z JESENIC V MOJSTRANO IN NA DOVJE*
S prispevkom še malo ne mislim omajati trdnosti, zanesljivosti, izčrpnosti in vrednosti Ruplovega članka, saj mu je na ta način pisano delo narekovala metodologija podobnih »vodnikov«, objavljenih v zadnjih letnikih JiS. Torej ne gre za kako dopolnilo v čistem literarno zgodovinskem smislu, temveč za omembo pojavov, stvari in ljudi, ki jih na takšni ekskurziji vendarle ne gre prezreti, čeprav sodijo v razdelek »kultura« v najširšem pomenu te besede.
JESENICE
Ob vsem povojnem vrvežu kulturno življenje na Jesenicah ne le da ni zamrlo, ampak so ga vztrajni kulturni delavci kar naprej potiskali v ospredje. Največ zaslug za to ima Joža Vari, predsednik DPD Svoboda »Tone Cufar«, zdaj glavni urednik tovarniškega glasila Zelezar. Ustanovil je pri društvu kulturno umetniški klub, katerega člani in občasni sodelavci se s vojimi deli predstavljajo v Listih, po tehtnosti prispevkov brez dvoma premalo opaženi prilogi Zelezarja. V Listih, ki izidejo običajno štirikrat na
* F. Zadravec, Ekspresionizem in socialni realizem II, ZSS 7, 1972, 60. ' F. Zadravec, Ekspresionizem in socialni realizem I, ZSS 6, 1972, 176—177. Dopolnilo k Ruplovim Literarno zgodovinskim ekskurzijam po Gorenjskem. JiS XIX, 1973/74, str. 306—309
27
leto, objavljajo pesmi, prozo, članke in razprave Valentin Cundrič, Miha Klinar, Črtomir Šinkovec, Cvetko Zagorski, Ivan Jan, Benjamin Gracer, da omenim le najpomembnejše, redno pa se oglašata tudi koroška pesnika Valentin Polanšek in Andrej Kokot. Listi odstopajo radi svoj prostor tudi mladim, ki se poskušajo v literaturi.
Zanemariti ne moremo Cufarjeve knjižice, ki je prav tako delo Joža Varla in njegovih sodelavcev. Doslej je izšlo v njej enajst del jeseniških in koroških avtorjev: pesniške zbirke Slavka Savinška Poredni smeh, Andreja Kokota Cujte, zvonovi pojo in Ura vesti, Valentina Cundriča Soneti, Miha Klinarja Na mrtvi straži, Benjamina Gracerja V mraku in Črtomira Šinkovca Škorčeva šola, razen tega pa proza Toneta Cufarja Tovarna, Izbrano delo I in II in obetajočega začetnika v pisanju Viktorja Gregorača Razmerja. Avtorja so Nemci ubili kot talca v Dragi (rojen 27. VII. 1920 na Javorniku, ustreljen 21. I. 1942).
Uredniški odbor, ki ga imenuje jeseniška občinska skupščina, je izdal doslej že tri zajetne knjige zbornika Jeklo in ljudje. Številni domači pisci obravnavajo v svojih prispevkih skorajda vsa obdobja in vsa področja človekovega delovanja na Jesenicah in v krajih, ki teže k njim. V I. knjigi (1964) je Jože Sifrer, dolgoletni ravnatelj jeseniške gimnazije, objavil izčrpen pregled ustvarjalcev, kar jih je dala dežela pod Karavankami (Rojeni v našem kotu).
Z Jesenic je izletel v tujino dr. iur. et dr. phil. Rudolf Trofenik, zdaj znanstveni izdajatelj v Muenchnu. V sodelovanju z Mladinsko knjigo že dolga leta zalaga naš knjižni trg z izzivajočimi faksimilami, mimo katerih naša kulturna zgodovina ne bo mogla iti. Na tem področju se mu je v tujini posrečilo ustvariti več, kot pa so nam naši založniki dali doma. Težko je razumeti, zakaj smo na njegovo delo tako malo pozorni.
