stavčni člen metafora pisec poved svobodni verz stavek pika pravljica črtica vejica stavek roman pesnik samostalnik osebek izvor priredje odvisnik poved vejica oseba izjava poudarek esej oklepaj vrste besedil intonacija glagol glagol zaimek predmet prislovno določilo priredje beseda veznik naklon osebni zaimek stavčni člen metafora pisec poved svobodni verz stavek pika pravljica črtica vejica stavek roman pesnik samostalnik osebek izvor priredje odvisnik poved vejica oseba izjava poudarek esej oklepaj vrste besedil intonacija glagol glagol zaimek predmet prislovno določilo priredje beseda veznik naklon osebni zaimek DIDAKTIČNI IZZIVI I 21 DIDAKTIČNI IZZIVI Dr. Janja Vollmaier Lubej I Srednja lesarska in gozdarska šola Maribor Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, Institut für Slawistik, Universität Wien Reprezentacija ženske v maturitetnih dramskih besedilih Representations of Women in General Matura Drama Texts Izvleček Č lanek proučuje, kako so v štirih dramskih besedilih reprezentirane ženske, in sicer s posebnim pogledom na dojemanje ženske v tradicionalnem smislu, ki ji pripada svet zasebnosti, materinjenje, 1 skrb za družino in gospodinjstvo. Prispevek skuša osvetliti možnosti branja štirih izbranih dramskih besedil glede na naslednja izhodišča: uporništvo ženskih likov, disfunkcionalnost družine, vstopanje v različne odnose, pomen preteklih izkušenj na odraslo dobo. Abstract T he article examines the portrayals of women in four plays, primarily focusing on the traditional perception of women, which covers their private sphere, mother- hood, taking care of the family, and managing the household. This paper intends to demonstrate potential readings of the four drama texts in light of the female characters‘ rebelliousness, dysfunctional family, the beginning of various relationships, and the sig- nificance of past experiences for adulthood. 1 Izraz materinjenje je uveljavila Tanja Rener (Žnidaršič Žagar 2009: 20). Vir: Žnidaršič Žagar, Sabina, 2009: Ženski so pa vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati. Podoba in pojavnost žensk na Slovenskem. Univerzitetni učbenik. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Ključne besede: ženska, Antigona (Sofoklej, Smole), Nora, Dogodek v mestu Gogi Keywords: woman, Antigone (Sophocles, Smole), Nora, An Event in the Town of Goga I 22 Slovenščina v šoli I številka 3 I letnik XXV I 2022 Uvod P ričujoči prispevek se ukvarja z vprašanjem, kako je predstavljena ženska v dramskih besedilih, izbranih za maturitetni sklop v tem šolskem letu. Opira se zlasti na predpostavko, da je možno dramska besedila ne le aktualizirati, temveč jih tudi večperspektivno ovrednotiti z vidika tematizacije feminizma. Z žensko kot ustvarjalko in žensko kot literarno osebo se na Slovenskem ukvarjajo številne literarne zgodovinarke − Silvija Borovnik, Katja Mihurko Poniž, Alojzija Zupan Sosič, Alenka Jensterle Do- ležal, če omenim zgolj nekatere, in pomen njihovega dela se kaže tudi v tem, da so spregovorile o ženskah, ki jim je bil dodeljen spominski molk. Ženske so v izbranih dramskih besedilih osrednji liki v več pogledih. Ujetost so s svojimi dejanji in proaktivnostjo zmogle preseči. Iz zasebnega so prestopile v javno in s tem njihov položaj ni več brezizhoden, četudi so obkrožene z domestifikacijo in patriarhatom ali, kot poudari Kreon: »Res, zdaj jaz ne bil bi mož, bila bi ona mož, / če tako bi predrznost kar spregledali.