551
DOLGI ZIMSKI DNEVI
Lucija Stupica
DOLGI ZIMSKI DNEVI
ČARNA
Greš po dolgi cesti med soncem in temo, nemiren strah se zarisuje med kosti. Čarna, rečeš. In zardiš. Več ne spregovoriš.
Te je kdo spoznal v predolgih hlačah, v hoji ranljivega jelena, ko čisto sam med množico loviš uročen spomin?
Je strah nastal iz teh ljudi? So fetiši pošli? Preveč presojna mesta zate in ti za njih? Le Ona je zdrsnila nevedno vate,
kjer zdaj ponuja mlečno cesto, medeno dlan, vse vonje in imena vetra, bolečine in strasti. In v jeziku, ki ga govori, se vse smeji.
Nahodil bi se rad. To veš. Na zunaj se nič ne spremeni: lahko zažvižgaš melodijo kot že kdaj. A misliš Nanjo. Čarna, rečeš. In
zardiš.
RUSALKE
Tiste majhne reči - o njih govoriva, bingljajočih nog čez manjšo skalo in se smejiva, ker naju ne zadevajo. Skrivnosti so zakopane pod palisado.
Kje že? In kdaj!
Lucija Stupica
552
Opazujeva razžarel zaton nad gozdom, žerjavico za odhod z nemirnih cest. V tiho pribežališče se ogrne še več skrivnosti. »Pojdiva in opraviva obisk.«
Zrak je čist. Sveži cimet rok zdrsne mimo. Nikogar ni. Le midva, oblečena v lastne sence, se spuščava do jase z drgetom, ki je naslutil, kar prihaja. Nekaj se
zalesketa in izgine. Gozd odgovarja le skozi žvižg vetra. Ko odhajava,
molčiva.
DRUGA GLASBA
Tam zunaj me kličejo prsti.
Ko dan ni ne bos ne raztrgan.
Ko za pomečkano zaveso pesniki
vadijo igro v megli.
In srečam sive potovalce,
brez ladij, brez hiš.
Srečam visoke hijacinte
s poljubi nemirnega sna.
Slišim, kako nekdo igra čelo,
tam zunaj,
kako zvoki hitijo
skozi veje in mene
kot lebdeči dotiki.
Počasi zdrsnem med te prste in potem hočem, da so to tisti moji prsti, ki me kličejo v temi.
Nevede postanem glas čela, razlivajoč se v drugo telo, ker nimam vrta, ker imam le psa na sledi vsakega koraka.
553
DOLGI ZIMSKI DNEVl]
DOLGI ZIMSKI DNEVI
Moj list. Tvoje pero.
Bele noči so zakopale obraze,
utrujene od čakanja, da jih
spustim skozi vrata.
Kamnita stoletja z odtisi: hočem se z njim raziti, si narisati obraz, čiste črte, pasti vase in se dvigniti
v drugih očeh.
O zimski dnevi na vrhovih prstov!
ŽIVLJENJE DOLGO ISKANJE TEBE
Poletja, jasno zarisana v soncu, čisti dež, natančno zastavljene črte življenja, mene in slik,
ki jih odkrivaš po galerijah
(ne razumeš, nekdo te vleče za nos).
To je nekaj, kar sanjaš.
Ampak vse se izmuzne. S svežo sapo, ki jo kličeš na obali. Vedno. Kaj dokazuje valovanje? Vztrajnost? Gotovost? Lepoto? Nekaj, kar naj bi bili mi?
Pa vendar sem reprodukcije Klimtovih slik v bližnjih in daljnih domovih, ki spreminjajo rdečo barvo las in misli ljudi.
Lucija Stupica
554
Sprenevedanja so odveč. Toliko lic obrne človek! Potem si trmoglavo ustvariš eno podobo. In izmuznejo se drobne reči: kot recimo, kako sem že kdaj poljubila ime na ovojnici. Lovljenje misli je kakor potovanje po vetrovni poti. Vem. In zdaj govorim -
skozi mreže spletene naokrog mreža tujih usod.
SKUPINSKA SLIKA
Ustnice z okusom mladega vina so se ponujale v nasmeh. Brez senc, ki bi oblačile telo, le gola svetloba znotraj dneva. Pravzaprev smo se smejali vsi -
.
za preprost spomin,
ko je veter nosil pesek v lase
in jezik pral sol z dlani.
Pomislila sem: ostala bo, kajti prišla je, kot prihajajo stvari v skrivnosti nočne ure, ko slišiš jokati galeba z morja in so bližine dosegljive, tu.
Potem se je umaknila ...
Od časa do časa se zopet pojavi
v brezmejnih nepredvidljivih trenutkih
in pomaha - krhka, skoraj ženska,
kakor tisto poletje -
izpod metuljevega krila.