Med mladimi Jeseničani, ki ustvarjalno pomagajo oblikovati slovensko kulturo, velja omeniti gledališkega in filmskega igralca Miha Baloha, urednika oddaj narodnozabavne glasbe pri ljubljanski televiziji Marijana Stareta, opernega pevca Jako Jerašo pa publicista in novelista Franceta Zvana, po rodu Bohinjca, zdaj urednika radia Triglav. Bil bi greh, če bi ob tem pozabil na Bojana Cebulja, dolgoletnega režiserja v jeseniškem mestnem gledališču »Tone Cufar«. Pod njegovim vodstvom je jeseniški teater gostoval večkrat v tujini, doma pa pobiral prva mesta na tekmovanjih amaterskih gledališč. Zdaj živi v Mariboru.
Na jeseniških odrskih deskah sta se uveljavila tudi režiserja Srečko Tič in Jože Tomažič, sicer oba šolnika po poklicu. Zadnji se je predstavil tudi kot pisec in dramatik (Pohorske pripovedke. Lepa Vida idr.). Nazadnje je bil Tomažič ravnatelj osnovne šole »Prežihov Voranc« na Jesenicah (umrl 1970).
Pogosto je v to železarsko mesto prihajal pisatelj Lovro Kuhar — Prežihov Voranc. Niso ga samo družinske vezi priklepale nanj. Rad je imel železarje, sredi katerih je zrasel na svojih Ravnah, njegovem Guštanju. Svoje poslušalce je zbral v delavskem Jelenovem domu. Nikoli se mu ni bilo treba pritoževati zaradi občinstva. Bilo nas je dovolj in pozorno smo ga poslušali. Zajeten, kakor je zadnja leta bil, se je najraje usedel na mizo, pogledal po dvorani, potem pa začel:
»Veste, dečve, pubci, v Parizu so se stvari tako zasukale, da sem kar hitro pljunil v roke ...«
Njegove pripovedi so bile živa zgodovina delavskega gibanja v svetu in slovenskega leposlovja zraven.
Kdor že gre skozi Jesenice, bi ne smel mimo razstav, ki jih v Jelenovem domu prireja DOLIK, likovna sekcija DPD Svoboda »Tone Cufar«. To delavsko društvo z razgibano zgodovino vodi po osvoboditvi skozi vse Seile in Karibde spet Joža Vari. Iz železarskih Jesenic se mu je posrečilo ustvariti pomembno kulturno žarišče in središče. DOLIKOVE razstave, vrste se vse leto, si je res vredno ogledati.
Prvoborec Franc Konobelj Slovenko (rojen 12. marca 1916, Koroška Bela) je ob pomoči mestnega odbora zveze borcev Jesenice leta 1954 izdal knjigo Pod Možakljo (prav: Me-žaklo) in Karavankami so se uprli. Delo predstavlja nekakšen poskus kronike NOG v
28
naših krajih. Ves čas po vojni se zavzema za ustanovitev muzeja delavskega gibanja in NOB na Jesenicah.
Na Jesenicah je bil rojen Rudi Šeligo, zdaj profesor za statistiko na Visoki šoli za organizacijo dela v Kranju.
Planinskih publicistov na Jesenicah skorajda mrgoli: Uroš Zupančič, Janez Krušic, Maks Dimnik, Anton in Janko Blažej, Maks Medja, Ciril Praček, Mitja Košir, Janez Brojan st. iz Mojstrane, ki pa ga lahko mirno vštejemo v to vrsto, vsem na čelu pa Miha Potočnik, doma sicer z Belce. Brez njihovega dobrega, okusnega literarnega dela bi bilo zadnjih štirideset letnikov Planinskega vestnika precej siromašnih. Jaka Cop se je predstavil že z dvema samostojnima izdajama svojih čudovitih fotografskih posnetkov iz našega gorskega sveta.