« (Sofoklej 2022: 29) Kreon se boji, da bi kot avtokrat izgubil moč, če bi popustil ženski. Ker ga motivira želja po ohranitvi svoje drže, ne ravna dru- gače, ravna neizprosno, medtem ko Antigona ravna po svo- ji vesti, ker ni dominantna, ker ne misli le nase, ker je zanjo resnica ena najvišjih vrednot. A tudi zbor Antigono vidi, gleda kot trmasto (tretje dejanje), kasneje, ob Hajmonovi in Evridikini smrti, pa poudari Kreonovo nepremišljenost, zlo. V Smoletovi drami je Antigona neslišna, njen glas izre- ka Paž, ki ji kaže naklonjenost. Tako tudi novico, da je našla Polinejka in da je pokopan, prinese prav on in doda: »Za njo! O, ponižani, šibki, v temo zroči! / Za njo, z njeno vero in po njeni poti!« (Smole 1996: 80), ker pa je Paž za družbo nevaren, Tejrezias na koncu drame zakliče: »Držite paža! On je še živ!« (1996: 81), kajti prav on bi lahko nadaljeval Antigonino idejo oziroma nazor. Ženski liki so reprezentirani kot nematere ali matere, ki zapustijo svoje otroke, njihova telesa so objektivizirana in v lasti moških. Njihove vloge so zmanjšane na zadovolje- vanje moških potreb in/ali izvrševanje ukazov. So odloč- ne in za vsako ceno sledijo svojemu cilju. Izbrana dramska besedila so nastala v različnih literarnozgodovinskih ob- dobjih, a vendarle so usode žensk nadvse sorodne, saj pri- čajo o odločnih, načelnih osebah, ki so se zavoljo trdnega prepričanja bodisi v najvišje moralne zakone v sebi bodisi zavoljo iskanja lastne sreče pripravljene odreči otrokom in skupnosti. Ženska v odnosu do drugih in sebe L judje vstopamo v številne odnose, v katerih preko drugih razkrivamo sebe. Ti odnosi nas določujejo in osmišljajo, saj smo ljudje ne le socialna, temveč in zlasti čustvena bitja. Po Freudu »posameznik ni proizvod zunanjih sil (na primer družbe in staršev), temveč tudi av- tor, stvarnik lastnih odzivov na te sile. Toda ti odzivi nika- kor niso njegova racionalna izbira; prej so odločitve, spreje- te na ravni nezavednega.« (Salecl 2011: 103) Njihova slišnost se kaže na različnih ravneh, besedno in ne- besedno, s pojavitvijo in odsotnostjo v dramskih besedilih, vsekakor pa so upornice, ki družbene determiniranosti ne sprejmejo z vdanostjo, marveč ji na vso moč nasprotujejo. Treba je poudariti, da je »jaz vselej zaznamovan z drugim« (Nastran Ule 2000: 95) ter da je osrednje vprašanje v anali- zi identitete, »kako pojasniti, na kakšne načine se posame- znik subjektivno, ne zgolj objektivno, umesti v družbo, jo sprejme kot najširše referenčno polje svojih delovanj, namer in doživljanj« (Nastran Ule 2000: 94). Prepričanje o pome- nu vstopanja v različne odnose poudarja tudi Trstenjak: »Človek prepoznava samega sebe v ogledalu drugih. Svoj jaz ozavešča v ogledalu drugega človeka. /.../ Odnos jaz-ti predstavlja človekovo odprtost v družbo. Po tem odnosu je človek družabno bitje.« (1985: 131) Ko ženska v dramah vstopa v različne odnose, zasebne ali javne, izbere svojo pot in na njej vztraja, obenem pa s tem sprejme tudi posledice svoje odločitve. Poudariti velja, da izbira s seboj »prinaša občutek neizmerne odgovornosti, ta pa je povezan s strahom pred neuspehom, občutkom kriv- de, /.../.« (Salecl 2011: 12) Kreon Sofoklejevo Antigono kaznuje z izgonom, z živim pokopom, s poroko s smrtjo, T orvald Noro kaznuje z izdajo, pri Hani posiljevalec ni obsojen, izločen iz družbe, Smoleto- va Antigona pa je razglašena za blazno, kot takšno Torvald razglasi tudi Noro: »Tako postala Antigona je blazna. Na cesti ji nobeden ne / vrne več pozdrava, na dvoru se ji ognejo v velikem / loku in služinčad posmiha se, ko jo srečuje.