Listek.
317
hrvatsku i srbsku i za prirodne znanosti." Duša temu za hrvaško znanstveno literaturo velevažnemu podjetju bil je Jagič. On je bil listu glavni urednik ter je v njega spisal veliko število lepih člankov.
V  prvem tečaji sta natisneni epohalni razpravi: „Naš pravopis" in „Iz proš-losti hrvatskoga jezika." — V prvem članku dokazuje netočnost tedanjega pravopisa ter zahteva, da se piše namesto tj — č; g — ie, je; er— ar—r; gen. plur. ah — a. V drugem članku dokazuje to zgodovinskim potem. A. Veber se je hudo protivil Jagiču, a sedaj je vzprejeta v obče teorija Jagičeva. V onem istem letniku je natisnenih tudi več Jagičevih kritik, katerih le nekoliko imenujemo: Gj. Daničič: Oblici srpskoga jezika. — I. J. Berčič: Bukvar staroslovenskoga jezika glagolskimi pismeni. — J. P. Safafik : Geschichte der siidslavischen literatur, itd.
V  drugem tečaji je spisal Jagič: »Slovensko jezikoslovje. Kratak historičko-filologički načrt." V ti razpravici je opisal Jagič lepim slogom in načinom ves razvoj slovanskega jezikoslovja. — Dalje je v tem tečaji natisnena velevažna študija „Primjetbe k našoj sintaksi s gledišta sravnjajuče gramatike." Nadalje je spisal kritike o naslednjih književnih proizvodih: „Miklošič: Lexicon palaeoslovenico-graeco-latinum." — „Gj. Daničič: Rječnik iz književnih starina srpskih." — „Gj. Daničič: Nikoljsko jevangelje." — „S. Ljubic: Ogledalo književne povjesti jugoslavenske."
V  tretjem letniku je natisnenih mnogo Jagičevih razprav in kritik: »Starine in njihovo znamenovanje." — „Adrianskoga mora Sirena iliti obsida Sigetska. Hrvatski epos 17. vieka." — „Čirilski zbornik 16 — 17 stoljeca u biblioteci Kukulje-vičevoj." — „Odnošaj medju linguistikom i antropologi j om." — „0 porieklu Indo-europejaca." — ,,Štampai;a hrvatska knjiga 16. vieka kojoj se iz nova u trag ušlo (Vramčeva znamenita knjiga, katere sta se samo dva iztisa ohranila.)" — ,,Kratak priegled hrvatsko-srpske književnosti za poslednje dvie — tri godine.'' — Vrhu tega so spomina vredne najvažnejše njegove ocene naslednjih del: ,,J. J. Sreznev-skij: Stari spomenici pisma i jezika jugozapadnih Slovjena od IX. — XII. vieka."
,Pypin in Spasovič: Obzor istorii slavjanskih literatur."
Po osnovanji jugoslovanske akademije znanostij in umetnostij je posvetil Jagič vse svoje moči temu zavodu. Bil je po odhodu Daničičevem v Beligrad nekaj časa tajnik akademije in spisal in izdal je v akademijskih spisih te knjige in razprave: ,.Historija književnosti naroda hrvatskoga i srbskoga. I. Stara doba/' V ti koreniti knjigi opisuje Jagič razvoj staroslovenske in starosrbske (hrvaške) književnosti tako lepo in učeno, daje velika škoda, ka Jagič tega dela ni završil. Leta 1868. izda razpravo : „Prilozi k historiji književnosti," toda tu navaja samo vire, iz katerih je zajemal. Omenjamo, da je spisal 1. 1871. v nemškem jeziku ,,Das leben der wurzel de in den slavischen Sprachen." Vseučilišče v Lipsku imenovalo ga je za to razpravo doktorjem filozofije. Nekoliko let kesneje je postal doktor filozofije honoris causa univerze petrogradske.                                                        (Konec prihodnjič.)
Jakob Petelin (Hanel, Handl, Gallus), slavni skladatelj slovenski. Zgodovina duševnega življenja in dela našega je še zmerom — ledina, katero nam bo še dalje skrbno in marljivo preoravati, da dobimo o tem ali onem zaslužnem našem moži pravih podatkov. Marsikateri Slovenec si je pridobil velikih zaslug, vrednih, da se njegovo ime z zlatimi črkami sveti v kulturni naši zgodovini; a vendar zastonj iščeš po ti ali oni knjigi, da bi zasledil o njem kako črtico! In še sreča, če njegovo ime ni še izginilo iz spomina našega naroda!
Taka je tudi s slavnim cerkvenim skladateljem, z našim Jakobom Petelinom!