Narobe bi bilo, če bi se ognil železarne, v kateri se zbira slovenska tehniška inteligenca. S svojimi znanstvenimi deli pomaga k živahnejšemu utripu našega železarstva. Naj omenim prof. dr. inž. Marina Gabrovška, ki so ga odlikovali s Kidričevo nagrado, in mag. inž. Petra Kunca, generalnega direktorja železarne.
O kulturnem deležu Jesenic bi se dalo še pisati. Mesto, stisnjeno med Mežaklo in Karavanke, je prispevalo zajetno žlico v korito slovenske kulturne žlahtnosti. V vrsti poklicnih in srednjih šol, ki so zrasle tu po osvoboditvi, smo vzgojili nekaj generacij, od katerih posamezniki že krepko posegajo v javno umetniško, kulturno in politično življenje naše družbe. Med njimi, ki so oblikovali te mlade ljudi, je bil Slavko Smolej, mojster fotografije, avtor enkratne monografije Gorenjska v trpljenju, borbi in svobodi, direktor metalurške industrijske šole.
Jesenice živijo živahno kulturno življenje, ki ga velja omeniti ob Pohlinovem prijatelju in Kopitarjevem znancu Frančišku Herbitzu, Tonetu Cufarju in Mihu Klinarju, gredoč skozi ta kraj.
(Nadaljevanje v prihodnji številki)
Janez S v o I j š a k Jesenice
z JESENIC V MOJSTRANO IN NA DOVJE
(Nadaljevanje in konec) HRUSICA
Ko se mimo zares sodobne bolnišnice zapeljete iz mesta v zgomjesavsko dolino, je po nekaj kilometrih vožnje z avtobusom na Hrušici le treba pogledati, kako se človek skozi karavanški predor zapelje iz domovine v tujino. Dolgi tunel od Hrušice do Podrožice so odprli leta 1907.
Pogled z vrha Trnove doline, ko se svet na Belem polju prevesi s Hrušice proti Dovjemu in Mojstrani, ne gre zamuditi. Triglav in njegova stena, mogočni Cmir, silna Rjavina z Dimniki pod sabo, Vrtaška planina, navpično Grančišče nad Mojstrano z vsemi pripovedkami in pravljicami o njem, črna Crna gora, zelena Mežakla na levi, na desni Rebri in vrhovi Karavank pa vsi trije biseri našega alpskega sveta: doline Vrata, Kot in Krma!
Kdo vse jih ni obiskal! Tu so bili Hacqiiet, Prešeren, Kugy, njih vsakdanji gost Jakob Aljaž. In Franc Šaleški Finžgar, ki ga je gorski svet navdušil za idilični ep Triglav (1896, v knjigi 1950). Se mnogi drugi so črpali iz tega koščka naše dežele snov za svoje spise. Ni letnika v Planinskem vestniku, reviji z najdaljšo tradicijo na Slovenskem (od 1893 pa do danes), da bi se kdo v njem ne razpisal o naših krajih.
Na Belem polju, takoj pod vrhom Trnove doline, ko se cesta spusti v Dolino, stoji spomenik petinštiridesetim talcem, ponajveč doma s Hrušice. Nemci so jih na tem kraju ustrelili 28. julija 1942. S svojimi življenji so plačali smrt dveh nemških oficirjev in dveh vojakov, ki so jih nekaj dni pred tem blizu tukaj presenetili borci Ceinkarje-vega bataljona ter njih in njihov avtomobil prerešetaU z rafali iz brzostrelk. Po osnutku arhitekta Vlasta Kopača je spomenik ustvaril Slavko Pengov.