« »Nezaslišano, da tako govori mlada žena. /.../ Ti govoriš kot otrok. Ti ne razumeš družbe, v kateri živiš. / Nora, ti si bol- na; mrzlico imaš, zdi se mi skoro, da si brezumna.« (Ibsen 2022: 143) Obema Antigonama, Sofoklejevi in Smoletovi, ki antično dramo v jedru ohrani nespremenjeno, obrne hrbet tudi družba oziroma okolica, torej je prav tako izločena. Anti- gona v tretjem dejanju takole razmišlja: »Jojme, zasmehu- jejo me živo še! / Ah, zakaj ta vaš posmeh, zakaj?« (Sofoklej DIDAKTIČNI IZZIVI I 23 Dr. Janja Vollmaier Lubej I Reprezentacija ženske v maturitetnih dramskih besedilih I str. 21-26 2022: 41) Nora je osem let živela v zakonski skupnosti, ki je ni osrečevala. Torvalda ob odhodu imenuje tuji mož, s katerim je imela otroke, in s simbolno predajo prstana vsto- pi v popolno svobodo. Konflikt med Noro in Torvaldom je konflikt med posameznikom, »ki išče svojo duhovno vred- nost, in zatiralsko družbo, ki govori skozi Torvaldova usta.« (Koler 1996: 21) Njun zakon je zakon lutk, zlagan, kot je takšna tudi družba (Koler 1996: 22). Smoletov Kreon takole razglasi njeno blaznost: »A kar se tiče nje, Antigone: / velika ljubljenka mojega srca je bolna. Mogoče ji bodo kdaj bogovi povrnili svetli lesk razuma, za zdaj pa moram (s srcem, v krvavi bridkosti) razglasiti Tebam in vsemu svetu: / Antigo- na iz Edipovega rodu je blazna.« (1996: 61) Kot lutka, kot izdajalka, bojazljivka pa se vede v odnosu do Antigonine odločitve in vztrajanja tudi njena sestra Ismena, ki raje izbere varno pot prikimavanja in strinjanja. Ismena je sprva prijazna, odločna, pametna in zaveda se, da je treba pokopati oba brata. A ker se noče ubadati z mrliči in ker je nečimrna, se s sestro pričneta oddaljevati. Postane Antigo- nina nasprotnica. Ismeno je strah, boji se tako za telo kot tudi za dušo. Poudari, da je »sama sebi edino, / ves svet okoli je le moje dopolnilo.« (Smole 1996: 58) A tudi sama sestro označi za noro: »Uročila ga je, speljala onstran, onstran zi- dov, / v dežele, kjer me ni. / Ona je nora, gospod, ona je nora.« (Smole 1996: 61). Navezava na aktualnost se kaže tako, da družba drugačne, drzne, pogumne ženske še vedno dojema kot tekmice in jih v želji po zatiranju ocenjuje po njihovi zunanjosti in ne glede na njihove sposobnosti, nekatere pa celo uspe utiša- ti, podobno kot obe Antigoni. Zanima nas, kaj se zgodi, ko nekomu odvzameš jezik, ki je po Heideggerju »hiša biti« (Kocbek 1989: 230) oziroma je beseda za posameznika »za- četek bivanja, utemeljevanje njegovega jaza v družbenem in moralnem redu.« (Kocbek 1989: 231) Ženska kot žrtev nasilja O benem ženske v dramah vsaka zase stremijo k raz- ličnim idealom, kot so svobodna volja, svoboda govora, preseganje moškosrediščne družbe, v kateri se dogajajo številne patologije oziroma odklonskosti, kot jih najbolje tematizira Dogodek v mestu Gogi (npr. posilstvo, pedofilija) ter seveda tudi Nora, ki je deležna verbalnega nasilja, prav tako obe Antigoni. Ker smo dandanes priča številnim izpostavljenim izzivom, pričujoči prispevek po- nuja možnost branja štirih maturitetnih dramskih besedil. Po Zupan Sosič poznamo prvostopenjsko in drugostopenj- sko branje (2014: 53). Prvostopenjsko branje lahko pomeni naivno branje, medtem ko je drugostopenjsko poznavalsko branje (2014: 54). A obenem je treba izpostaviti tudi termin literarno branje, ki je po Zupan Sosič »od vseh branj najbolj poglobljeno branje, ki zahteva poznavalsko branje« (prav tam), zato predlaga »dvostopenjsko strukturo literarnega branja (in interpretacije), v kateri se obe stopnji in procesi, kot so zaznavanje, doživljanje, analiziranje, pojasnjevanje, razlaganje, primerjanje, vrednotenje in opomenjanje, pre- pletajo, dopolnjujejo in zaokrožujejo.