318
Listek.
Malo se menijo Slovenci zanj, dasi je bil našega rodu. Prvi Slovenec, ki nas je opozoril na rojaka našega Petelina, bil je slavni skladatelj Kamilo Maše k, kateri je v „ Vodnikovem spomeniku" 1. 1859. priobčil o njem kratko razpravico na 177. in 178. strani omenjene knjige. Mašek piše poleg drugega: „Wie sehr ver-ehrt und beliebt er war, beweisen die auf seinen Tod verfassten Gedichte, deren Anzahl so gross war, dass die Strahover Bibliothek zu Prag eine ganze Sammlung auf-bewahren konnte. Eines derselben, in achtzehn lateinischen Versen von seinem Sohne, ist in der Statistik Bohmens von Dablac, nebst einem kleinen Portrate, enthalten. Ein zweites in Holz geschnittenes Bild mit der Ueberschrift: ,,Contrafactur des weit-beriihmbten Musici Jacobi Galli, sonst Handl genannt", besass der schon erwahnte Gerber (Gerbei* je znan pisatelj zgodovini glasbe).
Weiter sagen seine Biographen, dass er, als einer der bedeutendsten Contra-punktisten im Jahre 1588 zur Herausgabe seiner Werke vom Kaiser ein Privilegium auf zehn Jahre erhielt, und dass dieselben nicht allein mit den Werken der grossen Italiener jener Zeit in die Schranken treten durften, sondern nicht wenige davon hauptsachlich in Bezug auf Innigkeit, und selbst im kunstreich Vielstimmigen iiber-ragten. Dass er aber in diesen Kiinsteleien nicht die Hauptsache der Tonkunst suchte, sondern nur auch hierin zuweilen seine Kraft und Kenntnisse zeigen wollte; beweist die weit grossere Menge seiner einfachen und so vortrefflichen Arbeiten, dass wir viele seiner Stiicke den schonsten Palestrina's, seines Zeitgenossen, als ebenbiirtig an die Seite stellen. Palestrina, den die Kunstwelt den Konig der Kirchenmusik nennt, steht also keineswegs ganz allein auf dem Gipfel der kirchlichen Tonkunst, wie es so Mancher, durch die Uebertreibungen der Italiener eingeschiichtert, glaubig nachspricht.
Hanel's Werke, von denen Schreiber dieses einige besitzt, und worunter das achtstimmige: „Media vita in morte sumus" und das fromme „Ecce, quomodo mo-ritur justus" zu den Vorzuglichsten zu zahlen sind, wurden theilweise in Prag, Niirnberg, Frankfurt a. M. und in neuester Zeit in Carl Proske's „Musica divina" abgedruckt. Auch die Leipziger allgemeine musikalische Zeitung brachte in ihrem 12. Jahrgange ein Bruchstiick, wobei es jedoch ein moderner Barbarismus far gut fand, Veranderungen in der Stimmfuhrung vorzunehmen. Mogen doch diese mo-dernen Zuschneider der Kunstwerke bedenken, dass sie alle zusammen, sammt ihrer angestaunten Spitzfindigkeit, nicht ein en Gallus ersetzen konnen."
Gospod Julij pl. Kleinmavr ga v svoji »Zgodovini slovenskega slovstva", pišoč o naši „ umetnosti", le omenja, in sicer med skladatelji na strani 220. tako-le: „Petelin Gallus (Jakob Hanel), Slovenec, umrl 1591   v Pragi."
To je vse! ... In vendar, kolikor jaz vem, celo Nemci spoštljivo pišejo o našem Petelinu, akopram je dobro znano, da niso prav radodarni s hvalo, kadar jim je govoriti o slovanskih možeh.
Ko bi pisatelj teh vrstic živel v kakem mestu, kjer bi mu bila na razpolaganje obširna knjižnica, izvestno bi se potrudil, da opiše našega Petelina po svojih močeh tako, kakor je vsaj nekoliko primerno slovenskemu temu geniju! Živečemu pa oddaljenemu od virov, možno mu je povedati le naslednje vrstice o znamenitem tem moži:
Jakob Petelin je bil vrstnik Trubarjev. Profesor Heinze v svoji knjigi: „Musikalisches Lese- und Bildungsbuch" trdi na strani 250., da se je Petelin rodil okoli 1. 1550. na Kranjskem, a kje, ne ve določiti. Isto tako ni Hein-zeju nič znano o Petelinovem izobraževanji. Toliko je gotovo, daje bil Jakob Pete-
Listek.