MOJSTRANA
Ambrožičeva hiša na Triglavski cesti štev. 21 je zaslovela po vrednem nasledniku največjega slovenskega čebelarja Janše Mihaelu Ambrožiču, ki je tu v drugi polovici XIX. stoletja ustanovil čebelarstvo. Podjeten, kakor je bil, hkrati pa dovolj izobražen, je trgovino s svojimi kranjiči razširil po vsej Evropi. Celo v Ameriko je segel z njo. V propagandni brošuri je svojim številnim čebelnjakom dal ime »Erster und groesster Oberkreiner-Bienenstand des M. Ambrožič zu Moistrana«. S čebelami, ki jih je vzgojil pod Triglavom, je potoval od ene čebelarske razstave do druge. Petinosemdesetih se je udeležil: od Dunaja do Pariza, od Temišvara do Gdanska. Tudi v Strassbourgu in Lue-becku je pobiral odlikovanja. Zlata, srebrna in bronasta odličja, ki so mu jih prinašale njegove pridne delavke, je na lesenih povečavah dal vgraditi na fasado svoje hiše. Škoda, da so jih pri renoviranju pročelja pred dobrim letom sneli. Vredno bi jih bilo obnoviti. Čebelarji se že dolgo pogovarjajo o tem, da bi mu odkrili spominsko ploščo (rojen 1846, umrl 1904).
Ko se je Ivan Cankar 1912. leta zdravil v Kranjski gori, je tam spoznal Mihaelovo vdovo Cilo. Dogovorila sta se za obisk v Mojstrani. Joža Budinekova ga takole popisuje:
»Ambrožičeva je vso družbo pogostila z dobro šunko, medom v satovju in mrzlim pivom v steklenicah, ki so se v hudi vročini poletnega dne hitro praznile. Sinko gostiteljice, Helo, in Toporišev Ivanček sta sproti odnašala prazne steklenice in prinašala spet polne nazaj. Ko se je Ivan Cankar čudil naglici dečkov, saj v bližini ni bilo nobene gostilne, je Ambrožičeva mama izdala skrivališče: 'Kar v koritu jih imam!' Cankar se je hotel prepričati na lastne oči. Odšel je na dvorišče, mi vsi pa za njim. Sredi dvora je res stalo kamnito korito s čisto studenčnico, na dnu pa so se bleščale steklenice s pivom. 'Glejte, pa še koliko je teh rdečih ribic!" je Cankar smejoč dejal, zavihal rokav,
50
segel v vodo in zajel 'ribo'. Smeha ni bilo ne konca ne kraja in Cankar je krstil veselo družbo za 'koritarje'.«
V Ambrožičevi hiši je bila rojena izjemno nadarjena, a prezgodaj umrla slovenska gledališka in filmska igralka Julka Starič, roj. Dovžan. V Mestnem gledališču ljubljanskem je ustvarila številne nepozabne like. Kdor jo je videl v filmu Trenutki odločitve s Stanetom Severjem, je pač nikoli ne bo mogel pozabiti. Izšla je iz proletarske družine, v kateri se je trlo otrok, ki pa so vsi po vrsti pili ljubezen do umetnosti in kulture že iz materinih prsi.
Iz Mojstrane je bila doma mati Kotičkovega strička, urednika Stričkovega kotička v Slovencu pred drugo vojno in med njo, Mirka Kunčiča, avtorja treh knjig bajk, pravljic in pripovedk izpod Triglava. Zadnji tak zvezek je izdal leta 1944. Pred osvoboditvijo se je umaknil v tujino. Bil je edini, ki se je od Mojstrančanov poskušal ukvarjati z literaturo.
V Mojstrani se je rodilo slovensko tekmovalno smučarstvo. Vas je dala vrsto državnih prvakov v skokih in v tekih. Janez Hlebanja-Luksov je leta 1907 s skokom, ki ni meril dalj kot sedem metrov, dosegel slovenski rekord. Imen smučarjev, ki so na državnih prvenstvih ničkolikokrat pobirali zlate medalje, je v Mojstrani in na sosednjem Dovjem dolg spisek: Janez Polda, Gregor Klančnik, danes direktor Združenih slovenskih železarn, brata Alojz in Karel Klančnik, brata Jožko in inž. Janko Janša, Mara Rekarjeva, ki si je na tekaških progah kar enajstkrat priborila zlato, Milena Cindrič, Lidija Pšenica, ki si je kot Rekarjeva pritekla enajst zlatih medalj, brata Mato in Pavel Krznarič, zadnjega sin Šarli pa cela plejada mladih, ki bi bili radi svojim vzornikom kos ali jih celo presegli.