« (2014: 58–59) Ker bi si želeli čim več predvsem takega branja, prispevek skuša osvetliti nekatera že uvodoma izpostavljena izhodišča. Ženskam je tradicionalno pripadalo mesto doma, torej za- sebna sfera, bila je neizobražena, a ne po svoji volji in kriv- di. Ženske v dramskih besedilih niso nevedne, Nora bi rada spoznala samo sebe, Hana gre v svet, na tuje, Antigona pa kljubuje iz zvestobe družinski etiki. Skratka, niso lutke, s katerimi bi lahko upravljali močnejši. Neizobraženost je bil pritlehen izgovor za izgubo moške moči in nadvlade nad ženskami. Nevednost v družbi se uporablja kot taktika za ohranjanje odnosov med različnimi skupinami oziroma »deluje kot ohranjanje družbene hierarhije« (Salecl 2020: 35). Naj omenimo, da je bila v slovenski družbi prva doktori- ca znanosti Univerze v Ljubljani Ana Mayer Kansky, ki je doktorirala leta 1920. Če se je Ivana Kobilca še morala iz- obraževati v tujini, sta Marlenka Stupica in Ančka Gošnik Godec izobrazbo prejeli v domovini in tako postali prvi diplomantki Akademije za likovno umetnost Univerze v Ljubljani. Koncepcija (patološke) ljubezni je podana grozljivo, grotes- kno in srhljivo. Hana je žrtev spolnega nasilja, saj jo kot tri- najstletno deklico posili Prelih. Zaradi travmatske izkušnje zapusti Gogo, a se tja kot dvajsetletnica vrne in spregovori o preteklem dogodku v tretji osebi: »Tako me je prevzelo, ko ste pripovedovali. Neko prijateljico imam – ta je bruhala, če se je je kdo dotaknil. Nekoč se je je v plesni šoli nekdo pre- več tiščal, prekiniti je morala ples, bežala je ven ter bruhala. /.../ Imela je od tega, ker – saj ni, da bi človek pravil, ni, da bi pravil – še ne trinajstletno jo je nekdo posilil.« (Grum 2022: 162) Če bi spregovorila zase, bi bilo vse »za vedno res«. Ko se na ta način sooči s travmatično preteklostjo, se sicer deloma osvobodi grozljive izkušnje, vendar posilstvo ostane nekaznovano. Tereza je zaradi molka zgrožena in je prepričana, da bi Hanina prijateljica morala spregovoriti, se zaupati materi, ker »matere razumejo take stvari bolje; zelo bi razumela mati, jo očuvala pred nadaljnjim.« (Grum 2022: 163) O prepletenosti preteklosti in sedanjosti piše tudi A. Trsten- jak: »Človek živi iz preteklosti, čeprav je ni več. Stalno jo vnaša v sedanjost.« (Trstenjak 1985: 105). Na ta način delu- jejo tudi osebe v dramskih besedilih. I 24 Slovenščina v šoli I številka 3 I letnik XXV I 2022 S posiljevalcem Prelihom se nič ne zgodi in s sodobno druž- bo, ki tolerira vse vrste nasilja, se v tem nedejanju sprožajo vzporednice. Hana se boji spregovoriti o spolnem nasilju, zato uporablja tretjo osebo, boji pa se tudi, ker potlačeno s tem postane resnično. Njen odziv oziroma potlačevanje je posledica groteskne družbe oseb-lutk, ki samo čakajo na dogodek, obenem pa so same travmatizirane in čustveno pohabljene. Hkrati se Hana zaveda, da če se posiljevalca ne bo osvobodila, tj. ga ubila, bo za vedno njegova: »Če jo je že nekoč imel – prvega ženska nikdar ne pozabi!« (Grum 2022: 190) Hkrati je posilstvo oziroma spolno nasilje še danes tema, o kateri se ne govori, ali, kot trdi Oscar Wilde, »da je samo ena stvar slabša od tega, da se o nas govori – in to je, da se o nas ne govori.