-zlkalije ter razglednice. Dobavlja In dostavlja vsakovrstne časopise tu- in inozemstva SLOVENSKE PISATELJE ze imate ki jih izdaja TISKOVNA ZADRUGA V LJUBLJANI Izhajajo broširani, v platno vezani in v polfrancoslci vezavi