Na Aljaževi cesti štev. 11 je bil rojen in še zdaj živi tihi kronist Mojstrane in Dovjega, Miha Ancelj. Njegova več kot tristo tipkanih strani obsegajoča kronika obeh vasi bi zaslužila knjižno obdelavo. ^
DOVJE
Dovje se je do nedavnega ponašalo predvsem z Jakobom Aljažem pa s pokopališčem, na katerem so zagrebli številne žrtve triglavskega pogorja. Ob Aljaževi nagrobni plošči, vzidani na steno pred cerkveno zakristijo, se velja ustaviti. Verze je napisal Silvin Sardenko:
Vsako jutro v zarji novi naši zažare vrhovi. Gledajo, kdaj prideš spet, ki si bil jim varuh svet: naš triglavski kralj Matjaž — župnik z Dovjega — Aljaž.
Brez Aljaža bi Slovenci ne imeli slovenskega Triglava ne Kredarice in ne Vrat. Namesto da bi faranom razlagal verske resnice, jim je grmel s prižnice:
>'Da vas ni sram! Tak lep dan, vi pa čemite tukaj v cerkvi! Dragi moji — pot pod noge pa na Triglav! Res pa je: gori se lahko pride, ko sem napravil pot, nazaj boste morali pa po treh črkah...« Župnik si s prižnice domače »riti« pač ni mogel privoščiti.
Na Dovjem je bil rojen gledališki in filmski igralec Rudi Kosmač. Njegova rojstna hiša nosi številko 15, najdete pa jo, če domačina vprašate, kje je pri »Brolhu«.
Na hišni številki 18, »pri Pehtovtu«, kjer je doma Dolfka Boštjančič, roj. Paulus, je med prvo svetovno vojno gospodaril Ivan Brence. Tisti znameniti kmet, ki je mlademu občinskemu slugi, ko mu je prinesel ukaz za odvzem navadnega vprežnega voza, zabrusil, naj »hudič vzame cesarja in Avstrijo« pa teh svojih besed niti na vojaškem sodišču v Ljubljani ni hotel preklicati, čeprav mu je branilec ponujal dovolj izgovorov. Po tednu dni sodniških razprav so ga zaradi nekaj besed ustrelili. In čudno: ovadil ga je stražmojster, ki se je pisal Jožef Judež. Po razpadu države, ki jo je opsoval, je doživel na Dovjem najveličastnejši pogreb.
51
v reviji Globus z dne 7. maja 1951 je časnikar Jovo Popovič objavil reportažo s pom- : poznim naslovom: Stanley se rodio u Dovju, Slovenac Janez Klančnik počeo je istraživati Kongo 23 godine prije Stanleya. Novinar se je pri svojem poročanju zanesel na ustno izročilo. Vendar je les, da je ta Janez Klančnik, po domače »Kvančnikov« z Dovjega, že leta 1852 odpotoval z nekaterimi ljubljanskimi misijonarji v Kongo, potem pa prepotoval deželo ter si osvojil simpatije zamorskih plemen, s katerimi se je srečal. Nazadnje ga je v misijonarskem naselju zlomila malarija 16. februarja 1871.
Še zadnji korak na poti proti zgornjemu koncu Doline. Na novem delu dovškega pokopališča se je dala pokopati naša velika škotska prijateljica Miss Fanny S. Copelandova (27. IX. 1872 — 29. VII. 1970). Lektorat na ljubljanski univerzi si je privoščila samo zategadelj, da je lahko teden za tednom obiskovala naše gore. Malokdo od tujcev je s pisano besedo naš gorski svet tako povzdignil pa ga obenem tako ljubil kakor Fanny S. Copeland. Redek človek, ki se mu je uresničila zadnja in največja želja: počivati tako pod rušo, da bo nad gnitjem bedel očak Triglav. Bila je trdno prepričana, da je v našem izrazju nič koliko keltskih sestavin.
Janez Svoljšak Jesenice I
52