« (Salecl 2019) Številne zgodbe vseh vrst nasi- lja, skrite javnosti, pričajo ravno o tem. Kot opozarja Vlasta Jalušič, je tudi današnji sistem do žrtev spolnega nasilja neprijazen, krut in žrtve so kljub nekaterim spremembam zakonodaje »še vedno izpostavljene največjemu možnemu dvomu o kaznivem dejanju, ki so ga prijavile. O nobenem drugem kaznivem dejanju se tako zelo ne dvomi kot ravno, ko gre za posilstvo.« (Jalušič 2016). Tema posilstva se kaže ne le v slovenski dramatiki, temveč tudi v romanu, na primer v Hiši Marije Pomočnice I. Cankarja, Filio ni doma in Ptičji hiši B. Bojetu, Igri s hudičevim repom V . Zupana, Nestrp- nosti Nele B. Njatin in v poeziji (M. Dekleva, M. Vidmar, V . Mokrin Pauer …) (Zupan Sosič 1997/1998: 323–324). V omenjenih romanih Berte Bojetu sta se »groba moška do- minacija in načrtno odtujevanje ljudi /.../ združili v najbolj neestetski simbol: posilstvo.« (A. Z. Sosič 1997/1998: 323) Patološka, disfunkcionalna družina I zstopajoča je pri dramskih besedilih tudi družina, saj v prenekaterem smislu ni funkcionalna, marveč so zanjo značilni bodisi incest bodisi nasilje, a tudi odsotnost matere in očeta. Glede incesta Butler pri Antigoni izposta- vi, da lik »ne reprezentira sorodstva v idealni obliki, am- pak njegovo deformacijo in premestitev, s katerima postavi vladajoče režime reprezentacije v krizo, /…/« (Butler 2009: 45). Antigona je glede vrojenosti v nesrečno družino kot Ojdip, ki je kriv brez krivde. Norina zgodba se odvija okrog božiča, s čimer se nakazuje simbolika družine, varnega zavetišča, a je njihova hiša vse prej kot to. Podobno ugotavlja Zupan Sosič za simboliko hiše v romanih Berte Bojetu, kajti pomen hiše v obeh delih slovenske pisateljice predstavlja »grožnjo družbene zaprtosti in brezizhodnosti« (1997/98: 322) oziroma pomeni prostor, ki je namenjen ženski in ga ta ne sme zapustiti (Čufer 1997: 352). Nora se igra s svojimi otroki, tudi otroci jo sprejemajo kot dobro mamo. Ko jih zapusti, svoje dejanje ocenjuje kot vstop v svobodo. Nora odrašča brez matere, njena dojilja se je odpovedala lastni hčeri, jo dala v rejo (Šorli 2022: 106), pri čemer se izpostavlja dvojna tragičnost, dojilja se namreč kot lepa Vida in kot aleksandrinke odpove lastni družini, a patriarhata še zmeraj ne preseže, kajti ostane ženska, zaprta v tišino tujega doma, neslišna in nevidna obenem. Danda- nes poznamo drugačne, a sorodne primere, v mislih ima- mo transnacionalne matere, o katerih piše Vidmar Horvat v svoji monografiji Zamišljena mati spol in nacionalizem v kulturi 20. stoletja (2013), in sicer so to nove podobe mater iz revnejših azijskih, afriških, evropskih držav, ki zaradi po- manjkanja finančnih sredstev zapuščajo svoje domove in na daleč vzdržujejo svojo družino. Širša družba takšno odloči- tev sprejema pozitivno, z naklonjenostjo, kadar ženska-mati svoji družini prinaša oziroma pošilja denar. Njeno žrtvova- nje namreč »simbolizira univerzalno materinsko skrb za ot- roka, ki mu mora poiskati boljše življenje« (Vidmar Horvat 2013: 173). Ob transnacionalnih materah pa je nujno treba poudariti nadomestno materinstvo, ki je v nekaterih drža- vah dovoljeno. Renata Salecl v svojem eseju Otroci: jih imeti ali ne piše o tem, da ženska, ki nosi otroka za drugo žensko, to doživlja kot nekaj dobrega, obenem pa avtorica eseja po- udarja, da ima tako dejanje »izkoriščevalski pridih.