Solarska akademija meščan- ske šo<e v Tržiču. Delo krasi, delo razveseli človeka; največje zadovoijstvo ima tedaj, ko vidi, da je zadovoljil tiste, ki so mu izročili svrojo mladež v varstvo, v vzgojo. In vsi tisti starši in mnogo drugih, kl so se jim pridružili, so bili zadovoljni, srečni, nehote so vstajali in silili proti odru — k mladini, med otroke so hoteli, sami so hoteli biti otroci... Aii je kdo izmed poslušalcev kaj dru- gega občutil? — Ne! Če hoče kdo ugovarjati mojim besedam, tedaj zataji v tistem liipu ono solzo, ki se je nehote pokazala v njegovih očeh. Culi ste vsi navzoči, kaj je smoter takih akademij. ,,Podpora revnim učencem na eni strani, na drugi, da vidite sad učiteljevega dela." S tem, da podpiraš šolo, koristiš šoli, svoji deci, samemu sebi — koristiš domovini. Dvorana meščanske šole je bila oba dneva, to je v soboto in nedeljo napolnjena. Krajevnim razmeram primereii mir je tudi vladal v dvorani. Vse pa je utihnilo, ko je stopil na oder ravnatelj Albin Lajovic. Sledila je kmalu nato Oton Župančičeva ,,Pesem mladine", katero je deklamovala učenka I. razreda. ,.Mi gremo naprej!" O, da bi bile te besede cilj vsakogar, ne sarnu mladine! Da bi se vsakdo izmed orrh, ki se je kazal veselega, odkritosrčnega, čutil mladino, da bi šel vsakdo izmed onih z mladino, ki je edini naš U[> ... Dobro so učinkovale besede ,,Mi greino naprej"; dobro so bile poudarjene, da bi vsaj tudi dober sad rodile. Tej deklamaciji so sledile telovadne vaje iicenk. Olede telovadbe bi bil mnenja, da je boljše, če se jo opusti pri akademiji in se zanjo ,,žrtvuje" dan izven akademije. Na vsiik način pa naj bo izvajajočl zbor močnejši; posebno če se ima materijal na razpolago. Prosta vaja je lepa in ima veljavo le v zboru, Pri sestavi prostih vaj naj bo učitelj oprezen; ni vsak gib za prosto vajo! Getrta točka je bila predavanje učenke o Ivanu Cankarju. Dobro priučen govor, samo uspavajoče je učinkoval. Poslušalce je šele vzdramilo čitanje dveh sestavkov: ,,Mater je zatajil" in ,,Ob koncu šolskega leta". Prvo ,,Mater je zatajil", je en učenec ilustriral. Kompozicija prav dobra, tako da je slika naredila pri vseh dober utis. da si skoro pri vsakem čul besede ,,Kdo bi si bil mislil, da je to napravil učenec I. razreda". ,,Ob koncu šolskega leta" je izvrstno čitala kmetska deklica. In zdi se mi, da je razumevala besede:,,VLjubljano pojdem". Zvenele so tako. In v očeh dekletca sem jih bral, in tudi v očeh marsikoga druge* ga... Vsaj tako se mi je zdelo. Simon Gregorčičevo ,,Domovini" je deklamoval učenec; prekosili sta ga pa sovrstnici učenki I. razreda, ena s ,,Kolo", druga z Zupančičevem ,,Divji mož". ()d zborov, tako ženskega in mešanega zbora, sta bila najboljša Kmil Adarničeva ,,Uspavanka" in Druzovič-Beranoga ,,Na Morjc". Ostali zbori so bili za svečano razpoložetije otroških src premrtvi. Videlo se je to vsakomur na obrazu. Otožni pesmi niso znali dati izraza; vse drugače pa so se oživeli pri imenovanih dveh. Posebno pri zadnji pesmici je otrokom od veselja žarelo lice. In mi vsi smo bili dobre, židane volje. Skoro bi dejal: Svatovske obrazo sem gledal. Res je, da smo rojeni v času žalostne pesmi, a skušajmo počasi pozabiti žalostno. Strokovni učitelj Kernc, ki je izvajal na goslih Drdla ,,Souvenier", Svendsen ,,Romatica", Nevlaiidsmith ,,Polonaise Caprice" je gotovo presenetil marsikoga. Marsikomu bodo gotovo ostali v spominu dobro igrani violinski soli. Nekaka ,zgaga| pri tijegovem igranju pa je bil klavir, ki je kijub spretnosti ravnatelja Lajovica vedno distonjral. Tu bi bilo priporočljivo, da bi različni gospodje priskočili na pomoč in dali zadoščcnje učiteljskemu zboru. ,.Kedaj bomo zopet kaj takega čuli in videli", so vpraševali odhajajoči po izčrpanem sporedu. Te besede so najboljšts zadoščenje učiteljskemu zboru, so iz ust otrok, ki bodo še z večjim veseljem prijeli za delo. V. D.