Za poduk in kratek čas. V podzemeljskem Riiuu. (Piše Fr. Kovačič.i (Dalje.) Kolikokrat so po tej cesti nesli po noči pogrebci razmesarjena telesa mučencev k večnemu počitku v katakombe! Kolikokrat so se po lei cesti pomikale trume vernih kristijanov natihoma proti katakombam k službi božji, kjer so dobili pomoč in tolažbo za mučeniško smrt, ki jih je raorda že drugi dan zadela! Po tej cesti je prišel v Rim veliki apostol narodov, sv. Pavel. Pri vsaki stopinji si lahko misliš: tukaj so nekdaj hodili mučenci, svetniki, apostoli. Po celi poti srečavamo imenitne krščanske spominike. Komaj se pri »koloseju« obrnemo na desno, že stoji pred nami slavolok oesarja Konšlantina, nema priča veličastne zmage krščanstva nad paganstvom. Postavilo ga je rimsko starešinslvo, ko je Konštantin sijajno premagal hudobnega Maksencija pri rnilvijskem mostu. Ko gremo kake četrt ure dalje, zagledarno na desni strani starinsko cerkev sv. Nereja in Ahileja. Ta dva svetnika sta bila služabnika imenitne rimske gospe Domitile, ki je bila v bližnji žlahti s cesarjem Domicijanom. Krstil jih je sv. Peter sam. — Vsi trije so umrli zaradi Kristusove vere mučeniške smrli. Ta cerkev nas posebno spominja sv. Pelra. Ko je bil dolgo časa v železje uklenjen v mamertinski ječi, napravile so mu rjave verige bude rane na nogab. Ko so ga izpustili iz ječe, so mu kristijani v naglici obvezali rane. Med potom so mu pa preveze odpadle in tako rane ponovile. To se je zgodilo tam, kjer dandanes stoji cerkev sv. Nereja in Ahileja. — V tej cerkvi se še hrani star kamenit stol, na katerem je nekdaj sedel papež sv. Gregorij Veliki. Tej cerkvi nasproti — na levi strani ceste —• stoji cerkev sv. Siksta, kjer je sv. Dominik uslanovil prvi samostan dominikanskega reda. Za nekaj korakov gre na levo stran ozka cesta, tako zvana »latinska cesta«, h cerkvi sv. Janeza »v olju«. Tukaj je cesar Domieijan dal sv. apostola Janeza vreči v hotel vrelega olja. Polagoma se nam že kažejo ob straneh oslanki nekdanjih grobov rimskih velikašev, a ne moremo se muditi pri njih, ampak hilimo dalje. — Kmalu pridemo do mestnega zida in vrat sv. Sebastijana. Pri teh vratih, na levo, je nekdaj stal tempelj paganskega boga Marta, kjer so kristijane večkrat silili, da žrtvujejo maliku, kakor beremo v žtvljenju mučencev. Od tega templja ni ostalo ničesar. — Ostanki grobov se nam kažejo vedno gosti-ji. Kmalu pridemo do razpotja. Jedna cesta gre na desno, imenuje se ardeatinska cesla, ftpijeva cesta pa zavije nekoliko na levo. To razpotje nas spominja znamenitega dogodka. Ko je.cesar Neron začel preganjati kristijane, zaprli so tudi sv. Petra v ječo. Toda Peter je jetničarje sprcobrnil h krščanski veri in li so ga izpustili iz ječe. Spominjajoč se besed Kristusovih: »Ge vas preganjajo v jednem meslu, bežite v drugo«, hotel se je tudi Peter umakniti rokam Neronovim, da bi drugod oznanjeval Kristusov evangelij. Neke noči se je tedaj skrivaj napotil iz Rima. Korakal je po Apijevi cesli in prišel do razpotja. Tukaj se je imel odločiti, kam se naj obrne; ali na desno naravnost k morju, od koder bi se lahko odpeljal na Franccsko ali na Špansko oznanjevat evangelija, ali pa na lcvo dalje po Apijevi cesti v spodnjo ltalijo, kjer bi so lahko prepeljal- na Jutrovo, morda nazaj v Antijohijo ali v Jeruzalem. Toda to ni bila volja božja. — Ravno na tem razpotju mu pride nasproti Kristus. Pcter ga hitro spozna in ga začudeno vpraša: »Gospod, kam greš?« — »V Rim, da me bodo znovič križali« — bil je odgovor, in prikazen je izginila. Peter pa je hitro spoznal, kaj lo pomeni, vrnil se jo nazaj v Rim, kjer je kmalu potem na križu umrl za svojega Gospoda. — Na onem mestu, kjer je Pcter srečal Gospoda, stoji priprosta, majhna cerkvica z napisom: »Domine quo vadis«, t. j.: Gospod, kam greš? (Dalje prib.) Smešnica. -1: »Kako ste vendar inogli biti tako nespamelni, da ste dali temu Deželi svojo hčer v zakon ; saj vendar veste, da je preživel dve leli v ječiV« — B: »Meni je rekel, da le poldrugo leto!«