« (Salecl 2011: 87) Gre pa predvsem za delitev moči med ženskimi samimi, med hierarhijo, ki se ustvarja zaradi nepravičnega neenakosti, tokrat ne samo med spoloma, temveč zlasti med izjemno bogatimi in izjemno revnimi, ki izbire za svoje živ- ljenje pravzaprav sploh nimajo. Če se vrnemo k problematiki družine, je treba omeniti, da naj bi bil odnos med materjo in hčerjo za razvoj ženske sub- jektivitete eden pomembnejših (Pezdirc Bartol 2002: 146). Ob upoštevanju psihodinamične teorije, katere utemeljitelj je Sigmund Freud, da je posameznik psihološko bitje in nje- gove konflikte lahko povezujemo s preteklimi izkušnjami, zlasti v otroštvu (Comer 1995: 36), je treba izpostaviti po- men posredne in neposredne travmatske izkušnje iz dru- žine, ki vpliva na posameznico v izbranih dramah. Nora takole spregovori in s tem pojasni vse svoje delovanje in odzivanje na druge in nase: »In ti si bil vedno napram meni tako ljubezniv. Toda najin dom ni bil drugega kot otroška soba. Papanu sem bila mala lutka, tebi velika, a otroci so bili zopet moje lutke. Ko si se ti z menoj igral, me je prav tako zabavalo kakor otroke, ko sem se jaz z njimi igrala. T o je bil najin zakon, T orvald.« (Ib- sen 2022: 141) Utesnjenost se prenaša generacijsko in Nora bi temu rada ubežala. Po Comerju so zgodnji odnosi med dojenčkom in njegovimi skrbniki »temelj za vseživljenjske vzorce navezanosti« (Comer 1995: 43). Otrok bo ob dob- ri vzgoji lažje, učinkoviteje napredoval skozi razvojne faze (prav tam). Nadvse pomembno namreč je, da ima otrok DIDAKTIČNI IZZIVI I 25 I str. 21-26 Dr. Janja Vollmaier Lubej I Reprezentacija ženske v maturitetnih dramskih besedilih ob sebi ljudi, ki jih dojema kot del sebe, najpogosteje so to starši. Če so ti »razumno samozavestni, sproščeni, lahko podpirajo svoje otroke in ustvarijo zdravo okolje za posa- meznikov razvoj« (Comer 1995: 44). Psihopatologija, ki se kaže v anksioznosti, sovražnosti, manjši zmožnosti nadzo- rovanja čustev, slabši samopodobi, se razvije ob pomanj- kanju varne navezanosti med otroki in starši (Žvelc 2011: 112). In če je po eni strani patološkost izražena v pretirani skrbi za otroka, je po drugi poudarjeno tudi njegovo zane- marjanje, nezanimanje zanj. Po Žvelcu je »največja travma, ki jo otrok lahko doživi« (2011: 31), »frustracija potrebe po ljubezni« (prav tam). Teoretik objektnih odnosov, Fairbarn, trdi, »da je tisto, kar ljudje iščemo, emocionalni kontakt z drugimi ljudmi. Otrok rabi predvsem dvoje: da je ljubljen in da je njegova ljubezen sprejeta in ovrednotena« (Nastran Ule 2000: 111). Skrajnost obeh polov se kaže v Dogodku v mestu Gogi, kjer že v prvem dejanju izvemo, da je Juhče- va umorila svojega novorojenčka. Ta motiv se pojavi že v prejšnjih literarnih obdobjih, »posebno v nemški viharniški in romantični literaturi je detomor pogost motiv, saj ga sre- čamo v Goethejevem Faustu, pri Lenzu, pri H. L. Wagnerju, M. Klingerju, F . Schillerju in pri C. Brentanu. V naslednjem stoletju ga ubesedi G. Eliot v romanu Adam Bede (1895), na začetku dvajsetega pa G. Hauptmann v tragediji Rose Bemd (1903).« (Mihurko Poniž 2000/2001: 10) Pretresljiva je krat- koprozna zgodba Mojce Kumerdej Pod vodno gladino ali pa upodobitev istega motiva v romanu Sušna doba (2012) Gabriele Babnik. Podoba ženske v družbi V tradicionalni družbi je ženska sinonim za čuteče, materinsko bitje, njeno največje poslanstvo pa je materinjenje in kot taka torej pripada zasebni sferi. Njena vloga je podporna, pomočniška (Jogan 1990: 69), biti mora skromna, ustrežljiva, ponižna in od nje se pričakuje, da bo mati, žena ter gospodinja. Vidmar Horvat zatrjuje, da ženska v moderni družbeni ureditvi kot predstavnica zaseb- ne sfere ni nikoli docela svobodna (2016: 8) oziroma ji pri- pada »emotivno zatočišče družine in gospodinjstva.