319
lin kapelnik pri škofu Stanislavu Pavlovskem v Olomuci; kasneje je postal cesarski dvorni kapelnik pri cesarji Rudolfu II. v Pragi, kjer je umrl 1591. leta.
Jakoba Petelina sta ocenjevala Dr. Proske in Ambros. — Pokojni P r o s k e, rodom Šlezijan, bil je kanonik v Ratisboni in si je pridobil za povzdigo cerkvene glasbe neumrljivih zaslug. Žrtvoval je vse svoje življenje v to, da bi po propadu cerkvene glasbe stare, klasične cerkvene skladbe zopet pripravil v veljavo. V ta namen je potoval po Italiji ter dvakrat preiskal muzikalne arhive najznamenitejših mest italijanskih. Vzorne skladbe je prepisaval ter potem priobčil znamenito zbirko »Musica divina", imejočo štiri debele zvezke, v katerih se nahajajo naj-krasnejše stare skladbe najznamenitejših skladateljev. Znameniti ta mož torej, dr. Proske, piše o Jakobu Petelinu: „Man muss sich in seine Werke mit Liebe und Antheil vertiefen, um den Meister nach Gebiihr achten zu lernen und doch nicht in jene Deberschatzung zu gerathen, die sich far Gallus bis zum Debermasse gesteigert hat." Petelina so namreč nazivali, kakor berem, nnemškega Pale-s tri no"; nekateri so celo trdili, da Palestrino preseza! Cuduo je, kako so slovenskega rojaka mogli  nazivati   »nemškega  Palestrino!"
L. 1876. umrli Avgust Viljem Ambros, mu/Jkalni pisatelj in komponist, rojen 1. 1816. v Mitu (Mauth) na Češkem, bivši profesor muzike na praškem vseučilišči, od leta 1882. odgojevatelj na dvoru na Dunaji, piše o Petelinu: »Man wird viel Schones, Frommes, Reines finden, aber auch einen durchgehenden Zug von Nuchternheit zu verkennen nicht wohl im Stande sein. Neben der hohen Poesie Palestrinas ist es doch endlich eine solide Prosa, die sich allerdings bei-nale wie Poesie anhort. Seine bekannte Motette: Ecce, quomodo mor i t ur j u s t u s ist in ihrem ungetrubten Wohllaut mit ihrer leise und doch so tief innig wehmuthigen Farbung wahrhaft ruhrend."
Kakor nazivljamo Trubarja pričetnika naše književnosti, slovenskega literatur-nega Kolumba; ravno tako bi smeli imenovati Jakoba Petelina »m u z i k a 1-nega našega Kolumba," kajti pred njim nismo Slovenci imeli nobenega rojaka, ki bi bil izobražen skladatelj. Lehko bi trdili, da sta se literatura in glasba naša pričeli ob jedni in isti dobi, kar je pač zanimivo!
Vredno bi bilo, da bi se strokovnjak potrudil ter nam podal obširen životo-pis in vredno oceno velicega glasbenika slovenskega, Jakoba Petelina! Morda bi g. Anton Forster v Ljubljani prevzel hvaležno to nalogo.
Zanimivo bi bilo že dognati, kje se je Petelin porodil in, se je li muzikalni naš Kolumb izvirno pisal za Petelina ali ne. Jaz bi sodil, da si je šele pozneje pod tujim vplivom pošteno slovensko svoje ime izpremenil v nemški „H ii n e 1" (Handl) in latinski »Gallus", kar znači, kakor znano, toliko kakor naša beseda: »Petelin". Te misli je tudi Kamilo Mašek v rečeni razpravi.         J. Leban.
„Slovenskaja Matica i eja izdanija" se imenuje 26 stranij obširna razprava, katero je T. F 1 o r i n s k i j priobčil v poročilih vseučiliških 1. 1886. ter tudi v posebnem odtisku dal na svetlo. G. Florinskij govori najprej v obče o literarnih in političnih odnošajih slovenskih, potem opisuje delovanje „Matice Slovenske" od nje početka do letos ter poroča na drobno o letopisu Matičinem za leto 1885., kjer ocenjuje razpravo Vošnjakovo, Navratilovo, Vrhovčevo, Rutarjevo, Remčevo, Oba-lovičevo, Apihovo in Tomšičevo. Poročilo Florinskega ima namen pozornost ruskega sveta obrniti na Slovence, na njih literaturo in zlasti na plodunosno delovanje naše Matice, o kateri pravi na konci svojega spisa . . . „ona spravedlivo zasluživaet iskrenih simpatiej daleko za predelami Slovenii."