« (Vid- mar Horvat 2021: 32) Moški kot predstavnik javne sfere je zaradi finančne svobode večvreden in ima ugled v družbi, ženska pa je od njega popolnoma odvisna. Noro vidimo kot osebo, ki si jo Helmer lasti, o tem pričajo poimenovanja, ki ji jih namenja, sama pa rada zapravlja zaradi zunanjih vplivov (»Saj so to prvi božični prazniki, ko nama ni treba varčeva- ti.« (Ibsen 2022: 67)) in lastnega veselja. Popolno finančno odvisnost od moža je živela tudi Norina prijateljica Linde, ki se je poročila samo zaradi denarja. Tu se medbesedilno lah- ko navežemo na okvirno zgodbo v Tavčarjevi povesti Cvetje v jeseni, ko pripovedovalec očita ljubljanskim damam, da so se poročile zaradi finančnih koristi. Če se vrnemo k Lin- di, je ona sicer prepuščena sama sebi in nima več bogatega zaledja, kot to očita Nori. A slednja bi rada odplačala dolg za moža, kar ji skrivoma do nekega trenutka tudi uspeva. Grozljivo je spoznanje, da je potem ko je prejela nekaj ma- lega denarja za prevod nekega romana, izjavila naslednje: »Zazdelo se mi je, da sem mož.« (Ibsen 2022: 79) A, kot opozarja Butler, tudi sužnji, otroci, skratka »vsi tisti, ki niso bili moški z lastnino, niso imeli vstopa v javno sfe- ro, v kateri se je z lingvističnimi dejanji konstituirala člo- veškost.« (2009: 115) Omenimo na tem mestu zanimiv esej slovenske pesnice, pisateljice in esejistke mlajše generacije Katje Perat. V Lastni sobi, denimo, se medbesedilno nanaša na izjavo Virginie Woolf o tem, da če hoče ženska biti svo- bodna, ne sme nikdar roditi, imeti mora majhno rento in lastno sobo. Nesvobodo izpostavi v kontekstu sodobnosti, ob usodi ameriških študentk. Katja Perat razmišlja o po- ložaju ženske danes, in sicer s poudarkom na zadolženosti ameriških žensk zaradi šolnin, ki se zaradi tega ogromnega, malodane nepredstavljivega bremena prehitro poročijo in postanejo matere, v možeh pa vidijo nekakšno rešitev, da bo to odplačevanje lažje. Iskanje resnice, pluralizem resnic A ntigona je pripravljena zavoljo resnice žrtvovati svo- je življenje, Nora pa svoje otroke. V svojo resnico verjameta, kot da je sveta in edina. Za tem stojita in pri tem vztrajata, priznata dejanje, Antigona v drugem dejanju na primer reče: »Priznam, storila sem, ničesar ne tajim.« (Sofoklej 2022: 27), Nora pa »Da, imel si čisto prav; tej nalogi (vzgoji otrok, op. a.) nisem dorasla. Preje moram rešiti še neko drugo. Samo sebe moram vzgojiti. Ti mi v tem ne moreš pomagati. To moram sama izvršiti. In zato te se- daj zapuščam.« (Ibsen 2022: 142) Ali pa Smoletova Antigo- na, ki je »smela ptica lahkih, prostih kril« (Smole 1996: 10) in tista, ki »za neko misel vztrajno išče smisel.« (prav tam) Ismena v Smoletovi Antigoni pa resnico pojmuje drugače: »Naj bo resnica, kar je zunaj mene! / Naj bo resnica to nep- retrgano hlastanje kvišku, / za cilji, ki jih ni?« (1996: 71). Današnja družba navideznega vseznanja in hipne dostop- nosti do vseh informacij pa vzpostavlja zanimiv paradoks: posameznik ob težavi pri razumevanju obupa in išče hitro rešitev. »Internet je tako oklestil našo zmožnost prenašanja tesnobe, ki izvira iz pomanjkanja razumevanja. /…/ Tesno- bo zaradi neznanega ublažimo takoj, ko se pojavi.« (Salecl 2020: 43) Iskanje resnice dandanes ni več vrednota, za katero bi se bilo treba boriti. stavčni člen metafora pisec poved svobodni verz stavek pika pravljica črtica vejica stavek roman pesnik samostalnik osebek izvor priredje odvisnik poved vejica oseba izjava poudarek esej oklepaj vrste besedil intonacija glagol glagol zaimek predmet prislovno določilo priredje beseda veznik naklon osebni zaimek I 26 Slovenščina v šoli I številka 3 I letnik XXV I 2022 Sklep I zbrana dramska dela za maturitetni sklop 2023 ponu- jajo številna zanimiva izhodišča, ki jih lahko učitelj ali učiteljica izpostavi pred, med in po branju, nato pa se o določenih temah, motivih, drobcih lahko prič- ne razprava. Izhajali smo iz ženske kot osrednje dram- ske osebe, ki vstopa v različne odnose, ki se upira družbi in/ali posamezniku, disfunkcionalne družine, nasilja ter iskanja resnice. Ti poudarki se nam zdijo bistveni za ra- zumevanje dramskih besedil, obenem pa so ključni za nadaljnjo razpravo. Pričujoči prispevek s primeri iz sodobne literature po- nuja možnost večperspektivnega uvida v izbrano proble- matiko, obenem pa opominja na aktualizacijo, saj so vsa izhodišča pravzaprav teme, ki jih živimo tudi danes. Viri in literatura Butler, Judith, 2009: Antigonina zahteva. Sorodstvo med življenjem in smrtjo. Prev. Suzana Tratnik. Ljubljana: Študentska založba. Comer, Ronald J., 1995: Abnormal Psychology. New York: W. H. Freeman and Company. Čufer, Andreja, 1997: Ženske v razmerju do prostora in družbe. So- cialno delo 36 (5/6): 347–361. Jalušič, Vlasta, 2013: Razumeti nasilje in oblast. Hannah Arendt (ur.): O nasilju. Ljubljana: Krtina. 93–113. Jalušič, Vlasta, 2016: “Naše” ženske. Dostopno na: https://www.mirov- ni-institut.si/nase-zenske/ (20. 11. 2022). Jogan, Maca. 1990: Družbena konstrukcija hierarhije med spoloma. Ljub- ljana: Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Kocbek, Edvard, 1989: Svoboda in nujnost: pričevanja. Celje: Mohorjeva družba. Koler, Samo, 1996: Uvodne opombe. Henrik Ibsen: Hiša lutk (Nora). Ljub- ljana: DZS. 14–33. Mihurko Poniž, Katja, 2000/2001: Materinstvo kot umetnostni motiv in njegova upodobitev v noveli Samorastniki. Jezik in slovstvo. 46. 5–18. Perat, Katja: Lastna soba. Dostopno na: http://www.airbeletrina.si/cla- nek/lastna-soba (28. 11. 2022). Pezdirc Bartol, Mateja, 2002: Odnos med materjo in hčerjo v sodobnem slovenskem romanu. Hladnik, Miran, in Kocijan, Gregor (ur.): Slovenski roman. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovenistiko, Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik (Obdobja 21). 139–148. Salecl, Renata, 2019: Ignoriram, torej obstajam. Delo. Dostopno na: https://www.delo.si/sobotna-priloga/ignoriram-torej-obstajam/# (20. 11. 2022). Salecl, Renata, 2011: Izbira. Ljubljana: Cankarjeva založba. Salecl, Renata, 2020: Strast do nevednosti: kdaj in zakaj ne želimo vedeti. Ljubljana: Mladinska knjiga. Sofoklej, Ibsen, Henrik, Grum, Slavko, 2022: Ženska na odru sveta. Ljub- ljana: Intelego. Šorli, Mihael, 2022: Henrik Ibsen: Hiša lutk (Nora). Avsenik Nabergoj, Bitenc, Perko, Šorli. Esej na maturi. Ljubljana: Intelego. Str. 97–138. Trstenjak, Anton, 1985: Človek, bitje prihodnosti: okvirna antropologija. Ljubljana: Slovenska matica. Vidmar Horvat, Ksenija, 2013: Zamišljena mati: spol in nacionalizem v kulturi 20. stoletja. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete (Zbirka Razprave FF).  Vidmar Horvat, Ksenija, 2021: Revizije spola. Študije o ženski v postna- cionalni družbi. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Uni- verze v Ljubljani. Vollmaier Lubej, Janja, 2014: Patološki odnos med materjo in hčerjo/si- nom v prozi Gabriele Babnik in Gorana Vojnovića. Jezik in slovstvo 59 (4). 79–95. Zupan Sosič, Alojzija, 1997/1998: Na literarnem otoku Berte Bojetu. Jezik in slovstvo 34 (7–8): 315–330. Žvelc, Gregor, 2011: Razvojne teorije v psihoterapiji: integrativni model medosebnih odnosov. Ljubljana: IPSA.